Spoštovane članice in člani Odbora za pravosodje, Mandatno-volilne komisije, vse ostale vabljene lepo pozdravljam.

Pričenjam 23. sejo Odbora za pravosodje, ki bo potekala skupaj z Mandatno-volilno komisijo. Članice in člane obeh delovnih teles, vabljene ter ostale. Obveščam vas, da so zadržani, se seje ne morejo udeležiti člani odbora, poslanko Meiro Hot nadomešča Bojana Muršič, poslanko Leno Grgurevič nadomešča Jurij Lep, poslanca Branka Grimsa nadomešča Danijel Krivec in poslanca Andreja Hoivika nadomešča Jože Tanko.

Ker k dnevnem redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik točke je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem. Besedo sedaj predajam Mandatno-volilni komisiji, predsednici Janji Sluga, ki bo skupno sejo tudi vodila.

Hvala lepa, Andreja. Pozdravljeni vsi.

Pričenjam 21. sejo Mandatno-volilne komisije. Obveščam vas, da se je seje opravičil kolega Ferenc Horvat. Imamo pa še nekaj pooblastil oziroma nadomeščanj, in sicer magister Janez Žakelj nadomešča Janeza Ciglerja Kralja, Miha Lamut mu nadomešča magistrico Natašo Avšič Bogovič, Teodor Uranič nadomešča Tamaro Vonta, Zoran Mojškerc pa Alenko Jeraj. Aha, pa še Jožef Lenart nadomešča Jelko Godec.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red:

1. Točka - Predlog za imenovanje generalne državne tožilke, ki ga bomo obravnavali, kot je povedala kolegica Andreja, skupaj z Odborom za pravosodje.

2. točka - Administrativne zadeve.

K dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma umik kakšne točke, zato je določen dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem. Nekatere zadeve pa ste, kot običajno, prejeli v varovani predal. Sistem UDI zaradi varstva osebnih podatkov.

Sedaj torej prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA IN SICER NA PREDLOG ZA IMENOVANJE GENERALNE DRŽAVNE TOŽILKE, KI GA JE DRŽAVNEMU ZBORU PREDLOŽIL DRŽAVNOTOŽILSKI SVET.

Del obrazloženega predloga Državnotožilskega sveta kandidatki, šestletni strateški program dela Državnega tožilstva in delovno gradivo predloga sklepa so objavljeni na spletni strani Državnega zbora, celoten predlog Državnotožilskega sveta, razpisno gradivo in drugo relevantno dokumentacijo pa ste poslanke in poslanci zaradi varstva podatkov prejeli v varovani predal v sistemu Udis.

K tej točki dnevnega reda sta vabljena predsednik Državnotožilskega sveta, magister Harij Furlan, ki ga lepo pozdravljam, kandidatka doktorica Katarina Bergant, ki jo tudi lepo pozdravljam. Državno tožilski svet Državnemu zboru v imenovanje za generalno državno tožilko predlaga kandidatko doktorico Katarino Bergant. Zakon o državnem tožilstvu določa, da generalnega državnega tožilca imenuje Državni zbor na obrazložen predlog Državnotožilskega sveta po predhodni pridobitvi mnenja Vlade za šest let, z možnostjo ponovnega imenovanja. Državni zbor povabi kandidata, da predstavi svoj strateški program in poda morebitna dodatna pojasnila v zvezi s svojo prijavo, predstavitev pa je odprta za javnost. Predlog torej obravnavamo na skupni seji dveh delovnih teles, na kateri se bo Odbor za pravosodje kot zainteresirano delovno telo za obravnavo problematike, ki se nanaša na organizacijo in status državnega tožilstva, seznanil in opredelil do strateškega programa kandidatke. Mandatno-volilna komisija kot matično delovno telo pa bo oblikovala predlog odločitve v zvezi z imenovanjem kandidatke za Državni zbor. Torej, najprej dajem besedo predsedniku Državnotožilskega sveta magistru Hariju Furlanu za obrazložitev predloga. Izvolite.

