Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam!

Začenjam 23. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost in mladino.

Obveščam vas, da kot nadomestna članica je danes z nami magistrica Nataša Avšič Bogovič, ki nadomešča poslanko Jožico Derganc, ter Sara Žibret, ki zaseda mesto iz kvote Poslanske skupine Svoboda.

S sklicem seje ste prejeli z eno samo točko, in sicer: Kako bomo izboljšali sistem vajeništva. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - KAKO BOMO IZBOLJŠALI SISTEM VAJENIŠTVA.

Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je 25. aprila letos vložila zahtevo za sklic nujne seje Odbora za izobraževanje, znanost in mladino z navedeno točko dnevnega reda. Gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. S sklicem so bili na sejo vabljeni vsi, ki so razvidni iz sklica; tega ne bi brala, ker vas je zelo veliko. Dodatno sem na sejo povabila še gospo Damjano Gruden, ravnateljico Srednje gradbene, lesarske in vzgojiteljske šole na Šolskem centru Novo mesto, ter gospoda Sebastjana Kruha, organizatorja praktičnega usposabljanja z delom na Srednji strojni šoli in na Šolskem centru Novo mesto.

Za predstavitev zahteve dajem najprej besedo predstavnici predlagatelja kolegici Alenki Helbl.

Alenka, izvoli.

Hvala za besedo.

Lep pozdrav vsem!

Res me veseli, da smo uspeli s to temo privabiti, da ste se odzvali vsi gostje. Čemu takšen naslov, Kako bomo izboljšali sistem vajeništva? Zato, ker vajeništvo že imamo, in zato, ker pač so odzivi, predlogi, želje in tudi v bistvu pravzaprav tudi mnogi vsebinski predlogi takšni, da je morda pa zdaj primeren čas, ko imamo pred sabo tudi Nacionalni program vzgoje in izobraževanja, da se dotaknemo tudi te teme. Torej, še enkrat najlepša hvala vsem gostom, da ste se odzvali. To kaže tudi na to, da si danes res želimo predvsem vsebinske razprave.

