Spoštovani pozdravljeni! Počasi bomo začeli, prosim za mir. Hvala.

Spoštovani! Preden začnem z današnjo sejo bi želela vse obvestiti, da bom 2. sejo Ustavne komisije na podlagi drugega odstavka 47. člena Poslovnika Državnega zbora vodila na podlagi pisnega pooblastila upravičeno odsotnega predsednika Jožefa Horvata. Pooblastilo za vodenje 2. seje mi je bilo dano 9. 6. 2023 in je shranjeno v sistemu Udis.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani komisije: Jožef Horvat, Ferenc Horváth in dr. Matej Tašner Vatovec. Na seji kot nadomestne članice in člani komisije s pooblastili sodelujejo: poslanka Monika Pekošak nadomešča poslanko Janjo Sluga, poslanec Janez Cigler Kralj nadomešča poslanca Jožefa Horvata.

Sklic seje ste prejeli 25. 5. 2023. Ker do 12. ure včerajšnjega dne nisem prejela predloga za umik točke oziroma razširitev dnevnega reda, bomo na današnji seji obravnavali, kot je bilo zapisano v sklicu druge seje, naslednjo točko: Predlog za začetek postopka za spremembo Ustave Republike Slovenije z osnutkom Ustavnega zakona UZ112, 114, 118, EPA 728/IX.

PREHAJAMO NA 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA SPREMEMBE USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE Z OSNUTKOM USTAVNEGA ZAKONA (UZ112,114,118), EPA 728-IX, v katerem skupina poslancev predlaga spremembe 112., 114. in 118. člena Ustave. Predlog za začetek postopka za spremembo Ustave Republike Slovenije z osnutkom ustavnega zakona z dne 4. 4. 2023 je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Na sejo komisije so k obravnavi te točke vabljeni skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Janezom Cigler Kraljem, predsednica Republike, Vlada in Državni svet.

Začenjam z razpravo o predlogu, da se začne postopek za spremembo Ustave. Predlagam, da uvodno podate svoje predstavitve v največ petih minutah. Želi predstavnik predlagatelja podati dopolnilno obrazložitev? Ja. Prosim, kolega Cigler Kralj, imate besedo.

Hvala lepa, spoštovana podpredsednica. Dober dan vsem! Predlog spremembe oziroma predlog za začetek postopka za spremembe Ustave Republike Slovenije naslavlja enega večjih problemov slovenske Ustave, ki je po naši oceni predvsem v tem, da Državni zbor po tem, ko izvoli predsednika Vlade na predlog predsednika Vlade imenuje tudi ministre. Izvolitev predsednika Vlade s strani Državnega zbora je za parlamentarni model z uveljavljeno konstruktivno nezaupnico pravilo Državnega zbora je za parlamentarni model z uveljavljeno konstruktivno nezaupnico, pardon, je pravilo. Imenovanje ministrov v Državnem zboru pa pomeni precejšen odstop od ureditev v drugih primerljivih parlamentarnih sistemih in nam, kot smo seznanjeni, povzroča vrsto težav. Ta ustavna rešitev je bila natančno analizirana in kritično obravnavana v številnih razpravah in strokovnih člankih, že vse od uveljavitve Ustave. V preteklih letih je bilo več poskusov, da bi s spremembami Ustave takšno ureditev oblikovanja vlade, predvsem dvakratno glasovanje o vladi popravili, vendar ti predlogi do sedaj niso bili sprejeti.

