Spoštovane članice in člani Komisije za nadzor javnih financ, dragi vabljeni gostje z ministrico!

Pričenjam 16. nujno sejo Komisije za nadzor javnih financ. Ugotavljam, da smo sklepčni. Obveščam vas o enem nadomestilu in sicer Nataša Sukič nadomešča gospoda poslanca Milana Jakopoviča. Nihče od ostalih nadomestil nismo prejeli. S sklicem seje ste prejeli tudi dnevni red seje komisije. Ker v poslovniškem roku ni bilo podanih predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen takšen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sami s sklicem.

Prehajamo na tudi 1. TOČKO DNEVNEGA REDA IN SICER NEUPRAVIČENO IZPLAČILO SREDSTEV DRŽAVNEGA PRORAČUNA SVETLANE MAKAROVIČ.

Poslanska skupina NSi je namreč 11. 7. na Komisijo za nadzor javnih financ naslovila zahtevo za sklic nujne seje z navedeno točko dnevnega reda. Kot gradivo k točki ste prejeli zahtevo Poslanske skupine NSi s predlogi sklepov. Ta zahteva je tudi objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem seje. K točki dnevnega reda so bili vabljeni poslanka gospa Iva Dimic kot predstavnica Poslanske skupine NSi, ki je tudi zahtevala nujno sejo Komisije za nadzor javnih financ, dr. Robert Golob, predsednik Vlade, ki se je opravičil, dr. Rasta Vrečko, ministrica za kulturo, ki je z nami, gospa Jana Ahčin, predsednica Računskega sodišča Republike Slovenije, doktor Robert Šumi, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, ki se je prav tako opravičil, in dr. Jožef Muhovič, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada, ki je prav tako prisoten. Torej, vse še enkrat lepo pozdravljam in hvala za vašo udeležbo. Razpravo bomo opravili po običajnem postopku. In sicer najprej dobi besedo predstavnica predlagatelja, nato vabljeni gostje, seveda najprej ministrica, da se odgovori na vsa zastavljena vprašanja in predlog za sam sklic nujne seje, v nadaljevanju pa dobimo besedo še poslanke in poslanci. Gospa Iva Dimic, bi uvodna beseda v imenu predlagatelja vaša, izvolite.

Hvala lepa, spoštovani predsednik. Spoštovana ministrica, vsi gostje.

V Novi Sloveniji smo vložili zahtevo za sklic nujne seje Komisije za nadzor javnih financ v zvezi z utemeljenim sumom, da je ministrstvo brez pravne podlage izpolnilo denarno terjatev, ki ni več obstajala. Svetlana Makarovič je bila s strani upravnega odbora Prešernovega sklada določena kot prejemnica Prešernove nagrade za leto 2000. Svetlana Makarovič se je na prireditvi podelitve Prešernovih nagrad za leto 2000, ki je bila predvajana tudi na nacionalni televiziji, Prešernovi nagradi v celoti odpovedala z besedami, citiram: »Gospod predsednik upravnega odbora te institucije, nagrado seveda v celoti zavračam.« konec citata. 11. julija letos, torej po 23 letih, je bilo iz medijskih objav mogoče razbrati, da je ministrstvo za kulturo junija letos Svetlani Makarovič nakazalo denarno nagrado v višini 8 tisoč 346 evrov, ki jo je leta 2000 prejela kot del Prešernove nagrade za življenjsko delo, a jo takrat v celoti zavrnila. Svetlana Makarovič je prejem denarja potrdila. Sredstva so bila izplačana iz proračuna Republike Slovenije. Nagrajenec Prešernove nagrade je v skladu s 26. členom leta 2000 veljavnega statuta Prešernovega sklada prejel denarno nagrado, diplomo in pisno utemeljitev. Glede na to, da je Svetlana Makarovič nagrado zavrnila v celoti, je jasno, da se je odpovedala vsem elementom nagrade, ki bi ji sicer na podlagi statuta pripadali, vključno tudi z denarno nagrado. V skladu s prvim odstavkom 319. člena obligacijskega zakona je obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in če se dolžnik s tem strinja. Enako je v 344. členu določal leta 2000 veljavni zakon o obligacijskih razmerjih. V komentarju 319. člena Obligacijskega zakonika prof. dr. Miha Juhart pravi, do odpusta pride samo, če upnik izjavi svojo voljo, da želi odpustiti dolg, in se dolžnik s tem strinja. Izjava Svetlane Makarovič kot upnika, da nagrado v celoti zavrača, je jasen izraz njene volje, da izpolnitve obveznosti denarne nagrade ne bo zahtevala ter da torej to obveznost oziroma dolg izplačila nagrade želi odpustiti. V zvezi s strinjanjem dolžnika naj izpostavimo, da lahko v skladu s komentarjem 319. člena Obligacijskega zakonika prof. dr. Miha Juharta pogodbeni stranki svojo voljo izjavita tudi s konkludentnimi dejanji. Če citiram: »Dolžniku ni treba posebej izrecno izjavljati, da sprejema odpust. Zadošča že, če po upnikovi izjavi pokaže, da nima več namena izpolniti obveznost«. Glede na to, da Ministrstvo za kulturo zneska nagrade ni nakazalo 23 let, ker v izjemno dolgem časovnem obdobju ni izvajalo aktivnosti za izvršitev nakazila denarne nagrade, je na ta način jasno pokazalo, da nima več namena izpolniti te obveznosti. S tem je bil izpolnjen pogoj, da se je dolžnik s prenehanjem obveznosti strinjal. Obstaja, obstaja torej utemeljen sum, da je obveznost izplačila denarne nagrade Svetlani Makarovič že zdavnaj prenehala. V komentarju Obligacijskega zakonika, kot ga razlaga prof. dr. Miha Juhart, posledice takega prenehanja obveznosti po 319. členu Obligacijskega zakonika se pojasni z odpustom dolga ugasne upnikova terjatev in preneha dolžnikova obveznost izpolnitve. Gre za pravo prenehanje pravice in ne zgolj za spremembo civilne obveznosti v naturalno. Če dolžnik po odpustu dolga opravi izpolnitev, je izpolnil brez pravne podlage in lahko zahteva vrnitev izpolnitve v skladu s splošnimi pravili o neupravičeni obogatitvi. V takem primeru bi bilo za varovanje interesa državnega proračuna in davkoplačevalcev nujno vložiti zahtevo za vrnitev nakazanega denarnega zneska v skladu s splošnimi pravili o neupravičeni obogatitvi. Ne glede na navedeno je tudi možnost izterjave denarne nagrade že zastarala, saj zanjo velja splošni zastaralni rok, ki je določen v obdobju 5 let. V obdobju 23 let je terjatev tako že več kot štirikrat zastarala in je Svetlana Makarovič v nobenem primeru ne bi imela pravice terjati.

