Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, lepo vas pozdravljam na 1. nujni seji Odbora za zdravstvo.

Opravičil za izostanek z današnje seje nisem prejel, prav tako ne nadomestil.

V skladu s 47. členom, drugim odstavkom 48. člena in 230. členom Poslovnika Državnega zbora sem kot predsednik Odbora za zdravstvo sklical današnjo nujno sejo odbora, na kateri se nam bo predstavil predlagani kandidat za ministra za zdravje.

Še enkrat pozdravljam vse prisotne v dvorani, še posebej pa gospoda Sama Fakina, kandidata za ministra za zdravje.

Prehajamo na določitev dnevnega reda današnje seje odbora. S sklicem seje odbora dne 3. 9. 2018 ste prejeli naslednji predlog dnevnega reda: prva in edina točka - predstavitev gospoda Sama Fakina, kandidata za ministra za zdravje. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDSTAVITEV SAMA FAKINA, KANDIDATA ZA MINISTRA ZA ZDRAVJE.

Sledi uvodno pojasnilo. Predsednik Vlade Republike Slovenije, gospod Marjan Šarec, je predsedniku Državnega zbora Republike Slovenije, gospodu mag. Dejanu Židanu, dne 30. avgusta 2018 na podlagi 112. člena Ustave Republike Slovenije in 229. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije predlagal listo kandidatk in kandidatov za ministrice in ministre Vlade Republike Slovenije. Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije mag. Dejan Židan je Odboru za zdravstvo poslal predlog predsednika Vlade, da Državni zbor za ministra za zdravje imenuje Sama Fakina.

V skladu s prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora sem sklical današnjo sejo, na kateri se nam bo predstavil kandidat za ministra za zdravje. Skratka, predlagam, da nam kandidat za ministra za zdravje najprej predstavi svoj program in videnje dela ministrstva, po predstavitvi pa bi odgovarjal na vprašanja članov odbora. Torej, po opravljeni predstavitvi bo odbor predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade Republike Slovenije poslal mnenje o predlaganem kandidatu. Imam še en predlog. Gospod Samo Fakin, glede na dejstvo, da ste znana javna oseba, skoraj že dvajset let, imeli smo neka zaslišanja včeraj, ker so določeni kandidati potrebovali kar nekaj časa, da so razlagali svojo biografijo. Bili ste drugi človek, kot bi nekdo rekel, slovenskega zdravstva pod petimi vladami, pod, kolikimi, osmimi ministri dokaj relativno kritičen. Torej predlagam, da se v vaši predstavitvi, ki upam, da ne bo trajala več kot dvajset minut, skoncentrirate na to kaj boste delali. Gre za neko zelo pereče področje, torej kako, kaj, kdaj, s kom, na kakšen način in kot jaz rad rečem, s kakšnimi penezi.

Prosim, gospod Samo Fakin, kandidat za ministra, da se predstavite odboru. Pred tem pa moram, se opravičujem, prebrati še eno pooblastilo. Poslanca dr. Mira Cerarja, član Odbora za zdravstvo iz opravičljivih razlogov na tej seji nadomešča poslanka Janja Sluga.

Izvolite, gospod Fakin.

Potem v svojih generalijah ne bi, kar je sugeriral gospod Trček. Vsi me, poslanci, ki ste drugi, tretji mandat, me poznate. Poznate moje javno nastopanje, poznate moje sugestije vsem ministrom doslej, moje izjave v zvezi s tem in jaz bi svojo predstavitev razdelil na dva dela. In sicer generalnega, kaj menim, da je v sistemu potrebno narediti generalno. Potem pa, kaj je potrebno narediti zdaj in tukaj. To bi pod dva.

Okvir mojega programa je tako ali tako zapisana koalicijska pogodba v kateri je navedeno kar nekaj zakonov, ki ne bodo lahek oreh. Če začnem pri Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, pa Zakonu o dolgotrajni oskrbi, pa verjetno bo treba kakšen Zakon o upravljanju bolnišnic prilagoditi, če jih bomo hoteli narediti bolj učinkovite in to so vsi zakoni, ki so v preteklih letih na tak ali drugačen način povzročali vročo kri.

Naj začnem z generalnimi usmeritvami in zakaj z generalnimi usmeritvami. Zdi se mi, da smo v teh letih, desetih, dvajsetih, pozabili zakaj zdravstveni sistem sploh je in se, »per partes« ali pa po deli pogovarjamo o tem ali onem delu sistema, zadeve pa ne sestavimo v celoto in potem se zgodi to kar se je, pomanjkanje zdravnikov na določenih področjih, kar pomeni popolna odsotnost planiranja, ki jo je treba uvesti nazaj. Planiranje, sistemsko planiranje in dobro sistemsko upravljanje. Bila je prekinjena komunikacija z vsemi izvajalci, z vsemi ključnimi deležniki, se pravi, redni mesečni sestanki s temi deležniki na temo kako narediti zdravstveni sistem boljši in kaj v zdravstveni sistem prinesti. Pri tem me bo vodila moja osnovna poklicna usmeritev »nil nocere«, ne škodi in tri zapovedi, ki sem jih dobil od enega svojega mentorja, najprej pomisli na stranko, v našem primeru državljana, ali je to kar delaš dobro za bolnika oziroma dobro za državljana Republike Slovenije, ali to kar delaš je dobro za sistem, šele na tretjem mestu ali pa še malo kasneje, ali to kar delam dobro zame. Če se bomo vsi tega držali, potem tudi v tem hramu ne bo nasprotovanja pametnim idejam tako pozicije kot opozicije. In to bodo načela v katerih jaz preverjam izvedljivost vseh ukrepov. Druga izvedljivost je pa že gospod Trček malo omenil, imam mojih šest najboljših prijateljev, kaj bom naredil, zakaj bom naredil, kako bom naredil, kdo bo naredil, do kdaj bom naredil pa š čim bom naredil. In, če imate te odgovore, vsa vprašanja so klasičnega projektnega vodenja, se zadeva mora iziti, zakaj to govorim? Malo naprej, ko bomo, če boste ukinjali prostovoljno zdravstveno zavarovanje in ga priključili obveznemu zdravstvenemu zavarovanju kar je po mojem mnenju smiselna poteza, bo treba na to odgovoriti, s čim? Prej preden se bomo tega lotili, je treba odgovoriti kje bomo dobili 500 milijonov evrov dodatnega denarja. Zdaj pa, če grem rahlo po vrsti, kaj menim, da je treba najprej narediti? Učinkovito upravljanje javnih zdravstvenih zavodov, to nam je zdrsnilo od leta 2000 naprej, se s tem nihče več resno ne ukvarja, ni bom rekel vodene politike kadrovanja v smislu kompetentnih svetov in v smislu zahtev za direktorje, direktor mora imeti eno ustrezno šolo, izobrazbo za vodenje javnega zdravstvenega zavoda, mora poznati zdravstveni sistem, mora poznati financiranje zakonodaje in te stvari, če ne, ne more biti direktor, jaz sem jih v zadnjih 20 letih kar veliko srečal, ki so se sproti učili, bolj ali manj uspešno. To je eden izmed prvih korakov, to sem povedal tudi kako bom to naredil z sestanki na Ministrstvu za zdravje med vsemi zdravstvenimi izvajalci, te ti največ povejo. Tu bomo naleteli tudi na prvi trd oreh, ki se mu reče zdravstveni domovi, 60 jih je, so trenutno brez kontrole, sicer jih sveti zavodov občinski kontrolirajo, vendar pa ne tako uspešno kot bi želeli. Morda razmislek o kakšnih regijskih organih, ki bi kontrolirali kvaliteto zdravstvenih storitev, individualno mrežo, ta je zdaj odvisno od dobre volje posameznega župana in, da se izvoli en direktor na primer zdravstvenega doma Maribor, rabite soglasje 97 občin. Kar ni lahko doseči, mislim pa, da je čisto nepotrebno, ker biti direktor zdravstvenega doma je strokovna funkcija. Kar se upravljanja tiče, kar se upravljanja tiče, zdajle sem bil zadnje dve leti v gospodarstvu, na vprašanje kaj misliš, da bi bilo potrebno narediti, sem rekel EBITDA (?) je treba uvesti, zato, da se vidi kakšna je dobičkonosnost oziroma ali je »cash flow« takšen, ki nam omogoča ustvarjanje nekega presežka, ki ga potem logično investiramo v investicije v bolnišnicah, pa tudi nagrajevanje najbolj uspešnih delavcev, ki je šibko oziroma ga ni, z ZUJF smo tistega smo tistega 2 % ukinili, če bi pa inštitucije lahko delale presežek, bi pa del tega presežka seveda lahko namenili za nagrajevanje in bi potem tudi učinkovitost teh delavec in zadovoljstvo bila večja. Tretji, ena izmed stvari, ki jih bom zagovarjal je pozitivno komuniciranje v zdravstvu, vse oblike »mobbinga«, vse oblike sovražnega govora, ki vodijo do strahu med zaposlenimi so izjemno škodljive, tudi v vsakodnevnem življenju, če srečamo ljudi na ulici jih ravno ne zmerjamo, ker je to napad na to osebo, človek se ne počuti dobro in potem poslušamo po televiziji, da nam elitni program razpade zaradi odnosov, ne zaradi ne znanja ali pomanjkanja kadrov, zaradi odnosov, se pravi temu je treba posvetiti kar precej časa s strani direktorja zavoda. Jaz sem bil pred leti na enem usposabljanju neurolingvističnega programiranja in vem, da se to da. Smo kar nekaj ljudi, ki so se drugače zelo grobo in agresivno izražali, močno otopili in so imeli bistveno manj konfliktov. To je pomembno zaradi tega, ker imamo opravka v zdravstvu z ljudmi in empatija je zelo močna veja čustvene inteligence, ki jo morajo zdravstveni delavci obvladati. O njej se ne govori tako veliko.

