8. redna seja

Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

10. 4. 2019
podatki objavljeni: 10. 4. 2019

Transkript

Spoštovani zbrani! Pričenjam 8. sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrane ter vas vse vabljene in druge navzoče goste, ki ste se udeležili današnje seje prav lepo pozdravljam v naši sredini. Obveščam vas, da so se za današnjo sejo opravičili naslednje članice in člani tega odbora: kolegica Violeta Tomić, kolegica Nada Brinovšek in kolega Jani Prednik. Na seji pa kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili sodelujejo: kolega Aleksander Reberšek bo nadomestil kolegico Ivo Dimic, Franca Juršo nadomešča Branko Simonovič in pa imam tukaj še eno pooblastilo, torej opravičilo - kolegica Anja Bah Žibert ima danes redni dopust, tako da je prav tako žal ni na seji. In pa Nik Prebil je službeno odsoten od 14. ure dalje.  Prehajamo na določitev dnevnega reda seje tega odbora. S sklicem seje 27. marca 2019, ste prejeli naslednji dnevni red: 1. točka – Opravljanje dopolnilnih dejavnosti na kmetiji kot primer socialnovarstvene storitve kot priložnost na podeželju. In pa 2. točka – Pobuda in vprašanja članov odbora. Ker včeraj do 12. ure nisem prejel predloga za razširitev dnevnega reda oziroma za umik katere od teh točk, je določen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem te seje. Pričenjam s 1. TOČKO DNEVNEGA REDA DANAŠNJE SEJE – OPRAVLJANJE DOPOLNILNIH DEJAVNOSTI NA KMETIJI KOT SOCIALNOVARSTVENE STORITVE, KI PREDSTAVLJA PRILOŽNOST PODEŽELJA.   K tej točki sem vabil Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, z nami je državna sekretarka mag. Tanja Strniša, lepo pozdravljeni - torej ministrica je danes na žalost službeno odsotna; potem Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, prav tako vas lepo pozdravljam; Ministrstvo za zdravje, lepo pozdravljeni; potem Petra Svetino, varuha človekovih pravic, ki se mi je prav tako opravičil,   (nadaljevanje) predstavniki Kmetijsko gozdarske zbornice; potem gospoda Marka Slaviča, direktorja doma Danice Vogrinec, ki vas prav tako lepo pozdravljam; Lili Mahne s kmetije Mahne, vas prav tako lepo pozdravljam; potem mag. Naceta Kovača, izvršnega direktorja Šenta, nadomešča ga gospa Slavica Klemenčič, ki jo prav tako lepo pozdravljam v naši sredini; potem Matjaža Mohorka, prav lepo pozdravljeni v naši sredini. Kot gradivo ste s sklicem seje prejeli uredbo in novelo uredbe o dopolnilni dejavnosti na kmetiji, potem pa tudi gradivo Kmetijsko gozdarske zbornice. Naknadno, 29. marca 2019 ste prejeli še informacijo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Preden pa preidemo na obravnavo te točke mi dovolite, da za uvod na kratko obrazložim razloge, ki so me vodili, da skličem današnjo sejo tega odbora.  Torej v Sloveniji se čedalje bolj širi zavedanje o spremembah starostne strukture prebivalstva. Delež starejših od 65 let se vztrajno povečuje, število stoletnikov pa se bo nekaterih podatkih v zadnjih 25-ih letih skoraj podeseterilo. Trenutno naj jih bi bilo 250. Očitno postajamo dolgoživa družba, kar je po vsej verjetnosti lahko rečemo pozitivna novica, zato bo tudi potrebno sprejeti novo temu dejstvo prilagojene ukrepe na številnih področjih. Med katerimi sta med pomembnejšimi sistem socialnega in invalidskega varstva starostnikov, ključnega pomena pri tem, pa je morda kakovostna in dostojna starost postati visoka prioritetna, po vsej verjetnosti celotne slovenske družbe. Eno od ključnih področij skrbi za starejše je ustvarjanje primernega bivalnega okolja, pri čemer je dejstvo, da razpoložljive kapacitete na področju varstva starejših ne sledijo naraščajočim potrebam oskrbi in zdravstveni negi. Zato je treba iskati nove rešitve možnosti bivanja za starejše. Ena od teh možnih rešitev je zagotavljanje socialnega varstva na kmetiji, kar omogoča dopolnjena Uredba o dopolnilni dejavnosti na kmetiji iz leta 2018. S katero se na kmetije prinaša nekaj novih poslovnih priložnosti, o čemer bo več povedal v nadaljevanju predstavnik Kmetijsko gozdarske zbornice in daje možnost starejšim ljudem, ki ne morejo ostali cel dan sami brez varstva oziroma se ne želijo preseliti v domove za starejše, ali pa so jim ti zaradi visokih cen, po vsej verjetnosti tudi nedostopni. Po zadnjih informacijah si nekateri celo iščejo varstvo v domovih, torej tudi v sosednji hrvaški državi. Takšne primere dobre prakse na podeželju že leta izvajajo predvsem v Avstriji in tudi sosednji Italiji.  Preden zaključim ta kratek uvod, pa bi želel izpostaviti informacijo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki smo jo prejeli za današnjo sejo. V kateri ministrstvo izpostavlja, da je pri pripravi izvedbenih postopkov ugotovilo, da ni možno opravljanje dejavnosti v okviru storitve institucionalnega varstva, ker predpisi, standardi in normativi niso primerni za opravljanje teh dejavnosti na kmetiji. Z drugimi besedami, na kmetijah ne bi bilo mogoče izpolniti vseh zahtev, ki veljajo za domove kot so široki hodniki, dvigala in podobno. Toliko za uvod. Najprej pa dajem besedo, ker danes ni naše ministrice, dr. Aleksandre Pivec, dajem besedo gospe državni sekretarki, mag. Tanji Strniša. Izvolite, državna sekretarka.
Tanja Strniša
Hvala lepa za besedo spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Kolegi iz drugih ministrstev in seveda predstavniki zainteresirane javnosti! Ko je že predsednik uvodoma povedal, drži, da je tudi kmetijsko ministrstvo zelo zainteresirano in spodbuja razvoj dejavnosti s področja socialnega varstva na kmetiji kot dopolnilne dejavnosti. Vsi se zavedamo, da je osnovni namen spodbujanja dopolnilnih dejavnosti ta, da se bolje izkoristijo prostori na kmetiji, proizvodnja zmogljivosti in človeški viri. Hkrati, da se ustvarja tudi seveda dodaten dohodek za ljudi na kmetiji. Po drugi strani se vsi zavedamo s problemom oskrbe starejših občanov in se zavedamo tudi tega, da je kmetija lahko okolje, ki bi bilo marsikomu dosti bolj prijetno za bivanje na starost, kot klasične institucije.  Zaradi tega smo mi že v letu 2015 v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve uvedli preko vladne uredbe dopolnilno  dejavnost, socialno varstvene storitve kot opravljanje posameznega dela, kot opravljanje v okviru institucionalnega varstva in imeli posebno delovno skupino, ki je želela pripraviti pilotni projekt, ki bi se na tem področju vzpostavil, zato da bi določili tudi določene standarde. In kot ste že povedali, gospod predsednik, smo ugotovili, da so splošni standardi, ki veljajo za opravljanje take dejavnosti, prezahtevni in bi jih bilo treba prilagodit kmetijam in zaradi tega smo se odločili, da pristopimo drugače in smo sicer naredili novo spremembo uredbe o dopolnilnih dejavnosti v lanskem letu, kjer pa smo določili drugačno vsebino te dopolnilne dejavnosti in sicer, smo določili, da se dopolnilna dejavnost lahko opravlja za največ 6 oseb kot celodnevno varstvo oziroma 12 oseb, če gre samo za dnevno varstvo.  In, na podlagi tega se je izvedel že en javni razpis, za izvedbo tega pilotnega projekta v okviru programa razvoja podeželja, ukrepa, sodelovanje, ki ima podukrep, tudi diverzifikacijo dejavnosti na kmetiji v smeri socialnega varstva in v okviru tega ukrepa in tega pilotnega izvajanja takega varstva, se bodo ocenili potenciali, predvsem pa, kakšni standardi naj se na kmetijah vzpostavijo, naredila se bo neke vrste evalvacija in na podlagi tega standardi, ki pa bodo, seveda skupaj z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve kasneje določili pa redne pogoje za opravljanje take dejavnosti. Mi smo že imeli en javni razpis. Iz tistega javnega razpisa sta bili dve vlogi financirani in zdaj je v teku in se zaključuje drugi javni razpis. V vmesnem času smo tudi določene tehnične zadeve v tem razpisu prilagodili, ali pa popravili, glede na pripombe, ki smo jih dobili s terena, za lažje izvajanje tega ukrepa, tako da se nadejamo, da bomo po zaključku tega nekakšnega uvajalnega obdobja, skupaj s pristojnim ministrstvom, v resnici dosegli to, da bodo kmetije na eni strani lahko primerno okolje za neko kakovostno preživljanje tega obdobja starostnikov, na drugi strani pa tudi, seveda, omogoča taka dejavnost boljše dohodke in boljšo izrabo delovnih zmogljivosti in prostorov na kmetiji. S Kmetijsko gozdarsko zbornico tudi na tej točki dobro sodelujemo, zato računamo, da bo tako iz njihove strani, kot iz strani drugih deležnikov, danes tudi še kakšen kakovosten predlog tudi za nadaljnje delo. Hvala lepa.
Najlepša hvala, gospa državna sekretarka. Sedaj pa dajem besedo predstavnici Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter enake možnosti. Prosim samo, če se predstavite za magnetogram. Izvolite.
Breda Božnik
Lepo pozdravljeni, hvala za besedo, gospod predsednik. Breda Božnik, državna sekretarka Ministrstva za delo. Lepo pozdravljeni tudi vsi ostali. Glede na to, da sta ministrstvi, tako Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kot tudi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti prepoznali možnost sodelovanja obeh resorjev pri širjenju ponudbe in pri večanju možnosti izbire različnih oblik bivanja in pa seveda pomoči za starejše in pa druge ciljne skupine, smo se dogovorili za sodelovanje v medresorski delovni skupini, ki je preverila možno vsebino, ki bi jo lahko izvajali na kmetijah. Torej, delovno skupino smo vodili na Ministrstvu za delo, sestavljena pa je bila iz predstavnikov obeh ministrstev in tudi predstavnikov skupnosti centrov za socialno delo, socialnih zavodov v Republiki Sloveniji, Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo, nevladnikov ter izvajalcev na strani Ministrstva za kmetijstvo. Zakon o socialnem varstvu zelo jasno določa kdo in pod kakšnimi pogoji je lahko izvajalec socialno varstvenih storitev. Če kmetija tem pogojem lahko zadosti, je lahko eden od izvajalcev socialne varstvene storitve. Ker pa kmetije praviloma teh pogojev ne izpolnjujejo, mi pa dejansko, ne moremo dovoliti, da en subjekt izvaja storitev v okviru predpisanih pogojev, nek drugi subjekt pa lahko enako storitev zagotavlja brez predpisanih pogojev in ker na ta način ne bi uspeli zagotoviti varne obravnave uporabnikov - v hude stiske pa bi pravzaprav postavljali tudi same kmete - smo svoje aktivnosti usmerili v razvoj nove oblike ponudbe za starejše in pa druge ciljne skupine, ki bi se razvila v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Te oblike lahko brez težav ponujajo - celodnevne in pa dnevne oblike bivanja za odrasle in pa starejše - zelo podobno kot smo videli primere v Avstriji v okviru ekskurzije, ki jo je organizirala naša delovna skupina. Kmetje v Avstriji ponujajo prenočišče, hrano in pa družabništvo, vse morebitne potrebne zdravstvene in pa socialne storitve pa se izvajajo v okviru lokalnega okolja. Tako da, zgleda, kot da pravzaprav ti ljudje živijo doma in to je pravzaprav tudi neka oblika deinstitucionalizacije in to je trend, ki mu na Ministrstvu za delo, v bistvu, tudi sledimo. Ta oblika, smatramo, je primerna za starejše, ki še nimajo večjih zdravstvenih težav. Zdelo se nam je primerno, da tudi v Slovenijo začnemo z manjšimi koraki, s celodnevnimi in pa dnevnimi oblikami bivanja kot neke alternativne oblike bivanja starejših - oziroma mislim, da je boljši, lepši, primernejši izraz sobivanja starejših - in pa drugih ranljivih skupin na kmetiji. Zato smo glede na omenjeno vsebino, v sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo, Ministrstvom za zdravje preoblikovali 22. člen Uredbe o dopolnilni dejavnosti. Ker Ministrstvo za delo takrat ni imeli možnosti financiranja poskusnega izvajanja iz sredstev EU, smo se z Ministrstvom za kmetijstvo dogovorili, da v okviru ukrepa sodelovanje podukrepa 16.9 iz PRP 2014—2020, zagotovijo financiranje dveh javnih razpisov. Toliko za enkrat, hvala lepa.
Najlepša hvala, gospa državna sekretarka. Sedaj pa dajem besedo tudi predstavniku Ministrstva za zdravje, predstavnici, se opravičujem. Izvolite – pa tudi vas prosim, če se predstavite za magnetogram. Pa vklopite se, izvolite.
Klavdija Kobal Straus
Bo?
Ja, to je to, ja.
Klavdija Kobal Straus
Pozdravljeni, Klavdija Kobal Straus, Ministrstvo za zdravje. Želela bi samo opravičit odsotnost ministrstva, ker danes res ni in se zaradi drugih obveznosti, mogel udeležit. Stališče Ministrstva za zdravje je, da ne nasprotujemo novim oblikam bivanja, zastopamo pa stališče, da se storitve socialne oskrbe in zdravstvene storitve izvajajo skladno z obstoječimi predpisi.
Dobro, najlepša hvala, gospa predstavnica Ministrstva za zdravje. Sedaj pa dajem besedo direktorju Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, gospodu Branku Ravniku, pa po vsej verjetnosti bo tudi naredil eno širšo razlago tega dela dopolnilnih dejavnosti. Prosim samo, če se vklopite.. ne vidim lučke.. aha, sedaj pa je, izvolite, gospod Ravnik.