Neupravičeno izplačilo javnih sredstev posameznikom je za to negospodarno in v nasprotju z načelom varovanja javnih sredstev ter zaradi tega nedopustno, zato se pojavlja vprašanje, ali je bilo s tem storjeno tudi kaznivo dejanje po 257. in 257.a členu Kazenskega zakonika, in sicer zloraba uradnega položaja in pravic ter oškodovanje javnih sredstev, neprimernost arbitrarno izvedenega izplačila javnih denarnih sredstev po 23 letih je v tej zadevi podkrepljena tudi s tesno politično oziroma ideološko povezanostjo ministrice dr. Aste Vrečko ter njene stranke Levica s Svetlano Makarovič, tako dr. Asta Vrečko in stranka Levica kot tudi Svetlana Makarovič so namreč aktivno sodelovali na protivladnih protestih v času prejšnje vlade. Zdi se, da ni naključje, da se je Svetlana Makarovič po več kot 20 letih premislila ter nakazilo denarne nagrade od Ministrstva za kulturo zahtevala prav po prevzemu ministrstva s strani stranke Levica. Ministrstvo za kulturo je zahtevi arbitrarno sledilo, čeprav terjatev sploh ni več obstajala oziroma je bila v najboljšem primeru vsaj štirikrat zastarana. Postavlja se torej resno vprašanje ali je ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko z neupravičenim izplačilom javnih sredstev Svetlani Makarovič storila kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja in pravic ter oškodovanja javnih sredstev, glede na javno izkazano tesno ideološko povezanost med ministrico za kulturo in Svetlano Makarovič pa gre tudi za očitne znake resnih korupcijskih tveganj. Dolžnost vsakokratnih nosilcev oblasti je dosledno spoštovanje zakonov in načel pravne države, na drugi strani pa je dolžnost Nove Slovenije kot opozicijske stranke, da skrbno spremlja ravnanja nosilcev oblasti in na sporna ravnanja opozarja. Zato zahtevamo današnjo sejo, da se sporno izplačilo nagrade natančno preuči in v primeru neupravičenega izplačila nagrade, s tem tudi posledično oškodovanja javnih sredstev zahtevamo takojšnje ukrepe.

Komisiji za nadzor javnih financ predlagamo, da po končani razpravi sprejme naslednje sklepe. Prvi sklep, da Komisija za nadzor javnih financ v skladu s 25. členom Zakona o Računskem sodišču predlaga Računskemu sodišču izvedbo revizije pravilnosti in smotrnosti poslovanja Ministrstva za kulturo pri izvedbi letošnjega nakazila denarne nagrade za Prešernovo nagrado za leto 2000. Drugi sklep: Komisija za nadzor javnih financ predlaga Komisiji za preprečevanje korupcije, da zaradi izvedbe letošnjega nakazila denarne nagrade za Prešernovo nagrado za leto 2000 v skladu s 13. členom Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije uvede postopek zaradi suma korupcije in suma kršitve integritete uradne osebe. Tretji sklep: Komisija za nadzor javnih financ poziva Ministrstvo za kulturo k pričetku postopkov za vložitev tožbe z zahtevkom za vrnitev letos izplačanih denarnih sredstev iz naslova Prešernove nagrade za leto 2000 v skladu s splošnimi pravili o neupravičeni obogatitvi. In tudi v Novi Sloveniji predlagamo še dodaten sklep, to je četrti, dodaten sklep: Komisija za nadzor javnih financ priporoča Sektorju proračunske inšpekcije Ministrstva za finance, da opravi nadzor nad porabo sredstev iz državnega proračuna pri izvedbi letošnjega nakazila denarne nagrade za Prešernovo nagrado za leto 2000. To so bili sklepi, o katerih seveda bomo po končani razpravi glasovali.

In če zaključim uvodni del, da so bila sredstva neupravičeno izplačana iz državnega proračuna Svetlani Makarovič in kot opozicijska stranka seveda nas skrbi tudi poslovanje in stanje javnih financ. In ne glede na višino zneska je potrebno, da smo do javnih financ, za katere vsi plačujemo iz lastnega žepa preko davkov, seveda tudi odgovorni in da se tudi odgovorno z njimi ravna. Predlagam, da opravimo razpravo in seveda tudi kasneje glasujemo o predlaganih štirih sklepih Poslanske skupine Nove Slovenije.

Hvala zaenkrat.

Najlepša hvala.

Sedaj pa dajem besedo ministrici pa potem ostalim vabljenim gostom. Izvolite.

Hvala lepa. Lep pozdrav, spoštovane poslanke spoštovani poslanci, spoštovani gostje in gosti.

