Dober dan, dobro jutro.

Glede na to, da smo se zbrali v sklepčni številki, vas prav lepo prosim, naprošam, da se usedete na stole in začnemo z današnjo sejo. Torej, začenjamo 18. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Prejeli smo nekaj obvestil o odsotnosti za današnjo sejo. In sicer poslanka Karmen Furman javlja, da je upravičeno odsotna. Prav tako poslanka Anja Bah Žibert, poslanka Sara Žibrat in poslanka Andreja Rajbenšu, nadomešča poslanca Jurija Lepa.

S sklicem seje ste prejeli dnevni red z eno točko in to je 1. točka dnevnega reda - 28. Redno letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2022 s poročilom Varuha človekovih pravic Republike Slovenije o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma po Opcijskem protokolu h Konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju za leto 2022. V poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, zato je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

S tem prehajamo na točko dnevnega reda. Obravnavali jo bomo kot zainteresirano delovno telo. Gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. K točki pa so bili vabljeni Varuh človekovih pravic, Vlada, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za solidarno prihodnost, Državni svet in Nacionalni svet invalidskih organizacij. Za predstavitev letnega poročila dajem besedo Varuhu človekovih pravic, gospodu Petru Svetini. Izvolite.

Hvala lepa. Dobro jutro, spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani predstavniki Vlade!

Danes predstavljam 28. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic, ki se nanaša na leto 2022 in poročilo državnega preventivnega mehanizma. Leto 2022, o katerem poročam, je prvo leto po dveh covidnih letih, ko se nismo več intenzivno srečevali z različnimi ukrepi za zaščito življenja in zdravja, smo pa zaradi draginje prejeli številne pobude, ki so se nanašale na ekonomske in socialne pravice. V zvezi s tem smo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti opozorili, da Zakon o začasnih ukrepih za omilitev posledic draginje za upravičence do otroškega dodatka neupravičeno razlikuje med mladoletnimi in polnoletnimi otroki, ki so jih starši dolžni preživljati. Opozorili smo, da razen starosti ni navedena nobena druga okoliščina, ki bi utemeljevala drugačno obravnavo družin. Poudarjam, da je takšna obravnava otrok in družin diskriminatorno. Glede razumevanja in uresničevanja 14. člena Ustave, torej enakosti pred zakonom dajemo tri nova priporočila. Vsa imajo skupni imenovalec, da morajo pripravljavci predpisov pri sprejemanju pozitivnih ukrepov argumentirano utemeljiti, zakaj različno obravnavajo posamezniki oziroma skupine. Poudarjam, da je Slovenija socialna država, zato je dolžna sprejemati nediskriminatorne ukrepe, ki bodo ljudem zagotovili dostojno življenje. Lani smo obravnavali 5 tisoč 972 zadev, od tega 3 tisoč 26 pobud. Ugotovili smo 222 kršitev človekovih pravic ali drugih nepravilnosti. Največkrat smo ugotovili kršitve načela dobrega upravljanja, neupravičeno zavlačevanje postopkov enakosti pred zakonom, da je Slovenija pravna in socialna država, pravice do socialne varnosti in pa pravice invalidov. Največ kršitev, 47, smo ponovno ugotovili na resornem področju Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter še dodatnih deset pri centrih za socialno delo. Sledijo up ravne enote, ministrstvo za zdravje, občine, inšpektorat za okolje. Na podlagi svojih dejavnosti v preteklem letu dajemo 83 novih priporočil. Ta se nanašajo na delo različnih državnih organov, občin in nosilcev javnih pooblastil. Opozarjamo tudi na okoli sto neuresničenih priporočil, ki so še vedno aktualna. Vsa so pomembna, da bomo tudi v prihodnje kot družba ohranili visok standard spoštovanja človekovih pravic. Na področju socialnih zadev smo prejeli številne pobude, ki so se nanašale na položaj invalidov. Naj najprej postavim težave z izvajanjem osebne asistence. Bistvo težav je v tem da se je ob nespremenjeni zakonodaji spremenila vsebina pravice saj izvedenci določene z zadnjo novelo Zakona o osebni asistenci priznavajo v manjšem časovnem obsegu kot prej. Posamezniki, ki se jim je zdravstveno stanje poslabšalo in so zaprosili za večji obseg pravic po novih kriterijih tudi ob poslabšanju stanja niso več dosegli kriterijev niti za prvotni časovni obseg. Obseg pravice se jim je tako zmanjšal, kar pomeni nedopusten poseg v že pridobljeno pravico. Glede tega dajemo pristojnemu ministrstvu novo priporočilo, da upošteva naše mnenje, da je v primeru dodatnih vlog mogoče le odločanje glede upravičenosti do dodatnih ur osebne asistence, nikakor pa ne glede zmanjšanja že odobrenih ur. Ob tem poudarjam, da v Sloveniji nujno potrebujemo alternativne oblike pomoči, saj je osebna asistenca zapolnila neurejenost področja storitev pomoči oskrbe, varstva ali nege oseb, ki bi potrebovale drugačno obliko pomoči in podpore.

Ponovno smo se srečevali s težavami oseb, ki so po zaključenem zdravljenju v bolnišnicah brez potrebne nege ne morejo vrniti v domače okolje, zanje pa ni mogoče najti niti ustreznega mesta v okviru socialno varstvenih storitev. Tri pristojna ministrstva zato opozarjam, da v prehodnem obdobju do uveljavitve zakonodaje na področju dolgotrajne oskrbe določijo natančen protokol nameščanja hudo bolnih in ostarelih v institucionalno varstvo, pomoč družini na domu brez čakalne dobe oziroma nameščanje v negovalne bolnice oziroma oddelke. Za take primere je nujno okrepiti zmogljivosti institucionalnega varstva, sicer pa zagovarjamo deinstitucionalizacijo in dajemo poudarek na bivanje in oskrbi v skupnosti. Pristojno ministrstvo je dolžno razvijati skupnostne službe, ki podpirajo samostojno življenje posameznic in posameznikov v okolju, kjer živijo.

Apeliram h krepitvi spoštljivega odnosa do starejših in invalidov.

Razočaran sem bil nad javnim nasprotovanjem divaške civilne iniciative pri selitvi oseb z motnjami v duševnem razvoju v Divačo. Ta naj bi bila izvedena v okviru projekta deinstitucionalizacije stanovalcev Doma na Krasu.

Ponavljam, da je neizvajanje deinstitucionalizacije pomeni kršitev konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. Na to opozarjamo že 13 let. Že leta opozarjamo tudi, da Slovenija še vedno nima neodvisnega telesa za spodbujanje varovanja in sprejemanje izvajanja te konvencije. Naše priporočilo glede tega je še vedno neuresničeno.

Na področju varstva pravic invalidov dajemo 25 novih priporočil. Neuresničena pa ostajajo številna pretekla priporočila. Neuresničeno tako ostaja na primer naše priporočilo, naj pristojno ministrstvo sistemsko uredi skrb za odrasle osebe z avtizmom.

