Dober dan, lepo pozdravljeni na 5. Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Lepo pozdravljam vse vabljene goste, ministre, pozdravljam tudi poslanke in poslance, tako da bom kar pričel s 5. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Članice in člane komisije ter vabljene še enkrat lepo pozdravljam.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani komisije, in sicer Eva: Irgl, Aleksander Reberšek, Dejan Kaloh, Anton Štrubej, Andrej Hoivik in Zoran Mojškerc. Na seji kot nadomestni člani komisije s pooblastili sodelujejo: Andreja Rajbenšu, ki nadomešča Jožico Derganc, Sara Žibret, ki jo nadomešča Tine Novak, in Tatjana Greif, ki nadomešča Natašo Sukič.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Homofobno in transfobno nasilje, nedopustno nasilje nad manjšinsko in marginalizirano skupnostjo. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na obravnavo 1. PRVE TOČKE DNEVNEGA REDA, TO JE HOMOFOBNO IN TRANSFOBNO NASILJE, NEDOPUSTNO NASILJE NAD MANJŠINSKO IN MARGINALIZIRANO SKUPNOSTJO.

Na sejo so bili vabljeni: Boštjan Poklukar … Ali ga imamo oziroma … Državna sekretarka. Se pravi, Dominiko Švarc Pipan, ki najbrž nadomešča, tako, sekretar, Luka Mesec, ki je najbrž ga tudi sekretar nadomešča, ministrstvo, se opravičujem, društvo in informacijski center Legebitra, mislim, da jih imamo tukaj tudi, ja, Simona Muršec je tudi tukaj, Katja Sešek … / oglašanje iz dvorane/ Aha, okej, Katja Štefanec najbrž , ne? Prof. dr. Roman Kuhar, Miha Lobnik, Zagovornik načela enakosti, prof. dr. Dragan Petrovec, ki ga ne vidim, Peter Svetina, Varuh človekovih pravic, ga vidim … Aha, vi ste. Društvo Dih, ste tukaj, Zavod Transfeministična iniciativa TransAkcija ste tam, Amnesty International Slovenije ste tukaj, okej, in Pravna mreža za varstvo demokracije pa ne vidim, okej. Od vabljenih se mi nihče ni opravičil.

Tako da s sklicem seje ste prejeli naslednje gradivo: zahteva Poslanske skupine Svoboda, Poslanske skupine SD in Poslanske skupine Levica za sklic nujne seje Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti z dne 26. 6. 2023, ki je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora. Po sklicu seje pa ste prejeli še predlog sklepa Poslanske skupine Svoboda, Poslanske skupine SD in Poslanske skupine Levica z dne 6. 7. 2023, ki je tudi ravno, ki je objavljen na e-klopi.

Pričenjam kar z obravnavo te točke in mi dovolite, da v imenu predlagatelja predstavim razloge za vložitev zahteve za sklic te seje.

Naj začnem s stavkom, s katerim s katerim smo koalicijske stranke začele obrazložitev sklica seje, in sicer: ljudje po vsem svetu se soočajo z nasiljem in neenakostjo zaradi tega, koga ljubijo, kakšna, kakšnega videza so ali kdo so. V 21. stoletju nihče več ne bi smel biti preganjan ali diskriminiran zaradi posameznikove spolne usmerjenosti ali spolne identitete. In če smo živeli v prepričanju, da je Slovenija pri odpravi homofobije bila uspešna, smo na tem izpitu na letošnji Paradi ponosa enostavno padli. Protestni pohod oziroma Parada ponosa nam je zopet pokazala, v kakšni družbi živimo in da se še vedno najdejo posamezniki, ki na takem manifestu se nad ljudmi znašajo tako psihično kakor tudi fizično in to vsekakor ni prav. Ni prav, da danes v strahu živijo ljudje zaradi strahu drugih. Evropska komisija je v poročilu proti rasizmu in nestrpnosti pri nas zapisala leta 2019, da je 49 % pripadnikov skupnosti LGBTIQ, je vsaj enkrat doživelo nasilje ali diskriminacijo na podlagi svoje spolne usmerjenosti, od teh je približno 44 % doživelo nasilje ali ustrahovanje v šoli. In takšno bilanco imamo danes. Kot družba se vsekakor moramo vprašati ali nas takšna dejanja sploh kam pripeljejo - kot celotna družba seveda. Slovenija si lahko za vzor vzame tudi severnoevropske države. No, velikokrat si jih, ko govorimo o uspešnih državah in ravno te države najbolj spoštujejo LGBTIQ pravice, ampak če želimo biti spoštljiva in vključujoča država, bomo morali še marsikaj narediti v borbi proti družbenim fobijam.