Akuten problem so čakalne dobe. Če grem na akutne probleme, so čakalne dobe, ki, menim, da jih brez seveda sodelovanja zdravnikov ne bomo razrešili nikoli. Se pravi, tudi s sindikati se bomo močno močno pogajali in pogovarjali. Imamo pa eno srečo v Sloveniji, da skozi proračun in skozi Zavod za zdravstveno zavarovanje financiramo 1.500 do 2.000 specializantov. 30(?) tisoč evrov na leto je njihova plača, ki sodelujejo pri ustvarjanju teh storitev v zdravstvu, delo pa ni zaračunano zavodu skozi zdravstveno storitev. Se pravi, tu mislim, da je ena ogromna rezerva, ki jo je treba proučiti. Jaz tudi sam sem bil specializant, pa vem koliko se v času specializacije dela. Žena je zdravnica tudi in je zadnji dve leti popolnoma samostojno operirala specialzacije in samostojno pomagala pri porodu. Tako da menim, da te rezerve se še nismo dotaknili. Potem so še drobne rezerve pri specializaciji bolnišnic. Vendar pa to seveda zahteva veliko prej politične priprave.

Kar se tiče bolnišnic ne mislim nobene ukinjati. Preveriti pa njihovo strokovno varnost. In tam, kjer se bo izkazalo, da je strokovna varnost šibka, tiste programe kaže potem združevati, razen če niso urgentni, tisti, ki so nujni za neko določeno okolje. To je popolnoma normalna praksa v zahodni Evropi, na primer za kakšne hude travmatološke bolnike ne boste v vsaki bolnici imeli oddelka za travmatologijo, ampak imajo specializirane bolnice za to. Tudi v Sloveniji imamo na primer nevrokirurgijo na dveh koncih, samo je nimamo na treh, štirih, petih. Tako da to bi kazalo pogledati.

Dotaknil bi se kadrovske politike. Govori se o pomanjkanju kadra na vseh področjih. Vendar pa kot bivšemu šefu zdravstvene blagajne, ki je navajen operirati s številkami me zelo moti, da se ne uporablja številk. Statističnih podatkov. Moramo priti do jasne slike kaj je res in kaj ni res, ne na podlagi občutkov. In to bo ministrstvo za zdravja, to bo ena izmed prioritetnih nalog, da pridemo do jasnih številk in jasnih potreb po panogah, kje je zdravnikov premalo, kje jih je preveč. To je v povezavi, veste, s tisto specializacijo. Če bi določene stvari lahko združili bi že naredili kritično maso ekip, ki bi eventualno lahko naredile več. Seveda pa bomo te kadrovske številke pogledali tudi v primerjavi z Evropo. To je druga točka. Tretja pa je, obremenjenost, standardi in normativi zopet zapisani tudi v tej koalicijski pogodbi, se morajo pa zmeriti normativi. Ne da je to predmet sindikalnih pogajanj, ampak meritev, koliko traja ena operacija, koliko teh in teh operacij si naredil, da nekdo normo postavi, dve operaciji na dan, pa si jih naredil v dveh urah. Plačano je pa šest ur in pol. Kaj si sposoben narediti v šestih urah in pol in za teh šest ur in pol bi se pa potem pogajali z zdravništvom za ceno dela.

Jaz se vedno pogajam s številkami in vedno se pogajam z znanstvenimi dejstvi, kar je napisano. Drugega načina ne poznam in se mi tudi ne zdi primeren.

Obstajata dve študiji. Resni diplomski, doktorski nalogi o potrebni razporeditvi bolnišnic po Sloveniji in o potrebni razporeditvi zdravstvenih domov. Zadeva je narejena na znanstveni osnovi, tako da imamo dobro izhodišče, kakšna je lahko ciljna mreža inštitucij v Sloveniji.

Kar se tiče izgub bolnišnic in Zakonom o izgubah bolnišnic. Zame izguba ni opcija. Planirati izgubo je povabilo na to, da jo imaš. Je boljše analizirati kasneje ali je ta izguba prava ali ni ali je stvar neučinkovitega poslovodenja bolnišnic. Tudi seveda zahtevajo pričakovanja državljanov in davkoplačevalcev, da imamo nadzor nad porabo tega denarja. Mogoče bi za konec mojega dvajset minutnega ekspozeja povedal še nekaj o kakovosti. Trudimo se narediti agencijo za kakovost že enih dvanajst let. V slovenskem prostoru nikoli ni bilo enega posluha, da bi to naredili. Mi to rabimo, inštitut za kakovost storitev in pa tudi za ekonomiko cen zdravstvenih storitev. Čeprav menim, da cene, izračun cen zdravstvenih storitev ne more biti stvar pogajanja med partnerji, ampak stvar grobega matematičnega izračuna, ki ga mora narediti zavod za zdravstveno zavarovanje, ki je zame edina inštitucija v tem trojčku, ministrstvo - ZZZS - izvajalci, ki je zadolžena, da računa cene v imenu državljanov, saj konec koncev sprejema tudi finančni načrt, zaključni račun in razporeja sredstva po programih, naredi tako imenovano letno finančno mrežo, zato tam je. Zato obračunski / nerazumljivo/ vzeli nazaj na zavod za zdravstveno zavarovanje. Mogoče malo poenostaviti njegovo delo. Zdaj je to dvostopenjsko odločajo, mogoče bi bilo dovolj samo enostopenjsko odločati o tem, sicer nekaj piše v zakonu, ki ga žal v zadnji verziji nisem prebral, ker sem dve leti iz tega posla. Groba ocena slovenskega zdravstvenega sistema v primerjavi z evropskimi sistemi je, da smo kar dobri. Mi imamo približno primerljivo število obiskov pri zdravniku nad tisoč prebivalcev kot povprečje EU. Se pravi, dostopnost je. Imamo primerljivo številko hospitalizacije pacientov z EU, ki se giblje od 260 do 130 pacientov na tisoč. To so Nizozemci. Sosednji Belgijci imajo 260 na tisoč, imajo še bolj ohlapen odnos do zdravstva. Nemci imajo tudi visoko, mi smo pa nekje na 180 tisoč. Primerljivi smo po magnetnih resonancah, CT-jih, slikovni diagnostiki in podobno, tako da tukaj dostopnost do aparatur je in s tem tudi do diagnoz. V zadnjih dveh letih se je na primer na slikovni diagnostiki uvedel tako imenovan »open and(?)«, plačilo brez pogodbene številke. Toliko kolikor naredijo izvajalci toliko se jim plača in večina je svoje magnete obremenila na pet, šest tisoč preiskav, kar je ena taka kar visoka norma tudi v evropskem smislu.

Toliko. Zdaj pa bi vam prepustil vprašanja, pa izvolite.

