Spoštovani članice in člani Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, lepo vas pozdravljam na 21. nujni seji našega odbora!

Obveščam vas, da imamo dve pooblastili, in sicer mag. Dejan Kaloh bo na današnjem odboru nadomeščal poslanca Jožefa Jelena in dr. Tatjana Greif bo nadomeščala Natašo Sukič.

Prehajamo na določitev dnevnega reda.

S sklicem seje, to je bilo 2. oktobra, ste prejeli naslednji dnevni red: zahteva Državnega sveta za ponovno odločanje v Državnem zboru o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali ter pod točko 2 zahteva Državnega sveta za ponovno odločanje Državnega zbora o Zakonu o dopolnitvi Zakona o Kmetijsko-gozdarski zbornici. Predlogov za spremembo dnevnega reda v poslovniškem roku nisem prejela, zato ugotavljam, da je dnevni red določen.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - ZAHTEVA DRŽAVNEGA SVETA ZA PONOVNO ODLOČANJE DRŽAVNEGA ZBORA O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZAŠČITI ŽIVALI, ki jo je Državnemu zboru v obravnavo predložil Državni svet 27. septembra in je objavljena na spletni strani Državnega zbora.

K tej točki dnevnega reda sem vabila predstavnika Državnega sveta kot zahtevatelja za sklic, predstavnice predlagateljev, v tem primeru 3 poslanke; mag. Meiro Hot, mag. Urško Klakočar Zupančič in dr. Tatjano Greif ter seveda Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Državni svet je na izredni seji 27. septembra letos ob obravnavi navedenega zakona na podlagi tretje alineje 1. odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije sprejel zahtevo, da Državni zbor ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali. Državni zbor je zakon namreč sprejel na 12. redni seji 20. septembra letos. Odbor bo navedeno zahtevo obravnaval na podlagi 147. člena Poslovnika Državnega zbora in oblikoval mnenje o zahtevi.

Torej začenjamo obravnavo zahteve in besedo dajem vabljenim na sejo in najprej predstavniku zahtevatelja, torej predstavniku Državnega sveta, državnemu svetniku Branku Tomažiču.

Izvolite, beseda je vaša.

Hvala za besedo.

Spoštovana predsedujoča, spoštovane poslanke in poslanci in ostali prisotni!