V letu 2022 smo veliko pozornost namenili dostopnosti grajenega okolja in storitev za invalide. Decembra lani smo predstavili posebno poročilo o dostopnosti centrov za socialno delo za gibalno in senzorno ovirane. Ponovno smo opozorili tudi na dostopnost osnovnih in srednjih šol, sodišč in drugih objektov javnega prometa in infrastrukture, spletišč ter različnih storitev. Z namenom zagotavljanja dostopnosti grajenega okolja za vse dajemo Vladi novo priporočilo, naj zagotovi sredstva za sofinanciranje izgradnje dvigal tudi v več nadstropnih zgradbah in objektih v zasebni lasti, ki imajo manj kot pet nadstropij. Vladi predlagamo, da zagotovi pravne podlage in sredstva za subvencije po zgledu subvencij za energetsko sanacijo stavb.

Prizadevamo si tudi za uvedbo družinske asistence za otroke s posebnimi potrebami, povečanje števila ur do delnega plačila za izgubljeni dohodek za nego otroka s posebnimi potrebami, nenazadnje pa tudi za ureditev prevoza otrok s posebnimi potrebami do kraja izobraževanja in nazaj saj ugotavljamo, da občine v večini primerov le povrnejo stroške prevoza, namesto da bi prevoz organizirale, kot to predvideva zakon.

Že osem let opozarjamo na težave slepih in slabovidnih otrok, ki še vedno nimajo ustrezno prilagojenih učnih gradiv v šolah. Prav tako ni ustreznih prilagoditev pri udeležbi teh otrok na različnih tekmovanjih iz znanja. Nujni so premiki tudi na področju pravic gluhih, da se izobražujejo v slovenskem znakovnem jeziku. Opozarjam, da kadar šole ne zagotavljajo tolmača to predstavlja diskriminacijo gluhih otrok pri dostopu do izobraževanja.

Obravnavanju položaja in pravic otrok tudi sicer pri varuhu namenjamo veliko pozornost. Lani smo obravnavali skoraj 400 zadev. Ob tem pa smo se z vprašanji otrokovih pravic ukvarjali tudi v okviru zagovorništva otrok, kjer smo obravnavali 141 pobud.

Že leta opozarjamo na dolgotrajne sodne postopke saj imajo na otroke bistveno bolj negativen vpliv, kot na drugo populacijo. Kot zelo kritično ponovno izpostavljam pomanjkanje sodnih izvedencev, predvsem kliničnih psihologov in pedopsihiatrov. Vsi organi imajo dolžnost posebej varovati pravice otrok, vključno s pravico, da so slišani v vseh postopkih, ki se nanašajo na njih, in upošteva njihove največje koristi. Lani smo zaznali več pobud staršev, ki so jim bili otroci odvzeti z odločitvijo sodišča ali v nujnih primerih z začasno odločitvijo centra za socialno delo. Poudarjam, da se odvzem otrok proti volji staršev lahko izvede zgolj za čas, ko obstajajo utemeljeni razlogi. Ugotavljamo, da centri za socialno delo premalo v vsakem posameznem primeru pretehtajo vse okoliščine in največje koristi otroka ter spremljajo položaj otroka tudi po svoji odločitvi. Pereča so dolgotrajna rejništva in številne težave, ki so posledica visoko konfliktnih ločitev staršev, socialne izključenosti otrok, revščine otrok ter medvrstniško in spletno nasilje. Prav tako smo lani zaznali kršitve romskih otrok in otrok, beguncev in mladoletnih tujcev brez spremstva. Žal opažamo, da so slednji vse bolj izpostavljeni tveganju izkoriščanja in trgovine z otroki. Več kot očitno je, da je v Sloveniji položaj otrok vse bolj občutljiv, težave otrok pa zaznavamo na vseh področjih. Letos spomladi sem zato enega od namestnikov imenoval izključno za otrokove pravice. Zadovoljen sem, da predlagana novela Zakona o varuhu človekovih pravic širi pristojnost varuha glede otrokovih pravic in predvideva, da se glede na naše obstoječe aktivnosti okrepi pristojnosti varuha.

Glede starejših smo lani zaznali povečanje diskriminacije. Opozorili smo, da so starejši diskriminirani pri dostopu do digitalnih bonov 22, saj dodatni pogoj udeležbe na izobraževalnem programu po našem mnenju ne bi smel temeljiti na starosti, ampak pa kvečjemu na oceni digitalnih kompetenc posameznikov ne glede na njihovo starost. Obravnavali smo tudi zatrjevano diskriminacijo pri kreditiranju starejših. Banke so se sklicevale, da praksa odrekanja kreditov tako imenovanim prestarim osebam temelji na nekem aktu Banke Slovenije. Ugotovili smo, da tak akt ne obstaja. S tem področjem se bomo intenzivno ukvarjali tudi naprej.

V zvezi z varstvom dostojanstva posameznikov, opozarjamo, naj se v zvezi s tako imenovanimi izbrisanimi vse bolj kažejo resne težave v zvezi z zagotavljanjem socialno varstvenih storitev. Obravnavali smo primer osebe, ki ni bila sprejeta v dom starejših, ker ni imela dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji. Primer smo sicer uspešno rešili, vendar ostaja vrzel na sistemski ravni.

Vladi priporočamo, da pripravi zakonodajne spremembe, ki bodo omogočale na jasen in predvidljiv način zagotovljen dostop do socialnega varstva tudi za to populacijo. Zadovoljen sem, da sta se pristojni ministrstvi v odzivnem poročilu Vlade zavezali, da bosta pripravili sistemske rešitve, ki bodo izbrisanim omogočili dostop do socialnega varstva.

Na področju zaposlenih in brezposelnih že leta opozarjamo na problematiko dolgotrajnosti in posledično premajhne učinkovitosti inšpekcijskih postopkov tudi na delovno pravnem področju. Od Vlade pričakujem, da zagotovi, da bodo postopki nadzora v vseh inštitucijah potekali v razumnih rokih. V nasprotnem primeru je pravna varnost ogrožena.

Vlado in pristojno ministrstvo ponovno pozivamo tudi, naj nadaljujeta dejavnosti za odpravo prekarnosti. To področje je treba zakonsko urediti in predpisati sankcije za kršitelje prepovedi prekarnosti.

Glede pravic LGBTIQ plus že 4 leta opozarjamo, da še vedno ni bil sprejet predlog zakona, ki bi urejal pravno priznanje spola. Pričakujem, da odgovorni čim prej pripravijo predlog zakona, s tem omogočijo, da se bodo lahko vse posameznice in posamezniki v družbi počutili sprejete. Lansko leto pa je prineslo pomembno odločitev Ustavnega sodišča in spremembo Družinskega zakonika, ki omogočata istospolnima partnerjema, ki živita v partnerski zvezi posvojitev otrok. S tem je bilo tudi uresničeno naše priporočilo iz leta 2018.