Super. Krasno. Hvala gospod kandidat. Komaj sem uspel kavo spit. Upam, da bomo toliko ekspeditivni med delom. Seveda se vam zahvaljujem za to koncizno kratko predstavitev in preden dam besedo članicam in članom odbora, bi vseeno spregovoril nekaj besed, ki mi jih ni gospa sekretarka pripravila, vi sami ste govorili konec »mobbingu«, konec sovražnemu govoru, moja naloga kot predsedujočega tega odbora je reprogramirati DZ, če se tako izrazim, zdaj ne se nič čuditi, kolegica Jelka me malo že pod očali gleda, ja saj, lepa sva. Mi imamo Poslovnik Državnega zbora z razlagami, vsi smo ga prejeli, ko smo poslali poslanke in poslanci, jaz sem avgusta 2014 tam sedel pod šotorom pa to prebiral na dolgo in široko, moja je rekla kaj pa zdaj počneš, ali nismo na dopustu? In potem sem prišel v Državni zbor in sem videl, da se to na veliko krši, vrzi kamen najprej v sebe, vrgel ga bom v sebe, tudi jaz sem ga zelo pogosto kršil, priznam, pri tem sem se učil od starih poslank in poslancev. Dokler bom jaz vodil seje in upam, da tudi sopredsedujoča se to na tem odboru ne bo dogajalo, ne bo se dogajal sovražni dogovor, ne bo se dogajalo zmerjanje, 56. člen poslovnika zelo jasno nas napoti kaj moramo upoštevati, od 75. člena do 80. člena poslovnika je pa zelo jasno napisano kako naj te zadeve potekajo in ni to moja kaprica, moja dolžnost je, da temu sledim, podobno kot je to moram pohvaliti dobro delal kolegica Jelka na preiskovalki. In druga alineja 75. člena zgolj to bom prebral, piše: »Na seji zbora ne sme nihče govoriti, dokler mu predsedujoči ne da besede in nadaljuje. Govornik sme govoriti le o vprašanju, ki je na dnevnem redu«. Pa bom še enkrat ponovil: »Govornik ali govornica sme govoriti le o vprašanju, ki je na dnevnem redu«. In tega se bomo na tem odboru strogo držali.

Sedaj pa odpiram razpravo. Prva, ki se je k razpravi javila je kolegica Iva Dimic, kolegica Ivi, preden ti dam besedo, jaz predlagam, da bi to zaslišanje potekalo tako, da, ko kvota vprašanj pride do nekje 10, vam dam besedo. Ker na predhodnih zaslišanjih se je to zgodilo, je bilo 30 vprašanj in potem ima kandidat zelo hitro izgovor, da nekaj vmes pozabi, gre za neko zelo pomembno področje, verjetno si noben od nas ne želi, da bi kdorkoli drugi zbolel in verjetno tudi slovenska javnost hoče zelo natančno slišati vprašanja.

Postopkovno kolega. Ne? Ja, dobro.

Kolegica Iva Dimic, prosim.

Hvala lepa.

Spoštovani predsednik, spoštovani kandidat za ministra gospod Fakin, res je, vi ste nam v tem Državnem zboru že poznan obraz in poznamo vaše delo, velikokrat smo vas imeli na tem odboru možnost spoznati, pa tudi preko raznih komisij, tako, da enostavno je bilo zanimivo slišati vašo predstavitev na drugi strani mize, če lahko tako rečem, če ste prej bil tisti, ki je bil plačnik vseh naših zdravstvenih storitev preko ZZZS, zdaj kot minister verjetno z nekoliko malo drugačno sestavo tudi finančno, ker vendarle Zavod za zdravstveno zavarovanje pokriva izjemno veliko vrečo denarja, preko 3 milijard, ste tukaj zdaj kot minister verjetno malo omejen tudi finančno, pa vendarle so vaše odločitve tiste, ki jih bomo občutili vsi državljani in državljanke, vsi bolniki, vsi tisti, ki bomo potrebovali ali potrebujemo zdravstveno oskrbo, na primarni, sekundarni ali terciarni ravni. Zato se mi zdi, da je pomembno, da boste seveda odgovorili vsaj na tista vprašanja vsakega izmed nas, ki jih verjetno vsak posameznik nekako čuti, da jih mora postaviti ali pa, da so pomembna za prihodnost našega zdravja. Seveda naj povem tukaj, vsi si želimo in delamo v smer, da bi v Sloveniji imeli javno zdravstvo, vsi, tudi jaz, jaz si želim javno zdravstvo in vsa moje delovanje gre v smeri javnega zdravstva, vendar to javno zdravstvo mora biti dostopno zdravstvo, tukaj se pa potem lahko začnejo različne oblike razumevanja kakšno zdravstvo si v Slovenijo želimo. Jaz osebno si želim dostopno zdravstvo, tudi učinkovito sem slišala tukaj besedo, ampak dostopno brez čakalnih vrst. Moram reči, da sem, vaša predstavitev je bila res izjemno skrčena, da sem si želela vsemu slišati kako boste rešili mogoče te čakalne vrste, pa jaz kot nek, bom rekla, nepoznavalec, tak velik, zdravstvenega sistema, nisem razbrala, da bi karkoli kaj iz… Ste zaznali problem, ste zaznali, da so čakalne vrste, itn., pa vendarle, jaz bom šla čisto po neki taki svoji sistematiki. Raziskave inštituta Mediana, dovolj je igračkanja z državnimi prihodki, čas je za resne programe, je pokazala, da si ljudje, so si postavili neko prednostno obravnavo in seveda na prvem mestu je izkoreninjenje korupcije iz zdravstvenega sistema. Jaz sem malo, skoraj nič slišala o tem problemu, da bi ga vi omenili. Sicer vi ste rekel tukaj, če zdajle lahko rečem, upravljanje, da bi šli na Ebito, nagrajevanje, ampak ne morem reči, da je prav korupcija povezana s tem sistemom ali pa na ta način.

Drugo, kar so ljudje rekli, je krajšanje čakalnih dob za obisk specialista. Tretje, zagotavljanje kakovosti bolnišnic in zdravstvene infrastrukture. Četrto točko ali pa četrta rangirana stvar je vlaganje v opremo v bolnišnicah ter peta, povečanje števila zdravnikov in medicinskih sester. Seveda, vi ste rekli, mi bomo, bom vse to prevetril, ampak pregledov, ampak veste kaj, spoštovani gospod Fakin, vi zdajle mogoče leto, dve niste več na čelu ZZZS, ampak jaz mislim, da vi še vedno veste, in da podatki niso tako drugačni kakor so bili in sem prepričana, da imate v malem mezincu vse te podatke koliko je zdravnikov, itn., kakšne so bolnišnice. Tako da, jaz osebno ne pričakujem, da si boste vi pa zdaj vzeli ne vem koliko časa pa raziskavo delali, koliko je bolnišnic in proučevali, ker vi ste, po domače, maček na svojem področju. Imate znanje dolgoletno iz tam ko ste odrejali bolnišnicam in vsem tem, ko ste plačevali preko ZZZS. Tako, da jaz sem res pričakovala že malo aktivnosti od vas, že zdaj v tem delu. Pa vseeno, skoraj nič niste omenili dolgotrajne oskrbe. Dolgotrajna oskrba je pereč problem v Sloveniji. Prejšnja Vlada jo je omenjala, da jo bo naredila, da jo bo naredila. Mi smo zdaj spet na začetku novega obdobja. Vseeno bi želela, kot minister kaj mislite oziroma verjamem, da imate, tudi skupina je bila ustanovljena tu na ministrstvu, ki bo pripravilo dolgotrajno oskrbo. Kdaj lahko pričakujemo mi to dolgotrajno oskrbo v parlamentu, da jo bomo začeli resno obravnavati, tudi z vidika vseh državljanov. Slovenski prebivalec ali pa slovenska se starajoča družba in mislim, da je to ena izmed prioritetnih nalog, ki jih boste potrebovali.

