Spoštovani, pričenjamo 19. nujno sejo Odbora za pravosodje. Lepo pozdravljam vse prisotne!
Sedaj tukaj imam nekaj opravičil, ampak vidim, da trenutno še niso vsi poslanci prisotni, zato bom prekinila sejo za 10 minut. Nadaljujemo čez 10 minut.
Nadaljujemo sejo.
Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani odbora: magistra Meira Hot ter Milan Jakopovič. Na seji kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo: namesto poslanke doktor Vide Čadonič Špelič poslanec Jožef Horvat ter namesto poslanke magistrice Andreje Kert poslanec Dejan Süč.
Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.
Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PARLAMENTARNI PREISKAVI,
ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila poslanka magistra Urška Klakočar Zupančič in je bil 19. 4. 2024 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. Kolegij predsednice Državnega zbora je na 82. seji odločil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku. S sklicem seje ste prejeli naslednje gradivo: predlog zakona, zahtevo skupine poslank in poslancev s prvopodpisanim magistrom Sajovicem za sklic izredne seje Državnega zbora, na e-klop pa potem kot dodatno gradivo mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Mestne občine Ljubljana, skupno mnenje Komisije Državnega sveta, dopis Sodnega sveta, mnenje Državnotožilskega sveta, mnenje Združenja mestnih občin Slovenije ter predlog amandmajev za amandmaje odbora k predlogu zakona. Sedaj so bile vložene še spremembe predloga amandmaja za amandma odbora k 1. členu. K tej točki so bili vabljeni: predlagateljica magistra Urška Klakočar Zupančič, Zakonodajno-pravna služba Ministrstva za pravosodje, ki se je opravičil, Državni svet, Sodni svet, ki so se prav tako opravičili, Državnotožilski svet, Združenje občin Slovenije, Skupnost občin Slovenije ter Združenje mestnih občin Slovenije.
Amandmaji so se lahko vlagali do začetka obravnave predloga zakona na seji odbora. Tako je predlagateljica zakona, poslanka magistra Urška Klakočar Zupančič, pripravila predloge amandmajev za amandmaje odbora k Predlogu zakona z dne 8. 5. 2024 in spremembe k 1. členu.
Začenjamo drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga. Odboru predlagam, da se razprava o vseh členih in vloženih amandmajih združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika Državnega zbora. Po opravljeni razpravi bomo opravili glasovanje o amandmajih ter nato glasovali o vseh členih skupaj, če se s tem strinjamo.
Besedo dajem vabljenim, najprej predlagateljici zakona magistri Urški Klakočar Zupančič za dopolnilno obrazložitev k členom predloženega zakona. Izvolite, prosim.
Najlepša hvala, predsednica. Sem vesela, da nas je zdaj kar nekaj v dvorani.
Danes govorimo o noveli Zakona o parlamentarni preiskavi. Institut parlamentarne preiskave je bil v pravni red Republike Slovenije uveden z Ustavo, in sicer s 93. členom Ustave leta 1991. Določba 93. člena pravi, da Državni zbor lahko odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine poslancev Državnega zbora ali na zahtevo Državnega sveta. V ta namen imenuje komisijo, ki ima v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi. Tudi poslovnik Državnega zbora vsebuje nekaj določil o parlamentarni preiskavi, in sicer, na primer, določa, da parlamentarno preiskavo ureja poseben poslovnik, ki ga Državni zbor sprejme z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. Poleg tega je parlamentarna preiskava pri nas urejena z Zakonom o parlamentarni preiskavi in torej že z omenjenim Poslovnikom o parlamentarni preiskavi. Trenutno veljavni zakon ureja tisti del postopka, ki se tiče pravic in obveznosti oseb udeleženih v njem, Poslovnik pa ureja vprašanja, ki se nanašajo na razmerje med Preiskovalno komisijo in Državnim zborom. Državni zbor je Zakon o parlamentarni preiskavi in poslovnik sprejel 9. novembra 1993.