Vesela sem pravzaprav vsakega vabila v Državni zbor, kjer imamo pred spoštovanim poslanskim zborom predstaviti možnost, da predstavimo naše delo na Ministrstvu za kulturo in v Državnem zboru se tvorijo konstruktivne razprave in na ta način je tudi naše delo bolj transparentno, vidno in hkrati seveda predstavljeno tudi vam. Žal pa obstajajo tudi izjeme za takšne sklice in sklici so po mojem mnenju absolutno neutemeljeni in to je tudi današnji sklic Komisije za nadzor javnih financ. Z veseljem predstavim potek izplačila denarne nagrade Svetlani Makarovič, žal pa se ne morem strinjati z naslovom že te seje, ki že v seji prejudicira in kakšno je nakazilo in seveda tudi kar je bilo povezano povedano v obrazložitvi, uvodni, zelo jasno, zelo decidirano, večkrat poudarjeno. predvsem razumem ta sklic te seje kot še enega v nizu napadov na Ministrstvo za kulturo, na moje delo in na delo stranke Levica. Na kratko pa bom seveda sedaj tudi obrazložila, kajti mislim, da je to prav in potrebno. Razložili smo že večkrat javnosti tudi sami, saj smo transparentno to, da se bo nakazilo izvedlo tudi napovedali, po tem ko pa je bilo izvedeno, ga javnosti tudi sami predstavili. Z veseljem pa predstavim tudi poslancem in poslankam v Državnem zboru. Na tej seji tako menim, da ne obravnavamo upravičenosti porabe javnih financ, do katerih imamo vso odgovornost in na Ministrstvu za kulturo razumemo pomena javnih financ, razumemo našo odgovornost in z financami ravnamo nadvse odgovorno in premišljeno, ampak žal je to, kar se dogaja tukaj, kot je bilo, kot rečeno večkrat povedano tudi v uvodnem govoru izključno napad na delo ministrstva, mene in stranke Levica.

Ministrstvo za kulturo je v skladu z Zakonom o Prešernovi nagradi nagrajenki Svetlani Makarovič izplačalo nagrado v skladu z veljavnim sklepom upravnega odbora Prešernovega sklada in glede na javno izraženo voljo nagrajenke, da bo sprejela nagrado, ki ji je vsa ta leta pripadala. Na Ministrstvu za kulturo smo temeljito preverili že predhodno vse zakonske in pravne podlage ter veljavnost sklepov upravnega odbora Prešernovega sklada. Ugotovili smo, da je upravni odbor Prešernovega sklada na podlagi Zakona o Prešernovi nagradi na svoji seji 27. decembra 1999 sprejel Sklep o podelitvi Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada, s katerimi se je med drugim odločil, da Prešernovo nagrado v letu 2000 prejme Svetlana Makarovič in da je Prešernova nagrada vredna 2 milijona takratnih tolarjev. Ugotovili smo, da navedeni sklep ni bil nikoli spremenjen oziroma odpravljen ali razveljavljen, zato je še vedno pravno veljaven in torej predstavlja podlago za izpolnitev obveznosti. Ugotovili smo tudi, da denarna nagrada Svetlani Makarovič ni bila nikoli izplačana. Na podlagi še vedno veljavnega sklepa in obveznosti ter ob javno izraženi volji nagrajenke, da bo nagrado sprejela, smo se odločili, da Svetlani Makarovič nakažemo v evre preračunan znesek nagrade brez obresti in revalorizacije, kar smo tudi izvedli in tudi javnosti o tem transparentno poročali in povedali. Prešernove nagrade so najvišja priznanja na področju kulture in umetnosti v Sloveniji in zato si na Ministrstvu za kulturo prizadevamo za ohranitev visokih standardov pri podeljevanju Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Na Ministrstvu za kulturo tudi nudimo vso finančno in drugo organizacijsko podporo Prešernovemu skladu in kot take je žal zelo škoda, da se Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada politizira, da se jih omalovažuje in da se o njih govori na ta način. Gre za umetnike, umetnice, avtorje, avtorice, ustvarjalke, ustvarjalce na najvišjem nivoju, za osebe, ki so ambasadorji slovenske kulture in umetnosti, ki so predstavniki Slovenije doma in v tujini, zato je potrebno, da delo Prešernovega sklada, Prešernovih nagrajencev, tako aktualnih kot tistih v preteklosti, ki so to nagrado dobili zaradi svojega življenjskega dela, tudi cenimo. Na ta način, kar pa se dogaja sedaj, in tudi pogosto žal ob podelitvi nagrad, pa k temu nikakor ne prispeva. Zato menim, kot rečeno že uvodoma, da pri zahtevi nujnega sklica Komisije Državnega zbora za nadzor javnih financ gre le za ustvarjanje političnih pritiskov na Ministrstvo za kulturo in diskreditacijo strokovno podprtega dela, ki ga z mojo ekipo opravljamo, in izplačilo denarnega dela Svetlani Makarovič je nesporno, je upravičeno, kar sem tudi utemeljila.

Upam in si želim, da sklepov ne boste podprli, saj menim, da niso upravičeni. V nadaljevanju lahko tudi še bolj podrobno pojasnimo vse pravne in zakonske podlage, na podlagi katerih je prišlo do izplačila.

Hvala lepa.

Najlepša hvala.

Zdaj dajem besedo vabljenim gostom, če kdo želi. Gospod Muhovič, izvolite.

Spoštovani gospod predsednik, spoštovana ministrica, spoštovane poslanke in poslanci!

Tu sem povabljen kot predstavnik Upravnega odbora Prešernovega sklada, zato se bom v svojem izvajanju absolutno vzdržal vsakih osebnih komentarjev teme, ki je danes na mizi. Rad bi vam pa v skrajšani obliki predstavil fenomenologijo srečevanja Upravnega odbora Prešernovega sklada s primerom Makarovič, če ga lahko tako imenujem.

Upravni odbor Prešernovega sklada za primer Makarovič prvič sliši v začetku tega leta, ko so nekateri dobro obveščeni mediji slovenski javnosti sporočili, da bo gospe Makarovičevi na državni proslavi 7. februarja vrnjena njena pred triindvajsetimi leti javno in v celoti zavrnjena Prešernova nagrada. Obveščanje o tem je potekalo popolnoma mimo Upravnega odbora Prešernovega sklada, in to kljub temu, da je v skladu s 5. členom Zakona o Prešernovi nagradi in 25. členom Statuta Upravnega odbora Prešernovega sklada v Republiki Sloveniji edini pooblaščeni organ za dodeljevanje in podeljevanje Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada prav upravni odbor, in sicer z mandatom Državnega zbora, v katerem pravkar sedimo.