Slovenija se je z novelo Družinskega zakonika postavila ob bok držav, ki imajo zagotovljen visok standard varovanja pravic istospolnih parov, zdaj pa je treba tudi to v praksi izvajati. Če po mestu gorijo mavrične zastave, fizično se napada ljudi na manifestih, pol pri nas nekaj, po domače rečeno, ne štima. Zato smo sklicali to nujno sejo, da se z gosti in poslanci danes v razpravi seznanimo, kje smo na tem izpitu padli in kakšne so najboljše poteze, ki jih lahko politika sprejme, da se bodo v državi, naši državi lahko vsi državljani gibali varno in brez strahu. Zavedati se je potrebno, da s spoštovanjem z Ustavo zagotovljene človekove pravice lahko delamo boljšo družbo ravno vsi. Bi pa si želel, da danes med celotno razpravo skušamo priti tudi do nekaterih zaključkov, saj ni samo eno nasilje na LGBTIQ skupnosti, ampak imamo več takih primerov, nenazadnje tudi na nasilje v šolah kot smo ga bili priča nedavno v Celju. Gre seveda za mladino, ampak ravno ti so tisti, ki so ogledalo vzgoje njihovih skrbnikov, zato se moramo kot družba truditi čisto vsi.

Tako, zato pa pri / nerazumljivo/ začenjam z obravnavo … Se opravičujem, sedaj bom pa kar začel z besedo, ki jo bom dal vabljenim. Ker nas je veliko, bi prosil, da se nekje v svojem govoru omejite nekje od 5 do 8 minut. Komisija poteka na tak način, da prvo razpravljajo, se pravi, gostje, nato pa poslanci. Če bo kdo od gostov imel še za dodati kakšno sklepno misel ali pa da je bil kakorkoli je narobe razumljen, mu bom dal še besedo. Bi pa prosil, da za vsakega od vas, da se še predstavite z imenom in priimkom za magnetogram.

Tako da besedo najprej dajem Ministrstvu za notranje zadeve.

Ja, hvala lepa predsedujoči. Spoštovani gostje. Hvala za besedo.

Ministrstvo za notranje zadeve ostro obsoja vsakršno nasilje, zlasti pa nedopustno nasilje nad osebami zgolj zaradi njihove spolne usmerjenosti ali spolne identitete ter kakršnekoli druge osebne lastnosti. Obžalujemo, da se moramo v letu 2023 o tem sploh še pogovarjati, vendar več kot očitno se moramo. Policija je namreč letos na Paradi ponosa obravnavala vrsto dogodkov, ki so razumnemu človeku težko razumljivi. Očitno bo potrebno tukaj v bodoče storiti še več za zagotovitev navzočnosti, zagotovitve varnosti udeležencev takšnih dogodkov, prav tako policija že dela na tem, da bi v bodoče izboljšali tudi način sprejemanja kazenskih ovadb ob takšnih dogodkih. Ministrstvo za notranje zadeve pa doslej v okviru svojih pristojnosti ni prejelo nobenih pritožb glede navedenega dogodka. Glede samega poteka varovanja tega dogodka in obravnave konkretnih primerov pa bo več lahko povedal namestnik vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije gospod Robert Ferenc, zato predlagam, da mu daste besedo. Ob tem pa bi še povedala, da glede obravnave ostalih vrst nasilja, zlasti medvrstniškega nasilja, kar ste omenili, je ustanovljena tudi medresorska delovna skupina, ki jo vodi Ministrstvo za notranje zadeve in katere vodja sem jaz sama in v tej skupini bomo smo obravnavali že medvrstniško nasilje, obravnavali pa bomo tudi druge vrste nasilja zlasti z namenom, da se izboljša položaj žrtev.

Hvala lepa.

Gospod Ferenc, prosim.

Hvala za besedo.

Spoštovani!