Branko Ravnik
Nisem upal prej.. Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani poslanke, poslanci, državne sekretarke, ostali gostje, lep dober dan. Jaz si bom mogoče danes malo več časa vzel, tudi malo širše, sicer pa, še ostali vabljeni, ki so, bodo s konkretnimi primeri in z izkušnjami na tem področju lahko pomembno prispevali potem k dobri razpravi v nadaljevanju. Torej, dopolnilne dejavnosti so ob strukturi kmetijstva, ki ga imamo v Sloveniji, izjemna pomembna oblika, tako organiziranja kot delovanja, na podeželju in to dejstvo smo zapisali praktično v vse strateške dokumente do danes in tudi v novem strateškem dokumentu ima pomembno mesto in, seveda, bi bilo potrebno na področju dopolnilnih dejavnosti še marsikaj za postoriti, ampak, danes to ni tema razprave. Več let se že pogovarjamo o socialnih storitvah na kmetiji, kot eni od možnih oblik, ki bi lahko predstavljala primeren odgovor na sodoben način življenja oziroma na aktualne izzive starajoče družbe. Namreč, podeželsko okolje, način življenja na podeželju, ki je na kmetijah še vedno tradicionalističen in pa možnosti, ki jih seveda kmetije imajo in pa na drugi strani, želje in potrebe državljanov, ki bi jim   (nadaljevanje) tak način odgovarjal, bi se lahko združile. Vemo, da… oziroma se zavedamo, oziroma že takoj, ko smo te razprave pričeli voditi, je bilo jasno povedano, da gre za regulirano področje in da je potrebno seveda slediti zakonodaji na tem področju, ki je dokaj stroga – se pravi regulacija na tem področje je izjemno močna in seveda je ključno, da so se vsi deležniki bili pripravljeni vključiti v razpravo o iskanju teh novih možnosti in rešitev. Zdaj sama pripravljenost deležnikov je bila skozi čas različno aktivna oziroma različno velika in v tem času, kolikor smo te aktivnosti do danes peljali, smo prišli do te točke, kot smo danes, se pravi do pilotnih projektov za dve obliki na tem področju – se pravi dnevno varstvo in pa celodnevno varstvo. Na zbornici smo seveda ves čas videli kar precejšnjo priložnost, tako za storitve, kot tudi za izvajanje programov na kmetijah. Namreč zakaj – na eni strani je za marsikatere ranljive skupine kmetija idealno okolje za aktivno preživljanje, in tudi sicer življenje na podeželju, v stiku z naravo, rastlinami, živalmi dokazano pozitivno vpliva na psihofizično počutje posameznika. Na drugi strani skrb za živali in rastline tudi daje občutek odgovornosti oziroma koristnosti, ker motivira ljudi in daje življenjsko moč in energijo. Na drugi strani pa seveda tudi kot priložnost za nova delovna mesta na kmetijah in zato smo videli to vse skupaj kot izjemno priložnost za odlične storitve, ki bi v ničemer ne posegale v institucionalni sistem. In seveda je zato pomembno, da kot družba pripoznamo to kot priložnost in tudi podpremo. Zdaj, omenjene so bile te oblike. Mi pravzaprav ciljamo dolgoročno tako na eni strani na socialne programe, ki se še ne izvajajo na kmetijah, pa bi se v prihodnje lahko, kot tudi v socialnem varstvu, kjer sta zdaj dve obliki predvideni – to dnevno varstvo in pa celodnevno varstvo in bom jaz kar iz tega gradiva nekako, da bo poslušalcem oziroma gledalcem malo bolj jasno, kako ta stvar v praksi sploh izgleda, prebral, kakšna je ta oblika te dopolnilne dejavnosti. Namreč nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji, ki se odloči za to dejavnost socialnega varstva, mora poleg splošnih pogojev za opravljanje dopolnilne dejavnosti, ki so predpisani z uredbo, izpolnjevati še dodatne posebne pogoje. Torej poskrbeti mora za v prvi vrsti primerno hrano, ki je vsaj v 50 % iz kmetije, bodisi okoliških, najmanj 30 mora biti iz lastne kmetije. Potem mora imeti… kmetija mora zagotavljati bivajočim primerno bivalno okolje in pa družabništvo in v primeru izvajanja socialnega varstva celodnevno bivanje, je potrebno imeti urejene enoposteljne ali dvoposteljne sobe, v katere pa ne sme sprejeti več kot šest oseb. In celokupno oziroma v dnevne oblike bivanja odraslih in starejših, pa sme kmetija sprejeti največ 12 oseb. V obeh primerih mora kmetija bivajočim nuditi oziroma omogočati družabnosti oziroma sistem, da se vključujejo v življenjski ritem kmetije kot celote, seveda jim pa ne sme nalagati dela. In osebe, ki si želijo takega bivalnega okolja na kmetiji, skladno s standardi socialnovarstvenih storitev, ne smejo biti uvrščene v skupino oseb s potrebo po pomoči pri opravljanju osnovnih dnevnih potreb. Torej je treba razumeti, da izvajanje dejavnosti socialnega varstva na kmetiji v obliki dopolnilne dejavnosti, pomeni, da ima posameznik na kmetiji poskrbljeno bivanje, prehrano, potem pranje osebnega   (nadaljevanje) posteljnega perila, čiščenje, vzdrževanje bivalnega prostora in pa družabništva. In tiste posameznikove potrebe, ki bi zahtevale več oziroma bi pomenile posamezniku nuditi nego in pomoč pri njegovih življenjskih opravilih, pa po trenutno veljavni Uredbi na kmetiji še niso dopustne. Vendar, če bi ta razvoj v bodoče omogočal in pa seveda tudi, da bi bili na kmetijah usposobljeni ljudje za izvajanje teh dejavnosti, pač obstaja potencial tudi za širitev na tem področju. Zdaj pogosto se pojavlja občutek, da… oziroma neke vrste bojazen, da posegamo v nek institucionalni sistem in ga na nek način slabimo. Mi mislimo, da gre pravzaprav v resnici za prav nasprotno – želimo nove možnosti, nove oblike in priložnosti pravzaprav izkoristiti za krepitev celotnega sistema in pa hkrati narediti tudi nekaj koristnega za podeželje. Tudi si želimo, da bi v okviru sredstev v podporo in razvoju teh dejavnosti, ta sredstva v večji meri namenjena kmetijam in njihovem razvoju na tem področju in ne v prvi vrsti, bi rekel tem institucijam. Predvsem, kar pa si želimo je, ne neskončnih ovir, ne nepotrebnega birokratskega zapletanja oziroma nekih drugih ovir, ki bi zavirali ta proces. To smo v naši državi specialisti in mislim, da je prav, da na to tudi opozorimo in seveda si želimo, da bi Državni zbor s svojo razpravo širil to zavedanje in priložnosti na tem področju in jih potem tudi podprl. Hvala lepa.
Najlepša hvala, gospod direktor. Ravno zaradi tega sem sklical današnjo sejo, ravno s tem namenom, da odpremo širšo razpravo. Da tisti, ki se s tem profesionalno dolgoletno ukvarjate, podate svoje mnenje in da najdemo nekje tudi neke stične točke, do kod bi bili dopustno tudi širiti to dejavnost in na kakšen način. Sedaj pa dajem besedo tudi ostalim vabljenim. Kdor se bo prvi prijavil ali pa boste prijavili – morda gospe. Prosim samo, če se prijavite za magnetogram, ker vas vse ne poznam. Se opravičujem, ker vas prvič vidim, vsaj nekatere. Izvolite, kar pogumno.
Lili Mahne
Jaz sem Lili Mahne iz kmetije Mahne iz Cerknice. Dolgo vrsto let sem imela razvojno agencijo in sem delala pospeševanje podeželja, par let nazaj pa sem se odločila, ker je tudi mož podedoval kmetijo, da bom jaz vse to, kar sem drugim svetovala, dejansko preskusila v praksi. Ravno takrat, ko sem šla ven iz tega statusa redne zaposlitve v to kmetijsko dejavnost ali pa temu sem tudi rekla eksperimentalni razvoj, je pa mama od mojega moža postala neokretna, on je imel pa s svojimi brati dedni dogovor, da pod nobenimi pogoji ne bo šla v dom za ostarele. Torej na nek način je on preuredil njeno stanovanje na ta način, kakor se tukaj danes govori. Vsi prostori so bili dostopni za invalida, kopalnica, WC in vse. Jaz sem bila pa zadolžena za hrano oziroma za prav to družabništvo in vse te stvari. Iz prejšnjega mojega delovanja nisem imela ne vem koliko velikih izkušenj, kako se ta dejavnost opravlja, sem se pa povezala z najrazličnejšimi posamezniki in institucijami doma in v tujini, ki so to že opravljale, tako da sem na Finskem videla recimo, kako se starejši organizirajo v take zadruge in sami neodvisno in dostojno živijo dokler so pokretni. Sem videla tudi na Madžarskem, ko so organizirali take poskusne kmetije in v bistvu s kakšnimi težavami in kaj vse so počele kmetije, da bi to dejavnost eksperimentalno zagotavljale, tako kot se recimo danes tukaj pogovarjamo. Recimo sem našla tudi številne zapise medicinskih sester in vsega tega, kako se skrbi za starejše, recimo, ker ne morejo hrane požirati, kakšne pripomočke uporabljaš. Povezala sem se tudi v Center za medgeneracijsko sodelovanje, ker smo iskali dobre prakse po Sloveniji ali pa tudi del kot neke vrste poslovni model, kaj sploh finančno vzdržno, da lahko na kmetijah vse to deluje. Hkrati sem iskala tudi recimo to za socialno oziroma zdravstveno varstvo, kako se to organizira, nek nadstandard.. Kako se mora potem pravno urejat za vse skupaj? No in tako sem v bistvu skozi delo, nekako spoznala, kako se pač ta dejavnost v resnici opravlja. Tako, to je trajalo nekje 3, 4 leta. Najprej je bilo to v blagi obliki, ni bilo samo družabništvo, ampak je bila tudi ta skrb, recimo, to kar mi govorimo, da grejo starejši v dom. Pri nas pač to ni bilo sprejemljivo in smo vse to opravili doma. No, potem, po njeni smrti, to je tudi 2, 3 leti nazaj, sem pa jaz registrirala dopolnilno dejavnost na kmetiji in se tudi zaposlila. Res, da delam na področju kulinarične dediščine, kulturne dediščine, lokalne samooskrbe in tako naprej, zadnje pol leta sem pa prav kmečko zavarovana. Lansko leto pa so me povabili iz ene regije v severovzhodni Poljski, / nerazumljivo/ je tudi kmetijska svetovalna služba začela tak pilotni projekt, ampak ga je kot last projekt začela, da v bistvu predstavim dobre prakse iz Slovenije. In pač, jaz sem predstavila svoje primere, sem pa tudi malo raziskala v Sloveniji, kdo to dejavnost že opravlja in sem videla, da recimo, tak zanimiv primer gospodinjske skupnosti je v bližini Škofje Loke. Sem jih šla tudi pogledat in sem videla, da neodvisno od te zakonodaje, kakor se danes o njej pogovarjamo, tam že čisto legalno deluje taka skupina ljudi, ki so starejši, pokretni, ne rabijo nobene dodatne oskrbe, razen tega, da so v družbi. No, tukaj na Poljskem sem tudi videla, da so recimo, enostavno, v celi regiji se odločili, da bodo na dvanajstih kmetijah poskusno to dejavnost uvedli in smo šli tudi take primere pogledat. Recimo, so imeli starejše, ki so se sami vozili na kmetijo in so tam rabili res samo družabništvo in jim je kmetija zagotavljala samo prostor oziroma neke možnosti za neko sodelovanje na kmetiji ali pa tiste, ki so skrbeli prav za ljudi, ki so imeli razne - kako se reče – ljudje s posebnimi potrebami in so jim s pomočjo različnih zunanjih servisov tudi lahko zagotavljali tako podporo. Se je pa predstavil tudi primer iz Nizozemske, koder so trdili, da so najdlje v Evropi na tem področju in so predstavili, da imajo na Nizozemskem že okrog 12 tisoč takih kmetij in potem se je tudi predstavil par iz kmetije, ki ima to dejavnost že 20 let. V resnici so na kmetiji potem dodatno zaposlili, niso imeli samo teh 6 oziroma 12, kakor mi govorimo, ampak so imeli tudi 50, 60 ljudi, ampak so na kmetiji zaposlili še dodatno vse te dodatne kadre, ki jih rabiš, da se pač ta minimalni standard doseže. Kar je pa meni osebno bilo zaskrbljujoče, da dejansko šele, kadar je obstajalo 10 tisoč kmetij, so se združile v eno tako skupnost. So dosegle, da so jih zavarovalnice enako obravnavale in plačevale, kakor te druge javne inštitucije. In tako sem tudi jaz potem vprašala tukaj pri nas, na kmetijskih svetovalnih službah, zdaj, bomo mi tudi rabili 12 tisoč ali 10 tisoč kmetij in tako družbeno moč vzpostavit, da bomo prišli do istega? Torej, če se jaz vključujem zdaj v ta eksperimentalni projekt, v bistvu sem poskusni zajček. Ko bo konec tega projekta, bom se soočila z enakimi težavami, kakor je bil recimo ta gospod na Nizozemskem oziroma vse skupaj lahko vzamem tudi pozitivno in rečem, okej, jaz se učim zase. Ker se ravno toliko staram, / nerazumljivo/ kakšen življenjski slog moram vzpostaviti, na svoji kmetiji, tudi če bom šla v eksperiment, tudi če imam vsa ta znanja, v bistvu bom še zmeraj v neenakopravnem položaju na trgu oziroma moram vključit tu še dodatna znanja, da pridem do strank, da se preživim s to dejavnostjo. Hvala lepa.
Najlepša vam hvala, gospa Mahne. Jaz mislim, da ne bo potrebna kritična masa takšnih kmetij in da boste ravno vi pripomogli k številnim ljudem, ki se bodo odločili za takšno dejavnost, tako da ne boste samo poskusni zajček. Mogoče boste lahko ena izmed mater tega projekta tudi v Sloveniji, da zaživi, smo vam zelo hvaležni za..
Lili Mahne
Ja, oprostite, ker vam padem v besedo,
/ nerazumljivo/
Lili Mahne
Samo še nekaj sem pozabila povedat.. Sem pa tudi videla, da na Nizozemskem (nadaljevanje) so potem kmetije in ministrstvo in vse te deležnike, ki so se uspeli povezati med sabo, so naredili take zelo uporabne napotke za kmetije, glede teh standardov, ki obsegajo približno 140 strani, so na razpolago v angleščini in so jih dali tudi meni in jaz bi jih z veseljem s kom podelila, če bi jih spravili v uporabo. Hvala.
Najlepša hvala za dodatne informacije. Prosim samo, če se izklopite, gospa Mahne. Torej, besedo dajem naslednjemu. Morda mag. Slavič kot predstavnik ene izmed največjih institucij, vsaj v mojem področju, na Štajerskem. Izvolite, imate besedo.