Zdaj, da malo obrazložim, kaj je cilj parlamentarne preiskave. Cilj je ugotoviti in oceniti stanje o določeni zadevi javnega pomena za pridobitev ustreznih podlag Državnega zbora za odločanje. Ugotavlja se torej politična odgovornost nosilcev javnih funkcij, rezultat parlamentarne preiskave pa lahko vodi v spremembo zakonodaje na določenem področju ali pa v druge pomembne odločitve iz pristojnosti parlamenta. Namen in smisel tega zelo pomembnega instituta, torej parlamentarne preiskave, je v ugotavljanju in raziskovanju dejanskih stanj, ki bodo podlaga za sprejemanje pravnih in političnih odločitev parlamenta. Predmet parlamentarne preiskave torej ne more in ne sme biti poljuben, ker je omejen z ustavnimi pristojnostmi Državnega zbora. Zakonodajna pristojnost Državnega zbora pa sega na domala vsa področja družbenega življenja in je torej tudi paleta vprašanj, ki jih Državni zbor ureja, zelo široka. Sam časovni vidik ne pomeni, da zadeva, recimo, ne bi bila več v javnem interesu. Parlamentarna preiskava se torej opravi zato, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je nato podlaga za odločanje Državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij, za spremembo zakonodaje ali pa za druge odločitve iz pristojnosti Državnega zbora. Omejitev na ustavne pristojnosti Državnega zbora pomeni, da predmet parlamentarne preiskave ne sme posegati niti v pristojnosti izvršilne oblasti, sploh ne v tiste, ki so izključne, niti v pristojnosti sodstva. Iz ustave torej izhajata dve pomembni omejitvi preiskovalne dejavnosti Državnega zbora: po eni strani mora biti spoštovano načelo delitve oblasti, po drugi strani pa morajo biti varovane posameznikove ustavne pravice. Parlamentarna preiskava je, hočemo ali nočemo, tudi eno od sredstev političnega boja, pri katerem je na nek način dopustna tudi metoda pritiska in tudi vključitev tretjih v parlamentarni preiskovalni postopek. To so lahko državni organi, lahko pa so tudi zasebno pravni subjekti. In ravno zaradi tega, ker so lahko zasebno pravni subjekti, terja postopek oziroma ureditev parlamentarne preiskave določeno pravno določnost. Ker mnogi strokovnjaki ugotavljajo, da parlamentarna preiskava, ki je razmeroma nov pravni institut in v marsičem presega splošne politične pristojnosti Državnega zbora in predstavlja izjemno sredstvo, izjemno pomembno sredstvo parlamenta, da se uporablja prevečkrat pri nas in včasih tudi nedopustno posega v načelo delitve oblasti in tudi nedopustno posega v varstvo človekovih pravic. In to si moramo kar lepo priznati, da poleg pomanjkljive politične in pravne kulture je kriva tudi pomanjkljiva normativna ureditev tega instituta oziroma Zakona o parlamentarni preiskavi in Poslovnika o parlamentarni preiskavi. Namreč, vse od sprejetja zakona in poslovnika, torej od leta 1993, ne en ne drugi akt, pa čeprav sta zelo pomembna, nista doživela nobenih korenitih sprememb. Manjši popravek je bil sprejet zgolj v letu 2003, ki je predvsem uvedel namestnika člana preiskovalne komisije ter načelno pravico vsakega poslanca, da lahko vpogleda v dokazila preiskovalne komisije. Nič pa ni bilo storjenega na področju varovanja pravic tistih, ki se znajdejo v parlamentarni preiskavi. Pri tem je treba opozoriti, da je v večini evropskih držav parlamentarna preiskava urejena splošno, vendar se v praksi verjetno ravno zaradi višje politične kulture ne srečuje s toliko težavami kot pri nas in da se je pri nas parlamentarna preiskava spremenila v sredstvo političnega obračunavanja med parlamentarnimi strankami in tudi žal med posameznimi javnimi funkcionarji. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali imamo ravno zaradi tega pri nas največ parlamentarnih preiskav, in seveda še vprašanje, koliko teh parlamentarnih preiskav dejansko potem dobi nek konstruktiven epilog. Premalo se zavedamo, da pretirana ali neprimerna uporaba ali pa zloraba instituta privede do izvotljenja tega instituta in seveda tudi izvotljenja namena, ki ga parlamentarni preiskavi daje Ustava. Ugotavljanje odgovornosti še posebej politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij mora biti urejeno tako, da omogoča ugotavljanje odgovornosti. To pa tudi tako, da vsem udeležencem nudi procesne garancije, ki jim bodo zagotavljale, da bo postopek potekal v skladu s pravnimi standardi demokratične države. Zakon mora torej najti pravo razmerje med učinkovitostjo postopka na eni strani in varovanjem človekovih pravic in svoboščin na drugi strani. Zakon mora biti takšen, da bo zagotavljal izvajanje preiskave in obenem, in to bom povedala podčrtano, preprečeval zlorabljanje parlamentarne preiskave za politične boje med koalicijo in opozicijo.