V policiji smo ocenili, da je javni shod Parada ponosa, ki se je odvijal 17. 6. 2023 na območju centra Ljubljane, zaradi svoje specifičnosti in simbolike boja za enakopravnost in sprejemanje drugačnosti z varnostnega vidika predstavlja povečano varnostno tveganje. Zato smo v policiji v okviru priprav na varovanje omenjenega shoda poleg aktivnosti, usmerjenih v zbiranje in vrednotenje podatkov o varnostnih tveganjih, organizirali sestanek z vodjo javnega shoda. Na sestanku so bili vodje shoda predstavljeni načrtovani ukrepi policije za zagotavljanje varnosti.

Zagotovili smo ustrezno število policistov in drugih ukrepov za vzdrževanje javnega reda in miru. Menimo, da sta z ustreznim načrtovanjem in izvedbo varnostnih ukrepov tako organizator kot policija uspela preprečiti hujše kršitve javnega reda in miru. Na incidente, ki so se zgodili, so policisti nemudoma odreagirali in jih ustrezno obravnavali.

Policija je še pred izvedbo javnega shoda obravnavala 2 varnostna dogodka. V prvem je neznani storilec 17. 6. 2023, ob približno 2. uri ponoči z neugotovljenim trdim predmetom poškodoval stekla okna lokala pritličja, na katerem je bila izobešena mavrična zastava. Glede na ugotovljene okoliščine policisti dogodka niso obravnavali zgolj kot kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, temveč so zaradi razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu Kazenskega zakonika, sprejeli zapisnik v sprejem ustne ovadbe in opravili ogled kraja kaznivega dejanja. Preiskava kaznivega dejanja še ni zaključena.

V drugem primeru so trije neznani storilci 17. 6. 2023, okoli 16:40 ure v bližini objekta na Slovenski cesti 56 pristopili do dveh mladoletnih oškodovank, s katerima so se sprli in eni odvzeli mavrično zastavo, ki jo je nosila. Pri ruvanju za zastavo je eden izmed neznancev s plosko roko udaril mladoletno oškodovanko v predel lica, drugo mladoletno oškodovanko pa je s teleskopsko palico udaril predel levega boka. Pri tem je slednja utrpela poškodbe, oteklino in modrico.

Tudi v tem primeru so bili ugotovljeni razlogi za sum storitve kaznivega, enakega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Sprejeta so bila zapisnik o sprejemu ustne ovadbe in opravljen ogled kraja kaznivega dejanja. Preiskava slednjih dveh kaznivih dejanj je v teku in še ni zaključena, so pa policisti policijske postaje Ljubljana Center ugotovili osumljenca in na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani podali pobudo, da naj tožilstvo predlaga pristojnemu sodišču izdajo odredbe za hišno preiskavo, pri kateri se bodo iskali predmeti, povezani z opisanima kaznivima dejanjema. Po sprejemu odredbe za hišno preiskavo s strani pristojnega sodišča, bomo policisti izvedli vse ukrepe v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku in zoper osumljenca na Okrožno tožilstvo v Ljubljani vložili kazensko ovadbo.

Policija je pri varovanju javnega shoda obravnavala 5 varnostnih dogodkov. V prvem primeru so policisti v križišču Slovenske in Štefanove ceste ugotavljali identiteto petih oseb, ki so imeli transparent z napisom Obstajata samo dva spola. V danem primeru ni bilo ugotovljene kršitve, saj na transparentu ni bilo žaljive vsebine. V drugem primeru je naznani udeleženec vzhoda na Slovenski cesti 51 pristopil do policistov in jim naznanil, da več oseb, oblečenih v črna oblačila, meče neznane predmete v udeležence shoda. Policisti so se na njegovo obvestilo nemudoma odzvali, vendar oseb danega opisa niso zasledili, so pa policisti pri nadaljnjem preverjanju okoliščin storitve navedene kršitve pridobili fotografijo enega izmed omenjenih kršiteljev in nadaljujejo z delom zagotovitev njegove identitete.

V tretjem primeru je varnostnik pri eni izmed skupin udeležencev shoda opazil, da je oseba, torej gre, šlo je za neznano žensko, iz te skupine, prižgala baklo, zaradi česar je varnostnik opozoril na protipravnost njenega ravnanja in ji je želel baklo odvzeti, pri tem pa so ga neznane osebe odrinile s transparentom, ena izmed njih pa ga je posula z rdečimi bleščicami. Policija v zvezi s tem vodi postopek o prekršku po drugem odstavku 89. člena Zakona o zasebnem varovanju. Identiteta kršiteljev zaenkrat še ni bila ugotovljena.