Spoštovani! Na področje, ki ga pokriva ta odbor, se v več vidikih nanaša tudi poročilo državnega preventivnega mehanizma. Naloga DPM je krepiti varstvo oseb, ki jim je bila odvzeta prostost, pred mučenjem in drugimi oblikami okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja. Lani smo tako obiskali 98 krajev odvzema prostosti, največ policijskih postaj in domov za starejše. Vsi obiski razen štirih so bili opravljeni brez predhodne najave. Kot državni preventivni mehanizem smo podali kar 571 priporočil, kar pomeni povečanje števila ugotovljenih nepravilnosti glede na pretekla leta. Veliko priporočil se nanaša na varstveno delovne centre, domove za starejše in centre za usposabljanje, delo in varstvo. Opravili smo tematske obiske sedmih domov starejših, z namenom ugotavljanja načina varovanja na oddelkih za stanovalce z demenco. Še vedno se dogaja, da osebe varovanega oddelka ne morejo samostojno ali po svoji volji zapustiti doma in so torej zadržane brez ustrezne pravne podlage. Ugotovili smo, da ustrezne pravne podlage še vedno ni. Na to hudo kršenje omejevanja osebne svobode opozarjamo že 8 let. Tudi Center za usposabljanje, delo in varstvo smo opozorili, da so uporabniki, ki bivalnih prostorov ne morejo, oz. ne smejo samostojno zapustiti, dejansko nameščeni v varovane oddelke brez pravne podlage, postopek take namestitve namreč določa Zakon o duševnem zdravju, vendar nihče od uporabnikov v času naših obiskov ni bil nameščen na podlagi tega zakona, na podlagi odločitve sodišča, v skladu z družinskim zakonikom pa je bil nameščen le en otrok.

Ob obisku enega izmed domov starejših smo ugotovili, da so tudi po koncu pandemije obdržali omejen čas obiskov. Takšna praksa je neprimerna in nedopustna. Obiskali smo tudi 6 kriznih centrov za otroke in mladostnike in opozorili, da se po uveljavitvi Družinskega zakonika čas namestitve otrok v centrih podaljšuje. Opozarjamo, da delovanje centrov ni podrobneje opredeljeno, zato priporočamo, da se pristojno ministrstvo delovanja teh centrov, da ga pristojno ministrstvo uredi bolj celovito glede na vse pristojnosti centrov in glede na dejansko stanje. Lani sem se srečeval tudi s številnimi nevladnimi organizacijami z različnih področij. Ob 1. maju, mednarodnem prazniku dela, sem na srečanje povabil tudi predstavnike različnih sindikatov. Seznanili so me s poskusi omejevanja sindikalnega dela in nujnostjo ponovne vzpostavitve socialnega dialoga. Opozarjam, da je socialni dialog nujen na ravni države in posameznih delodajalcev.

Za zagotavljanje večje dostopnosti in prepoznavnosti naše inštitucije za občane in občanke v okolju, v katerem živijo, smo v Sloveniji odprli že okoli 40 varuhov t. i. varuhovih kotičkov v različnih slovenskih občinah. Prav tako smo bili zelo aktivni na mednarodni ravni, kjer smo se udeležili 60 različnih dogodkov, na uradni obisk pa sem sprejel tudi posebnega poročevalca Združenih narodov za človekove pravice in okolje, gospoda Bojda. Center za človekove pravice pri varuhu je pripravil več priporočil mednarodnih inštitucij, poročil mednarodnim inštitucijam o stanju človekovih pravic in vladavine prava v Sloveniji. Aktivno sodeluje z Evropsko mrežo nacionalnih inštitucij za človekove pravice, Globalnim zavezništvom nacionalnih inštitucij, pa tudi s Svetom Evrope in Združenimi narodi. Posebej aktivni smo bili tudi v Mednarodnem inštitutu ombudsmanov, v katerem opravljam funkcijo enega izmed direktorjev / nerazumljivo/ za Evropo.

Tudi letos, spoštovani, je Vlada pripravila obsežno skupno odzivno poročilo, ki ga je koordiniralo Ministrstvo za pravosodje. To obravnava vsa naša priporočila, ki se nanašajo na Vlado in ministrstva. Zaskrbljujoč je podatek, da je od 75 naših priporočil, ki se nanašajo na Vlado, oz. njene resorje zavrnjenih kar 10 priporočil. Kar 8 priporočil je zavrnilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve, po enega pa še Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Ministrstvo za zdravje. Zaradi neprestrinjanja pristojni zavračajo še 7 preteklih priporočil. Opozarjam še na to, da je zavrnjenih 17 priporočil Državnega preventivnega mehanizma. Za varuha človekovih pravic je to nesprejemljivo. Posebej nas skrbi, da se vseh deset zavrnjenih novih priporočil nanaša na ranljive skupine, od tega kar 8 na pravice invalidov. Težko razumem, da se pristojno ministrstvo in Vlada ne strinjata z našim stališčem, da v primeru, ko upravičenec zaprosi za povečanje že priznanega obsega osebne asistence zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, ne sme priti do zmanjšanja obsega, kot ga uporabnik že ima. Če ministrstvo meni, da takšnega pristopa obstoječi Zakon o osebni asistenci ne omogoča, bi pričakoval proaktivnost Vlade v smeri odpravljanja nedopustnih posegov v že pridobljene pravice, ne pa birokratsko zavračanje našega priporočila zaradi nestrinjanja. Žal je zavrnjena tudi večina drugih naših priporočil, ki predlagajo rešitve glede težav z izvajanjem osebne asistence. Zadovoljen pa sem, da je Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije po več kot dveh letih kljub prvotnemu zavračanju realizacije našega priporočila, da pravico do izposoje medicinskih pripomočkov zagotovi tudi začasno nepremičnim osebam, končno upoštevalo. Od januarja letos tako novela pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja ne vključuje več pogoja, da so do določenih vrst medicinskih pripomočkov upravičene le zavarovane osebe s trajno nepremičnostjo.

Spoštovani, odzivno poročilo Vlade potrjuje naše ugotovitve, da je najbolj šibka točka delovanja Vlade neusklajenost stališč in delovanja ministrstev. Prelaganje odgovornosti iz enega ministrstva na drugo bi moralo biti za predstavnike Vlade nedopustno. Vse prevečkrat smo se v državi, smo v državi priča, da ministrstva med seboj ne sodelujejo in ne usklajuje stališč, zato smo Vladi na novo priporočili, da vzpostavi posebno koordinacijo, ki bo zagotovila enotno stališče in delovni načrt uresničevanja tovrstnih priporočil. Absurdno je namreč, da medtem, ko se je Vlada na to odzvala, da je to njena stalna naloga in da vsako leto koordinirano pristopi k obravnavi naših priporočil, dobimo številne neusklajene odzive med ministrstvi. Tak očiten primer je recimo odziv na naše priporočilo, da naj pristojno ministrstvo pristopi k pripravi zakona glede pravnega priznanja spola. Po štirih letih Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot nosilno ministrstvo pojasnjuje, da je z dopisom pozvalo Ministrstvo za notranje zadeve, zadeve, da to vprašanje uredi v okviru Pravilnika o izvrševanju Zakona o matičnem registru, Ministrstvo za notranje zadeve pa se je odzvalo, da tega vprašanja ni mogoče urediti s spremembo pravilnika, temveč bi ga bi ga bilo treba urediti z zakonom, za katerega je odgovorno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Takšen ping pong med ministrstvi je ponižujoč do tistih, ki jih ta problematika zadeva. Nenazadnje pa kaže tudi na nespoštljiv in neprimeren odnos nenazadnje tudi do institucije Varuha človekovih pravic, ki v državi skrbi za spoštovanje uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Spoštovani. Spremembe so nujne, tudi če to zahteva več napora, več sodelovanja in večje sistemske spremembe.

Hvala lepa.

Hvala lepa varuhu za predstavitev poročila.

Želi besedo predstavnik Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti? Državni sekretar Igor Faketija, izvolite.

Hvala za besedo. Spoštovani varuh, spoštovani člani odbora, ostali prisotni.

