Spoštovane kolegice, kolegi, vsi vabljeni in ostali prisotni, vsem skupaj en lep pozdrav. Začenjam 17. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da so zadržani ali se seje ne morejo udeležiti: Anja Bah Žibert in kolega Aleksander Reberšek. Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili sodelujejo naslednji: dr. Tatjana Greif nadomešča kolega Miho Kordiša, Tomaž Lisec nadomešča mag. Karmen Furman, Lenart Žavbi nadomešča Terezo Novak in Jožica Derganc nadomešča kolegico Sandro Gazinkovski.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red:

1. točka - Redno letno poročilo Zagovornika načela enakosti za leto 2022.

2. točka - Posebno poročilo zagovornika načela enakosti, nedostopnosti javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za gibalno ovirane.

Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembe dnevnega reda ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

Odbor bo poročilo obravnaval na podlagi četrtega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora.

Na spletnih straneh Državnega zbora je objavljeno gradivo za sejo, obe poročili, mnenje Državnega sveta k letnemu poročilu in stališče Vlade do istega mnenja ter mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide k posebnemu poročilu.

K 1. in 2. točki so bili vabljeni: zagovornik načela enakosti, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Vlada, Državni svet. K 2. točki pa sta poleg naštetih bila vabljena še Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo ter Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije.

Besedo dajem zagovorniku načela enakosti, gospodu Mihu Lobniku za predstavitev obeh poročil.

Hvala lepa.

Prosim samo za pojasnilo, ali v prvi predstavitvi predstavim obe poročili ali bomo vsako obravnavali posebej, ker sta kar različni tematiki.

Predlagam, običajno smo tako imeli, da kar eno za drugim, pa potem skupaj razprava. Prav.

Hvala lepa.

Spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke in poslanci.

Redno letno poročilo Zagovornika načela enakosti je dokument v katerem ta institucija strne svoje delo in pogled na stanje v državi, in sicer v okviru svojega mandata. Publikacija rednega letnega poročila, letos jo sestavljajo trije deli.

V prvem sistemskem pregledu je predstavljen pogled na delovanje institucije po nalogah, ki jih v 21. členu oriše Zakon o varstvu pred diskriminacijo, natančneje obravnavanih primerih in priporočilih, ki jih je zagovornik izdal.

Drugi in tretji del pa sta ureditev posameznih primerov, in sicer, po logiki osebne okoliščine, zaradi katere je do diskriminacije prišlo, spol, starost, invalidnost, itn., za vsako osebno okoliščino posebej.

In tretji del po ministrstvih, oz. drugih institucijah, ki so pristojna za reševanje problematike na posameznem področju. Torej z drugimi besedami, tudi po področjih, zdravstvo, sociala, izobraževanje, itn.,

Za kratko predstavitev na tem odboru pa sem pripravil tudi to projekcijo.

