Najlepša hvala, predsedujoča za besedo. Seveda v novi Sloveniji pozdravljamo to vašo trditev oziroma dejstvo, da ste rekli, da bo sklic predstavitve javnih mnenj, ne moremo se pa strinjati, ne morem se pa strinjati z vašo ugotovitvijo, da gre za politično delovanje, ker dejansko pri tem zakonu gre za tako pomembna vprašanja, bolj široko smo razsvetlili to zadevo že prej, strokovna vprašanja, ki bodo vplivala na vsa področja življenja naših državljank in državljanov, tudi industrije, zato seveda pozdravljamo, da bo čim prej ta javna predstavitev mnenj opravljena, da bo tudi strokovna javnost to lahko obdelala, ne bom pa šel v detajle.

Hvala.

Ja, spoštovana. Proceduralno seveda, no proceduralno,, podpiram to kar ste predlagala ker naj javnost ve in izve enkrat za vselej, da tudi v koaliciji drv ne damo. Hvala lepa.

Hvala za besedo, predsedujoča. Mateja Sattler, Društvo Eko Anhovo in dolina Soče, predstavnica predlagatelja. Jaz sem tukaj tudi v imenu prebivalcev občine Kanal ob Soči. Sem namreč tudi občinska svetnica občine Kanal ob Soči.

Predlog novele zakona, ki smo ga s podporo volivk in volivcev vložili v državnozborsko proceduro na sistemski ravni izenačuje sežig odpadkov in sosežig odpadkov v industrijskih pečeh. Izenačitev standardov za sosežigalnice s tistimi, ki veljajo za specializirane sežigalnice odpadkov je nujna in je naša temeljna zahteva od katere ne odstopamo. Izenačitev standardov na sistemski ravni je nujno potrebna, ker odpravlja izredno diskriminatorno nesmiselno in za državljane, ki živimo ob takih obratih zelo krivično ureditev, ki nekatere prebivalce obravnava kot tretjerazredne državljane. Poleg tega trenutna ureditev omogoča sosežigalnicam med katere sodijo tudi cementarne bistveno večje obremenjevanje okolja, kot je to dovoljeno uradnim specializiranim sežigalnicam odpadkov. Poleg tega je pomembna tukaj še ena razlika, in sicer način izvajanja meritev. Za sežigalnice so predpisane polurne mejne vrednosti izpustov emisij, kar pomeni, da morajo sežigalnice odpadkov vsake pol ure zagotavljati predpisane emisijske mejne vrednosti. Za sosežigalnice pa so predpisane samo dnevne povprečne mejne vrednosti, torej 24 urna povprečja, kar pomeni, da sosežigalnice tekom dneva lahko izpuščajo tudi bistveno večje količine, bistveno večje emisije škodljivih snovi. V tem primeru je pomembno le, da jih nato tekom dneva za nekaj časa zmanjšajo na način, da se celodnevno povprečje izravna in s tem zagotovi to tako imenovano in tolikokrat slišano skladnost s predpisi. Poleg tega so za cementarne značilni tudi zelo veliki pretoki odpadnih dimnih plinov, kar pomeni, da smo prebivalci, ki živimo ob takih obratih izpostavljeni še večjim obremenitvam kot naši sodržavljani, ki živijo ob sežigalnicah odpadkov, kar je svojevrsten absurd v bistvu. Dovolite mi, spoštovani, da navedem samo primer. V letu dva 2022 je imela cementarna, sosežigalnica Salonit Anhovo uradno zabeleženih 4 tisoč 834 primerov preseganj po urnih mejnih vrednosti dušikovih oksidov enoiksov, kar pomeni da je bila več kot 30 procentov celotnega časa delovanja v tem istem letu pravzaprav v prekršku oziroma so bile te mejne vrednosti prekoračene, vendar pa se je potem po zaslugi odpustkov kot je štiriindvajset urno povprečje, so se te mejne vrednosti preračunale na štiriindvajset ur in na ta način je potem zagotovila lahko oziroma izkazala skladnost delovanja z okoljevarstvenim dovoljenjem, zato je treba te standarde in takšno delovanje v bistvu zaostriti, kajti te prekoračitve, za katere mi prebivalci, ki živimo ob takih napravah ne vemo kdaj se dogajajo, pomenijo za naše zdravje, za zdravje ljudi, ki so že obremenjeni, ki so bolni. Kaj to pomeni za mamico, ki se z dojenčkom sprehaja tam mimo v tem okolju, tega ne vemo. Še enkrat poudarjam, da se teh prekoračitev v bistvu v lokalnih skup…, da za te prekoračitve izvemo šele po dobrem letu, ko pristojno ministrstvo prosimo oziroma od njih zahtevamo, da nam posredujejo uradne podatke kot informacijo javnega značaja, takrat šele izvemo koliko je bilo teh kršitev in kdaj so se dogajale. Zaradi vsega navedenega je nujno potrebno, da se standardi za sosežig izenačijo s tistimi za sežig v specializiranih sežigalnicah odpadkov. Izenačitev standardov je edina odgovorna, pravilna in pravična odločitev, ki si jo zaslužimo prebivalci in nenazadnje tudi naše okolje v Posočju, ki je že več kot stoletje izpostavljeno eni najbolj umazanih in okoljsko uničujočih industrij. Predlog novele zakona med drugim uvaja tudi določbo, da se na vseh večjih izpustih naprave izvaja enak obratovalni monitoring kot na glavnem izpustu. To predlagamo zato, ker pri trenutni, ker je pri trenutni ureditvi zelo veliko izpustov na industrijskih napravah pravzaprav nenadzorovanih in zanje sploh ne vemo. Samo za primer bom spet navedla primer iz Salonita, namreč iz okoljevarstvenega dovoljenja je razvidno, da ima naprava 49 različnih odvodnikov odpadnih snovi, trajne meritve se zagotavljajo samo na glavnem dimniku oziroma na enem izpustu.