V tej uvodni obrazložitvi bi samo še v skladu z vašim pozivom, da ne grem preveč v časovne širine, nanizal nekaj glavnih slabosti sedanje ustavne ureditve oblikovanja vlade, in sicer parlamentarne države, kot sem rekel, imenovanja ministrov v Državnem zboru ne poznajo oziroma je neobičajno za to. Predsednika vlade lahko zaradi dvojnega glasovanja o vladi podpre druga koalicija kot ministre, kar vnaša negotovost celo glede tega, kdo je koalicija in kdo opozicija. Postopek oblikovanja vlade je dolgotrajnejši in manj učinkovit. Lahko prihaja tudi do negotove situacije, ko imamo dva predsednika vlade, enega ki je še v funkciji in opravlja tako imenovane tekoče posle, ter drugega, ki je že izvoljen, vendar pa do imenovanja ministrov še ni jasno ali bo funkcijo sploh nastopil. Potem je tudi nejasna odgovornost ministrov znotraj vlade. Predsednik vlade lahko predlaga na primer razrešitev ministra, Državni zbor pa ministra obrani, tako mora premier naprej delati z ministrom, ki mu ne zaupa več, očitno ne zaupa več in je to lahko potem tudi težava za celotno vladno ekipo. In pa omogočeno je izigravanje konstruktivne nezaupnice tako, da se nasprotniki vlade poenotijo zgolj o izvolitvi novega, morda slamnatega predsednika vlade, do imenovanja ministrov pa za tem niti ne pride.

In kaj so glavni predlogi naših sprememb. Predlagamo, da se spremeni pristojnost za imenovanje in razrešitev ministrov tako, da ministre imenuje in razrešuje predsednik republike na predlog predsednika vlade. Ker bi imel državni zbor pristojnost za imenovanje predsednika vlade in ne več ministrov, bi bila v ustavi predvidena zgolj še interpelacija vlade, ne pa tudi posameznih ministrov. Tukaj smo tudi že večkrat razložili, da s tem ne krnimo nadzorstvene funkcije Državnega zbora, ampak nasprotno, jo tudi ojačamo, kajti predsednik vlade bi moral biti potem vedno tudi prisoten na teh interpelacijah vlade.

Osnutek ustavnega zakona, ki ga predlagamo, ohranja tako imenovane hearinge, zaslišanja, zahtevo, da se kandidat za ministra pred imenovanjem predstavi pristojnemu delovnemu telesu Državnega zbora ter odgovarja na vprašanja. Stvar odločitve na tej spoštovani Ustavni komisiji je, ali bi ta hearing ohranili ali ne. Mi smo poskušali prisluhniti glasu stroke, glasu tudi politike glede tega in smo slišali, da je tu bil precejšen strah glede možnosti ukinitve hearinga in smo rekli, da tu nismo zaprti, ampak menimo, da lahko na Ustavni komisiji predvsem z dobrim stališčem strokovne skupine najdemo optimalno rešitev.

In pa še predlog določanja sestave vlade in števila ter organizacije ministrov. To je za Slovenijo precej aktualno, bi se po našem predlogu izvzelo iz zakonskega urejanja ter bi se prepustilo vladi. Z zakonom bi se še naprej urejale pristojnosti Vlade ter delovna področja in pristojnosti ministrstev. Tako, da bi si lahko vsaka vladna ekipa nekako ukrojila ministrstva, število ministrstev, njihove pristojnosti po svojih, lahko rečemo, načrtih, prioritetah in političnem programu in pa programu dela. Tako, da menimo, da bi s tem lahko končno po 30. letih nekako dokončali proces osamosvojitve in nekako sprejeli en, z Nemčijo primerljiv, klasičen parlamentarni sistem imenovanja vlade in ministrov in prosim za sodelovanje, pomoč in podporo, da gremo v to smer, da nam skupaj to tudi uspe.

Hvala, podpredsednica.

Hvala predstavniku predlagatelja za obrazložitev.

Želi besedo vodja Urada predsednice Republike, mag. Uroš Krek?

Najlepša hvala, predsedujoča.

V imenu predsednice Republike se vam zahvaljujem za povabilo na to 2. sejo Ustavne komisije in tudi priložnost za predstavitev nekega izhodiščnega mnenja ali pa začetnega mnenja glede predlagane spremembe Ustave.