): Hvala za besedo in lep dober dan vsem. Na kratko bom poskušal povzeti to, kar je bilo v dokončnem predlogu poslane s strani Državnotožilskega sveta. Torej na razpisno mesto generalnega državnega tožilca Republike Slovenije se je prijavila ena kandidatka, in sicer vrhovna državna tožilka doktorica Katarina Bergant, trenutno vodja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Dokončni predlog je državno tožilstvo za imenovanje državnotožilski svet oblikoval po postopku določenem v 113. in 114. členu Zakona o državnem tožilstvu. Kandidatka je prijavi preložila življenjepis z opisom svoje strokovne dejavnosti, šestletni strateški program dela državnega tožilstva in dokazila, ki izkazujejo izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka 111. člena ZDT. Državnotožilski svet je ugotovil, da kandidatka izpolnjuje formalne pogoje za imenovanje na mesto generalnega tožilca Republike Slovenije. Kasneje smo presojali kandidatkin strateški program dela državnega tožilstva, njeno predstavitev na ustnem razgovoru, njeno strokovno usposobljenost ter posebno znanje, izkušnje, priporočila in dosežke v zvezi z opravljanjem državnotožilske službe. Ocenili smo, da kandidatkini strateški program dela državnega tožilstva vsebuje vse obvezne sestavine v skladu s četrtim odstavkom 112. člena ZDT1, ter da je celovit, konkreten in ustrezno umeščen v kriminalitetno politiko. Kandidatka je Državnotožilskemu svetu se je predstavila tudi na ustnem razgovoru, ki je potekal 1. 2. 2024. Njeni odgovori na vprašanja članov so bili ustrezni in konkretni. Izkazala je, da pozna delovanje državnega tožilstva na ravni celotne države in njegovo umeščenost v širši družbeni kontekst. Na podlagi ocen državnotožilske službe je državno tožilski svet zaključil, da je kandidatka ustrezno strokovno usposobljena. V zvezi s posebnimi znanji, izkušnjami, priporočili in dosežki v zvezi z opravljanjem državnotožilske službe. Smo med drugim upoštevali kandidatinje ustrezne izkušnje z obravnavanjem zahtevnih in obsežnih zadev, izkušnje z nastopanjem pred višjim sodiščem, ter da je bila članica več delovnih skupin znotraj državnega tožilstva in zunaj državnotožilske organizacije ter da je avtorica več strokovnih člankov s področja kazenskega prava, soavtorica komentarja splošnega dela Kazenskega zakonika in komentarja Zakona o kazenskem postopku ter predavateljica in nosilka predmeta Kazensko in kaznovalno pravo na Fakulteti za menedžment in pravo v Ljubljani. Državnozožilski svet je na podlagi vsega obrazloženega v dokončnem predlogu zaključil, da gre za kandidatko, ki je primerna in ustrezna za imenovanje na mesto generalnega državnega tožilca Republike Slovenije. Hvala lepa. To je vse zaenkrat.

Najlepša hvala. Sedaj pa prosim kandidatko doktorico Katarino Bergant, da poslankam in poslancem predstavi svoj strateški program. Izvolite.