Predlog novele zakona uvaja povečanje frekvence poročanja o obratovalnem monitoringu iz letne v mesečno, kar je nujno z vidika ustreznega nadzora in preglednosti delovanja onesnaževanja. Prej sem tudi že povedala zakaj je to nujno potrebno. Cilj predloga zakona je zagotoviti prebivalcem, ki živijo v okolici takšnih obratov, enako raven zaščite kot našim sodržavljanom, ki živijo ob sežigalnicah. Mi s tem predlogom zakona ne zahtevamo ničesar drugega kot samo to, da bi bili deležni enake obravnave kot naši sodržavljani. Ne zahtevamo luksuza, ampak le minimalne standarde, ki bodo pripomogli k odpravi krivic, ki so nam bile prizadejane v preteklosti.

Drage, spoštovane članice, člani odbora, poslanke in poslanci. Čez dober mesec dni bodo minila natanko 4 leta kar smo skupaj sedeli tukaj na takratni skupni seji dveh odborov, in sicer Odbora za zdravstvo in Odbora za infrastrukturo. Več kot štiri leta je že minilo odkar je skoraj 600 slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov s podporo zdravniške zbornice takrat pozvalo odločevalce naj mejne vrednosti teh emisij, torej za vsakršno obremenitev okolja določijo po meri zdravja ljudi in ne po meri onesnaževalcev. V tem času sta se zmenili dve vladi, zgodil se je covid in še mnogo drugih stvari, za nas prebivalce se žal ni spremenilo popolnoma nič oziroma stvari so se spremenile v bistvu na slabše. Prav nasprotno pa je cementarna v lanskem letu obratoval..., obratovala rekordno število ur, prav tako so bili rekordni njeni lanskoletni dobički, ki so se seveda prelili v zasebne avstrijske in italijanske žepe. Prav tako v vsem tem času cementarna ni nikoli skrivala ambicij po povečanju proizvodnje klinkerja in tudi povečanje količine, povečanju količine sežganih smeti v rotacijski peči navkljub ostremu nasprotovanju lokalne skupnosti, v kateri deluje. Če bi se načrti cementarne uresničili, bi to za nas in za naše okolje pomenilo kolaps, dokončno uničenje in tega ne bomo nikoli zapustili.

Dovolite mi samo zaključek, bom kratka. Danes imate spoštovane poslanke in poslanci članice in člani odbora priložnost in odgovornost, da odpravite krivice in glasujete tako kot je prav. Predlog novele zakona ne bo ogrozil obstoja nobenega podjetja, jih bo pa seveda prisilil v nujno potrebne posodobitve. Predlog novele zakona prinaša majhno od rešitev prebivalcem, ki živimo v takih okoljih. Izenačitev normativov izpustov je nujno potrebno urediti na zakonski sistemski, sistemski ravni, saj lahko le na takšen način postane pravno zavezujoča, kar je po našem mnenju nujno potrebno. Vsaka druga alternativa, ki ne bo podprla izenačitve na zakonski ravni, bo še en odpustek onesnaževalcem, za nas prebivalce pa še ena v vrsti praznih obljub in birokratskih predpisov, ki nam in našemu okolju ne bodo prinesle boljših časov. Življenje v čistem in zdravem okolju je pravica vseh nas ne glede na politično prepričanost, status v družbi, socialni položaj, versko pripadnost, politično opredelitev, spolno usmerjenost. Prebivalci srednjega Posočja s podporo več kot 6 tisoč volivk in volivcev zahtevamo nič drugega kot le ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja. In danes imate, spoštovani, izjemno priložnost, da prekinete že znano politiko ohranjanja statusa quo, nas podprete v prizadevanjih za čistejše za življenje v čistejšem okolju in seveda podprete to našo predlagano novelo zakona. Hvala.

Hvala lepa za besedo.

Torej Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona pregledala z vidika svojih pristojnosti, ki jih ima v takem primeru, in sicer ga je preučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo s pravnim sistemom in iz zakonodajno-tehničnega vidika.

