1. posvet

Komisija za narodni skupnosti

14. 2. 2019
podatki objavljeni: 14. 2. 2019

Transkript

/ pozdrav v madžarskem jeziku/ Lep dober dan želim! Pričenjamo posvet o dvojezičnem šolstvu, ki ga je organizirala Komisija za narodni skupnosti ob 60. obletnici dvojezičnega šolstva. Letos namreč mineva 60 let, odkar je bil v osnovne šole na narodnostno mešanem območju Prekmurje uveden model dvojezičnega izobraževanja. Omenjeni model sodi med dvosmerne module ohranjanja tako slovenskega kot madžarskega jezika. Gre torej za skupno izobraževanje pripadnikov slovenskega naroda in madžarske narodnosti v skupnih razredih, oddelkih. Pozdravljam vse prisotne udeležence in udeleženke posveta. Predvsem pozdravljam seveda predsednik Državnega zbora, predsednika Državnega sveta, poslanke in poslance, madžarsko veleposlanico v Republiki Sloveniji, predstavnike Vlade – Urada Vlade za narodnosti, ministrstev, predstavnike italijanske in madžarske narodne skupnosti, predstavnike območnih enot Zavoda za šolstvo, učitelje in učence dvojezičnih šol in vse vabljene ter predstavnike sredstev javnega obveščanja.  Lep pozdrav vsem še enkrat! Dobrodošli! / pozdrav v italijanskem jeziku/ / nagovor v madžarskem jeziku/ Posvet smo organizirali v počastitev 60. obletnice dvojezičnega šolstva in tudi, ker se zavedamo, da je upoštevanje drugačnosti izjemno pomembno za medsebojno spoštovanje, za razvijanje zavesti o narodni in državni pripadnosti.  Namen posveta je predstaviti omenjeno tematiko z različnih vidikov, izmenjati stališča, priti do nekih ugotovitev in poiskati rešitev na morebitna odprta vprašanja in dileme s tega področja.  Preden pa začnemo s posvetom pa še nekaj tehničnih podatkov. Tukaj v prvi vrsti imate pred sabo vsi tudi slušalke. Programe imate vsi na mizi. Tisti, ki pa potrebujejo   slušalke, pa prosim, da se jih lahko tam zadaj vzamete. Ker posvet bo potekal delno v madžarskem jeziku, delno v italijanskem jeziku in seveda tudi delno v slovenskem jeziku, torej bo ne samo dvojezično, ampak celo trojezično. Posvet začenjamo s pozdravnimi nagovori. Temu bodo sledili prispevki vabljenih gostov. Zagotavljano bo simultano prevajanje v slovenski jezik. Posvet bomo zaključili z razpravo, vprašanji in komentarji udeleženk in udeležencev posveta. Vse, ki bi radi razpravljali, prosim, da izpolnete prijavnico k razpravi, ki jo imate pred seboj na klopeh, ter jo oddate meni oziroma mojim strokovnim sodelavcem, da bom lahko vsako napovedano razpravljavko ali razpravljavca tudi predstavil. Nekaj razprav je bilo najavljenih že vnaprej, vendar tudi te razpravljavce prosim, da izpolnijo prijavnico ter jo oddajo. Na mizi pri vhodu v dvorano so vam na voljo tudi pisni prispevki, ki smo jih prejeli do 13. 2. 2019. Vsi pisni prispevki bodo skupaj z zapisom posveta objavljeni tudi na spletnih straneh Državnega zbora, pripravljen bo tudi magnetogramski zapis posveta, ki bo tudi objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. V naši sredini lepo pozdravljam in na govorniški oder vabim gospoda mag. Dejana Židana, predsednika Državnega zbora. Prosim, izvolite. / aplavz/
Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, spoštovani predsednik komisije gospod Horváth, spoštovani podpredsednik komisije gospod Žiža, naj vas uvodoma lepo pozdravim na današnjem posvetu, katerega rdeča nit je jezik, točneje 60-letnica dvojezičnega šolstva v Prekmurju. Pesnik, dramatik, esejist in prevajalec Ivo Svetina je zapisal: »Jezik združuje neko občestvo. Da postane ljudstvo, narod, nacija.« Ter k temu dodal, da je jezik čudežni organizem. Da še zdaleč ni le sredstvo sporazumevanja, ampak je edini resnični temelj, na katerem se utemeljuje identiteta, prepoznavanje, a hkrati tudi razločevanje od drugih, čeprav sosedov. S povedanim je Svetina zadel samo bistvo. Jezik je namreč ena najbolj prepoznavnih prvin identitete. Tudi narodne, etnične in kulture. Hkrati pa jezik je zagotovilo za razvoj in preživetje naroda in njegove kulture. Posledično je tudi izobraževanje v maternem jeziku za vsako narodno skupnost ključno in nepogrešljivo. Veseli me torej, da si v Prekmurju, na tem neposrednem stičišču slovenske in madžarske zgodovine ter kulture, že 90 let uspešno prizadevamo za šolstvo, ki bo v čim večji meri odgovarjalo potrebam vseh na tem narodno mešanem območju živečih. Prekmurski model dvojezičnega izobraževanja velja za učinkoviti izobraževalni način za doseganje dvojezičnosti. Dvojezične šole imajo namen zagotavljati ohranjanje in razvijanje jezika, kulture in identitete narodne skupnosti. Po drugi strani pa spodbujati strpnost in spoštovanje do drugačnosti ter na ta način zagotavljati sožitje med ljudmi različnega etničnega porekla in jezika, ne le na narodno mešanem območju, ampak tudi v širšem slovenskem prostoru. Večjezičnost in multikulturnost sta resničnost in prihodnost sodobnega sveta, Evrope in vseh nas. A sam verjamem, da nas takšna različnost bogati, in prepričan sem, da obe narodni skupnosti, madžarska na skrajnem vzhodu in italijanska na skrajnem jugozahodu naše države, z vsemi svojimi značilnostmi, tradicijami in posebnostmi predstavljata dragoceno bogastvo, ki ga moramo s skupnimi napori ohranjati in negovati.  Prav ta pestrost v našem okolju in našo družbo vnaša širino, tolerantnost za drugačnost in odprtost. Uči nas sobivanja in sodelovanja, hkrati pa nas na prav poseben način povezuje s sosednjimi državami.  Ker je danes v ospredju dvojezičnost, mi dovolite, da ob tej priložnosti spomnim na skorajšnji mednarodni dan   (nadaljevanje) materinega jezika. Zavedajoč se dejstva, da so jeziki najmočnejši instrument ohranjanja in razvoja naše materialne in nematerialne dediščine in zavedajoč se vse večje ogroženosti jezikovne raznolikosti, je UNESCO leta 1999, 21. februarja razglasil za Mednarodni dan materinega jezika. Na ta način UNESCO že 20 let opozarja na potrebo po ohranjanju kulturne in jezikovne raznolikosti, kar je v času vse večje globalizacije in čezmejnega jezikovnega prelivanja, verjetno še bolj aktualno, kot pred dvema desetletjema.  Spoštovane, spoštovani, znan interlingvist je dejal, da je jezik dialektično protisloven pojem. Je most in je zid, zato si prizadevajmo, da bo jezik oziroma, da bodo jeziki pri nas tudi v prihodnje most, most prijateljstva, most sodelovanja in most medkulturnega povezovanja. Želim vam uspešen posvet in hvala za pozornost. /Aplavz/
Hvala lepa gospod predsednik za vaše misli. Med nami je tudi gospod Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta. Dobrodošel med nami. Izvolite, beseda je vaša.
Alojz Kovšca
Spoštovani predsednik Državnega zbora, mag. Dejan Židan! Poseben pozdrav namenjam tudi poslancema Ferencu Horváthu in Feliceju Žiži, predsedniku in podpredsedniku Komisije za narodni skupnosti. Cenjena veleposlanica, vaša eksilenca Szilágyiné Bátorfi Edit, spoštovana gospa Martina Vuk, državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, spoštovani gostje. Dober dan! / Pozdrav v madžarščini/ /Pozdrav v italijanščini/ Dovolite, da vas toplo pozdravim v imenu drugega doma slovenskega parlamenta in v svojem osebnem imenu. Letos mineva 60 let od uvedbe dvojezičnega osnovnega šolstva v Prekmurju, 60 let od modela, ki je začrtal novo jezikovno kvaliteto in vzgojno izobraževalno vzporednico klasičnemu modelu vzgoje in izobraževanja v enem samem jeziku. Učite se v isti šoli, v istih učilnicah in o istih temah, najprej v enem, potem pa še v drugem jeziku, je posebna prednost za učence slovenske, madžarske in italijanske skupnosti. Hkratno dvojezično učenje dodatno vspodbuja razvoj kognitivnih sposobnosti in omogoča širši miselni pogled na različne vsebine ter nadgrajuje komunikacijske veščine. Dvojezičnost na narodnostno mešanem območju petih občin Lendave, Dobrovnika, Hodoša, Moravskih Toplic in Šalovcev, oblikuje in povezuje danes brezmejno življenje dveh narodov. vzgaja in bogati kulturnost vsakdana Slovencev in Madžarov.  Nova obletnica je čas za ponovno refleksijo na model dvojezičnega šolstva. Ta je bil uveden leta 1959. Od leta 1945 so prekmurski otroci hodili v ločeni osnovni šoli, z učnim jezikom v materinem jeziku, z uvajanjem po tri ure jezika večinskega naroda na teden. Jezik narodnosti pa je bil kot učni predmet.  Dvojezični učni model je ciljal k boljši izobraženosti, saj madžarski otroci niso mogli nadaljevati šolanja v srednjih šolah z madžarskim učnim jezikom, za slovenske pa ni bilo dovolj slovenske jezikovne podlage. Leta 1980 je učenje madžarskega jezika na narodnostno mešanem območju, postalo obvezno za vse dijake srednje šole. S šolskim letom 1981/82 je bila v Lendavi uvedena tudi dvojezična srednja šola. Danes so poleg omenjene dvojezične srednje šole, štiri dvojezične šole v Dobrovniku, Genterovcih, Lendavi in Prosenjakovcih ter dvojezična osnovna šola 2 v Lendavi s prilagojenim programom. Omenjene odločitve so temelj daljnosežnega vpliva na pomen dvojezičnosti  okolja in skupnosti. Te odločitve so še toliko bolj pomembne, ker je to obmejno področje stičišče dveh narodov, dveh sosednjih držav članic Evropske unije, ki temelji na načelu jezikovnega pluralizma, ki ga želi ohranjati in razvijati naprej preko meja dosedanjih nacionalnih ureditev. Tudi Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih Sveta Evrope iz leta 1992, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2000, je eden od izrazov ter zavzetosti za enakovreden jezikovni pluralizem in razumevanje. Narodnostno mešano območje je hkrati izziv za politiko in je del dialoga med sosednjima državama. Slovenija in Madžarska sta to vprašanje postavili v kontekst meddržavnega sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji v letu 1993. In ta bilateralni sporazum je unikum urejanja manjšinskih pravic. Razvijanje jezikovnih zmožnosti in sposobnosti v dveh enakopravnih jezikih ter hkratno spoznavanje kulture obeh sosednjih narodnih skupin, je Evropska vrednota v širši družbeni dimenziji. Proces uresničevanja ciljev dvojezičnega izobraževanja zahteva nenehna posodabljanja kurikulumov in usposabljanja učiteljskega kadra, ki so ključni in nezamenljivi del učnega procesa. Brez dobro izobraženih in jezikovno usposobljenih učiteljev ni mogoče slediti vsem zahtevam sodobnih metod poučevanja in družbenih potreb, ki jih prinaša razvoj na različnih področjih, zlasti pa ni mogoče uresničevati posebnosti in zahtev dvojezičnosti. Pristojno ministrstvo si z različnimi finančnimi projekti prizadeva za dvig kakovosti narodnostnega šolstva in s tem s kontinuirano podpira razvojno hranjenje dvojezičnosti v okviru šolskega sistema na območju poselitve obeh narodnih manjšin.  Spoštovani! Jezik se ne le govori, jezik se tudi živi. Prav tako medsosedski, meddržavni in vsi mednarodni odnosi. Politiki se pogosto tega ne zavedamo dovolj dobro. Nekaj slabo izbranih besed, včasih namerno, spet drugič nenamerno lahko zaneti iskre spora, sovraštva in nestrpnosti, ki jih ne uspe zaceliti več naslednjih generacij. In ljudje, ki sobivajo na stičišču držav in kultur, morajo biti odprti, pozorni drug do drugega, spoštljivi v besedah in dejanjih. Prav na področju spoštovanja pravic manjšin in ranljivih skupin smo odličnjak v razredu evropskih narodov. Na to smo lahko iskreno ponosni. Dvojezičnost je privilegij, je posebna vrednota, je priložnost za brezmejno komunikacijo, ne glede na oddaljenost, ne glede na družbeni ali ekonomski položaj, je dragocena vstopnica k novih razvojnim rešitvam za blaginjo in kulturno sožitje. In ne le to, prav zaradi tega se utrjuje in klini naš slovenski jezik. Materinščina ima kot jezik svojo čustveno, ne le družbeno konotacijo. V državi, kjer uradno govorimo poleg slovenščine tudi madžarščino in italijanščino, kjer se turisti počutijo prijetno in domače, saj so nam domači tudi drugi svetovni jeziki in hrvaščina, je kultura dialoga res na visokem nivoju. Naša naloga pa je, da poskrbimo, da tako ostane še naslednjih 60 let in več.  Köszönöm, grazie, hvala lepa. / aplavz/  / glasovi iz ozadja./  …60 let, kar je pomembna obletnica, ki jo je vredno praznovati in je ob njen vredno razmisliti o tem, kakšne rezultate je kakšno izobraževanje prineslo. Vredno je analizirati stanje in začrtati pot, ki bo vodila k prihodnjim uspehom. Vredno je pogledati kakšne naloge nas še čakajo na tem področju. Uporabljala sem množino (?), ker mislim, da je skrb za manjšine skupna naloga tako večinskega naroda, kot matične domovine, kare velja tako za prekmurske Madžare, kot za porabske Slovence.Torej bi rada govorila o naših skupnih nalogah in o sodelovanju.  Pri ohranjanju identitete naših dveh narodov ima materni jezik že stoletja najpomembnejšo vlogo. Zato da sta se ta dva jezika ohranila, so se morali naši predniki močno boriti.  Glede na to, da gre za dva majhna naroda bomo morali za ohranitev naših jezikov veliko storiti tudi v prihodnje. Narod živi v jeziku. Tako pravi Ištvan Sečeni, veliki Madžar in to drži! Zato je pomembno poskrbeti zato, da jezik ostaja v rabi in to na visoki ravni. Tri najpomembnejša področja na katerih se uporablja jezik in ki so povezana s tremi fazami in tremi dimenzijami človekovega življenja so: družina, šola in končno služba in javni prostor. Danes bo govora o šoli, toda ob tem ne smemo pozabiti niti na nalogo, ki jo igrajo družine, pa naj gre za rabo jezika znotraj doma za pregledovanje šolskega dela in za oblikovanje ustrezne vizije za otroke v prihodnosti. Sedaj pa, če mi dovolite in če imamo priložnost uporabo madžarskega jezika. / vklop mikrofona prevajalke/ Spoštovane gospe in gospodje! Takrat, ko starši mislijo, da otroci nimajo primerne vizije na področju materinščine in na področju zaposlovanja, potem se lahko izgubi raba jezika. Bogatost regije in moč, da obdrži ljudi na kraju samem, to so vsi zelo pomembni vidiki, zato smo lahko zelo veseli, da sta obe državi oziroma Vladi obeh držav prepoznali težek gospodarski položaj Prekmurja in tudi finančno podpira prihodnost tamkaj živečih. Comenius, zelo znani češki pedagog, je povedal, da izobraževanje mera potekati v materinščini, saj je tako najbolj učinkovito. V Prekmurju poteka izobraževanje v dveh jezikih, tako kot smo tudi slišali v osnovnih šolah in v srednjih šolah. Kam vodijo poti dijakov?  Po maturi lahko gredo v Maribor in potem moramo postaviti vprašanje, kje lahko uporabljajo svojo materinščino.  Ali se lahko s svojo materinščino naprej izobražujejo na različnih fakultetah?  Ali bodo zdravniki, ki bodo govorili v madžarskem jeziku, inženirji, ki bodo govorili v madžarskem jeziku in ekonomisti; in če obrnemo vprašanje, na mariborski univerzi, na oddelku za madžarski jezik oziroma njihovi študentje, ali bodo našli primerno službo, primerno zaposlitev v Prekmurju?  Ali bodo imeli možnost za rabo svojega jezika?  Če bodo odgovori pozitivni, potem lahko rečemo,  da izobraženi Prekmurja bodo še naprej razvijali, če pa je odgovor ne, potem moramo premisliti, kakšne naloge nas čakajo, kako bi lahko sodelovali univerzi na Madžarskem in v Sloveniji oziroma njihovi strokovnjaki. To je zelo pomembno vprašanje za prihodnost. Poglejmo srednjo šolo in osnovno šolo in nivo izobraževanja v teh ustanovah. Naši otroci so naš največji zaklad. Kaj jim damo s sabo na pot? Učitelji, ki poučujejo v teh šolah - ali na primernem nivoju poznajo madžarski jezik, ali imamo zagotovila, da znanje jezika je samoumevno tudi za starše. Nihče se ne čudi, da takrat, ko so razpisi, recimo, za kakšno službo, potem je – potem so zahteve po enotni akreditacijski stopnji v Evropski uniji. Lahko povem, da takrat, ko je volja, in takrat, ko je namen, se lahko naučimo tujih jezikov. Ne samo enega tujega jezika, ampak tudi več. Tako starši kot tudi otroci so zainteresirani in je v njihovem interesu, da obvladajo ne samo manjšinski jezik, ampak več evropskih jezikov. Torej, konkurenca je zelo visoka in se moramo osredotočiti na to, kaj je tisto, kar moramo nuditi v izobraževanju v materinščini. Zelo pomembni so seveda zakoni, predpisi in so tudi tukaj tehnična vprašanja. Tukaj mislim, da je zelo pomembno sodelovanje, saj tudi v Porabju so težave, kar se tiče poučevanja v materinščini, in tudi tam so predpisali ustrezno znanje jezika.  Na tem področju bi lahko naredili velik korak naprej in tukaj vas vabim k sodelovanju vse vas, vse strokovnjake, ki so tukaj na današnjem posvetu.  Občasna izmenjava učiteljev je zelo dobra priložnost, da bi zagotovili primerno kakovost. Naj bomo inovativni in učinkoviti.  Kar se tiče metodike poučevanja, tukaj bi nadaljevala, da ni dovolj, da govorimo o madžarščini na učnih urah in da napišemo nekaj novih besed v madžarščini na tablo. To ni samo naš problem, po celi Evropi je problem primerna metodika za manjšine. Recimo, na Finskem, na Irskem. Menim, da o tem se splača pogovoriti z našimi evropskimi partnerji in ni sramota, če uporabljamo najboljšo prakso na tem področju. Tako da mogoče lahko tudi o tem razmišljamo, ko razmišljamo o sodelovanju. Velikokrat se sklicujemo na naše manjšine kot na mostove, ki povezujejo naši državi. In če izobraževanje ne bo primerno, potem se bojim, da v naslednjih 60 letih ne bomo mogli sploh govoriti o manjšinah. Tako da je – moramo se ukvarjati s temi vprašanji in sem zelo hvaležna, da smo lahko tukaj v Državnem zboru Republike Slovenije in da je tako veliko udeležencev posveta. Veliko uspeha vam želim na posvetu in lep dober dan. / aplavz/
/ govori v madžarskem jeziku/  Ob tej priložnosti bi prosil oziroma predal besedo Martini Vuk, državni sekretarki na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport.  Izvolite.
