Lepo pozdravljeni!

Pričenjam 22. sejo Odbora za pravosodje.

Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani odbora: mag. Andreja Kert, ki jo nadomešča mag. Dean Premik, poslanko Andrejo Živic nadomešča poslanec mag. Rastislav Vrečko.

Prehajamo na določitev dnevnega reda. Poleg dnevnega reda določenega s sklicem današnje seje sem včeraj predlagala razširitev še z A1 točko, gre za obravnavo zahteve Varuha človekovih pravic za oceno ustavnosti 169. člena Zakona o kazenskem postopku. Na podlagi smiselne uporabe 10. odstavka 64. člena Poslovnika Državnega zbora razprava o predlogu za razširitev dnevnega reda ni mogoča, lahko pa o tem predlogu pa odboru sporočijo stališča predstavniki poslanskih skupin in Vlade. Želi kdo besedo? Ne. Prehajamo na glasovanje.

Glasujemo. Navzočih je 12 poslank in poslancev, za smo glasovali vsi, nihče proti.

(Za je glasovalo 12.) (Proti nihče.)

Predlog za razširitev sprejet.

Glede na sprejeto razširitev se bo ta točka obravnavala prva.

Prehajamo na A1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO ZAHTEVE VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC ZA OCENO USTAVNOSTI 169. ČLENA ZAKONA O KAZENSKEM POSTOPKU, ki bo potekala na podlagi 2. odstavka 265. člena Poslovnika Državnega zbora.

Na voljo imamo naslednje gradivo: zahtevo z dne 25. 1. 2023., mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 28. 11. 2023 in mnenje Vlade z dne 16. 3. 2023. K tej točki dnevnega reda so bili vabljeni Zakonodajno-pravna služba in Ministrstvo za pravosodje.

Besedo predajam predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospe Špeli Maček Guštin. Izvolite.

Hvala za besedo.

Naj najprej na kratko predstavim primer, ki je povod za to oceno ustavnosti. Torej, gre za zahtevo za oceno ustavnosti 169. člena Zakona o kazenskem postopku, ki jo je vložil varuh človekovih pravic na podlagi pobude posameznika oziroma njegovega pooblaščenca v konkretni zadevi, uvedbe preiskave. V konkretnem postopku se preiskovalni sodnik ni strinjal z zahtevo državnega tožilca za preiskavo in je zahteval, da o tem odloči zunajobravnavni senat, ki pa je potem zahtevo za preiskavo zavrnil s sklepom. Proti temu sklepu se je pritožil državni tožilec. Višje sodišče je pritožbi ugodilo s sklepom in zoper prizadetega pobudnika uvedlo preiskavo in v tem postopku Višje sodišče pobudnika ni obvestilo o vloženi pritožbi, niti mu ni dalo možnosti odgovora nanjo, kar naj bi bilo po mnenju vlagatelja zahteve neskladje z 22., 23. in 29. členom Ustave. Zdaj poglavitni učinek, očitek vlagatelja zahteve za oceno ustavnosti je, da je pobudnik v slabšem položaju kadar preiskavo uvede višje sodišče na podlagi pritožbe zoper prvostopenjski sklep, ker v pritožbenem postopku zakon naj ne bi omogočal seznanitve nasprotne stranke s pritožbo in s tem dal možnosti za pripravo obrambe oziroma odgovor na pritožbo, kar je glede pritožbe zoper sklepa ZKP ni izrecno določeno, da bi se vsaj smiselno uporabljala ta ureditev o vročanju pritožbe nasprotni stranki in odgovoru nanjo. ZPS je pripravila mnenje skladno s poslovnikom, po tem, ko je bilo posredovano tudi mnenje Vlade, pri čemer smo zavzeli smiselno enako stališče. V našem mnenju torej izpostavljamo predvsem stališče teorije, da je v postopku s pritožbo zoper sklep zunajobravnavnega senata položaj vročanja pritožbe v odgovor nasprotni stranki smiselno enak kot pri pritožbi zoper sklep o preiskavi, ki ga izda preiskovalni sodnik, in smiselno uporabo tega relevantnega 376. člena ZKP, je torej mogoče izpeljati iz splošnih načel kontradiktornega oziroma poštenega kazenskega postopka, konkretno za gre za načelo enakopravnosti strank in obdolženčeve pravice do obrambe, ker smiselna uporaba tega 376. člena ZKP tudi po našem mnenju ustreza kontradiktornemu in poštenemu postopku, v katerem naj ima tožilec in obdolženec ne imata enake možnosti pri uveljavljanju svojih pravic in vplivanju na končni izid postopka.