Državni svet Republike Slovenije je na predlog Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na 8. izredni seji v septembru ob obravnavi Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o zaščiti živali, ki ga je Državni zbor sprejel na 12. redni seji, sprejel zahtevo, da Državni zbor Republike Slovenije o njem ponovno odloča. Komisija Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je že na 6. seji v juniju ni podprla Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali, ki ga je Državnemu zboru Republike Slovenije predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisano mag. Meiro Hot. Izpostavili smo pomanjkljivost in v nekaterih delih izrazili nestrinjanje. Na pomanjkljivost predloga zakona tako z vidika področja kot pravne stroke je opozarjala tudi širša strokovna javnost nenazadnje tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora in Vlada oziroma resorno ministrstvo, pa se zdi da je bilo vse preslišano prezrto, celo vladni predlogi amandmajev niso dobili podpore, razen četrta določba o obveznem čipiranju mačk in pri imenovanju pooblaščenih svetovalcev za zaščito živali v kvalificirane prijavitelje je bilo vse ostalo zgolj glas vpijočega v puščavi. Državni svet ugotavlja, da je skrb za dobrobit živali skupna vsem, vendar imamo v različnih deležniki različne poglede na to, kako doseči višjo stopnjo dobrobiti za živali, s kakšnimi ukrepi in kdo vse mora biti vključen v pripravo sprememb zakonodaje zato, da bi bili na koncu ukrepi tudi uresničeni. To je bilo tudi jasno razvidno na včerajšnji okrogli mizi ob svetovnem dnevu živali v Državnem svetu, kjer smo prisluhnili drug drugemu in ugotovili, da se stvari izboljšujejo. Vendar ne gre to čez noč, ideali nekaterih ne morejo postati obvezne norme, lahko pa ravno na teh idealih gradimo izboljšave. Če bi predlagateljem zakona bilo resnično mar za živali, ne bi spisali zakona, ki je diskriminatoren in ne obravnava vseh živali in njihovih lastnikov, temveč se osredotoča na gospodarske rejne živali in na kmeta, ne pa tudi na hišne ljubljenčke in njihove lastnike, čeprav mnogi izmed teh ljubljenčkov po 10 in več ur preživijo zaprti v kletkah in stanovanja. Državni svet torej ugotavlja, da pri oblikovanju sprejetih zakonskih rešitev za zaščito živali ni bilo ustrezno upoštevano strokovno znanje veterinarske stroke in druge področne stroke kot tudi ne pravne. Zakon o zaščiti živali vsebuje nekatere določbe, ki so vprašljive z vidika ustavnosti ter nepotrebne in nedoločne. Menimo, da uvedba novega instituta kvalificiranih prijaviteljev za nadzor nad ravnanjem z živalmi ni potrebna in da je znanje pridobljeno na 40 urnem tečaju za to področje premalo. Poleg tega pa bi tovrstno nadziranje lahko podvajalo naloge uradnih veterinarjev. Tudi evropska zakonodaja o kmetijstvu zahteva, da je nadzorni organ za kmetijski obrat strokovno usposobljen. Nevladne organizacije bi se morali osredotočiti predvsem na ozaveščanje in preventivo. Popolna prepoved privezovanja psov je neživljenjska, bolj smiselno bi bilo določiti jasna merila in pogoje za gibanje psov na kmečkih dvoriščih. Zakon bi moral tudi jasno opredeliti tudi, kaj narediti z živalmi, ki so že vse življenje privezane, saj jih ni mogoče le spustiti. To bi bilo celo neodgovorno. Še vedno je sporen stalni video nadzor v klavnica s stališča varstva osebnih podatkov. Delo v klavnicah res ni prijetno očem, vendar je to del posla v prehranski verigi, ki se je izvajal in se bo izvajal tudi v prihodnje. Kakršnekoli napake ali nepravilnosti je treba ustrezno sankcionirati, nikakor pa ne bi smeli posploševati, uvajati video nadzor v vseh klavnicah. Vemo vsi, da v klavnicah imamo sedaj uradnega veterinarja, ki lahko tudi to nadzira in mora nadzirati. Zakon o zaščiti živali mora vključevati širše in pomembne vidike ravnanja in zaščite vseh živali, ne samo rejnih živali, kot sem omenil. Opredeliti se je treba tudi področje biovarnosti, ki je popolno prezrto pri uveljavljanju pooblaščenih prijaviteljev. Zanemarjanje živali in zavržena ravnanja se ne pojavlja samo na kmetijah, ampak tudi pri drugih lastnikih živali, kamor pa nadzor ne seže ali pa ni predviden. Glede na to, da se ne izvaja nadzora nad primernostjo stanovanjskih prostorov za najrazličnejše vrste živali je za kmeta kar vse povprek. Večina kmetov za svoje živali dobro skrbi, saj so konec koncev od njih odvisni in preko skrbi za živali skrbijo tudi za prehransko varnost. Prav vsi obsojamo primere zanemarjanja živali in povzročanja nepotrebnega trpljenja. Za reševanje problemov zanemarjanja živali je nujna širša obravnava in strokovna pomoč lastnikom živali, kot smo večkrat omenjali, da marsikje rabimo tudi socialno pomoč, ker so drugi vzroki za te probleme. Zakon o zaščiti živali ne rešuje celovita vprašanja dobrobit živali, oblikovanje zakonodaje mora biti uravnoteženo in upoštevati specifičnost različnih področij. Poleg tega mora biti transparentno in predstavljeno širši javnosti, ki se tako lahko vključi v razpravo. V proces oblikovanja zakonske rešitve je treba vključiti strokovnjake, kot so veterinarji, zootehniki in agronomi, da bi zakonodaja naslovila vse vidike dobrobiti živali, tudi o varnosti. Zakon sam po sebi ne bo preprečil mučenja živali saj je treba rešiti širše družbene probleme in ozavestiti ljudi o pomembnosti zaščite živali, za kar si prizadevamo tudi v Državnem svetu na primer včerajšnja okrogla miza razprava o biovarnosti, ki je bila pa na seji odbora Komisije za kmetijstvo.

Glede vsega navedenega Državni svet na Odboru za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano predlaga da sprejme mnenje, da zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali ni ustrezen.

Hvala.

Hvala lepa državnemu svetniku, gospodu Branku Tomažiču.

Sedaj dajem besedo ministrici Ireni Šinko.