Potem ne morem mimo tega kar sem včeraj zasledila. Rekli ste, bom pregledal, bomo preračunali koliko je res problem pomanjkanja, kadrovska politika, ste jo omenjali. Gospod Fakin, normativi, jaz sem vam že ene parkrat spraševala kaj je z normativi. So na nek način zastareli. Pa pustimo zdaj domove za ostarele, kjer smo obravnavali tudi na tem odboru, kakšno je stanje, koliko pripada zdravniku pa koliko pripada medicinska sestra na koliko varovancev, ampak to, da ena intenziva, ki je izrednega pomena v Sloveniji, ima za en oddelek ali pa za eno izmeno premalo medicinskih sester, se mi zdi, da je to dejansko, tukaj ni potrebno verjetno preverjati neke kadrovske politike, ampak je treba spremeniti politiko zaposlovanja. Imamo problem. medicinske sestre, veste sami, so izgorele, pišejo tukaj, jaz sem poslušala oddajo »Kje vas čevelj žuli«, o je rekla, da enostavno ne zmorejo in so te medicinske sestre srednje ali višje v neki taki res težki… prebrala sem, da delajo na pogon odnosa do, mislim iz usmiljenja, na etičen pogon, da delujejo v tem času. Me zanima kaj boste vi naredili kot minister, da se bo ta zadeva s temi medicinskimi sestrami pa vendarle v Sloveniji uredila, ker je zelo težko, verjamem, tudi marsikateri zdravnik je pregorel in je izgorel, ampak nekaj bo treba tukaj narediti, ne preveč dolgo preračunavati. Potem pa me zanima, nekoliko mogoče bolj zadeva… Vi ste rekel, mislim, da ste pristaš uvedbe zdravstvenega centa na trošarine, na alkohol, tobak in sladke pijače. Se mi zdi, da ste enkrat izjavili, da ste vi sicer pristaš tega. Se mi zdi, da dviganje davkov ni pravi način za zbiranje sredstev za zdravstveni sistem. Res je potrebna celovita reforma in predvsem tisto kar so ljudje prvo izpostavljali, izkoreninjene korupcije iz zdravstvenega sistema. Videli smo, tukaj ne morem reči, da ne. Jaz sem sodelovala v komisiji, ki jo je vodila kolegica Godec, za žilne opornice. Tam se je točno evidentno dokazalo, da to obstaja. Zaradi tega pričakujem, da ne bomo iskali najprej, ali pa dvigovali davke, ljudi obremenjevali, ne morejo priti do zdravnika, potem pa bomo šele zadeve urejali. Mislim, da je najprej treba poiskati denar znotraj sistema.

Potem pa me čisto zanima tudi, mogoče sem sama vpeta, ampak vseeno, me zanima, kako bo z novostmi, predvsem z dražjimi oblikami zdravljenja. Obstajajo tudi v Evropi razne oblike zdravljenja, lahko omenim tudi raka, so naprej, govorim tukaj, v mislih imam mogoče neke imunoterapije, ki se izvajajo samo v Nemčiji. Trije, štirje pacienti iz Slovenije hodijo tja. Kdaj bodo take zadeve prišle tudi k nam oziroma kako bo z zagotovitvijo sredstev? Vem, ker sem vas že spraševala, še enkrat rečem, o normativih ste rekel, ni dovolj denarja v malhi ZZZS za vse, ampak še enkrat poudarjam, to je povezano tudi z odpravo korupcije v zdravstvu.

Me zanima, če podpirate uvedbo referenčne ambulante na stomatološki kliniki za rakave bolnike. Trenutno je ni. Govorim o referenčni ambulanti kjer bi bili trije stomatologi lahko usposobljeni, da bi celo Slovenijo pokrili. Menim, da so težnje po tej referenčni ambulanti. Me zanima, kakšno je videnje? Ker je lahko tudi po telefonu, dajejo navodila zobozdravnikom.

Potem me zanima, pa predvsem to, kdaj bo državni program za obvladovanja raka postal zavezujoč dokument. Mi imamo dokument, ki pa ni zavezujoč in je potem, so tiste črke prazne črke na papirju.

Samo še dva vprašanja. Imamo problem, tudi poslansko vprašanje je bilo že naslovljeno že na prejšnjo ministrico. Kako, rekel ste, bomo pregledali kako bo mreža bolnišnic zdravstvenih domov? Celo področje notranjske, bom rekla, od Vrhnike, pa lahko Vrhniko že štejem sem notri, do kočevske in ves ta bazen, nima nekega dializnega centra in hodijo vsi na dializo v Ljubljano. Veste kaj to pomeni? Za cel tak bazen. To pomenijo enormni, prvič, enormni stroški, izjemne čakalne dobe, obremenitve tako pacientov kot zdravnikov v Ljubljani. Me zanima, če ste imeli v mislih, ko ste rekli, boste prevetrili, mogoče pregledali kaj bo s kakšnim dializnim centrom tudi na področju notranjske.

In seveda zadnje vprašanje. Kako ste si zamislili delovanje svetov zavodov po bolnišnicah? Ne morem mimo zadnje afere ali pa teme, ko lahko pride predsednik sveta v bolnišnico in pove direktorici, da mora iti. To se je zgodilo štirinajst dni nazaj, tri tedne je ven prišla ta zadeva. Kako lahko pride in reče, tebi je pogodba potekla, itn. Se mi zdi, da je… Kako ste si zamislili delovanje svetov zavodov po bolnišnicah?

Toliko za enkrat. Hvala.

Hvala kolegica Ivi.

Kolega Željko Cigler. Prosim.

Hvala lepa.

Vem, ampak boste zmogli. Ga bom še pustil. Štejem.

Hvala lepa. Spoštovani kandidat za ministra!

Moram reči, da vas poznam kot bivšega direktorja celjske bolnišnice, kjer ste ostali tako med delavci pacienti kot tudi lokalnimi skupnostih, ki jih celjska bolnišnica pokriva zelo dobro, zabeleženi ne glede na podtikanja / nerazumljivo/, nekateri oblatiti. Dober kratek uvod. Hvala. Moram reči, da v Levici podpiramo absolutno usmeritev vsem dostopno javno zdravstvo, ki se zagotavlja iz javnih sredstev in se zavedamo, da glede na raven zdravstvenega varstva in tisto kar so možnosti zagotovitve, predvsem pa potrebe po njem in posodabljanje tehnologije zdravil zahteva dodatna sredstva. Tisti, ki tega ne vidi, mislim, da ne razume situacije. Sredstva so absolutno dodatno potrebna. Tu se z vami absolutno strinjamo.

Moram reči pa tudi, samo še tole, zelo kratka vprašanja bom postavil. Kljub dobremu uvodu moram reči pa, da smer v katero boste peljali zdravstvo kot minister v kolikor boste dobili potrditev v državi, pa iz vašega uvoda še ni popolnoma prepoznavna, zato se opravičujem, ko bom postavil še nekaj vprašanj.

Poleg vzdržnega in stabilnega financiranja našega zdravstvenega sistema so najbolj pereče dolge čakalne vrste, kot je kolegica Dimic tudi rekla in ste tudi vi že omenjali, in prav zanima me kako se nameravate lotiti problema zlasti nedopustnih čakalnih vrst. Nedopustno pomeni tisto, ko tisti, ki ne pride na vrsto in je njegovo življenje in zdravje močno ogroženo. Koliko sredstev bo tu potrebnih in na kakšen način se bodo te vrste skrajševale?

Slovenija trenutno namenja 8,5 % BDP za tekoče izdatke v zdravstvu, Avstrija 10,4 %, Švica 12,4 %, Nemčija 11,3 %. Vidite kje smo zadaj. Zato pravim, da se ne bo samo z preprečevanjem korupcije dobilo teh sredstev, bodo morali nekateri podjetniki dati malo več, ki mu ustvarjamo dohodke. Ker je sredstev v primerjavi z drugimi državami občutno premalo, me zanima kako boste zagotovili več sredstev. Ali se bo povečalo plačevanje iz žepa, ki trenutno znaša 13 %? To je odmikanje od javnega zdravstvenega sistema.

Problem otroške kardiokirurgije razgrinja eno organizacijsko nesposobnost in politična vmešavanja v en pomemben strokovni segment pri nas. Načrt prejšnje strokovne direktorice UKC gospe Pfeiferjeve? je prinesel pozitivne rezultate, ki pa so se ob menjavi vodstva in ustanovitvi Nacionalnega instituta hitro poslabšali. Kaj vi menite o tem področju?

Kakšno je vaše stališče do ukinitve prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja? Moram reči, da nisem čisto razumel, čeprav ste rekli, da ga je treba ukiniti. Zanima me vaše stališče.

Slovenija zamuja s področjem dolgotrajne oskrbe, kar je tudi kolegica Dimiceva rekla. Skratka to je naš nacionalni problem. Zanima me ali bo v vašem mandatu sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi, ki se že dolgo sprejema? Koliko po vaši oceni primanjkuje sredstev za ureditev postopne dolgotrajne oskrbe, kako do dodatnih sredstev in kdo bo nosilec zavarovanja?

Katere zdravstvene storitve so s strani zdravstvene zavarovalnice različno krite? Ali podpirate zagotavljanje ustreznega in enakopravnega financiranja zdravstvene dejavnosti v geografskem smislu? To je ta enakopravnost po celotnem področju države.