Najprej se varuhu zahvaljujem za predstavitev 28. letnega poročila in za vsebinske poudarke, ki se nanašajo na vsebine dela Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Na naše ministrstvo je varuh v poročilu za lansko leto naslovil 28 priporočil, kar je največ med vsemi resorji. Delokrog našega ministrstva zajema posameznika v celotnem življenjskem ciklu od rojstva do smrti, pokrivamo enake možnosti, pravice iz dela, invalide oziroma osebe s hendikepom in v okviru socialne politike obravnavamo tudi pravice ljudi v najranljivejših položajih, torej tiste, ki jih pestijo revščina, brezposelnost in najrazličnejše konkretne oblike družbene izključenosti. Priporočilo obravnavamo z vso resnostjo. Poleg tega, da Varuh človekovih pravic vsako leto v letnem poročilu naslovi največ priporočil na naše ministrstvo, nas tudi s poizvedbami in pobudami redno opozarja na številne konkretne situacije, ki jih bodisi zazna na svojih terenskih obiskih bodisi jih nanj naslovijo ljudje, posamezniki v različnih stiskah. Vsako leto je več priporočil usmerjenih v način komunikacije in obravnave posameznika s strani osebja različnih služb in v zvezi s tem redno opozarjamo zavode na nujnost jasnih obrazložitev odločb. Tovrstna varuhova priporočila namreč razumemo kot stalno nalogo za pomoč ljudem. Pri razumevanju njihovih pravic smo na ministrstvu okrepili prizadevanja za lažji dostop do pomoči osebam v socialnih stiskah. Pripravili smo vodnik po socialnih pravicah in ga že dvakrat razdelili po centrih za socialno delo in humanitarnih organizacijah, ki so naši partnerji pri programu pomoči najbolj ogroženim tudi na področju prehrane. Ta teden recimo poteka distribucija vodnika izvajalcem socialnovarstvenih programov na terenu, saj se žal dogaja, da tisti, ki bi bili upravičeni do pomoči, ne pride do nje. Za uresničevanje pravic na področju socialnega varstva moramo skrbeti za stabilen in vzdržen karierni sistem strokovnih delavcev, s katerimi prihajajo uporabniki in uporabnice v stik pri uresničevanju svojih pravic. In ja, potrebujemo več dobro usposobljenih socialnih delavcev in delavk, ki bodo imeli možnost stabilnega dela in strokovnega razvoja. Da bi se mladi lažje odločili za študij socialnega dela smo tudi v zadnji noveli Zakona o socialnem varstvu zagotovili možnost štipendiranja. Nadaljujemo tudi delo na vzpostavitvi sistema pripravništva in verjamem, da bodo rezultati teh sprememb na srednji in dolgi rok vidni. Ena najzahtevnejših nalog centrov za socialno delo je področje varstva družine. Varuh opozarja na dolgotrajne namestitve otrok v kriznih centrih. V tej fazi uresničevanja priporočila smo odprli dodatni Krizni center za otroke Palček Maribor in podprli predlog Skupnosti centrov za socialno delo in povečali kadrovski normativ za kakovostnejši potek dela z otroki in z mladino v kriznih centrih. Z odpravo težav in ovir pri postopkih zaščite otrok v razveznih in drugih družinskih postopkih je z delom začela medresorska in medinstitucionalna delovna skupina za prenovo Družinskega zakonika - prva seja sklicana za 4. oktober. Za prenovo rejniškega sistema je že bila predhodno vzpostavljena posebna delovna skupina, ki prav tako predlaga, da pripravlja predloge sprememb. Posebej v okviru tega je za nas pomembno tudi področje varstva otrok. Na tem področju pripravljamo več strateških dokumentov oziroma so nekateri že pripravljeni pri tem, sodelujemo z drugimi resorji in se posvetujemo tudi z vsemi, ki delajo z otroki, vladnimi in nevladnimi organizacijami in konec koncev tudi z otroki samimi. Področje nasilja v družini, nasilja nad ženskami, bo deloma naslovila že prej omenjena delovna skupina za prenovo Družinskega zakonika. Ker pa gre za široko področje, na katerem so zaradi nesorazmerja moči ogrožena življenja žensk in otrok in njihova prihodnost, smo pripravili tudi besedilo Resolucije o preprečevanju nasilja v družini nad ženskami, ki bo v kratkem poslano v medresorsko usklajevanje. V resoluciji je predvidena izvedba raziskav, na kar opozarja tudi varuh v priporočilih in strinjamo se, da brez podatkov nimamo informacij o pojavnosti nasilja in tvegamo, da ukrepi ne bi bili usmerjeni v pravilne izvore tega nasilja. Žal smo v naši družbi še vedno daleč od ničelne tolerance do nasilja, zato je treba o nasilju tudi nenehno ozaveščati. Na ministrstvu pripravljamo kampanjo o nasilju nad ženskami in otroki, ki jo bomo lansirali v naslednjem tednu. Nasilje nad ženskami je tudi eno od šestih prednostnih področij resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških za področje 2023-2030, ki je bila prejšnji petek sprejeta v Državnem zboru brez glasu proti. Več kot polovica varuhovih priporočil iz leta 2022 je sicer v celoti ali delno uresničenih, nekatere pa razumemo, kot rečeno, kot svojo stalno nalogo. Naš cilj je, da bomo živeli ne le v socialni državi, ampak tudi v solidarni družbi. Tako smo se recimo ob poplavah takoj odzvali centri za socialno delo, humanitarne organizacije, druge nevladne organizacije s področja socialnega varstva so se takoj odpravili na teren, pomagati ljudem. Pripravljali smo interventne ukrepe za pomoč tistim, ki so jih poplave in plazovi neposredno prizadeli, ker v takih trenutkih nihče ne bi smel ostati sam. Ukrepe smo namenili tudi delavcem in delodajalcem, ki so jim naravne katastrofe povzročile prekinitev dejavnosti ali pa omejile možnost izvajanja le-te. V delovnem procesu je za nas v središču delavec, zato smo in delavka seveda zato smo pripravili predlog sprememb Zakona o delovnih razmerjih. Ta bo naslednji teden poslan v postopek sprejema na Vladi. Predlog prinaša številne pozitivne rešitve, s katerimi uresničujemo program dela koalicije, v katerem smo se zavezali k preprečevanju prekarnosti, lajšanju usklajevanja zasebnega in službenega življenja in izboljšanja pravne varnosti delavskih predstavnikov in sindikalnih zaupnikov. Posodobili smo tudi prioritete delovanja Inšpektorata Republike Slovenije za delo in skupaj z vodstvom določili področja, ki jih letos še posebej poostreno nadziramo. Okrepljeno je tudi sodelovanje med inšpektoratom in Zavodom za zaposlovanje. Rad bi naslovil tudi priporočila, ki so v odzivnem poročilu Vlade označena z oznako zavrnitev realizacije zaradi nestrinjanja. To so večinoma priporočila s področja osebne asistence. Na področju izvajanja osebne asistence v praksi so se v zadnjih letih pojavljale številne težave, pri čemer smo imeli z varuhom v določenih konkretnih zadevah različna stališča glede rešitev ali pa se morda dejansko strinjamo, pa mogoče ne ubesedimo svojih pogledov na pravi način.