Izvolite.

Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, ostali prisotni, vsi lepo pozdravljeni!

O tem zakonu smo že večkrat razpravljali, zato jaz ne bi izgubljala časa, ampak bi na kratko dala določene povzetke, za katere mislim, da je potrebno izpostaviti, in sicer Vlada podpira cilje tega zakona in pa vsebinske rešitve zakona. Potrebno je pa povedati, da so določene rešitve v zakonu težko izvedljive oziroma nemogoče izvedljive. Potem drugo, kar je potrebno izpostaviti, za ta zakon niso zagotovljena finančna sredstva. In pa tretje, predlog sprememb pa ne ureja problematike zavetišč, ki je še vedno ostala nedorečena.

Hvala.

Najlepša hvala.

Sedaj dajem besedo predstavnici predlagateljev, z nami je dr. Tatjana Greif.

Izvolite.

Hvala, spoštovana predsedujoča in spoštovani vsi prisotni!

Jaz pa bom si vzela kar nekaj časa, če dovolite. Kot so zapisala društva za zaščito živali v enem od svojih pisem, pogovarjamo se o zakonu, ki mora ščititi živali, ne ljudi. Odloča se o usodi vseh tistih, ki nimajo svojega glasu, so brez pravic in najbolj prezrti člani naše družbe. Kljub temu pa jim kot družba nalagamo ogromno dolžnosti, so zapisali. In sama pa znova ponavljam: živali so naše bogastvo, naravna vrednota, skupna odgovornost, dolžni smo jo varovati in ščititi. Naš odnos do živali in živih bitij je odsev naše civilizacije, odstira stopnjo razvitosti in humanosti in tudi demokracije v naši družbi. Zakon, ki je bil sprejet, prinaša več nujnih rešitev: ustanovitev prehodnih hlevov za odvzete živali, društvom s statusom delovanja v javnem interesu na področju zaščite živali se podeljuje pooblastila za sodelovanje z uradnimi organi, uvaja se kvalificirane prijavitelje, terapevtski psi dobijo status delovnih živali, malomarnost se opredeljuje kot mučenje živali, ustanavljajo se specializirane inšpekcije za zaščito živali, vzpostavlja se obvezni video nadzor v klavnicah, uvaja se zakonska osnova za vzpostavitev mobilnih klavnic, uvaja se popolna prepoved privezovanja psov, prepoved uporabe vseh živali za nastopanje in prikazovanje v cirkusu in prepovedana je nastanitev živali v premajhnem prostoru. Torej izmed vseh teh vsebin sta za nasprotnike in za vlagatelje veta najbolj sporni ravno vzpostavitev videonadzora v klavnicah in uvedba kvalificiranih prijaviteljev s pooblastili za sodelovanje z organi nadzora, ki prihajajo iz društev s statusom delovanja v javnem interesu na področju zaščite živali, pa smo tam. Vsi nasprotujejo zakonu, spet znova in znova.

V prejšnjem mandatu smo živalim priznali, da so čuteča bitja, zdaj moramo pokazati in dokazati, da mislimo resno, in jih kot taka čuteča bitja tudi obvarovati. A ne tako, da izpodbijamo zakon, da širimo fobijo in strašimo javnost na debelo, zavajamo z lažmi. Ta veto pomeni oviranje, blokado, ohranjanje statusa quo, ki je slabo stanje, pomeni ohranjanje slabega stanja v škodo živalim. Grdo je to, zelo grdo. Zakon je torej bil sprejet kljub nečimrnemu poseganju enega dela stroke veterine in enega dela kmečkih združenj ne vseh. Sedaj imamo pred seboj blokado, veto Državnega sveta. Vse to nasprotovanje pomeni le eno: zagrizeno ohranjanje starega režima, ohranjanje stanja, ki podaljšuje trpljenje živali, mučenje in zlorabe. Za to ste odgovorni vsi, ki temu nasprotujete, v isti sapi pa prisegate na svojo ljubezen do živali. Včeraj je bil svetovni dan varstva živali, danes pa ni nov dan, ampak dan ne varovanja. Obstajajo problemi, za katere se nihče ne briga. To bi nas moralo skrbeti, ne pa blodnje o tem, da bodo volonterji vpadali na kmečka dvorišča, fotografirali in počeli bog ve kaj. Da je zakon poseg v ustavno varovano privatno lastnino, da smo cinični do slovenskega kmeta, da uničujemo kmetijstvo in ukinjamo živinorejo, da bodo volonterji iz društev, ki delajo tam, kjer država pač mrkne, odžirali kompetence veterinarjem, da je video nadzor v klavnicah napad na varstvo osebnih podatkov, ker v klavnice, ker klavnice delujejo perfektno, citiram eno izmed zbornic iz ene od sej: "Ja, perfektno delajo in perfidno mučijo."