V četrtem primeru sta neznana mlajša moška pri paviljonu v parku Zvezda v oškodovančev hrbet metala jajca. Navedeno ravnanje so policisti obravnavali kot kršitev prvega odstavka 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru. Policisti so pri nadaljnjem delu pridobili fotografijo domnevnega kršitelja, zaradi česar bodo oškodovanec in priče naročeni na prepoznavo. V petem primeru je neznani storilec istega dne, med 22. in 22.30, na Kongresnem trgu 1, v Ljubljani, oškodovanki odtujil manjši črni nahrbtnik, s katerim je imela telefon, ključ od stanovanj in vhodnih vrat ter denarnico z vsebino, s čimer jo je oškodoval za okoli 500 evrov. Preiskava, kaznivo dejanje je še v teku. Policija je v povezavi z navedenimi dogodki javnost večkrat pozvala, da vsi, ki razpolagajo s kakršnimikoli podatki o kaznivih dejanjih in prekrških in drugih dogodkih, ob tem obvestijo policijo. V prihodnosti bo policija na tovrstnih shodih zaradi še boljše organizacije dela vzpostavila info prijavno točko, ki bo na ustrezen način sprejemala prijave posrednih groženj oziroma neposrednih groženj, v primerih izvajanja nasilja na vzhodu pa bodo policisti, ki bodo zadolženi za varovanje le tega, postopka lahko izvajali hitreje, hitreje intervenirali z namenom zagotavljanja vzpostavitve javnega reda in miru. Poudarjamo, da imata Ministrstvo za notranje zadeve in policija ničelno toleranco do vseh oblik kaznivih ravnanj.

Parada ponosa kot manifestacija boja za enakopravnost in nediskriminatornost, poteka že vrsto let. Policija vsako leto intenzivno in dobro sodeluje z organizatorji in ji je uspelo udeležencem shoda zagotoviti sorazmerno visoko stopnjo varnosti. Obravnavani incidenti kažejo na dejstvo, da je kljub ukrepom za zagotavljanje varnosti organizatorja in policije, potrebno stalno osveščanje družbe o tolerantnosti, svobodi izražanja in sprejemanja drugačnosti. Parada ponosa, ki s spremljevalnimi dogodki trajajo teden dni, predstavlja za organizatorja in policijo izredno kompleksen varnostni dogodek, kateremu namenjamo resno pozornost. Za razumevanje in upoštevanje vseh vidikov, ki jih je potrebno upoštevati pri preprečevanju in obravnavi kaznivih ravnanj iz sovraštva, policija skupaj z nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s tovrstno tematiko, med njimi tudi z LGBTIQ+ skupnostmi, izvaja vrsto projektov. Med drugim bi izpostavil projekt izgradnje zaupanja in sodelovanja med organi kazenskega pregona in skupnostjo LGBTIQ+ skupnosti za izboljšanje odziva in na zločine iz sovraštva, tako imenovani Trust Cop, ki ga vodita policija in nevladna organizacija Društvo kulturno, informacijsko in svetovalno središče Legebitra, katerega namen je izboljšati prepoznavanje, prijavljanje in preprečevanje zločinov iz sovraštva na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete oziroma izraza. Tako pričanja posameznikov iz navedenih skupnosti kot tudi raziskave neodvisnih agencij so namreč pokazale, da so osebe iz teh skupnosti v družbi mnogo pogosteje kot druge osebe, žrtve kaznivih ravnanj storjenih sovraštva, da je bila Slovenija uvrščena med države, kjer oškodovanci, ki so žrtve nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti ali spolne identitete, to zelo redko prijavijo policiji, če pa napad že prijavijo, pa policisti v mnogih primerih nimajo dovolj znanja za obravnavo takih ravnanj. S tem projektom partnerstva, torej projektna partnerja vzpostavljata prvo komponento nacionalnega sistema za podporo LGBTIQ+ žrtvam zločinov iz sovraštva. Ta komponenta temelji na intenzivnejšem sodelovanju med slovensko policijo in navedenimi skupnostmi, ciljna skupina projekta pa so policisti in policistke. Moram reči, da je bilo do sedaj posebej usposobljenih več kot 200 policistov in policistk. Neposredni upravičenci LGBTIQ+ skupnosti, posredni upravičenci pa nevladne organizacije, saj bodo tako posamezne osebe kot organizacije imele na voljo mrežo policijskih sodelavk in sodelavcev, usposobljenih za obravnavo zločinov iz sovraštva.