Torej, zagovornik načela enakosti v državi nudi servis državljankam in državljanom na način, da svetuje v primerih kjer mislijo, oz. so prepričani, da se jim je zgodila diskriminacija. To pomeni, da lahko nas pokličejo na brezplačno številko, oz. se na nas obrnejo osebno ali pa po elektronski pošti. Javljajo nam vse mogoče situacije, iz katerih naše svetovalke in svetovalci razberejo ali so to primeri, ki so smiselni za obravnavo v okviru postopka ugotavljanja diskriminatornosti ravnanj, torej posebne preiskave ali pa gre za druge vrste morda nezakonitih ali pa z zakonom niti ne prepovedanih dejanj. Torej, prva funkcija je osnovni prag stika z ljudmi, drugi pa je poglobljeni in predstavlja ugotovitveni postopek, v katerem organ preverja ali tisto, kar žrtev trdi, dejansko drži in ali je do kršitve zakonodaje prišlo. Institucija pa opravlja tudi druge sistemske naloge. Ker diskriminacija ne izvira nujno iz samo delovanja, torej pravnih oseb ali fizičnih oseb, ampak je lahko vzrok za njo v predpisih, torej v nekem strukturnem okolju izvaja ta institucija tudi ocene diskriminatornosti predpisov v katerih argumentira ali meni, da so pravzaprav predpisi vir in razlog diskriminatornosti, ki jo doživlja v tem primeru večje število ljudi. V primeru, da ocenimo diskriminatornost priporočimo spremembo predpisa ali pa za predpis postavimo zahtevo za presojo ustavnosti. Torej, na ravni predpisov je instanca, ki odloči o tem, da je predpis diskriminatoren, Ustavno sodišče. Tudi sicer pa spremljamo v okviru te funkcije zakonodajno dejavnost, torej delo vseh resorjev in dajemo sprotne predloge za izboljšave predlogov zakonov z namenom varstva pred diskriminacijo. Naša naloga je tudi raziskovanje področja diskriminacije v tistih aspektih, kjer ta še ni družbeno prepoznana ali vidna, zato pripravljamo tudi posebna poročila kakršnega bom kasneje predstavil, s katerim razkrivamo posamezne aspekte podrobneje. Institucija je pristojna za obravnavo diskriminacije tako v javnem kot v zasebnem sektorju, ni pa to seveda stvar osebnih odnosov. Nek kratek pregled, koliko zadev iz omenjenega področja se zavrti pri instituciji. Torej, v letu 2022 smo letos začeli s približno malo manj kot 100 primeri, od tega 60 svetovanj, 21 ugotavljanj diskriminacije in 13 analiz predpisov. Tekom leta 2022 smo prejeli še 315 novih zadev. Za vsako tako zadevo je neka osebna zgodba, so neke stiske ljudi in na različne načine seveda pristopamo. Ta statistika kaže, da je približno toliko zadev, kot jih na letni ravni prejmemo, tudi tekom leta rešenih, kar pomeni, da so postopki nekje v okviru enega leta po navadi zaključeni. Ker pa gre za ali težavnejše pridobivanje dokazov ali za druge vrste procesnih realnosti, seveda težko ocenimo neko povprečno dolžino trajanja postopka pri zagovorniku. V lanskem letu smo tako telefonsko dežurstvo, oziroma pisno svetovanje nudili 440 posameznikom in posameznicam. Izpostavili bi pa tudi, da je v lanskem letu prišlo do zaključka zastopanja stranke v sodnem postopku, kar se je vleklo že iz leta 2019 oziroma prej. To je bilo prvič, da je zagovornik uporabil svojo funkcijo zastopanja pred sodiščem. Šlo je za kolesarskega sodnika, ki je zaradi starosti 70 let moral nehati opravljati to svojo dejavnost zaradi tega, ker je pač tako odločilo društvo. Menil je, da je ta odločitev arbitrarna, da ne temelji na nobeni objektivnem razlogu, ki bi njemu preprečevalo to dejavnost. Pri nas je vložil pritožbo in izpeljali smo postopek ugotavljanja. Pozvali kršitelje k spremembi statuta in k vključitvi te osebe v nadaljevanje dela, vendar temu niso prisluhnili. Ker smo izčrpali vse ostale pravne možnosti, smo uporabili mandat zastopanja pred sodiščem. Tožba se je zaključila uspešno, sodišče v Ljubljani je potrdilo diskriminacijo tudi na pritožbi je potrdilo sodbo okrajnega in diskriminirani je prejel nadomestilo, za nas vse pa je bilo to pomembno sporočilo. Starost kot razlog ne sme biti razlog zakaj se ljudi izključuje iz katerekoli sfere delovne ali katerekoli druge v ugotavljanju diskriminatornosti ravnanj kar je vse seveda opisano v poročilih ki ste jih prejeli 30. aprila ob zakonskem roku, je opisanih tudi 50 postopkov ugotavljanja diskriminatornosti ravnanj v letu 2022 in 14 tistih v katerih smo ugotovili diskriminacijo. Zgolj za oris, veliko je bilo primerov še vedno diskriminacije pri božičnicah. Namreč, na podlagi nosečnosti ali starševstva oziroma zdravstvenega stanja, skrbi bolniških, se delavkam in tudi delavcem še vedno znižuje božičnica, torej tako imenovana poslovna uspešnost, kar je pri njih povezano z njihovo osebno okoliščino, zaradi katere so bili odsotni. Potem smo imeli primer diskriminacije političnih strank s strani medija med predvolilno kampanjo. Potem smo imeli diskriminacijo Romov v lokalu, kjer jim ni bila pač ponujena postrežba samo zato, ker so Romi. Veliko in nedavno spet je primerov, kjer se pri razgovorih za službo še vedno postavlja vprašanje o načrtovanju družine, kar je v zakonu o delovnih razmerjih prepovedano in je tudi diskriminacija, nenazadnje na žalost tudi v okviru javne inštitucije v tem letu.