Ampak preden spregovorimo o samem vajeništvu, je morda priložnost tudi, da spregovorimo kratko o samem poklicnem in strokovnem izobraževanju. Namreč, če uporabim besede Darka Malija za razprave o poklicnem in strokovnem srednješolskem izobraževanju avgusta 2023, o izzivih in razvojnih ciljih poklicnega in strokovnega izobraževanja, je med drugim bilo tudi vprašanje: Pričakujemo zaton ali razcvet poklicnega in strokovnega izobraževanja, sta lahko torej dve poti. Zdaj ne bi na dolgo in široko, bomo v razpravi več o tem. Navsezadnje pa tudi v tem našem Nacionalnem programu vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023-2030 je zapisano naslednje, torej, pod Strateški cilj 3.2: Zagotavljanje kakovostnega in učinkovitega učenja in poučevanja ter trajnostno naravnanega sistema vzgoje in izobraževanja po celotnem sistemu. In pod ciljem tri zapišemo: Zagotoviti usklajenost pridobljenega znanja in spretnosti s potrebami gospodarstva in širše družbe ter celovitost poklicne izobrazbe dijakov in odraslih v poklicnem in strokovnem izobraževanju. In naštetih je kar nekaj ukrepov, torej, od omogočanja pogojev za povezovanje splošnega, strokovno teoretičnega in praktičnega znanja ter učenja z delom, potem omogočiti pogoje za učenje in poučevanje temelječe na učnih situacijah, ki izhajajo iz avtentičnih poklicnih in življenjskih situacij, povezovanje različnih vrst znanja in s tem razvoj poklicnih in ključnih kompetenc okrepiti povezovanje izobraževanja in gospodarstva, torej z namenom izmenjave in prenosa novih znanj. Opraviti evalvacijo načina vrednotenja pri praktičnem usposabljanju z delom in zagotoviti primerne pogoje za kakovostno učenje in poučevanje v različnih učnih okoljih tudi pri delodajalcih, za vse dijake in odrasle z upoštevanjem različnih potreb, zmožnosti in pričakovanj. Zdaj je zgodovina samega poklicnega in strokovnega izobraževanja tudi z razvojem vajeništva v Sloveniji, torej od dneva, ko smo postali samostojna država, vsem nam verjetno bolj kot ne znana. Morda omenim tukaj tudi to prenovo v letih 2007 in 2008, kjer so ta nova izhodišča za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja ter programov srednjega strokovnega izobraževanja prinesla pomembne spremembe. Torej, povezovanje splošnega strokovno teoretičnega in praktičnega znanja, poudarjanje pomena praktičnega usposabljanja z delom, uvajanje modela odprtega kurikula na način, da so pač torej prepuščali 20 procentov programskega prostora šolam, ki so lahko zapolnile v dogovoru s socialnimi partnerji v lokalnem okolju. No, ampak ob demografskem upadu, ki se je v srednjih šolah pričel izkazovati konec prvega desetletja novega tisočletja, ter nespremenjenem številu učiteljev v šolskem sistemu je bilo tudi razumljivo, da so šole želele ohraniti čim več ur pouka, tudi praktičnega, v svojem okviru. In šolski centri, ki so imeli priložnost izvajati praktični pouk v medpodjetniških izobraževalnih centrih s pomočjo strokovnjakov iz podjetij, so lažje sledili tehnološkim novostim, torej tako kot šole, bolj kot šole, ki te priložnosti pač niso imele. Hkrati se je celoten svet, ne le Slovenija, soočila s hudo gospodarsko krizo, ki je posegla praktično na vsa družbena področja in takrat je delež mladih brezposelnih ob naraščajočem številu deficitarnih poklicev vzbujal vse več zaskrbljenosti. Tudi Evropska komisija je tedaj že poudarjala, da ima poklicno izobraževanje in usposabljanje ključno gospodarsko vlogo, saj bo zagotavljalo visoko kakovost tehničnih večin ter dalo vrednost izobraževanju in vključevanju mladih na trg dela. No, in glede na razvoj v zadnjih treh desetletjih se torej ta zasnova tovrstnega izobraževanja in usposabljanja v Evropi spreminja, se vse bolj poudarja tudi pomen učenja, povezanega z delom in prakso na vseh ravneh kvalifikacij skozi vse življenje. In znanje, spretnosti in kompetence, ki jih zagotavljata poklicno izobraževanje in usposabljanje, se spreminjajo. Prav tako tudi pristopi poučevanja in učenja. Analize kažejo na vse večji poudarek na usposabljanju na delovnem mestu in v prakso usmerjenem učenju. In to se navsezadnje odraža tudi v reviziji nacionalnih učnih načrtov poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Torej, da je potrebno krepiti, v nekaterih primerih ponovno uvesti vajeništvo ter uporabo ocenjevanja prakse. Mi smo tudi v gradivu samem, ker smo pred tem dali, torej, smo v Državnem zboru prosili za raziskovalno nalogo o vajeništvu. In jaz zdaj tukaj ne bi ponavljala kot primer dobre prakse tudi na področju poklicnega izobraževanja primer Avstrije, kot morda nam najbližje, morda tudi najbolj poznane in tudi, bomo rekli temu, kar odlično organizirane. To je v gradivu, da ne bomo jemali časa, smo o tem tudi veliko razpravljali, ko smo se pripravljali na to sejo, ker smo se pač pogovarjali z vsemi deležniki, ki so vključeni, torej tako z gospodarstvom, obrtno zbornico, gospodarsko zbornico, s šolami, tudi učitelji, ki so v to vključeni. In torej od leta 2017 se je v Sloveniji možnost za poklic usposabljati tako v šolski kot v vajeniški obliki in vajeništvo je torej del sistema triletnega poklicnega izobraževanja, kjer je vajenec 50 procentov izobraževalnega programa v šoli, drugih 50 pa na praktičnem usposabljanju pri delodajalcu. Tu je seveda zelo pomembno in tu je velik poudarek tudi pri teh tako imenovanih socialnih partnerstvih, torej različne inštitucije, ki sodelujejo, ki so vključene v to. In tako smo vajeništvo pravzaprav v šolskem letu 2017/2018 začeli poskusno izvajati na petih šolah. To se je zdaj povečalo in danes se v vajeniški obliki izvaja 21 različnih izobraževalnih programov srednjega poklicnega izobraževanja, in sicer na 18 šolah. In v začetku februarja tega leta sem sama tudi na ministrstvo naslovila pisno poslansko vprašanje, s katerim smo torej želeli pridobiti vpogled v trenutno stanje na področju vajeništva. Iz odgovora ministra izhaja, da se število dijakov, ki so vključeni v sistem vajeništva, vsako leto povečuje. Glede na to, da so bili pač v prvem letniku vajeništva zgolj dijaki prvih letnikov, se torej zdaj iz prvega leta 2017/2018, kjer je bilo 59 dijakov, jih je v tem šolskem letu 547 v programu, torej v obliki vajeništva. Torej, glede na te podatke, ki smo jih pridobili z ministrstva, pa tudi z raziskovalno nalogo, smo se pogovarjali tudi z ravnatelji, učitelji nekaterih šol in vsi so se pravzaprav strinjali, da je bila uvedba sistema vajeništva še kako potrebna. Predstavljene so bile izkušnje, podali so tudi predloge, priporočila, s katerimi bi v prihodnje bolje razvili obstoječi sistem. Namreč, izpostavljajo potrebo po več možnosti pri fleksibilnosti izvajanja tako imenovanega odprtega kurikula, pri čemer se je potrebno prilagajati stanju na trgu dela, torej tudi prilagajanju potrebam delodajalcev. Še vedno v bistvu nimamo jasno opredeljene vizije razvoja vajeniške oblike ter načrta uvajanja novih izobraževalnih programov in šol, zato je tudi potrebno izdelati. Zakon o vajeništvu tudi ne določa natančnih vlog posameznih deležnikov in njihove odgovornosti, v kolikor bi bile pač te naloge jasno opredeljene bi bila tudi odgovornost lažje opredeljena in tudi sama odgovornost lažje opravljena. Potem tudi v 14. členu Zakona o vajeništvu so opredeljene naloge Komisije za spremljanje izvajanja vajeništva. Komisija namreč na podlagi pridobljenih poročil šol pa pristojnih zbornic, vajencev, mentorjev in zaposlenih delavcev pripravi letno poročilo o izvajanju vajeništva v preteklem letu in ga posreduje ministrstvu, pristojnemu za izobraževanje. Obravnava tudi vprašanja v zvezi z izvajanjem določb zakona, oblikuje skupna stališča oziroma mnenja, ki imajo naravo priporočila za enotnejše in učinkovitejše izvajanje vajeništva, daje tudi pobude za nove sistemske rešitve in predloge ukrepov. Na tem področju izvajalci torej pri tem opozarjajo na premajhno aktivnost same komisije. Po mnenju šol je torej potrebno urediti tudi status vajenca in njegovo zavarovanje ter prilagoditi financiranje vajeniške oblike izobraževanja. Tukaj je bilo tudi posebej izpostavljeno izvajanje vajeništva v Slovenski vojski. Tudi število delodajalcev, vključenih v vajeništvo, se od leta 2017 povečuje, od prvotnih 35 v prvem letu 2017/2018 jih je v tem letu vključenih, po podatkih Gospodarske zbornice in podatkih Obrtne zbornice, 228. Tudi minister za vzgojo in izobraževanje doktor Darjo Felda je v odgovoru na moje pisno poslansko vprašanje zapisal: "Poudariti želimo, da ključni ukrepi za spodbujanje večjega zanimanja učencev osnovnih šol za vajeništvo niso omejeni zgolj na področje izobraževanja. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje si prizadeva za večjo vlogo delodajalcev pri ustvarjanju privlačnejših pogojev dela in zaposlovanja z višjimi nagradami za vajence ter drugimi ukrepi za dvigovanje ugleda obrtnikov in podjetnikov v družbi. Tudi pri delodajalcih, kjer smo se pogovarjali in se sami vključeni v sistem vajeništva, je bilo povedano, da je bila uvedba sistema vajeništva dobra. Predstavili so tudi dosedanje izkušnje ter podali predloge in priporočila. Tudi tukaj bi izpostavila morda najpomembnejše, bodo pa seveda tudi sami še več povedali. Glede na potrebna znanja zaposlenih v gospodarstvu in hitrega tehnološkega razvoja je pomembno pridobivanje strokovnega kadra, tako mentorjev pri delodajalcih, kot učiteljev strokovnih predmetov na šoli. Tudi tukaj je bilo pomembno vprašanje, kako samo obliko vajeništva še dodatno smiselno izvajati. Torej, na podlagi temeljite razprave vseh deležnikov, pripraviti torej tudi vizijo vajeništva in tudi delodajalci sami menijo, da je potrebno urediti status vajenca. Torej, tukaj sledimo tudi temu, da bi debirokratizirali vse postopke, kar je povezano tudi s samim financiranjem, torej z zagotavljanjem dodatnih oziroma zadostnih finančnih sredstev. Bili so predlogi o oblikovanju sklada v katerega svoj delež vlagajo tako delodajalci kot država. Tudi v Evropski zvezi za vajeništvo, ki deluje pod okriljem Evropske komisije in je bila ustanovljena leta 2013, so pred kratkim zapisali: Sistemi poklicnega izobraževanja in usposabljanja s poudarkom na usposabljanju na delovnem mestu so dokazano učinkoviti pri omogočanju prehoda mladih na trg delovne sile in z izmenjavanjem učenja in dela vajenec razvije spretnosti in znanja, ki jih iščejo delodajalci. To koristi podjetjem, ki imajo tako boljši dostop do usposobljenih delavcev. Običajno si 60 do 70 procentov vajencev zagotovi zaposlitev takoj po zaključku usposabljanja. Podjetja, ki izvajajo vajeništvo pa običajno povrnejo svoje naložbe usposabljanja do konca obdobja usposabljanja ali kmalu po njem.