Hvala.

Hvala vam za vaš vložek in obširno poročilo, ki si dejansko nisem niti predstavljal, da je bilo toliko obravnav opravljenih v sklopu te parade.

Bi kar nadaljeval z naslednjimi povabljenimi, se pravi, ministrice za pravosodje ni tukaj, je pa državna sekretarka… Pardon, državni sekretar, se opravičujem.

Kar, prosim.

Predsedujoči, hvala za besedo.

Gre za izjemno pomembno temo, ki jo obravnavamo danes, in mislim, da bi morali čim večkrat o njej spregovoriti v različnih forumih, v različnih oblikah. Je pa res, da tako kot MNZ tudi Ministrstvo za pravosodje obsoja kakršnokoli nasilje, ker vsakršno nasilje je popolnoma nesprejemljivo.

Mogoče bi se dotaknil, ker prihajam iz pravosodja, bolj pravnega okvira, se pravi, tega nomotehničnega dela sovražnega govora, skratka spodbujanja k nasilju, ščuvanja in bi začel kar z ustavo kot z najvišjim pravnim aktom, ki v 63. členu določa, da je protiustavno kakršnokoli spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti, skratka, pravna norma, ki je bila tudi potem podlaga za zakonske dikcije. Posebej bi tukaj izpostavil KZ, se pravi Kazenski zakonik, ki v več členih reflektira ali pa abstrahira konkretna kazniva dejanja v smislu samih znakov kaznivega dejanja. Tako najdemo noter kar nekaj členov, kjer zakon opisuje najbolj odklonske in zavržene pojave sovražnega govora, ki so seveda tudi določeni kot kazniva dejanja, torej, tudi zakonodajalec jih je spoznal, da zahtevajo kazensko pravno obravnavo, ne pa recimo zgolj prekrškovno. Tako Kazenski zakonik v 297. členu določa kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti v zvezi z znaki tega kaznivega dejanja, ki so se v preteklosti po uveljavitvi 1B v praksi morda razlagali preveč restriktivno. Zato bi tukaj omenil sodbo Vrhovnega sodišča iz leta 2019, iz katere izhaja, da mora biti za obstoj tega kaznivega dejanja podana zgolj že potencialna in ne torej konkretna možnost ogrožanja ali motenja javnega reda in miru. Ne zahteva se torej, da bi do neposredne ogrozitve dejansko tudi prišlo, ampak zadošča, da je dejanje po vsebini, naravi krajev in drugih okoliščinah, v katerih je bilo storjeno, sposobno ogroziti oziroma motiti javni red in mir. Kadar pa pride do dejanskega fizičnega nasilja, pa KZ določa ustrezna kazniva dejanja, na primer lahka, huda oziroma posebno huda telesna poškodba, tudi pri najhujšem kaznivem dejanju zoper življenje in telo zakonskih znaki kaznivega dejanja določajo kaznivo dejanje umora, kar predstavlja kvalificirano obliko uboja iz 115. KZ, kadar pa gre za nesprejemljivo izražanje, to lahko predstavlja tudi izvršitev katerega izmed drugih kaznivih dejanj, se pravi grožnja, oblikovanje, razžalitev, žaljive obdolžitve ali opravljanje, bi pa tukaj omenil zelo pomembno zadnjo spremembo KZ iz prejšnjega leta, ki smo ga pripravili na Ministrstvu za pravosodje in je bila na predlog Vlade sprejeta v začetku tega leta. In sicer je bil v 49. členu KZ, ki določa splošna pravila za odmero kazni, kar je zelo pomembno, vključen novi tretji odstavek, s katerim izpostavljena okoliščina storitve kaznivega dejanja iz sovraštva zaradi katerekoli osebne okoliščine oškodovanca oziroma žrtve, ki naj se v okviru kaznivega dejanja vedno šteje za oteževalno. Skratka, s tem so nekako dane usmeritve tudi sodiščem in pa seveda tudi tožilstvu pri kvalifikaciji kaznivega dejanja, da te okoliščine šteje kot oteževalne, kar je zelo pomembno tudi potem pri odmeri same kazni glede pristojnosti pregona kaznivih dejanj, torej, vsakdo lahko poda ovadbo oziroma naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Ovadba se poda državnemu tožilcu, lahko policiji, sodišču, ki sta ovadbo seveda dolžna sprejeti in poslati pristojnemu državnemu tožilcu.