Nekaj trga dobrin in storitev, skratka tudi popusti so predmet, ki se jih ne sme deliti selektivno. In pa državljanstvo banke, državljanstvo Kube ali Sirije je bilo razlog diskriminacije. Namreč, bančne storitve so bile odklonjene ljudem samo zato, ker so na primer iz Kube. Zgodilo se nam je pa tudi to, da smo v Sloveniji prenovili železniško postajo, zgradili nov podhod, ki ni bil dostopen za ljudi z invalidnostmi.

Sicer smo zaključili tudi 29 pobud za oceno. Od teh v devetih predpisih ocenili predpise za diskriminatorne. Govorili smo o mirovanju poklicnega zavarovanja, glede dodatka za pomoč in postrežbo mladoletnih oseb, o tem, da je Zakon o urejanju trga dela diskriminatoren do nekaterih tujcev zaradi jezika, kajti do drugih je so pravice razdeljene drugače. O tem, da se možnosti participacije na volitvah odvzema skupini ljudi z določenimi invalidnostmi, o tem, da glasbene šole niso dostopne oziroma je vpis v njih oviran za otroke s posebnimi potrebami. Potem o mednarodni zaščiti do beguncev, predvsem v kontekstu mladoletnikov brez spremstva, o študentskih domovih in pravzaprav odrekanju subvencioniranja bivanja v študentskem domu ljudem, ki nimajo slovenskega državljanstva in o socialnem vključevanju invalidov. Prav tako smo opozorili, da je pri solidarnostnih dodatkih, recimo za posledice energetske revščine potrebno uporabljati predpise Zakona o varstvu pred diskriminacijo, kar pomeni za zelo jasno analizo pokazati, da so izbrane ciljne skupine, ki pridobivajo ugodnosti, objektivno v tem položaju in da je logika tega izbiranja zelo natančna in empirična in ne pavšalna.

V funkciji priporočil je zagovornik lansko leto izdal 81 priporočil. Večino teh, ki so, 55, bili v zvezi s predpisi redno pošiljamo v Državni zbor, torej predvidevam, da ste z njimi bili sproti seznanjeni in pač priporočila so rezultat analize predlogov zakonov kakršni so v javni razpravi, naših ocen o diskriminatornosti ter dodatnih analiz. V tem poročilu predstavljamo na grafičen način, torej na način semaforjev, ključna sporočila naših priporočil in tudi ali so bila pač do priprave tega poročila upoštevala ali ne. Z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da je kar velik del priporočil še neupoštevan. Posebej smo lansko leto nekaj več fokusa usmerili v splošno javnomnenjsko raziskavo o percepciji diskriminacije v Sloveniji, ki je ponovno potrdila, da ljudje doživljajo diskriminacijo kot resen problem, da imajo z njo izkušnje, vsak peti. Posebej pa smo pogledali tudi tri tematike, ki so se izkazale za problematične: Vključenost Romov v izobraževanje in razlogi zakaj to nam kot družbi ne uspeva, vključenost Romov v zaposlovanje in podobno razlogi in kje so težave ter dostopnost do osebnih zdravnikov ob trendu, da se je po pač koronski izolaciji nadaljevalo nekakšno uveljavljanje novih pravil, da bolani ljudje ne smejo priti samostojno v čakalnice in tam na licu mesta se naročiti na pregled. To je velika ovira za tiste, ki nimajo sodobne tehnologije ali pa nimajo ljudi, ki bi jim jo lahko pomagali uporabiti, ali pa so tako bolani, da pač težko v kratka sporočila odtipkajo tisto ključno diagnozo. In ker Zakon o varstvu pacientov seveda, predvideva štiri načine. Kako se pristopi do zdravnika? Je telefonski, elektronski ali navadno pismo, so trije, četrti je pa osebni obisk. Vsakršno omejevanje osebnega obiska, ob tem seveda, da smo z raziskavo preverili, da zdravstveni domovi, oziroma zdravniki niso dostopni na telefon, da nihče ne pokliče nazaj, da so konstantno zasedeni, smo pravzaprav ugotovili eno veliko strukturno spremembo in to je nedostopnost, poleg seveda tistih, ki zdravnikov sploh nimajo, govorimo o tistih, ki so vedeli na koga se obračati in na to opozorili.