Marko Slavič
Najlepša hvala, gospod predsednik. Spoštovani poslanke, poslanci, državni sekretarji. Zdaj seveda, spremljat razprave v Državnem zboru in seje, pravzaprav je bistveno lažje, kot vidim zdaj, v tem trenutku, namreč, ideja je jasna. Vsi ste povedali vse, kar pravzaprav kot pribito drži – od demografije, do želje, naše iskrene želje, mogoče / nerazumljivo/ starejšim neko prosto izbiro bivanja oziroma načina življenja v starosti in zdaj, kako to naredit, da ne porušit nekih razmerij, ki ta trenutek v državi niso slaba? Jaz govorim to tudi iz izkušenj, saj, pač, sem imel priliko v zadnjih štirih letih delovat oziroma sodelovat v nekih najvišjih evropskih asociacijah, kjer pravzaprav vidim, da je sistem, ki skrbi za starejše v Sloveniji, vendarle, ne glede na težave, ki jih imamo, organiziran ne slabo. In zdaj seveda, kaj naredit? In jaz moram reči, direktor je prej dobro opozoril - v zraku visi nekako eno prepričanje, da se institucije nekako ne želimo morda prilagodit ali pa da se bojimo neke konkurence. Jaz lahko res suvereno zatrdim, da iz mojega vidika in iz vidika večine direktorjev, tistih, ki gledajo progresivno naprej, temu ni tako. Res pa je, seveda, da je vse to, kar smo sedaj rekli, res, da pa hkrati smo ta trenutek v situaciji, ko predstavlja skrb za starejše enega od večjih izzivov tudi seveda, za vse, ki prihajajo na to področje in ki imajo tukaj seveda tudi kake velike kapitalske interese, pri čemer ne mislim na iskrene ambicije vseh, ki delajo na kmetiji in ki bi jim to lahko, ne samo starejšim, tudi njim, pomenilo dodatne vire prihodkov. Namreč jaz poznam, Slovenci smo znani po tem, da smo, seveda, znamo tudi kaj »zimprovizirat« kar nekaj ambicioznih investitorjev, ki so se pravzaprav ne kot kmetijske dejavnosti, že začeli pripravljat na izvajanje te vrste storitev in so seveda pripravili neke infrastrukturne rešitve na način, da bi seveda jasno, kot zasebni investitorji, tukaj oplemenitili svoj investicijski vložek. In tukaj moramo biti zelo previdni, kako zadevo izpeljat, da bo to v korist starejšim in nedvoumno, dopolnilna dejavnost - ki jo jaz podpiram, absolutno - mora biti nastavljena tako, da vendarle ne mora v isti obliki pravzaprav postavit na isti nivo dveh izvajalcev, pri katerih eden je zavezan, po vsej veljavni zakonodaji, v ceno, ki jo oblikuje za izvajanje, če se ustavimo pri dnevnem varstvu, kot konkreten primer, recimo v kalkulaciji z dnevno varstvo doma za starejše, je seveda vključena cena amortizacije objekta, v skladu z zahtevanimi standardi, ki jih ta ista država postavlja. Ne samo amortizacija, seveda, tudi investicijskega vzdrževanja, tudi kadrovske strukture normativov, ki jih moramo izvajalci socialno varstvene dejavnosti izpolnjevat. In seveda, jaz zelo spoštujem in razumem, da lahko na kmetiji z neko dopolnilno dejavnostjo naredimo marsikaj dobrega, ampak vendarle hkrati, pa ta dopolnilna dejavnost teče tudi v dnevnih centrih in jaz zagotavljam recimo z izkušnjami, kajti, naš dom je zelo diverzificiran, izvaja en kup različnih dejavnosti, aktivnosti medgeneracijskih centrov, s katerimi tudi dosegamo ali pa prihajamo na podeželje, kjer obuvamo slovensko etnologijo in podobno. Ampak, vendarle, ta cena znaša vedno približno 70 % cene celodnevnega varstva, ki seveda je v domovih nekje od 25 do 18 evrov, kar pomeni, da je strošek takega bivanja za uporabnika za uporabnika v dnevnem varstvu, ki ni na kmetiji, približno 350-500 evrov. In to seveda uporabnik plača. Če k temu prištejemo še sredstva, ki jih pridobimo, kadar tak stanovalec potrebuje zdravstveno nego, ki jo seveda na kmetijah verjetno ni mogoče izvajati, je dejansko to strošek, o katerem kolegica tukaj upravičeno pravi, da seveda hendikepirana, ker ga verjetno v taki obliki ne prejema. Ampak vendarle seveda smo mi po kolektivni pogodbi kot izvajalci dnevnega varstva, zelo podobne storitve zavezani slediti kompletnemu plačnemu sistemu, Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, plačevati zaposlene, ki v tem sistemu to delajo. In seveda zdaj dejansko prihaja do ene vzporednice, do enega vzporednega pojava relativno podobnih storitev, ki jih je treba seveda na nek način… ugotovili smo nemogoče, če želimo narediti korak naprej, ne spraviti v tog sistem nekih zahtevanih standardov, ker ne bomo naredili koraka naprej. Hkrati se je treba zavedati, da seveda kadrovske strukture takšne, ki jo izvajamo, ki jo dejansko moramo zagotavljati domovi za starejše, na kmetiji ni mogoče zagotoviti – vsaj ne formalizirane. In kaj pravzaprav, kako zdaj v bistvu rešiti to situacijo, ali prepustiti torej ne samo izvajanje, torej samo tržnim razmeram, ponudbi in povpraševanju, kjer se lahko ta trenutek pa res morda soočimo s situacijo, kajti ljudje zaradi istočasnega sprejemanja Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki skuša reševati problem ponudbe in povpraševanja kapacitete za starejše, kajti kadar je povpraševanje večje, se ljudje nedvomno zatekajo k takim rešitvam in so pripravljeni plačevati sigurno za storitve, ki morda so nekje na določenih kmetijah lahko celo boljše, lahko celo boljše, lahko pa kje, kjer niso nadzorovane in kjer je v ozadju interes kapitala, lahko celo slabše. Torej moj predlog čisto konkreten je, da seveda primerjati storitve socialnega varstva, ki bazirajo na jasni zakonodaji in jaz tega sistema ne bi rušil kar tako, zato ker je v bistvu dober, vendarle kvaliteten, hkrati pa ne bi zapiral poti, o katerih je kolegica pravkar razpravljala in bi seveda ljudem ponudil to možnost s seveda bivanja s podporo, če temu tako rečemo – bivanja na kmetiji s podporo. Kolegi so se vsi zdaj že izjasnjevali, da gre za bistveno na nek način hotelske storitve bivanja in prehrane in nočitve eventuelno in ne kaj drugega in bi seveda v tem smislu te storitve lahko bile ponujene, ampak ne nazadnje veste take storitve lahko ponudi tudi danes kakršenkoli hotel. Ne nazadnje jih je ponujala gospa Lajhova v Črnem lesu / oglašanje iz dvorane/, kjer v bistvu zadeva moram reči razen postopka, ki je bil vezan na to, da je pridobivala neka sredstva preko Zavoda za zdravstveno zavarovanje, se pravi neupravičeno, ker seveda v ozadju ni bilo ustrezne koncesije. Morda z neko ustrezno korekcijo niti ne bi bilo napačno. Skratka, kako čim manj administrativno, pa vendarle obvladovati z nekim nadzorom, z nekim nadzorom sistem skrbi na kmetijah - ta trenutek nimam prave rešitve, podpiram dodatne prihodke in seveda izkoriščanja infrastrukture na kmetijah. To je za družbo zdravo, ponuja se alternativna možnost starejšim in seveda hkrati je treba tudi vedeti, da take storitve ne morejo obligirati izvajalca, take storitve v nedogled. Seveda dokler so tukaj v ozadju sorodstvena razmerja, je to v redu – dokler skrbimo za starše, očeta, mamo, je to v redu. Kadar pa skrbimo za koga, za katerega v bistvu… torej na enak način, enako odgovorno in vendarle ta starejši človek pridobi s časom določene omejitve, postane bolan, potrebuje zahtevnejšo nego. V bistvu je seveda iluzorno pričakovati, da lahko zdaj pa kmetija ohrani nivo storitev, hkrati pa v bistvu takojšnje rešitve za sprejem v dom,   (nadaljevanje) pa nimamo. Vemo, da so kapacitete zasedene in seveda tukaj se pojavlja dilema, kaj narediti v trenutku, ko nekdo pridobi neke dodatne omejitve.  In torej še enkrat na zaključku povem, da se strinjam in da je potrebno uvesti nek minimalni nadzor izvajanja te storitve, da bi preprečili seveda tukaj neke kapitalske interese na tem področju, ljudem pa omogočili neko izbiro, ki je vsekakor dobrodošla.
Najlepša hvala mag. Slavič. Torej besedo dajem še naslednjim gostom, ki se želijo prijaviti. Izvolite, prosim, tudi če se vi prijavite za magnetogram.
Andreja Krt Stopar
Andreja Krt Stopar, prihajam s Kmetijsko-gozdarske zbornice.  Gospod Marko Slavič mi je dal izhodišča, na katera se bom odzvala tako, da izhajajoč iz njegovih postavk, lahko sklepam, da to, kar bi posamezniku nudilo domačnost in ohranjalo pravico do samoodločanja, kje in na kakšen način bo preživel svoja odrasla oziroma leta v starosti in na ta način dejansko manj obremenil družbo kot skupnost in državo – kajti vemo, da ne bo po teh programih oziroma pilotih, ki se trenutno pripravljajo, bremenil države, niti s področja pravic do sofinanciranja iz javnih sredstev, niti iz področja iz zdravstvenega zavarovanja. Da pa ne glede na to, da tujina pozna tovrstne prakse, da to spodbuja k ohranjanju ekonomije na podeželju, tudi k ohranjanju spoštovanja tradicije življenja posameznika na podeželju, kajti vemo, da nekdo, ki živi v mestu v stanovanju, se bo lažje odločil za nadaljevanje svojega življenja v institucijah, ki je njemu bolj primeren, poznan način sobivanja. Nekdo, ki pa živi na podeželju, mu je to velik preskok v drugačen sistem življenja.  In bi nekako rekla, da nas je ob prvi besedi, ko to sprejemamo in spodbujamo, jo takoj začnemo z obrazložitvijo iz vseh vidikov strahu – kako bo moja ekonomija, kako bo tale milni mehurček, kako bo tisti, kaj če bo to, kaj če bo to, pa še vemo ne, kako bo. Torej jaz bi pustila ta vprašanja na takrat, ko se bodo zadeve začele prikazovati v na nek način tudi v praksi. Saj vemo, da ne moremo biti ne vem, vedo znani, kako se bo jutri zadeva odvila, na nobenem področju. In taki in drugačni primeri se dogajajo tudi v institucijah. Zakaj bi jih zdaj že prikrojili kmetijam, ker še ne vemo, kako bo in vemo, da na kmetijah je življenje drugačno, je bolj domačno. To medgeneracijsko sožitje, več generacij skupaj živi, ukvarjajo se z raznoraznimi opravili, ki terjajo ročne spretnosti, kar človeku dajo neko motivacijo oziroma ga ohranja v življenjski aktivnosti in ne nazadnje tudi strokovno dognano je, da tovrstno življenje – skrb, odgovornost za nekaj, človeka motivira, ga dela aktivnega in tudi pozitivno vpliva na vse psihofizične funkcije posameznika. Torej jaz bi rekla, pilot je pred nami. Hvala bogu zdaj je prvi pilot razširjen tudi na poizkus dnevnega in celodnevnega varstva na kmetijah. To pomeni, da se bo pod strokovnim vodstvom in varstvom oseb, ki tovrstno storitev, socialnovarstveno storitev izvajajo v institucijah, preizkušal na kmetijah. Odgovornost se tukaj ve čigava je, nas ni za kaj biti strah. In v tem času se bo spoznalo tiste zadeve, ki so morebiti šibke, ki jih je treba dodelati, ki jih je treba predpisati kot pogoj za to, da se ta sistem začne uveljavljati počasi tudi v Sloveniji, ker se moramo kot družba odpirati in ker moramo kot družba sprejemati tudi druge in novodobne načine preživljanja, prebivanja, življenja v starejšem obdobju z določenimi motnjami, na Nizozemskem je največ dementnih oseb, ki preživljajo svojo odraslost na kmetijah, ker jih stimulira in ker jim zmanjšuje vplive demence na svoje zdravje. Tako da, jaz bi rekla, naj se ne zapiramo, preden smo nekaj poizkusili, bodimo pa skrbni in pazljivi ob poizkusu, da nastavimo stvari tako, da bodo vsem koristne. Hvala.
Najlepša hvala tudi za vaše mnenje. Izvolite spoštovani gostje, še želi kdo besedo? Izvolite, prosim tudi če se vi prijavite za magnetogram.
Matjaž Mohorko
Pozdravljeni, sem Matjaž Mohorko, predstavnik kmetijskega gospodarstva(?), nosilec kmetijske dopolnilne dejavnosti, turizem na kmetiji. Prihajam iz Jurovskega Dola, občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah. Povabili so me, da predstavim svoj pogled na celo tematiko glede starejših na kmetijah. Jaz svojih 15 let kot diplomirani zdravstvenik delam v institucionalnem varstvu starejših. Zadnjih 9 let sem si izkušnje pridobival v Republiki Avstriji, videl sem vse alternativne oblike, ki trenutno obstajajo na kmetijah. Bil sem tudi v skupinah, ki je šla na oglede teh alternativnih oblik. Jaz ne vidim velikega problema tu, če se stvar prav izpelje, ker praktično, naš interes oziroma moj osebni je, da predvsem nudimo druženje - se pravi, da preprečimo socialno izolacijo ter občutek neke varnosti, ker neki starejši, ki je doma, ne vem, ima pomoč na domu, pravijo, imamo svojo službo, imamo, ampak pomoč na domu je tri četrt ure povprečno dnevno. Kaj pa ostalih 23 ur? Gre se za to, da mu nudimo iste pogoje. Ne govorimo o institucionalnem varstvu, da bo v inštituciji, nastanjen kot stanovalec - kot pri recimo Dom Danice Vogrinec ali kjerkoli drugje – gre se, da bo imel stanovanje pri meni, kot ga ima zdaj v bloku, kjerkoli drugje bo živel normalno, bo 6 oziroma 5 sostanovalcev, kjer se bodo družili. Če se temu kaj zgodi, karkoli, bo vedel, da ga bo ostalih 5 spremljalo, videlo, lahko poklicalo pomoč. Ne bomo zdaj nudili strokovne pomoči, ampak bo lahko odreagiralo. Bo tudi lastnik kmetije tam, ki bo lahko podobno naredil. Gre se v tem kontekstu, več ali manj, ne izvajanje socialno varstvenih storitev, gre se več ali manj za družabništvo, občutek varnosti, spremljanja, nudenja neke nastanitve, občutek drugega doma in v tej obliki bi pač prosil, da se več ali manj gleda na to, da se čim manj išče samo kaj pa ne bi šlo, da poiščemo, rečemo, kaj pa bi šlo? In mislim, da je stvar dokaj preprosta, če gledamo iz tega vidika in se ne obremenjujemo toliko.. Kolikor pa bo zdravstveno stanje oziroma drugo stanje, psihofizično, kakorkoli več ne bo dopuščalo, se bo pa preko socialnih služb, preko ustreznih inštitucij poiskalo pač ustrezno obliko nastanitve za naprej. Konec koncev lahko tudi pomoč na domu v njegovo novo stanovanje pride in bo ta oskrbovalka imela 6, na enem mestu, ne bo rabila se od stanovanja do stanovanja vozit. Praktično on živi tam, to je njegov drugi dom, soba, kjer jo ima, je njegovo stanovanje. Hvala.
Najlepša hvala tudi za vaše mnenje, gospod Mohorko. Prihajamo iz istega okolja Slovenskih goric, tako da / nerazumljivo/ ravno to temo sem tudi sklical to sejo kot primer tudi stisk številnih starejših ljudi ravno na podeželju in osamljenosti, pa tudi šibke socialne varnosti, ki jih imajo in šibkih pokojnin. Še želi kdo besedo? Izvolite, pa tudi vas prosim, če se predstavite še enkrat, državna sekretarka ne? Izvolite, kar izvolite, imate besedo. BREDA BOŽNIK(?): Hvala. Dovolite, še enkrat bi mogoče poudarila, dala bi informacijo ali vas seznanila, da smo v okviru medresorske delovne skupine, torej, prisotnih Ministrstva za kmetijstvo in pa Ministrstva za delo, veseli, zdravja ja, veseli, da lahko pozdravimo izvedbo pilotnih projektov in sicer, sam pilotni projekt je namenjen temu, da v okviru njega pridemo do tistih vprašanj, ki se nam danes tukaj tudi zastavljajo. Kaj točno potrebujemo? Mi moramo sledit potrebam terena. Mi se moramo prilagajat potrebam, ki jih imajo ljudje in dejansko se nam zdi rešitev pilotnih izvedb idealna rešitev, da s pomočjo teh pilotov in spremljanja, kako ti piloti potekajo, pridemo do odgovorov na vprašanja, (nadaljevanje) kaj pravzaprav ti ljudje potrebujejo – govorimo o starejši populaciji, govorimo o populaciji ljudi, ki nima nekih velikih zdravstvenih težav in govorimo o, ne o varstvu, temveč o sobivanju in govorimo o storitvah prehrane, prenočišča in pa družabništva. Meni se zdi to zelo, zelo pomembno poudarit, da dejansko ne bi mešali jabolk in hrušk. Hvala lepa.
Torej, najlepša hvala. Seveda, v tej smeri bo po vsej verjetnosti tekla tudi razprava. Ker ste pa omenili jabolka, kot veste, kot simbolno dejanje, je vedno na tej seji Odbora za kmetijstvo, so vam ponujena slovenska jabolka. Ni nekulturno, da si jih vzamete sredi seje. To je en običaj, ki smo ga tukaj uvedli, v tem mandatu, tako da, vse goste vabim, da se postrežete s slovenskimi jabolki – so oprana in so slovenska. Tako, še želi kdo od vabljenih gostov besedo? Torej če ne, potem bom prešel na razpravo članov odbora. Kot prvi se je prijavil k besedi kolega Koražija. Kolega Koražija, izvolite, imate besedo.