Martina Vuk
Hvala lepa. Spoštovana oba gostitelja, predsednik in podpredsednik, spoštovani predsednik Državnega sveta, spoštovane gospe in gospodje! 60. obletnica dvojezičnega šolstva je ravno prava in idealna priložnost za to, da si izmenjamo mnenja in poglede na to, kako dvojezično izobraževanje pri nas poteka, kakšni so nadaljnji izzivi, kakšne so potrebe in kaj lahko s skupnimi močmi in sodelovanjem storimo v prihodnje. Živimo namreč v času, ko so spremembe in preobrazbe sveta vsakodnevnica. Dve temeljni univerzalni težnji, ki narekujeta in hkrati odsevata to preobrazbo, sta na eni strani pluralizem na drugi pa globalizem. Geografski prostori Evrope in Sveta kjer se srečujejo narodi, različne kulture, mnogi jeziki in tradicije, so pomemben dejavnik nastajanja te nove življenjske stvarnosti za katero si želimo, da bo povezala svet v uresničljiv in prijazen življenjski prostor in ne bo mesto konfliktnih situacij in nemirov. Bolj kot kdajkoli se tudi na področju izobraževanja vse bolj uveljavlja zavest o nujnosti tega povezovanja o pomenu skupnega in strpnega iskanja odgovorov, ki najprej segajo v ozke nacionalne ali celo lokalne okvirje in naj bodo naravnani k vsakemu posamezniku in posameznici in k potrebam skupnosti. Šola je del širše družbene dinamike, ni ločena od vseh vplivov zunanjega sveta, zato je to eno od področij, ki je ni mogoče nikoli dokončno urediti ali pa, ki ne more biti nedovzetna za vse spremembe, ki se dogajajo v času in prostoru. Vedno ostaja odprta cela vrsta vprašanj in izzivov za prihodnost. Tudi dileme tako imenovanega manjšinskega šolstva so vsej prej kot enostavne. Upadanje števila šoloobveznih otrok in vsi izzivi, ki se v zvezi s tem pojavljajo, prilaganje in iskanje primernih rešitev ob šolskih spremembah celotnega šolskega sistema ter vse novosti se v šolah, narodnih skupnosti odražajo toliko bolj pereče in ostro. Zato je prav od zavezanosti vseh tistih, ki delujejo v šolskem prostoru tudi in zlasti od vzgojiteljic, vzgojiteljev, učiteljic, učiteljev v veliki meri odvisno ali bo šola še ostala hrbtenica družbenega in narodnostnega razvoja. Učitelji imajo tako na teh območjih nalogo poleg visoko kakovostnega izobraževanja tudi oblikovati mlade ljudi v trdne, samozavestne in močne osebnosti, ki bodo znale najti svoje mesto tako znotraj lastne skupnosti kot tudi v povezovanju v širšem socialnem in kulturnem prostoru. V takšnih specifičnih razmerah je mnogo odvisno tudi od posluha šolske in siceršnje politike večinskega naroda ter pripravljenosti za reševanje sprotnih izzivov. Dovolite mi, da poudarim, da je ravno zato v Republiki Sloveniji vzgoja in izobraževanje pripadnic in pripadnikov narodnih skupnosti sestavni del celotnega sistema vzgoje in izobraževanja, ima pa seveda tudi posebne cilje, ki omogočajo pripadnicam in pripadnikom narodnih skupnosti ohranjanje jezikovne in kulturne identitete in razvijanje sožitja med ljudmi, ki živijo na narodnostno mešanih območjih. Tudi Ustava določa v svojem 64. členu, da imajo pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku ter pravico, da sodelujejo pri oblikovanju te vzgoje in izobraževanja. Tako imamo razvita dva modela izobraževanja na narodnostno mešanem območju kjer živi italijanska narodna skupnost, poteka vzgojno-izobraževalno delo v vrtcih in šolah posebej v italijanskem in v slovenskem jeziku, je pa v vsaki od teh šol na eni strani slovenski jezik in na drugi strani italijanski jezik obvezen predmet. Starši se sami odločijo v katerem učnem jeziku se bo otrok izobraževal in katero šolo bo obiskoval. Na narodnostno mešanem območju kjer pa živi madžarska narodna skupnost pa poteka vzgojno-izobraževalno delo v vrtcih in šolah dvojezično, to pomeni tako v slovenskem kot v madžarskem jeziku in vsi otroci na tem območju obiskujejo dvojezični pouk.  Posebnosti dela vzgojno-izobraževalnega sistema in uresničevanje posebnih pravic pripadnic in pripadnikov narodnih skupnosti na tem našem področju vzgoje in izobraževanja ureja poseben zakon. Hkrati pa je pomembno ne samo na ta način sistemskega urejanja zakoni, ampak tudi dejansko vsakodnevno vlagati in širiti to spoznanje in to skušamo delati tudi s podporo različnim projektom tudi iz evropskih sredstev tako za usposabljanje učiteljic, učiteljev, kot tudi z drugimi učinki razvoja dvojezičnega šolstva.  Naj zaključim z mislijo, da šolstvo za narodno skupnost ostaja vsekakor temelj njene rasti njenega razvoja, zato je potrebno nadaljevati z vlaganji, tako finančnimi kot vsebinskimi v njegovo kvaliteto in v   (nadaljevanje) njegov razvoj. Izjemno pomembnost pa jo odraža potreba po ohranjanju, širjenju in tudi po tem, da živimo naše skupne vrednote, kot so solidarnost, sožitje, sobivanje, povezovanje, večkulturnost, večjezikovnost in odprava vseh vrst diskriminacije.  Želim vam uspešen posvet in hvala lepa. / aplavz/
Hvala lepa, gospa državna sekretarka. Kot predsednik našega Odbora za narodnosti bi rad povedal tudi sam nekaj uvodnih misli. Dvojezično izobraževanje, danes smo že večkrat slišali, je staro 60 let. Pravzaprav to zdaj praznujemo uvedbo v enojezičnih šolah, torej madžarske šole so ukinili 56. leta in po uradni verziji zato, ker ni bilo dovolj učencev, kar pa seveda težko si to zamišljam, kajti takrat je bilo veliko več otrok v družinah, istočasno pa je dejstvo, da praktično poleg osnovnih šol ni bilo možnosti, da bi se naprej otroci učili v drugih šolah, ni bilo srednjih šol, ni bilo drugih možnosti. To pomeni, da madžarski starši so bili praktični in seveda so odločili tako, da bodo raje svoje otroke vpisovali v slovenske oddelke. Torej jaz mislim, da je to bilo delno politična odločitev, delno pa dejansko vprašanje praktičnosti. Kot smo omenili, 1959. leta smo začeli z dvojezičnim izobraževanjem. Torej dvojezično izobraževanje, ko je, je dolgo časa, kolikor se jaz spomnim, torej tudi jaz sem sad tega dvojezičnega izobraževanja, tako da zame je bilo to sveta krava, kajti nismo smeli o tem govoriti, vsaj tipično ne. Torej malo smo bili tako kot za mrtvega, ali bom kaj dobrega rekel o njem ali bom pa tiho. Torej spomnim se kot dijak, da ne enkrat takrat, ko smo iz ministrstva prišli k nam pogledat ure, potem smo s holivudsko preciznostjo nas pripravili, da bi zgledalo tako, da je ta sistem najboljši sistem na svetu. In ker pač tisti, ki so recimo bili odgovorni za dvojezično šolstvo, so dobili to podobo, zaradi tega tudi praktično dolgo časa niso verjeli, da dvojezično izobraževanje v praksi ne deluje tako dobro, kot pa recimo kažejo morda določene študije, analize ali pa mnenja posameznikov. Morda v zadnjih 10 letih smo začeli tudi s konstruktivno kritiko pregledovati to dvojezično izobraževanje in iskati možnosti, na kak način bi lahko to lahko spremenili. Torej današnji posvet, torej tudi ta ni organiziran s tem ciljem, da bi pregledovali, kako je bilo v preteklosti, kajti to ne moremo nič spremeniti. Veliko bolj pomembno je vprašanje, kako naprej, v katero smer naprej. In v nekaj, če pogledamo recimo zadnja 3 leta in kaj se je takrat dogajalo, lahko ugotovimo, da z dvojezičnim izobraževanjem v taki obliki nismo zadovoljni ne Slovenci ne Madžari. Pravzaprav to nas spodbuja, da nekaj vendarle spremenimo na sedanjem načinu. Veliko je vprašanj, veliko izzivov pred nami, kako to spremeniti, kako bi bilo bolj učinkovito za naprej. Torej jaz osebno mislim, torej so namreč osebe, ki pravijo, da bi bilo potrebno zopet uvesti madžarske šole in potem Slovenci pa pač slovenske šole, torej podoben model bi želeli uvesti, kot je to recimo v primeru na obali z italijanskim izobraževanjem. Torej jaz osebno podpiram dvojezično izobraževanje, vendarle pa je potrebno spremembe, in sicer tako, da znotraj dvojezičnega izobraževanja je potrebno dati madžarskemu jeziku večji poudarek. Torej spremembe, kakršnekoli že bodo na srednjih letih, kajti prepričan sem, da bo potrebno spremeniti marsikaj, torej morali bomo biti tukaj zelo, zelo previdni. Zelo pomemben je dialog, tako znotraj madžarske skupnosti, kajti tudi tu so večinski narodi in pa med večinskim narodom in  (nadaljevanje) ministrstvi. Torej zelo pomembno je, da se razumemo in da spoštujemo drug drugega. Zelo pomembno je tudi, da večinski narod razume naše pravice kot narod, da tudi naslednje generacije v Pomurju, ki bodo izvirale iz madžarskih družin ali pa mešanih družin, da se naučijo madžarsko in da tudi tako lahko živijo svoje vsakdanje življenje na tistem območju.  Pravzaprav so izzivi, veliko jih je. Prepričan sem, da bomo dovolj modri za to, torej vsi, torej vsi narodnosti, politiki, starši, stroka, ministrstva, torej vsi, ki so zadevni v teh vprašanjih, da bodo sprejete take spremembe, ki bodo prispevale k temu, k ohranjanju madžarske narodnosti in pa k dvojezičnosti na Pomurju. In da bomo lahko ponudili model, ki bo sprejemljiv tudi za večinski narod, kajti tudi zame je to zelo pomembno tudi to, da Slovenci in pa druge narodnosti oziroma večinski narod in madžarski narod, torej, da imajo tudi oni nek pozitivni pristop k kulturi madžarske narodnosti. Torej hvala lepa, kot uvod sem želel povedati toliko.
