Spoštovane poslanke, poslanci ter vsi vabljeni na današnjo 3. sejo Pododbora za spremljanje rakavih obolenj v Republiki Sloveniji. Lepo pozdravljeni.

S sklicem seje dne 17. oktobra 2023, ste prejeli predlog dnevnega reda seje pododbora in sicer:

1. točko Evropa Dona in Rožnati oktober.

2. točko Razno.

Tako, da prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA EVROPA DONNA IN ROŽNATI OKTOBER.

Gradivo ste 17. oktobra letos, je bilo objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora.

S sklicem k 1. točki so bili vabljeni članice in člani pododbora, predstavnica Slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna, Ministrstvo za zdravje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Onkološki inštitut Ljubljana, Državni presejalni program za raka dojk Dora, Onkološki inštitut Ljubljana, Register raka Republike Slovenije, Vesna Zadnik in Društvo onkoloških bolnikov Slovenije.

Lahko dajem besedo, seveda, uvodno predstavitev. Samo za začetek mislim, da je prav in da smo veseli, da smo danes v Državnem zboru gostili obisk Europe Donne, slovenskega združenja za boj proti raku dojk. V bistvu, to je samostojna, neodvisna neprofitna organizacija civilne družbe, združuje skoraj 3 tisoč 500 članic in članov in povezuje zdrave ženske, bolnike z rakom dojk ali rakom rodil, posameznike in strokovne institucije v Sloveniji, ki delujejo na področju raka dojk in raka rodil.

Jaz bom naredila kratek uvod, ker verjamem, da namen in cilj združenja Europa Donna Slovenija nam boste podali kot predsednica združenja, dr. Tanja Španič in potem boste besedo dobili tudi ostali. Kako je s tem kazalnikom? Kako je z registrom raka? Nekaj smo brali v preteklih dneh, pa mislim, da bodo vaše informacije dobrodošle. Predvsem pa, kaj je tisto, kjer lahko kot politika pomagamo, da se stanje izboljša? Na katerih področjih, da nas na to opozorite?

Kar izvolite. Dr. Tanja Španič, imate besedo.

Lepo pozdravljeni. Najlepša hvala najprej pododboru za povabilo in tudi vsem poslancem, ki ste se odzvali, in seveda vsem kolegom, kolegicam iz drugih ključnih deležnikov na tem področju.

Kot je že gospa Dimic uvodoma povedala, prihajam iz združenja Europa Donna Slovenija. Ne bom ponavljala uvodnih besed, ampak bom dodala, da naš glavni cilj in namen je vsem prebivalcem v Sloveniji omogočiti dostop do diagnostike zgodnjega odkrivanja bolezni, hitrega in učinkovitega zdravljenja in seveda tudi celostno podporo na tej poti.

Moram reči, da Europa Donna deluje že več kot 26. let. V tem času, začeli smo kot zagovorniška organizacija in v tem času vzpostavili zelo dobre odnose z ostalimi deležniki, tako z Ministrstvom za zdravje, naš najpomembnejši partner zagotovo Onkološki inštitut in presejalni programi, saj v sodelovanju s stroko najbolje lahko uresničujemo svoje cilje. Seveda tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje in sorodne organizacije, Društvo onkoloških bolnikov in tudi ostale organizacije s področja onkologije oziroma onkoloških bolnikov.

Že sem omenila v začetku, začeli smo kot zagovorniška organizacija in tudi cilji Evropske zveze so zagovorništvo. Kaj to sploh pomeni? Omogočiti vsem prebivalcem v Sloveniji dostop, enak dostop do diagnostike zgodnjega odkrivanja, kar je tudi DORA in tudi na sekundariju za vse, ki v DORO kot presejalni program niso vključeni, in potem po smernicah, zadnjih strokovnih smernicah, učinkovito zdravljenje. Trenutno lahko rečemo, da smo izjemno zadovoljni, saj so vsa priporočena zdravljenja našim bolnikom na voljo, vendar nas že malo skrbi prihodnost. V januarju leta 2020-2025, prihaja v veljavo evropska direktiva, ki bo ovrednotila tudi tehnologije in nove tehnologije, prvo področje, ki ga bo tako imenovani HTA zavzel, je onkologija. Tudi tu se na srečo stvari tudi znotraj Ministrstva za zdravje premikajo ravno na pobudo društev, ker si ne želimo zamujati z dostopnostjo do novih, predvsem zdravil in teh tehnologij za področje onkologije.