Nadalje tudi iz sodne prakse izhaja, da mora obdolženec imeti možnost, da se izjavi o pritožbi zoper sklep, ki je primerljiv odločitvi o krivdi ali kazenski sankciji oziroma, ki sicer pomembno posega v njegove pravice in pravne interese, kljub temu, da ZKP ne vsebuje določbe, po kateri bi moralo sodišče izvod pritožbe zoper sklep vročiti nasprotni stranki in ji s tem omogočiti, da nanjo odgovori. Čeprav uporaba določbe o vročanju pritožbe nasprotni stranki ni izrecno predpisana, pa je treba ugotoviti, da tudi ni izrecno izključena, zato je treba upoštevati še eno drugo določbo, in sicer, 375. člen ZKP, kjer se tudi glede pritožbe zoper sklep zahteva in to izrecno, da se jo poda v zadostnem številu izvodov za sodišče in za nasprotno stranko in zagovornika, da nanjo odgovorita. Zato v mnenju zagovarjamo stališče, da je pravica do odgovora na pritožbo in posledično tudi vročitev te pritožbe nasprotni stranki vsaj posredno urejena tudi v postopku s pritožbo zoper sklep.

Del mnenja se nanaša tudi na razlago sodne preiskave kot ene od faz kazenskega postopka, kar je namenjeno prikazu različnih dokaznih standardov, ki morajo biti doseženi v posamezni fazi odločanja o kaznivem dejanju in njegovem storilcu, od česar je potem odvisna tudi pravica obdolženca do izjavljanja v postopku, saj mora ta tudi obdolženec imeti možnost vplivanja na odločitev, ki zadeva njegov pravni položaj. Glede na navedeno se v mnenju predlaga stališče, da očitano neskladje z Ustavo ni podano in da naj za to Ustavno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Hvala.

Hvala lepa. Besedo dajem še gospe državni sekretarki, mag. Jelen Kosi, Izvolite.

Hvala za besedo, gospa predsednica. Spoštovani poslanci, spoštovane poslanke, spoštovani ostali gostje!

Kot je že povedala predstavnica Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, je Varuh človekovih pravic vložil zahtevo za oceno ustavnosti 169. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s pobudo posameznika zoper katerega je bila uvedena sodna preiskava.

Da ne ponavljam dejanskega stanja in procesnega postopanja, ki je bilo že zelo korektno in podrobno predstavljeno, bi samo predstavila mnenje Vlade Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti. Vlada meni, da so očitki vlagatelja zahteve neutemeljeni in da izpodbijane določbe zakona o kazenskem postopku niso v neskladju z Ustavo. Pravico do izjave je namreč treba razumeti tako s formalno procesnega vidika, kot tudi posebej z vsebinskega vidika, in sicer tako, da se obdolžencu omogoča, da se dejansko opredeli do navedb v pritožbi, s katero državni tožilec zahteva uvedbo preiskave. Ni pa pomembno, v kakšni obliki mu je ta pravica do izjave zagotovljena. Sodišča imajo v okviru veljavne ureditve možnost, da zagotovijo kontradiktornost, kot je že predstavnica Zakonodajno-pravne službe povedala, in da pred odločitvijo o uvedbi preiskave pridobijo mnenje obtoženca o pritožbi državnega tožilca. To lahko storijo tako, da ga zaslišijo preko preiskovalnega sodnika in potem na podlagi te izjave odločijo sama ali pa, da obdolženca sicer ne zaslišijo vnaprej, vendar pa sklep izven obravnavnega senata razveljavijo in zadevo vrnejo preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje, slednji pa potem zagotovi kontradiktornost. Ta možnost se v bistvu v praksi zelo pogosteje pojavlja kot situacija, ki je bila v tem primeru. Tako da po oceni Vlade Republike Slovenije obe navedeni možnosti izpolnjujeta ustavne zahteve glede pravice do izjave. Hvala za pozornost.

