Hvala za besedo, gospod predsedujoči. Jaz bi v tej razpravi skušal nekatere stvari, kako se je pravzaprav potrebno do te resolucije obnašati in jo razumeti, izpostaviti. Ampak začel bi pa z nečem, kar je bolj pomembno. Današnja tema razprave je Deklaracija o sprejemu resolucije, o podpori resolucije. Torej resolucija kot takšna ni tema, ker ta je že ad acta, ta resolucija je bila na ravni Evropskega parlamenta sprejeta in na tem nivoju ta zadeva velja, ker smo vsi člani Evropske unije nas politično zavezuje. Torej smo jo dolžni poskušati spoštovati po najboljših močeh, kar je možno. In tisto, kar sem prej že tudi v stališču izpostavljal ali pa tisti del, ki je mogoče še toliko pomembnejši, je, da neko dolžno spoštovanje se izkazuje s posameznimi akti. Zdaj, prva priložnost za takšen akt je bila takratna razprava in takrat je deklaracija, ki je veljavna v našem pravnem redu, seveda spet politično, ker nima kakšnega drugega učinka, nastala. In to bi se skušalo brez odprave prejšnje deklaracije pravzaprav nadomestiti z novo deklaracijo, ker ne moreta obe soobstajati, oziroma nima smisla, da bi to na takšen način soobstajalo. Tisto, kar sem tudi povedal, je, da so Socialni demokrati naredili domačo nalogo že leta 1995 na svojem kongresu v Slovenj Gradcu. Zdaj bom pa natančno navedel točno kaj so povedali: »Obsojamo povojne poboje okupatorjevih sodelavcev in pravno nevzdržno obračunavanje z nasprotniki tedanje oblasti. Obsojamo zlorabe, ki so jih zakrivile takratne oblasti nad posamezniki, kršenje človekovih pravic, politično diskriminacijo in preganjanje, nesprejemljivo uporabo metod in sredstev za doseganje ciljev, zlorabo prava in države za politične, razredne, verske in druge cilje ter neizmerno maščevalnost. Še posebej pa obsojamo zunajsodne likvidacije vrnjenih domobranskih ujetnikov in sodne obsodbe na povojnih političnih procesih«. To je točno na tistem obdobju, ki je pravzaprav najbolj sporno. Glede tega je stališče Socialnih demokratov jasno in na podlagi tega so bili številni poskusi tudi implementacije delno v Zakonu o grobiščih, to sem prej povedal, kdaj je nastal, sprememba tega zakona leta 2009 s spomenikom vsem žrtvam, ki smo ga pravzaprav dokončali šele v prejšnjem mandatu. Ampak ob vseh teh zadevah se je vedno zgodilo isto – niso k takšnim dogodkom prišli vsi. Tega, da bi skupaj nekaj naredili, pravzaprav ni bilo. In osnovna stvar tovrstnih implementacij in tovrstnih simbolnih ali kakršnih že končanj zgodb, je ravno v tem, da to narediš skupaj. Ne na način, kot drugi hoče, ampak na način, ki ga skupaj zmoremo sooblikovati. Tako kot je bila ta resolucija absolutni kompromis vseh, ker je vsak imel svojo na začetku in je iz tega nastalo neko besedilo, ki mu ni možno nasprotovati glede tistega, kar je v njem zapisano. Problem je, da pa nekatere zadeve v njem niso zapisane. In ena od takih zadev, ki ni zapisana – to pa je vsebinska razprava –, je premajhen poudarek na fašizmu in še zlasti določljivost tega in dejstva, da nekatere evropske države pač skozi nekatere procese de- ali nacifikacije ali fašizacije ali pa dekomunizacije niso šle. To so dejstva. Ne govorim o drugih stvareh. Zaradi tega je meni zelo pomembno, razumeti zadevo in za razumevanje zadev in za preseganje travm, ki so jih ti hudi zločini in to stanje nepriznavanja tega iz takšnih ali drugačnih razlogov povzročili, je že s te travme mogoče iti na različne načine. Po eni strani z omogočanjem zgodovinske znanosti, da res naredi maksimalni napor pri razumevanju in osvetljevanju takratnih dejstev, čeprav jih ne more v celoti, ne, v celotni se ne da te zadeve rekonstruirati, da se jo reinterpretirati, ampak ne popolnoma v nasprotju z dejstvi, ker te so le neka objektivna meja. To je eno. Drugo je pa druga reč, ki je tudi važna, pa je mogoče razno iz zgodovine holokavsta in iz vsega tistega, kar je iztega nastalo, se je razvila tako imenovana literatura holokavsta, ki omogoča sodobnim generacijam preseganje tovrstnih tram. Tu gre včasih za literarno podoživljanje sedanjega časa, tudi pri nas