Zdaj kaj se v bistvu ureja z novelo. Glede na to, da so bili vloženi že amandmaji in tudi na to, da se ne bomo pogovarjali o stvareh, ki so sedaj nepomembne, bom začela tako, da je glavni cilj predloga novele je odprava ugotovljenih neskladnosti trenutno veljavnega Zakona o parlamentarni preiskavi z Ustavo, kar je Ustavno sodišče ugotovilo že leta 2011 in potem tudi leta 2021. S sprejemom predloga zakona bo torej odpravljena zamuda glede realizacije odločitev Ustavnega sodišča, ki sem jih omenila, ker so roki za odpravo neustavnosti že davno pretekli. Načela, ki jih zasleduje novela so načelo javnega pomena in javnega interesa, parlamentarne preiskave, načelo delitve oblasti in načelo ustavnosti in zakonitosti. V predlogu kot je bil vložen je bila ena od novosti tudi ustavno sodno varstvo zoper parlamentarno preiskavo, in sicer je uvajalo tudi predhodno ustavno sodno varstvo. Z amandmiranjem in z upoštevanjem pripomb Zakonodajnopravne službe, ki jo tudi sama izjemno cenim, smo črtali postopek predhodne ustavno sodne presoje. Zakaj smo pa o tem razmišljali? Razmišljali smo o tem že v jeseni leta 2022, ko sem sama bila iniciator za ustanovitev delovne skupine, da se pripravi novela Zakona o parlamentarni preiskavi in tudi novela Poslovnika o parlamentarni preiskavi. O tem smo razmišljali zato, da bi dali težo mnenju Zakonodajno-pravne službe, ker zakonodajnopravna služba pripravi obsežno in zelo kvalitetno mnenje o vsaki zahtevi za parlamentarno preiskavo, ki pa velikokrat ostane spregledano. Ne bom govorila o konkretnih primerih, ampak verjamem, da se je to zgodilo večkrat. Zakaj je treba upoštevati mnenje Zakonodajno-pravne službe? Ravno zato, da imajo potem same komisije za parlamentarno preiskavo obseg dela določen skladno z ustavnimi in zakonskimi okviri. In predvsem, kar je meni bolj pomembno še bolj to, da se neutemeljeno ne posega v človekove pravice in temeljne svoboščine oziroma da se jih striktno spoštuje, tako kot v vseh drugih postopkih. Ker namreč v parlamentarni preiskavi, kot je že bilo rečeno, se znajdejo tudi zasebno pravni subjekti, ne samo državni organi. To se pravi, ne bi govorila zdaj več o 1.A členu, ki se pojavi, ki se je pojavil v predlogu zakona, zaradi tega, ker se ta 1.A člen črta in tako postane 1.B člen torej 1.A člen in se doda se doda..., to se pravi, kdo so upravičenci, ki lahko sprožijo naknadno ustavno sodno presojo, to se pravi, potem, ko je akt že sprejet. Doda se tretjina vseh poslancev, ki niso vložili predloga oziroma zahteve za uvedbo parlamentarne preiskave, torej se, da je pristojnost za vložitev zahteve za presojo ustavnosti na Ustavno sodišče poslancem, ki niso bili podpisniki zahteve za parlamentarno preiskavo. Potem namesto generalnega državnega tožilca, tukaj smo upoštevali mnenje Državnotožilskega sveta, da se kot organ, ki je pristojen tudi za to zahtevo v določenih primerih doda državno tožilski svet oziroma ni več to generalni državni tožilec, pač pa državno tožilski svet, tako kot sodni svet pri sodnikih. Potem doda, se fizična in pravna oseba zasebnega prava, ki so, ki je zajeta v predmetu preiskave, če meni, da v aktu, s katerim se odredi parlamentarna preiskava za preiskavo te osebe ni izkazan javni interes. In pa, doda se še nov drugi odstavek, ki se glasi: ne glede na prejšnji odstavek lahko zahteva, da o skladnosti akta, s katerim se odredi parlamentarna preiskava z Ustavo in z zakonom odloči Ustavno sodišče, tudi preiskovanec, ki je bil določen z dokaznim sklepom preiskovalne komisije oziroma z njegovo dopolnitvijo, če meni, da akt s katerim se odredi parlamentarna preiskava nedopustno posega v njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine, in seveda preiskovanec lahko to zahtevo vloži v 30. dneh po sprejetju dokaznega sklepa. Oziroma njegove dopolnitve, rok 30 dni je pa že prej bil določen za preostale deležnike, ki lahko vložijo tako zahtevo.