/ Izklopljen mikrofon/ Predsedniku Komisije za narodni skupnosti, gospodu Feliceju Žiži. Izvolite. /Aplavz/
Hvala za besedo. Dober dan in lep pozdrav vsem prisotnim.  Jaz bom nadaljeval v italijanskem jeziku. Najprej bi se rad zahvalil predsedniku oziroma madžarskemu poslancu, torej poslancu madžarske skupnosti Ferencu Horváthu in se mu zahvaljujem za vabilo. Rad bi se zahvalil tudi predsedniku državnega sveta Republike Slovenije Alojzu Kovšci, njeni ekscelenci, madžarski veleposlanici v Sloveniji in generalni sekretarki na Ministrstvu za šolstvo in šport. Rad bi pozdravil tudi vse predstavnike oblasti v dvorani in tudi učitelje in učence različnih šol na današnjem Posvetu o 60. obletnici dvojezične madžarske šole v Sloveniji. Pozdravljam obenem tudi vse goste, ki so danes tukaj prisotni v dvorani. Danes obeležujemo pomemben dan za avtohtono madžarsko skupnost v Sloveniji. 60 let je zagotovo zavidljiv rezultat za dvojezično šolo. Slišali smo že besede predsednika pred mano, orisal je zgodovino te šole v Republiki Sloveniji. Poučevanje jezika in sicer madžarskega in italijanskega jezika, torej jezika dveh manjšin v Sloveniji, pa tudi v drugih državah. Poučevanje manjšinskih jezikov je temelj za identiteto nekega naroda in to je tudi nedvomno najpomembnejši element, ki omogoča razvoj kulture in posameznikov različnih narodnosti, zlasti, ko pa govorimo o manjšinah na našem ozemlju. Madžarska dvojezična šola je torej nedvomno pomembna prav za ohranjanje te identitete in poučevanje v tem primeru madžarskega jezika je, tako kot smo že slišali, se začne že v družini. Otroci se jezika naučijo še doma, še preden vstopijo v vrtec, družina igra torej pomembno vlogo, pomembno pa je tudi, da se otroci naučijo svojega materinega jezika. Pogosto ne gre za samo en materni jezik, vemo, da imamo mešane zakone in torej imamo otroke, ki zrastejo v   madžarski skupnosti v dvojezični ali večjezični družini, je pa zelo pomembno, da se otroci v družinskem okolju naučijo vse jezike, ki tej družini predstavljajo materni jezik. Torej materinega in očetovega jezika. Pomembno je tudi, da se jim zagotovi nadaljevanje negovanja jezika v šolskem sistemu, torej v vrtcih – v tem primeru madžarskih vrtcih – in osnovnih šolah, kjer je materni jezik prevladujoči jezik. To bo jezik, ki bo nekako jim sledil ves razvoj po celotnem šolskem sistemu.  Seveda imamo težave, obstajajo težave, slišali smo, da obstajajo težave tako med madžarsko manjšino kot tudi v italijanski manjšini glede števil pripadnikov manjšine, ki obiskujejo šolo. In to je ključnega pomena, da se ohrani jezik, da tudi v prihodnosti zastopa jezikovno manjšino v celotnem teku izobraževanja. Torej, od vrtca prek osnovne šole, srednje šole, do univerze.  Kakovost učiteljev je zagotovo težava, s katero se bo treba soočiti, in se redno moramo s tem vprašanjem soočati vsako leto. Ker tako učitelji kot pedagogi oziroma pomočniki v vrtcih, osnovnih šolah imajo ustrezne jezikovne kompetence tudi na področjih – in tudi v snoveh, ki jih poučujejo – ker bomo samo na ta način lahko zagotovili, da bodo pripadniki tako madžarske kot italijanske manjšinske skupnosti se lahko tudi primerno vključili v kulturno in gospodarsko življenje države, v kateri živimo. Torej Republike Slovenije.  Če mi je dovoljeno, bi naredil majhno primerjavo med dvojezično šolo za madžarsko manjšino in dvojezično šolo za italijansko manjšino. In torej na Obali, v štirih obalnih občinah – italijanske šole v teh naših dvojezičnih občinah – ni bila nikoli prekinjena. Spremenil se je sistem v povojnem obdobju že s Pariškim mirovnim sporazumom iz februarja leta 1947. Nato pa se je stanje še utrdilo tudi z Londonskim memorandumom iz leta 1954, v katerem so se navedle vse izobraževalne ustanove, torej šole, vrtci, v teh štirih občinah. V vseh teh letih se je sistem prilagajal – tako jugoslovanskemu, nato slovenskemu – sistemu, tako da smo spremenili tako osnovno šolo kot srednjo šolo. Veliko spremembo pa smo videli predvsem v številu vpisanih. Na tem območju, na katerem živi italijanska nacionalna skupnost, smo imeli štiri obdobja. Prvo obdobje je bilo obdobje takojšnjega povojnega obdobja in torej tam smo videli močno zmanjšanje števila med leti 1947 in 1956 - do 70, 80 % se je zmanjšalo število učencev, ki so obiskovali italijanske šole. Pač zaradi izselitve italijanskega prebivalstva, ki nam je vsem znana. Te številke so ostale vse do 70. let, potem pa smo v 70. in 80. letih videli povečano število vpisov tudi s strani večinskega naroda v naše šole. In torej prvi učenci, ki niso bili materni govorci italijanskega jezika, so se začeli vpisovati v naše šole v 70. in 80. letih. Tretje obdobje je obdobje po osamosvojitvi Slovenije, torej od leta 1991 dalje, ko so tudi prebivalci drugih bivših jugoslovanskih republik se začeli vpisovati v vedno večjem številu v šole z italijanskim učnim jezikom. In te šole so postopoma postajale multikulturne enojezične šole,   (nadaljevanje) v katerih je jezik poučevanja vendarle bil italijanščina v vseh snovi, razen seveda pri pouku angleščine in slovenščine. 4. obdobje je obdobje po letu 2010, ko so se v naše šole začeli vpisovati tudi učenci iz drugih držav, torej ne iz bivše Jugoslavije, torej zlasti Rusije in Ukrajine. In torej lahko vidimo, da imamo med našimi učenci, ki imajo italijanščino za materni jezik, da so oni dejansko manjšina v naši šoli. Pomembno pa je, da se jezik poučuje na določeni kakovosti ravni, in to, da prevladuje v šolskem okolju na tak način, da tudi ostali, ki niso pripadniki italijanske manjšinske skupnosti, se naučijo jezika, ker, kot smo rekli, jezik predstavlja identiteto in temelj za razvoj kulture vsakega naroda, torej tudi italijanskega naroda, in torej tudi za razvoj posameznikov. Vsi torej, ki zaključijo vrtec, torej predšolski del izobraževanja, potem pa šolski del izobraževanja, zapustijo ta sistem z dobrim znanjem italijanskega jezika. To je torej dober način, da se jezik na terenu uveljavi, ker tako vedno večje število ljudi vsaj potencialno zna italijanščino in torej uveljavlja dejansko dvojezičnost na našem območju. Žal vidimo, da ni vedno tako, teorija je namreč eno, praksa je pa nekaj drugega. S tega vidika imamo določene težave pri izvajanju same dvojezičnosti in si prizadevamo tudi s pomočjo Vlade Republike Slovenije in vseh pristojnih organov, ki so zadolženi za nadzor na izvajanjem dvojezičnosti, si pri njih prizadevamo, da bo tudi dvojezičnost tudi konkretno in bolj učinkovito prisotna na terenu.  S tem bi jaz tudi zaključil in vam ob 60. obletnici dvojezične madžarske šole želim, da bi to bila dodatna spodbuda, da se okrepi vaša šola, da se dodatno okrepi vloga vašega jezika, da se veliko bolje razširi na tem območju, na katerem živi madžarska narodna skupnost. In vam želim, da bi v prihodnjih letih se vaš jezik na tem območju tako razširil, da se tudi konkretno vidi v realnem svetu. Najlepša hvala. / aplavz/
Hvala lepa, gospod poslanec. S tem smo zaključili s pozdravnimi nagovori. In preden bomo nadaljevali s prispevki, predlagam, da si skupaj ogledamo videoposnetek, ki ga je pripravil RTV studio Lendava, ki se jim zahvaljujem za to. Izvolite.  / predstavitev posnetka RTV studio Lendava/ /Aplavz/  Menim, da ta film je zelo dobro prikazal situacijo. Mogoče bi prešli na prispevke, mogoče ni to v navadi, ampak najprej predamo besedo mladim oziroma dijakinji, ki bo predstavila svoje vidike glede dvojezičnega šolstva in narodne skupnosti.
…prosim gospodično Ano Toplak, da predstavi svoj pogled na dvojezično šolstvo in sploh narodnostno vprašanje.  Izvoli.
Ana Toplak
Sedanjost in prihodnost kulture v našem kraju. Lendava je majhno mesto. Tako majhno, da bi lahko rekli, da se v Lendavi vsi med seboj poznamo. Menim, da se človekova kultura začne pri pozdravljanju drug drugega. Zame niti ni pomembno v katere jeziku, pomembno je, da pozdravimo. Ponavadi pozdravimo naš znance, ampak tukaj v Lendavi, lahko rečemo, da pozdravljanje ni v modi, ampak nič hudega, saj so mladi. Nekaterim pomeni pestrost kulturne ponudbe zelo veliko. Pri nas je veliko kulturnih dogodkov in prireditev. Poudarek pa je na veliko. Kakovost le-teh pa je že drugo vprašanje. Mislim, da imamo še kaj popraviti. Recimo poglejmo gledališke predstave. Madžarski abonma. Mislim, da si Lendava zasluži tudi kaj boljšega od nekaj slabo izvedenih operet. Ni dobra uvožena kultura. Menim, da je bil nastop naših domačih, sicer amaterskih igralcev, veliko boljši od nekaterih predstav iz ponujenega abonmaja, na sploh, kar se tiče kakovosti. Mislim, da so to pomembne reči. Ne glede na predstave, pa kot pripadnica Prekmurske madžarske mladine ob kvaliteti predstav še pogrešam… so opazke in kritike odraslih. Kar nekaj let že nisem zasledila nobenega članka ali oddaje o naših medijih, ki ne bi prehvalil na primer gledaliških predstav. Včasih bi lahko celo brez slabe vesti rekli, da so slabe, vendar tega javnost nikoli ne bo izvedela, saj slišijo oziroma berejo od teh le dobre in pohvalne stvari.  Prekmurje in Lendava imata potencial prave kulturne oaze. Lahko bi bil prostor, kjer se človek napoji, imamo bogato tradicijo, veliko običajev, neko čudovito zmes kulturne dveh narodov. Menim pa, da tu živeči vseeno ne znamo tega primerno ceniti. Veliko je navidezne kulture, navidezno je recimo, da pokažemo drugemu svetu, v resnici pa tega ne mislimo in ne živimo, ne verjamemo in ne čutimo. Kot primer vzamemo dvojezičnost. Mislim, da ljudje v lastnih družinah, madžarskega jezika ne znajo ceniti, opaziti, biti ponosni. Mislim tudi to, da ni treba ravno / nerazumljivo/, da nekdo po 12 letih aktivnega učenja madžarščine, ni sposoben tvoriti kolikor toliko smiselnega stavka, medtem ko otroci madžarske narodnosti govorimo tekoče slovensko, celo jo obvladamo v naravni materinščini in tukaj to nima nobene zveze z narodno pripadnostjo ali kakršnokoli diskriminacijo. To je stvar spoštovanja in temelj kulture. Tega spoštovanja pa nam danes še kako primanjkuje, tako odraslim, kot tudi mladim. Spoštovanje strpnosti drug do drugega, do naše dediščine, kulture. Žal mi je, da kulture ne živimo vsak dan, v šoli, vsepovsod in mislim, da je dvojezičnost zelo pomembna… je zelo pomembno poučevanje madžarskega jezika in sem hvaležna, da se lahko učim madžarščine in da se lahko izobražujem v svojem materinem jeziku. Da lahko madžarščino uporabljam ne le doma, ampak tudi v svojem okolju, v šoli, na uradih, da so prireditve, tekmovanje, programi. mislim, da je dvojezičnost zelo pomembna, saj poznamo dve kulturi, rastemo v dveh kulturah, živimo ti dve kulturi in smo tako bolj bogati. Tudi dvojezično šolstvo ima pomanjkljivosti in te pomanjkljivosti lahko presežemo skupaj. Tako učitelji in tudi učenci bi lahko madžarščino uporabljali več. Da madžarskega jezika dijaki ne bi dojemali kot breme ali dodatno delo, ampak kot priložnost dodano vrednot, za več znanja, ki jim bo kasneje samo pomagalo.  Moteče je včasih, da se v pogovoru, v dialogu prilagajajo le otroci, ki jih je materinščina madžarski jezik, bi lahko bili bolj strpni, prilagodljivi, tudi drugi. Namesto učenja v ločenih jezikovnih učnih skupinah, tudi če nimamo primernih učbenikov in drugih učnih pripomočkov, bi se lahko učili hkrati, ker naj bi bila oba jezika enako pomembna. In tisti, ki znajo oba jezika so bogatejši. Upam, da bodo ljudje v prihodnosti začeli drugače razmišljati, da bodo pomislili na kvaliteto, ne le na kvantiteto, ampak nikoli se ne. Živimo v površnem in plehkem svetu, ne znamo prisluhniti drug drugemu, besede ne sežejo do globine, le podrsnejo ob človekova ušesa, globlje pa ne prodro. Ne pridejo preko majhnih predorov do lobanje in možganske skorje, do uma in razuma, od koder bi počasi po živcih in žilah, po hrbtenici prešle do reber, ki objemajo pljuča in srce. Da bi ne le gledali, ampak videli, ne le poslušali(?), tudi slišali in razumeli, da bi se nas dotaknilo, da je kultura pomembna vsak dan. Da je vredna tega, da jo živimo.  Zavedati se je treba, da je treba spoštovati sebe in druge, kot narod, kot posameznike in pripadnike nečesa, kajti človek je lahko svoboden, dokler ne zaničuje svobode drugega… / aplavz/ zato bi moral vsak človek kulturo poznati, razumeti, poznati, čutiti in živeti. / konec aplavza/
Na oder oziroma za mikrofon vabim gospoda mag. Stanka Baluha, direktorja Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti. Izvolite.
Stanko Baluh
Hvala. Smo? Smo. / smeh/ Spoštovani predsednik Državnega sveta, Alojz Kovšca, ekscelenca Judit, spoštovana oba poslanca Felice in Ferenc! Spoštovani učitelji in učenci, vam je danes čestitka! Mi bomo veliko govorili o teh stvareh na teoretski ravni, praktični ravni, ampak to, kar je bilo sedaj pred mano je življenjsko, to je tisto, kar vi živite vsak dan, tako da je kar težko priti na temo, ki sem si jo jaz tukaj izbral v svojem ekspozeju.  Ampak na začetku mi dovolite, da vam res iskreno čestitam 60 let. To je zavidljiva doba! In seveda zaželim še naslednjih let, tako kot je danes že bilo večkrat omenjeno. Kot ste recimo v tem svojem vabilu danes tudi zapisali je minilo natanko 60 let, ko je dvojezičnost na narodnostno mešanem območju stopila v osnovne šole. Da pa je ta model lahko stopil v veljavo, je pa moral biti nekdo, se pravi država, ki je ta model tudi omogočila in postavila pravno-formalne okvire. Veliko bo danes prakse, veliko bo teorije govora, ampak dovolite mi, da se jaz teh pravnih temeljev samo na kratko dotaknem, vsaj v tistem delu, ko je nastajala tudi naša nova država Republika Slovenija. In tako sem se ozrl nazaj, kje je Republika Slovenija naredila prvi korak, ki je pomemben v širšem kontekstu, o katerem danes govorimo, in sem zasledil sporazum o političnih strankah in poslanskih skupinah, zastopanih v parlamentu, o skupnem nastopu na plebiscitu, ki so ga 6. decembra 1990 podpisale vse politične stranke, vključno s klubom delegatov narodnih skupnosti. V omenjenem dokumentu so se podpisniki zavezali, da Republika Slovenija varuje italijansko in madžarsko narodno skupnost in druge skupnosti, živeče na teritoriju Republike Slovenije. V duhu opisanega pozitivnega odnosa do navedenih manjšinskih skupnosti, se je oblikovala tudi Ustava Republike Slovenije. V tem krovnem dokumentu sta največje pozornosti deležni prav madžarska in italijanska narodna skupnost. Na nek način lahko tudi rečemo oziroma trdimo, da je bil pripravljen okvir za izgradnjo ustreznega odnosa med državo in ohranjanjem narodnostne identitete pripadnikov narodnostnih skupnosti. Kot bi rekel profesor dr. Komac, je pa osrednja ideja omenjenega odnosa izgrajevanje procesov integracije in sočasne skrbi države za ohranjanje in razvijanje etnično posebnih identitet, kultur, jezikovnih različnosti in tako dalje. Prav takšen proces je tisti, ki ga lahko štejemo med tiste procese, ki pospešujejo participacijo narodnih skupnosti v vseh segmentih družbe. V vseh segmentih družbe. Tu ne gre za stratifikacijo, ampak vsestransko spoštovanje prirojenih etničnih različnosti na katere so pripadniki manjšinske skupnosti vezani, hkrati pa pomeni upoštevanje kulturne različnosti o kateri je moja predhodnica tako dobro govorila. Že sama določba v Ustavi Republike Slovenije pomeni, da je Republika Slovenija v odnosu izpostavljala benevolenten odnos do obeh narodnih skupnosti.  Tako v 5. členu Ustava določa, da država na sovjem ozemlju varuje in zagotavlja  (nadaljevanje) pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Nadalje, v 11. členu Ustava Republike Slovenije določa - in kar je po mojem mnenju temelj, podlaga za dvojezičnost - uradni jezik v Sloveniji je slovenščina, na območjih občin, v katerih živita italijanska in madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina. Tukaj jaz mislim, da je osnova vsega. V nadaljevanju pa lahko rečemo, da je v 64. členu Ustave navedba zbirka posebnih pravic obeh avtohtonih narodnih skupnosti. Če se jih dotaknem samo nekaterih. Gre za pravico uporabe svojih narodnih simbolov, potem ohranjanje svoje narodnostne identitete, pravica razvoja gospodarstva, kulture, javnega obveščanja, založništva in tako dalje in seveda pravica do oblikovanja in razvijanja vzgoje in izobraževanja v skladu z zakonom, pravica do dvojezičnega šolstva v skladu z zakonom in tako dalje in tako dalje. To je osnova teh posebnih pravic. Na prvi pogled morebiti zgleda, da je ta obseg pravic na področju šolstva prepuščen širokemu polju zakonodajalčeve presoje, pa ni tako, vendar je potrebno poudariti, da že sama omemba v Ustavi pomeni, da mora zakonodajalec predvideti in kot drugo, zakonodajalec jih mora urediti tako, da upošteva namen njihovih določil v Ustavi, to pomeni ohranitev kulture, jezikovne identitete in tako dalje in tako dalje. No in prav dvojezično izobraževanje je eden tistih elementov, ki na specifičen način zagotavljajo ohranjanje in razvoj madžarske identitete. Republika Slovenija je kot samostojni mednarodni pravni subjekt, bi jaz na nek način rekel, da imamo zelo moderno zasnovano Ustavo. Primer, 14. člen Ustave, enakost pred zakonom, kjer Republika Slovenija zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, rojstvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje in tako dalje. Prav s takšnim členom lahko Republika Slovenija praktično pristopi vsakemu temeljnemu dokumentu na univerzalni ali pa regionalni ravni. Torej v tem kontekstu se je potrebno zavedati, da je nediskriminacija in zagotavljanje formalne enakopravnosti pri uživanju splošnih človekovih pravic temelj, na katerem je posledično mogoče nadgraditi, uveljaviti posebne manjšinske pravice in posebne ukrepe, ki so v korist manjšinske skupnosti in njihovih pripadnikov. Poznavajoč evropski manjšinski prostor lahko mirne duše tudi zatrdim, da je za mnoge evropske države takšen proces, kot da poznamo tukaj v Sloveniji, trd oreh, da ne rečem, da je celo Slovenija v nekaterih segmentih presegla to raven, ki jo postavlja evropski prostor za urejanje manjšinske tematike v Evropi. In kot sam tudi opažam, mnogo evropskih držav urejanje manjšinskih pravic prepušča še zgolj in samo na neki vrsti deklarativni ravni. Seveda pa je nujno potrebno priznati, da je na tem segmentu Svet Evrope naredil kar velik korak naprej, pretežno v začetku 90. let, ko je bila sprejeta že danes enkrat omenjena Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih. Slovenija jo je podpisala leta 1997. In tukaj je zelo pomembno, 8. člen listine je v celoti namenjen izobraževanju in se veže na celotni korpus manjšinskega izobraževanja. Ter drugi takšen poseben dokument je Okvirna konvencija o regionalnih ali manjšinskih jezikih, ki je Slovenija podpisala februarja 1995 in se v 2. poglavju v 12., 13. in 14. členu konkretno veže na izobraževanje oziroma manjšinsko izobraževanje. In to je Slovenija tudi podpisala in ratificirala. Kaj je potrebno ob tem opozoriti? Da je Slovenija ob deponiranju obeh omenjenih dokumentov sama sebe kot Republika Slovenija takrat zavezovala, in citiram: »Glede na to, kot vsi vemo, po vsej verjetnosti veste, da Okvirna konvencija za zaščito narodnih manjšin ne vsebuje definicije pojma manjšine in je v vsaki podpisnici prepuščeno, da določi skupine, ki jih bo obravnavala kot narodne manjšine Vlada Republike Slovenije, takratna Vlada v skladu z Ustavo in notranjo zakonodajo izjavila, da sta to avtohtona italijanska in madžarska narodna skupnost. Se pravi, ponovno dokaz na mednarodni ravni benevolenten odnos Republike Slovenije do položaja narodne skupnosti v Republiki Sloveniji. Seveda pa nas do sklenitve kroga privede določba 18. člena okvirne konvencije, že danes omenjene, kjer napotujejo države članice, da si prizadevajo po potrebi sklepati dvostranske ali večstranske sporazume zlasti s sosednjimi državami z namenom zagotoviti varstvo pripadnikov narodnih skupnosti in tukaj ima Slovenija sklenjene bilateralne sporazume tako z Republiko Italijo kot tudi z Republiko Madžarsko. Danes je bil že eden omenjen. Jaz bi še izpostavil samo varstvo madžarske manjšine v Sloveniji ureja tudi pogodbo o prijateljstvu in sodelovanju med Republiko Slovenijo in Republiko madžarsko ter drugi posebni dokument, ki je še vedno močno v veljavi, pa je sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji iz leta 1992. Torej primerjalne obveznosti sprejetih v omenjenih mednarodnih dokumentih in pa v slovenski pravni ureditvi so pokazatelji, da Slovenija izpolnjuje sprejete obveze, ampak lahko rečemo, da nekatera merila v evropskih standardih tudi presega. Lahko bi celo zatrdili, da na nek način ne vidimo, da bi obstajala kje kakšna pravna praznina, kar pa ne pomeni, da imamo v praksi opraviti z absolutnim perfekcionizmom. Še daleč od tega, ampak kljub temu lahko večkrat opazimo tudi pripombe na račun Republike Slovenije s strani mednarodnih pravnih institucij in pa, kar je največje, žal je moč zaslediti to tudi po ocenah narodnih skupnosti samih. Torej, seveda tega ne moremo pripisati na račun, kot sem že rekel, sistemske nedorečenosti, ampak morda tudi, ampak predvsem na rovaž pomanjkljive pravne kulture v Republiki Sloveniji.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Ker nekako časovnica predvideva, da bi približno ob 12.30 končali, zato bi prosil predavatelje, da so kolikor se da, da se držijo svoje časovnice. Nisem hotel biti nevljuden, bom pa naslednjič malo opomnil.  Prišlo je sedaj do ene spremembe pri vrstnem redu. Gospa Marija Pisnjak iz Zavoda za šolstvo Republike Slovenije, območne enote Murska Sobota, bo predstavila svoj prispevek.  Izvolite.