V vsakem primeru pripravljamo prenovo osebne asistence, za kar je bila imenovana posebna pogajalska skupina, ki se je sestajala v zadnjih 45 mesecih. Ta pogajalska skupina je bila sestavljena iz izvajalcev in uporabnikov osebne asistence. In v sodelovanju s člani te pogajalske skupine smo pripravili osnutek predloga zakona o osebni asistenci, ki je bil 15. septembra objavljen na portalu e- Demokracija, torej poslan v javno obravnavo.

Naš cilj je celostno urediti to področje in poskrbeti, da bodo uporabniki osebne asistence deležni primernih storitev glede na njihove potrebe. Najpomembnejše rešitve v predlogu zakona so sprememba definicije osebne asistence, pogoji in načini izvajanja osebne asistence, naslavljamo pa tudi odvzem statusa osebnega asistenta in nadzor in sankcije zoper kršitelje in vprašanje ponovnih ocen potreb. Namreč pri osebni asistenci se pojavljata dva, tudi med samimi uporabniki precej nasprotujoča si pogleda. Na eni strani je skupina, ki ostro zagovarja, da je pogoj za osebno asistenco aktivnost in to aktivnost tudi razmeroma ozko opredeljuje. Na drugi strani so tisti, ki aktivnost pojmujejo širše in menijo, da bi osebni asistenti morali izvajati tudi neke oblike nege oziroma oskrbe. Strinjamo se, da je odvzem osebne asistence ali pa znižanje pravic do osebne asistence, dokler ni komplementarnih ali pa nadomestnih storitev nedopusten. Verjamem tudi, da se bo v okviru razvoja dolgotrajne oskrbe, ki se je začel z letos sprejetim zakonom, kmalu tudi nastale dodatne storitve, ki se bodo dopolnjevale z osebno asistenco in da bo na ta način naslovljeno vprašanje ustrezne storitve za uporabnike glede na njihove dejanske potrebe. Ugotavljamo namreč pogosto bodisi na podlagi naših pregledov bodisi na podlagi poročil s terena, da je, da so bile dodeljene pravice do osebne asistence v tudi v neprimernem obsegu in neprimerni obliki in tudi to moramo nasloviti. Konec koncev mora biti sistem dosleden ravno zato, da bi lahko funkcioniral tudi v prihodnje. Torej, to je tudi naša odgovornost, nikakor ne želimo nikomur odvzemati pravic, do katerih bi bil upravičen in ki bi bile na mestu. Želimo pa doseči doslednost in koherentnost tega sistema v horizontu nekaj let v ustreznem dopolnjevanju s storitvami iz oskrbe in dolgotrajne oskrbe.

Torej izpostavil sem nekaj aktivnosti na nekih področjih, na katere je v svojem letnem poročilu opozoril Varuh človekovih pravic in ki jih trenutno na ministrstvu, našem in v sodelovanju z drugimi intenzivno rešujemo. Odgovore na ostala priporočila in podrobnejša pojasnila bomo naslovili v nadaljevanju skupaj z generalnimi direktoricami direktoratov, ki so se mi danes pridružili tu. Hvala za besedo in še enkrat hvala za vaše poročilo.

Hvala Ministrstvu za delo.

Želi besedo predstavnik Ministrstva za solidarno prihodnost? Državni sekretar Luka Omladič, izvolite.

Najlepša hvala. Tudi z moje strani, zahvala Varuhu človekovih pravic. To poročilo je vsako leto neka, neka budnica, nek alarm, neko opozorilo in pomembna zadolžitev za nas vse na ministrstvu. Kljub temu, da smo novo ministrstvo, je pravzaprav zelo relevantno opozorilo Varuha, da podajanje žogic med ministrstvi ni neka praksa, ki bi bila sprejemljiva in ki bi nas lahko odvezala odgovornosti. Priznamo, da kot novo ministrstvo z novimi pristojnostmi smo se s tem srečevali, ampak ta opozorila jemljemo zelo konkretno in zelo resno in upamo, da v prihodnjem letu teh nejasnosti ne bo več, kajti za tako stvar, kot so človekove pravice smo seveda odgovorni vsi kolektivno, kot politiki, kot Vlada. Nekaj konkretnih bi rekel, področje opozoril iz našega področja, morda bi začel s področjem deinstitucionalizacije. Tukaj se, bi rekel, izredno strinjamo s tem, kar varuh pravzaprav ob vseh priložnostih opozarja, da je deinstitucionalizacija tista smer, tisti horizont v katero socialno varstvo mora se v prihodnosti oblikovati, tudi na ravni bi rekel normativnih dokumentov. Na našem ministrstvu smo dobili pristojnost nad strategijo za deinstitucionalizacijo. Ta strategija bo v letošnjem letu sprejeta in pač pomeni in to je šele, bi rekel, prva faza, da se bo za institucionalno varstvo, bi rekel, oseb do 65 let v prihodnjih desetih letih odvil proces v katerem bomo zavode preobrazili v skupnostne oblike bivanja in v manjše bivalne enote. To je, bi rekel, neka, neka zaveza za katero trdno stojimo in je kot rečeno, tudi pač obzorje tistega kamor kot Ministrstvo za solidarno prihodnost želimo priti. Jasno pa je, tukaj se soočamo s številnimi problemi, nalogami, ki jih pač postopoma rešujemo. Dva projekta, ki sta, kako bi rekel, pilotna začetna projekta v Sloveniji, to pomeni Črna in Dom na Krasu, sta se v letošnjem letu zaključila. Od tam smo dobili mnoga zelo pomembna znanja, zelo pomembne informacije o vseh ovirah, ki jih moramo odpraviti, da bomo ta proces izvajali potem tudi v ostalih zavodih.

Omenjen je bil primer Divače, kjer je prišlo do določenega odpora tudi znotraj lokalne skupnosti zaradi morda tudi ne najboljšega komunikacije, najboljšega informiranja. Moram reči, da smo mi takoj reagirali. Naš minister je večkrat osebno obiskal Divačo, stopil v neposreden dialog z občani, z občino, z zavodom in mislim, da smo tukaj storili korak naprej in se tudi naučili kako naprej pristopiti k temu.

Skratka, deinstitucionalizacija je tista, bi rekel, civilizacijska nuja v katero gremo, tudi na področju dolgotrajne oskrbe, Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je bil pač v prenovljeni obliki sprejet danes. Ob priliki je gospod Varuh človekovih pravic izrazil določeno, kako bi rekel, nezadovoljstvo, da je moment deinstitucionalizacije v samem Zakonu o dolgotrajni oskrbi premalo podčrtan. Jaz se lahko strinjam, da tudi pri dolgotrajni oskrbi starejših je to smer v katero moramo iti. Vseeno bi rekel, da smo z določenimi spremembami poudarkov od prvega zakona o dolgotrajni oskrbi in do tega zakona vendarle neke stvari izboljšali. Dali smo veliko prednost in tako, bi rekel, materialno finančno podporo kot organizacijsko prenovljeni pomoči na domu, to pomeni dolgotrajni oskrbi na domu, kjer se bo, če samo pač ilustriram, delež javnih izdatkov, ki je danes za pomoč na domu znaša okoli 25 milijonov, povečal na več kot 300 milijonov v letu 2026 ko se to začne v celoti izvajati. In to je tudi, bi rekel, nek moment, s katerim bomo to oskrbo v skupnosti ali vključenost v skupnost povečali. Spet, to je šele prvi korak. Zavedamo pa se, da se družba, da se družba spreminja, da verjetno generacije, ki bodo prihajale in ki bodo potrebovale oskrbo v prihodnosti bodo vedno v večji meri potrebovale, pričakovale in si želele prevladujoče drugačne oblike oskrbe na starosti, kot so današnje institucionalne oblike. In v to smer, bi rekel, trdno bomo začrtali naša razvojna prizadevanja. Ampak kot rečeno, korak, bi rekel, je vendarle storjen že tudi v Zakonu o dolgotrajni oskrbi, s tem velikim poudarkom na dolgotrajni oskrbi na domu.