Kot izhaja iz uvodnih obrazložitev predloga zakona, je njegov poglavitni cilj zagotoviti enako raven zaščite okolja in zdravja ljudi z izenačitvijo standardov naprav za sosežig odpadkov s standardi za sežigalnice odpadkov. Predlaga se izenačitev obravnave obeh vrst naprav tako glede mejnih vrednosti emisij snovi v zrak kot tudi pravil ravnanja pri opravljanju dejavnosti in v potrošnji obratovalnega monitoringa emisij v zrak in v zvezi s pravili o nastajanju in ravnanju z odpadki. V zvezi s tem smo opozorili, da izenačevanje obravnavanja obeh vrst naprav kot metoda urejanja regulatornih instrumentov politike varstva okolja ni ustrezno, če je izenačitev standardov teh dveh vrst naprav edino vodilo, ne da bi izenačitev temeljila na enovitem strokovnem načinu določanja ukrepov, ki jih mora izpolnjevati povzročitelj obremenitve upoštevaje pri tem načelo preventivnosti, kar bi zagotavljalo enakopravno obravnavo v razmerju do drugih povzročiteljev obremenitve. To pomeni, da bi bilo treba razmisliti o dodatnem kriteriju, ki bi predstavljal razlog za strožjo ureditev mejnih vrednosti emisij, in ne zgolj o tem, da se mejne vrednosti, ki so določene za neko vrsto naprave, izenačijo z vrednostmi za drugo vrsto naprave. Predlagane rešitve predstavljajo odmik od koncepta veljavne zakonske ureditve, a ne samo zato, ker naj bi bilo na ravni zakona zdaj določeno, kakšne naj bodo nekatere mejne vrednosti emisij, temveč zato ker je treba pri vsaki vrsti naprav izhajati iz teže oziroma velikosti obremenitve, ki jo taka vrsta naprav predstavlja za okolje. Abstraktnost veljavne zakonske ureditve, ki se konkretizira šele na ravni podzakonskih predpisov bi se morala torej odražati tudi v primeru zdaj predlagane ureditve. Glede na to bi bilo treba besedilo večine členov ustrezno preoblikovati. V nasprotnem primeru se namreč lahko zastavi vprašanje enakosti pred zakonom zlasti z vidika drugih vrst naprav, katerih obratovanje tudi predstavlja obremenitev okolja, pa tudi vprašanje morebitnega vpliva na glavni namen delovanja naprav za sosežig odpadkov, ki je v njihovi glavni dejavnosti. Vzpostavitev enakosti standardov za sežigalnice in sosežigalnice je bilo zato treba dodatno pojasniti tudi z vidika morebitnega posega v pravico do svobodne gospodarske pobude. Vprašanje je tudi ali predlaganih ciljev ne bi bilo mogoče doseči že na podlagi obstoječega zakona, torej z ustrezno spremembo relevantnih podzakonskih predpisov.

Potem glede okoljske dajatve ni jasno ali naj bi se ta dajatev plačevala neposredno na podlagi zakona ali pa gre za navodilo vladi, kako naj pripravi podzakonski predpis. Ob tem smo opozorili, da mora biti pooblastilo za podzakonsko urejanje okoljske dajatve določeno v zakonu tako po vsebini, kot tudi po namenu in obsegu, kar zahteva načelo zakonitosti na davčnem področju. Opozorili smo še, da predlagana ureditev lahko pomeni dvojno obdavčitev v tem primeru.

Z vidika zakonodajne tehnike smo opozorili da nekateri izrazi, ki so uporabljeni ne sodijo v zakon, ker so sami po sebi nejasni. Na določenih mestih bi bilo treba nekatere zahteve dodatno definirati oziroma opredeliti. Izpostavili smo tudi vprašanje preštevilčenja delov normativne ureditve, ki ne sledi uveljavljenim pravilom nomotehnike. Pripombe k prehodnim določbam so seveda vezane na prvotno predlagane rešitve v materialnem delu predloga zakona, kar bo v primeru sprejema morebitnih amandmajev treba seveda proučiti na novo. V vsakem primeru pa je treba prehodnim določbam nameniti posebno pozornost, da ne bi prišlo do notranjega neskladja v primeru sprememb prvotno predlaganega besedila členov.

Zdaj pa glede amandmajev. Povedati moram, da smo se s predstavniki predlagatelja in tudi predstavniki Vlade večkrat usklajevali pri posameznih besedilih morebitnih amandmajev in nazadnje smo verzijo od predstavnikov predlagatelja prejeli danes v zgodnjih jutranjih urah. Preučili smo jih šele nekaj malega pred začetkom te seje, zato se lahko do njih opredelim samo glede glavnih elementov, ker pač za kaj več nismo imeli časa.