Ker se tedaj na upravni odbor po informacije ni obrnil prav nihče, simptomatično, je upravni odbor 31. januarja 2023 na lastno pobudo dal izjavo za javnost, v kateri smo zapisali, da nas take objave presenečajo, da gospe Makarovičevi nagrada ne bo vrnjena oziroma podeljena in da tudi njen nastop na slavnostni prireditvi ni predviden; da pa Upravni odbor Prešernovega sklada, glede na to, da je gospa Makarovič formalno dobitnica velike Prešernove nagrade, ne vidi ovire, da bi se problem, ki je nastal z zavrnitvijo in naknadnim preklicem zavrnitve, razišče in poišče ustrezno pravno formalno regulirano rešitev. 3. februarja letošnjega leta je upravni odbor s strani gospe Makarovič prejel podpisan (citiram) Predlog za izročitev Prešernove nagrade. Dva tedna zatem pa s strani Pravne pisarne Sluga po pooblastilu še (citiram) Poziv k izpolnitvi dane obljube Prešernove nagrade za leto 2000, z datumom 22. 3. 2023. Oba dopisa smo obravnavali na 19. in 20. redni seji upravnega odbora, poleg vseh drugih zadolžitev, ki jih imamo, in sicer aprila in maja tega leta.

Upravni odbor ima resen namen, da se problem reši, in to na zakonit in pravno reguliran način, saj se zadeva trenutno nahaja zunaj tega okvira. Od leta 1961, odkar se Prešernove nagrade v Sloveniji podeljujejo v obliki, ki jo poznamo danes, zakonodajalec ni imel potrebe, da bi v Zakonu o Prešernovi nagradi reguliral situacijo zavrnitve nagrade in situacijo naknadnega preklica te zavrnitve. V tem pogledu ima upravni odbor danes pred seboj težko nalogo, saj mora najti rešitev, ki bo po eni strani pravno veljavna in po drugi strani regulativna za morebitne analogne primere v bodočnosti. Rešitev ni preprosta, tako kot je mogoče videti od daleč in od zunaj, ampak je zelo kompleksna. Naj to kratko ilustriram. Pravna pisarna Sluga nas je v tej zvezi z dvignjenim prstom opozorila na Obligacijski zakonik. Ko smo po njem pobrskali tudi mi, smo imeli kaj videti, tudi v zvezi s primerom Makarovič. Tako na primer peta alineja 26. člena Obligacijskega zakonika pravi (citiram): »Če rok, določen za sprejem, še ni potekel, ponudba preneha veljati, ko k ponudniku prispe izjava o njeni zavrnitvi.« 346. člen pa pravi (citiram): »Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje določen drugačen rok.« (Konec citata.) Upravni odbor ni našel osnove za misel, da pri podeljevanju Prešernovih nagrad veljal kak drugačen zastaralni rok. Ker med nami v upravnem odboru ni pravnikov, smo se v skladu z drugo alinejo 12. člena Zakona o Prešernovi nagradi po pravna tolmačenja dvakrat obrnili na pravno službo Ministrstva za kulturo, ki je naša administrativna infrastruktura. Prosili smo za odgovora na naslednji dve vprašanji: prvič, kakšen je aktualni pravni status leta 2000 s strani gospe Svetlane Makarovič v celoti zavrnjene Prešernove nagrade - »done cannot be undone« -, ki s strani takratnega upravnega odbora prav zaradi tega ni mogla biti podeljena in ni bila podeljena; in drugič, kakšna je za Upravni odbor Prešernovega sklada v aktualni sestavi pravna obligatornost pisateljičine spremenjene volje glede na zavestno zavrnitev nagrade pred triindvajsetimi leti, pravna podlaga obligacijskih razmerij, zastaralni rok in tako dalje. No, preciziranih in operativnih pravnih tolmačenj v zvezi z obema vprašanjema od pravne službe Ministrstva za kulturo nismo dobili. Korektno pa moram povedati, da nam na oba dopisa ni odgovorila pravna služba, niti na enega, ampak ministrica za kulturo, na katero se prvenstveno tudi nismo obračali. Smo pa 19. 6. 2023 od ministrice za kulturo dr. Aste Vrečko presenečeni prejeli dopis z obvestilom (citiram): »Da je Upravni odbor Prešernovega sklada s Sklepom številka 902-3/99 z dne 29. 12. 1999 med drugim določil, da se Svetlani Makarovič podeli Prešernova nagrada za leto 2000, in da je zaradi navedenega Ministrstvo za kulturo na podlagi 12. člena Zakona o Prešernovi nagradi Svetlani Makarovič izplačalo denarno nagrado v višini, določeni v zgoraj navedenem sklepu Upravnega odbora Prešernovega sklada.« (Konec citata.) Na to smo se 4. julija pisno odzvali na tale način: Res je, da iz 12. člena Zakona o Prešernovi nagradi izhaja, da (citiram) »sredstva za dodeljevanje nagrad in delo upravnega odbora zagotavlja Republika Slovenija (konec citata) in da (znova citat) strokovna in administrativna dela - poudarjam, strokovna in administrativna dela - za upravni odbor opravlja ministrstvo, pristojno za kulturo (konec citata), iz tega pa po mnenju upravnega odbora nikakor in v nobenem primeru ne sledi, da lahko Ministrstvo za kulturo samo od sebe in brez pooblastila aktualnega upravnega odbora zagotavlja in izplačuje kakršnekoli denarne nagrade fizičnim osebam, sklicujoč se pri tem na 12. člen Zakona o Prešernovi nagradi, še posebej z veljavnostjo za nazaj.