Spoštovani predsednik, najlepša hvala za besedo. Uvedba nove dopolnilne dejavnosti na kmetiji, socialno varstvo v obliki dnevnega oziroma celodnevnega varstva je v osnovi zelo dobra ideja. Kljub temu pa se že od začetka veljavnosti te uredbe, ki je uvedla možnost izvajanja dopolnilne dejavnosti na kmetijah - in od tega bo minilo, v bistvu, že eno leto – so se začela pojavljati prva vprašanja oziroma tudi kančki dvoma. Prva in čisto moja splošna pripomba je, k dopolnilnim dejavnostim na kmetiji, da je teh stalno več. To na eni strani odraža problem, da slovenske kmetije s samim kmetovanjem, torej z osnovno dejavnostjo, katero bi morali izvajati, vse težje preživijo. Kmetijska politika odgovore na te probleme še žal ni našla oziroma še jih zmeraj išče oziroma tudi se iščejo strategije za naprej. To smo tudi na Odboru za kmetijstvo že razpravljali na enih od prejšnjih sej in sicer, ko smo obravnavali zaključno poročilo ciljnega raziskovalnega projekta o vrednotenju kmetijske politike v obdobju od 2015 — 2020. Ne pravim, da je samo po sebi slabo, da se na kmetijah omogoča ta dopolnilno dejavnost, ampak, je pa tudi problem v tem, da se potem tudi sami kmeti ukvarjajo z dejavnostmi, namesto, da bi se dejansko z samimi osnovnimi zadevami – kmetovanjem, s prehrano v samooskrbi in s temi stvarmi ukvarjali. Sicer pa je glede na demografske trende, seveda tudi dobro, da se je možnost socialnega varstva na kmetijah z nedavno spremembo omogočila. Za zagon izvajanja te dejavnosti je v tem drugem javnem razpisu, o katerem je govora v gradivu danes, ki smo ga dobili, je na voljo 1,5 milijona evrov. Nekatere dejavnosti se že izvajajo in nas v Levici zanima predvsem, pač vas sprašujem.. Kako se trenutno porablja denar, predviden za zagon dopolnilne dejavnosti socialnega varstva, ker baje, da bi že naj bilo, menda, porabljenega okrog 700 tisoč evrov denarja, vprašanje? Potem pa tudi, kolikšen del tega denarja gre direktno kmetijam oziroma kmetom? In kolikšen del se uporablja za usposabljanje uradnikov na upravnih enotah, ki bodo omogočali to dejavnost? Pa koliko potem gre na center za socialno delo in koliko zaposlenih v domovih upokojencev in tako naprej? Tako, to je za enkrat, hvala.
Najlepša hvala. Gospod Koražija, bomo naredili nek krog razprav, pa bodo potem gostje, ki so pooblaščeni iz različnih področij, odgovorili na vaša vprašanja. Naslednja prijavljena je naša podpredsednica, gospa Nina Maurovič. Izvolite, kolegica.
Hvala lepa za besedo, najprej en lep pozdrav vsem predstavnikom ministrstev, pa strokovnjakom in ostali zainteresirani, bom rekla, tudi strokovni javnosti, ker smo slišali že veliko osebnih izkušenj s tega področja, pa tudi hvala predsedniku, da je sklical danes ta odbor, ker je res odlična tema. Nisem ravno pristaš motivacijskih govornikov, ampak, bom vseeno začela z enim  (nadaljevanje) stavkom, s katerim je začela svoj dopis Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Anthony-ja Robinsa in sicer »Uspeh na kateremkoli področju je v povprečju v kar 80 % odvisen od naše miselne naravnanosti in le v 20 % od naših strokovnih znanj in veščin«. In menim, da ta misel res zelo dobro povzema temo, o kateri se danes pogovarjamo. Namreč slišali smo dobre primere iz tujine, kjer takšna podobna sobivanja starejših ljudje na kmetijah ali kje drugje, zelo dobro funkcionirajo. Konec koncev Skandinavci poznajo tudi neke primere sobivanja, kjer starejši ljudje bivajo s študenti in je namen takega sobivanja zelo podoben kot bivanje na kmetiji. To pomeni neko družabništvo, za starejše ljudi pa morda ta nek občutek varnosti, se pravi v primeru, da se morda kaj zgodi ali pa da kaj potrebujejo, vedno nekdo blizu njih, ki lahko priskoči na pomoč. Absolutno bi želela, da v tem primeru te res odlične ideje, moram reči, da ne kompliciramo vsi skupaj. Zaradi tega, ker če bomo res šli v detajle in zakomplicirali zakonodajo do amena, potem ne bomo nikamor prišli. Daj bodimo tokrat kreativni. Zdaj ves čas smo govorili o socialnih storitvah – zakaj pa v bistvu točno to terminologijo uporabljamo. Mi že sami s to terminologijo zadevo enačimo z nekim institucionalnim varstvom, kar tako ali tako ugotavljamo, da ni. Dajmo neko novo terminologijo si izmisliti, potem tudi ne bo te zagate, zakaj potem morajo te oblike bivanja zadostiti določeni zakonodaji, pa sploh ne govorim zdaj v smislu, da je treba kršiti kakršnokoli zakonodajo, ampak bodimo že čisto od začetka, dajmo to poimenovati čisto drugače, pa ne uporabljajmo besede dnevno varstvo – ne vem, družabništvo, kakorkoli, ker jaz to bolj v tem smislu vidim. Zdaj gospod je omenil, da so to relativno podobne storitve, ampak veste relativno podobna storitev je tudi masaža pa fizioterapija, pa vemo, da fizioterapijo res mora izvajati nekdo z zelo obsežnim znanjem in izobrazbo, masažo pa nekdo z MPK lahko. Po obeh se pa počutimo bolje, zato na nek tak način gledam na to obliko varstva. Se pravi imamo en segment, morda je to precej ozek segment starejših ljudi, se pravi, ki so precej fit, živijo pa sami in potrebujejo določene zadeve več v svojem življenju. Saj tudi, če že zdaj razmišljamo generacija moja, ki prihaja čez 20 let ali pa 30 let v stara leta. Veliko nas ima enega otroka, veliko jih sploh nima nobenega otroka. To so vse ljudje, ki ne bojo na nikogar mogli računati na stara leta od ožjega družinskega kroga, da bi za njih poskrbel in dokler se bodo dobro počutili, bodo zagotovo tudi izkoriščali te oblike družabništva, kot sem že rekla, da ne bomo te terminologije uporabljali. Jaz bi res rekla, da te izkušnje iz sveta dobrih praks ali pa vsaj Evrope so zlata vredne. Poglejmo po vseh teh primerih dobrih praks in preizkušenih praks in jih dajmo implementirati – v končni fazi, zakaj bi izumljali nekaj novega, če so drugi že 20 let, smo slišali, preizkušali ene recepte in tudi ugotovili, da delujejo ne vem, zakaj v Sloveniji ne bi. Se mi zdi pa to ena res lepa pa humana praksa in jaz res upam, d ase bo ta pilot dobro odvil in da bo postal naša realnost in tudi upam, da bo ta Državni zbor podprl vse te vaše projekte pilotne in tudi trud, ki ga vlagate v to zadevo, ker je – kot sem že rekla, odlična stvar. Hvala lepa.
Najlepša hvala, gospa Nina Maurovič. Naslednjega, ki imam prijavljenega je kolega Kramar. Izvolite, kolega Kramar.
Hvala lepa predsednik. Spoštovani gostje, kolegice in kolegi! Dopolnilna dejavnost na kmetiji - prihajam s podeželja, je res ostro regulirana, mogoče celo preveč. Moram reči, da poznam kup kmetij, ki se ukvarjajo z dopolnilno dejavnostjo, ki proizvajajo odlične izdelke, ki jim to prinaša dodatni zaslužek na kmetiji. Zavedati se moramo, da je treba ločiti malo kmetijo ali pa veliko kmetijo. Ne predstavljam si namreč, da kmetija s 100 glavami živine lahko nudi še   (nadaljevanje) socialno pomoč upokojenim, ker vemo, da je delo na kmetiji garaško, da traja od zjutraj od četrte ure, pa vse pozno do desete ure, da sta vprežena v to delo mož in žena in tudi otroci in da taka velika kmetija si po moji oceni ne bo mogla privoščiti še dodatne obremenitve socialnega varstva starejših. Gre pa za manjše kmetije, ki pa žal moram reči zahajajo oziroma zapuščajo jih mladi ljudje, odhajajo, ker s petimi glavami živine ali pa desetimi, ne moreš preživeti. Moraš imeti še dopolnilno dejavnost, da hodiš v službo in da poleg službe opravljaš kmetijsko dejavnost, kar je spet en moment, ki po moji oceni bo vplival na to, ali se bo neka družina, kmečka družina odločila, da bo sprejela skrb za starejše občane. Jaz si seveda tega želim, ker to je sigurno dobra oblika in doprinaša k socialnemu varstvu starejših eno novo dodano vrednost, ki jo bo po moji oceni smiselno nadgrajevati. Še enkrat pa… pravilno je, da ministrstvo razmišlja v tej smeri, tudi pozdravljam to idejo, ampak še enkrat, v meni se pojavlja skepticizem – prihajam iz podeželja, vem, kako dihajo mali in veliki kmetije, kakšno garaško delo je to, da to ni preprosto in da ob vsemu temu še skrb za starejše, po moji oceni ne bo šlo. Je pa prav, da se to sistemsko reši, prav je, da se da možnost. Jaz si vseeno želim, da bi to zaživelo. Konec koncev tudi jaz se staram, mogoče na stara leta sam zaidem na kakšno kmetijo, se ukvarjam, ker moram reči, da me določen segment kmetijstva veseli, ampak jaz res želim srečno pot tej uredbi in pa čim prej realizirati, skepticizem, ki sem ga pa povedal, pa ostaja.  Hvala.
Najlepša hvala, kolega Kramar. Besedo bom dal še besedo kolegu Doblekarju, ki je prijavljen, potem pa bomo nekako zaključili prvi del teh razprav, pa morda nekaj odgovorov tistih, ki ste vabljeni gostje in ki ste kompetentne osebe. Izvolite kolega Doblekar.
Hvala lepa za besedo predsednik. Moram reči, da sem tudi jaz zelo navdušen nad to današnjo sejo oziroma nad to točko dnevnega reda o opravljanju dopolnilne dejavnosti na kmetiji, torej socialno varstvene storitve kot priložnost podeželja. Že sam naslov mi je všeč, tako da jaz upam, da bo država našla posluh in vso mojo podporo pri tem ima.  Jaz prihajam prav tako iz podeželja, živel sem tudi v mestu oziroma zdaj živim v mestu. Rad se vračam na podeželje, tako da zelo dobro poznam razmere tako na podeželju, kot v mestu. Dobro poznam razmere, kjer starejši ljudje preživljajo svojo starost tako v mestu, v stanovanjih, kot v domovih za ostarele in tudi na kmetijah, kot bi rekel aktivni kmetje, aktivni prebivalci podeželja, ki so lepo doma v domačem zavetju, med svojimi in moram reči, da te ljudje, ki so na kmetijah, tudi zelo manj zbolevajo, manj je demence, manj je težav, kot pa ljudje, ki so v mestih in v domovih. To je vidno iz satelita, to tako komot lahko trdim. Zdaj, imamo kar nekaj težav ali pa jaz jih vidim, da se bomo pri taki zadevi zapletli v javno in zasebno. Zelo hitro trčimo v ta problem. Mnogi zagovarjajo javno, pa bodisi to javno šolstvo, javno zdravstvo, javno to, javno tisto, nekateri drugi pa morda malce bolj zasebno. In tukaj vidim jaz že zdaj že v sami razpravi sem videl, da so že težavice. Zdaj, zdi se mi tudi pametno, da ne odkrivamo tople vode, kajti vemo, da te zadeve v tujini funkcionirajo in tudi pri nas, sicer ne uradno, z neko dopolnilno dejavnostjo, ampak ljudje so enostavno doma na podeželju in to teče in funkcionira. Jaz ne vem, treba je samo še spravit primeren, torej, v primerno obliko skozi zakonodajo. Seveda, s čim manj birokratskimi oviramo. Že zdaj poslušamo, koliko je teh birokratskih ovir, na kaj vse se to gleda, mislim, to človek ne more verjeti, ne? Ko na tiste primere tam, ko smo za kokoši določali, koliko kvadratnih centimetrov mora imeti v »kurniku« in tako naprej.. Mislim to, dajmo biti tukaj življenjski, dajmo razmišljat z zdravo kmečko pametjo, pa mislim, da bomo našli veliko bolj primerne rešitve, sprejemljive za vse. Povedal bom še to, da imamo pri nas marsikaj okrog tega, seveda, narobe. Ne samo na tem področju, ampak tudi na drugih, predvsem zaradi našega ravnanja v preteklosti. Mi smo kmalu po vojni šli z nekim sistemom naprej, ki je enostavno omogočal in ljudi dobesedno silil v to, da so kmetije zapuščal, da so propadale, da so šli v mesta, v stanovanjske bloke, v industrijske centre in tako naprej. Iz tam naprej seveda so starejši šli pa v domove za ostarele, ne? To je tisti izvirni greh, ki ga bom vedno / nerazumljivo/ ponavljal, ne? Tako da, mi nismo gojili te zdrave politike oziroma zdravega odnosa ljudi v starejšem obdobju, da bi živeli na podeželju v / nerazumljivo/ no, tudi zato je tako, kakor je in tudi mi smo veliko teh starejših ljudi, seveda tudi s propadlimi kmetijami, spravili v mesta in potem seveda, ne ostane drugega, kot graditi domove za ostarele, ki so bili predvsem v starejših gradovih in tako naprej, v dokaj neprimernih stavbah. Komaj zadnja leta se rešuje ta problematika in sicer žalostno, da celo tako, da morajo občine bolj kot ne same skrbeti za to, čeprav moram reči, da tudi pač ima država roko nad tem, ampak, jaz sam vidim v našem primeru v Litiji, smo si morali zgraditi svoj dom za občane, brez pomoči države, čeprav je bilo obljubljenih 7 milijonov evrov, pa jih nismo dobili, ne? In smo morali, je občina sama morala poskrbeti za to. Tako da, torej, napake iz preteklosti in mislim, da moramo to čim prej popravit, čim prej je treba ustvarit vse pogoje, da bodo kmetije normalno naprej, torej, delale, da bodo na kmetijah ljudje, da bodo mladi kmetje,.. Vse te pogoje državna sekretarka ve, večkrat se o tem pogovarjamo in mislim, da bomo delali naprej v tem, da ne bo kmetija in pol na dan propadla, ampak da bo kmetija in pol na dan na novo zaživela, kar se mi zdi bistveno in bodo tudi ljudje potem, ti ki so zdaj na kmetijah, pa ki bodo, bodo starejši, pa bodo ostajal na kmetijah in bodo med svojimi živeli. Zdaj je tudi zelo pomembno, ali si ti, torej, v starih letih na kmetiji pri svojih, ne? Torej pri svojih domačih ljudeh ali si pri kakšnih, pri ne vem, tujih. Verjetno, da je neka razlika, ampak, če se bo kdo lotil opravljanja te dopolnilne dejavnosti, bo seveda poskrbel, da bo za vse v redu, ne samo za domače in tukaj ti strahovi po interesih kapitala in virih prihodkov in kje bo zdaj, kdo bo zdaj kaj služil.. – to vse izvira iz tiste stare logike, iz tiste miselnosti, od tam, ko smo zabredli totalno, ker smo šli graditi samo še te domove za ostarele in zdaj nas je pa že kar strah, da bo pa interes kapitala in naprej kapitalski prihodki, kdo bo pa zdaj s tem služil? Kako bo koga kje opeharil, ne? Okoli obrnil, da bodo denar pobrali, ljudje bodo pa pač tam, ne vem kako sami, ne bo, ni se za bat, ni se za bat. Ljudje, ki živijo na kmetiji, ki so na zemlji, ki imajo radi kmetijo, ki čutijo slovensko zemljo – ne se bat, tukaj ni kapitalskih prihodkov, tukaj ni bojazni, da bo kapital prevzel ne vem kaj in tako naprej. To se je za bat kje po mestih, pa po kakšnih takih velikih zadevah, ki smo jih s tisto zgrešeno politiko delali. Za kmetije se ni treba bat, veste in tudi mislim, da to z lahkoto lahko prepustimo kmetom, da se bodo sami odločali, seveda je pa potreben nadzor, absolutno ne, ampak ne samo o tem govorit, o nadzoru pa o, ne vem kako, zakompliciranih standardih, preden se sploh česa lotimo. To je, bomo ubili zadevo v samem »štartu«, to absolutno ne. Torej zadeve se moramo takoj lotit in jo čim prej implementirat in tudi spravit k življenju. Zelo všeč mi je bila razprava gospe iz Kmetijsko gozdarske zbornice, ne, če prav vem? In mislim, da je vse povedala, če smo jo dobro poslušali tudi ostali, spoštujem vsako razpravo, vse kar sem poslušal, tudi s strani države, seveda in je tudi zelo kratka, v enem stavku, v petih sekundah izjava državne sekretarke z Ministrstva za zdravje – mi je bila zelo všeč – povedala, da to podpirajo, ne? Tako da, jaz tukaj, saj pravim, meni se zdi to zelo, zelo v redu in verjamem, da bomo to v Sloveniji čim prej spravili pod streho, da bo to živelo, ne? In ne bomo imeli težav, kje bodo pa ljudje na stara leta – ali bodo v domovih ali ne. Veste, tudi v domovih, saj imate programe.. ampak tam imate programe za vse enake, bolj ali manj, po nekem kopitu. Človek si pa mogoče želi kaj drugega. Doma, na kmetiji, med svojimi na podeželju, si bo našel mogoče kaj drugega, ne tisto, tam po nekih »regelcih«, da je za vse enako. Tudi to, po moje, za starejše ljudi ni preveč dobro, da morajo nekaj »pod mus« delat oziroma, ima na voljo samo tisto, kar ima. Se pravi, bo tukaj človek tudi lažje zadihal, ne? Čisto na koncu mogoče samo še to, ne vem, dobim včasih malo občutka, kot da bi malo mi, ko imamo zdaj te domove za starejše narejene in te inštitucije in tako naprej, kot da bi nas nekak začel skrbet, kaj pa če slučajno to ne bo več tako polno, ne? Ali veste, jaz sem sam doživel primer šole, torej, v osnovni šoli za otroke z posebnimi potrebami oziroma s prilagojenim programom, ki jim je cilj – kar se bojim, da tukaj tudi včasih, vsaj tako sem, jaz sem kar direkten, kar vse odkrito povem – gledajo, da bodo ja imeli napolnjeno, ne? Toliko ljudi je tam zaposlenih, toliko jih mora delat, mi moramo imeti to polno. Zdaj pa gledamo, kateri bo malo težko r rekel, kateri bo kakšno številko zgrešil ali kaj takega, »ck« pa ga imamo noter, pa imamo ljudi zaposlene, ne? Mislim, tukaj to, to moramo biti zelo previdni in če bodo ljudje ostajali doma, če bomo tole zadevo začeli tako kot je treba, tudi tako kot je v tujini, pa tako kot bi moralo to pri nas že biti, pa če bodo domovi bolj prazni – hvala bogu. V domovih pa naj bodo tisti, ki si pa tega na kmetiji nekako ne bodo mogli zagotovit, zdaj, iz različnih razlogov, ne? Tisti, ki pa si bodo lahko, pa dajmo jim to omogočit in dopustit, da domovi za starejše, seveda, bodo pa še vedno in tudi to dnevno varstvo in tako naprej, kakorkoli že rečemo. Vse to je dobrodošlo, vse mora biti, ne? Moramo biti prilagodljivi – se pravi, na trgu, tako kot smo pri vseh ostalih zadevah. Tako da, hvala vsem razpravljavcem, ki sem, pa tudi, mogoče bomo še kakšne odgovore, kakšna mnenja ali pa stališča, pa še slišali. Tako da, hvala lepa.