V lanskem letu smo obravnavali tudi na tem odboru še posebno Poročilo Dostopnost srednjih šol za gibalno ovirane. V zvezi s tem smo na nedavnem sestanku z ministrom za šolstvo ugotovili napredek na tem področju, da so se začeli pilotni projekti urejanja te problematike in v bistvu, da bomo lahko, kot je zagotovil minister, da bo država lahko poročala konec leta o zelo konkretnih korakih in to kaže na dober primer kako se je eno ministrstvo odzvalo na naša priporočila in začelo spreminjati svojo politiko na tem področju.

V zvezi z ozaveščanjem pa smo pridobili nepovratna evropska sredstva za Projekt Soočamo se z diskriminacijo katerega namen je pripeljati to tematiko na raven lokalnega okolja, za to sodelujemo s Skupnostjo občin Slovenije, z Akademijo za gledališče za pripravo seveda vsebin, ki bodo širila seznanjenost izobraževalne narave in ustvarjala podlago za to, da je varstvo pred diskriminacijo ni samo stvar nekih centrov, ampak celotne Slovenije.

Prenovili smo spletno stran, pripravili štiri okrogle mize o položaju gluhih v izobraževalnem sistemu, o dostopnosti srednjih šol za gibalno ovirane, o položaju transspolnih ljudi v medicinskih in upravnih postopkih ter o položaju interspolnih ljudi v medicinskih postopkih. Predavali smo na različnih dogodkih in sodelovali na dogodkih tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Namreč poteka tekoče izmenjavanje z drugimi sorodnimi zagovorniki po Evropi, kjer se pravzaprav izmenjavamo primere in pristope k diskriminaciji po različnih državah, kjer se je kakšna institucija že ukvarjala s tematiko, ki je na primer za nas nova.

Opozarjam tudi na novo spletno stran, na katerem so po novem iskalniku dostopni vsi primeri, ki jih je zagovornik do sedaj obravnaval in tudi predstavlja, vsaj po dosedanjih odzivih pomemben resurs na področju varstva pred diskriminacijo.

Pri zaključku tega uvoda v redno letno poročilo pa moram povedati, da smo v instituciji zaskrbljeni. Namreč, Vlada je že julija letos sprejela sklep o kar 15 % zmanjšanju našega proračuna. To krčenje ni povezano s poplavami. V zvezi s tem smo seveda včeraj prispevali vsa tista sredstva, kot vsi ostali. Vendar pa bi rad opozoril, da v primeru, da bo do takšnega krčenja sredstev prišlo, bo organ ostal brez programskih sredstev. To pomeni, da 80 % naših sredstev predstavljajo plače, ostalo so fiksni stroški in tisto na koncu so materialni stroški za dogodke, ki sem jih opisal. Hkrati pa bo Slovenija prvič od obstoja te institucije naredila poseg v neodvisno institucijo s strani Vlade. Mislim, da ti zneski so seveda na državni ravni relativno majhni, gre za 250 tisoč, bodo pa zelo nenavaden signal in simbolno dejanje. Prvič bodo okrnili naše aktivnosti na področju, ki smo jih v zadnjih dveh, treh letih razvili, drugič pa seveda bo tukaj, to je brez vsakršnih dialogov in pogajanj, Slovenija na eni strani v Bruslju zastopa nove direktive, se zavzema, da bodo sprejete, kjer bo tem organom ohranjena in poudarjena avtonomija delovanja. Nenazadnje smo neke vrste ogledalo tudi vladi. In ja, res je, da so naša pač priporočila v nekem smislu lahko tudi neprijetna za določen del javnosti, ampak enostransko zmanjševanje v tako velikem obsegu pa predstavlja neko kulturo, za katero smo računali, da se v tem prostoru ne bo več ponovila. Zdaj, poleti smo se sestali z ministrom za finance, povratne informacije pa še nimamo. Končni razrez še ni sprejet in apeliram, da se s to problematiko tudi seznanite, namreč organ nima nobene druge instance za pogovor o svojem proračunu. Na koncu ga bo sicer sprejel parlament, vemo pa, da je pravilo parlamenta glede proračuna, da se pravzaprav kampanjsko sprejme tisto, kar predlaga Vlada. Hvala lepa.