Upravni odbor Prešernovega sklada o izplačilu te vrste ni nikoli razpravljal in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije ni nikoli izdalo administrativnega naročila ali naloga za izvedbo zadevne finančne transakcije. Transakcija, to poudarjam tukaj popolnoma jasno in glasno, nima z Upravnim odborom Prešernovega sklada nobene zveze. Ugotavljamo, da gre s strani Ministrstva za kulturo v tem primeru za nedopustno prekoračitev pooblastil oziroma ne pooblastil. V tej zvezi smo zato od Ministrstva za kulturo zahtevali odgovore na naslednja tri vprašanja: prvič, na osnovi kakšnega pooblastila z veljavnostjo za nazaj je Ministrstvo za kulturo retroaktivno izvedlo izplačilo denarne nagrade gospe Makarovičevi, ki jo je ta pred triindvajsetimi leti v celoti zavrnila, saj Ministrstvo za kulturo za samostojne odločitve tega tipa nima nobenih zakonskih pooblastil, upravni odbor pa o tem ni sprejel nobenega pravno formalno veljavnega sklepa; drugič, iz katere proračunske postavke so bila sredstva zagotovljena in izplačana; tretjič, kdaj natančno je bila transakcija izvedena in v čigavem imenu je bila izpeljana. Odgovore na vprašanja še čakamo.

No, pojavlja pa se tudi vrsta drugih pravnih problemov, tako da boste videli, da situacija ni tako enostavna, kot se nekaterim zdi ali pa kot je videti, kadar nanjo zremo iz dronske perspektive.

Torej, problemi, ki jih je treba rešiti. Eden od njih je, da je eden od članov, sedanjih aktualnih članov upravnega odbora, kot član strokovne komisije že odločal o sklepu, da se Svetlani Makarovič podeli Prešernova nagrada leta 1999. Slišimo, da nihče ne more o isti zadevi odločati na dveh stopenjsko različnih ravneh, ker je vsaj moralno vezan s svojo odločitvijo na prejšnji stopnji in je ne more kar tako na vrat na nos spremeniti. Kot predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada sem nekoč že opozoril na različne možnosti rešitve tega vprašanja, vprašanja, o katerem danes razpravljamo pred tem visokim zborom. Morda lahko Državni zbor sprejme poseben zakon o vročitvi Prešernove nagrade pesnici Svetlani Makarovič, tako imenovani lex specialis, lahko spremeni obstoječe predpise in regulira ravnanje v analognih primerih. Sedanji zakon namreč pozna le podelitev in ne posamičnih faz dodelitve in predaje Prešernove nagrade, to je ves in en sam enoten akt. Možne so tudi druge rešitve, ponavljam pa, da se upravni odbor Prešernovega sklada v sedanji sestavi s svojim ravnanjem ne bo podajal v območje dvomov o zakonitosti svojega dela in se ne bo odmikal od načela dobrega gospodarja.

Se zahvaljujem za današnje povabilo in za poslušanje.

Najlepša hvala.

Dajem besedo naprej, gospa Božič, če želite. Ne.

Potem pa odpiram najprej razpravo med poslankami in poslanci, potem pa lahko dobijo nazaj vabljeni gostje besedo. Predlagatelj, potem pa Nataša Sukič, Monika Pekošak. Predlagatelj ima pač vedno prednost, da se javi. Potem Cigler Kralj, Horvat. V redu.

Hvala lepa. Hvala lepa tako ministrici za podane njene uvodne obrazložitve kot tudi gospodu Muhoviču.

Mislim, da je bilo povedano veliko, da smo nenazadnje tudi mi, ki smo danes prisotni na seji, tako strukturirano šli skozi zadevo, da smo tudi mi uvideli mogoče kakšne nove elemente nekega postopanja, za katerega verjamem, da ga ni zapisanega v Zakonu o Prešernovi nagradi. Tudi mi smo, naši pravni strokovnjaki pogledali 12. člen, ki ste ga, gospod Muhovič, citiral. Res je, v prvem členu 12., v prvem odstavku 12. člena je zapisano: sredstva za, za dodeljevanje nagrad in delo upravnega odbora zagotavlja Republika Slovenija. In drugi odstavek: strokovna in administrativna dela za upravni odbor opravlja Ministrstvo pristojno za kulturo. Zakaj sem šla ta člen seveda prebrati še enkrat ponovno? Zato, ker je tudi ministrstvo zapisalo, čeprav nisem ministrice slišala, na podlagi katerega člena katerega zakona so izplačilo sredstev iz državnega proračuna Svetlani Makarovič zagotovili, ni povedala točnega člena. In se mi zdi, da je ta se sklicevanje na 12. člena ni pravna podlaga za to dodelitev. In ravno tako še enkrat želim povedati, da 319. člen Obligacijskega zakonika seveda govori o tem, da do odpusta pride samo, če upnik izjavi svojo voljo, da želi odpustiti dolg in se dolžnik s tem strinja. Izjava Svetlane Makarovič kot upnika, da nagrado v celoti zavrača, je bila, je bil jasen izraz njene volje, a ne, in da izpolnitve obveznosti denarne nagrade ne bo zahtevala. In s tem seveda se sprašujemo ali pa ne vidimo, kje je tista pravna podlaga, na podlagi česa je Ministrstvo za kulturo to nagrado izplačalo. Mislim, da je po vseh zakonikih povsem in tudi seveda po Obligacijskem zakoniku možnost izterjave denarne nagrade zastarala štirikrat, ne, ker imamo splošni zastaralni rok, pride 5 let. Nikjer ne piše, da je kje drugačen zastaralni rok. In če postopamo in če zagovarjamo pravno državo, če zagovarjamo, da v Sloveniji so zakoni, ki jih je potrebno spoštovati in izvajati, potem pri tej, pri tem izplačilu te denarne nagrade ni bilo osnove v zakonu, na nobeni zakonski podlagi. In seveda še enkrat poudarjam, v Novi Sloveniji smo korektno pripravili štiri sklepe, za katere upam, da bodo sprejeti in seveda, da se zadevo razišče tako preko Računskega sodišča, tudi preko Komisije za preprečevanje korupcije, seveda da se sredstva vrnejo in seveda tudi preko, da preko proračunske inšpekcije Ministrstva za finance, da se opravi nadzor nad porabo sredstev iz državnega proračuna pri izvedbi letošnjega nakazila denarne nagrade za Prešernovo nagrado za leto 2000. In prosim, no, mogoče prej je ministrica v svojem delu povedala, da da bo povedala na podlagi katerih zakonskih členov je zadevo izplačala, da seveda to opusti. Jaz imam tukaj obligacijsko pravo, bomo poiskali člene, pa se bodo zadeve lahko tudi na sami seji preverile. Vsekakor pa upam, da bodo ustrezni organi državni to tudi preverili.