Bi pa za konec omenil še mogoče ne samo pravni, ampak sociološki vidik, ker vprašanje sovražnega govora in spodbujanja sovraštva je treba seveda razumeti širše in ne samo z vidika kazenskega in prekrškovnega sankcioniranja. Posamezniki seveda bi se morali zavedati, kakšno moč ima beseda, in kot se je že večkrat povedalo, ne rani samo bajonet, rani ali ubije lahko tudi beseda. In tukaj seveda je potreben poziv tudi nosilcem javnih funkcij, da morajo biti za zgled in še posebej skrbeti za varstvo, če rečemo, etike javne besede. Zavedati se moramo tudi izzivov, ki jih prinašajo družbena omrežja, ki so postala na nek način edini ekran mladine, kjer komunikacija že zdaj sploh ne poteka. Uživamo vse preko različnih socialnih omrežij in seveda tudi na teh kanalih ali omrežjih je dostikrat pod recimo anonimno, anonimnim imenom skrito polno gneva, polno sovraštva in nestrpnosti do ljudi, ki po mnenju tistih, ki širijo to sovraštvo, ne delijo, če rečemo, istih vrednot, kot jih sami zastopajo. In mislim, da je treba res posebno pozornost namenjati tudi ozaveščanju, in to že v najzgodnejšem obdobju. Mislim, da tudi izobraževalni procesi ali pa programi bi morali že takoj na začetku nasloviti ta vprašanja, da pripravijo bodoče generacije na strpnost, sodelovanje, razumevanje in predvsem tudi na pravilno razumevanje etike, tudi, če hočemo, morale in teh izzivov, ki jih prinaša prihodnost, v smislu ozaveščanja.

Tako razumem tudi to današnjo diskusijo. Mislim, da tudi vabljeni gosti bodo vsak posebej in vsi skupaj lahko dali pomembna sporočila, pomemben pečat in tudi sporočilo tistim, ki to spremljajo, zakaj in kako prepoznati te znake zavrženih dejanj in seveda kaj lahko tudi kot civilna družba skupaj z državo in vladnimi inštitucijami naredimo v boju proti takim ravnanjem in dejanjem.

Hvala.

Hvala tudi vam. Mi je všeč, da ste omenili sovražni govor, ker o njem velikokrat govorimo, težko ga pa kdaj tudi definiramo, še težje tudi včasih celo sankcioniramo, kajne. Tako v praksi…

Če smem. Če rečem pojem sovražnega govora, moram reči, ni čisto pravna kvalifikacija, je pa, bom rekel, družbeno oblikovan pojem, ki se reflektira, kot sem prej rekel, v posameznih členih in ima za posledico kršitve ali pa izpolnitve znakov posameznih kaznivih dejanj, ki sem jih prej citiral. Je pa dejstvo, da tukaj poleg civilne družbe, izobraževalnega dela veliko odgovornost seveda nosijo tudi mediji in njihova sporočila, tako tista odkrita, kot seveda tista, če rečemo, subtilna, z različnimi namigovanji in tudi, moram reči, razžalitvami. Tu se je tudi sodna veja oblasti, če rečem, pri razlagi, pri definiranju, pri razlaganju znakov kaznivih dejanj in glede definiranja praga, do kje je posameznik še dolžan trpeti, da so izpolnjeni posamezni znaki za to, da se zgane, če rečem, da se začnejo ustrezni postopki pred sodišči. To je stvar, ki se seveda oblikuje skozi prakso, ampak mislim, da tu ne smemo biti sramežljivi, da, žal, preventiva je en del, ampak drugi zelo pomemben del je pa seveda tudi kurativa, se pravi tudi del, ki se nanaša na sankcije, s katerim tudi sporočamo na svoj način, kakšen, kakšno stopnjo tolerance ima posamezna družba do tovrstnih ravnanj.

Hvala še enkrat.

Jaz mislim, da predvsem vsi vemo, kaj je sovražni govor v smislu v praksi, ko točno vemo, da z besedami želimo nekoga razžalit, ga ponižati in podobno.

Zdaj pa nadaljujem, in sicer naslednjemu vabljenemu, in sicer sekretarju Dan Juvan, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tako da izvolite.