To se pravi, ena bistvena stvar, ki jo uvajamo z novelo je torej naknadna ustavnosodna presoja akta o odreditvi parlamentarne preiskave za to, da imajo tisti, ki so s parlamentarno preiskavo lahko prizadeti, učinkovito pravno sredstvo, da lahko zaščitijo svoje pravice. Ob tem poudarjam, da novela nikakor ne vpliva na že obstoječe tekoče parlamentarne, postopke parlamentarnih preiskav oziroma delo obstoječih parlamentarnih komisij, preiskovalnih komisij in prav tako ne tiste, ki so v ustanavljanju, ker ne želim poslušati kakšnih očitkov, da to delamo za varstvo kogarkoli. Jaz tega ne delam za varstvo nikogar, želim pa zaščititi pravice državljank in državljanov, oseb zasebnega prava in tudi državnih organov, ki se znajdejo v parlamentarni preiskavi, da pač lahko svoje pravice učinkovito zaščitijo, ker tisto, kar se je zgodilo že, ko je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost oziroma, ko se je vršila, ko smo imeli ustanovljeno preiskovalno komisijo, ki je posegala v sodne postopke oziroma želela preverjati delovanje sodnikov, posameznih sodnikov, ne samo, da je neustavno, je celo sramotno za eno demokratično državo, kjer velja načelo delitve oblasti. Tako, da to je edini namen tega zakona in popolnoma nič drugega.
Potem kar se še spreminja je, da se dodaja določba glede poslancev, ki sodelujejo v preiskovalni komisiji, torej kateri poslanci smejo sodelovati v preiskovalni komisiji, ker nekateri pač imajo konflikt interesov in ne morejo. To obsežno določa 3. člen. Dodali smo še nekaj stvari oziroma bolj kot ne uskladili zadevo z Zakonom o kazenskem postopku. In pa dodali smo tudi pravno varstvo poslanca, ki sodeluje v preiskovalni komisiji, če se ga torej izloči, kdaj in kako in na kateri organ naj se obrne. Organ na katerega se lahko obrne je Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Na ta organ se torej lahko obrne poslanec, ki meni, da je neupravičeno izpadel iz preiskovalne komisije. Vsi amandmaji, ki so vloženi, sledijo v popolnosti predlogom in opozorilom Zakonodajno-pravne službe, ki kot pravim, jo izjemno spoštujem. In tisto, na čemer je pa v polovici temeljilo mnenje Zakonodajnopravne službe in se je nanašalo na predhodni postopek ustavnosodne presoje, pa ni več relevantno, ker se z amandmajem to tudi črta. Še enkrat, namen tega zakona je zaščititi človekove pravice in temeljne svoboščine tistih, ki se znajdejo v parlamentarni preiskavi, ki je izjemno pomemben institut nadzora Državnega zbora in ga ne smemo jemati zlahka oziroma zasledovati je treba dva cilja, učinkovitost parlamentarne preiskave in, da je usmerjena, da je usmerjena ciljno in pa seveda zamejena z ustavnimi in zakonskimi okviri. Po drugi strani pa seveda možnost dati vsem prizadetim, da se lahko obrnejo na določen organ, ki bo presojal, ali so bile njihove pravice s parlamentarno preiskavo, s tem ko so zajeti kot preiskovanci v parlamentarno preiskavo kakorkoli kršene.