Hvala za vašo razpravo, kolega Doblekar. Seveda bi pa nekako zaključil, s to vašo razpravo, prvi del teh razprav, odprl bom pa kasneje drugi del. Prosil bi morda gospo državno sekretarko, morda nekaj odgovorov, glede na postavljena vprašanja v okviru razprav. Predvsem mislim da, najbolj bode tistih odgovor teh 700 tisoč evrov kolega Koražije – kam je poniknilo za dejavnost področja socialnega oziroma invalidskega vključevanja? Za kaj je bilo porabljenih lansko leto in tudi letos, mislim, da je to eno izmed tistih najbolj pomembnih vprašanj – ali gre denar bolj za birokracijo ali bo šlo, ta denar, direktno tistim, ki to potrebujejo ali tistim, ki bi se s tem ukvarjali, kot njihovo pomoč? Prosim.
Tanja Strniša
Hvala lepa. Če mi dovolite, v začetku samo še ena misel, da seveda, mi govorimo o tem, da izvajamo pilotni projekt prav zaradi tega, da bi ugotovili, kaj vse je možno v okviru kmetije nudit, na tem področju.  (nadaljevanje) Da to ni nujno… Seveda, če gre za majhne kmetije tukaj moramo biti vsi toliko realisti, da mi moramo vedeti, da pet krav ali pa majhna kmetija nikoli ne more samo od kmetijske proizvodnje dohodka in vedno se išče še neka druga dejavnost. Velike kmetije seveda ne morejo sploh razmišljati o kakšni taki dejavnosti in je najbrž to bolj primerno za manjše kmetije, ampak kakorkoli že tudi ni nujno, da gre to za vsakodnevno delo. Mogoče bo za kakšno kmetijo to samo občasna dejavnost. Če si mi predstavljamo za veliko starejših ljudi še vedno skrbijo svojci, ampak pride eno obdobje, ko nekdo ne more, ker zboli, gre na dopust ali kakorkoli se pravi nekdo, ki bo imel tako dejavnost registrirano bo lahko samo za krajši čas vskočil in / nerazumljivo/ neko dejavnost v enem obdobju, ko nima neke delovne konice na kmetiji. V praksi bodo po mojem mnenju zelo različne oblike teh dejavnosti in seveda pilotni projekt naj bi odgovoril tudi na taka vprašanja kakšne so vse primerne oblike in za kakšne različne oblike te dejavnosti, kakšni morajo biti standardi, da se zagotovi primerljiva in navadna oskrba za te ljudi hkrati, da ne gre za tako zahtevne standarde, da so seveda čisto neuresničljivi na eni kmetiji. Ko ste pa vprašali še glede porabe sredstev. Jaz sem že povedala, da je eden razpis javni že za nami in takrat smo 400 tisoč namenili… Mi imamo za ukrep sodelovanja 20 milijonov, ampak tam so različni podukrepi in to je samo eden od podukrepov, ampak konkretno za ta namen pilotnega projekta je bilo v prvem razpisu namenih 400 tisoč evrov. Dobili smo 10 vlog, ampak samo dve sta bili odobreni v skupni višini 73 tisoč 287 evrov. Jaz sem mislim, da že prej omenila, da na eno vlogo je možno pridobiti, ko gre za pilotni projekt do 45 tisoč evrov, ampak javni razpis in tudi sama uredba točno določa kakšni stroški so opravičeni, ker ti stroški, ki so opravičeni se lahko v celoti pokrijejo se pravi 100 %. Opravičeni so stroški dela na projektu in potni stroški v zvezi z ljudmi, ki delajo na tem projektu se pravi, da gre za tiste ljudi, ki delajo s temi ljudmi ali pa, ki opravljajo to dejavnost. Ti ljudje so lahko kmetje, v tem primeru določamo, da se ti stroški priznajo v višini 9,45 evrov za uro delo, ker to je prvi bruto. Če imajo zaposlene oziroma če gre za to, da del dejavnosti izvaja nekdo, ki ni kmet, ni kmečko zavarovan, za katerega je treba plačati še prispevek delodajalca se pa šteje, potem drugi bruto oziroma 12 evrov na uro. Prav tako so opravičeni stroški za usposabljanje v zvezi s temi za kakšno manjšo opremo, ki se kupi za čas trajanja projekta, ampak oprema je lahko smo 20 % v strukturi vseh stroškov. Lahko so tudi opravičeni stroški kakšnih zunanjih svetovanj ali pa storitev povezanih s projektov tudi največ 20 % v skupni vsoti pa 15 % je možno posrednih stroškov. Vsekakor pa sam ne sodijo stroški, ki so pa povezani s samimi bivanjem ljudi tukaj. Ne morejo biti opravičeni stroški za kosila, za hrano in to, kar je strošek oskrbe oziroma storitev za te ljudi, ki so v taki oskrbi, se pravi, ki so v celodnevnem ali dnevnem varstvu.  V zvezi z usposabljanjem upravnih enot ni kakšnih stroškov, ker upravna enota tukaj samo registrira dejavnost tako kot vse druge dopolnilne dejavnosti se tudi ta registrira na upravni enoti. Kar se pa tiče partnerjem v tem projektu, ker kmetija niti ne more se na tak projekt se sama prijaviti mora imeti enega zunanjega partnerja recimo dom starejših občanov. V tem razpisu smo tako spremenili, da je lahko tudi kmetija vodilni partner ali pa ta socialna, zunanja ustanova. Kako si pa, potem znotraj projekta organizirajo delo in razdelijo, koliko bo kdo v tem projektu prispeval tega pa ne predpisujemo, ker je to stvar, potem projekta in je to razmerje med tem koliko dejansko skozi ta projekt dobijo sredstev kmetje sami, ki so v pilotnem projektu koliko pa ta ustanova, ki je njihov partner je pa stvar dogovora in samega projekta.  Ponovim še, da imamo sedaj pa mogoče je bilo to vprašanje ta razpis, ki je sedaj še v teku in se v naslednjih dneh zaključi čez - mislim, da 12. aprila se zaključi - je razpisanih pa nekaj manj kot 800 tisoč, 798 tisoč -, kar bi pomenilo, če bi vse vloge bile naravnane na maksimalni možni znesek nad 45 tisoč. Sedaj bi se lahko podprlo nekje do 17 vlog ali pa tudi več seveda, če bodo zahtevki manjši. Razpis je še v teku, zato ni mogoče reči kakšen bo rezultat lahko pa na podlagi tega kako vloga dotekajo imamo tako čisto neuradno neinformacijo, da je zanimanje, kar veliko tako, da računamo, da bo vseeno več vlog odobrenih kot v prvem razpisi in da bi, potem lahko res, po tem, ko bomo analizirali vse te pilotne projekte pa imeli prave osnove, da to uredimo sistemsko in trajno. Ker seveda - tako kot je bila ena skrb izražena -, da bi nekdo bil sedaj član - gospa je povedala - pilotnega projekta tri leta, potem pa bi obvisel v zraku - tega si ne želimo - in mi bomo tako kot je kolegica državna sekretarka povedala pred menoj pripravili tudi podlago za to, da se, potem to uredi na tak način, da nekdo lahko trajno opravlja to kot dopolnilno dejavnost.  Hvala.
Hvala za enkrat v tem delu za odgovore državna sekretarka. Sedaj prehajamo na drugi krog razprav. Naslednji prvo prijavljeni k druge krogu je gospod kolega Bakovič.  Izvolite.
Hvala lepa.  Spoštovani gostje in kolegice in kolegi! Jaz to dopolnilno dejavnost, ki na kmetiji v razmerju za institucionalnim varstvom s področja socialnega varstva nekako ne razumem kot konkurenco, kajti če nekako zdravo razumsko razmišljam pravzaprav dan danes se ljudje še vedno odločajo prevzeti to institucionalno varstvo torej da gredo v dom starejših občanov takrat, ko nastopi neka določena okoliščina takšna ali drugačna - bodisi, da prihaja do nekih fizičnih, psihičnih ovir morda samote na neki način ostanejo sami - in takrat, če nimajo svojcev ali če so svojci otroci ponavadi tisti, ki so prezaposleni in nekako ne morejo poskrbeti za njih začnejo razmišljati o odhodu v neko takšno institucijo. Jaz tudi tukaj ne vidim nekako možnosti, da bi se ljudi, ki so na neki način fizično ali kako drugače hendikepirani in ovirani, potem odločili za to, da bi se vključevali v to dopolnilno dejavnost na kmetiji. Zakaj ne vidim tukaj konkurence? Ker menim, da pa morda v teh primerih sedaj, ko pa ta alternativa bo obstajala in se bodo odločali tudi tisti, ki do sedaj niso razmišljali o teh institucijah kot je bilo že povedano. Nenazadnje morda je razlog, da se nekdo odloči iti v dom kljub temu, da pogreša družbo, da ostaja sam se bo morda pa sedaj odločil, da bi poskušal tudi na ta način nadgraditi ali pa svoje življenje spraviti v neke normalne okvire. Jaz pozdravljam to delavstvo, da gre vsaj na začetku teh stvari do torej za neko partnerstvo med institucijo in pa med kmetijo samo, zaradi tega, ker se mi zdi, da pravzaprav to je tisto, da se ne čuti konkurenca med enim in drugim, ampak da gre za tako imenovano »win-win« situacijo - na eni strani tako institucije same kot kmetije in pa na koncu tiste končnega uporabnika, ki pa mora biti zadovoljen. Kot rečeno konkurence ni, če pa že je pa naj bo zdrava, vendar ne na ta način, da se pač posega v neke splošne standarde ali pa, da se te standardi spuščajo. Jaz bi nenazadnje tudi pohvalil tako rekoč to proaktivno razmišljanje resornih ministrstev in tudi Kmetijske zbornice. Gre za to, da so presegli neke okvire obdelovanja svoje njivice bom rekel temveč so se Ministrstvo za delo, družino in pa seveda   (nadaljevanje) Ministrstvo za kmetijstvo, naredili to medresorsko komisijo, se ukvarjajo s problemom, zaznavajo, opredeljujejo jih – ne nazadnje verjamem, tudi poslušajo stroko, poslušajo ljudi iz prakse, ki so tukaj in nimam nobenega dvoma, da na bi našli neko skupno rešitev, s katero bo pravzaprav narejeno to, da bodo vsi zadovoljni. Še vedno pa ne smemo pozabiti na dejstva, da gre tukaj za dopolnilno dejavnost. Torej, če na eni strani obstaja dopolnilna dejavnost na kmetiji, pomeni, da obstaja tudi osnovna dejavnost, ki pa je kmetijstvo, gozdarstvo, poljedelstvo – karkoli že in tudi to moramo vedeti… jaz tudi sam izhajam iz kmetije, pravzaprav še vedno kmetujem, da takrat, ko pa pridejo takšna opravila, pa zahtevajo veliko rok, po cele dneve se dela na določenih projektih in takrat je potrebno poskrbeti tudi za tiste, ki bodo takrat koristniki dopolnilne dejavnosti, torej starejše, da ne bodo ostali sami, kajti še vedno smo v tistih okvirih, kot smo rekli prehrana, prenočišče in pa družbena aktivnost medsebojna oziroma družbeništvo, kot ste sami dejali. Tako da jaz na tem mestu resnično pozdravljam trud vseh in jaz verjamem in tudi čutim, da se slišimo med seboj, tako da nekako ne vidim strahu, da ne bi te projekti, ki trenutno tečejo, pokazali tiste dobre in slabe stvari, ki so se že morda pokazale in da se temu primerno potem tudi regulirajo. Hvala lepa.
Hvala kolega Baković za vaš prispevek. Naslednji, ki je prijavljen je pa kolega Jurša. Izvolite, kolega Jurša.
