Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam. Začenjam 22. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo, se ne more udeležiti Eva Irgl. Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili pa sodelujejo: Tomaž Lah namesto Sare Žibrat in mag. Dejan Kaloh namesto Anje Bah Žibert.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Predlog zakona o spremembi Zakona o čezmejnem izvajanju storitev in pa 2. točka razno. Kot ste bili že obveščeni vam je bil po sklicu seje v torek, 21. 11. 2023, poslan predlog v zvezi z dnevnim redom, in sicer, da se dnevni red današnje seje razširi s točko A1 - Zahteva Zagovornika načela enakosti za oceno ustavnosti tretje alineje drugega odstavka 6. člena Zakona o osebni asistenci.

Prehajamo na odločanje o predlogu za razširitev s točko A1.

Glasujemo. Za je glasovalo 9 poslank in poslancev, nihče ni bil proti.

(Za je glasovalo 9.)(Proti nihče.)

Ugotavljam, da je predlog sprejet.

Ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem in sprejeto razširitvijo.

Prehajamo na točko A1. - TO JE NA OBRAVNAVO ZAHTEVE ZAGOVORNIKA NAČELA ENAKOSTI ZA OCENO USTAVNOSTI TRETJE ALINEJE DRUGEGA ODSTAVKA 6. ČLENA ZAKONA O OSEBNI ASISTENCI.

K točki so bili vabljeni Zakonodajno-pravna služba in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Ustavno sodišče nam je posredovalo Zahtevo Zagovornika načela enakosti za oceno ustavnosti tretje alineje drugega odstavka 6. člena Zakona o osebni asistenci. S pridobitvijo obeh mnenj Zakonodajno-pravne službe in Vlade so izpolnjeni poslovniški pogoji za obravnavo zadeve na seji odbora.

Besedo dajem predstavniku Zakonodajno-pravne službe dr. Dušanu Štravsu. Izvolite.

Spoštovana predsedujoča, poslanke in poslanci ter ostali navzoči.

Zagovornik načela enakosti v zahtevi za oceno ustavnosti tretje alineje drugega odstavka 6. člena Zakona o osebni asistenci navaja, da gre za diskriminacijo, neenako obravnavanje oseb z invalidnostmi na podlagi osebne okoliščine starosti, saj so osebe z invalidnostmi stare 65 let in več, ki izpolnjujejo vse ostale pogoje za pridobitev osebne asistence, neupravičeno prikrajšane pri uveljavljanju pravice do osebne asistence. Vendar je potrebno poudariti, da je eden izmed osrednjih namenov Zakona o osebni asistenci spodbujanje zaposlitve invalidov, saj je namen delovno aktivni populaciji in pri definiranju zgornje starostne meje upravičenosti do pravice do osebne asistence je zakonodajalec zasledoval cilj aktivnega udejstvovanja posameznika v družbi. Starostna omejitev 65 let je v splošni zavesti javnosti sprejeta kot zaključek aktivnega življenjskega obdobja. Tudi teorija poudarja, da določitev starostnega pogoja lahko racionalno utemeljimo ob ključni predpostavki, da je za osebe, ki je ne izpolnjujejo, poskrbljeno na drug način. Koriščenje pravice do osebne asistence je le del celovite storitve, ki je namenjena invalidom, gre za trojček zakonov, ki so celovito in sistemsko uredili financiranje tega področja. Poleg Zakona o osebni asistenci navedeni trojček predstavljata še Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami, namenjen invalidnim otrokom, ter Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je namenjen starejšim osebam. Starostna meja 65 let v Zakonu o osebni asistenci ni absolutna, saj določa dve izjemi, ki omogočata določenim kategorijam invalidov koriščenje osebne asistence(nadaljevanje tudi po 65. letu. V primeru uveljavitve pravice do osebne asistence, asistence pred dopolnjenim 65 letom, oseba ostane upravičena do te pravice tudi po tem letu. Drugo izjemo pa zakon ureja z uvajanjem komunikacijskega dodatka. Poleg tega osebna asistenca ni edini tovrstni socialni institut v Sloveniji, pač pa so v slovenskem pravnem sistemu uveljavljeni instituti, ki so zelo podobni in primerljivi osebni asistenci. Takšen institut so na primer družinski pomočnik, oskrbnik družinskega člana in pomoč družini na domu, ki so namenjeni tudi starejšim osebam.