najverjetneje za tiste travme, ki so bile med drugo in po drugi svetovni vojni, obstaja literatura tako z ene kot z druge strani in jo je vredno pogledati, sploh tisti, ki se tudi kritično zavzamejo proti svojim, proti tistim, ki naj bi bili njihovi, ampak skušajo na človeški način to zadevo postaviti. Vse to lahko pomaga k razumevanju tovrstnih zadev, ampak je pa vseeno važno, vsaj za razumevanje teh zadev, le ločiti stvari. In jaz sem že povedal, kaj si mislim o teh stvareh, zakaj je že sama ideja fašizma in nacionalsocializma zlo po sebi. Ideja komunizma, dajmo reči, da je nevtralna s tega stališča, glede na to, kako se je zgodovinsko in drugače pojavljala, vse njegove prakse so bile pa zloraba, ali stalinizem in ta pakt med stalinizmom na eni strani in nacionalsocializmom je tisti, ki naj bi ga označevali kot dan, na katerega se naj spomnimo vseh totalitarizmov. Mogoče so bile te zadeve takrat bolj jasno postavljene iz takšnih in pa drugačnih zadev. Ampak besede so pomembne, pojmi so pomembni, ker v nasprotnem primeru naenkrat zvedemo vse v enotno zadeve, ne da bi znali te distinkcije ločevati in s tem tudi preprečevati pojav tovrstnih zadev. Ali pa mogoče, da to ponazorim z enim primerom enega avtorja, ki se ga spominjam in je doživel neko specifično usodo Castoriadisa. Ta je rekel za Zvezo sovjetskih socialističnih republik: »Štiri besede, štiri laži, nič od tega ne drži.« Ni bila sovjetska, ni bila zveza, niso bile socialistične pa tudi republike ni. Ampak to je tisto, ko se pač skuša z uradnimi poimenovanji včasih pravzaprav zadeve zakrivati. In poimenovanja preprosto potrebuješ, če se hočeš z zadevami na ustrezen način soočiti. In še ena distinkcija, ki je pa le pomembna v kontekstu druge svetovne vojne, je pa tista, ki jo je opredelili, ali pa sem od njega prvič slišal tako jasno, profesor Prunk, ki je bil tudi moj profesor, eden od tistih avtorjev poročila iz leta 1995, ki je prvi takšen poskus zgodovinskega ovrednotenja dogajanja od leta 1929 do 1955, ja, ker je treba širše obdobje vzeti, ne zgolj manjše, ker potem se takoj že napačne interpretacije s tem, kje začneš pravzaprav za zgodovino, ker zgodovina, kjerkoli začneš, je to lahko iz takšnega in drugačnega razloga v bistvu že pristransko. Za jugoslovanski primer je pač šestojanuarska diktatura tista, ki potem opredeljuje ravnanje voditeljev političnih sil ne posameznih usod. To dvoje, ločevanje, kako so se politični voditelji opredeljevali, na drugi strani, kakšne so bile posamezne usode, ki so bile kruto, nemogoče, odvisne od konteksta, krivične, vse to, absolutno, te zadeve je treba le razumeti in takšno razumevanje tudi postopoma zgraditi. Tisto, kar je Prunk rekel je, da je bistvene razlika, da je med drugo svetovno vojno bil komunizem zmagovalec. V tem je razlika. Poražen je bil fašizem in nacizem. To je dejstvo. Od tam naprej je pa seveda druga zgodba. In glede te zgodbe je vsaj stališče Socialnih demokratov zelo zelo jasno. Tisto, kar je nadaljnji problem našega primera, ob upoštevanju razlike med splošnim in posebnim, je, da imate zgodbo narodnoosvobodilnega boja, ki se je ne da popolnoma ločiti od revolucije. Ne da se je popolnoma. Pojmovno se jo da. In to slavimo. Narodnoosvobodilni boj slavimo ravno zaradi tega, ker je boj, upor proti okupatorju. To se da. Ne da se ga pa glede na zgodovinsko dogajanje povsem razločiti od tega drugega. Ja, lahko slavimo tudi Osvobodilno fronto kot neko obliko ljudske fronte, ki je tudi delala neko razliko v primerjavi z drugimi državami iz tovrstnih taborov ali pa ki bi jih lahko tja pripisovali. Na drugi strani, kar imamo problem, da se kolaboracija ali sodelovanje z okupatorjem ne da razločiti od kontrarevolucije. Glede na tisto prvo. Tisto, kar je važno, je, da obsojamo kolaboracijo. Ker ne gre preprosto drugače. Tu si moram pomagati tudi z besedami Spomenke Hribar, ki pove dve zadevi: prvo in osnovno – brez vojne ne bi bilo povojnih pobojev. In druga, ki je bolj bistvena in katerega se tudi sam držim in v prejšnjem mandatu je glede tega bil sprejet tudi