Predsednik hvala za besedo. Lep pozdrav tudi z moje strani! Jaz bom gledal skozi tri zorne točke dejansko današnjo problematiko. Prvo bom povedal, da sem zelo vesel, da se to obravnava na Odboru za kmetijstvo, istočasno pa malo žalosten, ker sem pred kratkim pripravljal eno tako poslansko vprašanje, ki sem ga hotel zastaviti ministrici za kmetijstvo na osnovi te teme, seveda spodbudo novega ombudsmana. Namreč zanimalo me je, ali mogoče na teh »ordnarjih«, bom rekel pod narekovaji na taki način se več ne aktivira verjetno dosti, je kaj prahu oziroma na računalnikih mogoče zaustavljeno delo. Kajti povedal je, da je v preteklosti bil na eni komisiji, kjer so dejansko tako stvar tudi na Ministrstvu za kmetijstvo pripravljali, ampak vseeno nima nobene veze več to. Pomembno je, da smo prišli dejansko do te točke, da se o tem pogovarjamo, ampak jaz o uredbi ne bom govoril. Jaz bom govoril na splošno bolj kot politik, kako na celotno zadevo gledam in sem rekel s treh zornih kotov. En zorni kot je, da imamo v Sloveniji vedno več starejših od 65 let. Ti počasi, ta moja generacija počasi potrebuje na nek način določeno pomoč. Hvala bogu tisti, kateri jo še ne potrebujejo. In potem moramo gledati velikost naših slovenskih kmetij, povprečno velikost slovenskih kmetij in vemo, da je tu okrog 6, 7 - mogoče sem zdaj narobe povedal, ampak tu nekje je povprečje hektara na kmetijo.  In potem tretja zadeva, ki je zelo pomembna, da v domovih za starejše, tako tistih, ki so jih zgradile javne inštitucije oziroma država kot taka, je premalo mest, kljub temu, da je sedaj že ogromno koncesionarjev. To se pravi imamo primanjkuj postelj – mislim, da tu okrog 7 tisoč pa nekaj postelj v Sloveniji potrebujemo. In zakaj ne bi iskali rešitve ravno na tak način, kot se v tem trenutku preko te uredbe, pa tudi te današnje razprave naše dejansko kažejo kot možne rešitve. Zdaj žalovati za tem, da nam v Sloveniji vsak dan pa pol propade ena kmetija – to so čisto naravni procesi, ker mi želimo združevati kmetije, jih povečati in s tem dati malo večjo možnost, da lahko kmetje na kmetiji tudi preživijo. Veste jaz sem bil kot predstavnik kmečkih društev, zvez pred dobrimi 18 leti na enem obisku avstrijskih kmetov, pa so nam   (nadaljevanje) rekli takrat, da kmetje s 25 hektarji njivskih površin propadajo, zapuščajo kmetije. To se pravi, mi pa imamo 6,7, če sem dobro ugotovil, če sem si dobro zapomnil, to pomeni, da na tej kmetiji ne more preživeti nekdo, ki bi bil na tej kmetiji zaposlen. In zdaj moramo iskati neko rešitev, da bo imel neko dopolnilno dejavnost. Dopolnilnih dejavnosti je več vrst, ampak tudi ena od teh predlaganih dopolnilnih dejavnosti s področja socialnega varstva bi bila dobrodošla. Jaz mislim, da bi se starejši ljudje, predvsem tisti, ki so živeli vedno dejansko na podeželju, tudi na kmetijah, mogoče res na kmetijah tudi najbolje počutili. Pa tudi tisti, ki bi prihajali iz mesta, bi si mogoče želeli, da stara leta preživljajo na kmetiji in predvsem, da niso osamljeni; tu je dosti primerov osamljenosti. Res pa je, da bomo naleteli na problem, ki pa se bo pokazal takrat, ko dejansko ostareli človek zboli in enostavno mora hoditi v neko drugo varstvo. Ali bomo imeli potem te možnosti, da lahko tega istega človeka, starostnika, premestimo v institucionalno varstvo. Tu je zdaj problem, ker enostavno, če spremljate zadeve, lahko vidite, da je ogromno teh ljudi, ki čakajo na vrstni red. In seveda, če se bo to dogajalo, potem je vprašanje, ali lahko zdaj nekdo preskoči vrstni red in pride v dom prej kot tisti, ki ga čaka že dve leti. To so eni od problemov. Ampak, veste, to je zelo dobra rešitev in to rešitev, zaradi tega, ker mislim, da je dobra, tudi sam osebno podpiram in jo bom podpiral do njene realizacije. Ne bom govoril, da živim na vasi, da živim dejansko, če hočete, tudi na kmetiji, pravzaprav poznam jo bolje zdaj, kot pa živim na njej, ampak ne popuščam. Ne popuščam pa tudi zaradi tega, ker, veste, tisti, ki vzljubi slovensko zemljo, tisti se zelo težko odloči, da z nje tudi gre, na koncu pa pridemo vsi tja.
Najlepša hvala, kolega Jurša. Kolegica Urh, izvolite, imate besedo.
Hvala za besedo.  Prav lepo vsi pozdravljeni! Zelo sem vesela te pobude in povezovanja ministrstev med seboj. Moram reči, da sem se celo življenje z raznoraznimi skupinami otrok pogosto odpravila vsako leto v dom starejših občanov, nekje na neki taki primerni razdalji svoje šole. In kako so ljudje željni druženja, povezovanja, vsega tega. Me pa predvsem veseli, da se odločate za te manjše skupine ljudi, ki rabijo pogovor, druženje, samo to, ne kaj dosti več, in predvsem srce, ljubezen človeka, ki jim to lahko da v manjši skupini. Vsi vemo, da ko se stvari povečajo, ko pride večje število, so nekje tudi normativi, so nekje tudi določene obveznosti in seveda za človeka zmanjka, pogosto zmanjka časa. Dokler se pa le da, je pa zelo dobro, in pozdravljam zadevo, da ostanejo ljudje doma in se družijo v teh manjših skupinah. In tudi, da uporabimo primere dobre prakse, kot je rekla gospa iz Cerknice, gospa Mahne. Mislim, da je potrebno, da se te manjše enote združujejo, da se ljudje nekako družijo v teh manjših skupinah, pomagajo drug drugemu. Pomagajo tudi nekako premostiti raznorazne težave, ki so se že pojavile, ampak, veste, ko je človek v družbi, pozabi na skrbi, pozabi na kakšno bolečino, pozabi tudi, da mu kaj »fali«, kot temu rečemo, kajne. No, in ta povezava se mi zdi res plemenita, dobra. In ne komplicirajmo na začetku, a veste, domovi za starejše zato ne bodo nič bolj prazni, ker populacija slovenskega prebivalstva se stara, je stara in je teh mest zelo, zelo premalo, kot je rekel prejle gospod Jurša, preko 7 tisoč. Jaz vem, da   (nadaljevanje) v bližnji okolici domov, ki jih poznam, je velika stiska. In vsi tisti, ki imamo še starše žive, vemo, kako je problem zagotoviti neko varnost, neko pomoč, da ne greš s kepo v želodcu zjutraj od doma, ko ne veš, ali bodo mogoče starejši starši še v redu, ali se bo kaj zgodilo, ali bo vse… Zelo težko je, no. In se mi zdi ta primer tega druženja zelo dober, ker marsikdo ne rabi veliko. Kot sem rekla, rabi srce, pogovor in tisto druženje in preživi dan res dobro.  Zato bom rekla tako, poskušajte te primere podpreti vsi, poskušajte jim omogočiti, da bodo zadihali in začeli s svojim delom. In seveda ob vseh teh stvareh se bomo vsi veliko naučili in lahko tudi določene stvari izboljšali. Če jih bomo gledali zdaj materialno ali pa materialistično, tako kot so nekateri koncesionarji, ki so zgradili kar precej varovanih stanovanj, in na koncu koncev ugotavljamo, da ta varovana stanovanja nimajo nobene pomoči, ljudje so v njih, dokler so, bom rekla, sami sposobni vsega, in ni problem. Ko nastane nek minimalen problem, se zatakne, ker tam ni pomoči, tam še vedno ostanemo nekje brez srca in brez duše in brez tistega osnovnega poslanstva, da človek človeku dostojno preživi do konca. Zato, kot sem rekla, dajte možnost tem manjšim kmetijam s to dopolnilno dejavnostjo, ker mislim, da gospodinje, ki živijo tam, pa bodo pripravljene se s tem ukvarjati, bodo same lažje preživele. In če bodo imele srce za te ljudi, mislim, da bodo ljudje dosegli višjo starost, višjo kakovost svoje starosti, ki si jo ne nazadnje zaslužijo. Ker, kot je rekel prejle predhodnik pred menoj, na domači zemlji do konca in se vračamo tudi to domačo zemljo na koncu nazaj. Zato podpiram zadevo in apeliram na vse. Domovi pa zato, kot sem rekla, ne bodo nič bolj prazni, ker manjka ogromno prostora, ogromno mest. Seveda, ko pa se neizbežno bliža trenutek, ko si ne moreš pomagati, ko tudi taka skupina ne more, bo pa še vedno teh mest potem mogoče malo več na voljo tistim, ki bodo pa res odvisni od drugih na tak način.  Hvala lepa.
Najlepša hvala, kolegica Urh. Zdaj sem sam prijavljen k besedi.  Danes sem podal nek kratek uvod; običajno sem predolg, danes sem bil izredno kratek. Zakaj sva se s kolegico, predvsem pa našo sekretarko Dragano odločila, da pripravimo to sejo. Mislim, da so potrebe, predvsem pa tudi življenjske usode ljudi narekujejo, da v državi, ki se ima tudi za tržno, za demokratično, je ena izmed osnovnih sestavin tudi možnost izbire vsakega posameznika. In možnost izbire pomeni tudi, kar je danes tema, za starejše, da se odločijo, kje bodo preživljali, lahko rečemo, svoje tretje življenjsko obdobje. Seveda imamo različne strukture teh ljudi. Danes se predvsem v prvi fazi pogovarjamo o ljudeh, ki so še relativno samostojni, ki ne potrebujejo neke dodatne nege. In ti ljudje, glejte, imajo različne življenjske usode. Kolega Doblekar je razlagal o zgodbah zapuščenih kmetij v neki bivši državi, kjer so se ljudje množično preseljevali v mesta, danes največkrat ovdoveli, osamljeni - mislim, da je osamljenost eden največjih problemov ravno tega tretjega življenjskega obdobja - in se morda želijo z neko nostalgijo vrniti nazaj na neko svojo rodno zemljo, pa morda ni več tiste njihove domačije. Morda je pa tam neka sosedova, nekdo, ki bi se s tem ukvarjal, pa mislim, da bi lahko pripeljal tudi kakšno domačo žival, kar je včasih problem, recimo, čeprav dovoljujejo številne institucije tudi domače živali. Potem, glejte, odločil sem se tudi zaradi tega, ker kot sin veterinarja sem tudi gledal enega izmed vidikov terapije pri otrocih, s konji, z živalmi, s stikom z živalmi. Tudi otroci v mestih največkrat - sam sem živel v velemestu, na Dunaju, nekaj let - so popolnoma odtujeni. Nekateri še vedno verjamejo, da so krave tudi vijoličaste barve, ker jim to nesrečno Milka čokolado ponujajo, in tako naprej.   (nadaljevanje) V drugi fazi teh usod ljudi je pa ta osamljenost, se mi zdi, največji vidik. Ko gledam tudi, recimo, Dom sv. Lenarta, ki je v Lenartu vzorno urejen, tam imamo tudi varovana stanovanja, kjer so ljudje popolnoma zdravi, v psihofizični kondiciji. Imamo nekega gospoda, recimo, tudi mojega kolega, ki se je priselil iz Nemčije z ženo Nemko nazaj v svojo rodno Slovenijo in uživa v svojem relativno lepem stanovanju v Domu sv. Lenarta, kjer je popolnoma samostojen. V bližini ima parkiran svoj avtodom, ker ima malo večjo pokojnino, in potuje po celi Evropi. In potem se vrača v Dom sv. Lenarta. V okviru tega Doma sv. Lenarta imamo tudi pozitivno vez. Mag. Slavič je omenil takratno zgodbo Črnega lesa, ki je menda bila tudi malo medijsko, jaz bi rekel temu, da je naredila veliko škode, tudi gospe Lajh, s tega mesta moramo to priznati, ob vsem tistem, kar je bil potem epilog te zgodbe. Lahko povem, da smo pred nekaj leti, takrat, ko je bila zgodba s temi nesrečnimi ilegalnimi migranti - ravno moj kolega iz Ljubljane je dobesedno silil, da naredimo migrantski dom iz tega Črnega lesa, in skupaj z občani smo se njemu uprli. Torej, govorim o gospodu Brglezu, ki je nekako navijal za to, da bi bil migrantski dom, torej predvsem za tiste, ki bi jih vračali v matične države. In temu smo se uprli. In danes lahko povem, da se iz Črnega lesa gradi dom za dementne četrte generacije, enega najmodernejših domov ravno za demenco, v čudovitem naravnem okolju, ki bo potem kasneje povezan z Domom sv. Lenarta, ki bo upravljal s to zgradbo.  Po eni strani je ta vidik, torej, ne gre za neko konkurenco, gre za dodatno dejavnost domov. Gre za, bi rekel, možnost izbire za eno kategorijo ljudi, tistih, ki so relativno samostojni, največkrat tudi osamljeni in največkrat si želijo nek drugačen način preživljanja. Poglejte, če malo odpremo svojo domišljijo, na teh kmetijah mogoče ti ljudje lahko tudi pomagajo pri kakšnih opravilih, delajo na vrtu. Občutek, veste - nekoč sem bral svojega vzornika v glasbi Paula McCartneya, ko je razpadla skupina The Beatles, kljub temu, da je imel milijone na svojih računih, je rekel: »Največji in najslabši občutek, ki sem ga imel, preden sem šel na samostojno pot potem v 70. letih, občutek brezkoristnosti, kljub denarju, ki sem ga imel, občutek brezkoristnosti.« Te besede Paula McCartneya si bom vedno zapomnil. In, glejte, ljudje potrebujejo tudi neke cilje v svojem tretjem življenjskem obdobju. Gospoda Slaviča sem povabil tudi zato, ker dom, ki ga upravlja, ima neko svojstveno strukturo. Tam se dogajajo koncerti, mladi prihajajo, številni recitali, pesniški, umetniški nastopi. Ljudje imajo širok krog nekih možnosti. In mislim, da tudi njegova razprava ni šla v to, da bi branil svojo institucijo, ampak ravno v tem - neke bojazni je seveda predstavil, predvsem tisto, o kateri bom tudi sam govoril, da moramo vseeno razmišljati, kaj bo potem, ko bodo ti ljudje potrebovali morda tisto večjo nego, nego na višjem nivoju, kjer se bo vključil tako zdravstveni kot socialni del. Seveda, ob tem pa mora ta debata, mislim, na ministrstvih teči vzporedno.  