Ja, vsem en lep pozdrav še enkrat. Spoštovani poslanci in poslanke, glede na to, da se ne poznamo kljub vsemu, bom se predstavila mogoče v dveh stavkih sploh mojo državnotožilsko kariero. Nekaj je že povedal kolega Furlan, predsednik Državnotožilskega sveta. Mogoče bi poudarila samo še to, da sem v državno tožilski organizaciji zaposlena 27 let, od leta 1997, ko sem se po opravljenem pravniškem državnem izpitu zaposlila kot strokovna sodelavka, na to napredovala v pomočnico okrožnega državnega tožilca, kar je danes ekvivalent okrajnemu državnemu tožilcu. Na to je šla moja karierna pot naprej v mesto okrožne državne tožilke in pred, zdaj že sedmimi leti sem pridobila naziv višje državne tožilke s tem, ko sem prevzela tudi vodenje največjega okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, to se pravi enote, ki je največja v državno tožilski organizaciji. V lanskem letu junija pa je pri pregledu mojega dela in oceni mojega strokovnega dela in vodstvenih sposobnosti Državni tožilski svet ugotovil in ocenil, da izpolnjujem tudi pogoje za napredovanje v vrhovno državno tožilko, tako da danes pred vami nastopam v funkciji vrhovne državne tožilke in vodje Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Glede na to, da sem 27 let zaposlena v državno tožilski organizaciji, torej v vseh nazivih vidite, da je to moja karierna pot in da poznam na podlagi tega seveda vse segmente in ravni delovanja državnega tožilstva, predvsem izkušnje vodenja ODT v Ljubljani v zadnjih šestih oziroma zdaj že v sedmem letu pa so mi dale glede na specifiko ljubljanskega okrožnega državnega tožilstva, ki je umeščen v prestolnico, kar pomeni, da je tudi, bom rekla, nabor različnih kaznivih dejanj specifičen in večji. Prav tako smo glede na velikost okrožja tudi mejno tožilstvo, kar pomeni, da se seveda zelo srečujemo tudi s problematiko, zdaj zelo perečo, ilegalnih migracij, kot so to v primeru mejnih tožilstev. Ravno zaradi te raznolikosti sem dobila v teh šestih letih resnično celovit vpogled tako v razvoj, kot gibanje in spreminjanje kriminalitete in na to seveda ugotovila tudi vezane potrebe po spremembi delovanja prioritet pregona. Na morebitne nedoslednosti in potrebe po pobudah za spremembo bodisi državno tožilske zakonodaje ali kazenske materialne ali procesne zakonodaje, ki so seveda temelj in osnovno orodje našega delovanja. Ravno zaradi tega, ker je ljubljansko tožilstvo tako veliko se seveda vpliv vsake spremembe zakonodaje ali spremembe neke, bom rekla, kaznovalne politike najbolj odrazi ravno na tako velikem sistemu, kot je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani. Preko kolegijev oziroma kolegijskega dela na Vrhovnem državnem tožilstvu, na kolegijih seveda sodelujemo tudi vodje državnih tožilstev, pa sem spoznala tudi ustroj in delo celotne državnotožilske organizacije in posredno seveda tudi Vrhovnega državnega tožilstva. Zdaj kljub oceni stanja državnega tožilstva, ki ga seveda ocenjuje na podlagi lastne zaznave in poznavanja podatkov iz letnih poročil, ki izkazujejo uspešno, učinkovito in gospodarno delo državnega tožilstva pa slednje ne pomeni, da prostor za izboljšave ne obstaja, in sicer za vsebinske, in da se z vsebinskimi in organizacijskimi prijemi in pristopi, mogoče učinkovitosti delovanja in prepoznavnosti delovanja državnega tožilstva ne da izboljšati. Jaz osebno ocenjujem, da je tožilska organizacija sposobna oziroma mora biti sposobna tudi določene samorefleksije in s tem prepoznave in potem v nadaljevanju poprave mogoče kritičnih točk, na podlagi katerih se potem lahko gradi ena vizija možnih izboljšav in potrebnih sprememb, ki pa seveda morajo biti postopne in premišljene. Jaz sem trdno prepričana, da je samo notranje dobro organiziran in povezan organ z jasno določenimi prioritetami, nalogami in odgovornostmi vsakega posameznika v državno tožilski organizaciji in s primerljivimi in izenačenimi obremenitvami in zadolžitvami. To v organizacijo vnaša red in posledično zadovoljstvo zaposlenih, to pa dviga občutek pripadnosti in s tem storilnosti in učinkovitosti, ki je nato preko rezultatov seveda vidna tudi navzven. Zdaj, moja vizija razvoja državne tožilske organizacije za prihodnjih šest let gre v smeri moderne, visoko strokovne in učinkovite, vendar pa tudi transparentne in navzven odprte organizacije. Seveda temelj pa vedno bodo samostojni, suvereni in seveda vrhunsko usposobljeni in na tem mestu še posebej poudarjam tudi primerno plačani državni tožilci, zaradi tega, ker resnično državni tožilci ne le, da opravljamo to pomembno funkcijo pregona storilcev kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti in to delamo v imenu države in v javnem interesu in ob tem seveda prispevamo z našim delom tudi k utrjevanju vladavine prava v Sloveniji. Glede na to, da sem v predloženem strateškem programu sicer nakazala prioritete pregona, v kolikor mi boste podelili mandat generalne državne tožilke, jih bom zasledovala. Pa glede na to, da je dolžnost predložitve prioritete pregona v štirih mesecih po izvolitvi generalnega državnega tožilca, zato se danes mogoče glede tega ne bom opredeljevala, mogoče na določena vprašanja, če bo potreba, ampak glede prioritete pregona bi rekla samo že v dveh stavkih nekaj, kar se mi zdi pomembno. In sicer, da se bom ne glede na to, ali bom opravljala funkcijo generalne državne tožilke ali ne, vsekakor zavzemala za rešitev v Zakonu o državnem tožilstvu, da imajo tudi generalni državni tožilec možnost spreminjanja in dopolnjevanja. Politike pregona v mandatu šestih let in da to ne bi bilo samo na predlog Državno-tožilskega sveta ob pregledu letnih poročil dela. Zakaj? To pa zato, ker je mandat šest let dolg, vemo, da se kriminaliteta spreminja in s tem tudi potrebe po spremembi politike pregona in prilagajanja seveda na kaznovalno politiko sodišč. Prav tako bo moj res temelj prioritete pregona tudi poenotenje politike, kaznovalne politike vseh državnih tožilstev, namreč organizacija državnotožilska, sestavljena iz 11 okrožnih državnih tožilstev specializiranega državnega tožilstva in oddelka za pregon oseb s posebnimi pooblastili. Menim, da je enaka oziroma podobna primerljiva. Politika pregona pomembna, ker krepi pravno varnost posameznika in se na ta način seveda tudi zaupanje javnosti povečuje ne samo v tožilstvo ampak tudi v kazensko pravosodni sistem in tudi krepi percepcijo javnosti do enakosti pred zakonom.