Hvala zaenkrat.

Najlepša hvala.

Sedaj pa dajem besedo gospe poslanki Sukič. Izvolite.

Najlepša hvala za besedo, predsedujoči. Lep pozdrav vsem skupaj.

Zdaj, povedanega je bilo seveda zelo dosti, zato bo moja razprava mogoče malček bolj od točke do točke, zato da si razjasnimo stvari. Najprej bi kot poslanka komentirala, da tukaj nismo na sodišču, ampak smo v parlamentu. Mi nismo pravniki, nismo sodniki, nismo razsodniki, ki bomo neke pravne vidike tukaj presojali in razsojali, tako da že samo operiranje z domnevnimi pravnimi podlagami tukaj, oprostite, ni pravi prostor za to. Pravi prostor za to so sodišča, tako da to je prva stvar, ki je napačna. Naj povem, da, če smo že v, če se že nahajamo v tej, v tem močvirju nekih pravnih trditev, teh in onih, da izjava umetnice Svetlane Makarovič ni in ne more biti pravna podlaga za karkoli. Pravna podlaga je sklep upravnega odbora Prešernovega sklada - in ne tega Prešernovega sklada aktualnega ampak takratnega upravnega odbora Prešernovega sklada. Ta upravni odbor Prešernovega sklada nima nobene pristojnosti za odločanje o primeru Makarovič, prav niti nobene pristojnosti. Naj povem, kaj ima, kakšne so pristojnosti upravnega odbora Prešernovega sklada v neki aktualni sestavi, katerikoli, v kateremkoli mandatu, ni pomembno ali govorimo o sedanjem ali kateremkoli drugem. Upravni odbor sestavlja 15 članic in članov, ki jih na podlagi predloga Vlade Republike Slovenije imenuje Državni zbor. Člani upravnega odbora se imenujejo za 4 leta, torej za 4 leta. Upravni odbor vsako leto objavi javni poziv k podaji predlogov za podelitev nagrad do konca marca v tekočem letu in za naslednje leto kandidate za Prešernovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada lahko predlagajo fizične osebe in pravne osebe, ki delujejo na področju kulture. To je naloga vsakokratnega upravnega odbora Prešernovega sklada, to in čisto nič več. In tako kot to nalogo za trenutno obdobje izvaja trenutni aktualni upravni odbor, ga je izvajal tudi upravni odbor leta 1999, ko se je odločil med drugim podeliti nagrado za cel življenjski opus naše umetnice Svetlane Makarovič. To je prva stvar. In še enkrat, obstajajo konteksti odločitev. Ljudje si lahko seveda tudi premislimo, nekaj se…, nekaj pač rečemo zaradi nekega določenega konteksta in potem si zaradi ponovno nekega drugega, spremenjenega konteksta lahko premislimo. In to se je zgodilo v primeru umetnice Svetlane Makarovič, kajti leta 2000 je, zakaj zavrnila Prešernovo nagrado? Zaradi tega, ker je bila podeljena za celoten življenjski opus, takrat pač gospodu Rupniku za eno samo delo. Za eno samo delo se pa nikoli ne podeljuje nagrada za življenjski opus, ampak se kvečjemu podeljuje nagrada Prešernovega sklada. Torej eno samo delo, ki je izjemno lahko, jaz ne bom sodila in presojala dela takratnega v smislu njegove umetniške vrednosti, bi lahko kvečjemu po vseh pravilih, ki veljajo, dobil nagrado Prešernovega sklada. On je dobil na podlagi enega samega dela veliko Prešernovo nagrado za življenjski opus in zaradi tega je takrat Svetlana Makarovič iz protesta to zavrnila. Kar je politično pogumno dejanje in ji lahko kvečjemu za to čestitamo, kajti opozorila je na to anomalijo, ki je pač bila anomalija. Zdaj so se zadeve z gospodom Rupnikom seveda temeljito spremenile, vemo, kaj se je zgodilo, vemo, če do kakšnih razkritij v zvezi z njimi prišlo, da je pač moralno sporna oseba in zaradi tega je iz protesta ponovno Svetlana Makarovič nekako odprla, v bistvu jo je s tem začela problematizirati to spornost. In bi se lahko vprašali ali boste predlagatelji navsezadnje tudi zahtevali, da gospod Rupnik vrne nagrado glede na spornosti, ki so se izkazale v njegovem primeru. In zaradi tega terja to izplačilo nagrade, ki ji pripada. Svetlana Makarovič je zavedena v vseh registrih, v vseh arhivih kot prejemnica velike Prešernove nagrade za življenjsko delo in tega ji ne moremo nikakor vzeti in kot taki ji pripada nagrada v celoti. Če se ona na neki točki za to odloči in premisli, ima si pravico premisliti kot vsak. In edini pristojni, ki bi lahko takrat anuliral ta sklep, je bil takratni upravni odbor Prešernovega sklada, ki nikdar ni tega sklepa spremenil in ga anuliral, torej sklep obstaja in čaka na izvedbo in jo je dočakal leta 2023. Bolj preprosto vam tega, oprostite, ne morem povedati.

Še enkrat pod črto, ta upravni odbor, aktualni upravni odbor nima nobene zveze z odločitvami takratnega upravnega odbora, tako kot prihodnji upravni odbor Prešernovega sklada ne bo imel nobene zveze z odločitvami tega upravnega odbora in kot enostavno vsak upravni odbor Prešernovega sklada skrbi tekoča 4 leta za sprotno podeljevanje nagrad, tako velike nagrade Prešern…, ne, Prešernove za življenjsko delo, kot nagrad Prešernovega sklada. In to je vsa pristojnost tega upravnega odbora. Kaj šele, da bi se tukaj spuščal v neka pravna tolmačenja sredi parlamenta, kjer seveda nismo na sodišču, kot sem povedala.