Sam si tudi želim, da iz teh pilotnih projektov, da s tega preidemo v čim krajšem času. In tu bi lahko skupaj oblikovali nek sklep - jaz ga nisem pripravil, ravno s tega vidika, da ga morda sooblikujemo -, da Vlada na tem področju poskuša v nekem srednjeročnem obdobju še v tem mandatu, da iz teh pilotnih projektov naredimo že nek končni projekt. Mislim, da v dveh, treh letih lahko imamo že prve rezultate, tudi prve popravke, kjer bi bile morda kakšne negativne zadeve. Mislim pa, da na tem nivoju nekih velikih negativnih zadev ne more biti. Glejte, po drugi strani pa bom argumentiral tudi s tega klasičnega kmetijskega področja. Povprečna velikost kmetije je 6,9 hektarja, je nekako narasla za približno 0,1 hektar ravno zaradi razpada, propada številnih manjših kmetij, celo dnevno propade več kot ena kmetija, celo tri, štiri v nekaterih obdobjih. Tudi starostna struktura slovenskega kmeta je v povprečju približno 57 let. Tudi številni kmetje so osamljeni. In, glejte, tu ni strahu nekega velekapitala, ki bi se tega lotil, zaradi tega, ker je to samo dopolnilna dejavnost. Nekdo mora imeti kmetijo, prvenstveno se mora ukvarjati s kmetijstvom. Ob tem mora imeti približno 50 % tudi svoje pridelane hrane na tej kmetiji, ki je osnova za prehranjevaje tudi teh ljudi, ne, in seveda, omejitev je do 12 oseb, največ, torej 6 ali 12, v različnih stopnjah tega institucionalnega varstva, tako da, jaz mislim, da tukaj neki velik kapital ne bo našel nekih svojih vidikov. Res, da nekateri kupujejo nekateri kmetije, ampak veste, vedno mora nekdo kmetijo vzdrževat, delat, se razvijat. Kmetija mora imet neko dušo, navadno neko gospodinjo, z njeno dobro kuhinjo in z vsemi ostalimi podpornimi elementi, ki jih navadno dobre gospodinje na podeželju nudijo in v okviru tega jaz vidim, tudi to sejo veste, kot edukacijski model, kot sejo, ki daje neke informacije tudi ljudem, ki nas danes gledajo, poslušajo, ki morda iščejo neke svoje priložnosti na svojih malih kmetijah. Morda imajo polno velike hiše, kmečke, z kapacitetami, ki niso zapolnjene, pa morda razmišljajo bolj racionalno tudi in, poglejte, tisto, kar je pa, se mi zdi, tudi pomembno, je, da podeželje se, lahko rečemo, še vedno izredno prazni. Mladi odhajajo. Morda tudi kakšen mladi intelektualec, kot je recimo primer gospoda iz Jurskega dola, ki je izobražen, ki je imel izkušnje tudi v tujini in ki se je vrnil na eno izmed / nerazumljivo/ kmetij in opravlja takšno dejavnost, ne? Torej, vse to nekako združuje vidike, da moramo na tej stopnji relativno naredit nekaj hitrih korakov naprej, ker mislim, da tudi s hitrimi koraki ne moremo naredit neke škode in današnja seja je, da pospešimo te pilotne projekte in da, na drugi strani, da imamo ljudi, ki bi se za to odločili, za to dopolnilno dejavnost, po drugi strani pa nas slišijo ravno tisti, mogoče tudi njihovi svojci, da se zavedajo, da takšno institucionalno varstvo na kmetijah prihaja in da bo tega več in da bodo lahko se odločili in da bodo imeli tudi v Sloveniji možnost. Žalosti me, ko poslušam, da nekateri tudi zaradi nizkih pokojnin odhajajo na Hrvaško, v druge države, ker si pač ne morejo recimo privoščiti enega kvalitetnega institucionalnega varstva tudi v Sloveniji, ne? Morda tudi tukaj bo neka manjša cena, ampak jaz mislim, da tu ne bo tudi glede cenovnih zadev, glede tudi amortizacijskih zadev, ker glejte, nekdo, ki ima manjšo kapaciteto, ima navadno tudi stroške amortizacije, ne, v tem primeru večje – zato ker, če imaš ti nekih 300, 400 ljudi v domu, kljub temu, da imaš velike standarde, izredno široke hodnike, kopalnice in vse ostalo, tehnično zadeve, ki se tega dotičejo, imaš navadno, glede na kapaciteto ljudi in vse ostalo, se ti potem tudi stroški amortizacije manjšajo. Če se pa ti ukvarjaš samo z nekaj posteljami, pa imaš navadno tudi te stroške nekoliko večje. Tako da, s tega vidika želimo torej ljudem predstavit, tistim, ki bodo to potrebovali, morda njihovim svojcem. Tudi kar se tiče, / nerazumljivo/ nadzora, glejte, navadno pridejo svojci zraven ali pa se ta človek in če uničimo konkurenca, pa na eni kmetiji nekdo ne bo zadovoljil nekih potreb, se bo ta človek pač odločil, pa bo šel na drugo kmetijo ali pa bo rekel, glejte, jaz trenutno nisem za kmetijo, vseeno me bolj vleče v mesto, h gospodu Slaviču, v bližini imam gledališče, pa imam tudi te zadeve, ker tu morda tega nimam, pa bi rekel, grem pa rajši h gospodu Slaviču. Ne vidim tudi problema, da recimo, ena je taka, kot je Dom Danice Vogrinec / nerazumljivo/ Dom sv. Lenarta, se poveže s temi kmetijami in je to, lahko rečemo, neka partnerska mreža. Recimo v Lenartu smo imeli v domu za živčno bolne projekt recimo, ki ga je vodil mag. Luka, že leta nazaj, zdaj je že upokojen, kjer so razselili dom večinoma tiste, ki so bili kolikor toliko, lahko rečemo, v nekem solidnem psihičnem in fizičnem stanju, so ravno kupili take zapuščene kmetije in so dokazovali, da ti ljudje so potovali celo manj, zdravstvena oskrba, manj teh zdravil in vsega ostalega in da te kmetije, ne vem, izreden primer tudi v Sloveniji, lahko rečemo vzoren primer, tudi za psihično in živčno bolne, recimo. Kot je bila nekoč, daleč nazaj, recimo, takšni zavodi, kot je prej kolega Doblekar imel nek pomislek in mislim, da so tudi bili in da si tudi ti ljudje zaslužijo neko kvaliteto življenja, večjo, in ne nazadnje, čutijo se koristne v družbi. Imet cilj, imet koristnost tudi v tem zadnjem obdobju. Naj zaključim, glejte, kar se starosti tiče, je pa to, jaz mislim da, relativna zgodba. Jaz večkrat rečem, sem zdaj že sam v poznih štiridesetih, v času Prešerna sem bil na koncu svoje poti. V Lenartu, ko srečam eno izmed mojih znank, to je gospa, ena gospa, ki je stara več kot 92 let in sem enkrat vprašal, sem rekel, »Gospa Emika«, sem rekel, »Kako je zdaj, ko si čez 90?« Je rekla »Vse je v redu.« Gospa je izredno čila, dobesedno leti po Lenartu z njenim cekarjem in pravi, »Edino eno stvar pa imam problem..«, / nerazumljivo/ »kot stara sokolka, veš, ko grem se kopat, še vedno na glavo skočim v vodo in zdaj ko vejo, da sem 90, mi je malo že nerodno, ne?« Glejte, tudi gospod Boris Pahor je po osemdesetih komaj še odprl svojo zgodbo vrhunskega pisatelja, mednarodno priznanega. Tako da, glejte, starost v letu 2019 je v bistvu relativno, imamo pa ljudje, ki so stari 30 let, pa mi »nonstop« razlagajo, kako je bilo v starih časih. Nekdo, ki je star 30 let, ne? Tako da, jaz mislim, da te pozitivne zgodbe, tudi preživljanje tretjega obdobja življenja, se moramo veselit. Vsako obdobje ima svoje minuse in pluse, bistvo pa je, kvalitete življenja, kvaliteta preživljanja ljudi, iskanje vedno novih ciljev, tudi v tistih najbolj poznih letih, mislim, da je tisto eno pozitivno sporočilo te naše zahodne civilizacije in vsi se moramo k temu trudit in upam, da je sklic današnje seje in sklici drugih prihodnjih sej, bodo šli v to smer. Toliko z moje strani. Ali še kdo želi besedo od kolegov in kolegic? Še kolega Koražija, potem pa kolega, gospod Slavič, Iztok Slavič, / nerazumljivo/ vesel in še tudi ostali vabljeni. Kolega Koražija, izvolite.
Hvala za besedo. Jaz bi rad tudi pojasnilo glede tega – na ministrstvo se obračam seveda – da obračunan strošek dela kmeta je lahko največ 9,45 evra na uro, za ostalo, ki pa bodo sodelovali v tem projektu in pač pomagali izvajat ta projekt, pa 12 evrov na uro. Zanima me, zakaj je maksimalen strošek dela vseh, razen kmeta, katerim je denar za diverzifikacijo kmetijskih dejavnosti primarno namenjen, lahko večji? Ja, ampak, zakaj je potem samo pri kmetu na 9,45, ne? Hvala.
Izvolite, gospa državna sekretarka, za odgovor, ja.
Tanja Strniša
Hvala lepa. Bom povedala še enkrat, mogoče sem bila prej prehitra. Vsi, ki so zavarovani kot kmetje, plačujejo prispevke za socialno zavarovanje kot delojemalci, samo pač kot kmetje, kot delodajalci pa ne, ker oziroma, te prispevke za njih vplača proračun, da smo si na jasnem. To so edina kategorija. Tudi tisti, ki imajo dopolnilne dejavnosti – kmetje – vplačajo samo prvi prispevek bruto, drugi prispevek bruto - moram biti natančna, sicer me bojo kolegice z ministrstva popravile – pa plača za njih proračun, v blagajno in zaradi tega je ta strošek dela, ki je bil sicer izračunan na podlagi podatkov Statističnega urada v povprečnih mesečnih plačah po SKD dejavnostih za področja socialnega varstva, zaradi tega je priznana vrednost za nekoga, ki je kmet, nižja oziroma neto je enaka, kajne? Neto je enako, ampak če je pa nekdo drug, ki ni kmečko zavarovan, se pa mora zanj plačati tudi prispevek delodajalca. Zaradi tega se za druge kategorije prizna drugačna bruto vrednost, ne? Ker neto je pa to enako plačilo na uro. Upam, da sem bila zdaj dovolj jasna, prej sem mogoče prehitra bila. Hvala.
Najlepša hvala, gospa državna sekretarka. Mag. Slavič, izvolite, samo priklopite se, kar na dan z besedo. MAG. IZTOK SLAVIČ(?): Se opravičujem, se slišimo, kajne?
Ja, ja. MAG. IZTOK SLAVIČ(?): Zdaj bom pa res skušal biti zelo, zelo kratek. Namreč, kolegica mi je rekla, da ni bila najbolj zadovoljna s tem, kar sem povedal. Glede na to, da sem jaz bil v tistem prvem trenutku pravzaprav res tisti, ki je podpiral tako diverzifikacijo, tudi na Ministrstvu na kmetijstvo to dobro vedo, edino in treba je vedet, da če gre za dom za starejše, za institucijo in jaz danes, morda je to nekje v zraku, ta stigma oziroma to prepričanje, da živim v tem strahu neke konkurence in jaz, še enkrat, ponovno zatrjujem, ker jaz tu nisem danes nikogar slišal – tudi mene ne – da bi kdo izjavil bojazen, da bili domovi zaradi tega manj zasedeni. Absolutno ne. In jaz vam ta trenutek zagotavljam, da je naša naloga, po moje vseh, ki na nek način imamo vpliv na razvoj te naše slovenske družbe, ta, da zagotovimo dostojanstvo ljudem v demokratični državi. In če se v našem domu, ta trenutek, odloči 10 ljudi za to, da bodo želeli preživeti svojo starost na kmetiji, je moja naloga ta, da  (nadaljevanje) vse ljudi, ki so ta trenutek zaposleni, vezani na storitev, ki jo zagotavljamo tem desetim ljudem, preusmerim v kakršnokoli dejavnost, če je to potrebno, zato da osrečim ljudi, če je potrebno, za en teden njihovega življenja. Torej, to je izhodišče. To je naša naloga, zagotoviti ljudem dostojanstvo. In kadar gre za našo, slovensko zemljo in slovenskega kmeta, je to vse lepo in prav. Edino, na kar želim vedno opozoriti, včasih preveč računamo na to našo veliko etičnost in skrb za dostojanstvo. Lahko vam zagotovim, iz svojih petnajstih let pa še več trajajočih izkušenj, da imamo tudi velike kmečke družine, take, v katerih nikoli ne bi predvideval, da se zgodijo neverjetne situacije, sploh v trenutkih, ko pride do problemov dedovanj in podobnih zgodb, ko v bistvu to naše prepričanje, da je kmet ali nekdo, ki živi v urbanem okolju, odgovoren do staršev, kaj šele tisti, ki vstopajo na ta trg, pravzaprav morda preveč iluzorno. Morate vedeti, kolegica je prej lepo omenila, oskrbovana stanovanja. Oskrbovana stanovanja so bila krik mode in ta trenutek ugotavljamo, da pravzaprav v teh oskrbovanih stanovanjih se ne izvaja nobenih storitev in predstavljajo zgolj nek psihološki moment, ko se nekdo za to stanovanje odloči, ne nazadnje pa pravzaprav storitev tam ni. Jaz sem videl taka oskrbovana stanovanja v tujini, ki so predstavljala dobesedno center kot hiše strahu, ker nisi tam srečal prav nobenega.  Torej, jaz bi rad samo še enkrat to povedal, da smo mi dolžni omogočiti ljudem, ki želijo, ostati na kmetiji. To smo jim dolžni omogočiti, ker je to naša naloga v tej družbi, in poiskati najbolj enostaven, čim manj administrativno obremenjujoč način, ki bi pa vendar preprečil te možnosti in izkušnje, kot smo jih imeli kdaj pri družinskih pomočnikih, ko bo kdo pa vendar z nekim denarjem, morda v interesu tudi preživeti kmetijo, morda pa ne ravnal z našimi starši ustrezno. Ampak ti mehanizmi so lahko zelo enostavni. In naj bo ta storitev - jaz to popolnoma podpiram, pa vendar na način, ki bo zagotovil to dostojanstvo. In še enkrat poudarjam, jaz nisem slišal danes tu nobenega, ki bi razpravljal o tem, da bi bili, recimo, domovi za strah, in mogoče je prav, da to še enkrat poudarimo. In, predsednik, samo to bi si še dovolil, tudi poslance opozoriti. Treba je vedeti, da gre za storitev, ki je lahko storitev, niti ne rabimo reči storitev, ker je že to pregrobo, gre za sobivanje, študentov, ljudi, ki živijo na kmetiji, v najbolj naravnem sobivanjskem načinu. In jaz to absolutno podpiram. Edino, pazite, kmalu bo uzrl luč sveta Zakon o dolgotrajni oskrbi, kjer pa Ministrstvo za zdravje več ne bo reklo, da jim je vseeno. Namreč, ali boste tudi takrat - namreč, storitve osnovne socialne oskrbe bodo tudi tiste, ki bodo v enem deležu vezane na fond denarja, ki bo izhajal iz solidarnostnega, torej iz našega solidarnostnega prispevka, iz sklada, namenjenega za dolgotrajno oskrbo. In prav je, če kmet, ki skrbi za nekoga, v smislu teh osnovnih socialnovarstvenih storitev, seveda participira tudi na tem vavčerju, ki ga bo lahko nekdo, ki se bo odločil za storitev v starosti, odločal. Zakaj kmet v tem primeru - pazite, če se ta trenutek odločamo za storitev bivanja na kmetiji - ne bi imel enake pravice participirati, torej starejši, in plačati ta denar, to storitev oskrbe nekomu, ki bo za njega skrbel. In v perspektivi sigurno govorimo o participaciji izvajalca dopolnilne dejavnosti, tudi o skladu za dolgotrajno oskrbo, takrat pa Ministrstvu za zdravje več tukaj verjetno ne bo vseeno. In prav je, da ta, ki to izvaja, tu tudi participira, se mi zdi, da je prav.  Toliko v pojasnilo. Hvala.
Je še kakšna prijava k razpravi? Morda kakšno mnenje vabljenih? Vidim, da ni več interesa.  Ali želi kdo od kolegic in kolegov ob zaključku te 1. točke predlagati kakšen sklep? Torej, ne želite. Potem bom to točko dnevnega reda zaključil. Vabljenim se zahvaljujem.  Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA - POBUDE IN VPRAŠANJA ČLANOV ODBORA.  Prvi se je prijavil kolega Kramar. Kolega Kramar, izvolite.
Hvala, predsednik. Moram reči, da se zadnje dni srečujem z lastniki gozdov v svojem okolju, ki jih je napadel lubadar. Nekako ne morejo razumeti, da država tako mačehovsko gleda na ta problem, da se nikakor ne pomaga konkretno s kakšnimi finančnimi sredstvi. Zato bi predlagal, da se skliče odbor, povabi župane prizadetih občin in predstavnike strojnega krožka, ki bodo iz prve roke vedeli povedati problematiko. Še enkrat pa, razočaran sem nad trenutnim odzivom ministrstva, tako pričakujem, da bodo na odboru povedali tisto, kar se od njih seveda tudi pričakuje.
Hvala. Torej, kolega Kramar, dajete pobudo za sklic ene izmed izrednih sej na to temo. Na območju Bohinja, predvsem z območja Bohinja?
Občine Železniki, Občine Gorje, Občine Kranjska Gorca, to je to območje okrog zgornje Gorenjske, ki ga je lubadar najbolj prizadel.
Ob tem bi vas samo prosil, da morda pripravite nekaj gradiva za to sejo s tega področja. Lahko pa že zdaj javno pozovem tudi ostale župane, ki imajo problem na ostalih območjih z lubadarjem, predvsem s tistim sekundarnim napadom lubadarja po vetrolomu, ki ga nismo zaznali kot naravno nesrečo v Sloveniji ali pa vsaj v velikem delu Slovenije in je zdaj lubadar prišel tudi v tiste gozdove, ki so bili poškodovani ob vetrolomu. Glejte, glede tega se strinjam, mislim, da tudi kolegice in kolegi, vidim, da mi prikimavajo, tako bomo v doglednem času to sejo tudi sklicali.  Naslednje pobude, vprašanja? Kolega Reberšek, ste prijavljeni, izvolite.
Hvala lepa za besedo. Rad bi izkoristil tole priliko, da povem, da obžalujem dejstvo, da se nihče izmed vas ni prijavil na ogled tretje razvojne osi, za kar ste prejšnji teden dobili vabilo. Ob vsem tem spoznanju, da prostorska umestitev te trase, trase F22, pomeni uničenje kmetijskih zemljišč v velikosti 54 hektarjev, vplivno območje pa je 119 hektarjev najboljše kmetijske zemlje, z bonitetno oceno 60 do 90. Prav tako naj bi ta omenjena trasa F22 od avtoceste A1 do Velenja skozi Braslovče pa Šmartno ob Paki uničila tudi 17 hektarjev kmetijskih zemljišč in uničila del nasadov hmelja z geografsko zaščitenim poreklom Štajerski hmelj, ki je tudi izvozni artikel. Resnično me žalosti, da si nobeden izmed vas ni utegnil vzeti toliko časa, da bi vas lahko podrobneje seznanili s to problematiko. Če bi si še kdo premislil, pa vljudno vabljeni v petek od 10. ure dalje.  Hvala.