Marija Pisnjak
Spoštovani visoki gostje, dragi dijaki, drage kolegice učiteljice, učitelji, lepo pozdravljeni na tem posvetu!  Jaz bom v nadaljevanju večinoma govorila madžarsko. Pripravila pa sem prezentacijo v slovenščini, tako da boste lahko temu sledili, večino teh stvari, ki jih bom povedala v madžarščini, boste našli na prosojnicah.  Za intermezzo na primer, kako se vloge zamenjajo. Gospod predsednik je moj bivši učenec oziroma bivši dijak in… / izklop mikrofona/ V svojem prispevku bom govorila predvsem o tem,… / izklop mikrofona/  Torej, na prvi prosojnici vidimo tudi tiste, ki veliko sodelujejo z Zavodom za šolstvo, ne vidijo celotne slike, s čim vsem se ukvarjamo in s čim podpiramo izobraževanje narodnostnih skupin. Znotraj zavoda imamo skupino za narodnost in ta skupina ima svojo vodjo v Ljubljani. Poleg tega smo tudi strokovni svetovalci na samem terenu. Tudi moj italijanski kolegi na Primorskem, sam v Prekmurju in seveda na obeh narodnostno mešanih območjih, torej tako v Prekmurju kot tudi v Kopru sta člana, ki sta člana te naše skupine. Znotraj zavoda poleg te skupine, to poudarjam zato, da vidite, da na italijanski strani imajo nekako močnejšo podporo kot jo imamo mi tukaj na madžarski strani. Tako da tukaj moramo še nekaj narediti. Na Primorskem imajo tudi slovenskega strokovnega svetovalca in strokovnega svetovalca za italijanski jezik kot drugi jezik. Poleg tega imamo različne programe in v te programe se vključujejo tudi drugi strokovnjaki, ki so pristojni za določeno področje. Iz navedenega lahko ugotovimo, da dvojezično izobraževanje, sedaj ne govorimo o Prekmurju, izobraževalnemu delu v Prekmurju, torej dvojezično izobraževanje bi zahtevalo večjo podporo tudi na področju kadrov, recimo, bi potrebovali dvojezičnega strokovnjaka, svetovalca, ker ne gre samo za to, da poučujemo v drugem jeziku, da je učni jezik drugačen, ampak gre za to, da poučujemo v dveh različnih učnih jezikih in metodika tega dvojezičnega poučevanja je zelo velik izziv tudi za nas. S katerimi nalogami se ukvarjamo znotraj inštituta? Sama skupina, če govorimo o skupini, se ukvarjamo z učbeniki, z delovnimi zvezki, s pripravo le-teh, ki jih potrebujejo v dvojezičnih šolah. Ogromna naloga je še, da pri sistemskih vprašanjih skušamo najti rešitev, tukaj gre recimo za večje spremembe v velikem sistemu. Velik sistem je slovensko izobraževanje. Mi smo le del tega. In nekako moramo slediti tudi spremembam tega velikega sistema. Tukaj gre, recimo, za kulikuralne dokumente, za pripravo le-teh, tukaj gre za učne načrte ali za druga strokovna gradiva. Tudi mi moramo pripraviti tudi različne načrte za predmetnike in urnike in seveda tudi navodila o izvajanju le-teh. To so vsi temeljni dokumenti za delovanje šol in določen šolski sistem, bodisi če gre za osnovno šolo bodisi če gre za srednjo šolo. To je sveto pismo teh šolskih sistemov, teh ustanov. Seveda imamo tudi določene novitete, ki jih vpeljujemo v prakso, spremljamo učinkovitost teh novosti in skušamo odpraviti pomanjkljivosti. V zadnjih letih smo naredili nekaj preizkusov. Ne gre toliko za preizkuse, ampak so postali sestavni del vsakdanje prakse. Recimo eno je to hkratno opismenjevanje otrok. Tukaj gre za / nerazumljivo/ v osnovni šoli. Prej so se morali starši odločiti ali se bodo učili otroci madžarsko ali slovensko. Ko smo pa vpeljali ta model hkratno opismenjevanje, naš namen je bil, da povečamo število učencev madžarskega jezika. To je sedaj že del vsakdanje prakse v naših šolah. Bi malo več časa še prosila. Potem je bila še zunanja diferenciacija. Vidim, da imam zelo malo časa. Ne bi posebej poudarjala, da vse te dejavnosti izvajamo   tako, da tesno sodelujemo z učitelji, s pedagogi, strokovnimi delavci.  Tule na prosojnici vidimo, da je ogromno raznih učnih načrtov za devetletko oziroma odkar je bila devetletka uvedena, je ogromno izbirnih predmetov. Veliko je tega. In smo pripravili tudi učni načrt, da – recimo, učenje madžarskega jezika zunaj narodnostno mešanega območja. Torej tukaj gre za poučevanje madžarskega jezika izven Prekmurja. Potem imamo nadaljnja izobraževanja za učitelje in pedagoge in ta izobraževanja smo mi zorganizirali. Ko sem seštela vse to, sem videla, da v zadnjih par letih smo imeli 80 različnih izobraževanj. Ne samo za učitelje madžarskega jezika in književnosti, ampak tudi za druge učitelje predmetov, ki vsebujejo narodnostno tematiko in vsebino.  Tradicionalno torej se te stvari izvajajo tukaj. Malo tudi na Madžarskem, recimo, poletna izobraževanja, terensko delo, ne bi vsega prebrala, to, kar je napisano na prosojnici. Imamo včasih težje delo. Nekaj let smo imeli malo manj izobraževanj. Ampak dejansko zdaj zaradi podpore z Madžarske imamo vedno več izobraževanj, vedno več jih lahko organiziramo in na tem področju sodelujemo tudi z društvom pedagogov. Poglejmo še naslednje prosojnice. Učitelji – izobraževanje, nadaljnja izobraževanja. Potem imamo tudi učne skupine. Tri različne učne skupine za srednješolske učitelje, za osnovnošolske učitelje. To so sestanki, ko se pogovorimo o novostih, o različnih pristopih.  Kar se tiče učne vsebine učnih gradiv. Znotraj inštituta pripravljamo učbenike za madžarski jezik. Ti učbeniki so že rahlo zastareli, tako da zdaj pripravljamo nove. Tukaj bi poudarila tudi vlogo gostujoče strokovnjakinje z Madžarske, poleg tega pa tudi za predmete, ki imajo narodnostno vsebino, pripravljamo prav tako učbenike. S kakšnimi težavami se soočamo? Težko najdemo avtorje, težko najdemo druge strokovnjake. Tako da – to nam otežuje izdajo novih učbenikov. Gospod predsednik, če še dovolite. Tisti, ki ne vedo – pri nacionalnem preverjanju znanja lahko izbirajo otroci, ali bodo madžarščino ali slovenščino izbrali. V zadnjih letih število učencev, ki izbirajo madžarščino upada. Torej to je tudi neko kazalo za nas, da bi to tendenco spremenili.  Pomembne vloge imajo tekmovanja. Tega ne organiziramo mi, ampak nudimo pa strokovno pomoč pri organizaciji le-teh. Slišali smo tudi Ano in zelo lepo je napisal svoj prispevek. Ta prispevek je dobil tudi nagrado na tekmovanju. Torej, gospod predsednik, če pravite, da naj zaključim svoj prispevek, bom zaključila. Imamo torej pestre naloge, ogromno različnih nalog. Včasih tudi učitelji ne vedo, kdo se skriva za temi nalogami. Skušamo slediti tendencam. Tudi formativno ocenjevanje, formativno spremljanje izvajamo. Imamo seveda tudi zelo dobre stike z Madžarsko, gremo tudi tja na tekmovanja in naslednji teden gremo na strokovni izlet. Ne gre samo za nadaljnja izobraževanja, ampak tudi pri drugih programih pomagamo učiteljem, da se spoznajo z dobrimi praksami. Rada bi predstavila oziroma pokazala, govorili smo o Beli knjigi. Menim, da narodnostno izobraževanje oziroma izobraževanje narodnostnih skupin ima še veliko izzivov. Gre tudi za učenje tujih jezikov in tudi za materinščino, za manjšinski jezik, za modernizacijo in tradicijo, saj ohranjanje jezika in kulturne narodnosti je tradicija in kako to dvojnost razrežiti. Doživljamo tudi hitre spremembe kako lahko smo tukaj kos tem spremembam, saj tisti lar se v velikem sistemu spremeni, ni nujno, da se lahko takoj spremeni tudi v našem manjšem sistemu. Potrebujemo torej še podpore. Zelo lepo se zahvaljujem vsem, ki sodelujejo pri tej veliki nalogi, ki gradijo z nami skupaj, krmilijo našo skupno ladjo in bi citat od Eksipirja, ni torej pomembno samo to, da se naučimo nekaj, ampak da imamo nekakšen odnos do tega, da imamo radi tisto kar delamo.  Hvala lepa. / aplavz./
/ nerazumljivo/, kot naslednjega na govorniški oder vabim gospoda Alberta Scerianija, predsednika obalne samoupravne narodne skupnosti, italijanske narodne skupnosti.  Izvolite.
Alberto Scheriani
Hvala lepa gospod predsednik. Hvala lepa vsem skupaj. Lepo pozdravljeni vsi z moje strani, v prvi vrsti vam, gospod predsednik, vsi, vas gospa ekscelenca in vsi drugi prisotni!  Dovolite mi predvsem, da pozdravim vse prisotne. Najprej bi pozdravil predsednika Kovšco, vas, vašo ekscelenco gospo veleposlanico, vse predstavnike različnih ministrstev, zlasti ministrstva za izobraževanje in šport in drugih ministrstev, predvsem pa seveda učitelji in učence naših šol.  Lep pozdrav vsem, tudi v imenu italijanske skupnosti, ki deluje v štirih obalnih občinah! Po mojem mnenju je zelo pomembno govoriti o šolah, o izobraževanju o mladih, o prihodnjih generacijah. Govorimo namreč o jeziku o kulturi. Vse to pa sem prepričan, je za vse nas, ne glede na našo nacionalno pripadnost nekaj kar nam je zelo pri srcu. Tukaj, ko zastopam italijansko skupnost, moram reči, da je šolski sistem po našem mnenju dober. Italijanska skupnost v Kopru, Izoli, Piranu in od nekaj let tudi v Ankaranu, ima celo vrsto šolskih ustanov. Imamo vrtce, imamo centralne vrtce in območne enote, imamo osnovne šole, torej centralne enote in dislocirane enote, torej periferne osnovne šole. Imamo tri srednje šole, dve gimnaziji in eno tehnično strokovno šolo, ki ji imam čast tudi predsedovati oziroma biti ravnatelj v tej šoli. In to je zame današnji posvet toliko pomembnejši, ker prihajam prav iz sveta šolstva in mi je toliko večje veselje, da sem danes tukaj.  Tudi na našem ozemlju je zgodovina pustila svoje sledi in določene rane, ampak prepričan sem, da moramo gledati v prihodnost in rad se zazrem v prihodnost in govorim o prihodnosti. Moram reči, da so te šole, ki so na meji med Italijo in Slovenijo, v zadnjih letih predvsem po vstopu Slovenije v Evropsko unijo, pogosto šole, ki jih izberejo mladi iz Trsta in Mil, torej iz Italije, ker vidijo,   (nadaljevanje) da so naše šole dobre, zelo dobre, predvsem pa, ker zelo dobro poučujemo v dveh jezikih, ki sta temeljnega pomena na tem območju, kjer živimo, torej tako v italijanščini kot slovenščini. Mladi, ki se vpišejo v našo šolo, imajo neko dodano vrednost, naučijo se namreč tudi jezika naših sosedov. In to je pomembno, to vidijo tudi sosednje države in za nas je to pomembno, ker ko so enkrat padle meje, je tudi res to, da so se tam območja v nekem smislu poenotila, in to je pomembno v Evropi, ki bi jo res radi videli brez meja. Ko govorimo o šolah, jasno, moramo govoriti tudi o šolskem sistemu, o našem ministrstvu, ki nam je dalo na voljo celo vrsto mehanizmov, s katerimi lahko izboljšamo tudi sami kot nacionalna italijanska skupnost svoj šolski sistem. Pa ne samo kot ravnatelj, ampak tudi kot predsednik samoupravne nacionalne skupnosti lahko rečem, da je sodelovanje z Ministrstvom za šolstvo zelo dobro, je na visoki ravni. Moram reči, da so nam vedno priskočili na pomoč, vedno so odgovorili na naše potrebe. Pa če smo potrebovali šolske učbenike, prevode teh učbenikov, tudi uvajanje novih študijskih programov, ki so pomembni za našo nacionalno skupnost, zato ker hočemo in tudi moramo držati, nekako hoditi v korak s časom. Mislim, da se je velik korak naprej na področju izobraževanja naredil predvsem lani, eno leto nazaj, februarja, ko je bil sprejet novi posebni zakon na področju izobraževanja. Jaz sem prepričan, da smo s tem naredili res korak naprej, ker je ministrstvo razumelo potrebe dveh narodnih skupnosti, ki sta zahtevali, da se bolje sliši njun glas v vprašanjih glede izobraževanja učiteljev in poučevanja jezika. Tu bi vas rad spomnil na dva člena, in to sta 21. in 23. člen, v katerih sta v celoti izražena naš interes in pripravljenost sodelovanja, tako pripravljenost ministrstva sodelovati z narodnostno skupnostjo kot tudi naša pripravljenost, naše nacionalne skupnosti, da sodelujemo z ministrstvom in celotnim šolskim sistemom. In to je zelo pomembno, mi kot italijanska skupnost na slovenski Obali vidimo možnost, da se dodatno razvije prav ta naš šolski sistem. Sodelovanje z ministrstvom je pomembno tudi na posameznih projektih, to so projekti, ki jih vidimo, projekti evropskega socialnega sklada. Mi sodelujemo v teh projektih in tudi madžarska skupnost sodeluje v teh projektih. Ti projekti lahko predstavljajo res dodano vrednost za izobraževanje naših učiteljev, dodano vrednost v jeziku in res dodano vrednost tudi za učence, ki obiskujejo naše ustanove. Sem spada tudi sodelovanje cele vrste različnih organizacij, Zavoda za šolstvo, Centra za poklicno izobraževanje, CPI, in tudi tako imenovani DIC. Vse to so pomembne zadeve, ker strežejo našemu šolskemu sistemu in močno, v celoti prispevajo k vsemu temu, kar smo že dosegli in kar dosegamo, te pravice, ki jih je omenil mag. Baluh, glede pravic teh dveh skupnosti, ki živita v Sloveniji. To je pomembno. Imamo torej neko zaporedje, neko sosledje, neko doslednost, od tega, kar se zapiše v zakon, do tega, kar se potem uresniči na terenu. Seveda, če bi bilo vse odlično in perfektno in ne bi bilo nobenih težav, danes ne bi bili tukaj.   (nadaljevanje) Seveda obstajajo stvari, ki se še dajo izboljšati, seveda obstajajo stvari, ki jih lahko skupaj izboljšamo v prihodnosti. In jasno je, da imamo odprt šolski sistem. Šolski sistemi so po definiciji odprti, ker se nenehno spreminjajo. Nacionalne skupnosti pa morajo biti del tega sistema, morajo imeti možnost, da te sisteme dodatno razvijajo, in tudi možnost, da ta sistem soustvarjajo skupaj s samim ministrstvom.  Ob zaključku in ob zahvali - zdaj so mi rekli, da imam približno 25 minut, se opravičujem. Torej, ob zaključku, ko sem orisal naše ministrstvo in naš sistem, ne moremo pozabiti niti na sisteme, ki jih imamo v matični državi Italiji. Italija nam pomaga, zagotavlja nam učbenike, učna sredstva in tudi ekskurzije. Tako mi kot tudi vi imamo ekskurzije po Italiji in to je res pozitiven vidik, pozitivno dejstvo, ker se na ta način lahko dotaknemo in osebno doživimo, kaj se dogaja v Italiji, v naši matični državi, kakšna je kultura, ki je tam še živa in utripajoča. In torej za dobro, odlično delovanje šolskega sektorja, v tem primeru italijanskega šolstva v Sloveniji, potrebujemo tri sogovornike, samo narodno skupnost, ministrstva oziroma vlado in v imenu vlade ministrstva in zakaj ne tudi matično državo, ki lahko zagotovi še dodan zagon, ki ga naše šole potrebujejo.  Najlepša hvala.  / aplavz/
Hvala lepa.  Zdaj pa vabim, da nam predstavi svoje misli gospodična Jutka Rudaš, predstojnica Oddelka za madžarski jezik in književnost na Univerzi v Mariboru.