Kako je torej v Sloveniji? Na centru za poklicno izobraževanje so po opravljeni raziskavim ta vir smo našli tudi v gradivu Motivacija za vajeništvom, namreč je raziskava pokazala, da je treba vložiti dodatno energijo v razvoj dejanskega partnerskega odnosa med šolami in podjetji. Torej, tukaj govorimo o pomenu socialnega partnerstva, kjer podjetja ne bodo zgolj prejemala navodil šol, ampak bodo dejaven partner pri oblikovanju načrta izvajanja vajeništva. Podjetja bodo na ta način bolj motivirana za sodelovanje in prevzemanje odgovornosti za razvoj svojih vajencev. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi zbornice kot promotorji vajeništva. Torej, dodatno je potrebno preučiti status vajenca, da bo pač prilagojen razmeram v slovenskem prostoru in jasno morajo biti opredeljene prednosti in priložnosti, ki jih vajeništvo ponuja. Potrebno je preučiti tudi možnosti za večjo participacijo vajencev pri načrtovanju praktičnega izobraževanja in usmeriti pogled na njihov širši karierni razvoj.

Zdaj, kar se tiče financiranja, podatki, to imate tudi v raziskovalni nalogi je zapisano, torej za šolsko leto 2023/24 bodo delodajalci, ki imajo sklenjene vajeniške pogodbe prejeli sredstva za izvajanje praktičnega usposabljanja z delom s strani Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport s ciljem zagotoviti kakovostna učna mesta v podjetjih in spodbujanja, da sodelujejo v procesu priprave prihodnjih kadrov za potrebe gospodarstva. To je bilo povedano tudi na Obrtni zbornici. Ministrstvo pristojno za gospodarstvo, torej v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije in Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije tudi sofinancira ukrep spodbujanja poklicnega in strokovnega izobraževanja v vajeniški obliki. V kolikšni meri, bodo predstavniki povedali. Delodajalci, ki so se odločili za sodelovanje pa pri poskusnem uvajanju vajeništva so bili sicer upravičeni do sofinanciranja. Sredstva, ki pa jih namenja ministrstvo, so pa v nadaljevanju, torej so v tem času nižja, kot so bila v preteklosti, ko so delodajalci prejemali tudi sredstva preko javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije.

Jaz sem zdaj na hitro preletela torej ta predlog za sklic te seje, se veselim razprave. Mi smo se pa odločili tudi, glede na vso vsebino in glede na pogovore z vsemi, ki so torej partnerji v tej obliki izobraževanja in da v tem vidimo tudi priložnost, da se pogovorimo o trenutnem stanju na področju vajeništva in se dogovorimo o nadaljnjih korakih za izboljšanje in razvoj tega izjemno pomembnega področja predlagali tudi tri sklepe. Jih bom kar zdaj prebrala, pa bomo se kasneje o tem še pogovorili.