Predsednica republike se strinja in tudi podpira pričetek procesa spremembe Ustave glede imenovanja in razrešitve ministrov, glede imenovanja in razrešitve ministrov, glede pristojnosti in sestave Vlade ter njene interpelacije oziroma sprememb predlaganih sprememb 112., 114. in 118. člena Ustave. Predlagane spremembe, o katerih bo potekala razprava danes, po našem mnenju, po predsedničinem mnenju, po več kot 30. letih od sprejetja Ustave predstavljajo spremembo, ki bodo omogočile hitrejše, racionalnejšo in vsekakor tudi podobnim parlamentarnim sistemom bližjo ureditev imenovanja ministrov. Če boste v Državnem zboru te predlagane spremembe sprejeli bo s tem, kot gospod Cigler tudi dejal, odpravljen eden v bodoče večjih problemov slovenske Ustave. Podobno velja tudi za spremembo, kjer bo možna le interpelacija celotne vlade in ne več posameznih ministrov. In podoben korak, ki pa bo seveda narekoval preudarno ureditev pa je predlog, da se z zakonom opredeljuje le pristojnost Vlade in delovna področja ministrstev, ne pa več tudi sestavo Vlade in število te reorganizacijo ministrstev kot do sedaj.

Torej, da zaključim, predsednica Republike podpira pričetek procesa spremembe Ustave, vezanih na vsebino današnje seje Ustavne komisije. Prav tako pa bomo svoja razmišljanja mogoče bolj poglobljeno predstavili strokovni skupini, če se boste danes odločili, da da jo imenujete. Tako da, hvala za pozornost.

Hvala lepa.

Na tej točki bi dala besedo članicam in članom Ustavne komisije. K razpravi se je že prijavil kolega Grims in potem nadaljujemo.

Hvala za besedo. Vsem prav lep pozdrav! Problem o katerem danes govorimo ima dimenzijo, ki je drugačna, kot je bila zdaj predstavljena. Tisto, kar je največja težava z vidika Slovenije kot države je, da je sedanji mehanizem s tem dvojnim glasovanjem zapleten in da po nepotrebnem povzroča izgubo časa, ki je seveda razvojno za Slovenijo škodljiva. Vse bi lahko rešili s preprostim predlogom, ki smo ga mi tudi že dvakrat vložili. To je, da bi enostavno izglasovali pač celotno listo, od mandatarja do vseh z absolutno večino, mandatar bi prišel po zaupnico v parlament. Če bi dobil absolutno večino, postane takoj vlada operativna, je imenovana v celoti in zadeva bi bila enostavna in za Slovenijo dobra. Tako pa je predlagana rešitev, ki je pravzaprav na pravo vprašanje napačen odgovor. In kaj v praksi pomeni? To je spet nadaljnji korak v nečem, kar opazujemo zdajle že pri vseh predlogih, ki so dani na Ustavni komisiji. To pa je nadaljnje vzpostavljanje nekega kvazi predsedniškega sistema v Sloveniji, čeprav je iz same Ustave in vseh načel, ki jim Ustava sledi, jasno, da je bil prvotno mišljen seveda v Sloveniji parlamentarni sistem in pa da bi pač hoteli marsikaj narediti na tak način, da bi vlogo parlamenta naredili šibkejšo. Parlament ima dvojno vlogo. To je ena je pač zakonodajna, druga je nadzorna in v tej funkciji se tukaj stvari prestavljajo na nek drug način. V danih razmerah, tako kot so trenutno v Sloveniji, je torej to pot, da se iz prostora, ki je namenjen soočenju argumentov in pa v katerem so zastopane vse relevantne politične sile, stvari prenesejo kam drugam v največji možni meri. Tega seveda v SDS ne bomo podprli in bomo predlogu nasprotovali.

Je pa ta predlog v tem trenutku morda zanimiv tudi za z enega drugega vidika, s katerim bom končal, in sicer vse tiste, ki v Svobodi, tako da z navdušenjem sprejemate ta predlog, bi opozoril, da na Gorenjskem se že zelo na glas govori, da je z enim znanim lokalnim veljakom gospa predsednica že dogovorjena, da bo njen preferiran naslednji kandidat za predsednika vlade, ko se bo menjalo Roberta Goloba. In na to ne bo treba prav dolgo čakati. In uresničitev tega bo zelo zanimiva, ker bo sledilo popolno razsulo Svobode z veliko začetnico, kar pa bo za svobodo z malo začetnico, ki je najvišja vrednota v demokraciji, samo dobro.

Naslednja ima besedo kolegica Mojca Šetinc Pašek.

Hvala lepa za besedo. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!