Kar me najbolj žalosti, je, da sem v, niti teden dni še ni minil, že na drugi seji, kjer se naše velike umetnike in umetnice, oprostite, zlorablja za politične namene, za ideološki boj, za tako imenovan kulturni boj. Pred nekaj dnevi sem sedela na Odboru za kulturo, kjer se je zlorabljalo našega velikana Borisa Pahorja z lažno trditvijo, da je bil izključen iz Frankfurtskega knjižnega sejma in potem smo ure in ure tukaj razpredali za to, da smo seveda ugotovili, da to ni res. To se je seveda tudi že prej vedelo, da ni res, kajti že 28. junija se je to vedelo, 3. julija je bila sklicana seja. Torej kaj govorijo take seje in o kom kaj govorijo? Govorijo o sklicateljih. Govorijo o tem, kako bedne stvari si v parlamentu privoščimo, ko si nabiramo tako res cenene politične točke. In seveda julija meseca smo, nič kaj dosti več ne dogaja, čas kislih kumaric kot rečejo, to so fine teme, ne. Čudno, da imamo v tednu dni, manj kot tednu dni dve taki seji, ne, in se zlorablja naše umetnike in umetnic. In eni si lastijo, torej desnica si očitno lasti Borisa Pahorja kot svojega in je označila Svetlano Makarovič kot ne-svojo, čeprav sta oba umetnika naša umetnika, ki sta svoje delo v življenju opravila vrhunsko, oba. Meni je popolnoma vseeno, ali je kdo ideološko malo bolj desen ali lev, za mene sta to dva vrhunska umetnika. In Svetlana Makarovič. Ponovno si je zaradi novega konteksta v zvezi z gospodom Rupnikom pač premislila. Nagrada jo je čakala in Ministrstvo za kulturo mora pač izvršiti sklepe upravnega odbora Prešernovega sklada, je pač skrbnik za finance in mora to izvršiti. Nikjer ni nobene pravne podlage za to, da tega sklepa ne izvrši, kar je sklenil takratni upravni odbor Prešernovega sklada. In če bi potrebovali kak lex specialis, bi ga potrebovali kvečjemu za to, da prepovemo izplačilo nagrade, ki jo je zaslužila. To bi bil lex specialis, ne pa da rabimo lex specialis za to, da mi lahko izplačamo nagrado, ki nekomu pripada. Ta nagrada pripada in je čisto vseeno kdaj, niti obresti ni dobila ne, pa bi jih lahko, če mene vprašate, bi tudi to pripadalo, ampak pustimo. Zdaj pa gremo korak za korakom.

Trdite predlagatelji trdite nekaj, kar je domena sodišč ne pa Komisije za nadzor javnih financ ali pa parlamenta, da je ministrstvo brez pravne podlage izpolnilo denarno terjatev, ki ni več obstajala, to vi trdite. Dejstvo je, še enkrat, navedeni sklep upravnega odbora Prešernovega sklada, ki je dodelil veliko nagrado Svetlani Makarovič za njen življenjski opus, ni bil nikdar spremenjen, nikdar odpravljen in nikdar razveljavljen, zato je še zmeraj veljaven. Vi si ne morete, to je tako kot, da bi rekli, da pač, potem bi jo morali izbrisati iz registra, da ni prejemnica te nagrade. Ona je prejemnica te nagrade in ponosni smo lahko na to, kajti zasluži si jo. Še enkrat, trenutni upravni odbor Prešernovega sklada se ne more opredeljevati v zvezi z izplačilom nagrade, ker dejansko nimate nobene pristojnosti za to, nobene, tako kot v prihodnji ne bo imel pristojnosti, da se spušča v vaše odločitve in tako se vi ne morete spuščati v pretekle odločitve. Pika in to je to. Vsak upravni odbor ima mandat štiri leta in za tista štiri leta v polnosti odgovarja in nihče se nima pravice za nazaj ali kakorkoli spotikati ob te odločitve. Odpust dolga po 319. členu Obligacijskega zakonika je, spoštovani predlagatelji, dvostranski pravni posel, to ni enostranski pravni posel. Kar pomeni, da do njega ne more priti samo z enostransko upnikovo izjavo, ampak se mora z odpustom dolžnik strinjati. In glede na to, da upravni odbor Prešernovega sklada po izjavi Svetlane Makarovič v leto 2000 ni spremenil zgoraj, torej tega sklepa, da ji je dodeljena nagrada, torej še zmeraj velja in do odpusta dolga za to nikdar ni prišlo, ni prišlo. Torej iz tega izhaja, da se upravni odbor takrat pač ni strinjal z odpustom dolga in zato ministrstvo nima nobene druge pristojnosti, da bi to storilo namesto njega. Ministrstvo je skrbnik javnih financ in mora izvrševati sklepe upravnega odbora Prešernovega sklada, v tem primeru in nima pristojnosti. To pristojnost je imel edino le upravni odbor Prešernovega sklada, takratni, ne zdajšnji, ki pa tega ni naredil. Nikdar ni spremenil tega sklepa, tudi potem ne, ko je Svetlana Makarovič takrat nagrado zaradi razlogov, ki sem jih že omenila, zavrnila. Tako da, to ne vzdrži.

Nadalje. Trdite o zastaranju terjatve. Vi pravite, da pač je že zastarala ta terjatev. Z zastaranjem ne preneha terjatev, pač pa preneha pravica do sodnega varstva, sama obveznost pa za to ne preneha, če ste nas že prisilili, da se moramo s pravom danes ukvarjati, kar se je res, mislim, bom rekla, res nedopustno in neprimerno, da se na tak način moramo poslanci ukvarjati, ampak okej. Z zastaranjem torej preneha pravica do sodnega varstva, ne pa sama obveznost, pika in to je poanta zadeve. Torej preneha pravica upnika zahtevati prisilno izpolnitev. Zastaranje ne vpliva na veljavnost obveznosti, saj obveznost obstaja še naprej, le da postane, zaradi zastaranja naturalna ali neiztožljiva. Če se izpolni zastaralna obveznost se izpolni veljavna obveznost, zato dolžnik izpolnjenega ne more dolžnik terjati za nazaj. Tako da, še enkrat, pravica do sodnega varstva, ne pa sama obveznost in to je ključ zgodbe.