Torej, Odbor za izobraževanje, znanost in mladino poziva Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, da v roku enega meseca pristopi k takojšnjemu dialogu vseh deležnikov, ki sodelujejo pri izvajanju vajeništva z namenom optimizacije virov in pripravi dogovorjen načrt ukrepov. Torej, od organizacije natančno določene naloge od posameznih deležnikov, torej odgovornosti. Financiranje oziroma zagotavljanje zadostnih finančnih sredstev za izvajanje ureditev statusa vajenca in njegovega zavarovanja in krepitev strokovnega kadra v šolah in pri delodajalcih.

Drugi sklep, da Odbor za izobraževanje, znanost in mladino poziva Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, da pozove Komisijo za spremljanje izvajanja vajeništva k doslednemu opravljanju svojih nalog določenih v Zakonu o vajeništvu in k aktivni podpori vsem izvajalcem vajeništva.

In tretji sklep, torej Odbor za izobraževanje, znanost in mladino poziva ministrstvo, da o delu na področju vajeništva tudi poroča matičnemu odboru.

Ti trije predlagani sklepi so takšni da mislim, da so sprejemljivi tudi za ministrstvo in za vse, torej deležnike, in da naredimo korak naprej tudi v skladu s tem, kar je zapisano v nacionalnem programu za, torej vzgoje in izobraževanja in da se teh korakov lotimo in pristopimo k temu čim prej, tudi glede na stanje. Na trgu dela, glede na to, da pač vajeništvo samo še vedno ni dovolj promovirano, prinaša pa veliko ugodnosti za vse tiste, ki se odločijo za neko poklicno izobraževanje in želijo torej pridobiti poklic. Hvala lepa.

Hvala lepa tudi tebi.

Zdaj bom pa na prošnjo zaradi kasnejših drugih obveznosti dala najprej besedo gospodu Marku Lotriču, predsedniku Državnega sveta, pa tudi malček opravičila, ker baje, da so bile neke nevšečnosti v zvezi s pošiljanjem vabil.

Izvolite.

Hvala lepa. Hvala lepa spoštovana predsednica.

Poslanke in poslanci Državnega zbora, državni sekretar, gospe in gospodje!

Hvala lepa, da se ukvarjate pravzaprav s tako pomembno temo, kot je vajeništvo.

Naj za začetek povem, da tukaj sedim ne kot predsednik Državnega sveta, tokrat v imenu Državnega sveta, niti ne komisije, ker te teme Državni svet še ni obravnaval, jo bo pa z veseljem, ko bo seveda gradivo prišlo na našo komisijo, ki jo vodi gospod Branimir Štrukelj, s katerim sva se tudi pogovarjala o tej temi ravnokar, ampak vendarle pa iz stališča, da zelo že od samega začetka intenzivno spremljam seveda vajeništvo in pa spremljam tudi nenazadnje sam potek izobraževanja vajencev v podjetjih.

Pa mi dovolite, da povem moje mnenje, in sicer za to uspešno izvajanje vajeništva v Sloveniji je ključno medsebojno sodelovanje seveda vseh partnerjev, vseh akterjev, ki so tukaj od ministrstev, izobraževalnih institucij, delodajalcev oziroma pač podjetij, da bo vajeništvo v praksi res se lahko izvajalo.

Pomembno je natančno določiti vse vloge in odgovornosti vseh sodelujočih, saj to zagotavlja jasnost in usklajenost pri izvajanju nalog ter omogoča učinkovito sodelovanje in določa odgovornost vsakega posameznika ali organizacije za dosego končnega cilja.

Da bo sistem vajeništva uspešen je pomembna tudi komunikacija s širšo javnostjo. Na državni ravni ni še jasno opredeljeno kdo naj bi bil nosilec promocije vajeništva. Trenutno to vlogo poskušata prevzeti obe zbornici, tako Obrtno podjetniška zbornica kot Gospodarska zbornica Slovenije, potem pa seveda v sodelovanju s posameznimi šolskimi centri oziroma šolami. Promocijo vajeništva bi morali urediti sistemsko in enotno, da bo jasno kaj storiti. Za promocijo in izvajanje vajeništva, bi bilo potrebno vzpostaviti tudi sistemsko financiranje, ki ne bi smelo biti omejeno na določeno programsko območje oziroma obdobje ali sam projekt, temveč bi pač potrebno organizirati to financiranje dolgoročno. Vajeniška oblika izobraževanja zahteva tesno sodelovanje med šolami in delodajalci, ne samo pri izvedbi izobraževanja in usposabljanja, temveč tudi pri oblikovanju učnih vsebin in načrtovanju samega poteka vajeništva. Tam, kjer je sodelovanje med šolo in delodajalci dobro tam je tudi večji interes in večji vpis v vajeniški sistem.

Prednosti vajeniškega sistema je zagotovo hitrejši in lažji prehod iz šole v sam delovni proces. Za podjetja vajeništvo predstavlja pa priložnost, da se aktivneje vključijo že v sam razvoj kadrov v zelo zgodnji fazi, takoj že po osnovni šoli. S tem lahko gospodarstvo pomembno vpliva na preseganje problematike pomanjkanja ustreznega kadra. In če dodam še problem severovzhodne Slovenije zaradi odhoda mladih v tujino, potem vidimo, da ima vajeniški sistem izredno pozitivne vplive tudi na celotno družbo.

Vajeniška oblika izobraževanja je primerna za večino poklicev in panog, zato bi ga bilo dobro razširiti tudi na nižje poklicno izobraževanje. Omogočiti bi ga morali povsod tam, kjer je izkazan interes tako delodajalcev kot seveda ostalih udeležencev.