In prehajamo na drugi del te točke, združene točke in sicer posebno poročilo Nedostopnost javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za gibalno ovirane v skladu z Zakonom o varstvu pred diskriminacijo torej institucija zagovornika načela enakosti poglobljeno razišče določena družbena področja, kjer prihaja do diskriminacije, pa smo na njih kot družba pozabili in to je namen posebnih poročil, tako prejšnjih pet, kot tudi tega. Namreč, s tem posebnim poročilom želimo spodbuditi javno razpravo o položaju določene skupine oseb, torej ljudi z osebno okoliščino gibalne oviranosti in sicer kje v sferi dostopa do javnega avtobusnega medkrajevnega prevoza. Mi imamo Zakon o varstvu pred diskriminacijo, ki zagotavlja, vsakemu od nas varstvo pred diskriminacijo, ne glede na to, na naše osebne okoliščine, torej tiste značilnosti, ki so nam tako lastne, da jih je težko spremeniti in tudi zaradi invalidnosti je prepovedana vsakršna diskriminacija. To varstvo pred diskriminacijo velja na družbenih področjih življenja in dostop do dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti. Torej, razumeti moramo, da je javni prevoz storitev, ki je na voljo nam vsem. Če se želimo, se lahko danes usedemo na kateri koli vlak ali avtobus, zdaj govorimo o avtobusih, in odpeljemo kamorkoli, bodisi zaradi našega dela, bodisi zaradi našega izobraževanja ali našega socialnega življenja, družinskega življenja in v zvezi s tem morajo biti torej tudi ljudem z invalidnostmi zagotovljene enake možnosti. Pri dostopu do prevoza v javnem prometu namreč ta slaba dostopnost pomeni, da so jim odvzete možnosti do participacije in enakovrednega vključevanja v družbo. V Sloveniji imamo tudi zakon o izenačevanju možnosti invalidov s kratico ZIMI in država se je z njim zavezala pred več kot 10-mi leti, da bo pri opravljanju gospodarske javne službe linijskega prevoza zagotovila, da izvajalci opravljajo prevoz z avtobusi, ki so dostopni gibalno ali tudi senzorno oviranim. Celo rok je bil za primerno prilagoditev avtobusov, in sicer se je ta rok po desetih letih iztekel leta 2020. Kaj smo kot družba naredili? Nič. 10 let smo imeli zakon, kjer smo se zavezali in ali smo naredili prilagoditve, da je ta gibalna dostopnost danes realnost? Ni zdaj tako neposredno spoznanje smo seveda tudi želeli potrditi in zbrati informacije in zdaj naši viri so bili nevladne organizacije ljudi z invalidnostjo in pa pristojno ministrstvo ki smo jim potem priporočili ukrepanje namreč Ministrstvo za okolje podnebje in energijo smo priporočili da v najkrajšem možnem času izoblikuje minimalne standarde oziroma merila ki jih mora izvajalec koncesije izpolnjevati da zadosti pogojem po 16. členu zakona o izenačevanju možnosti invalidov. Ta namreč določa, da morajo biti avtobusi dostopni za gibalno in senzorno ovirane potnike.

Drugič. V skladu z določbo 19. člena Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe, javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu o koncesiji te javne službe in ureditvi sistema enotne vozovnice v postopku oddaje javnega naročila za izbiro koncesionarjev naj torej določi kako morajo biti avtobusi prilagojeni. Določiti je potrebno, kolikšen delež avtobusov mora imeti koncesionar prilagojenih za gibalno in senzorno ovirane potnike, da bo izpolnjena zakonska obveza pozimi, in da se bo začel proces postopnega prehajanja nedostopnih avtobusov v dostopne avtobuse in zato naj se vzpostavi jasen in dostopen sistem preglednosti iz katerega bo razviden tudi ta napredek, torej, kakšni avtobusi trenutno so dostopni, kako ustrezno prilagojeni so in seveda to dostopnost je potrebno v okviru 51. člena omenjene uredbe začeti nadzirati. Za to so potrebna dodatna finančna sredstva in tudi te je potrebno zagotoviti.

V okviru tega prvega dela poročila smo se osredotočili na dostopnost avtobusov za ljudi z gibalnimi oviranostmi. Pripravljamo pa tudi analizo stanja glede dostopnosti javnega avtobusnega medkrajevnega prevoza za ljudi s senzornimi oviranostmi, na primer za slepe, slabovidne, gluhe in naglušne ter gluhoslepe. Tudi s temi ugotovitvami bomo pri zagovorniku seznanili Državni zbor do konca leta. Hvala lepa in sem na voljo za vprašanja.