Ob upoštevanju vseh navedenih argumentov, izjem, ki zmanjšujejo težo posega v pravico invalidov do nediskriminacijskega obravnavanja alternativnih socialnovarstvenih storitev, pomena ciljev, ki jih zasleduje izpodbijana ureditev s spodbujanjem zaposlitve invalidov ter z zagotovitvijo vzdržnih javnih financ, menimo, da izpodbijana določba objektivno in razumno utemeljuje legitimen cilj ureditve, ki je uresničen na primeren in potreben način ter ne posega prekomerno v pravico starejših invalidov do nediskriminacijskega obravnavanja kot ga ureja prvi odstavek 14. člena Ustave. Glede na navedeno menimo, da izpodbijana določba tretje alineje drugega odstavka 6. člena Zakona o osebni asistenci ni v neskladju z Ustavo. Hvala za pozornost.

Hvala lepa.

Najprej opravičilo. To je bil dr. Dušan Štrus, sem narobe prej povedala priimek.

In pa še eno obvestilo: namesto Mihe Kordiša je danes prisotna z nami dr. Tatjana Greif.

Želi besedo predstavnik Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, državni sekretar Igor Feketija? Izvolite.

Hvala za besedo. Pozdravljeni vsi skupaj.

Torej Zagovornik načela enakosti je na Ustavno sodišče Republike Slovenije vložil zahtevo za oceno ustavnosti tretje alineje drugega odstavka 6. člena Zakona o osebni asistenci. Gre za presojo ustavnosti zgornje starostne meje za pridobitev pravice do osebne asistence. Torej osebna asistenca po Zakonu o osebni asistenci pomeni, predstavlja pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti oz. hendikepa, jih pa vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in da je enakopravno vključen v družbo. Kot osebna asistenca torej šteje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pomoč pri komunikaciji in obvezna prisotnost pri uporabniku, v primeru najtežjih invalidnosti pomeni tudi pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, spremstvo, pomoč na delovnem mestu, v izobraževalnem procesu in pomoč pri drugih dejavnostih, v katere je uporabnik vključen. Gre tu za laično pomoč, s katero mora biti uporabnik v celoti sposoben upravljati sam in Zakon o osebni asistenci določa, da je do osebne asistence upravičen uporabnik, ki izpolnjuje določene pogoje, med njimi tudi starost od 18 do 65 let. Zdaj ta razpon nakazuje na človekovo aktivno življenje v družbi, kar je tudi osnovni namen pravice do osebne asistence. In zgornja starostna omejitev ni absolutna. Zakon pozna izjeme, in sicer uporabnik, ki je pridobil pravico do osebne asistence pred dopolnjenim 65. letom, jo lahko uporablja tudi po 65. letu starosti neomejeno, in pa pravico do komunikacijskega dodatka, ki ga posameznik lahko pridobi ne glede na zgornjo starostno omejitev pravice do osebne asistence. Torej starostna meja 65 let je vezana na družbeno aktivnost, ki je povezana tudi z delovnopravno zakonodajo in zakonodajo pravic iz dela. Veljavna slovenska pokojninska zakonodaja prav tako kot zgornjo starostno mejo za pridobitev pravice do starostne pokojnine določa starost 65 let. Z upokojitvijo posameznik zaključi svoje aktivno življenjsko obdobje v smislu družbenega udejstvovanja, zato je tudi pri pravici do osebne asistence zgornja meja aktivnega življenja definirana s starostjo 65 let. To dokazuje tudi na primer starostni pogoj za pridobitev pravice do pomoči na domu, ki je prav tako opredeljen s starostjo 65 let. Posledično ministrstvo meni, da starostni pogoj ne predstavlja kršenja Ustave Republike Slovenije, saj slovenski pravni sistem zagotavlja primerljive pravice po starosti 65 let na primer pravice iz naslova dolgotrajne oskrbe. In to je mogoče še najbolj bistven, bistven argument, torej tudi po 65. letu so uporabniki, ki želijo biti aktivni, ne nujno delovno aktivni ampak aktivni na drugih področjih, upravičeni do primerljivih storitev, nekatere se še razvijajo. Treba je vedeti, da je Zakon o osebni asistenci padel v neke vrste vakuum teh storitev in postal edina storitev, ki je bila na voljo, zato je tudi število uporabnikov takšno kot je. Vsekakor se bomo pa trudili še naprej razvijati te storitve, do katere so upravičeni tudi starejši od 65 let, da bo tudi njim zagotovljena takšna oblika aktivnosti, kot si jo sami še želijo.