Naslednje zelo pomembno področje, za kar se tiče zagovorništva je tudi povratek na delo, kot smo poimenovali letošnji projekt. Namreč več kot polovica novoodkritih primerov raka dojk je v še vedno delovno aktivni populaciji. To pomeni, da so, pa sem prepričana, da bo gospod z ZZZS lahko postregel kasneje z bolj točnimi številkami, pomeni dolge bolniške odsotnosti. Vemo, da zdravljenje zelo napreduje, da ne sme biti diagnoza pod številko, ki nas označuje, C50 ista za vse, ampak da je potreben bolj individualen pristop, da je potrebna tudi poklicna rehabilitacija, zgodnja poklicna rehabilitacija in sodelovanje tukaj tudi delodajalcev in odločevalcev, da se to področje uredi.

In še tretja zelo pomembna točka, ki sem jo tudi danes omenila na krajšem dogodku, ki smo ga imeli s predstavniki Državnega zbora je t. i. zakonodaja, pravica do pozabe. Kaj to sploh pomeni? Pravica do pozabe diagnoze rak ne pomeni, da bi se ta diagnoza brisala iz zdravniških oziroma iz medicinskih kartotek, vendar samo pravica do tega, da nekdo, ki se je z diagnozo rak srečal, je ni več dolžan razkrivati pri določenih pogojih, kot so recimo krediti, življenjska zavarovanja in zdravniška spričevala, v nekaterih pogojih kjer je to zahtevano. Tudi na tem področju smo že doživeli izjemno dobro podporo ravno pododbora za obravnavo raka v Sloveniji, tako da res upamo, da se bo vsaj to kmalu oziroma če lahko rečem kar v prihodnjem letu premaknilo in da se tudi to področje v Sloveniji uredi. To se večinoma tiče tudi mogoče ljudi, ki v otroštvu zbolijo za rakom, oziroma mladih odraslih, ki nekje do 40. leta zbolijo za rakom in nas potem ta diagnoza spremlja do konca življenja.

Toliko za en uvod za kakršnakoli vprašanja oziroma predstavitve, kar vas še zanima, pa seveda smo tu na voljo.

Hvala lepa. Pa mogoče bi kar dala besedo Onkološkem inštitutu, register raka. Dr. Vesna Zadnik, boste verjetno podali malo v številkah, kje, na kateri točki je Slovenija in kakšno je to breme verjetno tudi za nas ali pa naš javni zdravstveni sistem. Izvolite.

Najlepša hvala za besedo za povabilo. Moje ime je Vesna Zadnik, sem vodja Registra raka na Onkološkem inštitutu. Mogoče za tiste, ki še niste slišali, čeprav verjamem, da smo vseeno kar prezentni no, register raka je ena najstarejših in najbolj popolnih zbirk podatkov zdravstvenih na svetu sploh. Mi delujemo od leta 1950 na Onkološkem inštitutu in osnovni namen te zbirke je, da merimo breme bolezni. Se pravi, da merimo, koliko imamo onkoloških bolnikov, ker namreč v registru zabeležimo vsakega, ki zboli za rakom v Sloveniji. Zabeležimo nekaj osnovnih podatkov, po katerih lahko vemo ne samo, koliko nas je, ampak tudi, kakšno je preživetje, kakšna je prevalenca, pomeni, koliko je danes bolnih med nami in te številke, vemo, so velike za našo populacijo. Letno zboli 16000 ljudi za rakom, od tega je pri ženskah najpogostejši, poleg najmanomskega raka rak na dojki. Teh bolnic je letno novo 1500, malo na zaokroževanje. Zdaj, če pogledamo, koliko pa bolniki preživijo 5 let v Sloveniji z rakom, približno 60 % jih je živih, se pravi, to je preživetje, in ta številka se z leti viša. Tega smo veseli. To je po eni strani zato, ker uspemo diagnostiko opraviti čim prej, in po drugi strani zato, ker smo bolj uspešni pri zdravljenju. Kar pa po svoje pomeni, da se med nami seveda pojavlja čedalje več preživelih za rakom, ki pa živijo s to svojo boleznijo, s to svojo izkušnjo naprej in seveda želijo čim bolj polno in kompetentno sodelovati v naši družbi. Takih bolnikov imamo ta trenutek 125.000 državljanov v Sloveniji je imelo enkrat kadarkoli v življenju diagnozo rak. Več kot 25 tisoč bolnic z rakom dojke med njimi. Tako da tu govorimo o velikih številkah, če se primerjamo, recimo, breme te bolezni z bremenom covida, s katerim smo živeli zadnja tri leta, pravzaprav ni primerjave. Rak je tisti, ki je vseeno še višje po tem javnozdravstvenem bremenu, kot smo pač doživljali to spremembo družbe ali pa to bolezen v zadnjih treh letih.