Pri prenovi Zakona o vajeništvu pa bi podal štiri predloge. In sicer prvi je spodbujanje kroženja med podjetji v času vajeništva. S tem vajencem omogočimo pridobitev širšega pogleda, da, bom rekel, v nekem podjetju ne pridobijo samo znanje zelo specifično, ampak s tem ga bistveno lahko razširijo. Potem možnost prilagajanja programa vajeništva, da ta ne sme biti tog, saj potrebe so zelo raznolike. Prilagajanje časa trajanja vajeništva, in sicer krajše obdobje trajanja vajeništva v prvem letniku ter podaljšanje časa v zaključnem letniku. Verjetno se zavedamo, da neko prisotnost, 14-dnevna prisotnost zagotavlja oziroma ne zagotavlja, bom rekel, tistega kar želimo doseči z vajeništvom, ampak povzročena vseh straneh eno obilico dela, rezultata pa pač ni. In na koncu bi bilo smiselno opraviti tudi analizo vsakega poklica posebej, seveda pa tudi novih.

Velik doprinos bi pomenile nepovratne spodbude podjetjem, ki se ukvarjajo in se želijo ukvarjati z mladimi. Veliko pozornosti bo potrebno nameniti tudi mentorjem za in pa njegovemu prenosu izobraževanja. Mentorji so prisotni tako seveda v šolskem izobraževalnem sistemu, kot pa tudi v podjetjih. Okrepiti to znanje mentorjev s pedagoško andragoškim znanjem in pa uspeh vajeniškega načina izobraževanja je nedvomno odvisen od angažiranja vseh vpletenih strani, saj zahteva en skupen napor in predanost pri izvajanju ter stalno prilagajanje novim izzivom. Poleg tega je ključnega pomena tudi hitro odzivanje na spreminjajoče se razmere in situacije, saj se tako lahko zagotovi aktualnost in ustreznost vajeniških programov tako v družbi, v podjetjih in povsod, kjer rabimo. Tudi pridne in marljive roke. Hvala lepa za to priložnost.

Hvala lepa tudi vam.

Zdaj pa dajem besedo državni sekretarki gospe Jasni Rojc z Ministrstva za vzgojo in izobraževanje.

Izvolite.

Hvala lepa.

Lep pozdrav vsem prisotnim!

Jaz bom v svojem razmišljanju pač naslovila tudi nekatere slabosti, ki nastajajo z vajeništvom. Predvsem bi pa na začetku še enkrat poudarila, da je vajeništvo le izvedbeni model srednjega poklicnega izobraževanja. Torej, ne gre za posebne programe, ampak gre samo za obliko izvedbe srednjega poklicnega izobraževanja in nimamo niti konkretnih rezultatov oziroma primerjav, ki bi govorili o tem, da je usposabljanje v vajeniški obliki boljše ali pa slabše od tako imenovane šolske oblike, ki tudi vključuje usposabljanje pri delodajalcih. Zato mogoče ne bi bilo slabo, da vemo, o čem govorimo, nekaj uvodnih besed da razčistimo tudi te pojme.

V Sloveniji je poklicno izobraževanje urejeno po dualnem sistemu v celoti. Dualni sistem je namreč vsak tisti izobraževalni sistem pri katerem je predvideno pri izvedbi programa sodelovanje šole in pa podjetja, torej tako šolska kot vajeniška oblika sodita v tako imenovane dualne sisteme. Za bolj objektivne primerjave je mogoče primerno pregledati končno poročilo, ki je bilo napisano v projektu ALGO v okviru strategije EU za alpsko regijo in ima naslov Dualni sistemi v regijah območja Alp, ki poleg Avstrije, ki je v raziskovalni nalogi pač predvsem poudarjena, so pač še pregled držav kot Francija, Nemčija, Italija, Liechtenstein, Švica in pa Slovenija. In tukaj notri je pač naslovljeno tudi vajeništvo v teh državah. In tudi iz tega poročila se vidi, da v določenih primerih, ko mi govorimo o šolski obliki, na primer pri usposabljanju mi v /nerazumljivo/, imamo v Avstriji recimo tudi v misih mogoče tako oni to pač obravnavajo kot vajeniško obliko in podobno. Torej take enostavne primerjave niso vedno čisto relevantne, če zadeve ne pogledamo širše.

Skratka, z zakonom je določeno za celotno srednje poklicno izobraževanje, da mora v poklicnem izobraževanju šola sodelovati s podjetjem oziroma z delodajalcem, z izobraževalnimi programi pa je potem določeno, da mora dijak opraviti najmanj 24 tednov praktičnega usposabljanja pri delodajalcu. Dijak, ki se praktično izobražuje pri delodajalcu ima lahko individualno učno pogodbo, s katero se lahko praktično izobraževanje podaljša do 52 tednov v treh letih, hkrati pa se zmanjša praktični pouk v šoli. Torej, ta izvedbeni model torej lahko variira za isti program. Dijaki in delodajalci pa se v praksi le v omejenem obsegu odločajo za sklepanje individualnih pogodb. Zakaj to poudarjam? Zato, ker premalo mogoče govorimo o tem, da število vajencev ni fiksno, tako kot je na začetku leta, ampak tudi številke, ki ste jih pravilno posredovali in smo jim mi dejansko, kot ministrstvo posredovali na vaše poslansko vprašanje, stalno varirajo. Torej, mi spodbujamo in omogočamo, da se tudi nekdo, ki se vpiše v šolsko obliko, v narekovajih, lahko med letom, če imamo soglasje delodajalca, če je pripravljenost, preide na vajeniško obliko in obratno. Vendar se za prehod v vajeniško obliko kljub spodbujanju tudi med šolskim letom odloča relativno malo dijakov, predvsem pa delodajalcev.