Torej, jaz bi rekla takole, najprej zelo na hitro, tega zadnjega ne vemo v Gibanju Svoboda - ne vem, mogoče bo gospod Krek kaj več vedel, ali se išče kak nov mandatar, mi tega ne vemo, in to na Gorenjskem. Skratka, zelo na hitro repliciram kolegu Branku Grimsu.

Sicer pa takole, danes v bistvu znotraj Ustavne komisije začenjamo razpravo o tistih členih Ustave, ki se tičejo imenovanja Vlade. Kolegi iz Nove Slovenije v bistvu predlagajo spremembo treh členov, 112., 114. in 118. člena, in sicer tako, da bi oblikovanje vlade uredili primerljivo z drugim parlamentarnim sistemom, da ministrov več ne bi imenoval in razreševal Državni zbor, temveč na predlog predsednika vlade predsednik republike ali predsednica republike ali pa predsednica vlade, na predlog predsednice Vlade, predsednik republike in tako naprej. Skratka, skladno s tem temu predlogu sledi, da ne bi bilo več možnosti interpelacije o delu ministra, ampak zgolj o vladi v celoti. Prav tako bi se s spremembo 114. člena določanje sestave vlade, števila, organizacije resorjev izvzelo iz zakonskega urejanja in to urejanje prepustilo vladi. V bistvu to, kar danes začenjamo oziroma o čemer danes govorimo, je potem, ko je bil predlog pripravljen in vložen, se poskušamo dogovoriti o tem, da bi danes oblikovali posebno delovno telo, se pravi, strokovno komisijo, strokovno komisijo ustavnih pravnikov, ki bi Ustavni komisiji, članom Ustavne komisije pomagali pri oblikovanju izhodišč tako za razlago in vsebino Ustavnega zakona in naprej nekega končnega besedila ustavne spremembe, če vas prav razumem, kajne. Naj povem naslednje, v Poslanski skupini Gibanje Svoboda smo člani Ustavne komisije v zvezi s predlogom hitrejšega imenovanja vlade opravili poglobljeno, zelo poglobljeno debato in v bistvu so se nam zastavljala zelo podobna vprašanja, kot ste jih odprli zdaj kolegi iz SDS. In sicer smo nekateri spraševali, če želimo pohitriti postopek imenovanja vlade, zakaj ga ne bi pohitrili preprosto tako, da bi spremenili zgolj 111. člen ustave, skratka, da bi se ob imenovanju predsednika vlade s tem avtomatično izreklo tudi zaupnico ministrski ekipi, ki bi jo kandidat za predsednika vlade ob svojem imenovanju seveda predložil Državnemu zboru. Pa vendar smo nato na nek način se poenotili in soglašali s predlogom Nove Slovenije, da se odpre kompleksnejša debata okoli teh treh členov, 112., 114., 118. člena Ustave, ki prav tako pomenijo pohitritev postopka imenovanja vlade. Prav tako namesto tega dvofaznega, se pravi, da se dvakrat imenuje najprej predsednik vlade, nato ministrska ekipa, se zadeva pohitri tako, da v bistvu Državni zbor imenuje predsednika vlade, nato pa z ministrsko ekipo na njegov predlog preprosto zapriseže pri predsedniku republike, kar je v bistvu predlog, ki je primerljiv. In to je bilo tisto, kar nas je vodilo, da smo se strinjali oziroma poenotili s tem predlogom. Gre za predlog, ki je v bistvu primerljiv z večino ali pa skorajda vsemi evropskimi državami. Predlog pomeni, da bi vlado torej po volitvah lahko dobili bistveno prej, sestava vlade oziroma ministrska ekipa ne bi bila več predmet zakonskega urejanja in s tem tudi ne predmet referendumskega odločanja, ki je, vsi vemo, bilo pri zadnji vladi na dnevnem redu. Temu smo bili priče, ko se je kar za sedem mesecev zamaknilo oblikovanje vlade in s tem tudi okrnilo delovanje, saj so bili vmes delokrogi ministrstev začasni in prehodni. Zadnja vlada je seveda bila imenovana v rekordno hitrem času, kolikor vemo, v dvajsetih dneh, kar pa nikakor ni posledica sedanje ustavne ureditve imenovanja vlade, temveč predvsem in zgolj velikega napora sedanjega predsednika Vlade in tudi koalicije, ki se je rekordno hitro sestavila po volitvah in rekordno hitro dosegla potrebno soglasje tako okoli koalicijske pogodbe in nato predvsem kadrovsko okoli ministrske ekipe. Seveda velja ob tem spomniti na oblikovanja vlad v preteklosti. Ponavadi so ta trajala več kot mesec dni, če se ne motim, je oblikovanje vlade Marjana Šarca trajalo 51 dni. Vsi pa se spomnimo tiste Vlade iz leta 1996, ko je dr. Drnovšek potreboval po dveh, mislim, da najprej po eni koaliciji, nato po naslednji koaliciji, več kot tri mesece, da je Slovenija dobila Vlado.