Če govorimo o tem, kako velike so številke, mi moramo vedeti, da se številke vsako leto novo zbolelih povečajo za 2 % in da v tem trenutku pravzaprav nimamo nekih zelo uspešnih strategij, da bi uspeli to incidenco, to rast incidence zmanjšati. Mi poznamo, približno 30 do 40 % rakov je takšnih, ki jih povezujemo z nezdravim življenjskim slogom. Tukaj lahko do neke mere vplivamo in so pomembne preventivne akcije s tega področja. Vendar vse ostalo pa nekako pripisujemo po eni strani staranju prebivalstva, po drugi strani pa nekih dejavnikov, ki jih pač samo s spremembo življenjskega sloga ne moremo obvladovati. Zato si želimo, da bolezen odkrijemo. Kot prva stvar je čim prej, temu rečemo sekundarna preventiva in to lahko deluje zelo dobro funkcionira to v onkologiji v obliki organiziranih presejalnih programov.

Organiziran presejalni program pomeni, da država v bistvu ima sistem, kjer aktivno opredeli neko ciljno populacijo in aktivno vabi ljudi iz tiste ciljne populacije, da naredijo nek test, iz katerega se potem dejansko vidi, ali so ljudje zdravi ali pa je morda potrebna nadaljnja diagnostika, s katero se točno opredeli za kaj gre, in po možnosti najde bolezen, če je tam prisotna čim prej in jo čim prej zdravi. Za raka dojk tak presejalni program, seveda, imamo. Poznate ga kolegica z mano, vodja dr. Kristjana Hertl, to je program Dora, kjer vabimo ženske, stare med 50 in 70 let v presejalno mamografijo. Imamo še presejalni program Svit za raka na debelem črevesu in danki in pa presejalni program Zora. Vsi programi nam dajejo že zelo velike izide.

Jaz dejansko lahko, kar nekaj številk sem vam tukaj natrosila pri tej zgodbi. To vam lahko dejansko, onkologija je pravzaprav eno tistih področij ali pa da ne bom rekla skoraj edino področje v zdravstvu, kjer lahko zelo natančno merimo kaj počnemo. In prav zaradi tega, ker imamo te podatke zbrane v registru raka. V zadnjih letih, se pravzaprav iz tega klasičnega registra, kjer zbiramo osnovne podatke o incidenci, o preživetju in tako naprej, razvijamo naprej v smislu kliničnih registrov, kar pomeni, da zbiramo precej več podatkov na temo, kako je bila izvedena diagnostika, kako je bilo izvedeno zdravljenje in iz tega lahko povemo, kakšna je kakovost obravnave in s tem stopamo v bistvu en korak naprej do tega, da se za vsakega bolnika, pa tudi potem preživelega ve, kdo počne kaj in da je tisto, kar je skladno s smernicami in tako naprej. In to vse, kar pa v bistvu, zakaj to delamo oziroma kdo nas usmerja v to, v onkologiji imamo nekaj čemur pravimo državni program obvladovanja raka, dokument, ki ga sprejme vlada vsakih 5 let. Trenutno imamo v obdelavi leto od 2022 do 2026. In v tem dokumentu je zapisano, kakšni so naši cilji, usmeritve, kot družba, da bo za naše onkološke bolnike čim boljše poskrbljeno na vseh nivojih, od preventive, do tega. Jaz sem vesela, da se o tem pogovarjamo danes tukaj in da lahko tudi kaj prispevam, pojasnim, če je še kakšno vprašanje na to temo?