Zdaj če grem na samo delo generalnega državnega tožilstva, Jaz ga vidim na teh treh osnovnih, najbolj temeljnih nivojih. Eno je vodenje Vrhovnega državnega tožilstva, drugo je razmerje do operativnih tožilstev. V tem razmerju seveda generalni državni tožilec preko vrhovnega državnega tožilstva se opravlja strokovna logistična podpora in nadzor nad učinkovitostjo in strokovnostjo operativnih tožilstev, ki so sicer funkcionalno samostojne enote. Kot tretje tudi zelo pomembno področje kateremu moram povedati, da bi v primeru, da mi boste naklonili mandat vodenja tožilstva, je pa tudi komuniciranje z javnostmi, tako strokovno kot tudi preko, bom rekla, novinarjev s splošno javnostjo. Seveda se vse te naloge med seboj dopolnjujejo in povezujejo. Ampak če grem mogoče samo na tiste res bistvene temeljne organizacijske spremembe, za katere menim, da so na Vrhovnem državnem tožilstvu pomembne glede na to, da je Slovenija vpeta v številne mednarodne obveznosti in povezave, da smo tudi seveda integralni del Evropske unije, se sprašujemo o ustreznosti trenutne ureditve Vrhovnega državnega tožilstva na način, da je zgolj oseba za mednarodno sodelovanje v Uradu generalnega državnega tožilca zadolžena za to zelo pomembno področje in menim, da bo, po mogoče, reviziji pregleda obsega dela in z jasno začrtanimi, bom rekla prioritetami potrebno razmisliti o ustanovitvi oddelka za mednarodno sodelovanje na Vrhovnem državnem tožilstvu. Glede na to, da že po naravi stvari na tožilstvu obravnavamo zadeve, ki zanimajo javnost, menim, da je in da javnost, seveda, ker delamo v javnem interesu, tudi upravičeno pričakuje učinkovitost dela državnega tožilstva. Menim, da je zelo pomembno, da se tožilstvo navzven odpre, ampak seveda ob strateško usmerjeni in nadzorovani politiki komuniciranja, strokovno in splošno javnost tako preko izjav za javnost in odgovore novinarjem na postavljena novinarska vprašanja. S tem se seveda zagotavlja in preglednost in razumevanje načina delovanja državnega tožilstva in se tudi gradi zaupanje javnosti v delo našega organa in gradi na percepciji tožilstva kot visoko strokovne, učinkovite in transparentne in v komunikaciji odprte organizacije. Sedaj je komuniciranje z javnostjo organizirano preko svetovalke, ki opravlja, bom rekla, v eni osebi delo službe za stike z javnostjo. Menim, da bi bilo v tem primeru ob določeni novi strategiji komuniciranja potrebno zadevo razširiti vsaj ali razširiti službo ali pa narediti celo oddelek. Prav tako menim, da je pomembno, da se oddelek za razvoj upravljanja, ki bdi nad statistiko reševanja zadev, da se večkrat letno brez, bom rekla, pobude oziroma po lastni iniciativi ob točno določenih kriterijih spremlja in ugotavlja obremenitev posameznih državnih tožilstev in se sproti tudi sprejema ukrepe za izenačevanje obremenjenosti državnih tožilstev. Menim, da je celotna državna tožilska organizacija močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. In ne more biti dejstvo, da je mogoče neko tožilstvo omejeno oziroma lokacijsko locirano, ne vem, ob meji in kleca pod težo pripornih zadev zaradi, recimo ilegalnih migracij. Seveda je potreben takojšen, bom rekla, reakcija Vrhovnega državnega tožilstva na razbremenjevanje in pomoč takemu državnemu tožilstvu. Slednje se seveda lahko s prevzemi spisov naredi, z dodelitvijo tožilcev ali pa mogoče ob izpraznitvi določenega mesta celo prenosom delovnega mesta med državnimi tožilci, če bi to trajno nakazovalo, da je to trajna rešitev glede na večletni prikaz pripada zadev.