Predlog, ki ga imamo na mizi, torej, da predsednika Vlade izvoli Državni zbor, nato ministre na predlog predsednika Vlade imenuje predsednik republike, hearingi oziroma predstavitve ministrov ostajajo pred Državnim zborom oziroma pred delovnimi telesi, je na nek način najbolj verna kopija tako imenovane Podvinske ustave iz oktobra 1990. Naj samo spomnim na 110. člen, drugi odstavek, Podvinske ustave oziroma osnutka Podvinske ustave, Državni zbor voli predsednika vlade z večino glasov vseh poslancev in s tajnim glasovanjem, ministre pa imenuje in razrešuje predsednik republike na predlog predsednika vlade. Ministri – torej, naprej piše v tej Podvinski ustavi -, ministri se predstavijo pred delovnimi komisijami v Državnem zboru. Naj povem, kdo so bili pisci tega osnutka, to so bili dr. Grad, dr. Jambrek, dr. Tine Hribar, dr. Jerovšek, Matevž Krivic, dr. Anton Perič, skratka, zelo znana ugledna imena ustavnopravne stroke.

Če gremo zdaj nazaj k današnjemu oziroma predlogu, h kateremu smo pristopili tudi poslanci Gibanja svobode. Ta predlog seveda prinaša tisto ključno dilemo, ki je bila izpostavljena, in sicer, ker Državni zbor ne bi več imenoval ministrske ekipe, ne bi več imel možnosti interpelacije posameznega ministra, ampak le še celotne vlade. Naj povem, da ta osnutek Podvinske ustave predvideva v 15. členu tudi interpelacijo posamičnega ministra. Tako so se tudi nam tu postavljale določene dileme, zakaj v bistvu bi to izpustili. Pa vendar smo menili, da je prav, da je to dilema, ki se jo razčisti najprej znotraj strokovne skupine ustavnih pravnikov, ki bi Ustavni komisiji pomagali, in nato seveda v naši razpravi.