Morda še zadnji stavek. Pojavljalo se je prej, od ponedeljka naprej so številke kaj smo naredili v covidu z rakom. Se pravi, rekli smo, rak raste vsako leto 2 %. V letu 2020 prvem covidnem letu nismo imeli 2 % več bolnikov, ampak smo jih imeli 11 % manj, kar pomeni tisoč 800 bolnikov smo diagnosticirali manj, kot smo jih v bistvu ocenili, da bi jih mogli diagnosticirati. Od tega je bilo 130 bolnic manj z rakom dojke, kot smo napovedovali, da jih bo, približno 8 % je bil ta manko zaradi raka dojke. Mi smo med covidom sicer rekli, onkologije ne bomo zapirali, onkologija je tako važna, da bomo delali naprej v tem. Ampak če zapreš ostali sistem, če se ljudje bojijo k zdravniku iti, če so zaprte dermatologije, če imaš problem na primer do splošnega zdravnika ali ga pa sploh nimaš, enostavno ne moreš pričakovati, da bo vse ostalo tudi funkcioniralo in teh 1800 in nekaj bolnikov nekje je. In se pravi, kljub nekaj presežnih smrti je sicer bilo, se pravi, nekaj ljudi nam je dejansko v času covida umrlo, ki nam niso zaradi tega dočakali svojega raka, ampak sigurno ne toliko, kar pomeni, da bodo v sistem prišli kasneje, v višjih stadijih, njihova bolezen bo težja, težje jo bomo zdravili, slabša bo kvaliteta življenja in verjetno se bodo tudi na preživetju poznali. Tako, da to bomo sigurno v registru spremljali, zdaj, verjetno bomo pa morali tudi malo širše na to biti pozorni, pa nekaj ukrepati. Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam za ta pogled in seveda tudi za, na nek način sem razumela tudi kot opomin za kadarkoli potem naprej, da morajo biti zadeve dostopne ljudem, za to, da se pravočasno ugotovi morebitna diagnoza. Z nami je seveda tudi vodja področja organiziranega presejalnega programa DORA, dr. Kristijana Hertl. Boste vi nam povedali, kako smo ali pa kakšne so slovenske ženske pri odzivu na ponujen in na nek način preventivni program in kaj tudi tam opažate? Izvolite.

Hvala lepa. Torej, moje ime je Kristijana Hertl, jaz sem radiolog, vodja programa zdaj 3 leta in moram reči, da so naše slovenske ženske zgledne, kar se tiče, kar se tiče obiska v preventivnem programu. Preden pa mogoče začnem tudi s številkami no bi na vsak način povedala, da z Evropo Donno moram reči zelo zgledno sodelujemo že od obdobja prim. Senčar, ki je vodila prej Doro in ki je z nami hodila po vseh teh srečanjih, ki smo jih imeli na začetku, ko je program se šele vzpostavljal in je s svojimi nekako besedami zelo nekako nas podprla. Moram pa reči, da zdaj tudi sodelujemo s številnimi in intervjuji, s skupnimi in promocijskimi aktivnostmi, tako da nekako smo povezani.