In še tole. Neustrezna in zastarela mreža javnih zavodov potrebuje nadgradnjo. Prej ste tu omenjali kako bi se vi tega lotili. Namreč povprečna zasedenost postelj v posameznih bolnišnicah je 70 ali pa celo komaj 50 %. In kakšno je vaše stališče do te racionalizacije, ki bo usmerjena v prihodnost.

In to zadnje vprašanje, ki pa je zanimivo na moj uvod kot bivšega direktorja celjske bolnišnice, pomemben problem javnih zdravstvenih zavodov je tudi zdravstveni management. Kaj nameravate storiti, da se avtonomnost in moč zdravstvenega managementa poveča? Zdi se namreč, da se je v mandatu dosedanje ministrice upravljanje in kadrovanje zdravstvenih zavodov uporabljalo in zlorabljalo za politične namene. Primer celjske in drugih bolnišnic. Kaj nameravate storiti na tem področju? Hvala.

Hvala, kolega Cigler. Več kot dovolj vprašanj. Verjetno boste določena, ki se ponavljajo povezovali. Ampak dajte potem naznačiti, ko to ni čisto očitno, da med samo sejo potem kolegi ne bodo noreli. Izvolite.

Nekaterih stvari, ki bi jih radi slišali v uvodih, nisem omenil zaradi tega, ker je koalicijska pogodba in sem rekel, da se bom držal koalicijske pogodbe in tam notri napisano. Jasno da bomo govorili o dolgotrajni oskrbi.

Kar se korupcije tiče imam nulto toleranco do korupcije. Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje smo že dolgo nazaj sprejemali ustrezne akte, ki so to preprečevali. Samo korupcije brez akti, ki so to preprečevali. Samo korupcije brez permanentnega nadzora direktorja in odgovornosti direktorja, da kupi po najnižji možni ceni in kompetentnega Sveta zavoda, ki to kontrolira ali je to res kupljeno po najnižji ceni oziroma primerjav na ravni Slovenije in mednarodnih primerjav, gre za te številke, ki vse ostajajo v bolnici, da zložijo v eno exselovo tabelo in to postane avtomatizem, ne bo šlo. Ampak številka ena zakaj sem govoril o učinkovitem upravljanju? Bil sem predsednik uprave gospodarske družbe in sem bil odgovoren za poslovanje gospodarske družbe Ebida?. Tam se moraš pogajati za najnižjo možno ceno, ker če ne te to doleti na koncu. Obstaja pa možnost, da naredimo izgubo v neki instituciji tudi zaradi negospodarnega načina vedenja in potem sprejmemo zakon o pokrivanju te izgube, ne da bi šli preveriti ali je nastala iz objektivnih ali subjektivnih razlogov.

Dostopnost zdravstva in s tem povezane čakalne dobe. Nič čakalnih dob. Mislim, da smo sposobni v roku enega leta čakalne dobe na ambulantno specialistiko spraviti na nič oziroma znotraj štirinajst dni ali enega meseca. To smo dokazali že na številnih področjih: katarkta, magnet v Sloveniji dobite že v štirinajstih dneh skoraj praktično kjerkoli. So pa še kraji, kjer tega ni.

Gospa Dimičeva je omenila dializo. Imam kar nekaj sivih lis z pomanjkanjem dostopnosti do ljudi. Tu se je treba dve stvari vedno vprašati. Ali je to strokovno varno in ali je kritična masa pacientov dovolj velika, da nas to ne bo preveč stalo in pod kakšnimi pogoji smo pripravljeni to višjo kvaliteto zagotoviti? Dializni center ima neko svojo zakonitost. Najbližji tem, če tako na pamet rečem, mislim, da je v Vrhniki oziroma malo pred Vrhniko eden.

Za korupcijo so izključno odgovorni direktorji. In to bi moralo biti del njihove individualne pogodbe.

Še ena zadeva pri korupciji bi bila zelo koristna. Če bi podprli razširitev Računskega sodišča in pogostejše revizije Računskega sodišča tudi v subjektih javnih zdravstvenih zavodov. Zavod za zdravstveno zavarovanje je redni revidiranec Računskega sodišča in v 25 letih samostojne Slovenije je bilo napravljeno vsaj preko 35 revizij. In če ti revizorji po šest mesecev sedijo v hiši, verjemite, da v nekaj letih popraviš vse anomalije, ki se sedaj dogajajo. To je hitra rešitev. Ena druga rešitev pa je pri korupciji tudi interna revizija Ministrstva za zdravje. Neka revizijska skupina, ki bi nenapovedano prišla v hišo in preverila določene stvari, ne da potem žilne opornice tako rekoč kupujete v parlamentu.