Če gremo še malo nazaj zato, ker velikokrat poslušamo tudi v javnosti v bistvu nekoč smo vajeništvo imeli in imamo nekako, skoraj malo za romantiko in nostalgijo se to vedno omenja. Je treba povedati, da v bistvu smo ga res imeli v letih od 1996 do 2006, vendar pa ni bilo interesa med mladimi, tudi med delodajalci ne veliko, predvsem pa se je takrat kot težavo pojavljalo pogosto neizpolnjevanje zakonskih obveznosti do vajencev s strani delodajalcev. Torej, to je bila tista ena osnovnih težav. Vzporedno s pripravo zakona, ki ga imamo danes, so za to s strani Ministrstva za vzgojo in izobraževanje potekala prizadevanja za podpis zaveze za vajeništvo, ki bi bila podpisana po zgledu evropskega zavezništva za vajeništvo med vsemi ključnimi deležniki pri izvajanju vajeništva, vendar ni prišlo do podpisa te zaveze. Torej, prave zaveze v bistvu ni bilo na strani vseh socialnih partnerjev.

Delovna skupina v katero so bili vključeni predstavniki delodajalcev, torej zbornice, sindikatov, ministrstev, pristojnih zbornic za področje izobraževanja, dela in gospodarstva, pa tudi Centra Republike Slovenije za poklicno izobraževanje je takrat pripravila Predlog Zakona o vajeništvu, ki ureja ključna vprašanja glede statusa vajenca, pravic in obveznosti delodajalcev, šol, delodajalskih organizacij ter ministrstev. Večina deležnikov je podpirala uvedbo vajeništva in sprejem zakona. Razhajanja pa so bila predvsem glede statusa vajenca, višine nagrade vajenca, zaščite vajenca pogojev, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki bo mentor vajencev, predvidenih nosilcev stroškov vajeništva ter vloge šol in zbornic. Torej, zato morda tudi zakon z vsemi pomanjkljivostmi, ki jih danes omenjate in v bistvu ta ista vprašanja ostajajo tudi danes odprta. Izhodišče Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, da bi imel vajenec status zaposlene osebe, kot ga ima v večini tistih držav, po katerih se zgledujemo in jih dajemo nekako kot tiste, ki bi se jim morali pač približati, ni dobilo podpore med socialnimi partnerji. Zato ima tudi pri nas v bistvu še vedno, predvsem se to potiska na šolsko področje, govorimo o dijakih vajencih. In tukaj smo šli v bistvu z zakonodajo na področju dela celo korak nazaj, ker v Zakonu o delovnem razmerju, ki je veljal do leta 2013, so bili urejeni tudi vajenci. V novem zakonu o delovnih razmerjih, torej v ZDR-1, pa so vajenci v celoti izpuščeni, razen v dveh členih, to je 191. pa 211. člen, kjer se predvsem v bistvu govori o zaščiti pa prepovedi opravljanja del, ker gre tukaj za mladoletne osebe in podobno. Torej, vse ostalo je pa bilo izpuščeno. Ministrstvo v bistvu za delo takrat ob pripravi Zakona o vajeništvu nekako ni bilo naklonjeno temu, da bi se Zakon o delovnem razmerju ponovno odpiral in da bi se ta status pač uredil drugače, zato je pač ostalo tako, kot je. Zbornice in Ministrstvo za gospodarstvo pa tudi takrat niso podprli v bistvu nekako ideje oziroma nekako pobude Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, da bi lahko tudi medpodjetniški izobraževalni centri izvajali izobraževanje v vajeniški obliki, kot je to na primer urejeno prav v Avstriji. Namreč, v čem je v bistvu dodana vrednost medpodjetniških izobraževalnih centrov? Torej, pri nas so se, danes imamo 22 medpodjetniških izobraževalnih centrov, ki sicer so zelo raznoliki po obsegu, pa tudi po obsegu dejavnosti, vendar je kar nekaj takih, ki dejansko poustvarjajo oziroma dajejo možnost spoznati dijakom celotne delovne procese na nekaterih področjih. V njih so zaposleni mojstri, medpodjetniški izobraževalni centri, da sodelujejo v tesnih navezavah z gospodarstvom, torej, noter v bistvu lahko gre dijak skozi celoten delovni proces, vse faze, kar morda manjši delodajalci težko zagotovijo, kajne. Tako da v bistvu tudi to je eden od razlogov, zakaj je Ministrstvo za izobraževanje še danes naklonjeno temu, da bi se lahko izobraževanje v vajeniški obliki, torej z veliko več praktičnega usposabljanja izvajalo tudi v medpodjetniških izobraževalnih centrih. Zakon o vajeništvu je bil potem sprejet maja 2017, po res dolgotrajnem usklajevanju, in uvaja vajeniško obliko izobraževanja v srednjem poklicnem izobraževanju poleg šolske oblike. In pilotna generacija se je začela izobraževati s 1. septembrom 2017, torej v letu 2017/2018 smo imeli prve letnike tudi po vajeniškem sistemu. Center za poklicno izobraževanje je strokovno spremljal in usmerjal šole prve generacije vajencev, ki je izobraževanje zaključila potem septembra 2020, in je tudi pripravil evalvacijo izvajanja vajeništva. Poročilo je po predhodni obravnavi na Svetu za kakovost in evalvacije pri Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, ki je k poročilu podal pozitivno mnenje, februarja 2021 obravnaval Svet Republike Slovenije za poklicno in strokovno izobraževanje in ga je sprejel kot strokovno zelo dobro pripravljenega. Poročilo ugotavlja, da ima vajeništvo potencial, da se vzpostavi kot dodatna oblika izobraževanja, ki tesno povezuje sfero izobraževanja, sfero dela, to poročilo je tudi javno objavljeno na internetu. Tukaj bi zdaj omenila v bistvu še vlogo socialnega partnerstva, ker brez socialnega partnerstva v bistvu celotnega poklicnega in strokovnega izobraževanja ne bi imeli. Zato imamo tudi poseben zakon, ki ureja področje poklicnega in strokovnega izobraževanja, in je potem nekako v tej smeri pripravljen tudi Zakon o višjem strokovnem izobraževanju. Torej ločeno od recimo Zakona o gimnazijah, Zakon o osnovnih šolah, tistega, ki ureja splošno izobraževalni del našega sistema. Zdaj, v poklicnem in strokovnem izobraževanju to socialno partnerstvo dejansko uresničujemo v celotnem procesu tako pri načrtovanju. Torej, tukaj imamo različne področne odbore za pripravo poklicnih standardov za posamezno področje, kjer so vključeni strokovnjaki, ki jih predlagajo zbornice, delodajalska združenja, poklicna združenja, sindikati, neprofitne organizacije in pristojna ministrstva. Torej, že tukaj imamo vpete praktično vse predstavnike socialnih partnerjev, potem imamo programiranje na državni ravni. Torej tukaj gre za izobraževalne programe s področja poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki se sprejemajo na strokovnem svetu, že omenjenem, Republike Slovenije za poklicno in strokovno izobraževanje, v katerem so zastopani predstavniki ravno tako vseh socialnih partnerjev, in potem imamo tudi to programiranje na lokalni ravni, kjer so predstavniki lokalnega gospodarstva vključeni vsaj v oblikovanje odprtega dela kurikula. To pomeni vsaj 20 procentov izobraževalnega programa. In potem seveda imamo tudi socialno partnerstvo v celoti uresničeno pri izvajanju poklicnega in strokovnega izobraževanja, kjer se del programa v vajeniški ali v šolski obliki izvede pri delodajalcih kot praktično usposabljanje dijakov oziroma kot praktično izobraževanje študentov višjega strokovnega izobraževanja. Gospodarstvu je z zakonoma, ki urejata poklicno in strokovno izobraževanje, torej na srednješolski in višješolski stopnji, omogočeno, da neposredno sodeluje v izvajanju izobraževalnega programa, in sicer tako pri določanju vsebin programa kot pri praktičnem usposabljanju dijakov z delom oziroma pri praktičnem izobraževanju študentov višjih strokovnih šol. Torej pri dijakih je v treh letih najmanj 24 tednov takega izobraževanja, pri študentu višjih strokovnih šol, torej v dvoletnih študijskih programih, pa 20 tednov v dveh letih. V vajeniški obliki izobraževanja se v bistvu zgodi to, da se vsaj polovica, torej 50 procentov do 60 procentov tudi izobraževalnega programa izvede kot praktično usposabljanje. Z delom torej pridemo na okvirno 53 tednov v treh letih, kar je v bistvu že nezanemarljiv del, vendar se pri tem stalno pojavljajo seveda tudi nekako pričakovanja po nekem, kot je bilo že rečeno, stalnem financiranju in različnih pogledih na to, kdo bi bil dolžan financirati to praktično usposabljanje z delom. Namreč, v prehodnem obdobju je bilo torej, in sicer to je bilo mislim, da do decembra 2021, je bilo sofinanciranje delodajalce nekako rešeno tako, da so te stroške pač krili obe ministrstvi, torej ministrstvo, pristojno za izobraževanje, in pa ministrstvo, pristojno za gospodarstvo, zdaj se je pa to prehodno obdobje izteklo. In kot pravim, po zgledu evropskih držav nekako se je pričakovalo, da prevzamejo določeno breme nase tukaj tudi delodajalci. Ta zadeva dejansko ni urejena sistemsko. Imamo pa... zato pač rešujemo v bistvu te zagate tudi preko evropskih sredstev, preko različnih projektov, kjer pa dejansko financiranje poteka. Nekaj podatkov imam tudi s sabo in imamo tudi v bistvu poznane tudi že podatke o novi evropski perspektivi, kako se bodo zadeve financirale za naprej.