zakon – sodelovanje z okupatorji je pač izdajstvo; vedno bilo in bo. Vendar, tu pa je bistvena zadeva: Antigona ni zanikala izdajstva Polinejka, te njegove krivde. Zahtevala je samo pietetni pokop njegovih posmrtnih ostankov. Torej, vprašanje označevanja grobov, dostojnega pokopa na eni strani in krivde sta dve vprašanji, ki se ju ne da kar tako povezovati. Glede tega drugega je civilizacijska dolžnost, da se stori tisto, kar je treba, in mislim, da se te stvari počno, da je bilo teh poskusov skupnega nastopanja dovolj. Žal nikdar z vključevanjem vseh akterjev. Ampak – na vso srečo – vedno z vključevanjem tako tistih z leve kot z desne ali pa sredinsko leve in desne – kakorkoli že hočete to zadevo. Seveda na drugi strani tisto, kar je pa levo stran včasih bolelo, je ravno to, da ni priznala, da je pač vojna z revolucijo ali pa izvajanje revolucije znotraj narodnoosvobodilnega boja posurovelo sam spopad. To je pa dejstvo. Ampak to ne zmanjšuje v ničemer same osnovne ideje upora in tukaj je tisto, kar je glede tega treba slaviti. Tisto, kar bi še želel povedati, je, da je specifičen nastanek te resolucije pa njene konsekvence. Te pa mene včasih malo strašijo. Prav. Namenjena je bila temu, da se še dodatno ali pa nekako izpostavi komunizem. Prav do določene mere, absolutno, sploh v kontekstu, kot sem rekel, vzhodne Evrope, stalinizma. Tudi pri nas je bil stalinizem kot odgovor na informbiro najprej prisoten – prav do tistega leta 1955 bi se to obdobje dalo nekako postaviti kot tisto, ki je res absolutno obžalovanja vredno. In tudi tisto, kar se je kasneje v bistvu kot politični ali kakršnikoli družbeni procesi, bi s sodobnih standardov človekovih pravic vsekakor ne preseglo tega. Ampak tisto, kar je mogoče bolj važno, je, da je to privedlo – torej, takšna obravnava in izenačevanje vsega – privedlo do tega, da se je začelo relativizirati tudi holokavst. Politično vidimo konsekvence ravno v vzhodni Evropi. Ravno tam, kjer so se ti zločini geografsko zgodili, saj ne po njihovi krivdi, ampak tam so se zgodili. Že zgolj zanikanje tega je pravzaprav problem za sebe. Še dodaten problem, ko se v imenu holokavsta prepoveduje tudi mednarodnopravna ali pa politična obsodba ravnanja Izraela do ostalih, še zlasti do Palestincev ali karkoli podobnega, kot da je tudi to antisemitizem. Vse te zadeve se hitro začnejo mešati in se začnejo zlorabljati. Kar nas opozarja na eno stvar: da je čisto vsako dobro idejo mogoče tudi zlorabiti. In to je tisto osnovno kruto spoznanje, ki ga družboslovje tako ali drugače lahko nam do določene mere da. Če še navedem tisti primer, za katerega so me prej spraševali – saj ste ga vsi navajali, Bazovica in vse, kar je bilo v zvezi s tem –, ne potrebuje v bistvu, tako vidni člani, da preprosto ne more biti zadeva drugačna, ti vidni člani predstavljajo določeno opcijo in izvajanje znotraj tega. Lahko se seveda do takega ravnanja tudi pri sebi vedno ogradiš, to imaš politično možnost, ampak česa takšnega pravzaprav nismo videli. In na tisto se je pravzaprav v osnovi referirala, bi se še na katere druge zadeve, ampak za tisto obstaja absolutni dokaz, ki ga slovenska javnost tudi razume. Kot sem rekel, če bomo hoteli dejansko spoštovati to resolucijo, ne potrebujemo nove deklaracije, potrebujemo pa skupna ravnanja, ki jih bomo na simbolni in drugačen način znali skupaj dogovoriti. To pa pomeni, da se bomo pogovorili, kako te zadeve narediti, in da bomo ob posameznih, recimo, skupnih pietetnih zadevah znali stopiti skupaj. Zapiranje zadev je mogoče samo na ta način in na noben drug način. Začne se pa, kot sem povedal, pri sebi. Najprej opraviš zadevo pri sebi, potem si sposoben iti tudi v dialog z drugimi in potem je mogoče to narediti. Upam, da bomo to zaradi sebe pa zaradi prihodnih rodov enkrat sposobni narediti. Ampak to mora biti skupno in tisto, kar bo dogovorjeno, česar si nobeden ne bo mogel sebi lastiti, ampak bo to neka skupna zadeva, ki nam bo omogočala, upam, v prihodnosti preprečiti pojav česarkoli podobnega kjerkoli, še zlasti pa pri nas. Hvala.
“