Hvala.

Hvala lepa.

Zaključili smo s predstavitvijo mnenj. Na podlagi 265. člena Poslovnika dajem v obravnavo in na glasovanje naslednje mnenje: "Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide se strinja z mnenjem Zakonodajno-pravne službe z dne 17. 11. 2023 ter ji predlaga, da v skladu z 266. členom Poslovnika Državnega zbora pripravi odgovor Ustavnemu sodišču Republike Slovenije."

Želi kdo razpravljati o predlaganem mnenju? (Da.)

Izvolite, gospa Tatjana Greif.

Ja, hvala za besedo, spoštovana predsednica.

Torej, meni se ta starostna omejitev ne zdi smiselna, kajti družbena aktivnost posameznika ali posameznice ni le v zvezi z delovno aktivnostjo oziroma z nekimi omejitvami, ki so določene za starostno upokojitev ali karkoli drugega. Ljudje niso zgolj delovno aktivni v svojem življenjskem obdobju, v smislu delovnega razmerja. Vsekakor so na razno razne načine posamezniki aktivni, družbeno aktivni in na eni strani spodbujamo vseživljenjsko učenje in izobraževanje ravno zato, da spodbujamo ljudi k večji aktivnosti in vključenosti v družbeno življenje, v participacijo na vseh segmentih družbenega življenja, po drugi strani pa jim postavljamo take nesmiselne omejitve.

Tako, da jaz se s tem ne strinjam. Hvala.

PODPREDSEDNICA SANDRA GAZINKOVSKI: Hvala.

Bi še kdo razpravljal? (Ne.) Prehajamo na glasovanje o predlaganem mnenju.

Glasujemo. Za je glasovalo 9 poslank in poslancev in 1 proti.

(Za je glasovalo 9.) (Proti 1.)

Ugotavljam, da je mnenje sprejeto.

S tem zaključujem to točko.

Prehajamo na 1. TOČKO - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O ČEZMEJNEM IZVAJANJU STORITEV.

Na spletni strani Državnega zbora je bilo objavljeno gradivo.

K točki pa so bili vabljeni: Skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Janezom Ciglerjem Kraljem, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zakonodajno-pravna služba in Državni svet.

Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravičili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Odbor bo predlog zakona obravnaval na podlagi 126. in 142. člena Poslovnika Državnega zbora.

Za dopolnilno obrazložitev dajem besedo predstavniku predlagatelja, gospodu Aleksandru Reberšku.

Izvolite.

Hvala lepa za besedo, predsedujoča.

Lep pozdrav državnemu sekretarju, poslankam in poslancem!

Ja, včeraj je na Brdu potekal vrh gospodarstva, ki se ga je med drugim udeležil tudi sam predsednik Vlade Robert Golob, Robert Golob pa je spet podal eno obljubo, in sicer da bodo vsaj enkrat na mesec sedeli za isto mizo, da bi skupaj zmanjšali birokratizacijo in našli odgovor, kako izpeljati davčno reformo. Robert Golob pa je tudi napovedal spremembo Zakona o evidencah, ki razburja delodajalce.