Jutka Rudaš
Spoštovani gospod predsednik Državnega sveta, spoštovana gospa madžarska veleposlanica, spoštovani gospod predsednik komisije in podpredsednik, poslanke in poslanci, drage kolegice in kolegi!  Svojo kratko refleksijo oziroma razmišljanje o modelu dvojezičnega šolstva bom na prošnjo predsednika komisije prebrala v madžarščini.  / vklop mikrofona prevajalke/ V Pomurju, Pomurje pomeni narodnostno mešano območje, opredeljeno v Ustavi Republike Slovenije in v občinskih statutih. Torej, tu poteka dvojezično izobraževanje od leta 1959. Delovanje, učinkovitost in uspešnost tega so od samih začetkov predmet velikega zanimanja, tako stroke kot tudi politike in drugih deležnikov, učencev, staršev. Dvojezično izobraževanje, obvezno za obe narodnosti, je še danes prepoznavno kot dvosmerni model ohranjanja obeh jezikov. Ugotavljamo, da so osnovni cilji tega modela zelo dobro zastavljeni: prvič, prispevati k šolskemu uspehu in doseganju pričakovanj pri študiju madžarskega jezika tistih učencev, katerih prvi jezik ni madžarščina; drugič, učencem pripadnikom večine pomagati pri osvajanju drugega oziroma tujega jezika in razvoju njihove medkulturne senzibilnosti; tretjič, zagotoviti jezikovno in etnično enakopravnost večinskih in manjšinskih učencev. Nesporno je, da je prekmurski model dvojezičnega izobraževanja eden najučinkovitejših izobraževalnih načinov za doseganje dvojezičnosti. Dvojna dvosmerna dvojezičnost je kombiniran program, sinteza poučevanja drugega jezika manjšinskih in večinskih učencev. Jezikovni cilj je visoka stopnja aditivne dvojezičnosti tako manjšinskega kot večinskega jezika za obe ciljni skupini, torej učeči jezik ne sme biti na škodo maternega jezika. To je neke vrste program ohranjanja, bogatenja jezika, ki se poskuša izogniti negativnim vplivom subtilne dvojezičnosti, torej poljezičnosti, ki jo pogosto izkusijo manjšinski učenci. Ta model odlično deluje le, če je poučevanje manjšinskega jezika, v našem primeru madžarščine, pri vseh učnih predmetih na visoki stopnji.  In če se pripadniki manjšine samodejno učijo jezik večine, pripadniki večine pa se počutijo dovolj motiviranje za sprejemanje in razumevanje jezika in kulture drugega. Bistvo programa ohranjanja jezika je, da tako učijo v svoji materinščini ene in druge.  Torej, kot je bilo že tukaj povedano, cilj tega programa je gojenje ohranjanja obeh kultur, vzpostaviti funkcionalno dvojezičnost. Vprašanje pa je, ali se danes v dvojezičnih šolah resnično izvaja ta model, kajti model dvosmernega ohranjanja materinščine je smiseln le, če imata skupnost in sama družba od dvojezičnosti korist, če je dopuščen vstop pomembnim in nadpovprečnim medkulturnim in socialnim kompetencah s katerimi se da pripomoči k mirnemu sobivanju različnih kultur. Iz prakse je razvidno, da se tekom lepi cilji ne uresničujejo popolnoma, ni idealnega razmerja izobraževanja jezikov in v praksi ne pride do uveljavitve zaželenih rezultatov. Ta uvedba daje možnost in zagotavljanje učencem, ki so ustrezno in uravnoteženo dvojezični, da v učnem procesu po vsej vzgojno-izobraževalni vertikali optimalno razvijajo svojo sporazumevalno zmožnost v obeh jezikih, namreč, če se dvojezičnost dojema kot dodano vrednost bivanja za obe skupnosti, je skupna kultura le dodatek, verodostojnost tega pa nositi oba jezika hkrati. Iz prakse je razvidno, da ima ta model, če se ga dobro izvaja, ogromno prednost, ima pa tudi zelo velike pomanjkljivosti. Ključna pomanjkljivost modela je neustrezna usposobljenost učiteljev ter profesorjev dvojezičnih izobraževalnih ustanov zaradi pomanjkanja pridobitve ustreznih kompetenc, predvsem v madžarskem jeziku. Slovenija je v Evropski uniji prepoznavna kot država z najboljšo jezikovno politiko in skrbjo za manjšine.  Na skrajnem severovzhodu države imamo madžarščino priznano za uradni jezik in državni jezik.  Lendava z okolico, v kateri prebiva največji delež madžarske manjšin so kot rečeno, vzgojno-izobraževalne institucije dvojezične, nadaljevanje izobraževanja in študij madžarskega jezika in književnost pa je v Sloveniji mogoče le v Mariboru na Filozofski fakulteti. Na oddelku za madžarski jezik in književnost na fakulteti kot edini visokošolski ustanovi v Sloveniji, se že od leta 1981 izvaja program materinščine, ker je to edini način, da se v Sloveniji zagotovi celotna vertikala.  Program na eni strani omogoča študentom z madžarskim maternim jezikom študijsko okolje, ki je skladno z njihovimi jezikovnimi pričakovanji, po drugi strani pa je ustvarjeno stimulacijsko okolje tudi za študente, ki imajo drug materni jezik in želijo pridobiti novi in izpopolnjevati že pridobljeno jezikovno znanje. Za oddelke v okviru akreditiranega programa ponuja izbirne predmete in lektorske vaje na različnih zahtevnostih stopnjah študentom iz drugih fakultet, predvsem Pedagoške fakultete, ki prihajajo iz dvojezičnega območja in bi se radi tam tudi zaposlili.  Študenti razrednega pouka in predšolske vzgoje, ki študirajo na Pedagoški fakulteti in se zaposlujejo a dvojezičnih šolah in vrtcih so brez primernega jezikovnega znanja in kompetenc iz madžarskega jezika, zato jim oddelek od same ustanovitve ponuja možnost, da bi v okviru izbirnih in dodatnih predmetov v času rednega študija pridobili ustrezna znanje za poučevanja na dvojezičnih šolah in vrtcih.  Taka možnost, ki seveda ni obvezna, prinaša dodano vrednost v dvojezični slovensko-madžarski prostor z dodanim jezikovno kulturnim strokovnim znanjem, s primernimi kompetencami pa primora k dvigu izvajanja modela dvojezičnosti v praksi.  Kljub omenjenim prizadevanjem in vzorni jezikovni politiki, ki želi spodbuditi slovensko-madžarsko dvojezičnosti in si prizadeva za enakopravno vključevanje madžarske manjšine na vsa področja v Sloveniji, predvsem pa želi spodbujati višjo pisno in bralno kulturo v madžarščini, razvijati model dvojezičnega poučevanja, izobrazbo učiteljev manjšine, je v praksi še zmeraj prisoten velik manko. Strokovni delavci dvojezičnih šol bi morali biti dvojezični govorici, ki znajo uporabljati oba jezika ločeno, ali skupaj, z različnim namenom, za različne funkcije, na različnih področjih življenja, pri svojem strokovnem predmetu in z različnimi govorci. Bistvo dvojezičnosti je stalna raba dveh jezikov   (nadaljevanje) v vsakdanjem življenju posameznikov in ne optimalna enakovredna stopnja dveh jezikov, ker je to nemogoče in se ne zahteva. Glede na to, da se potreba in raba obeh jezikov zelo razhajata, je razumljivo, da jezikovna kompetenca v obeh jezikih ne more biti povsem enaka. Za uspešno, za dvojezične učitelje dvojezičnih šol je uspešno izvajanje modela dvojezičnosti pogoj izkazovanje znanja madžarščine na ravni B2, kot jo določa skupni jezikovni okvir, oziroma na ravni C1 z ustrezno listino. Brez teh pogojev je izvedba dvojezičnega modela ne more biti torej ne uspešna ne učinkovita. Hvala lepa. / aplavz/
/ izključen mikrofon/
Silvija Hajdinjak Prendl
Torej predstavila bom dvojezično srednje šolstvo. Do leta 1980 je srednja šola v Lendavi delovala kot srednja strojna tehniška šola. Madžarščina se je od leta 1976 poučevala fakultativno. Na podlagi Zakona o usmerjanju in izobraževanju in Zakona o uresničevanju posebnih pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti na področju vzgoje in izobraževanja se je razvila v dvojezično srednjo šolo. To je bila srednja šola kovinarske, pedagoške in ekonomske usmeritve do 93. leta. V šolskem letu 1981/1982 je šola uvedla dvojezični pedagoški program, naslednje leto pa dvojezični program poslovno-finančna in trgovska dejavnost, kasneje ekonomski komercialni tehnik. Leta 1990/1991 je začela izvajati dvojezični program gimnazija, 1996. pa dvojezični program trgovec. Vse do šolskega leta 1993. je izvajala pouk v programih oblikovalec kovin in strojni tehnik v slovenskem jeziku, vendar z obveznim poukom madžarskega jezika. Od takrat se vsi programi izvajajo dvojezično, šola se je pa preimenovala v Dvojezično srednjo šolo Lendava – »Kétnyelvű Középiskola, Lendva«. V šolskem letu 2002/2003 je bil uveden model skupnega izvajanja izobraževalnih programov srednjega poklicnega izobraževanja na narodno mešanih območjih, kar je omogočilo poučevanje različnih programov oziroma poklicev v enem oddelku. V šolskem letu 2014/2015 pa sta se začela izvajati nova dvojezična izobraževalna programa kemijski tehnik in tehnik mehatronike. V letošnjem šolskem letu imamo 12 srednješolskih programov, jih ne bom navedla, našli jih boste v gradivu. Tako bomo hitreje napredovali. Dvojezična srednja šola na narodnostno in jezikovno mešanem območju Prekmurja je sestavni del sistema vzgoje in izobraževanja v Sloveniji. Zanjo veljajo vsi zakoni, podzakonski akti, predpisi, smernice za delo in navodila s področja vzgoje in izobraževanja. V skladu z 8. členom Zakona o gimnazijah in 6. členom Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju sta učna jezika v dvojezični srednji šoli slovenski in madžarski, torej pouk poteka v obeh jezikih po vzporednem modelu. Vloge in naloge dvojezične srednje šole so še dodatno opredeljene v Zakonu o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja. Skladno s tem zakonom so dvojezični izobraževalni programi prilagojeni tako, da se dopolnjeni cilji vzgoje in izobraževanja, pogojih za vključitev, predmetniki, učni načrti, katalogi znanja, izpitni katalogi. Navodila za izvajanje dvojezičnih programov so zapisana v izvedbenih navodilih. Če pogledamo prilagoditve v dvojezični gimnaziji slovenščina, madžarščina sta enakopravna predmeta in enakovredna učna jezika. Slovenščina se v prvih dveh letnikih poučuje na eni ravni, v tretjem in četrtem letniku pa lahko dijaki, ki na maturi opravljajo izpit iz madžarščine v skladu s predmetnikom izberejo slovenščino z manjšim številom ur -slovenščina kot drugi jezik. Madžarščino se v vseh letnikih poučuje na dveh oziroma treh ravneh, kot materni jezik, madžarščina 1 kot drugi jezik, madžarščina 2 z zunanjo diferenciacijo na nadaljevalni in začetni stopnji. Na splošni maturi lahko dijaki kot obvezni predmet izberejo slovenščino ali madžarščino kot materinščino, kot izbirni predmet pa tudi madžarščino in slovenščino kot drugi jezik. V dvojezični slovensko-madžarski gimnaziji so tudi prilagoditve še pri zgodovini, geografiji in likovni umetnosti. Obseg predmetnika je lahko za dve uri tedensko večji kot v enojezičnih programih. Navodila za izvajanje programa dvojezične gimnazije so določena oziroma zapisane v izvedbenih navodilih. V programih srednjega strokovnega in poklicnega izobraževanja so prilagoditve slednje: slovenščina, madžarščina sta v programih srednjega strokovnega in poklicnega izobraževanja enakopravna predmeta in enakovredna učna jezika. Slovenščina se poučuje na eni ravni, madžarščina na dveh oziroma treh ravneh. Na poklicni maturi in zaključnem izpitu lahko dijak izbere slovenščino ali madžarščino. Prilagoditve za programe so, recimo, pri zgodovini, geografiji, umetnosti, prilagoditve za programe SP so pa v katalogih za družboslovje in umetnost. Obseg predmetnika je lahko za dve uri tedensko večji. Obseg odprtega kulrikula pa je manjši kot v enojezičnih programih. Navodila za izvajanje programov so zapisana tudi v izvedbenih navodilih, lahko po ciljni vzporedni metodi, obravnava / nerazumljivo/ poteka v enem učnem jeziku, poglabljanje, utrjevanje in povzetki z zapisom strokovne terminologije pa v drugem jeziku. To je najbolj uveljavljena metoda. Druga metoda je s timskim poučevanjem dveh učiteljev, tako se omogoča uresničevanje cilja dvojezičnega pouka še posebej na področju programske ene od stroke v poklicnih in strokovnih programih. Tretja metoda je z jezikovnimi učnimi skupinami. Organizirajo se z delitvijo jezikovnih heterogenih oddelkov v homogene jezikovne skupine. Jezikovne skupine v dvojezični gimnaziji izvajamo pri zgodovini in geografiji. Učitelji morajo pri vseh dijakih pri vseh predmetih, razen pri pouku jezikov, načrtovati in izpeljati dvojezični pouk tako, da dijaki pridobijo znanje, osvojijo znanje in pri preverjanju znanja izkažejo obvladovanje strokovne terminologije v obeh učnih jezikih, ne glede na jezikovno organizacijo pouka. Učitelji morajo s pomočjo učnih načrtov določiti minimalna znanja, kriterije v obeh jezikih, pri ocenjevanju pa so dijake pri vseh predmetih, rezan pri jezikih, ocenjeni na osnovi odgovorov v jeziku, ki ga sami izberejo. Pri pisnem ocenjevanju znanja ter pri maturi in zaključnem izpitu, razen pri jezikih mora biti vprašanje dvojezično. Za to poskrbita šola in državni izpitni center. V dvojezične izobraževalne programe se praviloma vpisujejo učenci, ki so končali dvojezično osnovno šolo. Lahko se pa vpišejo tudi učenci, ki so končali osnovno šolo s slovenskim učnim jezikom. Dvojezični programi ne določajo nobenega dodatnega pogoja za vpis učencev, ki niso obiskovali dvojezične osnovne šole, razen gimnazije. Tisti, ki bi se radi vpisali v dvojezično gimnazijo morajo se udeleževati oziroma zaključiti 70 urni madžarski jezikovni pouk, madžarski jezikovni tečaj. Ostali se pa lahko prav tako udeležijo teh tečajev. Razen s prilagoditvijo srednješolskih izobraževalnih programov se uresničevanje ciljev zagotavlja še z zaposlovanjem ustrezno usposobljenih strokovnih delavcev, z dodatnim usposabljanjem strokovnih delavcev, z učnimi gradivi v obeh jezikih, z zagotavljanjem dodatnih učnih sredstev in učil za izvajanje programa in s prilagojenimi normativi in standardi. Da bi lahko v bodoče še bolj kakovostno izvajali dvojezično izobraževanje bi bilo potrebno, da ocenimo učinkovitost sedanjega modela ter na podlagi domačih raziskav in mednarodnih primerjalnih analiz na področju šolstva narodnosti posodobiti, nadgraditi, dopolniti ali spremeniti obstoječi srednješolski dvojezični model v vseh oziroma v različnih programih. Zagotoviti moramo potrebna dvojezična učna gradiva v vseh programih in potrebno je uvesti sistem zunanjo diferenciacijo pri predmetu madžarščina 2 v vseh dvojezičnih programih in v vseh letnikih. Ustrezno je treba pripraviti dvojezične učitelje že v času visokošolskega oziroma univerzitetnega izobraževanja. Tukaj mislimo na didaktiko dvojezičnega poučevanja in ves čas je treba razvijati jezikovne kompetence dvojezičnih učiteljev.  …leta 2017 praznovala 70. let delovanja po II. svetovni vojni, kajti v tem prostoru je že tudi prej obstajalo poklicno izobraževanje. In seveda v znak tega je nastal tudi zbornik. Celo šolsko leto smo namreč temu namenili, da smo skupaj s sedanjimi in nekdanjimi dijaki proučevali preteklost srednješolskega tudi dvojezičnega izobraževanja v tem okolju. Tako da bi ob tej priložnosti rada predala en takšen zbornik današnjemu gostitelju oziroma gospodu Horváth Ferencu, predsedujočemu današnjemu dogodku. /Aplavz./ Hvala za pozornost.