Dalje. Mnenje o domnevni politični in ideološki povezanosti ministrice Svetlane Makarovič. Tukaj ste se pa spustili zares nizko, spoštovane in spoštovani. S kakšno predrznostjo si sploh dovolite neko tako trditev, neko tako insinuacijo dati kot neko veljavno zadevo pri samem sklicu seje. Pa lepo vas prosim zakaj, po kateri logiki si vi drznete obtožiti ministrico, da je tukaj, ne vem, da gre za neko ideološko povezanost ministrice? Mislim, to je goli napad spet na stranko Levica, zato je vaša predpostavka, da je Svetlana Makarovič leva umetnica, kot je vaša predpostavka, da je Boris Pahor desni umetnik, to so te vaše predpostavke, ki so zavržne in žaljive do naših umetnikov v prvi vrsti. Kajti oni so umetniki ne glede na njihov svetovni nazor, ne glede na njihovo osebno in zasebno prepričanje, v zvezi s tem so oni v prvi vrsti umetniki, ki se jih tukaj v parlamentu ceneno izrabljajo že drugič zapored v slabem tednu dni. To je, oprostite, res, mislim, močvirje v katerega smo zabredli, ki je ne častno za parlament in ki dejansko je spet en kamenček v mozaiku tega zakaj parlament izgublja ugled v javnosti, zaradi takih, oprostite, neprimernosti, ki se jih gremo, pa nočem moralizirati, ampak si ne morem, ne morem kaj, da vam tega ne povem. Saj bi po tej logiki lahko sklicevali kupe takih sej, veste koliko je priložnosti za to, za zlorabo umetnikov, pa drugič, ne vem koga drugega za take zavržne namene, oprostite.

Potem dalje: mnenje o sumu kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic ter oškodovanja javnih sredstev. Tukaj kot rečeno, zdaj upam, da ste razumeli iz cele moje razprave, da o negospodarni rabi javnih sredstev pač ne more biti govora, ne, ne more biti. Kajti ministrstvo je Svetlani Makarovič kot prejemnici Prešernove nagrade zgolj izplačalo to nagrado, ker jo mora izplačati na podlagi sklepa upravnega odbora Prešernovega sklada iz takratnega obdobja, ne iz današnjega, ker kar si zdaj izmišljuje upravni odbor, ki nima nobene pristojnosti za to, sploh nima kaj komentirati tega, ker to ni pristojnost trenutnega upravnega odbora Prešernovega sklada, ni in ne more biti. Kje v zakonu, pa mi vi pokažite pravno podlago, pa imate to pristojnost? Nimate je in za to rabimo mogoče poseben lex specialis, da bodo si lahko upravni odbori aktualni izmišljevali take stvari, za to rabimo, spoštovani, ne za Svetlano Makarovič. Za Svetlano Makarovič ne rabimo lex specialis, kajti Svetlana Makarovič je po veljavni zakonodaji leta 1999 bila 27. decembra razglašena upravičeno in z vsemi častmi za prejemnico za svoj življenjski opus in njen opus je zavidljiv in lahko smo spoštljivi do tega, ne glede na to, da vas moti njena zavezanost k rdeči zvezdi, saj vem, kaj vas muči v ozadju. To so te zavržne stvari, da se tu nekaj gremo. To ni naša stvar, spoštovani, kakšen je njen svetovni nazor. Naša stvar je, ali je to ugledna umetnica, na katero smo lahko ponosni, ki je ponesla ugled naše kulture in umetnosti čez naše meje, ne samo znotraj nacionalnega konteksta in vsi bi morali biti ponosni, tako kot sem jaz ponosna na Borisa Pahorja, tudi če morda ni čisto iz istega horizonta bil kot sem jaz, pa kaj potem. Še enkrat, kaj potem? Tako da spoštovani, vaši sklepi so pač res zavržni, neutemeljeni, žaljivi do umetnice, do umetnosti, do ministrice navsezadnje, ki ni ničesar drugega naredila kot naredila tisto, kar mora narediti. Ker, če tega ne bi naredila, potem bi jo pa res lahko preganjali, potem bi jo pa lahko preganjali, potem bi pa lahko celo interpelirali, če ne bi izvršila sklepa, kot ga mora izvršiti, kar je edina njena pristojnost in naloga in dolžnost. In zato t neko manevriranje v nekem močvirju nekih pravniških na pol povedanih stvari, ker potem, ko pa povemo nadaljevanje, je pa to malo drugače, kot smo slišali, res, oprostite, na tem, na podlagi tega se takih sklepov ne sprejema. Vi, ker imate premoč opozicija v komisiji, seveda lahko izglasujete karkoli, ampak zavedajte se, sami se podpisujete pod take nečastne stvari in to javnost vidi in tudi vse te revizije, ki jih zdaj hočete imeti, bodo povedale na koncu koncev točno to, samo javne finance boste vi zapravljali s tem, da se bodo trošile v prazno. To pa bo metanje javnega denarja skozi okno in izčrpavanje resursov za nepotrebne stvari, to pa bo, ampak izvolite, izvolite, lahko si to izglasujete, lahko se podpišete, pa to lahko ste celo ponosni na to, ker ste prepričani v svoje ideološke resnice, ampak zavedajte se, Svetlana Makarovič ima vso pravico prejeti to nagrado, ker ji pripada, samo zamrznjena so bila ta sredstva ves čas na in so čakala ali si bo premislila ali ne. Lahko si vi, lahko si ne bi, ampak glede na kontekst z gospodom Rupnikom, ki je bil že takrat sporen, zdaj pa je samo še bolj sporen, bi si tudi jaz na njenem mestu premislila, spoštovani. In zakaj bi si premislila? Ponovno za to, da bi opozorila na spornost te osebe, ki je zdaj že drugič sporna v kontekstu velike Prešernove nagrade in to ni Svetlana Makarovič, ki je sporna, sporen je gospod Rupnik. Hvala lepa zaenkrat, Zdaj pa, če je še karkoli, pa sem še oglasila.