Prvo, kar bi rekla jazz, pri našem programu je to, da za razliko od Svita in pa Zore v bistvu mi nismo sposobni odkrivati predrakastih sprememb, ampak ko so že rakaste, ker takrat dobijo nek zgled na mamografiji, ki nam nekako pomaga razlikovati to spremembo od ostalega tkiva in to je pomembna razlika. Tako torej pomeni, da s programom dolgoročno ne zmanjšujemo breme raka zaradi tega, kot na primer Zora, ali pa, torej, da se počasi vedno manj tega raka, ker se odkrivajo predrakaste spremembe, ampak v bistvu gre za odkrivanje raka v zgodnji fazi. Torej, vedeti moramo, da so raki, ki jih odkrivamo z mamografijo, bi rekla, recimo pol centimetra nad plus in ti raki absolutno še niso tipni. Ti raki so vidni, prepoznavni na mamografiji, ki je po nekih, torej že leta, kljub prihodu novih diagnostičnih metod, še vedno tista metoda izbora za zgodnje odkrivanje raka dojk in da lahko z njo odkrijemo neke male rake še predno, mogoče tudi leto, dve, preden bodo postali klinično tipni in to je v bistvu tista pridobljen čas, ko lahko v bistvu več naredimo na področju zdravljenja oziroma je zdravljenje bolj uspešno, kot bi bilo, če bi bil seveda rak bolj napredoval. In, kar nas zelo veseli, opažamo, da so ti naši raki, ki jih odkrivamo, praktično v 80 % imajo negativne bazične bezgavke. Ko sem stopila v ta program recimo, precej let nazaj oziroma še pred programom, je bilo 50 % takih, kjer ni bilo, pač kjer je bolezen bila v omejeni fazi. Tako da, jaz bi mogoče samo povedala, mi smo začeli 2008 in smo letos imeli 15-letni rojstni dan. Aprila, torej 15 let, odkar smo prvo žensko povabili in torej smo začeli v Ljubljani 2008 in smo nato v desetih letih v bistvu pokrili celo Slovenijo. In teh deset let, to moram, to vedno poudarim ni, mislim je neka ustaljena praksa, ki jo vidimo tudi pri ostalih državah, ki so potem konec koncev uvedle solidne presejalne programe, ker je toliko časa dejansko potrebno, da nekako vse klinične poti pripraviš, računalniški sistem pripraviš, prilagodiš dogovore z zavarovalnicami, z ministrstvom, vse to in to dejansko traja. In zdaj, ko pa smo torej pokrili celo Slovenijo, zdaj že par let so vključene vse ženske, ki so te starostne skupine. Mi vabimo od 50 do 69 let, ženske. Kličemo jih z osebnim vabilom na domači naslov, dobi vsakih dve leti na digitalno mamografijo, brez kliničnega pregleda, samo na digitalno mamografijo, in torej vsaka ženska dobi tri tedne pred tem rokom, ki ga ima, ko ima datum za mamografijo, dobi vabilo torej na domači naslov, s točno naslovom in takrat pride potem na določeno mesto na mamografijo. In po tem, ko opravi to mamografijo, gre domov in se mi, dejansko radiologi vse te mamografije dvakrat očitajo. To pomeni, da en radiolog sliko očita in lahko mogoče popoldne naslednji dan ta drug radiolog isto sliko in potem se… Namreč študije so pokazale, da na tak način v bistvu ugotovimo tudi za 20 % več malih rakov, kot bi jih odkril en sam in to je prednost, to je prednost, ker se pogovarjamo o tako majhnih rakih, da enostavno se nimajo, zahtevajo eno res zbranost in takoj, ko morda nekdo ni dovolj izkušen ali pa dovolj zbran v tistem trenutku, lahko spremembo spregleda, in pri dveh je to manjša možnost. In dejansko se to tudi kaže v našem programu, da se v tolikih procentih, dejansko okoli 20 % je takih, kjer vidi samo eden od dveh odčitovalcev, in to je ta prednost, na primer tega organiziranega presejanja, ki to omogoča.

Zdaj, mi, torej v tej, v tej starostni skupini od 50 do 69 let je okoli 280 tisoč žensk in polovico, to se pravi, jih vsako leto povabimo na presejalno mamografijo, t se pravi, okoli 140 tisoč. Tukaj pa moram omeniti, kot sem že prej rekla, da smo res zelo ponosni na to visoko udeležbo, ki je 78 % bila lansko leto in smo na tretjem mestu v Evropi po odzivnosti žensk. Tako da, to pa moram reči in dejansko se, se mi zdi da, da je to nakar, kar gre od ust do ust. Torej, Slovenija je majhna in tukaj moram reči, smo tudi hvaležni medijem s to promocijo Europi Donni, torej vsem, ki nekako nas podpirajo v tem, da ta udeležba počasi narašča. Kar pa ženske, se mi zdi, nekako čutijo ali pa kakorkoli so zadovoljne, je pa to, ker gre vsa stvar je dorečena, je, torej vsa nekako pot gibanja ženske je dorečena. In ko je ona slikana znotraj enega tedna, morata dva radiologa to odčitati in po parih dneh imata že, namreč če eden ali pa drugi od teh vidi neke sumljive spremembe v dojki, pogleda te slike še tretji, to se pravi, še tretji potem pove svoje mnenje ali je stvar res sumljiva ali ne. In če se potem nekako odločijo, da je potrebna dodatna preiskava, potem je ženska klicana v roku parih dni na, mogoče v tej situaciji zdaj, ko je naše zdravstvo, je to izredno hitra pot, v parih dneh je po očitanju predstavljena na konsenzu, parih je klicana na obdelavo, jo pokličejo naše gospe in, in potem je v bistvu, diagnoza do raka je, je 14 dni. No, zdaj bi mogla točno prešteti, če je pač, ampak v roku 14 dni ženska dobi diagnozo in potem gre že naprej h kirurgu. Tako da tule je ta, ta, in to se mi zdi, da gre od ust do ust in nekako zato tudi mislim, da je eden izmed razlogov, zakaj ženske rade pridejo. Lansko leto smo 600 rakov odkrili, od tega je bilo 70 % stadij 0 in 1. Tako da, tako da jaz moram reči, da sem nekako ponosna, no, na ta program.