Torej, glede amandmaja k 1. členu menimo, da sicer predstavlja izboljšavo besedila člena, vendar dodatno opozarjamo, da je treba novi četrti stavek v predmetni določbi vsebinsko povezati z veljavnim tretjim stavkom drugega odstavka 18. člena zakona. To pa zato, ker iz veljavnega tretjega stavka že zdaj izhaja pooblastilo vladi, da mejne vrednosti ureja strožje, kot bi to bilo, če bi se za določene vrste naprav upoštevali le zaključki o bat(?). V obrazložitvi tega amandmaja je navedeno in to je zelo pomembno, da iz omenjenega tretjega stavka izhaja, da vlada lahko ureja mejne vrednosti emisij strožje, če presodi, da je to potrebno zaradi varstva okolja in zdravja ljudi. Take dikcije v tretjem stavku ki je veljavni ni. Je pa kot merilo določeno, da se na podlagi tega dela veljavne določbe dosežena raven okolja ne sme poslabšati. Zdaj vprašanje je, ali sta ta dva kriterija po vsebini enaka. Zato predlagamo v razmislek, da se novi četrti stavek dopolni tako, da bi omogočal interpretacijsko navezavo na veljavni tretji stavek iz drugega odstavka 18. člena zakona, in sicer z vključitvijo kriterija, ki ga vsebuje obrazložitev amandmaja, torej zaradi varstva okolja in zdravja ljudi. S tem bi se v novo določbo dodal objektiviziran kriterij, ki bi Vlado usmerjal pri konkretizaciji urejanja mejnih vrednosti emisij pri napravah za sosežig odpadkov. Na ta vidik smo namreč opozorili že v mnenju. Obrazložitev se tudi sklicuje na nekatera gradiva, torej obrazložitev k prvemu, amandmaja k 1. členu, se sklicuje tudi na nekatera gradiva, iz katerih izhaja potreba po določitvi strožji mejnih vrednosti emisij za sosežig, kar bi bilo nujno treba konkretizirati ali pa priložiti gradivu za predlog zakona, ker bi ta stališča posameznih strok s tem postala del zakonodajnega gradiva, kar je nadalje upoštevano kot celotna obrazložitev predlaganih in posledično sprejetih zakonskih rešitev.

Toliko o 1. členu in potem imamo še, kolikor smo uspeli preučiti in preveriti, pripombe k amandmajem za 7. in 8. člen ki se nanašata na prekrškovne določbe. Tu opozarjamo, da se predvideno besedilo zdaj nanaša na vse povzročitelje obremenitve, kar je širše od tega, kar ureja amandma k 4. členu. To je, tema tukaj je obratovalni monitoring. Upoštevati je treba, da se obveznosti v prvem odstavku 150. člena zakona, ta odstavek ni del novele in prvega stavka tretjega odstavka 150. člena kot se zdaj spreminja, nanašata na vse povzročitelje obremenitve, medtem, ko se spremenjeni drugi do četrti stavek tretjega odstavka 150. člena zakona nanašajo samo na povzročitelja obremenitve z emisijami snovi v zrak. To je treba ustrezno upoštevati tudi pri novi 52.b točki, ki je urejena v 7. členu. Potem pa še pri 8. členu opozarjamo, da bi bilo treba opustiti določbo o preštevilčenju točk.

Toliko za zdaj, če bo potrebno bi se oglasili v nadaljevanju. Hvala.

Najlepša hvala.

Vlada je sprejela mnenje o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja, ki vsebuje mnenje Vlade o namenih in zakona in zakonov v celoti, kot tudi glede posameznih členov in po vsebini je po našem mnenju dokaj skladen z mnenjem, ki ga je podala Zakonodajno-pravna služba. To mnenje ste tudi prejeli.

Vlada v tem mnenju utemeljuje, da zahtevo po zagotovitvi zdravega življenjskega okolja podpira. Menimo, da je treba to zagotavljati vsem prebivalkam in prebivalcem Republike Slovenije, pri čemer menimo, da je treba k reševanju okoljske problematike na območju celotne države, torej tudi na območju Občine Kanala ob Soči, pristopati sistematično, z jasnimi končnimi cilji, metodologijami in postopki. Vlada utemeljuje tudi, da ni naklonjena urejanju okoljske problematike z določbami, ki bi urejali posamične primere. Predlog novele zakona posega v sistemske določbe, ki izhajajo iz direktive Evropske unije o industrijskih emisijah, katerih izvršljivost je pogojena s podzakonskimi predpisi za ostale, za vse ostale naprave. Delovanje naprav, ki sodijo v okvir te direktive, ki povzroča industrijske emisije, je v državi nekaj čez 200 in na ravni zakona se urejajo okvirni pogoji delovanja teh naprav oziroma obratov, podrobni pa so v podzakonskih predpisih. Vsi ti pogoji delovanja morajo slediti smernicam o najboljših razpoložljivih tehnologijah, ki jih določa Evropska komisija in veljajo oziroma Agencija Evropske komisije in veljajo v celotni Evropski uniji in za vsako panogo posebej in ti standardi se tudi skladno z razvojem tehnologije stalno posodabljajo.