PREDSEDNIK FERENC HORVÁTH
Judita Vida Törnar
Hvala lepa.  / vklop mikrofona prevajalke/  Spoštovani visoki gosti, spoštovane gospe in gospodje, kolegi, dijaki, lepo vas pozdravljam v imenu Društva pedagoških delavcev dvojezičnih šol in vrtcev Prekmurja! Tu bi takoj dodala, da mi je v veliko veselje, da za vse kolege, ki so prisotni, lahko rečem, da so člani našega društva, da aktivno sodelujejo v naših programih.  Najprej bi začela s tem, kdaj je bilo ustanovljeno naše društvo. To je bilo 25. septembra leta 2007, takrat je bila primerna klima, da tudi v Prekmurju ustanovimo društvo pedagoških delavcev. Vemo, da v tistem času v drugih regijah karpatskega bazena so že delovala, učinkovito delovala društva in združenja pedagogov, in to je tudi nam dalo moč, zgled, da se lahko pravilno odločimo. Društvo smo ustanovili z namenom, da v vrtcih, šolah in srednjih šolah delujoči zaposleni zastopamo svoj cilj, da izvajamo nadaljnja izobraževanja madžarskega jezika in s tem pomagamo pedagogom. Negujemo seveda materinščino v dvojezičnih šolah v Prekmurju in seveda tudi v vrtcih. Skrbimo za naše dijake, za enakopravnost naših dijakov na področju izobraževanja, ne glede na to, v katerem učnem jeziku se učijo, in za demokratsko sodelovanje v vrtcih in dvojezičnih šolah ter skrbimo za kvaliteto dvojezičnega izobraževanja.  S kom vse tesno sodelujemo. Na dvojezičnem področju vse dvojezične osnovne šole v Prekmurju, vsi so člani našega društva, prav tako vrtci so se včlanili v naše društvo. Edini inštitut, ki smo ga večkrat nagovorili in s katerim nekako nismo prišli skupaj, ampak menim, da lahko kasneje še s tem inštitutom sodelujemo. Zelo smo hvaležni Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, gospe Mariji Pisnjak, višji svetovalki, ki nam nudi strokovno pomoč, strokovno svetuje pri izvajanju programov oziroma že pred izvajanjem programov nam strokovno svetuje. Naslednji inštitut je Zavod za kulturo madžarske narodnosti, tudi samouprava nam pomaga pri delu in tudi druge kulturne, znanstvene institucije pozdravljamo pri sodelovanju. Društvo podpirajo iz Madžarske, tu gre za materialno podporo, gre za Ministrstvo za izobraževanje in s pomočjo teh finančnih sredstev lahko nabavljamo učbenike, izvajamo izobraževanje in smo tudi v programu CORI /?/. Podporo dobivamo tudi preko razpisov sklada Betlehem.  (nadaljevanje) Smo tudi med narodnostnimi institucijami, zato smo tudi zelo hvaležni državnemu sekretariatu za nacionalno politiko, ker njim se tudi lahko zahvalimo, da so vsi programi znotraj našega društva brezplačni. Imamo tudi dva zaposlena v društvu, ena izmed zaposlenih je Anamarija Grof, ki je svetovalka za madžarski jezik, zaposlena je s polnim delovnim časom in nudi strokovno pomoč učiteljem na področju dvojezičnosti in poučevanja madžarščine kot jezika okolja. Njena pomembna naloga je tudi to, da poučuje madžarščino tudi tam v Prekmurju, kjer ni možnosti, da bi se prebivalci učili madžarsko, tako pripravlja gradiva za poučevanje madžarščine kot jezika okolja ter poučevanja madžarščine v diaspori, v Murski Soboti. Potem imamo še sekretarja Petra Košo, ki skrbi za nemoteno delovanje društva, odgovoren je za razpise, spremlja razpise, piše vloge in skrbi tudi za organizacijo in izvajanje predavanj ter strokovnih izpopolnjevanj, je tudi dejansko kontaktna oseba v našem društvu.  Prvo in glavno področje delovanja društva je organiziranje strokovnih izpopolnjevanj in seminarjev. Tu se zelo lepo zahvaljujem Zavodu za izobraževanje, tudi učbenike, knjige, pripomočke dobimo z njihovo pomočjo in tudi pri izvajanju programov za vrtce, za osnovne šole, teh delavnic je manj, ampak jih je pa tudi kar nekaj že od lanskega leta. Organiziramo tudi predavanja za starše, organizirali smo predavanje z naslovom… / v madžarskem jeziku/ in tudi nudimo pomoč pri izobraževanju za učitelje madžarščine kot okoljskega jezika ter sodelujemo tudi s čezmejnimi zavodi učiteljev in drugimi institucijami na Madžarskem. To je na hitro neka taka široka slika naših programov. Imamo tudi strokovne dneve, imamo tudi program Ringato, to spada sicer pod krovno organizacijo, ampak tudi naša zaposlena Anamarija pomaga pri izvajanju tega Ringatoja. V prevodu je to prostor znanja, priznani madžarski strokovnjaki v manj strokovnem poljubnem slogu podajajo najnovejše informacije s področja stroke. Imeli smo tudi poučevanje izven razredov, izven šole. Radi bi pa vzpostavili nove stike. Sodelujemo tudi z Oddelkom za madžarski jezik na Univerzi v Mariboru, tako jih bomo obiskali in bomo skušali najti stičišča na področju delovanja. Čani Velmoš je povedal, da tisti, ki pozna svojo kulturo, se zna tudi gibati znotraj te kulture, zato je največja pomoč, kar lahko damo našim dijakom, da jih seznanjamo z našo kulturo, v kateri potem lahko tudi uspešno živijo. Hvala lepa. / aplavz/
/ nagovor v madžarskem jeziku/  / vklop mikrofona prevajalke/  Zdaj pa Edit Varga, ki je vodja vrtca v Dobrovniku in nam bo predstavila delo v tej ustanovi.
Edit Varga
Lep dober dan želim! V vrtcu nimamo zvonca, zato se opravičujem.  Sem predstavnica najmlajših v vzgojno-izobraževalnem procesu, o predstavitvi izvajanja vzgojno-izobraževalnega dvojezičnega modela v vrtcu bom prikazala tudi nekaj utrinkov iz življenja našega vrtca. Govorila bom v madžarskem jeziku.  Dvojezičnost v vrtcu je model vzgoje in izobraževanja, ki združuje razvoj v Prekmurje in aktivno rabo uradnih jezikov dveh narodov. Pomurje je narodnostno mešano območje in tukaj poteka delo v madžarščini in slovenščini. Otroci se tako v vrtcih učijo drugi jezik, madžarščino - slovenščino, Slovenci pa madžarščino v naravnem okolju. Torej, da osvajajo na podoben način kot poteka osvajanje prvega jezika pri rojenih otrocih. V dvojezičnih vrtcih poteka vzgojno delov dveh jezikih pa v modelu en jezik ena oseba, vzgojiteljici uporabljata pri sporazumu svojo materinščino, obe pa znata tudi drugi jezik. Takrat, ko sta obe strokovni delavki prisotni, sta v tandemu se po načelu en jezik ena oseba strogo držita, ko sta obe prisotni. V primerih, ko je v skupini samo ena strokovna delavka, uporablja pri vzgoji in izobraževalnem delu oba jezika. Otroci se aktivno učijo, ko se igrajo, ko so skupaj, ko načrtujejo, ko se veselijo. Vzgojno-izobraževalno delo v vrtcih na narodnostno mešanem območju v celoti temelji na kurikulumu za vrtce. Pri izvajanju tega, torej strokovni delavci so strokovno usposobljeni in načrtujejo dejavnosti, ki prispevajo k temu, da se v otroku pravzaprav ta zavest prime, da živi skupaj z obema kulturama in pa, da se nauči oba jezika, torej prvi in drugi jezik.  Izhajajoč iz ciljev, vzgojitelji in vzgojiteljice vsakodnevno omogočajo otrokom zasebni pogovor v parih ali v manjših skupinah, vzgojno-izobraževalni proces pa vključujejo tudi komunikacijo otrok z vsemi odraslimi, to je zaposlenimi v vrtcih, drugimi ki obiščejo vrtec. Med tem, ko so otroci aktivni udeleženci v komunikacijskem procesu, razvijajo svoje jezikovne zmožnosti v obeh jezikih, hkrati pa razvijajo tudi sporazumevalne zmožnosti in pravila. Torej kdaj, kje, s kom, o čem, zakaj in kako govoriti. V vsakem oddelku so v knjižnem in časopisnem kotičku na razpolago otroške knjige, slikanice, revije, časopisi in to v obeh jezikih. Za otrokov govorni razvoj je izjemno pomembno, da dobi dovolj možnosti za poslušanje in seznanjanje s knjigami in sicer tako z leposlovnimi kot priročniki v obeh jezikih. Vzgojiteljice načrtovanim osmišljenim branjem v jutranjem času in pri aktivnem počitku spodbujajo razvoj otrokovega govora v obeh jezikih. Ne moremo tudi zanikati, da sta uspeh in delovanje vzgojno-izobraževalnega dela na dvojezičnem območju v veliki meri odvisna od vsakega posameznika, kako pomemben je zgled odraslega v vrtcu, kjer umirjena, prijazna komunikacija lahko deluje na otroka kot motivacija in pa tudi kot spoštovanje. Torej, v jezik vezana oseba naj ostane tudi v opravljanju dnevne rutine, naj bo to v interakciji otrok z odraslimi ali odrasli z odraslimi, naj bo to na hodniku ali pa kjerkoli drugje. Kot sem omenila, je vzgoja k dvojezičnosti v veliki meri odvisna od kvalitete vzgojno-izobraževalnega dela od jezikovnih zmožnosti vzgojitelja, tudi od metodološke kulture, a v največji meri pa od pristopa vseh. Vzgojiteljice dvojezičnih vrtcev so svoja šolanja končala v Sloveniji, kjer so se madžarskega jezika učile fakultativno. Tudi tukaj ne moremo zanikati, da ne opažamo pomanjkljivosti pri govoru v besednjaku madžarskega jezika pri poznavanju otroške literature in k temu pripadajočim dejavnostim kot so poznavanje petja, iger, itd. Leta 2017 smo tudi mi bili vključeni v projekt razvoj dvojezičnih vrtcev v karpatskem bazenu, kjer smo od madžarske Vlade dobili veliko finančno podporo, s katero smo lahko načrtovali po svojih željah in potrebah na področjih. Projekt smo izvedli v skladu z lastnimi interesi, načrtovali smo dejavnosti na področju našega dela. Torej imamo folkloro, imamo glasbo. Madžarska Vlada je ponudila dvojezičnim vrtcev pomoč tudi na drugih področjih, kot so razvoj jezika. Takšna so na primer različna izobraževanja strokovnega kadra, oblikovanje kotičkov z madžarsko vsebino, kar pomeni bogato literaturo za otroke, najrazličnejše lutke, lutkovne predstave, koncerti, folklorna oblačila, itd. Na narodnostno mešanem območju je zgodnji razvoj le delno rešen. Tako od septembra 2018 potek projekta v sklopu katerega se v dveh dvojezičnih vrtcih izvajajo različne dejavnosti za razvijanje otrokovih sposobnosti v pridobljenih didaktičnih igračah, itd. Torej oblikovali smo madžarsko-slovenski projekt katerega cilj so zmanjševanja razvojnih pomanjkljivosti in moten in počasneje razvijajočih se veščin. Z željo po krepitvi sodelovanja je bil podpisan sporazum med obema državama. Naša specifika je dvojezičnost. To veliko obiskovalcev od blizu in daleč opazi in lahko trdim, da dvojezično vzgojno-izobraževalno delo vsi občudujejo. Torej naj bodo to Slovenci ali Madžari. Da bi to ostalo tudi naprej, in da bi se to delo še izboljšalo, je zelo pomembno, da jezik vedno uporabljamo tako v šoli tako med starši, tako v vsakodnevni komunikaciji, kulturi in tudi v politiki. V načelu ni nobene ovire zato, samo v praksi se naj to uresničuje. Torej dvojezični vrtci naj najdejo svoje poti drug drugemu. To je še pomembno.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Zdaj pa sledi Valerija Šebjanič in sicer, ravnateljica dvojezične osnovne šole v Genterovcih.