Debirokratizacija, registracija, registriranje delovnega časa definitivno potrebuje izboljšave, je dejal. Zato bomo dosegli varnost zaposlenih, na drugi strani pa razbremenili tisti del gospodarstva zato, da bo lažje opravljal svoje osnovno poslanstvo. In spet besede Roberta Goloba. Nobenih obljub, je dejal, zaveza je, da začnemo delati in da pridemo do konca prvega četrtletja do izhodišč, ki jih bomo skupaj sestavili, kako naj izpeljemo davčno reformo zato, da bomo lahko na koncu ustvarili več in predvsem, da bomo več tudi imeli. Mislim pa, da bi se moral predsednik Vlade Robert Golob z gospodarstveniki pogovarjati tudi o današnji temi. Zdaj pa, glede na to, da je obljubil, da bodo z gospodarstveniki sedeli za isto mizo enkrat na mesec, pa mislim, da bi bila to zelo priročna tema oziroma zakonodaja, s katero bi se moral spopasti.

Nekatera podjetja na štajerskem koncu so že prenesla sedeže iz Slovenije, predvsem v Nemčijo in pa na Hrvaško, ker se s koncem letošnjega leta izteka prehodno obdobje, v katerem se za izplačilo plač napotenim delavcem upošteva stara ureditev. Po tej se za obračun prispevkov porabi plača, kot bi jo delavec prejel, če bi delal v Sloveniji. Naj že takoj na začetku povem, da ne nasprotujemo temu, da se prispevki plačajo od dejansko prejete plače. Smo pa za to, da se najde v okviru ESS rešitev, kako bodo slovenska podjetja in slovenski napoteni delavci konkurenčni. In za to gre. Gre za konkurenco.

Novi zakon o čezmejnem izvajanju storitev je bil sprejet 22. marca letos. Poslanci Nove Slovenije smo bili edini, ki smo glasovali proti. Še v času priprave zakona je bil v okviru Ekonomsko-socialnega sveta ustanovljen strokovni odbor ESS za pripravo rešitev na področju ohranjanja konkurenčnosti na področju čezmejnega izvajanja storitev, zlasti zaradi črtanja 2. odstavka 144. člena ZPIZ-2 namreč bistveno poslabšuje konkurenčnost slovenskega izvozno usmerjenega gospodarstva v primerjavi s konkurenčnimi državami. Na ESS so se dogovorili za časovnico, po kateri bi do 1. maja prišli do predlogov mednarodno primerljivih ukrepov za ohranitev konkurenčnosti storitve izvoženega dela slovenskega gospodarstva, vključno s spremembami na davčnem področju. Žal aktivnosti, zlasti na treh ministrstvih, ki so vpeta v oblikovanje sprememb, niso bila zadostna in rešitev enostavno ni na vidiku.

Večina čezmejnih storitev se opravi v panogah gradbeništva, tehničnih storitev in pa transportnih storitev. Gre za številčno razmeroma majhno skupino podjetij, ki pa imajo velik vpliv na slovensko gospodarstvo. V letu 2022 so izvozniki teh storitev ustvarili za 2,4 milijarde evrov presežka izvoza in v slovenski BDP prispevali 9,5 odstotni delež.

Stara ureditev izplačila plač velja še do konca letošnjega leta. S 1. 1. 2024 pa zaradi sprejetja zakona posebne ureditve za napotene delavce enostavno ne bo več. Po novem bo tako delavec v primeru enake bruto plače prejel med 13 in 14 % nižje neto izplačilo, strošek plač pa se bo za delodajalca povečal za okrog 10 %. V primeru, da bo delavec prejel enako neto plačo kot pred spremembo, pa se bo strošek plač za delodajalca povečal za okrog 30 %.

V raziskavi, ki je bila leta 2020 izvedena med 58 podjetji, ki se ukvarjajo z izvozom storitev, jih je največ, kar 44,8, kot najbolj možno posledico ukinitve dosedanje ureditve plačevanja prispevkov za napotene delavce navedlo, da bi podjetje preselili v tujino. Da bi podjetje preselili v tujino. Kot drugo najpogostejšo možnost so podjetja v 27,6 % navedla, da bi jim upad izvoza storitev upadel za več kot 50 % letno. Po simulaciji scenarija, v katerem bi storitvena izvozna podjetja zaradi zakonodajne spremembe zmanjšala izvoz za polovico, bi se število zaposlenih zmanjšalo za 15 tisoč 600, izvoz pa za okrog ene milijarde evrov. To bi pomenilo tudi za okrog 240 milijonov evrov manj pobrane dohodnine in prispevkov za zdravstveno in pokojninsko blagajno. Po simulaciji najbolj pesimističnega scenarija, v katerem bi podjetja prenesla svojo dejavnost v tujino in torej povsem prenehala izvažati storitve, pa bi se število zaposlenih zmanjšalo za 32 tisoč 900, izvoz pa za okrog 2 milijardi evrov. Prispevki v zdravstveno in pokojninsko blagajno ter pobrana dohodnina bi se posledično zmanjšali za okrog 500 milijonov evrov.