Vlada pa je kljub vsemu naklonjena zagotavljanju višjih okoljskih standardov in k temu smo se navsezadnje zavezali tudi v koalicijski pogodbi. To izhaja, kot je bilo prvotno, kot je bilo že prej rečeno, iz ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja, zato bi vendarle ob ustreznih popravkih posameznih določb zakona ta zakon podprla. Predvsem se to nanaša na strožje zahteve pri izvajanju obratovalnega monitoringa in poročanju o rezultatih obratovalnega monitoringa ter povišanju glob za prekrške v zvezi z obratovalnim monitoringom.

V zvezi s tem, se pravi, krepitvijo obratovalnega monitoringa, menimo, da je to da je to ključno za dvig zaupanja v nadzor nad, nad napravami, ki imajo ali pa potencialen ali pa dejanski vpliv na okolje. Poleg sprememb, ki bi jih uvedla ta novela Zakona o varstvu okolja, tudi sami pripravljamo še nadaljnjo krepitev monitoringa in to bomo tudi predlagali v nadaljnji noveli v Zakonu o varstvu okolja tri, ki ga boste v naslednjih mesecih tudi prejeli v sprejem. Računamo tudi, da nam bodo sodobne tehnologije čedalje bolj omogočale sprotno objavo podatkov. Kot rečeno, za krepitev zaupanja v nadzor, sta ti dve dejavnosti pomembne, sprotno delovanje pa mora že sedaj nadzirati predvsem inšpekcija, ki ima dostop do vseh potrebnih podatkov za to. Se pa se pa sami strinjamo s predlagateljem, da je smotrno krepiti določbe za prekrške, saj v kolikor je ugotovljeno nespoštovanje zakonodaje, mora to tudi biti ustrezno sankcionirano.

V zvezi z izenačitvijo zahtev za obratovanje naprav za sosežig z zahtevami, ki veljajo za sežigalnice, torej menimo, da bi bilo to pravno sistemsko primerneje urejati s podzakonskimi predpisi, vendar pa predlog vsebinsko podpiramo. Zaostritev mejnih vrednosti izpustov v zrak za sosežigalnice, podpiramo in podpiramo določitev strožjih vrednosti kot so tiste, ki jih zahteva evropska zakonodaja. To je možno skladno z evropskim pravnim redom in prav je, da se to uvede. Strinjamo se tudi, da je smotrno določiti tudi polurne mejne vrednosti za sosežig odpadkov, ki sedaj niso urejene. Del zakona, ki ga Vlada ne podpira, je predlagana dajatev, prvotno predlagana dajatev, saj tudi ta pomeni odklon od sistema okoljskih dajatev kot je zastavljen v Zakonu o varstvu okolja, Vlada pa prav tako ni naklonjena namenskosti javnofinančnih virov, zato tudi iz tega vidika uvedbo predlagane nove dajatve ne podpira. Z nekaterimi dopolnitvami bi torej predlog zakona Vlada podprla. To bi lahko bili pripravljeni amandmaji, ki so na mizi. 1. člen sicer pomeni nek odstop od sistemskega urejanja, ki pa ga zakonodajalec lahko uveljavi v prid v prid višjih standardov, preostali predlogi pa popravljajo pomanjkljivosti, ki smo jih tudi sami identificirali in menimo, da bi jih ob sprejemu zakona bilo potrebno uveljaviti.

Hvala lepa.

Hvala lepa za besedo. Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke in poslanci, ostali prisotni.