Ostala priporočila seveda so tudi izredno relevantna. Jaz bi rekel, diskriminacija starejših je neko področje, glede katerega se, se naša senzibilnost v družbi vedno, vedno povečuje, nekaj, kar je bilo mogoče še pred leti pravzaprav nekako potisnjeno, nismo se zavedali, kako resna področja je diskriminacija starejših. Danes postaja vedno bolj vidno tudi zaradi ali pa, bom rekel, predvsem zaradi na eni strani institucij kot je varuh, na drugi strani zaradi civilne družbe starejših, ki se je pričela močno organizirati, društva upokojencev, ostala upokojenska združenja, ki so postavila vprašanje diskriminacije pravzaprav v ospredje. In na našem ministrstvu smo se na to odzvali tako v, bi rekel, stalnih delovnih skupinah, ki jih na to temo organiziramo in jih imamo z, z, z civilno družbo kot tudi institucionalno, to pomeni v reorganizaciji ministrstva smo pač ustanovili poseben sektor za dolgoživo družbo, kjer želimo določene politike starejših nekoliko tudi organizacijsko zamejiti od samih skrbstvenih politik, in ta direktorat za starejše bo imel poleg, bi rekel, aktualizacije obstoječe strategije dolgožive družbe prav kot primarno ta namen, da naslavlja vprašanja enakosti, enakopravnosti starejših.

Glede demence in vprašanj. Vemo, da je demenca pravzaprav neka, kako bi rekel, epidemija takšnega obsega, ki se je komaj zavedamo, ne, danes spet ena izmed stvari, ki v naši družbi prihaja v fokus, in vedno bolj in vedno bolj upravičeno. Letos je bila sprejeta strategija za naslavljanje demence. Nosilec je Ministrstvo za zdravje, vendar je naše ministrstvo že pri tem zelo aktivno sodelovalo v okviru, v okviru vzpostavljanja sistema za, mislim novih, novih, nove ureditve dolgotrajne oskrbe. Smo, tesno sodelujemo z društvom, tudi z Društvom Spominčica in smo zelo, zelo veliko pozornost bomo namenili temu, da bodo pravzaprav tudi ocenjevalci, ki bodo sodelovali v novem sistemu dolgotrajne oskrbe, v največji meri seznanjeni s problemom demence, da ga bodo znali prepoznavati in naslavljati. Tako da to je neka, neko področje, ki ga tudi zelo resno jemljemo in smo začeli ga že vključevati konkretno v naše delo.

Velika večina oziroma en velik del, en velik del kršitev, problemov, na katere opozarja varuh, je dejansko povezan z, z, s tem, da, da se v socialnem varstvu, socialnem varstvu starejših, ne, soočamo s stisko glede delavk in delavcev, to pomeni s kadrovskim problemom. Normativ, ki smo, normativ, ki smo ga sprejeli še v okviru MDDSZ, sveže kadrovski normativ pravzaprav določa oziroma, ne, nalaga, da bomo do leta 2030 v obstoječi mreži izvajalcev morali povečati zaposlitev za več kot 2 tisoč 200 delavk in delavcev, da bomo lahko zagotovili tisti standard, tak standard, kakor ga moramo zagotoviti. Treba je reči, da to je, je naloga, ki bo težka. Vemo, da je pač problem kadrov v socialnem varstvu tako rekoč univerzalen problem. Izhaja v veliki meri iz te, bi rekel, sistemske, sistemske napake, ki je v tem, da neko, neko delo, neko službo, ki jo, ki je tako pomembna za našo družbo, ki je tako vitalna, pravzaprav nima dovolj visoke vrednosti tako iz stališča ugleda kot iz stališča plačila. In to je nekaj, kar bomo morali pravzaprav kot družba v celoti nasloviti in temu delu dati večjo vrednost in v ta segment nameniti tudi večji delež pač družbenih resursov, brez tega ne bo šlo. Seveda na Ministrstvu za solidarno prihodnost imamo celo vrsto kadrovskih ukrepov, s katerimi bomo to naslavljali. Tudi Vlada na ravni, na ravni plačne reforme to do neke mere naslavlja, ampak to je premalo, kajne, ta problem bo treba rešiti tako, da bomo prepoznali dejansko potrebo in dejansko vrednost tega dela, ki ga ti ljudje opravljajo. Tukaj nas ne bodo rešili niti tujci niti kdorkoli drug, čeprav, moram reči, smo tukaj določene korake naredili tudi pri vključevanju tujcev na ravni zakonodaje. Naše ministrstvo ima, kako bi rekel, te "road showe", zdaj, ravno v tem mesecu smo imeli dva, v katerem pač poskušamo povabiti zainteresirane delavke in delavce tudi iz tujine, da pridejo k nam, seveda pod pogojem, da jim tukaj zagotovimo, da jim tukaj zagotovimo res dostojno, dostojne pogoje dela, integracije, plačila, hkrati pa se moramo zavedati, da je to pač dvosmerna stvar. Mi tudi kot recimo bogata država imamo določeno odgovornost, da ne bomo zdaj pravzaprav izsesali nekih kadrov, ki jih pa tudi druge države potrebujejo za svoje varstvo. Torej, tisto, kjer bo zadeva stala ali padla, smo mi sami in vrednost tega, tega dela, ki je tukaj pač postavljena.

Tako, da se močno strinjam z varuhom, spremembe, spremembe so nujne. To je naša, naša trajna naloga in se zahvaljujem za vsa priporočila in upam, da smo v našem prvem odzivu vsaj nekaj stvari odgovorili tudi pisno, pa pač nekako upam, da bo vsako leto bolje in da bomo, da bomo napredovali.

Hvala.

Hvala.

Želi besedo predstavnik Državnega sveta? (Da.)

Izvolite, Danijel Kastelic.

Spoštovani predsednik, hvala za besedo.

Spoštovani poslanke in poslanci, spoštovani Varuh človekovih pravic, državna sekretarja s sodelavkami in ostali prisotni, lepo pozdravljeni!

Varuhovo poročilo za leto 2022 sta v okviru Državnega sveta obravnavali kar dve komisiji na skupni seji 20. septembra, pristojna Komisija za državno ureditev in pa zainteresirana Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. Komisiji sta se seznanili s poročilom, ki ga prepoznavata kot kakovostno informativno, varuhu pa izrekata pohvale za njegovo dosedanje delo in upata, da bo vztrajno opozarjal na vse kršitve človekovih pravic tudi še v prihodnje. Precejšnje število ugotovljenih kršitev človekovih pravic kaže na to, da smo kot družba, država in družba še vedno preveč pasivni in neobčutljivi na zaznane krivice, zato menimo, da bi morali kot družba še okrepiti aktivnosti za preprečevanje navedenih kršitev, predvsem pa krepiti zavest celotne družbe o nujnosti skrbi za človeka in spoštovanju njegove integritete.