Zdaj se pogovarjamo, v skladu z evropskimi smernicami je lansko leto decembra prišla ven nekako priporočilo, da bi se ta program širil, da bi začel pri 45 in bi se širil do 74, tako da zdaj smo v fazi priprave, no, zdaj gledamo, kaj to pomeni za slovenski prostor, preden, da pripravimo vse, kakšne so potrebe, kakšne bodo v bistvu novosti oz. kaj bo potrebno investirati in potem to predstavimo naprej in potem tako v tej smeri.

Nič, hvala lepa zaenkrat.

Hvala lepa tudi vam. No, me veseli, da so te evropske smernice in da delujete v smeri, da se starost dviguje na 74, če sem prav razumela, pa tudi nenazadnje tudi spušča na 45, ker, kot je bilo že danes, tudi smo slišali pa tudi lahko beremo, je vedno več mlajših bolnic, ki pa praktično še niso niti v programu Dore zajete, a ne, tako da zagotovo to pozdravljamo. Moram tukaj omeniti še enkrat gospo Senčarjevo, ki je še, ko je zadnjič obiskala naš Državni zbor, nam to poslancem položila na srce, na dušo, da vendarle gremo v smer, da se to omogoči, zato ker imamo pač starejše, bolj aktivne in je še prav, da se jih preventivno pregleduje tudi po 70. letu in hkrati, da se začne vključevati tudi mlajše.

Ste želeli zadnji, (?) dr. Zadnikova? Ja, kar izvolite.

En stavek glede na to, koliko je, velikokrat slišimo, da je več mlajših bolnic. Dejansko podatki registra raka za Slovenijo tega ne potrjujejo, no, tako da mogoče je ta strah odveč. Dejansko smo tudi iz ZDA pa drugje slišali in smo kar nekaj teh analiz naredili, tako da rast števila bolnikov pri mlajših pri raku v Sloveniji ni večja, kakor celotna rast. Tako da to sem želela.

Pa mogoče še to, kam gremo naprej s presejalnimi programi. Eno je širitev, kakor zdaj smernice pravijo. Druga stvar, ki se pa zelo razvija, je pa t. i. personalizirano presejanje, kar pa pomeni, danes presejamo samo tako: ko si stara 50 let, te bom na 2 leti slikal. Dejstvo pa je, da naša telesa niso enaka in ena ženska je boljše, da bi jo slikal že pri 40 pa vsako leto, kakšna pa morda ima dovolj, da jo slikamo vsake 5 let ali pa vsake 10 let. In personalizirano presajanje pomeni to, da jo pokličeš prvič morda pri 40, je treba proučiti, kje je to smiselno, narediš osnovni mamograf, pobereš še dodatne njene dejavnike tveganja, se pravi od načina življenja, pri dojki je izjemno pomembna hormonska anamneza, družinska anamneza itn. in glede na to jo razvrstiš, mi rečemo to v primerno roko. Se pravi, ali bo vsako leto slikana ali bo na 5 let in tako naprej. In te stvari se ogromno raziskujejo v Evropi. Jaz pričakujem v nekih 5 letih vsaj, da bodo neki taki rezultati, da bodo tudi verjetno v kakšne smernice prišli, da je to morda bolj smiselno ali pa bolj učinkovito.

Ja, kar izvolite je.

Vesna je zdaj omenila za, ti podatki, da rastejo starostna skupina recimo 30 do 50 zaenkrat kaže za Ameriko pa za malo bolj razvite države kakor mi, tako da mi tu malo zaostajamo, ampak ziher bomo čez enih 10 let tam. Predvsem ni toliko pri dojki kakor pri raku debelega črevesja in danke, tam je večji porast, kakor zdaj kažejo študije. Pri dojki, bolj 40 do 50 starostna skupina raste, kot tista pod 40 let. Pod 40 let raste na Bližnjem vzhodu in Aziji, kjer pa je izjemen porast teh bolnic pod 40 let. To pa noben ne zna sicer razložiti zakaj, ampak ravno rezultata, mislim, analize, ki so jih septembra objavili so pokazale na Bližnjem vzhodu in zahodnem delu Azije porast pri bolnicah pod 40 let. Tako da ne vemo, kaj je to, pa ni več mutacij, pa ni, ampak to bo treba še par let ziher počakati, da bodo številke pokazale, kaj.