Valerija Šebjanič
…tudi najprej v svojem imenu in pa v imenu vseh ravnateljic dvojezičnih osnovnih šol. Tudi sama bom govorila v madžarščini. Vem, da me čas preganja, ampak bi res želela predstaviti osnovno šolo v 60. letih.  V svojem prispevku bom spregovorila o izvajanju modela dvojezičnega osnovnošolskega izobraževanja skozi 60 let. Kadar govorimo o dvojezičnem šolstvu na narodnostno-mešanem ozemlju, imamo v mislih šole, ki se razprostirajo od Petišovcev do Hodoša in sicer, dvojezična šola Lendava I in II, genterovska dvojezična osnovna šola, dobrovniška in pa v Prosenjakovcih. Model dvojezičnega izobraževanja na narodnostno mešanem območju Prekmurja je bil v osnovne šole uveden leta 1959. Uveden je bil kot kompromisni model, ker so pripadniki madžarske narodnostne vpisovali svoje otroke namesto v oddelke z madžarskim učnim jezikom v slovenske oddelke. Vzroke za to je potrebno iskati na eni strani v strahu staršev zaradi novih političnih razmer, na drugi strani pa zaradi možnosti takratnega nadaljevanja izobraževanja učencev. Tisti, ki so želeli nadaljevati svoje šolanje v madžarščini, lahko so to naredili samo v Vojvodini ali pa so bili prisiljeni iti v slovenske šole. Pomurska dvojezična šola se je razlikovala od večine ostalih dvojezičnih šol v Evropi, v osnovnem konceptu in sicer je bila namenjena za skupno izobraževanje pripadnikov slovenskega naroda ter slovenske narodnosti v skupnih oddelkih. Bistvo takratnega modela dvojezičnega izobraževanja je bila, da sta se v vseh urah pouka izmenoma uporabljala oba učna jezika zaradi večjega števila učencev madžarske narodnosti je v razredu in izven razredov dominiral madžarski jezik, zaradi tega je večina učencev slovenske narodnosti zelo hitri in večinoma že na prvem nivoju osvojila madžarski jezik. Ta cilj je krepil tudi sam pouk madžarščine, ki se je takrat izvajal samo na ravni materinščine. Takratna osemletna dvojezična šola pa je   imela na drugi strani poseben cilj in nalogo pripraviti učence madžarske narodnosti na nadaljevanje šolanja v slovenskih poklicnih in srednjih šolah. Dvojezični model v Prekmurju sodi med dvosmerne modele ohranjanja obeh jezikov. Oba jezika imata enak status in pri vseh predmetih. Oba jezika sta enakovredni sredstvi sporazumevanja pri pouku in zunanjega in pomembna tudi za medsebojno spoštovanje. Sam model poučevanja v dvojezičnem območju se je v 60-ih letih spreminjal, nadgrajeval se je in uvajal nove oblike dvojezičnega pouka, ki so jih predvsem narekovale demokratične spremembe. V začetku je bil pouk organiziran tako, da sta se oba učna jezika izmenoma uporabljala. S prihodom demokratičnih sprememb se je novim razmeram prilagajal tudi dvojezični model. Slovenski in madžarski jezik so učenci izbirali. Ta se na dveh ravneh, na ravni materinščine ter na ravni drugega jezika oziroma jezika okolja. Torej, tako je tudi še danes. Madžarski jezik se poučuje na dveh ravneh v vseh razredih. Slovenski jezik lahko izbirajo učenci le v prvi tretjini v prvem obdobju. Mnoga leta je staršem, ki so doma v družini uporabljali enakovredno slovenski in madžarski jezik povzročal poseben problem kateri jezik se naj njihov otrok uči v prvem razredu. Kajti, lahko so izbrali le en jezik, drugi jezik pa kot jezik okolja. S šolskim letom 2015/2016 smo uvedli na vseh osnovnih šolah še tretjo skupino za opismenjevanje, to je tako imenovano hkratno opismenjevanje v obeh jezikih oziroma torej že v prvem razredu. V tej skupini so tisti učenci, ki se hkrati opismenjujejo v obeh jezikih že v prvem razredu. Z uvedbo devetletne osnovne šole se je to spremenilo. Sprejeta je bila odločitev, da se v prvi vzgojno-izobraževalnem obdobju uvede metoda vezave jezika na osebo oziroma ena oseba en jezik. S tem smo v bistvu želeli nadaljevati nadgraditi obliko vzgojno-izobraževalnega dela iz dvojezičnih vrtcev. Dvojezični pouk tako izvajata na dva strokovna delavca, eden z visoko kompetenco v slovenskem jeziku, drugi z visoko kompetenco v madžarskem. Skupaj načrtujeta ter izvajata pouk pri vseh predmetih, razen pri jeziku. V drugem in tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju se pouk izvaja v kombinaciji dveh dvojezičnih oblik pouka po ciljno vzporedni metodi in v jezikovnih učnih skupinah. Z uvedbo novega modela dvojezičnega pouka s predpisanimi standardi in normativi, ki jih zagotavlja Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport imamo zares omogočen takšen dvojezični pouk pri katerem se lahko raba v obeh jezikih zelo visoka. Vse izvirne oblike diferenciranja rabe jezika. Naloga nas učiteljev je, da se seznanimo starše o ciljih in prednostih novih oblik, o pomenu razvoja, med tem pa, ko potem starši o tem odločajo. Za dvojezične osnovne šole velja prilagojen predmetnik ter tudi učni načrt. Tako, recimo, v slovenščini v primerjavi s predmetnikom za enojezične osnovne šole, predmetnik za dvojezične dopolnjen s predmeti slovenščine kot drugi jezik slovenščina, hkratno opismenjevanje in tako dalje. Torej, je tukaj je manj ur pouka tega, vendarle pa cilje je potrebno doseči tako kot v dvojezičnih šolah, kot enojezičnih šolah. Torej, to bi morali doseči s korelacijo pri madžarskem in slovenskem jeziku. Zaradi spremenjenega števila ur lahko učenci izbirajo samo dve uri. Torej, tudi zaradi vsebin iz madžarske kulture, zgodovine in geografije so učni načrti prilagojeni pri nekaterih predmetih. Eden izmed pogojev za kakovostni pouk je, da imajo učenci in učitelji na razpolago ustrezne dvojezične učbenike in učna sredstva. Učenci v prvem razredu uporabljajo enojezične učbenike, saj se opismenjujejo v materinščini. Od drugega razreda dalje pa že imajo dvojezične učbenike in delovne zvezke. Pri prevajanju teh gradiv sodelujejo naši strokovni delavci, financira pa slovenska država. Žal se v zadnjih treh letih na tem področju srečujejo s težavami, saj v naših šolah uporabljajo učenci že zastarele učbenike in pa delovne zvezke. Tem je veljavnost že potekla. Novih proizvodov pa nimamo. Posodobljena je,   (nadaljevanje) prenovljena enojezična gradiva pa obstajajo. Verjetno bo treba na tem področju nujno narediti korak naprej, da bodo tudi naši učenci v enakopravnem položaju kot učenci enojezičnih šol. K uspešnemu dvojezičnemu pouku prispevajo tudi knjige, torej iz Madžarske. Torej, vse to nam pomaga, da se lahko učijo v srednjih šolah, tako madžarski kot slovenski. Naši učenci so zelo uspešni na različnih, tudi državnih tekmovanjih. Dvojezičnost je ustvarila za madžarsko narodno skupnost madžarsko inteligenco, ki danes delajo v družbenem, znanstvenem in kulturnem življenju. Naše šole zapuščajo otroci z dobrim znanjem. V zadnjih letih so se v naše šole vključevali tudi učenci madžarskega jezika, torej so sposobni napredovati. Starši vedno znova pohvalijo dvojezično šolstvo pri nas, izpostavljajo večjezičnost, dneve dejavnosti, diferenciacijo in individualizacijo, možnost izbire interesnih dejavnosti, prilagojeno prehrano in v primerih drugačnosti načina poučevanja. To je jasno dokazilo, da model devetletne dvojezične osnovne šole z vezavo jezika na učitelja z madžarskimi učnimi skupinami ali s hkratnim opismenjevanjem. Torej, če želijo učenci, starši oziroma kdorkoli, se lahko za to odločijo. Tudi sama sem bila del in sem še vedno del dvojezične šole, najprej kot učenka, nato učiteljica in sedaj ravnateljica. Sodelovala sem pri pripravi izvedbenih navodil za izvajanje programa dvojezične osnovne šole, bila sem učiteljica v poskusnem uvajanju devetletne osnovne šole. Moje izkušnje so pozitivne. Tako kot smo v preteklosti iskali izboljšave, rešitve, ustrezne modele poučevanja, tako bo treba storiti tudi v bodoče. Morda nekaj korakov: izdelava didaktike in metodike dvojezičnega pouka, spremembe v izobraževanju mladih bodočih učiteljev, večja priprava diplomantov z didaktiko in metodiko dvojezičnega modela, potrebna bo reorganizacija razširjenega programa in morda še kaj.  Na tem mestu bi se rada v imenu vseh dvojezičnih šol zahvalila za podporo vseh 60 let tako Ministrstvu za šolstvo in šport, Zavodu za šolstvo, Pomurski madžarski narodni skupnosti in vsem tistim, ki so podpirali ta model in ki ga podpirajo že 60 let. Zahvala gre seveda tudi staršem in vsem strokovnim delavcem, ki verjamejo in ki so verjeli v dvojezično poučevanje. Hvala lepa.  / aplavz/
Vabim Sergia Krasniča iz Zavoda za šolstvo Območne enote Koper, da predstavi svoj prispevek.
Sergio Crasnich
Spoštovani predsedniki, spoštovana veleposlanica, spoštovani predstavniki ministrstva, direktorji, učitelji, študenti, spoštovani gostje! Dovolite mi, da vas najprej lepo pozdravim in se vam zahvalim osebno kot tudi v imenu Zavoda Republike Slovenije za šolstvo in posebej Organizacijski enoti Koper, kjer delam. V čast mi je prisostvovati in sodelovati na konferenci, posvečeni obletnici umestitve dvojezičnega modela izobraževanja v Prekmurju. Rad bi z vami delil nekaj razmišljanj, ki jih ta pomembna obletnica poraja. Dovolite mi pa, da grem naprej z italijanščino, drugače bi trajalo bolj dolgo, kot je potrebno, zaradi časovne omejitve.  / vklop mikrofona prevajalca/  Poslanec Žiža in predsednik Scheriani sta že prej predstavila temeljne značilnosti šolskega sistema z italijanskim učnim jezikom, torej ne bom ničesar dodajal k temu, kar sta že rekla. Rad bi pa omenil samo en vidik, ki morda ni bil omenjen. In sicer, rečeno je bilo, da je bil izbran model, v katerem oba sistema, tako slovenski kot italijanski, upoštevata, torej vključujeta jezik druge narodne skupnosti, torej slovenščina v italijanskih šolah in italijanščina v slovenskih šolah.   (nadaljevanje) V slovenskih šolah - moramo se spomniti odločitve iz leta 1959, ki je bila potem potrjena še leta 1981, da bi poučevanje italijanskega jezika bilo obvezno. In tudi ob naknadnih spremembah učnega programa, nazadnje 2001, ko so se prevzele smernice in tudi evropske usmeritve kot skupni referenčni okvir znanja jezika, so v vsakem primeru bile vključene v ta kontekst, kjer je zavedanje o potrebi po poznavanju in govorjenju jezika, drugega, bil nujni pogoj za dialog, za sobivanje, vzajemno priznavanje in spoštovanje. Vsekakor obstajajo trije pogoji po mojem mnenju, ki veljajo tako za dvojezični model kot tudi za samo italijanske šole, ki prispevajo k temu ali lahko dodatno prispevajo k temu, da se doseže vsem nam skupni cilj, in sicer, da izobrazimo neko okolje in tudi ljudi, ki so odprti do dvojezičnosti in so dejansko dvojezični. Prvi pogoj tukaj je seveda odvisen od konteksta, drugi je odvisen od izobraževanja učiteljev in tretji je pa odvisen od sprememb v samem sistemu. Začnimo s prvim elementom, torej kontekstom. Aktivna uporaba jezikov, ki so prisotni na določenem območju, obstaja samo, če imamo stike, medosebne odnose, če imamo družbene stike in tudi če imamo komunikacijska sredstva v teh jezikih. Če temeljne komunikacijske sposobnosti v obeh jezikih veljajo na vseh ravneh, potem se lahko uvedejo šele tudi izobraževalni procesi za bolj kompleksno znanje jezika, to je sekundarna alfabetizacija ali opismenjevanje, in tu govorimo o šoli. Da pa to naredimo, mora biti jezik prisoten tudi na območju, na terenu, da ga lahko slišimo, tudi če ga ne slišimo, da ga lahko sprejmemo, da se lahko zanj zanimamo in tudi v njem uživamo. In to je pomembno, da jezik obstaja, torej poleg družine, poleg skupnosti, vsi skupaj moramo prevzeti takšno držo, ker gre za odprto držo do jezika druge narodne skupnosti, torej ne naše.  Drugi vidik, ki zadeva izobraževanje učiteljev. Vsi so izpostavili, tako v dvojezičnem modelu kot v enojezičnih šolah, recimo, v italijanskih imamo učence, ki ne govorijo učnega jezika, v našem primeru gre za italijanščino, v madžarskem sistemu dvojezičnih šol pa velja za madžarščino. In en vidik je tukaj pomemben in ga je treba izpostaviti, in sicer gre za to, da moramo zelo pozorno slediti razvoju jezikovnih kompetenc učencev, torej, da se naučijo obvladovati ta jezik; torej ne gre za začasno učenje nekega jezika, ampak za temeljno znanje jezika, ki ne izgine s časom. Govorimo tu o študijski disciplini pridobitvene lingvistike, torej kako se učimo jezikov. Torej, ta postopek, ta proces, ki omogoča nekaterim govorcem, da popolnoma obvladajo nek jezik, je, da razumejo slovnična pravila intuitivno. Ampak ta pravila so odvisna od strukture jezika, ki ga govorim, in od strukture jezika, ki se ga učim. Pogosto se namreč zgodi, da učitelji razumejo način izražanja otroka kot napačnega in kaznujejo te napake v izražanju, v sintaksi. Ampak v tem smislu te napake v tej lingvistiki učenja jezika kažejo zmogljivost, sposobnost govorca, da dojame jezikovne strukture in jih tudi pravilno uporablja, prav te napake kažejo na to sposobnost. In tudi v tem smislu popolno izkoriščanje vseh teh potencialov, ki jih nudi dvojezičnost, od nas zahteva, da so učitelji pripravljeni, to pomeni, da razumejo napake, jezikovne napake otrok kot znak tega, da se otroci res učijo jezika. Posledično bi tudi učitelji se morali naučiti uporabljati takšne tehnike, takšne pristope, ki so primerni za takšen kontekst, recimo kontekst učenja tujega jezika.  In čisto na koncu zadnje razmišljanje, ki se nanaša na potrebo, da se zagotovijo podatki o jezikovnih kompetencah naših učencev.   (nadaljevanje) Tu gre predvsem za to, da moramo zagotoviti, da imamo ustrezno spremljanje jezikovnih kompetenc, jezikovnih spretnosti, ki jih otroci pridobijo ob zaključku določene etape šolskega izobraževanja, moji kolegi učitelji so prej tudi to izpostavili. Vemo, da obstaja možnost opravljati poklicno maturo ali splošno maturo v madžarščini, italijanščini ali slovenščini, ne samo kot prvi jezik, ampak kot drugi jezik. In ta možnost, ki je dana v šolah z italijanskim učnim jezikom na slovenski Obali, ni zagotovljena, ne za slovenščino ne za italijanščino. Torej učenci, ki hodijo v italijanske šole na slovenski Obali, ob zaključku osnovne šole ne morejo imeti nacionalnega preverjanja znanja, NPZ, v slovenščini. Učenci slovenskih šol se ne morejo odločiti, da bi NPZ opravili v italijanščini. In naše prepričanje kot organizacijske enote Koper pa je, da če bi imeli možnost ocenjevati na ažuriranih kriterijih sposobnosti naših učencev, bi lahko empirično, utemeljeno lahko ugotovili, katere so spremembe, katere so tendence, ki pa jih sedaj lahko opišemo samo na osnovi osebnih nekih vtisov, ki niso zanesljivi. Govorimo o mešanem narodnostnem območju in tam že veliko let govorimo o znižanju, nižanju kakovosti pogovorne, govorne italijanščine. Nimamo pa podatkov, na osnovi katerih bi lahko tudi ta naš vtis utemeljili. Torej, če bi imeli možnost, da lahko ocenjujemo jezikovne kompetence vseh učencev, tako v slovenskih šolah kot italijanskih šolah, bi za nas bilo zelo koristno.  Upam, da nisem prekoračil meni namenjenega časa, ampak bom zaključil z naslednjim razmišljanjem: Ne glede na šolski model, ki ga imamo, ne glede na sistem smo trdno prepričani, da je uvedba večjezičnosti v slovenski šolski sistem, in madžarske, italijanske in slovenske šole so del tega, to velja promovirati in ceniti, ker je to velika vrednost. Hvala. / aplavz/
Hvala lepa. Kot zadnjega predavatelja bi prosil dr. Mojco Medvešek z Inštituta za narodnostna vprašanja, ki bo predstavila izsledke raziskave, ki je bila izvedena lani v dvojezičnih osnovnih šolah v Prekmurju. Izvolite.