Kako imajo to urejeno v sosednjih državah? V Avstriji osnova za plačilo prispevkov bruto plača za enaka dela v državi napotitve, osnova za dohodnino, plača za enaka dela v državi napotitve zmanjšana za 60 %, se pravi stimulacija. Hrvaška podobno, osnova za plačilo prispevkov, bruto plača za enaka dela v državi napotitve, v davčno osnovo se ne upoštevajo povračila stroškov v zvezi s službenim potovanjem, dnevnice, stroški prevoza in prenočišča do višine 70 evrov na dan. Se pravi, kjer je volja je tudi pot. Rešitve obstajajo, kar kažejo sosednje države. Zmeniti se morate vi, Vlada, gospodarstveniki in pa sindikati. Predvsem pa vlada, ki je bila do sedaj, bom rekel, premalo aktivna na tem področju. Glejte, zadeva je čisto preprosta. V Novi Sloveniji vam dajemo čas, da se lahko dogovorite. V vmesnem času pa naša podjetja ostanejo konkurenčna, za to se gre, konkurenčna tujim delavcem in pa tujim podjetjem. V Novi Sloveniji smo za to vložili zakon da se podaljša prehodno obdobje in sicer za eno leto oziroma do konca leta 2024, v katerem se za izplačilo plač napotenih delavcev še uporablja drugi odstavek 144. člena ZPIZ-2, ta pa določa, da se kot osnova za plačilo prispevkov napotenih delavcev uporablja plača, ki bi jo prejeli za enako delo v Republiki Sloveniji. V SD so sicer vložili amandma, ki sicer sledi našemu predlogu zakona, vendar to obdobje podaljšuje samo za pol leta in ne eno leto kot naš predlog. Se vidi, da iz stranke SD izhaja Matjaž Han, gospodarski minister, in da skušajo razumeti situacijo, da skušajo razumeti slovenska podjetja. V Novi Sloveniji smo pripravljeni iti naproti in to podpreti. Ker pa vseeno mislimo, da je pol leta enostavno boljše, kot pa da se nič ne spremeni, in da se obstoječi zakon, ki zdaj velja, začne uporabljati s 1. 1. 2024. Če bo amandma sprejet, pa bo Vlada imela na voljo pol leta in ne celo leto, kar pa tudi ni nič slabega. Vsekakor pričakujemo rešitve, da se vprašanje napotenih delavcev reši.

V Novi Sloveniji smo tudi zaradi poteka zakonodajnega postopka, ker je zakon šele sedaj prišel na vrsto, vložili amandma, da zakon začne veljati že takoj naslednji dan v objavi v Uradnem listu, ne pa šele po 15 dneh, kot je to običajno oziroma kot je to praksa. To pa za to, da se bi ta zakon uveljavil pred 1. 1. 2024.

Moram povedati še to, da je ZZZS poslal še svoje mnenje k temu predlogu zakona in podal po našem mnenju smiselne pripombe in zato bi jih upoštevali, smo mi pripravili amandma odbora v katerem že gremo nasproti SD, da se torej predhodno obdobje podaljša do konca junija, kot je predlagal ZZZS, pa se do konca junija podaljša tudi veljavnost drugega in petega poglavja starega Zakona o čezmejnem izvajanju storitev. Če namreč ne podaljšamo tudi tega prehodnega obdobja, bi to pomenilo ukinitev prej prijave na ustrezno zavarovalno podlago po uradni dolžnosti ZZZS in bi se to breme preneslo na delodajalce. Zato vas prosim, da ta amandma, ki izboljšuje osnovni, zakon tudi podprete.