Zdaj, kar se tiče pa izvajanja vajeništva, bi povedala pa samo to, da po obsežni prenovi izobraževalnih programov srednjega poklicnega izobraževanja v letih 2016 do 2022, ki je omogočala izvajanje tudi v vajeniški obliki, je vajeništvo omogočeno za vse izobraževalne programe srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja, torej vse programe, ki jih imamo, se lahko izvajajo poleg šolske tudi v vajeniški obliki. Zdaj, kot pravim, število vajencev se tudi med šolskimi leti spreminja, zaradi tega, ker je možen ta prehod tam, kjer šola pač omogoča oziroma so delodajalci pripravljeni tudi na sklepanje individualnih pogodb. Zdaj pa je pa res, da podatki tudi za večletno obdobje kažejo, da se širjenje vajeniških programov, torej mi jih razpisujemo od začetnih pet do zdaj že 21 programov, ki se izvajajo v vajeniški obliki. Torej, ti večletni podatki kažejo to zanimivo sliko, da kljub temu, da imamo vedno več programov, ki omogočajo pač izvedbo v tej obliki, nimamo višanja, tako velikega višanja števila dijakov, ki bi se odločali za tako obliko šolanja. Zdaj trenutno se teh 21 programov izvaja na 18 šolah, jih pa ne bi naštevala, ker mislim, da so bile tudi v gradivu, če se ne motim.