V Državnem svetu se zavedamo pomembnosti vsebine predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja, saj ima na eni strani pozitivne vplive na okolje in zdravje ljudi, hkrati pa prinaša velike izzive tudi gospodarstvu, zato se posamezni državni svetniki, ki v Državnem svetu zastopajo interese delodajalcev in lokalne interese, že na začetku oktobra 2023, srečali s predstavniki predlagatelja zakona, gospodarstveniki in Ministrstva za okolje podnebje in energijo. Takrat so državni svetniki, ki so se udeležili tega srečanja ocenili, da je med deležniki obstaja interes po nadaljnjem usklajevanju in zbližanju pogledov glede standardov delovanja naprav za sežig, kar se lahko odrazi v izboljšanju besedila predloga zakona tekom zakonodajnega postopka do te mere, da bo sprejemljivo za vse zainteresirane deležnike. Na skupni seji pristojne komisije Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, zainteresirane komisije za gospodarstvo, obrt, turizem in finance ter zainteresirane Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo, invalide, 8. januarja letos, kjer so sodelovali tudi predstavniki predlagatelja resornega ministrstva lokalnih skupnosti, gospodarstva in zdravstvenih institucij, smo žal ugotavljali, da akter, ki zasledujejo različne interese vsaj do današnje seje niso uspeli doseči konsenza o tem družbeno pomembnem vprašanju. Člani komisij Državnega sveta smo bili seznanjeni s pisnimi stališči skupnosti občin Slovenije, Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, delodajalskih združenj in podjetja Salonit Anhovo. Na seji so nam vsebino predloga zakona predstavili predstavniki Društva Eko Anhovo in dolina Soče ter Inštitut 8. marec. Poglede na njegovo vsebino pa so nam pojasnili predstavniki Občine Kanal ob Soči, Gospodarske zbornice Slovenije, Zdravniške zbornice Slovenije, Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Avantašm Avstrija Ljubljana ter podjetje Salonit Anhovo. Komisije so izpostavile, da je imela doslej vsakokratna oblast številne priložnosti za pripravo pravnega okvira za zmanjšanje vplivov industrijskega onesnaževanja na okolje in zdravje ljudi. Prav tako tudi priložnosti, da za svoje aktivnosti pridobi zaupanje širše javnosti. Ker tega niso bile sposobne ali zmožne je bila civilna družba primorana da sama pripravi spremembe okoljske zakonodaje in jih s podporo preko 5000 tisoč volivk in volivcev predloži v zakonodajno proceduro. V dolini srednje Soče so in še zdaj umirajo oboleli za azbestozo, čeprav je že več desetletij prepovedana uporaba azbesta, cementarna Salonit Anhovo pa s sežiganjem odpadkov še naprej onesnažuje okolje, kar povečuje tveganje za zdravje lokalnega prebivalstva. Po mnenju večine članic in članov komisije je treba temu narediti konec in čim prej začeti reševati okoljske predvsem pa zdravstvene izzive tako v osrednji dolini Soče kot tudi v ostalih degradiranih okoljih v Sloveniji. Prisluhniti je treba prizadetemu prebivalstvu, ki si prizadeva za izenačitev mejnih vrednosti emisij strupenih snovi v zrak za sosežigalnice in sežigalnice, bolj učinkovit obratovalni monitoring ter boljšo dostopnost do podatkov, da bodo dejansko vedeli v kakšnem okolju bivajo. Večina članic in članov komisije je ocenila, da je treba glede na dosedanjo neodzivnost izvršne veje oblasti z zakonom zagotoviti enako raven zaščite okolja in zdravja ljudi v okolici sosežigalnic in sežigalnic. Če hočemo izboljšati zdravstveno sliko degradiranih območij v okolici sežigalnic in sežigalnic pomisleki Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora ne bi smeli predstavljati ovire za sprejem zakona, ki naslavlja pomembno družbeno vprašanje varstva okolja in zdravja ljudi.

Komisije Državnega sveta menijo, da lahko upravljavci naprav za sosežig odpadkov, ki ustvarjajo milijonske dobičke prevzamejo odgovornost za zdravo in čisto okolje ter z naložbami v najsodobnejšo tehnologijo in posodobitvijo proizvodnega procesa dosežejo enake okoljske standarde kot jih dosegajo sežigalnice. Zato tudi ne vidijo razumnih razlogov, da bi pri določanju mejnih vrednosti emisij strupenih snovi v zrak razlikovali sosežigalnice in sežigalnice. Sodobne tehnološke rešitve, ki omogočajo nižje mejne vrednosti emisij snovi v zrak pri opravljanju dejavnosti sosežiga odpadkov so na trgu, potrebna je le zadostna politična volja za sprejem pravnega okvira, ki bo spodbudil njihov prenos v proizvodno prakso.

Ob navedenem so nekateri člani komisije Državnega sveta izpostavili, da je treba začeti aktivno razmišljanja tudi o prepovedi uvoza odpadkov za sosežig, saj bi morali pri ravnanju z odpadki, ki so del našega vsakdanja in bodo tudi v prihodnje predstavljali izziv za vse razvite družbe, slediti konceptu, da vsaka država poskrbi za svoje odpadke na svojem ozemlju in ne išče rešitve za njihovo obdelavo ali odstranitev v tujini, saj se v tem primeru s prevozi še dodatno obremenjuje okolje.

V zvezi z opozorili delodajalskih organizacij, da je gospodarstvo nosilec razvoja bi zato morali biti pri urejanju tovrstnih izzivov v večji meri prisluhniti gospodarstvu. Večina članov komisij državnega sveta poudarja, da za ustvarjanje visokega BDP kot pokazatelja gospodarskega razvoja in rasti družbene družbe potrebujemo le zdrave ljudi, zato je nujno sprejeti strožjo zakonsko regulacijo mejnih vrednosti emisij strupenih snovi ter zagotoviti enake okoljske standarde za sosežigalnice in sežigalnice, kar je tudi dolgoletna zahteva zdravstvene stroke.