Hvala lepa.

Sedaj prehajamo na razpravo. Želi kdo razpravljati? Vidim, da ne.

Jaz bom vseeno tukaj izrazila mogoče, jaz imam tukaj pomislek. Jaz sem sicer glede odločb Ustavnega sodišča v primerih varstva obdolžencih, pravic obdolžencev v kazenskem postopku, menim, da je že skoraj prišlo do nekega nesorazmerja, da so pač pravice obdolžencev pri nas večkrat že skoraj v nesorazmerju s seveda ostalimi pravicami glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin, javnega reda in miru, osebne integritete in tako dalje. Se pravi, menim, da je tukaj večkrat izkazana že neka nesorazmernost v korist obdolžencev. Vendar pa tukaj vseeno menim, da mogoče neko nesorazmerje vendarle obstaja oziroma v določeni meri, vendarle kršitev pravic, se pravi do kontradiktornosti postopka, da bi mogoče zgolj v izjavo neko pritožbo bilo smiselno podati tudi v tem, da se mogoče izognemo pač takšnim situacijam, kajne. Tako da tukaj bi lahko rekli, da je šlo tudi v nekem konkretnem postopku morda do neke nedoslednosti sodnika, ki je vodil postopek, ampak toliko samo v en premislek, premislek v bodoče.

Izvolite. Še gospa predsednica Državnega zbora, vam predajam besedo.

Hvala lepa. Jaz se sicer pridružujem mnenju Zakonodajno-pravne službe in tudi mnenju Vlade. Nisem naklonjena temu, da postajamo popolnoma prenormirana družba. Vsak sodnik zelo dobro ve, kaj pomeni načelo kontradiktornosti. Jaz iz svojih lastnih izkušenj lahko povem, da je čisto vsaka vloga, ki jo je sodnik prejel, bila vedno takoj vročena vsem ostalim strankam v postopku. In jaz verjamem da, sploh tisti sodniki, ki delajo na kazenskih zadevah, se tega še toliko bolj zavedajo ob številnih odmevnih procesih, ki so padli zaradi takšnih ali pa drugačnih kršitev procesnih kavtel, ki varujejo obdolženca, ampak, če bomo šli v take stvari, take skrajnosti, da moramo pa res zapisati že skorajda, oprostite, da mora vzeti sodnik v roke svinčnik in ga mora držati s temi tremi prsti in , mislim, meni je to zdaj že malo absurdno. Pri nas ima obdolženec veliko kavtel, ki ga varuje. Prav je, da to imamo, s tem se absolutno strinjam, ampak prosim, nehajmo pa poneumljati pravzaprav tudi sodnike, ki sem prepričana, se zelo dobro zavedajo načela kontradiktornosti, konec koncev, to je načelo, to je načelo, ustavno načelo, to je načelo vseh sodnih postopkih, ne samo v kazenskih, ampak v kazenskih še toliko bolj pomembno, in ne podcenjujmo jih, da bodo morali pa, da pa še to vpišemo v Zakon o kazenskem postopku, ki je že itak tak da, bom rekla, kapo dol tistemu, ki ga obvlada od začetka do konca. Mislim, da smo toliko zrela družba, da smo to na čelo ponotranjili in jaz verjamem, da vsaka, vsako, vsaka vloga, ki pride v spis, kaj šele pritožba, kaj šele pritožba, vedno roma takoj nasprotni stranki. To se pravi, če pride pritožba od državnega tožilca, si skoraj težko predstavljam, da kaj takega ne bi bilo vročeno zagovornik obdolženca oziroma obdolžencu. Tako, da jaz se tukaj povsem strinjam, da je tako kot je zapisala Zakonodajno-pravna služba, vse to mogoče izpeljati iz načel kazenskega postopka in potem seveda smiselne uporabe postopka, ki se uporablja kadar se vloži pritožba zoper sodbo. Govorim tudi iz nekih lastnih izkušenj. Hvala lepa.