Zelo pomemben oddelek je tudi oddelek za strokovno informacijski center, ki deluje pri Vrhovnem državnem tožilstvu. Kaj vidim, da mora biti prioritete tega oddelka v šestih letih? Živimo v 21. stoletju, informacijska tehnologija je seveda v polnem razcvetu in razrastu. Seveda pomembno je uvedba e pravosodja, elektronski spis, brezpapirno zeleno poslovanje, potrebno bo veliko narediti na povezljivosti treh popolnoma ločenih informacijskih sistemov, policije, tožilstva in pa sodišča, saj to je že v bistvu obveza Zakona o kazenskem postopku, ki predvideva že nastavke za elektronski spis. Povem vam, da smo pred leti imeli na tožilstvu obiske iz tožilske organizacije v Estoniji, kjer je od podaje kazenske ovadbe do izrednih pravnih sredstev v celi verigi ni enega papirja, vse poteka v elektronski obliki, kar seveda tudi skrajšuje čas za reševanje zadev. Seveda pa ne moremo mimo tega, da danes vsi govorimo o umetni inteligenci, zato smo že oziroma so že na Vrhovnem državnem tožilstvu preko evropskih sredstev in projektov dejansko pristopili k možnosti pregleda vpeljevanja za pravosodje uporabnih orodij in umetne inteligence. Kje jih to vidim? Vidim jih predvsem pri samodejnem povezovanju že zbranih informacij v vpisnikih in v drugih bazah. To se pravi, filtriranje podatkov iz različnih podatkovnih skladišč, kar bi seveda omogočilo državnemu tožilcu, hitrejše razbiranje bistvenih dokazov in povezovanje. Tukaj ne morem tudi mimo obveznosti Slovenije glede ARA in AMA, to se pravi glede Urada za odvzem premoženja in Urada za upravljanje s tem premoženjem. Mi smo edina država v Evropski uniji, ki od leta 2014 te zaveze v celoti nismo izpolnili. Trenutno se to rešuje s kontaktno točko na Vrhovnem državnem tožilstvu, ampak ne glede na to kam bo umeščen sploh ARO, to se pravi Urad za odvzem premoženja, ali bo to znotraj tožilstva ali izven pri katerem od drugih organov, pa bo imel strokovno informacijski center pri tem seveda zelo pomembno vlogo, saj bodo to podatki, ki jih bodo tožilci potrebovali pri svojem delu. Zdaj za uspešno in učinkovito delo v operativnih tožilstev, kar je bistvo in center tožilskega dela sta seveda najbolj pomembna dva faktorja in sicer prvi je absolutno kadrovska zasedba. Zdaj, glede na to, da smo od leta 2022 v stanju odprave blokad imenovanj in da so ti postopki kadrovski stekli, se zadeve izboljšujejo. V letu 2023 je res po dolgih letih prišlo do povečanja števila dovoljenih mest državnih tožilcev na 268. Res je sicer, da v letu 2023 še nismo zaznali zelo pozitivnih sprememb tega povečanja dovoljenih mest v kadrovskih načrtih in v uredbi. Zakaj? Ker so ti dolgotrajni, zaradi dolgotrajnih teh postopkov, saj je izvedba kandidacijskega postopka za tožilca resnično prepočasna in traja med 13 in 15 meseci v povprečju. Pri zaradi tega je tudi to razlog, da državna tožilska organizacija enostavno ne uspeva. Hitro zapolniti, bom rekla, že tiste odlive kadra iz organizacije, še posebej pomembno pri tem je to, da kljub številnim kadrovskim postopkom, dolgotrajnim, se potem pride do tega, da gre v večini primerov za napredovanje notranjega kadra med nazivi, to se pravi iz okrajnega, okrožnega, iz okrožnega v višjega, kar potem seveda ne pomeni številčne pridobitve, ampak samo spremembe nazivov. Kakšna bi bila tukaj rešitev in za kaj se bom zavzemala? Rešitev je predvsem v spremembi Zakona o državnem tožilstvu, ki je v pripravi, sem tudi članica delovne skupine pri Vrhovnem državnem tožilstvu, ki ravno, bom rekla, smo v zaključni fazi pripravljanja pripomb in sprememb in dve sta ključni bistveni kar se tega tiče in sicer moramo najti rešitev za poenostavitev in pospešitev teh dolgotrajnih postopkov za imenovanje in napredovanje državnih tožilcev, predvsem pa sem jaz izjemno zagovornik in mislim, da je nujna rešitev vpeljava enovitega državnega tožilca, to se pravi izključno in samo okrožnega državnega tožilca, to se pravi enega tožilca na prvi stopnji. To bom zagovarjala tudi v primeru, da temu ne bo sledila ureditev v tako pričakovanem zdaj sodniškem trojčku, na katerega se seveda tožilska zakonodaja navezuje. Zakaj? Ker tukaj je vseeno precejšnja razlika med sodiščem in tožilstvi v tem, da dejansko so sodniki, okrajni sodniki pristojni in sodijo na okrajnih sodiščih, okrožnih pa na okrožnih. Pri nas se ta pristojnost meša, saj prvostopenjski tožilski, tako okrajni tožilci kot okrožni tožilci delajo vse, to se pravi, okrajni tožilci delajo tudi okrožne zadeve, opravlja dežurno službo, zastopajo obtožne akte, po pooblastilu vodi tožilstvo pred okrožnim sodiščem in se tukaj lahko že tudi seveda potem pojavi delovnopravni problem, da niso plačani dejansko za delo, ki ga opravljajo, ampak plačani glede na naziv, ker je razlika v plačnih razredih, kar mislim, da seveda ni ne korektno, ne pošteno, ne pravilno. Kaj pa je glede kadrovske zadeve največji izziv in v prihodnjih šestih letih pa to ne le tožilstva, mislim, da je to, kar problem celotnega pravosodja, pa je nezmožnost zapolnitve delovnih mest pripravnikov in višjih pravosodnih svetovalcev. Pravosodje ni več interesantno za mlade pravnike. Razpisi ne le za strokovne sodelavce, to so mladi pravniki po opravljenem državnem tožilstvu, temveč tudi že za kandidate za pripravniška mesta, se pravi za tiste, ki bodo šli opravljati, če je pravosodni spet ostajajo brez prijav, in to po štirikrat, petkrat in še večkrat. Kaj je to razlog? Mogoče manjše število vpisanih študentov na pravne fakultete, čeprav glede na to, da imamo več pravnih fakultet, se mi mogoče ta razlog ne zdi bistven. Jaz mislim, da je to predvsem povezano malo z ugledom funkcije, ki jo ima mogoče pravosodje, za katero se moramo mi s svojim delom boriti, da jo bomo seveda izboljšali, predvsem pa je to povezano tudi s plačno problematiko. Tukaj bo verjetno na državi razmislek glede, bom rekla, kako urediti plačna razmerja in plačne razrede, da bodo dela v državni upravi sploh še, bom rekla, privlačna za mlade pravnike. Današnje generacije so drugačne. Naši mladi so na trgu dela in po petletnem študiju, zelo zahtevnem pravosodnem izpitu so to osebe, ki si ustvarijo družino, imajo kredite in bodo seveda šli tja, kjer je plačilo temu primerno. Ja, na to pa se seveda navezuje tudi plačna problematika, ureditev plač državnih tožilstev, saj še vedno ni prišlo do te ureditve, materialne neodvisnosti in uveljavitve ustavne odločbe, ki se sicer glede plač, ki se sicer nanaša na sodnike, ampak glede na to, da smo mi vezani na sodniške plače, velja tudi za nas.