Hvala tudi vam za predstavitev obeh poročil.

Želi besedo predstavnik Ministrstva za delo, državni sekretar Dan Juvan.

Hvala lepa za besedo! Morda bom odziv na posebno poročilo prepustil pristojnemu ministrstvu. Torej, hvala za besedo in lep pozdrav vsem zbrani.!

Pred nami je 7 redno poročilo Zagovornika načela enakosti, odkar je začel z delom kot samostojni in neodvisni državni organ. Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ugotavljamo, da je bil od njegove ustanovitve dalje leta 2016, storjen ogromen korak naprej, tako z vidika vloženega dela kot iz vidika njegove krepitve kot pomembne institucije na področju varstva pred diskriminacijo. Položaj zagovornika se je v zadnjem letu še dodatno okrepil, saj se je v letu 2022 število zaposlenih povečalo z 20 na 28, prav tako so se povečala finančna sredstva za njegovo delovanje. Zagovornik je tako postal eden močnejših organov za enakost v okviru Evropske unije. To je pomembno tudi z vidika prenosa direktiv, kot je bilo omenjeno, ki predvidevajo dodatne pristojnosti tovrstnih organov v državah članicah, kar bo še okrepilo varstvo pred diskriminacijo.

Po pregledu poročila ugotavljamo, da je obseg zagovornikovih nalog vsebinsko zelo raznolik. Prav tako je širok nabor osebnih okoliščin, ki jih obravnava, kar pomeni, da se ukvarja z zelo različnimi skupinami oseb, ki se srečujejo z neenakim obravnavanjem na vsebinsko zelo različnih področjih. Zagovornik je v letu 2022 izvedel 6 neodvisnih raziskav, izdal 81 priporočil, zaključil 50 postopkov ugotavljanja diskriminacije ter nudil svetovanje in pravno pomoč 440. osebam. Vlada delo zagovornika ocenjuje kot pomembno iz vidika priporočil, ki jih naslavlja na različne resorje s katerimi opozarja na diskriminacijo v teku priprave predpisov, oz. sprejetih predpisov, saj pomenijo usmeritev za nadaljnje delo in odpravo diskriminatornih praks. V skladu z zakonom o varstvu pred diskriminacijo so namreč vsi državni organi v okviru svojih pristojnosti zavezani k ustvarjanju pogojev za enako obravnavanje vseh oseb, ne glede na katerokoli osebno okoliščino, kar je treba upoštevati tudi pri pripravi predpisov, ki jih je treba seveda preveriti z vidika obravnave pripadnikov in pripadnic določenih družbenih skupin. V skladu s tem bomo seveda tudi na našem ministrstvu v največji možni meri upoštevali priporočila zagovornika.

Vsakodnevno delovanje zagovornika, prav tako pa tudi vsebina in obravnava poročila pomembno prispeva k ozaveščanju splošne in strokovne javnosti o področju diskriminacije. Gre namreč za področje glede katerega je še vedno zaznati določeno nerazumevanje, nekatera diskriminatorna ravnanja so še vedno dojeta kot sprejemljiva, v nekaterih primerih se kršitelji ali pa osebe, ki so diskriminirane, niti ne zavedajo, da z določenim ukrepom ali merilom postavijo določene posameznice ali posameznike v slabši položaj. Prav tako včasih še vedno ni razumljeno, da je različne položaje mogoče obravnavati različno, oz. je za preprečevanje diskriminacije in neenakosti to celo nujno. Zagotovitev materialnih pogojev za enakost je temeljna naloga našega ministrstva, torej preprečevanje revščine in izključenosti, zagotavljanje pogojev za enakost možnosti ter preprečevanje izkoriščanja in podrejanja na vseh nivojih družbenega življenja. Vsem nam mora biti in ostati skupen cilj: boj proti diskriminaciji in neenakosti. Vsak ima pravico, da razvija svoje potenciale in enakopravno sodeluje v družbenem življenju ne glede na osebne okoliščine ampak vsak po svojih zmožnostih in vsakemu po njegovih potrebah. Hvala.

Hvala. Želi besedo predstavnik Ministrstva za okolje, podnebje in energijo? Državni sekretar Uroš Vajgl, izvoli.

Najlepša hvala. Najlepša hvala tudi zagovorniku za poročilo, ki korektno povzema stanje glede dostopnosti javnega medkrajevnega prevoza za gibalno oviranje.