S čim to počnemo? A z zakonom, katerega edini in izključni cilj je zaščita živali pred zlorabami in trpinčenjem, zanemarjanjem in mučenjem? Katerega edini cilj je zaščita najbolj šibkih in nemočnih, ki nimajo glasu, ki se ne morejo braniti pred človeškim nasiljem? Da veterinarska stroka ni bila vključena v pripravo zakona. Prosim lepo, poglejte si zapisnike usklajevanj, pa predvsem preberite si jih. Da zakon inšpekciji jemlje avtonomijo in strokovne kompetence. Kako? A s tem, da se inšpektorjem, ki jih kronično primanjkuje, nudi prostovoljna pomoč društev volonterjev. A to? A to ogroža inšpekcijo? Vaših podtikanj nikjer v zakonu ni, niti črke ne besede o tem ne boste našli, ničesar.

Slišimo celo, da storilci mučenja živali rabijo psihosocialno pomoč. Res? Storilce mučitelje je treba tolažiti, jim nastaviti rame, da se zjokajo? Mar jaz sanjam neko nočno moro ali sem budna? Ali sem v nekem "horror" filmu. Ko incidenca med mučenjem živali in mučenjem ljudi, konkretno družinskim nasiljem, je visoka in empirično dokazana. Vsako nasilje je absolutno nesprejemljivo, zavržno dejanje, vredno ga je vedno in v vsakem primeru obsoditi, žrtvam nuditi pomoč, storilce pa kaznovati.

Zavedamo se, da nismo še na cilju. Reforma mora prinesti celovito zaščito pravic živali ter njihove dobrobiti. Pa dajmo še malo bolj neprijetne teme odpirati. Lani je okrog 2 tisoč 500 večinoma tujih gostov, športnih lovskih turistov, samo na državnih loviščih ustrelilo za 1,2 milijona evra divjih živali. Največ je odstreljenih medvedov do 3 tisoč na leto, srne tisoč 300, prašiči tisoč 300, 500 lisic, 300 gamsov, 50 muflonov, 30 damjakov, po 50 jazbecev, kun, zajcev, 10 tisoč fazanov, polhov polovijo do 45 tisoč. To samo na državnih loviščih, ustreljenih za šport, zabavo in rekreacijo in kajpada, profit.

Ostaja potreba po centralnem zavetišču za vse živali, domače, rejne in prostoživeče, ker tudi prostoživeče živali morajo imeti pravico do oskrbe, zdravljenja in vrnitve v svoj habitat. Obstaja akutna potreba po ureditvi problematike zavetišč, ki so prenapolnjena in kadrovsko podhranjena, finančno shirana. Treba je spregovoriti o zaščiti nevretenčarjev to so vse vrste razen ribe, plazilci, dvoživke, ptice in sesalci in preprečiti specizem. Treba je uvesti nadzor nad vzreditelji rodovniških psov in mačk, kjer zaradi stremenja po zaslužku prihaja do zlorab razplodnih živali, ki se jih z reprodukcijo shira do skrajnosti, mladiči pa pogosto podvrženi hudim okvaram, ki vodijo v zgodnjo smrt. Treba je spregovoriti o prepovedi trofejnega komercialnega lova, po zgledu Romunije, na primer. Marsikaj nas še čaka, mi pa mencamo na mestu. Pri samem temelju smo zamrznili. Še enkrat: blokade, ovire in zavlačevanja glede zakona gredo v škodo živalim, podaljšujejo stanje mučenja, trpinčenja in zanemarjanja živali, storilcem pa dajejo zamah, prosto pot.

In še to spoštovani Državni svet, vsi te rafali, ki jih spuščate iz vaših vrst. To ni konzumacija demokratične pravice, to je napad nanjo. Zakon bom v Državnem zboru seveda vnovič podprla, še stokrat, če bo treba.

Hvala.

Najlepša hvala.