Zdaj glede na to, da je osnovni cilj učinkovito tožilstvo, seveda če hočemo sprejeti določene ukrepe za izboljšanje učinkovitosti, je prvo treba narediti analizo. vzrokov, ki vplivajo na učinkovitost, in mi to izvajamo preko nadzora obvladovanja pripada in pa preko trajanja postopkov. Na pripad zadev tožilstvo sicer nima neposrednega vpliva, to je stvar politike pa sposobnosti odkrivanja storilcev kaznivih dejanj s strani policije. Kakšno je stanje trenutno? Trenutno Državnotožilska organizacija v 95 % obvladuje pripad. Kaj je cilj? Seveda 100 %,100 procentno obvladovanje, ampak je seveda treba vse številke pogledati, ne samo procentualno, ampak tudi v razloge, ki do take številke pripeljejo. Državno tožilstvo je rešilo več v lanskem letu kot številčno več kot leta poprej, znižan procent obvladovanja pripada pripisati samo povečanemu pripadu zadev, saj po covid krizi se je število odkritih kaznivih dejanj bistveno povečalo, ker nimamo več ustavitve življenja in so spet storilci sploh zmožni opravljati določena kazniva dejanja. Prepričana sem, da v prihodnjem letu, ko bomo nekako s kadrovskimi postopki vsaj delno napolnili državno tožilstvo, da je povsem realno moč napovedati, da bo v prihodnjem letu to obvladovanje pripada tudi ob tem, ko se bo lahko tudi izenačevalo in pomagalo med tožilstvi, izenačevala obremenitev, da bo to obvladovanje lahko tudi 100 %, kar je bistveni cilj.

Zdaj, kaj lahko mi pri pripadu zadev seveda pa storimo? Se bom kar navezala na to najbolj aktualno migrantsko problematiko in resnično prezapolnjenost priporov in zaporov, vemo, da je to zdaj zelo aktualna tema. To mogoče potem po vprašanjih, rešitev je veliko, zadeva je zelo kompleksna, ni tako enostavna, zaenkrat pa v delovni skupini v kateri tudi sodelujem na Ministrstvu za pravosodje glede reševanja te problematike, tožilstvo predvsem predlaga spremembo kazenske zakonodaje z znižanjem minimuma zagrožene kazni, ki je resnično visok, kar bo tožilstvu omogočilo večjo možnost ponudbe nižje kazni in sklepanju sporazumov morebiti in s tem, bom rekla, razbremenjevanje mogoče priporov in tudi zaporov.

Pri učinkovitosti je seveda pomembno, pri pripadu kakšen je ta pripad. Jaz se bom resnično izjemno zavzela, to je, bom rekla, rak rana vodje Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, če lahko tako rečem, za prevelik delež balasta. Mi moramo nujno ločiti pomembne od manj pomembnih stvari, si določiti prioritete, ampak seveda je to prvo na zakonodajalcu, da nam omogoči take podlage, da bo teh zadev manj. Kaj mislim s tem? Bagatelna kriminaliteta. Jaz vam lahko za ljubljansko tožilstvo povem, da smo v lanskem letu zavrgli 66 % kazenskih ovadb, od tega jih je bilo 28 %, zaradi majhnega pomena in še dodatnih 22, to se pravi 42 % samo zaradi umikov oškodovancev ali pa zaradi tega, ker so bile to ovadbe, ne vem, za narezek salame, ki je za tatvino, ki je bila vrednost ukradene stvari manjša kot je vrednost papirja, na katerem je bila natisnjena ta ovadba, s katero se je ukvarjal policist pa pol, tožilec pa potem smo mi kazensko ovadbo zavrnili, pa to še pošiljali s povratnico s pravnim poukom. Reševanje bagatele, iz tega dejansko razloga drago in jaz bom, vem, da se to nikoli ni odprlo to vprašanje, ampak resnično v mojem strateškem programu in to cilj je, da se začnemo pogovarjati o tem kako naslavljati vprašanje bagatelne kriminalitete. To je odklonsko ravnanje, ampak sprašujem pa se, ali je potreben odziv kazenskega pravosodja? Jaz mislim, da bi se te zadeve dale urediti v okviru prekrškovnega prava. Prav tako je isti problem tudi s podajanjem kazenskih ovadb zoper neznane storilce, da vam bo samo približno jasen kakšen obseg tega je. Na ljubljanskem tožilstvu smo v lanskem letu prejeli 14 tisoč 874 ovadb zoper neznane storilce. Vsa ta ovadba, vsaka ovadba je pregledana, indicirana, vpisana, dodeljena, mi smo pa organ ne odkrivanja, temveč pregona. To je, bom rekla, 14 tisoč 874 spisov čaka na to, da bo morebitno naknadno odkrit storilec kaznivega dejanja. Saj itak v tistih zadevah, kjer policija potrebuje odredbe ali pa usmeritve tudi pri neznanih storilcih, mi to rešimo, ampak da pa masovno vlaganje ovadb, ki obremenjujejo sistem ob tej bagateli, mislim ne vidim razloga. Jaz v vseh letih mojega dela na tožilstvu meni še noben ni razložil, za argumentirano, zakaj takšno ureditev v Sloveniji imamo, ki je tudi baje unikum, nisem šla preverjati vseh zakonodaj - vem mogoče za sosednje države - smo unikum po tem, da vlagamo ovadbe zoper neznane storilce, ker tožilec z njo ne more nič, mi lahko zahtevamo pregon samo zoper znanega storilca. In če pogledamo že ta dva aspekta, kako bi se s tem razbremenilo balasta tožilstva seveda vidimo, koliko več časa nam vzame za tiste zadeve, ki so resnično pomembne. In povedati vam moram to, da je tudi na predlog Sodnega sveta Vrhovno državno tožilstvo v lanskem letu naredilo analizo vseh zadev od leta 2018 do 2022 kako, na kakšen način rešujejo tožilstva zadeve. Kaj je detajlna analiza pokazala? Da je tožilstvo 79 % vseh zadev zoper neznane storilce rešilo znotraj tožilstva, to se pravi s sklepi o zavrženju in pa, to se pravi 80 %, to se pravi to je ta bagatelna kriminaliteta ali po končanih alternativnih oblikah kazenskega pregona. To se pravi, da smo uporabili poravnavo, odloženi pregon. To se pravi govorimo o 30 % je šlo naprej na sodišče, od tega je 20 % zadev bilo takšnih, da ni bilo potrebe po obravnavi, to se pravi, da se ni šlo v glavno obravnavo. Zakaj? Bodisi so bili to obtožni predlogi s kaznovalnimi nalogi in je sodišče samo izdalo sodbo na podlagi kaznovalnega naloga. Kar pomeni, da če ni bilo ugovora, ni bilo obravnave. Ali pa, da smo sklenili sporazum o priznanju krivde ali da je prišlo do priznanja krivde na predobravnavnem naroku in se je šlo takoj samo v narok za izrek kazenske sankcije. In ko odštejemo ta delček, je to 10 procentov vseh zadev, ki jih je tožilstvo dobilo. Je pa tistih zadev, ki so dejansko v sojenje. Tako da ko mi govorimo o sodnih zaostankih, govorimo o 10 procentih tistega, kar je tožilstvo dejansko prepustilo na sodišče.