Komisije Državnega sveta menijo da je skrajni čas, da kot družba posežemo v dosedanjo paradigmo razvojnih možnosti in vzpostavimo okoljsko pravično družbo v kateri bo na prvem mestu človek in njegovo zdravje ne pa kapital. Pri tem bi moralo biti samo posebej umevno da imajo prebivalci neoviran dostop do celovitih in ažurnih podatkov o delovanju onesnaževalcev saj je to pogoj za ugotavljanje dejanskega stanja okolja, bližine naprav za sosežig oziroma sežig odpadkov. Medtem ko se danes soočamo s posledicami preteklega industrijskega onesnaževanja, bodo posledice okoljskih bremen, ki jih danes povzročajo onesnaževalci, čutili predvsem naši zanamci. Če politika ne bo sposobna prisluhniti civilni družbi in zaostriti mejne vrednosti emisij snovi v zraku za povzročitelja onesnaževanja oziroma izenačitev okoljskih pogojev za delovanje sežigalnic in sosežigalnic, se bo Slovenija tudi v prihodnje soočala s težavami pri spopadanju z izzivi vzpostavljanja učinkovitega sistema ravnanja z odpadki, ki v petstopenjski hierarhiji vključuje tudi sosežig oziroma sežig odpadkov.

Ob večinski podpori članic in članov Komisije Državnega sveta predlogu zakona so državni svetniki, ki zastopajo interese delodajalcev, sicer izrazili podporo zaostrovanju okoljskih parametrov za naprave, ki povzročajo industrijske emisije, vendar so nasprotovali predlagani ureditvi okoljskih standardov za naprave za sosežig in sežig, saj je po njihovi oceni ustavno sporna in tehnično neizvedljiva. Strinjajo se z delodajalskimi organizacijami, da je treba sosežigalnice in sežigalnice, ki uporabljajo različne tehnologije glede mejnih vrednosti emisij snovi v zraku v nasprotju z evropskim konceptom najboljših razpoložljivih tehnik in zaključkov… / nerazumljivo/, ki se neposredno uporabljajo. Menijo, da bi se moralo tovrstno vprašanje urejati s podzakonskimi akti in v okviru določb evropske zakonodaje s področja industrijskih emisij.

Komisije Državnega sveta so kljub nekaterim pomislekom glede ustavnosti nekaterih predlogov ter tehnične izvedljivosti predlaganih tehnologij, kot rečeno, večinsko podprle predlog zakona. Poudarile so, da naj odgovorni poiščejo primeren način reševanja problematike mejnih vrednosti emisij škodljivih snovi v zrak iz sosežigalnic in sežigalnic ter zagotovijo potrebno ravnotežje med obveznostmi gospodarskih subjektov na eni strani in doseganjem najstrožjih okoljskih standardov na drugi strani.

Glede prejetih amandmajev se nismo opredeljevali, ker nam niso bili poznani.

Hvala za pozornost.

Lepo pozdravljeni! Sem Alenka Gololičič in prihajam danes sem k vam v imenu Civilne iniciative Danes.

Rada bi samo… Mogoče je bilo malo premalo govora, zakaj še vedno govorimo veliko o azbestu in ne samo o vplivih sosežigalnice. Soška dolina je namreč še vedno prepolna azbesta in četudi ga v proizvodnji Salonit Anhovo ne uporablja več, ga najdemo povsod - na strehah zapuščenih hiš, na strehah senikov po planinah in, kar je najbolj grozljivo, v mahu in v travah, v gozdu in na travnikih. Ta azbest ne bo šel nikoli stran od nas, za vedno ga imamo v naši dolini in mogoče bodo otroci mojih vnukov na sprehodu po gozdu, ko se bo usedel otrok na tla, vdihnil ta delček azbesta in obolel. Morda je malo čustveno, ampak ne morem mimo tega. In na podlagi vsega tega, kar že imamo, imamo sedaj še sosežigalnico, ki nam spušča v zrak ne vemo kaj. Da ne verjamemo, ni čudno. Dolgo let so nam lagali, nam prikrivali, nas prepričevali, da nimamo prav, da dela se vse po zakonu. Res je, vendar srčno upamo, da je napočil čas in da resnično obstaja, vsaj tak občutek imamo sedaj, da sedaj resnično obstaja politična volja. Ker vemo, da brez politične volje, se ničesar ne spremeni, se ne more nič spremeniti in ta politična volja bo en obliž oziroma en poskus poprave krivic, ki so jih vaši predhodniki davno pred vami dovolili in dopustili. Pokazalo se bo ali ste izvoljeni s strani nas ljudi pripravljeni v naši domovini stopiti na prste kapitalu in se postaviti na stran nas ljudi. Žal nismo v Soški dolini edini, ki sobivamo s sosežigalnico, in v prihodnosti bo pod zdajšnjimi pogoji, če jih ne boste spremenili, še veliko apetitov in veliko interesa postaviti nove sosežigalnice. Saj vemo, da se lahko kuje bajne dobičke, čeprav na račun zdravja ljudi.

Zato vas jaz resnično pozivam, sprejmite ta zakon, ker s sprejetjem tega zakona boste postavili eno varovalko, močno varovalko, ki bo preprečila, da se bo to, kar se danes dogaja nam in tistim, ki sobivajo ob sosežigalnicah, preprečili boste, da se bo to mogoče jutri dogajalo vam oziroma vašim naslednikom. Hvala za besedo.