Najprej izvolite Proceduralno.

Ja, hvala, spoštovana predsednica odbora.

Jaz predlagam, da kot predsedujoči temu odboru pogledate v Poslovnik Državnega zbora, in da vsi skupaj ugotovimo ali še obstaja delna dvodomnost v tem Državnem zboru, torej ali ima še Državni svet možnost podajanja veta ali pa naj Državni svet zapusti prostore tega parlamenta, kajti zadnje izvajanje je bilo protidemokratično, protiustavno in proti Poslovniku Državnega zbora. In prosim gospo Greif, da se opraviči, ne meni, ampak Državnemu svetu za njeno izvajanje. Državni svet je v ustavi. Če koga to moti naj začne postopek za spremembo ustave ne pa blatenje predstavnikov tega drugega doma Državnega zbora.

Hvala.

Najlepša hvala za to opozorilo, ki je seveda na mestu.

Po drugi strani pa v tem parlamentu ima vsak pravico povedati to kar misli in to kar pove na glas, to tudi največ pove o njem. Tako da bi jaz odprla zdajle razpravo poslank in poslancev. Navsezadnje je, ja, navsezadnje je gospa Tatjana govorila v imenu treh predlagateljic zakona. Upam, da je govorila pa to zadnje o Državnem svetu le v svojem imenu, vendar povedala je na glas in naj si ljudje ustvarijo svoje mnenje o tem. Imela je tudi to pravico.

Zdaj bom torej odprla razpravo. Mislim, da se je prvi javil gospod Jožef Lenart. Gospa Alenka Helbl, ali sem prav videla, ste vi dvignili roko na tej strani tudi kdo? Za zdaj še ne. To se pravi, najprej ta dva poslanca, potem pa dalje. Kar.

Hvala lepa za besedo, spoštovana predsednica.

Lep pozdrav tudi predstavniku Državnega sveta in pa gostji iz ministrstva, ministrici!

Spoštovani kolegi in kolegice!

Žal moram povedati, da je Državni svet, Državni svet spet glas razuma v tej hiši zakonov in demokracije, danes pri tem, ko seveda vlaga zahtevo, da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o Zakonu o zaščiti živali, kar pa tudi sam podpiram. Torej tudi sam bi poudaril spoštovanje do Državnega sveta Republike Slovenije in njegovih predstavnikov, kajti državni svetniki so neposredno izvoljeni svetniki, in sicer bolj kot ne so to glas lokalnih skupnosti in pa interesnih skupnosti v Republiki Sloveniji. In če mi ne spoštujemo, se pravi demokratično izvoljenega, neposredno izvoljenega Državnega sveta kako bomo pričakovali, da bodo nas spoštovali naši državljani, naši volivci? Tako da še enkrat rečeno in tudi tole s tem se moram strinjati, Državni svet ugotavlja, da je dejansko zadeva težko izvedljiva, bolj kot ne in določene rešitve bodo povzročale velike težave. O tem smo se strinjali tudi z ministrico. Naprej. Imamo negativno mnenje za zakon, ki so ga izrekli Veterinarska zbornica Slovenije, Biotehniška fakulteta v Ljubljani, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Zadružna zveza Slovenije, Sindikat veterinarjev Slovenije, Sindikat kmetov Slovenije, Zveza slovenske podeželske mladine, nekatera zavetišča z živalmi, ki so polna, in Kinološko društvo Ljubljana, za katere bi bil prepričan, skorajda se bodo izrekli drugače, so prav tako proti spremembam zakona in proti striktnemu odvezovanju psov, kajti menijo, da lahko to za pse povzroči tudi veliko nevarnost. In sedaj če rečem še na drugi strani, so pa seveda za uvedbo zakona nekatera društva za zaščito živali in vegani, ki se skrivajo pod različnimi imeni, ena od teh je recimo koalicija proti lovu, ribolovu, mleku in meso. In potem seveda ti vodje skozi različna društva kažejo pritisk na kmetovanje, ki bo pa seveda kmetom povzročalo težave in bomo imeli še manj zdrave hrane. Potem seveda se ne moremo nikakor strinjati s temi načini prijavljanja, s prijavitelji kmetje jim pravijo živalska policija ali pa pač po domače špi1clji itn. In zaradi tega bom podprl zahtevo, da se ponovno odloča o zakonu.

Hvala lepa.