Kaj pa v bistvu prinaša predlog, ki ga imamo torej na mizi. Sestava ministrske ekipe naj bi bila stvar dogovora znotraj izvršne veje oblasti, torej med predsednikom vlade, koalicijskimi partnerji. Predvsem menimo, podobno kot kolega Cigler Kralj, da bi se predsednika vlade opremilo s polno in popolno odgovornostjo za delovanje vlade kot celote, torej bi tudi odgovarjal za napake vlade, ne samo vlade kot celote, ampak celo za napake posameznega ministra. Vlada bi delovala v mnogo večji meri kot kolektivni organ. Kar se interpelacije tiče, tako kot je predlagano, bi moral pravzaprav predsednik vlade biti tisti, ki bi moral zagovarjati ministra na morebitni interpelaciji pred poslanci in poslankami Državnega zbora, to ne bi bil več minister. Ali se s tem jemlje to, kar je v bistvu ključno, recimo, kar je bila tudi zame osebno ena od dilem, se pravi, neko nadzorstveno funkcijo Državnemu zboru, na prvi pogled seveda se, kajne, ampak vendar Državni zbor s tem, ko daje možnost interpeliranja vlade kot celote in kot celoto naslavlja njenega prvega nosilca, predsednika vlade, s tem v bistvu to nadzorstveno funkcijo na nek način vendarle širi. A ker, kot sem dejala, pomislek je, pomisleki so, je prav, da se jih predebatira najprej na strokovni ravni in potem znotraj članov Ustavne komisije. Prav tako pa je prav, da ko bomo govorili o institutu interpelacije posamičnih ministrov, morda znotraj komisije predebatiramo tudi, na kakšen način je bilo to orodje nadzora nad izvršilno vejo oblasti oziroma nad posameznim ministrom doslej uporabljeno, morda zlorabljeno. Se pravi, da se vprašamo predvsem to, kdaj je bila interpelacija ministra v zgodovini parlamenta zares nujna in potrebna, in predvsem tudi to, kdaj je bila uspešna. Sama se osebno spomnim in sem tudi spremljala takrat še v drugi funkciji, samo ene takšne interpelacije, ki je bila uspešna, to je bila interpelacija Mirka Bandlja, notranjega ministra, ki je bil po interpelaciji razrešen. Kot rečeno, smo se v poslanski skupini po precej tak polemični razpravi z vsemi odprtimi vprašanji, torej tudi glede interpelacije ministra, tudi posvetovali smo se s posameznimi ustavno-pravnimi strokovnjaki odločili, da predlog Nove Slovenije podpremo, da pristopimo k sopredlagateljstvu teh sprememb, zato smo tudi prispevali poslanske podpise, da se ustavno revizijski postopek prične. Tudi zato, ker imenovanje in razreševanje ministrov v Državnem zboru pomeni precejšen odstop od ureditev v drugih parlamentarnih sistemih. Ta osnovna rešitev je bila natančno analizirana, kritično obravnavana v številnih razpravah, strokovnih člankih, v bistvu od uveljavitve Ustave. Prav tako je bilo več poskusov v preteklih letih, da bi se s spremembami Ustave takšno ureditev oblikovanja vlade, predvsem to dvakratno glasovanje o vladi v Državnem zboru, ki povzroča vrsto težav, popravilo, a predlogi žal niso bili doslej sprejeti. Zato je seveda primerno in ustrezno, da poskusimo znova. Ministra na podlagi prvega odstavka 12. člena Ustave, 13.člena Zakona o vladi ter v skladu z 12. členom Poslovnika Državnega zbora imenuje in razrešuje Državni zbor na predlog predsednika Vlade. Minister je razrešen, če je večina poslancev, ki so glasovali, glasovala za razrešitev. Naj povem, da takšne ureditve, ko smo pregledali ustavne sisteme v drugih državah, po Evropi predvsem, takšne ureditve druge države s parlamentarnim sistemom nimajo. Gre torej za nek absurden, nevzdržen položaj, prej smo že slišali, ko v bistvu minister poskuša najti podporo v Državnem zboru in to proti svojemu lastnemu predsedniku vlade, ki je predlagal njegovo razrešitev in ki z njim očitno več ne more sodelovati, ker je, ne vem, porušeno zaupanje med njima. Slovenija je seveda kot večino evropskih držav z Ustavo uveljavila parlamentarni sistem organizacije državne oblasti. Te države imajo pri oblikovanju vlade ureditev, po kateri predsednik države ali pa, ne vem, monarh, imenuje predsednika vlade in nato na predlog predsednika Vlade tudi ministre. Naj povem, katere države imajo takšno ureditev. To so Italija, Avstrija, Češka republika, Irska, Portugalska, Velika Britanija, Belgija. V nekaterih izmed teh držav, in sicer v Italiji in na Češki, mora tako imenovana, tako oblikovana vlada v določenem roku dobiti še zaupnico v parlamentu, se pravi, neke vrste investitro. Pogosto je tudi ureditev po kateri parlament, na primer v Nemčiji, Finskem in na Madžarskem, na predlog predsednika države izvoli predsednika vlade, nato predsednik vlade sam ali pa na predlog šefa države imenuje ministre. Slovenija je torej na nek način edina država, kjer imamo sistem, da lahko torej, kot sem prej dejala, ministri nasprotujejo predsedniku vlade in poskušajo na teh svojih položajih ostati. Mislim, da so bili takšni štirje primeri v pretekli zgodovini. Kolega Janša se bo spomnil, leta 1994, leta 2004 se je na tak način hotel v Državnem zboru ubraniti pred razrešitvijo zunanji minister, dr. Rupel, leta 2006 je izgubil nezaupanje takratnega predsednika vlade, kolega Janše, Janez Drobnič in se je skušal ohraniti na položaju kot minister za delo, leta 2015, v času Vlade Boruta Pahorja, takratni obrambni minister Janko Veber. Skratka, vendarle gre za neko situacijo, ki na nek način onemogoča tudi delo predsedniku Vlade.