Mojca Medvešek
Lepo pozdravljeni, spoštovani gostje, obiskovalci današnjega posveta! Za zaključek bom predstavila percepcije učencev in staršev o dvojezični osnovni šoli v Prekmurju.  Torej, danes smo že slišali, da je izobraževalni sistem pomemben dejavnik institucionalne podpore vsaki narodni skupnosti. Brez zagotovljene možnosti za izobraževanje v maternem jeziku je manjšinska narodna skupnost v neenakopravnem položaju, saj je prikrajšana za pomemben dejavnik, ki prispeva k medgeneracijski etnični in jezikovni kontinuiteti. Dvojezično izobraževanje v Prekmurju je v svojem 60-letnem obstoju z namenom izboljševanja doživelo kar nekaj vsebinskih in organizacijskih modifikacij. Preoblikovanja so bila potrebna zaradi sprememb v etnični in jezikovni strukturi razredov ter zaradi vpeljevanja novejših strokovnih dognanj o jezikovni organizaciji pouka v modelih dvojezičnega izobraževanja. V zborniku z naslovom Drug z drugim, ki je izšel ob 50-letnici dvojezičnega šolstva v Prekmurju, je Albina Nečak-Lük zapisala, da je vzdrževanje in razvoj modela dvojezičnega izobraževanja zahteven podvig. Pogosto se sprašuje po njegovi pedagoški učinkovitosti, v ospredje pa se postavljajo finančni, kadrovski in drugi organizacijski vidiki dvojezične šole.  Pri kakršnikoli obravnavi dvojezične šole so še kako pomembna stališča in ne nazadnje zadovoljstvo njenih neposrednih uporabnikov, staršev in učencev, to nas uči zgodovina razvoja šolstva v Prekmurju. Zato bom danes v prispevku predstavila nekaj izsledkov raziskave, ki smo jo izvedli v lanskem šolskem letu med učenci štirih dvojezičnih osnovnih šol v Prekmurju in njihovimi starši. Namen raziskave je bilo ugotavljanje, kakšne so percepcije učencev in njihovih staršev o tem, ali dvojezična šola predstavlja ustrezno možnost za izobraževanje v maternem jeziku tako za manjšino, kot za večino, in ali model dvojezične vzgoje in izobraževanja uspešno razvija sporazumevalne sposobnosti vseh učencev, ne glede na njihovo narodno pripadnost in s tem zagotavlja madžarskemu jeziku enakopravni status. Torej raziskava je bila izvedena v okviru strokovno razvojne naloge Pomen dvojezične šole za ohranjanje vitalnosti madžarske narodne skupnosti, ki jo je financiralo ministrstvo za izobraževanja, znanost in šport. Percepcija učencev in njihovih staršev v dvojezični šoli smo ugotavljali s kvantitativnim pristopom. S pomočjo dvojezičnega vprašalnika je bila izvedena anketa med učenci 7., 8. in 9. razredov štirih dvojezičnih osnovnih šol in njihovimi starši. Naj omenim, da smo podobno raziskavo izvedli v okviru projekta Vloga dvojezičnega šolstva pri ustvarjanju podlag za uresničevanje institucionalne dvojezičnosti na narodno mešanem območju Prekmurju, tudi med dijaki dvojezičen srednje šole Lendava, njihovimi starši in učitelji, vendar ta projekt še teče in izsledki te raziskave bodo predstavljeni ob kakšni drugi priložnosti.  Posebej moram poudariti, da omenjene raziskave obeh omenjenih raziskav ne bi mogli izvesti, če ne bi bilo izjemne pripravljenosti za sodelovanje in pomoči na strani ravnateljic ter pedagoških kolektivov vseh dvojezičnih šol. Anketo na dvojezičnih osnovnih šolah je izpolnilo 215 učencev, kar pomeni 90 odstotkov učencev vseh učencev tretjega izobraževalnega obdobja in 170 staršev, kar predstavlja 70 odstotna realizacijo vzorca. Preden pogledamo kakšni so bili njihovi odgovori pa si lahko pogledamo, kako so se opredelili po maternem jeziku in pa narodni pripadnosti. Struktura učencev glede na materni jezik je naslednja: 51 učencev je navedlo slovenščino za materni jezik, madžarski jezik je navedlo 18 odstotkov učencev in 23 odstotkov učencev je navedlo, da imajo dva materna jezika, slovenščino in madžarščino. V primerjavi z učenci je manjši delež staršev, 46 odstotkov, navedel, da je njihov materni jezik slovenščina. Več staršev, torej 35 odstotkov je za materni jezik navedlo madžarščino. Opazna razlika med učenci in starši pa je v tem, da učenci v precej večjem deležu navajajo oba jezika, torej slovenščino in madžarščino za materni jezik v primerjavi s starši. Pregled odgovorov po narodni pripadnosti, kako so se opredeljevali po narodni pripadnosti pokaže, da se več učencev 28 odstotkov opredeljuje z dvojno narodno pripadnostjo, kot pa staršev, teh je bilo 14 odstotkov. Več staršev se je opredelilo za madžarsko narodnost, teh je bilo 28 odstotkov v primerjavi z učenci, ki jih je bilo 9 odstotkov in manj staršev se je opredelilo za slovensko narodnost, 46 odstotkov, kot pa učencev, ko jih je bilo 54 odstotkov.  Anketna vprašalnika sta bila obsežna, zato bom v nadaljevanju predstavila le nekatere podatke raziskave. Učence smo na primer vprašali v katerem jeziku naj bi po njihovem mnenju potekal pouk v šoli. Med štirimi navedenimi možnosti so se učenci z največjem deležu odločili za odgovor, da je sedanja organizacija pouka v dvojezični šoli ustrezna in učinkovita. Tako je menilo 64 vseh učencev.  Manjši delež, 14 odstotkov, je menil, da bi bilo bolje, če bi bili vsi predmeti v slovenskem jeziku, madžarščine pa bi se učili kot predmet in 19 odstotkov učencev je menilo, da bi bilo bolje, če bi se pri vseh predmetih, da bi bili predmeti v slovenskem jeziku, madžarščine pa bi se učili kot predmet samo tisti, ki to želijo. Obstajajo pa precejšne razlike med stališči učencev glede na njihov materni jezik. Iz grafa je razvidno, da je 84 učencev z madžarskim maternim jezikom in ravno tako 84 učencev z dvema maternima jezikoma, se pravi slovenščino in madžarščino pokazalo močno podporo sedanji obliki organizacije pouka. Učenci s slovenskim maternim jezikom so v precej manjšem deležu, 49 odstotkov, menili, da je sedanja organizacija pouka dobra, 32 odstotkov pa jih je celo menilo, da naj bi pouk potekal v slovenskem jeziku, madžarščine pa bi se učili tisti, ki si to želijo. Podobna vprašanja smo zastavili staršem. Vprašali smo jih, ali menijo, da je sedanja oblika dvojezičnega šolstva na narodno mešanem območju Prekmurju ustrezna in kakovostna. 51 odstotkov vseh staršev je menilo, da je sedanja oblika dvojezičnega šolstva ustrezna, 19 % staršev je menilo, da ni ustrezna in 27 % staršev se je odločilo za odgovor ne vem. Tudi pri njih so se stališča razlikovala glede na materni jezik. Starši z madžarskim maternim jezikom so v dokaj velikem deležu, 72 %, podpirali sedanjo obliko dvojezičnega šolstva. V nekaj manjšem deležu, 53 %, staršev podpira, ki so navedli dva materina jezika. V še manjšem deležu pa sedanjo obliko dvojezičnega šolstva podpirajo starši s slovenskim maternim jezikom, teh je 42 %.  Vprašali smo jih, naj argumentirajo svoje odgovore, zakaj menijo, da je dvojezična šola ustrezna ali ne. Tisti starši, ki so menili, da je sedanja oblika dvojezične šole ustrezna, so svoj odgovor utemeljili z dvema argumentoma. Dvojezična šola je kakovostna in ustreza večjezičnemu območju. Drug odgovor je bil: učenci se naučijo dva oziroma več jezikov. Bolj raznovrstne argumente so podali starši, ki so menili, da sedanja oblika dvojezičnega šolstva ni ustrezna in kakovostna. Izpostavili so naslednje pomisleke: vsi učitelji nimajo dovolj visokega znanja madžarskega jezika, ni ustreznih dvojezičnih učbenikov, v šoli je prisotno preveč madžarskega jezika, preveč madžarske zgodovine, otroci ne dobijo dovolj podlage za nadaljnje šolanje in so v slabšem položaju v primerjavi z učenci, ki obiskujejo šole drugod po Sloveniji. Otroci in učenci so preveč obremenjeni z dvojezičnimi učbeniki, z učno snovjo, z večjimi stroški. Znanje učencev, vključenih v madžarščino 2 je šibko. Madžarščina bi se morala učiti kot predmet in učenci bi se raje kot madžarski jezik učili druge tuje jezike.  Starše in učence smo spraševali še po veliko drugih trditvah, stališčih do drugih trditev. Prikazanih je samo šest, in sicer gre za deleže strinjanja s posamezno trditvijo. Se pravi, s trditvijo »dvojezična šola nam da dovolj znanja za nadaljevanje šolanja v Sloveniji« se je strinjalo 90 % z madžarskim maternim jezikom, 81 % staršev z dvema maternima jezikoma in 65 % staršev s Slovenskim maternim jezikom. S trditvijo, da učitelji dobro obvladajo madžarski jezik se je strinjalo 68 % staršev z madžarskim maternim jezikom, manj, 56 % staršev s slovenskim in madžarskim maternim jezikom in 80 % staršev s slovenskim maternim jezikom.  V visokih deležih so se starši z madžarskim maternim jezikom strinjali še s trditvijo, da znanje madžarskega jezika, ki ga otroci dobijo v šoli, jim omogoča nadaljevanje šolanja na Madžarskem. S to trditvijo se je strinjalo 79 % staršev z madžarskim maternim jezikom in 82 % staršev, ki so navedli za materni jezik slovenščino in madžarščino. S trditvijo se je strinjalo 53 % staršev, katerih materni jezik je slovenščina.  Z naslednjo trditvijo, da je prav, da so na narodnem mešanem območju vse šole dvojezične, se je strinjal visok delež, 88 % staršev z madžarskim maternim jezikom in 71 % staršev, ki so navedli za materni jezik slovenščino in madžarščino. Starši s slovenskim maternim jezikom so se s trditvijo, da je prav, da so na narodnem mešanem območju vse šole dvojezične, strinjali v precej manjšem deležu, teh je bilo 49 %.  Ob tem izstopa podatek, da se je 38 % vseh staršev strinjalo s trditvijo, da za Slovence ni potrebno, da se naučijo madžarski jezik. S to trditvijo se je strinjalo 45 % staršev s slovenskim maternim jezikom in 37 % staršev z madžarskim maternim jezikom in samo 19 % staršev z obema maternima jezikoma.  Pri trditvi, da bi bilo bolje, če bi se namesto madžarskega jezika učili več tujega jezika, je prišlo do največjih razhajanj med starši z različnim maternim jezikom. Medtem, ko se je s to trditvijo strinjalo 58 % staršev s slovenskim maternim jezikom, se je s trditvijo strinjalo samo 17 % staršev z madžarskim maternim jezikom in 29 % staršev s slovenskim in madžarskim maternim jezikom.   Na zelo   (nadaljevanje) podobna vprašanja so v anketi odgovarjali tudi učenci in izkazalo se je, da so njihova stališča podobna, kot so stališča staršev. Na žalost je časa premalo, da bi predstavili še stališča učencev.  Za zaključek, kaj lahko povzamemo iz povedanega. Videti je, da predvsem madžarska narodna skupnost v veliki meri podpira obstoječi model dvojezične šole oziroma, bolj natančno povedano, dvojezično šolo zlasti podpirajo učenci in starši, ki so za svoj materni jezik navedli madžarščino ali oba jezika, slovenščino in madžarščino. Slovenci oziroma starši s slovenskim maternim jezikom še vedno v precejšnjem deležu podpirajo dvojezično šolo. Znanje jezikov in dvojezično območje, kjer živijo, so vendarle izpostavili kot vrednoto in dodano vrednost. Obstaja pa del prebivalcev, ki meni, da učenje madžarskega jezika v šoli ne bi smelo biti obvezno za vse. Ob upoštevanju vsega povedanega je rešitev, ki bi zadovoljila vse prebivalce, nadaljevanje delovanja v smeri dvigovanja kakovosti dvojezične šole v Prekmurju. / aplavz/
Hvala lepa. S tem smo dejansko zaključili s prispevki. In odpiram razpravo udeleženk in udeležencev.  K razpravi se je prijavil gospod Andrea Bartole(?) obalne samoupravne narodne skupnosti in v razpravo v slovenščini. Izvolite.
Andrea Bartole
Dober dan vsem. Hvala. Jaz bi samo v razpravi na kratko želel se osredotočiti na nove izzive in perspektive šol in vrtcev z italijanskim učnim jezikom kot tudi dvojezičnih šol. Dvojezične šole in šole in vrtci z italijanskim učnim jezikom, kot vemo, so del šolskega sistema Republike Slovenije in so odprte vsem. Na obali že v 90. letih prejšnjega stoletja so se v te šole vpisovali tudi otroki tako imenovani večine. Takrat so se mogoče družine odločile za vpis svojih otrok v manjšinske šole, zato da bi otroci se začeli učiti dodaten jezik in tudi zato, ker je takrat mogoče Italija bila zelo dobra delovna perspektiva za prihodnost. Učitelji se torej od vedno ukvarjajo tudi z otroki, ki jezika sploh ne poznajo, ker se v družini ne govori, in imajo zato dvojno obveznost, učiti tako italijanski oziroma manjšinski jezik tistim otrokom, ki ga že poznajo in govorijo, kot tudi tistim, ki se ga komaj učijo. Ta fenomen je v zadnjih letih še bolj prisoten na obali, ker se populacija spreminja. Imamo veliko prebivalcev, ki prihajajo iz bivših ruskih republik na primer in se odločijo za vpis svojih otrok v italijanske šole. Tako otroki morajo se jezika naučiti in slediti pouku in je to zelo težko in postaja zelo težko. Učitelji imajo zato veliko več dela in imajo težave tudi pri pogovoru s starši kakšenkrat, ker jezika niti slovenščine ne poznajo. Obveznosti so torej velike in velikokrat je delo zelo težko. Učitelji so vendar na take izzive navajeni, kot sem povedal, že desetletja. In čeprav so sedaj razlogi in populacija različni v primerjavi s stanjem izpred 20 leti, to delo še vedno opravljajo. Potrebno je torej poudariti, da so številke za institucije narodnih skupnosti zelo pomembne, ker gre za majhne realnosti v primerjavi s šolami večine in je seveda primarnega pomena imeti med vpisanimi v vrtcih in v šolah tudi otroke družin, tako otroke italijanske narodne skupnosti oziroma madžarske narodne skupnosti, ampak prav tako tudi otrok iz mešanih zakonov ali pa iz drugih različnih, bom rekel, družin. In seveda tudi vpis teh otrok je dobrodošel. Delo učiteljev, tukaj sem se hotel malo osredotočiti, je zelo pomembno. In ker ne smemo pozabiti, da je prvotna naloga teh šol in učiteljev prav prenos jezika, v katerem učijo, in dodatno pa tudi prenos vrednot in izučil naših narodnih skupnosti. To je bilo danes že poudarjeno in to seveda še enkrat poudarjamo. Dodamo, da je vloga naših inštitucij tudi prenos zgodovine teh krajev z obvezo, da novim mladim generacijam se tako težka zgodovina, ki je zaznamovala te naše kraje, na pravi način predstavi in predvsem ne pozabi. To pomeni, da prav z delom učiteljev se lahko otroki družin, ki niso iz narodne skupnosti, ali celo družine   (nadaljevanje) ali celo cele družine, ne samo otrokom, približajo narodnim skupnostim, tako italijanski kot madžarski. Otroki teh družin se lahko na ta način približajo in razumejo, da prav ti kraji obmejni imajo edinstveno in kompleksno zgodovino in so od vedno dvojezični. Bodo tako lahko razumeli, da je uporaba italijanskega oziroma madžarskega zelo pomembna, in to samo, če bodo začutili. In tukaj je zelo pomembna vloga šol in učiteljev. In bojo lahko začutili, da je manjšinski jezik njihov jezik. To vidimo mi kot nov izziv in nove perspektive šolskih ustanov, tako dvojezičnih kot tudi šol v italijanskem učnem jeziku. Ampak v končni fazi je to tudi velik izziv na splošno za obe naši narodni skupnosti. Hvala. / aplavz/
Hvala lepa. Ker nihče ni še želel povedati ničesar, bi želel povzetek, narediti povzetek. Pravzaprav ta gospod pred mano, ki je povedal, torej z vsem tistim, kar je povedal, večinoma soglašam. Danes sem si napisal naslednje. Torej ugotovili smo, da je zelo pomembna dvojezičnost in da seznanimo se s kulturo obeh narodov in to vzporedno, kajti gre pravzaprav za to, kar nosimo s seboj že stoletja. Pravzaprav velikokrat to vrednoto velikokrat ne znamo dovolj predočiti in to je treba poudariti. Torej na osnovi ankete je nedvoumno jasno, da vsi želijo na neki ravni neke spremembe. In kar je bilo tukaj prej povedano, je anketa pokazala, nakazala na to, da tudi profesorji, učitelji, pedagoški delavci imajo še večjo odgovornost, kot bi si mislili, v tem, da z otroki, torej da tudi s tistimi, ki ne spadajo v madžarsko skupnost, da se tudi tisti, se jim priljubi ta madžarščina, to se pravi, da jim približamo.  Potem ugotovil sem naslednje, da dvojezičen pouk, izobraževanje lahko pomeni prihodnost, večji poudarek je potrebno dati na kakovost, na večjo kakovost, kajti kakovost je tista, ki bo prispevala, da bo tudi zanimanje večje za madžarski jezik. V javnem življenju je zelo pomembno, kako presojamo madžarski jezik, da bi to bilo boljše, kajti v javnem življenju pravzaprav vedno rečemo vsem, da bolj smelo vsi uporabljajo madžarski jezik v javnem življenju.  Slišali smo tudi nekaj pomanjkljivosti. To moramo seveda odpraviti. Torej to je ta v jezikovni kompetenci, pri pripravi didaktičnih programov, v boljšem usposabljanju pedagoških delavcev. In tukaj mislim, da so problemi predvsem pri strokovnih predmetih, kajti ni tudi učbenikov pri vseh teh predmetih. Tako da tudi tukaj bi morali razmišljati, kajti vemo, da male skupnosti imajo težko, nosijo težko breme glede tiskanja učbenikov. Tu je treba to rešiti. Torej stojimo pred nekimi spremembami vendarle, spremembe pa je potrebno opraviti z dialogom, umirjeno, razumevajoče, po eni strani z dialogom, mednarodno skupnostjo in pa večinskim narodom, med politiko in stroko. Torej verjamem in upam, da kljub pomanjkljivostim, kljub težavam pa vedno ima seveda medalja obe strani, torej da dvojezično izobraževanje pravzaprav pomeni več prednosti, več vrednot v dvojezičnem območju v 21. stoletju, več vrednot, kot je pomanjkljivosti. Tako da imamo skupno nalogo ne glede na to, katere narodnosti smo, da glede tega občutljivega vprašanja odgovorno delamo in še bolj krepimo to, da spoštovanje samega sebe seveda ne pomeni to, da ne bi sprejemali tudi drugih, da bi poniževali druge in pa tudi, da smo ponosni nase, na preteklost, na naše korenine, da to sprejmemo in da seveda spoštujemo tudi tiste, ki z nami skupaj živijo, se učijo, ne glede na to, da so drugačne vere, narodnosti. To je tako na italijanski, kako na madžarsko oziroma pomurskem območju. Kajti, že stoletja pravzaprav živimo skupaj in to so prednosti tega območja in tudi v bodoče je to treba imeti pred očmi. Torej, jaz si želim zahvaliti vsem vam, ki ste prišli na to posvetovanje, predvsem predavateljem in seveda upam, da tukaj lahko dve pomembni zadevi vidimo iz tega sestanka. Torej, da bomo v naslednjih desetletjih sprejemali odločitve na področju izobraževanja, ki bo v korist skupnosti, ohranjanja skupnosti, torej avtohtone narodnosti in seveda upam, da bo tudi v slovenski državi, v slovenskih uradih, ministrstvih bo tudi prisluh, da bodo prisluhnili in sprejeli nato in si prizadevali, da bi skupaj sprejemali dobre odločitve.  Lepa hvala, da ste prišli in vam želim prav prijeten dan tudi naprej. /Aplavz./ Posvet je bil končan 14. februarja 2019 ob 13.27.