Lepo pozdravljeni.

Sem Lucija, predstavnica Civilne iniciative Danes. Stara sem 20 let in življenje v taki dolini je resnično težko kot mlademu človeku, ki potrebuje zdravo okolje za, ko imamo vsi pravico do zdravega okolja, bi jo morali imeti tudi mi, ampak nam je ta pravica zdaj kršena. In potem se sprašujemo, zakaj se mladi izseljujejo iz naše doline. Zakaj? Vprašajte se zakaj. Jaz vas nagovarjam kot mlada oseba, da ob glasovanju danes pomislite name in na vse ostale mlade ljudi, ki so in bodo za mano prišli, da jim pustite vsaj delček boljše življenje s tem, da podprete ta zakon. In danes imate edinstveno priložnost, da to storite. Podprite naš boj, saj smo vsi skupaj v tem. In to se ne, tukaj se ne gre samo za Anhovo, tu se gre za celotno Slovenijo. Tako da jaz ne vidim razloga, zakaj se to ne bi podprlo.

Hvala.

Dober dan.

Jaz sem Franc Bevčar, član EKO Anhovo in Dolina Soče in jaz bi samo rad poudaril, da taka dolina, ki je trpela take grozote kot naša bi morala biti pod posebno zaščito, ne da se tam uvaja stalno nove in nove, mislim novo onesnaževanje je tam, in v bistvu, da moramo mi živeti v stalnem strahu kaj bo jutri kaj bo z nami. Si znate predstavljati da si starš otroku in da ga začneš že pri, ne vem, 14, 15 letih nagovarjati, mislim ne ostati tukaj, pomagaj si, pojdi ven, ne ostati tukaj, ker se boš celo življenje preganjal tako, kot teta, mama s temi strahovi, s tem samo boleznijo. Jaz odkar sem živ v bistvu spremljam samo smrt, samo trpljenje. Meni so šli vsi, od nonota, none, se spomnim kako so se sušili in takrat so rekli imajo na duho, ne vem kaj vse, v bistvu je bilo pa vse zaradi onesnaževanja.

In ko se tukaj govori o inšpekcijah, ki opravlja delo, veste, jaz sem bil z našim predsednikom kar nekajkrat pri inšpektorju, ko se ti mož zjoče tam v pisarni, da kaj naj on dela, da on pokriva območje od Bovca do Ajdovščine. Taka tovarna kot je Salonit, ki se razprostira čez celo dolino bi morala imeti dva inšpektorja samo za njih kontrolirati, ne da je en inšpektor. In ko nam reče, vas prosim organizirajte se v civilno iniciativo, ker jaz vam ne morem pomagati, ne vem kaj, mož se je jokal dol, da ima, ne vem kaj, mislim, to je nekaj groznega. Kako naj on, en inšpektor, nadzira v bistvu 50, mislim 70 kilometrov na dolgem nek teritorij. To je nekaj neverjetnega. Zato vas res naprošam, saj to ni ni nobena taka reč, če bi, v bistvu bi morala začeti tovarna nekaj spreminjati, pa nekaj v bistvu poskrbeti za nas, da bi imeli možnost saj spremljati kaj se tam dogaja, pa da bi bile stvari izenačene vsaj s sežigalnicami. Hvala lepa. Toliko.

Helena Markič iz Anhovega.

30 let sem delala, od leta 1974 v ambulanti v Anhovem, spremljala obolevanje in umiranje ljudi z azbestom. Leta 1975 je ena zdravnica iz inštituta Golnik naredila doktorat, kjer je zatrjevala, da problema z azbestnimi boleznimi v Anhovem ni. Čez par let se je začelo, so začele diagnoze in umiranje ljudi. Mislim, da se danes, če ne bo danes sprejeto drugače, ta zgodovina ponavlja. Prosim vas, ne dovolite tega. Danes ne vemo kaj pomeni azbest v človeškem telesu in prisotnost vseh teh strupov, ki jih spušča Salonit. In vprašanje koliko ljudi bo še moralo zboleti in umreti, da bo znanost ugotovila, da je to nekaj narobe. In še to toliko povem, za to morijo v Salonitu, v Anhovem in okolici ni do danes odgovarjal nihče. Zato se danes pogovarjamo o tem. Če bi odgovarjali za njihova dejanja bi Salonita danes ne bi bilo več, ne bi bilo več in te morije tudi ne. Prosim vas, bodimo malo pozorni in občutljivi do ljudi. Umirajo ljudje, ki so delali v Salonitu in umirajo ljudje, ki so slučajno tam živeli, recimo moj brat do 15 leta, potem nič več, potem nič več. In kaj bo z našimi otroci? Moja hči se je preselila na Gorenjsko, hvala bogu. Prosim vas bodite odgovorni. Hvala.