Kljub sopredlagateljstvu za spremembo Ustave glede imenovanja vlade, pa smo v Gibanju Svoboda predlagali dve manjši dopolnitvi. Želeli smo, da se že v predlogu samem razčisti vloga in funkcija predsednika republike ob imenovanju ministrov in tudi, kdo je lahko predsednik vlade oziroma kdo je lahko imenovan za ministra, saj to v sedanji ureditvi ni, in zakonski ureditvi ni posebej določeno. Predlog seveda predsedniku republike daje novo in pomembno zadolžitev, to je imenovanje ministrske ekipe na predlog predsednika vlade, toda vendarle mora biti zelo jasno opredeljena ta vloga. Ker ima predsednik republike zgolj simbolno in reprezentativno funkcijo, je po našem mnenju dolžan, torej mora izvršiti predlog predsednika Vlade za imenovanje ministrov ali razrešitev ministra, to torej pomeni, da predsednik republike nima pravice zavrniti predloga predsednika Vlade oziroma predsednik republike pri tem nima diskrecijske pravice, da bi on ocenjeval primernost kandidatov. Zgolj izjemoma se dopušča možnost, da bi lahko predsednik republike pred imenovanjem zavrnil kandidata, ko ta recimo ne bi izpolnjeval formalnih pogojev za imenovanje kot so državljanstvo, starost, ki je povezana z izvrševanjem volilne pravice in tako naprej, torej stvari, ki niso opredeljene, veljajo pa denimo za poslance v skladu z, mislim, da 82. členom Ustave.

Torej, mi se zavedamo, da so pomisleki, da so dileme in da so vprašanja glede predloga, ki je na mizi. Ta vprašanja in te dileme imamo tudi pri nas, pa vendarle smo prepričani, da je prav, da se kljub vsem tem zadržkom, tem vprašanjem in pomislekom, predlog za spremembo 112., 114. in 118. člena vloži v ustavno revizijski postopek, da se torej znova poskuša priti do usklajene, kompromisne rešitve glede hitrejšega in z drugimi državami ustavno primerljivega imenovanja vlade znotraj postopka v sodelovanju z ustavnimi, pravnimi strokovnjaki v strokovni skupini, oblikovani za te ustavne spremembe in seveda, da na koncu pridemo do ustrezne 60 številčne ustavne večine v Državnem zboru.

Zato v naši poslanski skupini seveda podpiramo in predlagamo, da se z oblikovanjem oziroma imenovanjem strokovne skupine pri Ustavni komisiji za omenjene tri spremembe v Ustavi, ta ustavni postopek začne.

/ oglašanje iz dvorane/ Repliko ima kolega Grims.

Hvala. Glejte, kadar se obrača takole besede in hoče manipulirati, je treba stvari zelo jasno postaviti. Omenjali ste in nato ste celoto prilimali Podvinsko ustavo. Podvinska ustava, ko je šlo za funkcijo predsednika države, je bila v celoti napisana precej drugače, kot je sedanje stanje in predsednik bi imel drugačno funkcijo, pa tudi funkcija sama bi bila zelo drugačna, saj se ne bi vodil neposredno, ampak bi bil v parlamentu izvoljena oseba. To je bilo predvideno v prvotnem besedilu Podvinske ustave in potem stvari seveda zasije v precej drugačni luči. Še bolj pomembno morda je to, da je bila celotna Ustava takrat napisana za večinski volilni sistem in je v prvotnem besedilu celo predvidevala možnost odpoklica poslanca. Če bi vse to imeli, bi bila seveda danes Slovenija precej drugačna, mislim pa, da tudi bistveno bolj uspešna, ampak ko se je pisalo to potem v parlamentu, se je šlo v druge rešitve in celotna Ustava je zdaj zapisana tako kot sem povedal.