Hvala lepa. Bom pojasnila. Ravno v konkretnem primeru ni prišlo do tega. Vi ste delali na civilnem, se pravi, pravite da ste vsako odločbo vročali, etažno lastnino, tukaj pa gre za kazenski postopek. Se pravi, tudi jaz se strinjam z vami glede, sem že uvodoma povedala, da je pri nas že, so obdolženci, po mojem mnenju, večkrat pretirano varovani, tudi z odločbami Ustavnega sodišča, vendar v tem konkretnem primeru gre za to, da je preiskovalni sodnik zavrnil zahtevo za preiskavo, nato izven obravnavni senat zavrnil zahtevo za preiskavo državnega tožilstva, na kar se je državni tožilec pritožil zoper to in niti ta pritožba ni bila vročena v izjasnitev obdolžencu, in višje sodišče je pa na to preiskavo uvedlo. Se pravi, v kolikor bi prišlo do, v kolikor bi se preiskovalni sodnik strinjal z zahtevo za preiskavo ali pa izven obravnave senat, bi imel obdolženec pravico do pritožbe. Tukaj je pa niti ni imel pravico do recimo odgovora na pritožbo, me razumete, državnega tožilstva. Se pravi, tukaj je povsem izostala, in kot pravi tudi stališče teorije in pa pravna praksa, se pravi, kadar gre za pomembnejše posege v pravice nekoga in to že uvedba preiskava, mislim da je lahko v tem konkretnem primeru mislim, da je vsaj vročitev pritožbe državnega tožilstva v odgovor, bi bil nek minimum, ki bi moral veljati in tukaj pač, kot vidite, sodnik oziroma višje sodišče oziroma že prej, ni bilo pač vročeno v izjavo. Bi lahko bilo, vendar ni bilo, o tem govorim. Tako da, to je tu povsem izostalo. Sicer pa se z vami absolutno strinjam, da so pri naši obdolženci skorajda bolj varovani kot oškodovanci, žal.

Še danes…

Hvala lepa. Ja. V bistvu tukaj se obe absolutno strinjava, jaz samo mislim, da verjetno tukaj ni bilo zadostne skrbnosti. Dvomim, da bi samo to, da vpišemo to še v ZKP, take primere, da takih primerov več ne bo. Ja, sigurno bo sodnik, potem pogledal ta člen, pa ne vem, bo morda bolj padlo v oči, ampak dejstvo je, da je tukaj pač bila napaka, procesna napaka, ki jo je storilo sodišče in ne verjamem, da je zato člen ZKP zaradi neke procesne napake, ki jo je naredilo v enem primeru sodišča, neustaven. Jaz mislim, da ni in da je v bistvu ta zahteva v redu, prav je, da se o tem pogovarjamo, na to opozorimo, zagotovo bodo zdaj sodniki bolj pozorni na to, da se, lahko bi šlo pa tudi za kakšno drugo pritožbo zoper kak drug sklep, kjer slučajno člen, ki govori točno o tem, proces o tem, ne vem, stadiju postopka, ne bi zraven še napisal, ja in seveda, kajne, pritožbo je treba vložiti, vročiti obdolžencu, kajne, da ne boste pozabili. To je nekaj, kar mora sodnik konec koncev vedeti, ali je to senat ali je to sodnik. Posameznik mora vedeti, da vsako, vsak procesni akt in pritožba je procesni akt zelo pomemben, mora vedno biti vročen, vročen nasprotnim strankam. Tako, da jaz tukaj, pač, po mojem mnenju je bolj prišlo do malomarnosti, recimo, nekako v navednicah sodišča, ki te pritožbe ni vročalo, ampak jaz mislim, da zaradi tega sam člen, ki ga tu problematizira varuh in to je 169. člen Zakona o kazenskem postopku, ni neustaven, zaradi tega.

To je moje mnenje. Hvala.

Hvala lepa za razpravo.

Še mogoče, gospa državna sekretarka? (Ne.) Prav, potem mislim, da smo izčrpali razpravo in nadaljujemo.

Prehajamo torej na odločanje. Na podlagi 265. člena Poslovnika Državnega zbora dajem na glasovanje naslednje mnenje: "Odbor za pravosodje podpira mnenje Zakonodajno-pravne službe o zahtevi Varuha človekovih pravic za oceno ustavnosti 169. člena Zakona o kazenskem postopku ter Zakonodajno-pravni službi predlaga, da v skladu z 266. členom Poslovnika Državnega zbora pripravi odgovor Ustavnemu sodišču."