Kakovost bolnišnic je potrebno meriti. Govoril sem o Agenciji za kakovost. Mi smo že imeli oddelke oziroma plačanega človeka za kakovost v bolnišnici, ki pa se nekako ni vklopil v managersko ekipo. Mislim, da mora tak človek sedeti ob generalnem direktorju bolnišnice in biti osebno odgovoren, da se res procedure v bolnici delajo v skladu z doktrino. To smo poskušali 2006 uvesti in sicer s kar precejšnjim naporom. Potem je prišlo do akreditacije bolnišnic. Razmišljalo se je o slovenski akreditacijski agenciji v okviru SIKU znaka in izostandardov in podobne stvari in ne vem kaj je preprečevalo, da bi se te agencije ustanovile. Malo tudi kader. morate vedeti, da teh presajevalcev / nerazumljivo/… ni prav zelo veliko v Sloveniji, da bi bili pa usposobljeni za bolnišnice pa ne, to je treba posebej jih izobraziti, da vedo kaj je potrebno in kako je potrebno kontrolirati, jaz sem bil šest let razsodnik za poslovno odličnost Republike Slovenije, ki je uzakonjena in Vlada dodeli vsako leto nekomu priznanje za dosežene točke in dele teh smo že imeli v bolnišnicah, zadovoljstvo bolnikov in zadovoljstvo pacientov. Tako, da neke instrumente za zagotavljanje kakovosti imamo, niso pa vodeni, to je pa res. Vlaganje v opremo, isto, to spada pod vprašanje mreža opreme, to je morda veste v tej atmosferi zadnjih dveh let, ko manjka 200, 300, pojavljajo se številke 500 milijonov, kar pozabljamo, da nimamo zelo natančnih številk, koliko pa je treba vložiti v opremo? Klinični center je star 40 let, 50. Klime ne delajo, če greva pogledati klime v Klinični center boste ugotovili, da so kompresorji spodaj stari 30 let, en pa »košta« milijon, milijon pa pol za klimate. Bog ne daj, da pogledamo kaj je vse v teh ceveh, to je največji problem, Klinični center nas še čaka odgovor na to. Amortizacija v zvezi s tem je vlaganje v opremo v strukturi cene zdravstvenih storitev, samo večje si privoščiti nismo mogli, ker so bile prioritetne storitve in prioritetne so bile plače v zdravstvu in je to šlo v to smer, ni pa ostal dovolj denarja za vlaganje v opremo, potem denarja v državnem proračunu ni bilo, zdravstvo pa zahteva nek svoj ritem vlaganja v opremo, ocena strokovnjakov je 10 % od cene zdravstvene storitve bi morali vložiti v opremo, tisti, ki ste se ukvarjali z informacijsko tehnologijo, 2 do 3 % da slediš, samo na informatiki. Kadri, številke, številke, številke, res je, da imam veliko številk v glavi, kljub vsemu pa je dve leti minilo, in sem se malo pozanimal danes zjutraj. V primerjavi z 31. decembrom 2011 je v bolnicah in v zdravstvenih domovih 11 % več zaposlenih, to je dodatnih 3 tisoč 736 ljudi. Število obiskov na osebnega zdravnika je približno enako že več kot 10 let, rahla nihanja, je pa nekoliko več obiskov specialistov, 6,8 obiska na zdravnika. Obstaja publikacija OECD, »Glanced Health«, kjer so vse te mednarodne primerjave notri navedene, žal jih v vsakodnevnih pogovorih zelo velikokrat opuščamo in uporabljamo namesto tega malo, veliko in kar je še teh opisnih besed v zvezi s številkami, ne, da bi povedali normo. Seveda bomo ob tem trčili vedno na potrebna dodatna sredstva, ki jih bodo eni zagovarjali, potem bomo pa trčili od te vire dobiti, pa bomo proti povišanju prispevne stopnje, pa proti povišanju davkov ali pa proti povišanju trošarin, ki niso davki, ali pa tudi v enem merilu. Tu gre skupaj, ampak jaz sem že večkrat doživel, da smo na naslednji seji bili proti dodatnemu denarju, na prejšnji seji smo pa zahtevali, smo prišli do tega. In to bo potrebno tu vse razčistiti, zakaj to govorim? Groba ocena, če ukinemo prostovoljno zdravstveno zavarovanje, 400 milijonov, to je 15 % javnega denarja, blagajna ima mimogrede, zdravstvena blagajna ima 3 milijarde 880 milijonov, letos v finančnem načrtu, ki ga bo sprejela 17. Ko sem odhajal iz zavoda, to je dve leti nazaj je imela 3 milijarde 480, 400 milijonov v sistemu več denarja, imamo daljše čakalne dobe, imamo izgube v bolnišnicah, se pravi, ko sem govoril o regulaciji sistema, nisem govoril na pamet, da je treba regulirati sistem, treba je pogledati kaj se ti v sistemu poruši, če tole sprejmeš. Zato sem rekel, kaj je dobro za pacienta, kaj je dobro za sistem, šele potem kaj je dobro za mene? Na te tri odgovore in šest najinih najljubših vprašanj je treba odgovoriti, ne pa uporabljati tone in tone in argumentov in potem se odločiti narobe in vidiš, da ti je nekaj šlo narobe. Kar se normativov in standardov tiče, jaz sem tukaj vedno znova malo zmeden, ker teh normativov in standardov je v zdravstvu veliko, in se je treba zelo natančno pogovoriti kaj kdo misli, standard je kategorija kako se kaj izvede, da je pravilno oziroma pričakovano. Normativ se pa nanaša na uro. In standard je doktrina, medicinska doktrina, ki je bolj ali manj kontrolirana preko klinik, inštitutov in tega, normativ je pa vsakoletna pogodba Zavoda za zdravstveno zavarovanje z izvajalci, kjer se opredeli koliko storitev bo posameznega bolnica naredila, koliko bo ta storitev stala in s kakšno dinamiko bodo šla plačila, tam se zelo natančno dogovori, da bo ta in ta zdravnik na leto pregledal 8 tisoč bolnikov in zato bo dobil toliko in toliko denarja. Kako jih bo pogledal pa nadzira ta hip zdravniška zbornica. In to se spreminja, teh normativov časovnih je kakih 85 vrst, zaradi različnih oblik programov, ne moremo magneta enačiti z pregledom v splošni ambulanti, pa že magnet ima 80 podstoritev, od kolena do glave, s kontrastom, brez kontrasta in podobne stvari, to je en obračunski model, ki smo ga delali enih 6 mesecev, da smo dobili ceno zdravstvenih storitev s katero smo bili vsi zadovoljni. Nekje nekdo govori o pravični ceni ali pa stroškovni ceni, ne obstajajo te kategorije ekonomsko, cena je dogovorna, izpogajana in pa tržno dosežena. Mi se običajno pogajamo za to ceno in, ko govorimo, da so cene prenizke, ponekod je treba prej pregledati, kaj pa, če so stroški previsoki? Je treba vedno to reči tudi zasledim v papirjih, da je treba povišati cene, ker so prenizke, ker imajo bolnice izgubo, to lahko seveda naredimo in je prav, če je učinkovito vodena. To gre skupaj, ne moremo tega ločeno voditi. Intenziva, intenziva, jaz mislim, da je tukaj bolj problem plačila, to delajo težko, najtežje delo v bolnišnicah in že na začetku sem rekel, tukaj je treba zelo previden pri odnosih, naj bi bili kazali Poslovnik Državnega zbora prenesti kam. To delo je stresno samo po sebi in, če ni pozitivnih odnosov je stresno še bolj. Me pa skrbi nekaj drugega, ne vem, če je še, ampak obremenitev znotraj posameznih bolnišnic je zelo različna in intenziva je en tak oddelek, ki se ga vsi izogibajo, ne pogledamo pa na drugo stran, koliko pa je na razpolago kadra v dotični bolnišnici. Spomnim se ene tarče skupaj, ko je leta 2015, mislim, da je izbruhnila, je bil »štrajk«, gripa je bila in je bilo tudi v intenzivah »štrajk« ljubljanskega Kliničnega centra. In tam mi je ostala številka, da ima klinični center, takrat je imel okrog 3 tisoč 800 sester, nekaj takega in, ko sem to primerjal z mariborsko bolnico, jih je imela mariborska bolnica za isti obseg dela, na skupni imenovalec imam tisoč manj, in je bilo moje logično vprašane, ja saj imate kader, kaj pa je problem ne? In dokler si ne odgovorimo, kako to od znotraj »pomenedžerirat«, zato sem rekel »menedžerirat« in to je zahteven posel, poiskati notranje rezerve, če so. Na isto vprašanje pred leti – čakalnih dob na magnet za otroke, nujno rabimo nov magnet za otroke, ker ne pridejo na vrsto, če se spomnite tisti, ki ste bile še takrat tu. Poklical sem v eno slovensko bolnišnico, kjer je eden moj prijatelj direktor oddelka za rentgenologijo in vprašam: »kako pa pri vas delate z otroci, imate tudi čakalno dobo?« In je bilo ene 30 sekund mučne tišine, sem rekel: »kaj je pa narobe, da si tiho?« in je rekel: »ti meni postavljaš strašno nepoučeno vprašanje« in ga vprašam: »zakaj pa?«, je rekel: »Fakin, to so ja otroci, to pridejo takoj na vrsto« in zdaj bi bilo zanimivo pogledati koliko preiskav se na magnetu naredi, zakaj je bil kupljen? Je bil, s političnim pritiskom.

Trošarina, trošarina je dodatni vir, veste, ko se nam bo zataknilo, če se nam bo pri povišani prispevni stopnji zaradi ukinitve dopolnilnega zdravstvena zavarovanja in zaradi dolgotrajne oskrbe, bomo na prispevno stopnjo prišli na 16, 5, 17 na hitro. 500 milijonov je 15 %, če iz sedanjih 13, 45, teh 15 % vzdignemo gor, bomo v trenutku na 15, 5 in potem bomo rabili približno še enkrat toliko denarja, ko ga danes namenimo za domove upokojencev, če bo obveljala tista verzija Zakona o dolgotrajni oskrbi, kakšne bodo storitve, pa še nihče ne zna natančno izračunati, če se bomo te storitve šli na domu ali bo to dražje ali bo ceneje in se bomo pogovarjali 16 +, 17 % prispevne stopnje. In verjetno bomo takrat ugotovili, da je treba vire razpršit in kakor sem poučen, je nekaj takega že narejeno v predlogu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Pred dnevi mi je bilo očitano, da v svoji karieri nisem predlagal dodatnega denarja za zdravstvo. Leta 2009, ko je bila prva kriza, smo pri takratnem ministru Šuštaršiču predlagali ukrepe za poboljšanje finančnega stanja za okrog 600 milijonov, sam paše seveda tudi obrutenje pokojnin, kar takoj pomeni, da mora iz državnega proračuna iti dodatna sredstva v pokojninsko blagajno in zadeva se ni izšla. Dve leti kasneje, ko je bil minister Gantar, smo predlagali za 130 milijonov dodatnih virov, ampak takrat je nekdo izjavil, da se za 400 milijonov korupcijskega denarja zgubi v zdravstvu in je bilo rečeno: »kar tistega najdite« in seveda tega nismo našli nikoli, zato sem rekel, da je 400 milijonov več, pa je vprašanje učinkovitosti še bolj na udaru kot ne. Tako da ja, pri trošarini se bomo morali pogovarjati tudi zaradi tega, ker so nekatere države, mislim, da Avstralija računa, da do leta 2020 ali 2022, da bo škatlica cigaret čez 10 evrov in tukaj niso imeli nobene dileme. To je škodljivo vedenje in tukaj en bomo popuščali, enako velja za alkohol, enako velja za sladke pijače. En liter sladke pijače, če jo greste zdaj kupiti je en evro in 20 % trošarina na to, je zame nič posebnega. Istočasno, seveda ob dodatnem denarju, da ne bo kdo rekel, je treba peljati učinkovito upravljanje zdravstva, če ne je seveda, če se malo zdravniško izrazim, je škoda natakati nov svež denar v nekaj kar ima luknje, je treba najprej luknje zašiti, običajno v medicini se dela to istočasno, ker moraš delati istočasno, ne gre drugače.