To stanje je vendarle posledica dolgoročnega pomanjkljivega upravljanja javnega potniškega prometa in tudi pomanjkanje neke ustrezne vizije razvoja javnega potniškega prometa. Tako da pomanjkljivosti, ki se nanašajo na celoto, se nanašajo tudi na ta segment. Dostopnost do javnega potniškega prometa za vse skupine je absolutno potrebno zagotavljati. Za gibalno ovirane oziroma za invalide, generalno zagotavlja to pravico tudi konvencija in tudi nacionalna zakonodaja. Mi v tem pogledu želimo, da se identificira in tudi uveljavi neka rešitev, ki bo praktično izvedljiva, ki bo finančno vzdržna in ki bo tudi sprejemljiva za vse. Zakon določa, da je ves javni potniški promet, mora biti dostopen in moramo na to pogledati tudi na to pogledati celovito. Se pravi, na železnicah recimo so novi vlaki, ki so že dostopni za gibalno ovirane. Prav tako je pri avtobusih mestnega prometa dosežen napredek pri medkrajevnem, pri medkrajevnem prevozu pa ne. Prav tako je pomanjkljivo tudi dostopnost samih postaj. Ministrstvo že nekaj let z Geodetskim inštitutom sodeluje pri projektu, ki popisuje stanje zunanjega grajenega okolja, zunanjega grajenega dobra, s katerim poskuša identificirati ovire dostopa do samih postaj, ker že tukaj je pogosto problem. V letošnjem letu pa smo z Geodetskim inštitutom tudi podpisali še dodatno, dodatno pogodbo oziroma začeli nov projekt, ki se bo letos tudi zaključil in to je pregled 96 postaj javnega potniškega prometa v smislu, kako so one umeščene v prostor in kako je mikro lokacija prilagojena za dostop za gibalno ovirane oziroma za invalide nasploh, tudi za senzorno ovirane. Naslednje leto na podlagi vsega tega dela želimo, da bi lahko naslednje leto z nekim pilotnim projektom v dveh občinah stestirali ali je možna širša rešitev, ki bi povzela to kar velja za določeno skupino, se pravi, za študente deluje prevoz tako imenovani prevoz na klic. Želimo preko sprememb Zakona o prevozih v cestnem prometu, da vzpostavimo pravno podlago, ki bi naslednje leto omogočila začetek tega projekta. Ta predlog zakona je v medresorski obravnavi, mi smo podali že te pripombe in pričakujemo, da bo tudi kmalu predlog zakona na vaši mizi. Želeli bi, da bi na tej podlagi videli ali se da ta sistem, ki po našem mnenju dobro deluje za določene skupine invalidov, če bi se dalo to širše razširiti.

Ker je bilo omenjeno posebno poročilo o senzoričnem oviranju. Bi rad pa pri tem še dodal, da tudi na tem področju načrtujemo aktivnosti. Namreč vzporedno že načrtujemo, da je potrebna prilagoditev opreme na samih vozilih, se pravi, ti tako imenovani validatorji za karte, da bi bile te tudi bolje prilagojeni vsem skupinam izrecno tudisenzorično oviranim. Pred to sejo smo tudi preverili z izvajalcem in kolikor razumem se je že uskladil tudi termin za sestanek s skupinami, s predstavniki invalidskih organizacij v zvezi z izvedbo tega.

Če sem uvodoma povedal, da je stanje na področju javnega potniškega prometa tako, da je karakterizirano z nekim pomanjkljivim upravljanjem in pomanjkanjem vizije, bi pa poudaril še to, da pospešeno delamo na tem, da bi čim prej zaživela družba za upravljanje z javnim potniškim prometom, tisti del organizacijske strukture, ki je potem odgovoren za izvedbo rešitev in želimo, da bi ta struktura tudi aplicirala novo prometno strategijo v državi, celostno prometno strategijo, ki jo bomo pripravljali v naslednjem letu in v sklopu te celostne prometne strategije vabim vse skupine, da podajo predloge oziroma pričakovanja in da se lahko o tem kako izboljšati javniški promet za gibalno in senzorično ovirane, da se lahko o tem podrobneje pogovorimo in se črtamo. Takšna rešitev, ki so kot rečeno, najbolj praktične glede na potrebe v naši državi. Toliko.

Hvala. Besedo dajem predstavnici Državnega sveta, gospa Monika Ažman, izvolite.