Glasujemo. Navzočih je 13 poslank in poslancev, 7 poslancev je glasovalo za, nihče ni bil proti.

(Za je glasovalo 7.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je mnenje sprejeto.

Odbor bo pripravil poročilo katerega bo sprejeto mnenje vključeno in ga poslal Zakonodajno-pravni službi. V skladu z 266. členom Poslovnika Državnega zbora pripravi odgovor za Ustavno sodišče.

Zaključujem to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O KOLEKTIVNIH TOŽBAH, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada in je bil 25. 10. 2023 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. Kolegij predsednice Državnega zbora je na 60. seji dne 7. 11. 2023 odločil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku, ker gre za manj zahtevne spremembe in dopolnitev zakona ter za njegovo uskladitev s pravom Evropske unije.

Kot gradivo ste prejeli predlog zakona, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Sodnega sveta, mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev, opredelitev Ministrstva za pravosodje do mnenja Zakonodajno-pravne službe in dopis Zavoda kolektiv 99.

K tej točki so bili vabljeni: Ministrstvo za pravosodje, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet, Sodni svet ter Vrhovno sodišče. Sodni svet ter Vrhovno sodišče so opravičili svojo udeležbo.

V poslovniškem roku so amandmaje vložile Poslanske skupine Svoboda, SD in Levica.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, o kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga. Odboru predlagam, da se razprava o vseh členih in vloženih amandmajih združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika Državnega zbora, po opravljeni razpravi pa bomo opravili glasovanje o amandmajih in nato glasovali o vseh členih skupaj, če se strinjamo? (Da.)

Besedo dajem vabljenim, najprej predstavnici predlagatelja zakona, gospe državni sekretarki mag. Jelen Kosi.

Izvolite, prosim.

Hvala predsednica za besedo, še enkrat.

Dovolite, da vam na kratko predstavim Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kolektivnih tožbah.

Pomembnosti mehanizmov kolektivnega varstva kot orodja za zagotavljanje dostopa do pravnega varstva v obliki zagotavljanja pravice do dostopa do sodišča in pravice do učinkovitega pravnega sredstva se v Republiki Sloveniji zavedamo že od leta 2017, ko je bil sprejet veljavni Zakon o kolektivnih tožbah. Ta zagotavlja možnost kolektivnega uveljavljanja zahtevkov v primerih določenih množičnih oškodovanj, med drugim tudi na področju varstva potrošnikov.

Novela zakona, ki jo danes obravnavamo, je potrebna zaradi celovitega prenosa Direktive o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov v slovenski pravni red. Ob tem pa je bilo smiselno v predlog zakona vključiti še nekatere manjše spremembe določb, ki so se z izvajanjem zakona pokazale kot pomanjkljive ter nekaj redakcijskih popravkov.

Ministrstvo za pravosodje je predlog zakona pripravilo v sodelovanju s širokim krogom deležnikov v okviru strokovnega in medresorskega usklajevanja ter pri pripravi uvodne ocene in oblikovanju ključnih rešitev izhajalo tudi iz ugotovitev analize na področju uveljavljanja kolektivnega sodnega varstva v primerih množičnega oškodovanja potrošnikov in drugih skupin oškodovancev v Sloveniji, ki jo je pripravil Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Temeljno vodilo pri pripravi teh sprememb pa je bil v 1. členu Zakona o kolektivnih tožbah že opredeljen namen kolektivnega varstva pravic, ki je po eni strani v tem, da se olajša dostop do sodnega varstva, ustavi in prepreči nezakonita ravnanja oškodovancem in oškodovancem omogoči pridobitev odškodnine v primerih množičnega oškodovanja zaradi kršitev pravic iz civilno pravnih, gospodarsko pravnih in delovnopravnih razmerij. Ob tem pa je treba po drugi strani hkrati zagotoviti ustrezna procesna jamstva za preprečitev nepoštenega pravdanja.

V okviru te predstavitve bi želela predstaviti pet ključnih rešitev.