Dražje oblike zdravljenja, ja, 20-30 milijonov je izračun, zaradi staranja prebivalstva in dražjih oblik zdravljenja na leto in ta izračun je bil narejen že leta 2013, opozorjeni vsi akterji in takrat se je izrazila potreba po posebnem skladu za to. Ko sem jaz prihajal na Zavod za zdravstveno zavarovanje so za draga zdravila dali 20 milijonov evrov, danes dajo čez 100, tudi za te imunomodulatorje. Danes stanejo določena zdravljenja pol milijona evrov za enega pacienta in to se postavi pred mene velika etična dilema – koliko za posameznika, koliko za vse in kje je zdaj tista meja. Če pa pogledamo iz sociološkega in individualnega stališča pa debata o nekem dodatnem denarju in učinkovitem vodenju sistema in ustanov, ne bi smela biti nikoli sporna, če gre za paciente.

Referenčna ambulanta v zdravstvu mi je nova ideja, o tem še nisem slišal, vendar pa, takole kot ste povedali, je vabljivo, da bi se seveda lahko zobozdravniki posvetovali, je pa to zopet stvar vsakoletnega dogovora in kako se reče – prioritet v zdravstvu, ki jih določa zdravstveni svet na koncu. Mi imamo zdaj odprtih prioritet za 200-300 milijonov, brez protonskega obsevalnika, ki bo stal 100 milijonov evrov, ena nova oblika obsevanja, ki je deloma plod slovenskega znanja, govorim o enem podjetju Kozilab, ki dela »softer« za cel svet, se pravi, da smo lahko vrhunski.

Obvladovanje raka, program obvladovanja raka, imamo tako štiri glavne »screening« teste, ki so kar uspešni, nam kar precej določene strukture tudi v Evropi zavidajo. Register raka, ki je kar velik, drugje po Evropi ne boste dobili državnih registrov, dobite regijske, državne pa ne. Ja, če grem – rak materničnega ustja je skoraj obvladan, teče že dolga desetletja. Obvladan je tudi rak dojke, tudi to že teče dolga desetletja, pa vendar lepo zastavljen program ni zaživel v določenih regijah. Zopet smo nazaj pri organizaciji in zopet smo nazaj pri sistemskem nadzoru. Mora biti vzpostavljen sistemski nadzor, da se vidi ali to živi po vseh regijah ali gre zadeva po planu, kaj, kdo, kje, zakaj in s čim, pa denar je bil zagotovljen. SVIT tudi v redu teče in se že poznajo prvi rezultati, ni več toliko invazivnih pozno odkritih rakov debelega črevesja, je pa to še vedno slovenski problem, poleg staranja številka ena v Sloveniji. Tu nismo dobri, če smo dobri pri srčnih boleznih, pa manj pri možganskih kapeh, tudi pri določenih vrstah raka nismo dobri. Imamo tudi raka prostate kar lepo pokritega, ni pa to, da bi bil nek sistematičen pregled. Mleže dializ sem že odgovoril.

Sveti po bolnišnicah, izobraževanje rabijo pa nabor desetih kazalnikov na EBITDA, veste se gleda EBITDA enega, zato sem rekel EBITDA, nabor desetih kazalnikov, so že vsi prisotni. Vse slovenske bolnice morajo ob letnem poročilu poročati o svojem poslovanju in tam je 12 kazalnikov iz bilance pa nekih 100 kazalnikov iz učinkovitosti poslovanja bolnišnice – produktivnost zdravnikov, medicinskih sester, zasedenost postelj in podobno, obračanje zalog, vlaganje v informacijsko tehnologijo in koliko intenzivnih postelj imamo kje, vse to je, vendar pa zgleda, da v zadnjem času nihče ni zahteval, da ste te stvari preverjajo, določil standard, kaj je pričakovan standard in potem ta standard »čekiral« in rekel: »lahko ste še direktor, ne morete biti več, ker ne izpolnjujete zastavljenih standardov. Zato upravljanje bolnišnic, drugačen status direktorjev, zaostriti njihovo odgovornost in jih tudi seveda ustrezno nagraditi, če to deluje v gospodarskih družbah, bi morali tudi v bolnišnicah brez, da ukinemo javne zavode. Par členov je treba tja prenesti, vendar pa tega nikoli nismo zmogli, ker bi to domnevno potem potegnilo naprej še tudi vse ostale, dvesto ravnateljev osnovnih šol, vrtcev in podobne zadevščine. Vendar pa, če je zato večja učinkovitost, koliko denarja rabimo za skrajševanje čakalnih dob? Kakih 10 milijonov za ambulantno specialistiko, pa mogoče 100 milijonov ali pa še malo manj za hospital, za tiste, ki jih je treba zdraviti in operirati. To so pacienti, ki čakajo in čakanje teh pacientov je treba preprosto plačati, tudi čas, ki je kupljen. Omenil sem že eno rezervo, ki je, to so specializanti, ki so plačani ekstra in pa rezerva je v organizaciji, anekdotično sem šel raziskovati eno izmed specialnosti v Sloveniji in sem ugotovil, da so tri ambulante v Ljubljani, dve v Mariboru, ena v Celju pa po ambulante še v treh drugih krajih. In potem sem preštel paciente, ki čakajo in ugotovil, da moramo kupiti dodatnega programa za dve ambulanti in je zadeva zaprta. Potem sem šel pa v globino raziskovati, v Ljubljani trije kontrolni pregled na enega prvega, v Celju 1 na 1, v Mariboru 8 na 1, potem sem vprašal v Mariboru, zakaj pa imate 8 kontrolnih na prvi pregled? Niso niti vedeli, ker se nobeden s tem ni ukvarjal. Ja, hočem povedati, da je bilo že znotraj sistema, ko greš pogledati, že znotraj sistema je nekaj rezerv, moj kolega Marušič pravi samo 600 prvih pregledov specialističnih mora na leto en tim narediti, pa bomo imeli v roku enega nič čakanja na prve preglede, samo je treba normativ vzpostaviti. Seveda se kar veliko ljudi upira temu, zato je treba opolnomočiti kupca, reči takole bo, nič se ne bomo dogovarjali, ker tam vedno zgubiš na dogovarjanju, potem pa vedno se najde kanal, da se prepriča sprejme bolj ugodno rešitev, v vseh vladah, ki so doslej bile. Mislim, da smo celo eno sejo parlamentarnega odbora, ki ga je kolegica vodila na temo plačevanja eno storitev, pred štirimi leti nazaj. Dodatna sredstva sem odgovoril koliko jih bo potrebnih, 20 do 30 milijonov za nove tehnologije, dodatna sredstva za zdravstveno nego, ta zadnje ocene so bile okrog 150 milijonov dodatnih, dolgotrajno oskrbo, ki je v bistvu socialni program, to moramo vedeti, to ni zdravstveni program. Zakaj se predvideva, da bo to delal Zavod za zdravstveno zavarovanje, ker ima edini tehnologijo sklepanja pogodb, nadziranja izvajalcev pa informacijska tehnologijo, da to v praksi lahko izvede, ta tehnologija ne obstaja nikjer drugje oziroma bi bilo treba na Zavodu za zaposlovanje, na Ministrstvu za delo ali na SPIZU te službe posebej vzpostaviti in se je takrat ocenilo, da je bilo to dražje in, da je boljše, če zavod dela to, potem smo se pa seveda ustavili kje bomo dobili dodaten denar in kako bomo to speljali? Jaz sem takrat kot direktor zagovarjal, če hočete, da zavod dela, naredimo enostavno, dodamo še pravice iz zdravstvene oskrbe, komisije ugotavljajo, službe komu dodati denar oziroma oskrbe, službe pa samo dodatne pogodbe sklenejo z že obstoječimi izvajalci ali pa novimi zato, da ni še enega sveta, pa je bil takrat svet pa še en nov direktor, pa tak nadzorni organ, pa tristopenjsko odločanje in podobne stvari. In smo obtičali zaradi malenkosti in pa seveda zaradi tega, ker ne vemo od kod denar. Koliko je dovolj denarja je nagradno vprašanje za vse, Evropa se giblje od, če Hrvate pogledam so na polovici našega, Črnogorci so na 20, 30 % našega denarja, »budžeta per capita«, Norvežani so pa na 2,5-krat več, pa greš pogledati število obiskov, pa ležalno dobo pa dostopnost do zdravil, pa do magneta pa tega, pa ugotoviš, da smo tam, tam. Ne ni ene primerjave koliko je dovolj denarja, nam primerljive države so Španija, Portugalska in Grčija, Češka morda. Kar je treba pa zopet seveda denar za zdravstvo, je pa treba fiskus gledati, da je v sistemu fiskalnega pravila in sistemu bruto domačega proizvoda, to en tak procent, ki ga zmoremo, to potrebno gledati, zdaj to je zelo pomembno, da je sistemskost pri načrtujemo in gledamo. Otroška kardiokirurgija, tukaj se je zgodilo točno tisto kar se ne bi smelo, načrtovanje na dolgi, to postavljaš 10 let ekipo, in potem so se še skregali med sabo in zdaj se poskuša zadevo reševati, jaz sem kljub temu, da sem še kandidat že intenzivno tri dni v stikih in me informirajo kaj je res in kaj ni res, in kaj bo in kaj ne bo. Vendar pa tako kot sem rekel medijem, mislim, da je stik, da ta inštitut, ki je nastal morda dobra podlaga za prenos znanja iz tujine, srednjeročno rabimo tako ali tako svoje ekipe, rabimo pa en nadzor in primerjavo iz tujine, da se znamo obrniti kje smo v naši kvaliteti. Dolgoročno pa vidim, da bo to zmeraj isti problem, ne samo tu, zato, ker smo premajhni, ker imamo premajhno frekvenco teh bolnikov, pa je nimamo samo tukaj, imamo še kje in bi kazali delati referenčne centre v okviru držav, ki nas obkrožajo. Zelo na pamet bom rekel na primer s Hrvati, Klinični center je svoj čas bil grajen za celo Jugoslavijo in glede na situacijo, ki jo poznamo, oni imajo še manj denarja kot mi, bi lahko naredili en tak center, ki bi bil dostopen tudi otrokom iz bivših jugoslovanskih republik. Ukinitev prostovoljnega zavarovanja je iz strokovnega stališča nesporna, odločiti se bomo pa morali v tem Državnem zboru kako bomo to sfinancirali. Ta odgovor mora biti ta prvo, ker prostovoljno zdravstveno zavarovanje se lahko ugasne zelo preprosto že v tem zakonu, v 23. členu tiste procente financiranja spremenimo in vse naredimo nazaj na nulo, samo moramo denar, moramo imeti 400, 500 milijonov denarja, da bomo to pokrili, pa tudi, ko se bo to zgodilo me ni strah za zaposlene na teh zavarovalnicah, mislim, da jih je kakih 300, 400, ker bo dolgotrajna oskrba zahtevala dodaten kader, nimamo socialnega problema v tem. Dolgotrajno oskrbo sem malo omenil.