Najlepša hvala za to pobudo. Morda bom govoril na to temo tudi z ministrico, pa bi morda lahko prišla pogledat, recimo. Zdaj moramo samo pogledati svoje termine. Tu imamo državno sekretarko, morda bi za pobudo kolega Reberška našli termin, da bi si kdo z Ministrstva za kmetijstvo pogledal ta del trase, o kateri je kolega Reberšek govoril. Ste pa poslali vabilo tudi na ministrstvo? / oglašanje v ozadju/ Je bilo poslano. No, pač pozivam, če je možno, no, da predvsem ministrica ali pa eden izmed državnih sekretarjev si to pogleda; morda se bom tudi sam priključil.  Naslednja pobuda ali vprašanje, kolegice in kolegi? Kolega Doblekar je bil pred vami. Izvolite, kolega Doblekar.
Hvala lepa, predsednik, da ste me opazili tokrat.  Jaz bi gospodu Reberšku rad odgovoril, da sem se prijavil na ogled, pa sem se moral odjaviti zaradi nujne seje Odbora za zadeve Evropske unije. Tako se opravičujem, šel pa bi z veseljem pogledat in tudi izrazil vso podporo pri tem, da se ne uničuje tako kvalitetne kmetijske zemlje.  Zdaj pa, če grem na pobudo oziroma vprašanje. Dotaknil bi se enega problema, ki je bil že večkrat izpostavljen tudi z moje strani, in tudi tu bo potrebno sodelovanje z več ministrstvi, predvsem z enim, to pa je Ministrstvo za okolje in prostor. Kmetje imajo na svojih površinah, tako travnikih, njivah kot gozdovih, vedno več težav, problemov zaradi prevelikega števila divjadi, predvsem jelenjadi.   Odstrel se ne zmanjšuje in škoda je vedno večja, tako divjih svinj, kot jelenjadi. Divje svinje so se res zelo, zelo razmnožile in mislim, da je že čas, da se enkrat naredi dejansko en dober pregled in naredi neko oceno in koliko je te škode vedno več. Kmetje se tudi potem vedno ne obračajo na lovske družine in sami trpijo to škodo in odpravljajo, ker je toliko birokratskih zapletov in težav in nobenemu se nočejo tudi zameriti in potem sami to škodo odpravljajo. In to je vedno več teh pobud in pritiskov, da se s to jelenjadjo in pa predvsem z divjimi svinjami nekaj stori. Kot sem pa že omenil sodelovanje z Ministrstvom za okolje, pa predlagam in dajem pobudo še enkrat več, da se zveri in divjak združi pod eno streho – predlagam pod Ministrstvo za kmetijstvo in bo mogoče vsem mnogo lažje. Enkrat so izgovori »ja, pa so medvedje pa šakali pa volkovi tam na Ministrstvu za okolje. To je na Ministrstvu za kmetijstvo – dajmo to združiti«, poleg tega pa mislim, da bi potem tudi lažje rešili ta problem prevelikega števila medvedov, ki ogrožajo občane, predvsem pa tudi otroke in Ministrstvo za šolstvo mora potem tudi plačevati, se pravi spet strošek države za prevoze otrok zaradi nevarnih šolskih poti. Zaradi teh zveri, ki jih je vedno več, predvsem medvedov, ampak ker to ni vaše področje, ne morem tukaj o tem govoriti. Za enkrat upam pa, da se bo enkrat to tudi uredilo.  Predlagam pa, da Ministrstvo za šolstvo, ki plačuje šolam oziroma prevoznikom – ja šolam, javnim zavodom za te nevarne šolske poti zaradi zveri, da plačuje del teh stroškov prevozov tudi za divjak. Otroci se ravno tako bojijo in so ogroženi zaradi tako velikega števila divjih svinj, kot zaradi medvedov, volkov ali šakalov. To je moj predlog, moja pobuda, pa mogoče, če bo državna sekretarka še kakšen komentar dala na to, bom zelo vesel. Hvala lepa.
Hvala kolega Doblekar. Je še kdo prijavljen? Ni. Torej bom še sam… ne, nisem se jaz odjavil, kolega Koražija. Torej sam bom dodal, da kot ste videli danes smo odprli eno izmed zanimivih tem – se vam zahvaljujem tudi za vse pohvale. V naslednjih dneh, tednih in mesecih bomo pa nadaljevali torej tudi z lahko rečem malo bolj ambicioznimi temami, temami / nerazumljivo/ prihodnost. Največ poudarkov bom tudi sedaj napovedal, bo seja glede izrabe geotermalne energije za nove potrebe zelenjadarstva v Sloveniji. Pred nekaj dnevi sva dorekla skupaj z velikim strokovnjakom, dr. Petrom Kraljem, ki je v bistvu lahko rečemo pionir na tem področju, tudi doktoriral pred leti v Nemčiji. Torej govorim o ambiciji postaviti v Sloveniji vsaj 20-30 novih geotermalnih vrtin. Kolega Jurša se smeji. / Oglašanje iz dvorane/ Pozitivno, ker ravno sem pogledal področje Ljutomera – izredno bogato z geotermalno energijo, imate tudi številne izkušnje. Lahko samo povem, da sem to sejo sklical iz nekaj vidikov. Prvič smo pred mislim, da dva tedna nazaj imeli tukaj demonstracije mladih, ki želijo neke potrebe po podnebnih spremembah – tudi to sejo bom naredil. Mlade bomo vprašali, kaj želijo. Seveda so nekatere zadeve izredno radikalne, kot je recimo dobesedno ukinitev živinoreje v Sloveniji, takojšen odklop TEŠ6 in takoj naprej. Mladim je treba tudi obrazložiti, kako je z energetskim konceptom Slovenije in glejte, geotermalna energija je tudi zaradi številnih lobijev v Sloveniji bila izredno podcenjena in smo izredno bogati in tista seja… na to sejo tudi sedaj že vabim, da se nam javijo številni zainteresirani župani, strokovnjaki, da se nam javijo tisti, ki že / nerazumljivo/ imajo pozitivne vidike izkoriščanja geotermalne energije v zelenjadarstvu, morda v energetiki ali tudi v balneoloških zadevah. Problem vrtin je tudi v tem, da smo večinoma izkoriščali za balneologijo, torej za naše terme. Številne terme tudi nimajo   (nadaljevanje) povratnih vrtin, torej reinjekcijski vrtini zaradi tega plačujejo izredno velike koncesije. Občine in tudi podjetja si ne morejo privoščiti, kot veste, približno vrtina 2 kilometrov stane približno 2 milijona evrov. Na vsakem področju, kjer pa postavljaš nek novi koncept, pa potrebuješ vsaj 2 vrtini, tako tisto primarno kot tisto sekundarno. In potrebe zelenjadarstva v Sloveniji veste, da je samooskrba približno 34 %, da javni razpisi samo na sadje in zelenjavo so v višini približno 100 milijonov, 110 milijonov evrov, da dobivamo tretjerazredno zelenjavo z dobesedno mafijskih tržnic iz Italije in ostalih delov Evrope, ki ima v sebi izredno malo vitaminov, mineralov, ki je izredno slabe kvalitete. In s tega vidika odpiramo novi koncept geotermalne energije, to je moj nek doprinos v tem ambicioznem visokotehnološkem področju, kjer bomo v prvi fazi postavljali nove vrtine, kjer bi lahko bile te vrtine geotermalne elektrarne, govorim spet o novem vidiku. Pred kratkim smo imeli potem demonstracije tukaj tistih, jaz bi rekel, varuhov Mure kot take, ki so proti temu, da se postavljajo na Muri hidroelektrarne. Lahko jim ponudimo nov koncept, to je, da Prekmurje postane en izmed pionirskih projektov geotermalnih central, elektrarn, ki so čiste, ekološke, bi lahko rekel, ki ne obremenjujejo okolja. Imamo izreden geotermalni potencial v, lahko govorimo o teravatnih urah, ne o megavatnih urah. In študije in projekti, ki so bili narejeni že pred desetletjem, jih bomo predstavili popolnoma na novo. In seveda v drugi fazi, torej v prvi fazi bi te geotermalne elektrarne lahko uporabljali za proizvodnjo elektrike, razpršene, na področjih Slovenije točno tam, kjer smo seveda bogati z geotermalno energijo, kjer so te študije pokazale tudi tisto večjo pretočnost in seveda tudi večje ali pa višje temperature. V drugi fazi bi to iz istih vrtin lahko to geotermalno energijo uporabljali za zelenjadarstvo, torej za toplotne grede, za potoniko in ostale projekte na tem področju. In v tretji fazi potem to odpadno, lahko rečemo že, termalno vodo z nižjo temperaturo, 40 do 50 stopinj, pa potem v banjaloške zadeve, turistične objekte, ogrevanje javnih zgradb, objektov v občinah. In potem bi se ta voda nekako vračala torej nazaj v svoji sekundarni vrtini. Torej govorimo o novem konceptu popolne izrabe geotermalne energije, ne samo za eno področje, ampak in na tem področju želimo spodbuditi, da združimo Ministrstvo za infrastrukturo, za okolje, za kmetijstvo, predvsem pa tudi ministra povabimo, ki je pristojen za evropske zadeve, za evropska sredstva, da najdemo morda tudi iz te perspektive tistega denarja, ki ne bomo počrpali, da gremo v nova prigovarjanja, predvsem da dobimo denar za podnebne spremembe, tega denarja je predvsem tudi z evropskega denarja, zagotovimo Sloveniji, predvsem nekaterim občinam, ki so bogate s tem, dodaten denar in da sprožimo, lahko rečemo, neko ambiciozno novo ero na področju kmetijstva, na področju energetike, na področju banjaloških zadev v Sloveniji, da številna razpršena področja Slovenije, lahko rečemo, dobijo prepotrebno, lahko rečemo, osnovno neko infrastrukturo. In jaz mislim, da geotermalna energija kot taka je energija prihodnosti in da tukaj na tem področju želim spodbuditi in tudi na tej seji popolnoma nove razprave, premaknjene daleč v prihodnost in daleč v višje ambicije, ki jih v tem trenutku premore Republika Slovenija.  Nazadnje, v kolikor bo mogoče, v kolikor bo majska seja končana že v četrtek, vas bi v petek, 24. maja, pa vse skupaj povabil na moj domači kraj, kjer organiziramo vedno manjši kmetijski in obrtni sejem KOS v Lenartu, v petek je otvoritev, da prisostvujete kot člani in članice tudi ob degustaciji vin. Ob tem trenutku vas bom večinoma vzljubil, da boste vi večinoma tudi člani komisije, ki bo izbirala tako zvano sejemsko vino, po vsej verjetnosti bo sejem otvorila tudi ministrica s svojo ekipo. Ogledali si bomo tudi eno izmed večjih podjetij kmetijskih, že lahko rečem, in tudi kakšno manjšo kmetijo in tudi na enem izmed področju Občine Benedikt, kjer imamo eno takšno, lahko bi rekel, vrtino, več kot tisoč 800 metrov, bomo želeli prikazati točno to, kar vam, kar sem vam želel povedati danes, nov koncept energetski, kmetijski in tudi ostali glede izrabe geotermalne energije. Toliko v vednost.  (nadaljevanje) Sedaj pa dajem še besedo članicam in članom. Še kakšna pobuda, vprašanje za državno sekretarko morda? Potem na koncu pa dajem seveda besedo mag. Tanji Strniša, državni sekretarki. Mislim, da je še neka zadeva bila od gospoda Doblekarja, mogoče imate kaki odgovor ali pa vaše mnenje, ne vem. Kolega Doblekar, morda še lahko enkrat ponovite.
Tanja Strniša
Hvala lepa. Gospod poslanec Doblekar je imel 2 pobudi. Ena je glede plačevanja višjih stroškov ali pa priznavanje višjih stroškov za prevoz, za poti, kjer so otroci ogroženo, potencialno ogroženi zaradi zveri, pa predlagate, da se razširi na divjad, najbrž zlasti na divje prašiče. To vašo pobudo, lahko rečem samo, da bomo proučili skupaj s pristojnim ministrstvom, pa vam bomo dali drugič odgovor. To, tega ne morem povedati. Kar se pa zveri tiče, ki so v naši pristojnosti, pa lahko samo to povem, da to ogromno delamo, to je sicer področje mojega kolega, državnega sekretarja Podgorška, pač upravljanje z divjadjo, ampak škoda na kmetijskih površinah je pa seveda skrb kmetijskega dela. In ogromno delamo na tem in tukaj lahko vsakič znova pozivam kmete, da se vključijo na 2 segmentih. Eno je, da je nujno prijavljati škodo. Gotovo veste, da kadar se razgrnejo upravljavski, lovski upravljavski načrti, ki jih pripravi Zavod za gozdove, on se naslanja na 2 podatka. Eno je monitoring teh živali, drugo so pa poročila oziroma prijave škode. In če te škode niso prijavljene, potem Zavod za gozdove nima argumentov in je soočen z drugimi skrbi, z drugimi interesi, ki ne podpirajo tega, da se povečuje število odstrela. Zato je to prijavljanje škode, čeprav je postopek tak, da včasih kmetje, ampak zdaj se da tudi po mailu prijavit, vsak, po telefonu prijavit. Kakršnakoli prijava škode šteje in je pomembno ne glede na to, koliko časa potem traja, da pride do odškodnine in koliko visoka je odškodnina. Ampak prijave škode po divjadi so ključen argument poleg samega štetja oziroma monitoringa o divjadi. In ko so tu upravljavski načrti razgrnjeni po regijah, je ključno, da se kmetje kot zainteresirane stranke v teh postopkih udeležujejo javnih razprav in da podajo svoje pripombe. O teh razgrnitvah teh načrtov so obveščeni zmeraj na vseh zbornicah in pomembno je, da takrat pridejo tako predstavniki zbornic kot predstavniki kmetov in da pogledajo te številke. V tistih okoljih, kjer so bolj aktivni in kjer se je ta dovoljen odvzem divjadi povečal, je tudi manj škod. Je pa hud problem še na marsikaterem področju, predvsem divjih svinj. Vi veste, da tukaj odvzem ni omejen, ampak je interes manjši za sam lov. Je pa tukaj predvidenih vrsta ukrepov, tudi zaradi grozeče afriške prašičje kuge, kjer so pa seveda divje svinje lahko faktor prenašanja. In zaradi… Na tem področju se pripravlja tudi posebna ureditev, ki naj bi povečala odvzem divjih svinj. Kar se pa tiče geotermalne energije, pa smo o tem že govorili. Mi se seveda zavedamo, da ravno samooskrbe zelenjave sploh ni mogoče dvigniti brez izvensezonske pridelave. Mi imamo v sezoni zelenjave dovolj. Za izvensezonsko pridelavo je seveda potrebna energija, najcenejša je geotermalna. Mi imamo geotermalne vrtine kot upravičen strošek v programu razvoja podeželja, imamo pa tudi skupno aktivnost z MOP skozi podnebni sklad, da razvijemo tudi podpore najprej pilotno, potem pa tudi, bi rekla, na bolj stalni bazi prakse reinjiciranja te vode, kar je predpogoj, ker te vode ni v neomejenih količinah. In imamo tukaj mednarodne zaveze, gre za skupni vodonosnik 3 držav. In s tega vidika je ključno razviti v tehnološkem smislu predvsem to, kar ste sami omenili, gospod predsednik, reinjiciranje oziroma vračanje te in čim boljša izraba seveda termalne vode. Mi smo absolutno izredno zainteresirani za razvoj na tem področju. Hvala lepa.
Najlepša hvala, mag. Tanja Strniša, tudi še za vaše razmišljanje, mnenje, tudi odgovore.  (nadaljevanje) Spoštovane kolegice in kolegi, s tem zaključujem to točko in 8. sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Vsem vabljenim in tudi članom odbora se zahvaljujem za vašo aktivno udeležbo in tudi aktivno razpravo. Lepo pozdravljam tudi vse kmete in kmetice, ki v tem trenutku nas gledajo. Želim vam, da še naprej nam sledijo na naših sejah in da skupaj sooblikujemo boljo in kvalitetnejšo kmetijsko politiko. Hvala.