Komisiji kot možno rešitev za učinkovito odpravo zaznanih rešitev kršitev človekovih pravic prepoznavata k intenzivnejšemu medsebojnem sodelovanju državnih organov, pri iskanju ustreznih rešitev oziroma pri odzivu na varuhova priporočila. Pri tem smo podprli varuhovo idejo, da naj se znotraj vlade ustanovi poseben koordinacijski organ, znotraj katerega bi se lahko bolj intenzivno usklajevalo morebitna stališča ministrstev do posameznikovih varuhovih priporočil. Ministrstvo za pravosodje namreč, je pojasnilo, da imajo trenutno oni zgolj vlogo koordinatorja za pripravo odzivnega poročila, niso pa pristojni za usklajevanje stališč med ministrstvi, zato se dogaja pogosto, pogosto ostaja vsak na svojem bregu.

Glede na področja, ki so v pristojnosti vašega odbora, se bom v nadaljevanju osredotočil zgolj na predstavitev tem iz razprave naših dveh komisij, ki se neposredno ali posredno dotikajo vašega odbora.

V okviru razprave o področju zdravstva, ki sicer ne sodi v vaš delokrog, smo na primer izpostavili, da se njegov pomemben del, to je zdravstvena nega, dotika ne samo zdravstvenih, ampak tudi socialno varstvenih zavodov, kar se še, ki se še vedno soočajo s pomanjkanjem ustreznega negovalnega kadra, kar lahko seveda v pomembni meri vpliva na kršitev različnih pravic stanovalcev v navedenih zavodih.

Težavo s pomanjkanjem kadrov ali njihovo preobremenjenostjo smo kot enega od ključnih vzrokov prepoznali tudi v okviru delovanja centrov za socialno delo, zato smo ocenili, da bi bilo dobro, da bi država na področju kadrov na različnih področjih pripravila posebno strategijo delovanja, saj se bomo zaradi posledic dolgožive družbe s tem izzivom zagotovo soočali na daljši rok.

Izpostavili smo tudi področje osebne asistence in naše pričakovanje, da bo novela Zakona o osebni asistenci, ki je bila 15. septembra dana v javno razpravo odgovorila na čim več odprtih vprašanj na tem področju in da se bo pri pripravi končne verzije upoštevalo tudi varuhova priporočila. Poudarjamo, da to področje zahteva visok nivo regulacije in nadzora, predvsem pa je treba zagotoviti, da bodo vse možne storitve dostopne vsem, ki so do njih upravičeni in to v enaki meri. Prav tako opozarjamo na skrb za vse tiste, ki potrebujejo pomoč drugih, pa so starejši od 65 let in s tem izločene iz možnosti uveljavljanja pravice do osebne asistence, zato bi bilo res nujno, da čim prej v praksi zaživi tudi nov nadgrajen sistem dolgotrajne oskrbe, saj prebivalstvo v Sloveniji se vztrajno stara in potrebe po tovrstnih spremembah bodo v prihodnje še naraščale.

Komisiji kot nujno področje, ki bi se ga moralo zakonsko in sistemsko urediti, izpostavljata tudi paliativno oskrbo, saj gre za sivo liso v skrbi za starejše, ki so neozdravljivo bolni. Komisiji pogrešata tudi konkretne načrte za izvajanje skrbi za starejše.

Prav tako se v zvezi s področjem invalidskega varstva strinjata z ugotovitvami varuha, da njegova priporočila v zvezi z navedenim področjem predolgo ostajajo neuresničena, posledic navedenega pa nosijo, nosimo predvsem invalidi kot ena od najbolj ranljivih skupin, družbenih skupin, katerih pravice bi bilo treba intenzivno ščititi. Da država na tem področju premalo aktivno deluje kaže primer še vedno neuresničene zaveze iz 33. člena Konvencije o pravicah invalidov, na katerega so invalidske organizacije kot tudi Državni svet in varuh opozarjali že kar nekaj časa. Ob ratifikaciji konvencije se je namreč naša država zavezala, da bo vzpostavila neodvisno telo za spodbujanje varovanja in spremljanje izvajanja te konvencije. Zakonski predlog za ureditev področja je pripravil tudi Državni svet, ki je julija 2022 tudi na mojo pobudo, v zakonodajno proceduro vložil Predlog Zakona o Svetu za invalide Republike Slovenije, ki pa mu na tem odboru žal niste izrekli podpore. Ste pa na vašem odboru Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti takrat s sklepom zavezali, da izvede dodatno usklajevanje s ključnimi deležniki z namenom iskanja najbolj optimalne rešitve in z namenom, da bi bila v začetku leta 2023 že pripravljena zakonska rešitev. Ker do navedene rešitve v zadnjem času ni prišlo, je Državni svet Republike Slovenije skupaj s pristojnim ministrstvom ter Nacionalnim svetom invalidskih organizacij Slovenije 2. decembra lansko leto pred Dnevom invalidov soorganiziral posvet z naslovom Ureditev neodvisnega telesa v skladu s 33 členom Konvencije o pravicah invalidov. Posvet je bil namenjen predstavitvi možnih rešitev, ki bodo doprinesle k ustrezni vzpostavitvi neodvisnega telesa, ki ga Sloveniji, nalaga konvencija. Od takrat naprej se na tem področju ni kaj dosti premaknilo, je pa Vlada na moje vprašanje o dogajanju na tem področju ravno nekaj dni nazaj odgovorila, da je Ministrstvo za pravosodje dne 22. 6. v javno posvetovanje posredovalo Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona varuha človekovih pravic, katerega cilj je ohraniti enovitost institucije varuha in okrepiti sistem posebnega neformalnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin tako, da na splošni ravni kot posebej glede nekaterih ranljivih skupin kot so invalidi. Naj pripomnim, da so bile invalidske organizacije glede navedenega predloga zelo presenečene, saj niso bile seznanjene z njegovo pripravo in tudi ne vključene v oblikovanje rešitev še pred fazo javne razprave, navkljub načelu nič o invalidih brez invalidov, ki naj bi se ga držala tudi Vlada in njena ministrstva. Zato invalidske organizacije menijo prav tako, da bi moral organ, ki ga predvideva 33. člen konvencije, različno delovati neodvisno, torej ne pod okriljem neke druge institucije in zato se bodo, bomo zavzemali še naprej.

Cenimo delo varuha pri zaščiti pravic invalidov, a se zavedamo širine področij, ki jih pokriva, in tudi obsega njegove pristojnosti. Menimo, da bi bilo treba za varstvo pravic invalidov ustanoviti poseben samostojni nadzorni organ, kot je bilo predlagano že z zakonodajno iniciativo Državnega sveta. Zgolj možnost podaje pobud varuhu, da se preuči posamezne primere kršitev pravic ali diskriminacije zaradi osebnih okoliščin, invalidnosti brez nekih resnih posledic in odprave kršitev namreč ne zadošča v praksi.