Gospod Cigler, ustrezne cene nekaj ste me vprašal… Aja neenake cene po Sloveniji, to bomo razložili, neenake cene po Sloveniji seveda so in to predvsem zaradi vsebinskih razlik. Osnova za izračun cene je enaka, potem pridejo pa razlike, če primerjate zdajle time splošne medicine med sabo, so timi, ki imajo malo glavarine, pa veliko glavarine, pa referenčno ambulantno, pa pol referenčne ambulante, potem pride takoj do diskrepance ne. Pa seveda tam kjer so na ambulante v obeh Kliničnih centrih in kliničnih institucijah so cene višje, ker s tem pokrivamo razvoj. In, ko mešamo ceno poroda v Postojni ali pa v Kliničnem centru Ljubljana, je cena na videz resnična in je treba povedati zakaj resnična. Glede na to koliko pa porabimo na glavo prebivalca in po čem kupujemo zdravstvene storitve pa Avstrijci plačajo vse dvakrat več kot pa mi približno, potem veste kje smo. Če gremo pa v Avstrijo kupovati določene dobrine, jih pa kupimo po čisto slovenskih cenah, mislim trgovsko blago ali pa avtomobile, če gremo pa v Avstrijo kupovati zdravstvene usluge, bodo pa dvakrat dražje kot so pri nas. / oglašanje iz ozadja/ Ne. / oglašanje iz ozadja/ Ja, to je pa naša skupna naloga. Bruto proizvod je treba dvigniti, pa težav ne bo.

Zasedenost postelj se ne meri več, zato sem uporabil ležalno dobo, ležalne dni, 185 hospitaliziranih na tisoč. Je pa to res, da imamo take razlike v zasedenosti postelj. Saj veste, če postelja ne veže kadra, prostor veže, potem taka postelja ni draga. To je tako kot v hotelu, to je izhodiščna cena 20 evrov na dan prazne postelje, da ti zadeva stoji. Če je polna je večji problem, tako na silo polno. To se pravi, še enkrat, merilo je stopnja hospitalizacije in primerjava hospitalizacije po regijah in po istovrstnih bolnicah. To je bolj natančen kazalec ocene ali se nekje zadeve delajo smotrno ali ne. Imamo še eno veliko rezervo, ki se ji reče dnevni hospital, ki ni v celoti izkoriščen. Po mojih zadnjih podatkih so pa res, dve leti nazaj je približno tretjina slovenskih bolnikov, ki so v bolnicah, hospitalizirana en dan in urgentni centri, vsaj v Celju, so že ali rezultat, da imajo 2 tisoč manj pacientov na posteljah prav zaradi urgentnega centra, kar je tudi prav. Eno izmed vprašanj je obvladovanje bolnišničnih okužb. Manj časa ko je pacient v bolnišnici, manj verjetno je, da bo dobil bolnišnično okužbo. To je eden izmed mehanizmov, poleg seveda umivanja rok in klimatiziranih prostorov, itd.

Avtonomnost in moč menedžmenta. Modele imamo, naše. Gospodarske družbe. Imamo tudi primere dobrih praks direktorjev. Imamo tudi modele po Evropi, kako se take bolnice vodi, vendar se vse začne z izobraževanjem in ustreznim znanjem menedžmenta. Brez tega ni nič. V Ameriki ne moreš prevzeti bolnice, če nimaš dveletne administrativne šole s potrdilom. Jaz sem bil v enem programu izobraževanja, ko sem bil še mlad menedžer, štirideset let star, če je to mlado. Ene nemške asociacije bolnišnic. Tukaj pa je morda odgovor na vse tista javna naročanja. Oni upravljajo z 58 tisoč posteljami. 58 tisoč posteljami. Njihov menedžment se nikoli ne pojavi v matični bolnici, ampak pride od zunaj. Mora biti najmanj 300 kilometrov stran doma. Tudi govor na korupcijo. Eden izmed korupcijskih mehanizmov, da direktor nikoli ni iz iste bolnice, ampak pride od drugod. Imeli smo že ideje, da bi naredili en direktorski lobi, ki bi krožil med slovenskimi bolnišnicami. Imaš izobraženega menedžerja, štiri leta tja, štiri leta tam, to mimogrede multinacionalke počnejo s svojimi direktorji. odgovornost, kompetenten svet, izobraževanje in mislim, da bi, zato sem rekel ebitda, zato sem rekel nagrada in Lahovnikov zakon. To so sistemski ukrepi, ki jih je treba narediti in čisto v redu delujejo, tam kjer se ne sprevržejo v kakšne anomalne prakse, ki pa jih ne bomo nikoli morali preprečiti.

Ja, imenovanje direktorjev. Če to prevalimo na svete zavodov, pa napišemo jasna pravila kdaj je direktor uspešen pa kaj mora znati, potem se tudi mi politiki, če se zdaj že identificiram, ne bomo morali v to mešati, ker je procedura jasna.

Zakaj se ni moralo vpletati v denar zavoda za zdravstveno zavarovanje, pa so si eni zelo želeli, ko smo imeli predpostavko, da se kar te 2 milijardi 800 kar takole tala. Ker je procedura kako se tala, zelo natančno popisana in ker vsako leto pride Računsko sodišče preveriti ali je bil denar porabljen skladno s sprejetimi zakoni. Z vsemi protikorupcijskimi klavzulami in z vsemi načrti integriteta, z vsemi načrti tveganj, obvladovanja tveganj vred. Štiri dokumenti so oblikovali razdeljevanje denarja. Kot generalni direktor nisem imel pravice niti en evro popisati še kavo smo morali popisati, kdo je prišel na sestanek, Računsko sodišče je sem pa tja preverilo, če je bil sestanek kar tako ali je bil v imenu zdravstvenega zavarovanja. Spisek. Tajnica je popisala spisek sodelujočih na takem sestanku, so ga zahtevali in to te v desetih letih izuči, da delaš izključno samo po zakonu. Sem legalist in tisti, ki me boste spraševali za onkološki inštitut, naj kar naprej povem, zakonov se bomo držali. Tisti, ki so napisani, pač nam je to všeč ali pa ne. Tako mislim, da je najboljše. Jaz zato fino spim, ker se zakonov držim. To bi bilo to za enkrat.