Če zaključim. Agenda gospodarstva, včeraj na Brdu je bila jasna, stabilno, konkurenčno, predvidljivo in pa spodbudno davčno okolje, in današnji zakon gre ravno v to smer, zato vas tudi lepo prosim, da ga podprete. Hvala.

Besedo dajem državnemu sekretarju Igorju Feketija. Se opravičujem.

Hvala. Torej, spoštovana predsedujoča, poslanke in poslanci, lepo pozdravljeni še enkrat!

Evropski steber socialnih pravic nas usmerja k močni socialni Evropi, zastavlja vizijo za naša nova socialna pravila in to so načela, ki se dotikajo izboljšanja pogojev dela in socialne zaščite vseh nas, in za to si moramo nenehno prizadevati. Zakon o čezmejnem izvajanju storitev celovito ureja področje čezmejnega dela. Upošteva vse ugotovljene pomanjkljivosti in med drugim upošteva tudi načelo enake obravnave vseh delavcev, ne glede na kraj opravljanja dela. To načelo smo doslej kršili in na to smo bili opozorjeni večkrat s strani Evropske unije, ki je dosledno terjala ukrepanje in grozila s sankcijami. Neenaka obravnava je bila s strani organov Evropske unije prepoznana tudi kot nedovoljena državna pomoč. Poročilo evropskega organa za delo European Label Authority, ki povezuje inšpektorata za delo, opozarja na nabiralniška podjetja v Sloveniji, preko katerih se napotujejo delavci v tujino zgolj zato, ker je za te delavce treba primerljivo plačevati nižje prispevke. Dosedanja ureditev je torej zaradi vsega pravkar naštetega dopuščala bistveno ugodnejšo obravnavo socialnih prispevkov tistih delavcev, ki so opravljali delo v drugih državah članicah Evropske unije. Tudi tiste nam trenutno bolj konkurenčne države, ki še imajo takšno ureditev, omenjena je bila Hrvaška, se bodo kmalu soočile s takimi istimi pozivi in s takimi istimi grozečimi sankcijami. Torej tako razlikovanje v nobenem primeru ni utemeljeno. Konkurenčna prednost slovenskih podjetij, ki se strinjam, je zelo pomembna, ne more temeljiti na nižjih socialnih prispevkih nekaterih kategorij delavcev. To ni pravično, kot ugotavlja Evropska komisija, Evropska unija do drugih v Evropski uniji in ni pravično do teh delavcev, ki imajo plačane nižje prispevke in posledično tudi nižje pravice iz teh prispevkov, v prvi vrsti nižjo pokojnino po koncu njihove delovne aktivnosti. Torej ta ureditev ni samo nepoštena, ampak vpliva tudi na nižjo raven socialne varnosti. Kar zadeva prehodna obdobja, ta zakon je bil v državnem zboru sprejet marca. Vladni predlog je bil oblikovan že veliko prej, zato so vsi vpleteni imeli približno eno leto časa, 9 mesecev pa vsekakor, od same potrditve v Državnem zboru, da se pripravijo na te spremembe. Zato načeloma nadaljnjemu podaljševanju tega obdobja nasprotujemo. Hkrati bi s tem podaljšali opisano neenako obravnavo in tvegali tožbo Evropske komisije, ki si je ne želimo. Poleg tega bi pa preložili uveljavitev še dveh poglavij zakona in posledično Zakon o čezmejnem izvajanju storitev ne bi zaživel tako kot je bil zamišljen.

Torej glavni poudarek bi bil, da ta zakon ni nobena birokratska ovira, ampak enostavno odpravlja kršitve načel delovanja znotraj Evropske unije, na katere smo bili opozorjeni in k odpravi katerih smo bili izrecno pozvani. Nič novega nismo vpeljali, samo upoštevali smo opozorila na to, da naša pravila kršijo pravila igre znotraj Evropske unije. Ta pravila so pa škodila tudi zaposlenim, ki so prejemali nižje prispevke. Toliko zaenkrat, hvala.

Hvala.

Besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe, mag. Sonji Bien Karlovšek. Izvolite.