Komisiji izpostavljata tudi zagotovitev dostopnosti medkrajevnega javnega potniškega prometa za invalide, o čemer ste na tem odboru razpravljali nedolgo nazaj ob obravnavi posebnega poročila zagovornika načela enakosti, gre za zavezo države iz zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki ostaja neizpolnjena že več kot 10 let. Gesta države, da invalidom in starejšim od 65 let omogoči brezplačen javni prevoz na podlagi posebne kartice, je sicer lepa, a brez učinka, če dostopnost tovrstnega prevoza ni zagotovljena tudi dejansko. Komisiji poleg skrbi za upravljanje pravic najbolj ranljivih skupin prebivalstva izpostavljata tudi nujnost skrbi za pravice delavcev. Pravica do svobode dela in socialne varnosti je velikokrat v tesni povezavi s pravico do pravnega varstva, ki pa mora biti učinkovito, čemur pa ne sledijo mnogi primeri prijavljenih kršitev s področij dela in delovnih razmerij. Postopki tako v okviru Inšpektorata Republike Slovenije za delo kot tudi na sodiščih namreč še vedno trajajo tudi leto dni ali več, kar pa ni sprejemljivo. Komisiji se sicer zavedata, da se tako inšpektorat kot sodišča soočajo s pomanjkanjem finančnih sredstev in kadra in da so dolgotrajni postopki med drugim tudi posledici slednjega. A to vseeno ne bi smelo predstavljati izgovora za to, da država na tem področju ni učinkovita.

V razpravi članov komisije je bilo pozvano tudi k podpori predloženemu paketu zakonskih novel, ki ga je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina več kot 5000 volivk in volivcev, prvopodpisani mag. Gregor Macedoni, podporo pa jim izražajo tudi vsa tri združenja občin ter komisije znotraj Državnega sveta, tako pristojna Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, kot tudi zainteresirana Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj skupaj z interesno skupino lokalnih interesov.

Navedene novele boste na vašem odboru obravnavali naslednji teden. Se opravičujem, če sem bil v svoji predstavitvi malo daljši, ampak obsežno poročilo, preko 700 strani varuha je tudi pri nas sprožilo obsežno razpravo. Spoštovane in spoštovani, hvala za vašo pozornost. Varuhu pa želim, da bi že v okviru naslednjega letnega poročila lahko poročal o pomembnejšem napredku pri odpravi zaznavnih kršitev človekovih pravic. Hvala.

Hvala vam za predstavljeno stališče. S tem smo zaključili z uvodnimi predstavitvami in stališči vabljenih.

Prehajamo na razpravo članic in članov odbora, ki jo odpiram in prva se je k besedi prijavila poslanka Andreja Živic. Izvolite.

Ja, hvala lepa za besedo, predsednik. Pozdravljeni vsi!

Jaz bi se najprej zahvalila Varuhu človekovih pravic za izčrpno poročilo, sem ga prebrala in tudi sem spremljala vaše, bom rekla, te povzetke in tiste bolj bistvene stvari, ki so bile in so še problematične. Sama prihajam namreč iz okolja blizu doma na Krasu, 500 m dlje živim. S to problematiko se ukvarjam približno leto in pol z iniciativo ampak ne samo z iniciativo tudi z ostalimi okoli živečimi in všeč mi je bilo ko ste v poročilu poudaril da ste zaznali in da zaznavamo nesodelovanje z ministrstvi, premalo sodelovanja s stroko in tudi državni sekretar Luka je povedal, da bo potrebno stvari in odpraviti ovire. V Domu na Krasu preseljevanje uporabnikov s sodno odločbo ni okej. Tam apeliram na stroko in upam, da bo ministrstvo tudi delalo v tej smeri in da bomo skupaj s sodelovanjem lokalne skupnosti, s sodelovanjem ostalih ministrstev marsikaj še mogli narediti. Zakaj? V Domu na Krasu se je zgodilo več posilstev znotraj uporabnikov, v domu na Krasu se je zgodila nasilna smrt. O tem se nič ni pisalo. Prihajam iz tistega okolja, poznam ogromno zaposlenih, ko povedo, kaj se dogaja v tem domu, in verjamem, da tudi lokalno okolje, pa verjemite, smo jih zelo lepo sprejeli, velikokrat kličemo v dom, da jih pridejo iskat, če se v okolici ali napijejo alkohola ali karkoli. Mislim, da je za te ljudi potrebno urediti novo zakonodajo. Gospod Luka Omladič je povedal prej o invalidih, to niso invalidi v navednicah in ne želim, da se zlorablja besedo invalid tudi za take zadeve, ki jih moramo mi zakonsko urediti. Dom na Krasu oziroma institucije posebnega statusa potrebujejo novo zakonodajo, ali se strinjate ali ne, potrebujemo novo zakonodajo. Ne moremo enačiti deinstitucionalizacije, bom rekla, običajnih upokojencev, ki rabijo pomoč, postrežbo, varovanje in ki jih lahko nastanimo izven okolja institucij, ki lahko sami poskrbijo in res enkrat na dan pride, ne vem, patronažna oskrbovanec pogledat, če je, če potrebuje pomoč, drugo so ljudje s sodno odločbo. In verjemite, tudi morilca imamo v Dutovljah. Imamo. In ti ljudje se prosto sprehajajo po ulicah. Zaenkrat ljudje nič ne rečejo, jaz se samo bojim tako za uporabnike in tako za zaposlene in tako za te občane, da se ne bo kdaj kaj zgodilo. Nekdo naj samo pozabi vzeti dva dni zdravila, lahko pride do masovne katastrofe in jaz upam, da bo tukaj tako Ministrstvo za delo kot naša vlada celotna delala na tem, da se te zadeve uredijo. Ne more biti izgovor, moramo končati deinstitucionalizacijo, preseljevanje ali tako ali drugače za to, da počrpamo evropska sredstva. Jaz sem govorila z gospo, ki nas je obiskala, mislim, da lansko leto ali takoj na začetku leta v parlamentu, sem govorila z njo, da črpanje evropskih sredstev z obrazložitvijo določenih specifik ni tako, bom rekla, rigorozno, da smo takoj ob sredstva itn., marsikaj je treba iti v Bruselj in tudi obrazložiti. Jaz mislim, da, in še enkrat apeliram, tukaj je potrebna stroka, ne smemo enačiti invalidov z ljudmi, ki so zasvojeni, narkomani s sodno odločbo, in moramo zagotovo narediti kaj v tej smeri.

Druga zadeva, ki je pa tudi tukaj sporna in ni sporna samo v Domu na Krasu, je sporna, mislim da s celotno zakonodajo v celotni Sloveniji, da te institucije, v katere se preseljuje ljudi, nimajo uporabnega dovoljenja, nimajo gradbenega dovoljenja, ker se enači, da so to stanovanjske enote. Oprostite, ta institucija, konkretno Dom na krasu izvaja institucionalno varstvo in bivalne enote spadajo pod Dom na Krasu pod institucionalno varstvo v obliki teh, v obliki teh bivalnih enot. In tukaj je potrebno dati glave skupaj tako z Ministrstvom za naravne vire in prostor kot z Ministrstvom za solidarno prihodnost oziroma tudi za socialo verjetno in začeti iskati rešitve. In jaz upam in upam, da se bo to rešilo, ker jaz mislim, da so to pilotni projekti v Sloveniji, ki bodo pisali zgodovino deinstitucionalizacije. In se zelo strinjamo za to, sem prvi pobudnik deinstitucionalizacije in upam, da se bo to uredilo.

Hvala lepa.