Še enkrat, ne bi želela poslušati to kar se je pojavljalo v medijih, da se ščiti kogarkoli. Tukaj se ne ščiti nikogar. Ko boste izračunali vacatio legis, ki je normalen 15-dnevni in seveda to kdaj je bila ustanovljena, kdaj je bil sprejet akt v Državnem zboru o odreditvi nedavne preiskovalne oziroma parlamentarne preiskave in kdaj bo seveda ustanovljena komisija, boste videli, da zakon govori izključno in samo in temelji na predpostavki, govori o tem, o čemer sem jaz, kar sem sedaj, se mi zdi, dovolj na široko predstavila in da v bistvu sledi samo varstvu demokratičnih vrednot in pa človekovih pravic in temeljnih svoboščin in to je to. In bom z veseljem še kaj pojasnila, če se bo pojavilo še kakšno vprašanje.
Toliko zaenkrat z moje strani, hvala.
Hvala lepa.
Predsedujoča, jaz bi vas samo spomnil, da imamo zdaj še razpravo o zakonu, ki je vložen, ne o tistem, ki bo morda sprejet po tem, ko bodo izglasovani amandmaji. Tako da to opozorilo predsednice Državnega zbora je v tem delu popolnoma nekorektno; mi razpravljamo ta trenutek o zakonu o besedilu, ki je vloženo, amandmajski del bo prišel potem, ko bomo zaključili razpravo. Tako, da to bi predsednica državne...
Samo malo. / nemir v dvorani/ Trenutek. Saj bom jaz, saj bom jaz, lepo prosim. Gospod Tanko, mogoče niste v redu poslušali. Na začetku sem povedala, da obravnavamo skupaj, če je kdo proti. Nihče ni bil proti. Tako da nadaljujemo skupaj, skupaj razpravo.
Tako. Dalje. Postopkovno, izvolite.
Zdaj, spoštovana predsedujoča, glejte, kolega Tanko je čisto tako povedal kot je. Zdaj je predlagatelj, po navadi je to Vlada, zdaj je bila pa pač prva med enakimi. Razprava poslancev je pa nekaj drugega. Mi smo prej odločali o razpravi poslancev, da bomo vse skupaj obravnavali, in točno to, kar je kolega Tanko dejal. Zdajle se pa gospa Urška Klakočar Zupančič izmika mnenju Zakonodajno-pravne službe, ki je na 19 straneh raztrgala njen prvotni zakon, in je zdaj že kar govorila o amandmajih, ki sploh še niso sprejeti. Kaj pa, če boste v koaliciji oziroma v Svobodi glasovali proti amandmajem? Kaj pa pol? Tako, da dajte, prosim, vodite to sejo korektno. Hvala.
Samoumevno. Seveda jo vodim korektno. Brez, prosim, pretiravanj pa nekih napetosti. Glede na vodenje siceršnjih sej ali pa o tem, kaj vse si vi privoščite v razpravah, v stališčih, res nima vrednosti izgubljati besed in seveda ne bom tukaj absolutno reagirala.
Še eno postopkovno. Izvolite.
Hvala lepa.
Jaz tudi ne vem, kaj bi predsednica Državnega zbora pri obravnavi tega zakona rada poslušala, ne. / oglašanje iz dvorane/ No, no, postopkovno bo to, da bomo govorili o vsebini zakona ne o tem, kar bi predsednica Državnega zbora rada poslušala.