Lep dan. Hvala za besedo in hvala za vabilo.

Mogoče uvodoma, vsaj za moje pojme ni tako pravno vprašanje, kakor je v resnici sociološko vprašanje. Tudi, ko govorimo o povzročiteljih, včasih ni vedno, mislim, je tudi povzročil tisti, ki udari, ne je pa povzročilo tudi tisti, ki sovražni govor in nestrpnost kot javna oseba širi. Mogoče zato uvodoma mislim, da smo kot družba, neodvisno od tega ali imamo levo ali desno vlado, dolžni zagotoviti varnost pred diskriminacijo in nasiljem na podlagi osebne okoliščine in ta garant varnosti, ta osnovna človekova pravica je nekaj, kar smo dolžni zagotoviti ne glede na to, kaj si morda kdo misli o spolnosti, o estetiki, o tradiciji ali pa o vrednotah, ne. Če se kdo ne strinja s tem, kako se nekdo v javnosti obnaša v svojem osebnem življenju, to in mu ne daje nobene pravice, da na podlagi tega jih kakorkoli diskriminira.

Drugo vprašanje, na katerega bi mogoče želel odgovoriti, zakaj sploh pa Rada ponosa, o tem smo veliko slišali, zakaj je pa to sploh potrebno. Zato ker se pripadniki LGBTIQ skupnosti soočajo z diskriminacijo, nesprejemanjem in nasiljem, in to je empirično tudi dokazljivo in merljivo. Imamo recimo raziskavo Dolga pot do enakosti, izvedena leta 2019, imamo Center za človekove pravice pri Varuhu, ki bo verjetno tudi o tem kaj povedal. Kako se ta diskriminacija, nesprejemanje in nasilje v družbi kaže enostavno? Tako, da se ljudje izogibajo izkazovanju ljubezni v javnosti, da se ne držijo za roke, na način, da se ljudje izogibajo krajem, kjer bi lahko bili napadeni, na način, da so diskriminirani v barih, restavracijah, v javnih službah in tako naprej, ne. Parada ponosa je ravno zato, ker ti ljudje obstajajo in živijo in ljubijo pač drugače kot bi morda kdo pričakoval. In kar sem že uvodoma hotel reči, da se nasilje in diskriminacija in nesprejemanje pojavlja in povečuje tudi zato, ker nekatere javne osebe to nasilje normalizirajo bodisi z nastopom v parlamentu, bodisi v medijih bodisi s svojimi izjavami na družbenih omrežjih. In če se to stanje normalizira, potem pridemo do tega, da, kolikor sem jaz informiran, v 23 letih, kolikor je Parada, še ni bilo toliko izrazov nasilja na ulicah Ljubljane. Zdaj tudi iz tega razloga ne, v bistvu ne vem ali sem boljše ali slabše volje, da danes nimamo na tem odboru predstavnikov desne opcije, za katere lahko rečem, da so eni izmed povzročiteljev tega pojava, ki smo mu bili priča in ki smo mu še priča.

Kar se tiče samega sklepa, predlaga se … No, še to, seveda na ministrstvu maksimalno obsojamo vsakršno nasilje na podlagi osebne okoliščine, mislim, da tega ne rabim zatrjevati, ampak vedno je tudi to pomembno. Kar se tiče samega sklepa, ki je predlagan, se seveda z njim strinjamo. Ministrstvo bo pristopilo k sprejemu nacionalne strategije za naslavljanje diskriminacije, kar pa predlagamo, je morda, da se to naredi v letu 2024 in zgolj iz enega razloga, in sicer zato, ker je, gre za nacionalno strategijo, ki jo mora sprejeti Državni zbor, ki jo mora Vlada v javni obravnavi uskladiti, za katero upam, da se bo pisala preko delovne skupine, v katero bo civilna družba povabljena. Tako da če si damo do konca tega leta čas, se bojim, da bomo ta postopek preveč kršili in na koncu bomo nekaj zelo na hitro naredili, brez da bi se zares pogovorili. Če damo sklep, da se to naredi v letu 2024, lahko naredimo to tudi na začetku leta ali pa proti koncu leta, ampak je pa po moje pomembno, da se ta dokument pripravi skupaj s civilno družbo v javni obravnavi in potem še v parlamentu.

Toliko uvodoma, hvala.