No, in če potem pogledamo kaj je pa razlog za dolgotrajnost teh sodnih postopkov v teh 10 procentih zadev, to je obsežnost zadev, mednarodni element, zelo podaljševanje faze preiskave. Potem predobravnavni narok, ki je bil mišljen kot institut vmesna faza pred, po pravnomočnosti obtožnice in pred glavno obravnavo – zakaj? - da se tam lahko izreče obdolženec o priznanju krivde in da se v primeru, da se ne izreče za krivega in da se bo šlo v nadaljevanju postopkov, da se izčisti dokazno gradivo. In kaj se nam zdaj v velikih zadevah dogaja, kjer je veliko obtoženih ali pa zelo obsežne zadeve, da ne pridemo do predobravnavnega naroka. Zakaj? Če imate vi v eni zadevi 30 obtožencev, pa vsak izloča dokazov, pa sklepa, pa gre to čez dvostopenjsko odločanje, enostavno je postal predobravnavni narok ena mini izvajanje glavne obravnave, ki ocenjujemo preko zaslišanj tudi, bom rekla, zakonitost pridobljenih dokazov in seveda potem vse to je v posledici tudi problem dolgotrajnih postopkov in problem zastaranja, ki je zdaj tudi, bom rekla, nekako v javni polemiki, da bi se razmišljalo o podaljšanju zastaranja ravno zaradi tega, da bi se lahko končale zadeve z meritorno sodno odločbo.

Mogoče boste zdaj presenečeni, kljub temu, da sem državna tožilka zainteresirana za pregon, mogoče potem z vprašanji, če bomo to izpostavili, in jaz nisem pristaš podaljševanja zastaralnih rokov, ker mislim, da se zadeve lotimo na ta način z napačne strani.

Kje pa vidim možnost zakonodajnih sprememb, da bi se lahko učinkovito sodilo in skrajšalo ali pa da ne bi imeli težav? Jaz mislim, da je potrebno podaljšati trajanje pripora po vložitvi obtožnice po vzoru razveljavitve sodbe, po razveljavitvi po izrednih pravnih sredstvih. Zakaj? Zaradi tega, ker v primeru, da so obdolženi v priporu in da je zadeva večja, ne pridemo v dveh letih do tega, da bi bilo končano sojenje in so izpuščeni na prostosti. In potem je seveda problem pri izvedbi postopka. Zelo sem, bom rekla, z odobravanjem sprejela izvajanje ministrice na predstavitvi, da se razmišlja o ekskluziji dokazov o spremembi le-te, tako da to tudi zelo pozdravljam.

Zdaj, če samo na hitro, kaj pa so ukrepi znotraj tožilstva? Kaj mi lahko naredimo pred zakonodajnimi spremembami, da bi pospešili te predolge kazenske postopke? Poleg, že rečeno, vse te digitalizacije tudi glede sprotnega spremljanja zaostankov, tako da še, zelo se mi pa zdi pomembno tudi, bom rekla, pregled ali pa revizija poslovanja specializiranega državnega tožilstva, ki je paradni konj Državno tožilske organizacije, in sicer predvsem v smeri tega, ali je dejansko katalog kaznivih dejanj, ki jih obravnavajo, preširok ali se jih da mogoče kaj razbremeniti ali je mogoče potreba po tem, da bi bili stalno tudi določeni strokovnjaki civilne gospodarske stroke, finančne stroke zaposleni v okviru specializiranega državnega tožilstva, predvsem pa, da se uredi tudi povečanje števila imenovanih državnih tožilcev s prenosom mest tožilskih iz okrožij na specializirano državno tožilstvo zato, da naredimo specializirano državno tožilstvo, bom rekla, za stabilno kadrovsko strukturo brez začasno dodeljenih državnih tožilstev.