Prvič, predlagana je širitev področja uporabe zakona na področju prava varstva pravic potrošnikov. Področje uporabe zakona se v celoti vključuje področje varstva potrošnikov oziroma vse kršitve pravic potrošnikov, kar vključuje tudi tiste iz predloga ena direktive 2020/1828.

Druga pomembna rešitev je nadgradnja ureditve procesnega upravičenja za vložitev kolektivne tožbe s področja varstva potrošnikov. S tem bo olajšana možnost vlaganja kolektivnih potrošniških tožb pravnim osebam iz drugih držav članic EU, hkrati pa je to ključna zahteva pri implementaciji direktive v naš pravni red.

Tretjič. Dopolnjujejo se kriteriji za presojo reprezentativnosti upravičenih oseb za vlaganje kolektivnih tožb. Veljavna ureditev se dopolnjuje v smeri, da bo sodišče v okviru tako imenovane certifikacije kolektivne tožbe pri upravičeni osebi presojalo tudi obstoj neodvisnosti in to, da ni pod vplivom oseb, ki niso člani skupine, zlasti, da ni pod vplivom oseb, ki imajo ekonomski interes za vložitev morebitne kolektivne tožbe ali predloga za potrditev kolektivne poravnave. Dodatno bo sodišče pri ugotavljanju reprezentativnosti presojalo, ali je upravičena oseba opravila aktivnosti v smeri ozaveščanja glede kršitve ter aktivnosti usmerjene v prostovoljno prenehanje kršitev in prostovoljno povrnitev oškodovanja s strani povzročitelja.

Četrtič. Skladno z direktivo se vzpostavlja pravna podlaga za uvrstitev na seznam upravičenih oseb za vlaganje potrošniških kolektivnih tožb v drugi državi članici EU, torej gre za vlaganje čezmejnih zastopniških tožb s tem, da se določajo pogoji in postopkovna pravila za uvrstitev na ta seznam. Določa se tudi nacionalna kontaktna točka za pomoč državam članicam EU pri preverjanju izpolnjevanja pogojev upravičenih oseb za vložitev potrošniških kolektivnih tožb v drugi državi članici EU. To bo ministrstvo, ki je pristojno za varstvo potrošnikov.

In petič, nadgrajujejo se pravila, ki urejajo financiranje kolektivne tožbe. Na novo je predlagana opredelitev pojma, dopolnjujejo se pravila glede presoje dopustnosti financiranja, določa se enaka presoja razumnosti premije in pogojev za vse financerje. Na nepopolno in neustrezno ureditev financiranja kolektivnih tožb so opozarjali že avtorji že v omenjeni analizi na področju uveljavljanja kolektivnega sodnega varstva v primerih množičnega oškodovanja potrošnikov in drugih skupin oškodovancev v Sloveniji. Prav tako pa smo takšna opozorila prejeli s strani Gospodarske zbornice Slovenije.

Na drugi strani pa so bile tekom usklajevanja glede financiranja upoštevane tudi pripombe potrošniških organizacij. Posebej smo se sestali s predstavniki Zveze potrošnikov Slovenije, ki skrbijo za interese potrošnikov, tako v sodnih kot tudi postopkih kot tudi že prej, torej delujejo preventivno in obveščajo potrošnike o njihovih pravicah. S predlogom zakona se tako opredeljuje sama definicija financiranja kolektivne tožbe s strani tretje osebe. Pravna opredelitev tega instituta bo olajšala delo sodišča pri napolnjevanju pravnih standardov in ustrezni aplikaciji zakonskih varovalk, ki so namenjene varstvu skupine oškodovancev in varovalk, ki preprečujejo nepošteno pravdanje. Prav tako bodo s predlaganimi spremembami poenotena pravila, ki veljajo za te financerje.

Na tem mestu se zahvaljujem Zakonodajno-pravni službi za natančen in skrben pregled predloga zakona, ter podano mnenje s pripombami in konkretnimi predlogi za izboljšavo besedila. Kot smo zapisali v pisnem pojasnilu menimo, da vloženi amandmaji ustrezno naslavljajo pripombe in predloge Zakonodajno-pravne službe. V enem majhnem segmentu, glede katerega pomislek službe z amandmaji ni naslovljen, pa smo podali tudi pisno pojasnilo. Najlepša hvala.