Za zaključek, bi mogoče povedala še to. Za uspešno delovanje državno tožilske organizacije in tega našega osnovnega poslanstva je seveda največjega pomena, da imamo ustavno skladno, sistemsko usklajeno in z evropskim pravnim redom usklajeno kazensko zakonodajo, ki je naše osnovno orodje. Zakon o kazenskem postopku je zastarel. Zdaj smo v postopku sprejemanja novele ZKPP, pri čemer že pri tej noveli vemo, da si določene teme puščamo že za ZKP R novelo. malo za šalo malo zares, samo še štiri črke so nam ostale, ne bo niti več prostora v abecedi za vse novele. ZKP je postala neka krpanka raznih novel, notranje neskladna z veliko problemi, ki onemogočajo učinkovit kazenski pregon. Tako da, kaj pa pomeni za delo tožilstva nedomišljene, prehitre ali neusklajene zakonodajne rešitve, pa lahko seveda navedem kot tak tipičen primer ZOPNI zakon, ki je imel določbo o retroaktivni veljavi, ki ni prestala preizkusa na Ustavnem sodišču, bil je na ustavno neskladen, zaradi česar so morali kolegi tožilci na specializiranem državnem tožilstvu umikati številne tožbe, to je bilo povezano tudi seveda z velikimi stroški.

Če zdaj zaključim, v strateškem programu in v tej današnji predstavitvi sem vam predstavila nekako moj pogled na tožilsko organizacijo in neko vizijo razvoja določenih ciljev in tudi osnovne načine za doseganje teh načrtovanih ciljev, za katere pa dejansko in iskreno in realno ocenjujem, da bi bili z ustreznimi organizacijskimi ukrepi in maksimalnim izkoristkom vseh človeških virov, ki jih imamo na tožilstvu, in s sistematičnim pristopom tudi lahko vodijo do, dejansko v šestih letih do učinkovitega modernega strokovnega državno tožilskega aparata, ki bo, bom rekla, v ponos državi, saj v imenu države funkcijo, ki je pomembna tudi opravljamo, tako da hvala za pozornost.

Hvala lepa. Sedaj pa, preden bomo odprli razpravo, dajem še besedo kolegici Andreji, ki ima nekaj pooblastil.

Hvala lepa. Imamo še dve pooblastili na Odboru za pravosodje, in sicer doktor Vida Čadonič Špelič nadomešča oziroma Janez Žakelj nadomešča doktor Vido Čadonič Špelič in Milana Jakopoviča nadomešča doktor Matej T. Vatovec. Hvala.

Tako, sedaj pa odpiram razpravo članic in članov obeh odborov. Besedo dajem Urški Klakočar Zupančič, izvolite.

Ja, najlepša hvala. Moram reči, da ste me majčkeno neprijetno presenetili v zvezi z vašim stališčem glede zastaralnih rokov in možnostjo podaljšanja pripora jaz sama menim, da na trenutno ureditev takšno kakršno imamo, vsi vemo kam je pripeljala in kateri postopek se ni do konca izpeljal in kar je povzročilo izjemne frustracije pri državljankah in državljanih. Tako, da jaz seveda sem pristaš tega, da se zastaralni roki vrnejo spet na staro raven in bom to absolutno podprla. Ne podpiram pa podaljšanja pripora, ker menim, da veste, če gledam zastaralne roke in pripore in jih dajem na tehtnico, je pripor takšen poseg v človekovo svobodo, v človekovo pravico, da enostavno se mi zdi nesprejemljivo, da ne moremo pripeljati nečesa, v nekem doglednem času, recimo vsaj do obtožnice, če ne mogoče še kam dlje. Tako, da v dveh letih, to je pravzaprav, veste, takšna doba, če gledamo človeka, ki je v priporu in da v dveh letih se zadeva ne spelje, je zame v bistvu nesprejemljivo, tako da absolutno ne podpiram tega, da bi se pripor kakorkoli podaljševal, zastaralni roki pa naj se kar lepo vrnejo na staro raven, in naj se naj se že tista škandalozno zame določba, da mora v dveh letih potem biti končan kazenski postopek oziroma, da mora v dveh letih se celotna zadeva odvrteti, sicer zadeva zastara, naj se to prosim, mislim, bi si želela, da sprejmemo spremembo Kazenskega zakonika v tem mandatu in to enkrat dokončno pospravimo, ker je sramota za našo celo državo, kateri korupcijski postopek je zastaral samo zaradi te škandalozne določbe. Ker to, da Vrhovno sodišče razveljavi neko odločitev, si pa res ne predstavljam, da bo potem, ko Vrhovno sodišče to naredi, in ko bo potem ta obdolženec seveda spet peljal celo stvar do vrhovnega, še ustavnega ali pa še kam naprej sodišča, da potem v dveh letih to pripeljemo do pravnomočnosti. Tako da, tukaj, tukaj v bistvu, nisva čisto na isti strani. Samo toliko. Hvala.

Hvala lepa. Bomo pobrali nabor vprašanj, pa vam bom potem dala besedo, ko bo malo več jih.

Sedaj pa dajem besedo kolegi Kalohu. Izvolite.