Mogoče še nekaj podatkov, kar se tiče komisije, ker je bila omenjena Komisija za spremljanje izvajanja vajeništva. Ministrstvo je imenovalo komisijo leta 2019, ki je na podlagi na podlagi pridobljenih poročil šol, pristojnih zbornic, vajencev, mentorjev in zaposlenih delavcev pri delodajalcih vsako leto pripravila poročilo o izvajanju vajeništva in ga potem predala ministrstvu. Obravnavala je tudi vprašanje v zvezi z izvajanjem določb Zakona o vajeništvu in oblikovala skupna stališča oziroma mnenja, ki imajo naravo priporočila za enotnejše in učinkovitejše izvajanje vajeništva ter dala pobudo za nove sistemske rešitve in predloge ukrepov na področju vajeništva, da komisija sestavljajo predstavniki Ministrstva za izobraževanje, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve, predstavnika Gospodarske zbornice, Obrtno podjetniške zbornice Slovenije, predstavniki delodajalcev, predstavniki sindikatov, predstavniki srednjih šol, ki izvajajo vajeniško obliko izobraževanja. Tej komisiji je potekel mandat in je minister, naš minister, zato februarja letos pozval inštitucije k podaji predlogov za imenovanje novih članov v komisijo; imenovanje še ni bilo izvršeno, namreč čakamo še predstavnika delodajalcev, ki ga morata usklajeno imenovati obe zbornici. Vse ostale predloge smo že prejeli, torej čakamo še predlog zbornic, tako predvidevamo, da bomo pač ta predlog dobili čim prej in da bo že v tem mesecu ta komisija v novi sestavi imenovana in bo nadaljevala z delom.

Zdaj pa mogoče še o težavah, ki se nam pojavljajo na terenu. Trenutno je zanimanje za vajeništvo višje med delodajalci kot dijaki, vendar se pa ta slika stalno spreminja, odvisno na stanje pač v gospodarstvu in tudi na potrebe posameznih delodajalcev. Zdaj razlogi za nizko zanimanje dijakov, ki jih pač zaznava ministrstvo tudi po poročilih šol in podobno, je to, kar je na prvem mestu, to kar je že bilo omenjeno, vajenec je po statusu dijak, torej nima enakih pravic kot morda vajenci po drugih državah. Potem, višina vajeniške nagrade je prenizka in vajenec jo prejme samo za čas, ko se praktično usposablja z delom. Na primer v Avstriji, da ostanemo pri isti državi, vajenec prejema praktično celo leto, vsak mesec dohodek, prejme pa tudi 13. dostikrat tudi 14. plačo, torej, obravnavan je kot delavec. Poleg tega je pri nas še vedno v družbi žal nizek ugled nekaterih poklicev. Poklici, nekateri poklici pač imajo nizke plače, prepogosto se pa sliši tudi o kršenju pravic delavcev. In to so vsi elementi, ki nekako, kot opažamo, dijake odvračajo od tega, da bi se odločali recimo, kako bi rekel, bolj odločno že takoj po osnovni šoli za poklicno pot. Namreč, šolsko obliko nekako imajo, so bolj vpeti v šolsko delo in zato nekako imajo občutek varnosti, tudi v smislu možnosti, lažje možnosti nadaljevanja izobraževanja. Torej, formalno imajo vsi enako, ampak če si ti bolj vpet v šolsko delo, si običajno bolj v stiku s šolo. In to se nam dogaja, v bistvu je pojav zelo zanimiv, da se nam zelo malo tudi dijakov, ki gredo na poklicne šole zaposluje, ampak jih večina nadaljuje potem v programih poklicno tehniškega izobraževanja in potem celo naprej, v študiju. Zdaj, če lahko malo razširim, je težava mogoče ne samo v poklicnem izobraževanju, tudi v strokovnem izobraževanju. Tipičen primer, zdravstveni kader, ki ga primanjkuje. Stalno povečujemo število vpisnih mest, šole so polne, vendar se zaposluje le okrog 30 procentov v teh poklicih ali pa vsaj nadaljuje študij v teh istih smereh, vse ostalo gre pa v druge smeri. Torej, tukaj imamo zdaj seveda en tak, kako bi rekli, zelo, zelo zapleten moment: po eni strani si prizadevamo za čim višjo izobrazbo in čim več znanja in usmerjamo, spodbujamo dijake, da se čim več izobražujejo, čim dlje izobražujejo, po drugi strani, ja, se pa zavedamo, da nam pa manjka poklicev. Tako da tukaj v bistvu je zelo kompleksno vprašanje, kaj je zdaj prav, kaj je narobe, kaj je dobro, kaj ne.

Tu bi mogoče še omenila, da izsledki evalvacijskega poročila CPI, ki so nam podlaga za nadaljnje aktivnosti pri krepitvi vajeniškega modela, v bistvu jih nekako že izvajamo. In sicer, omenjen je bil osnutek predloga šele nacionalnega programa, ki je konceptualen dokument in ki v bistvu samo konceptualno postavlja nastavke oziroma sploh ni sprejet tako, bom rekla, ni bil še niti strokovno preučen, ampak naj bi postavljal nastavke, operacionalizacije in konkretni ukrepi pa naj bi bili postavljeni posebej. V bistvu tukaj bi omenila dva projekta, ki pa predstavljata že konkretne aktivnosti na tem področju. In sicer, najpomembnejši je nedvomno modernizacija poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki vključuje tudi razvoj vajeniškega modela in se izvaja v okviru Načrta za okrevanje in odpornost do leta 2026. Eden izmed ciljev tega projekta, ki ga vodi Center za poklicno izobraževanje, je tudi priprava evalvacije sedanjega izvajanja vajeništva in tudi hkrati priprava predlogov sprememb. In ta dokument naj bi bil pripravljen že do konca tega leta, tako da v bistvu na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje pričakujemo ta dokument tudi kot osnovo potem za konkretizacijo ukrepov oziroma usmerjanje našega dela naprej na področju krepitve vajeništva. Se pa že zdaj kaže pri pripravi tega dokumenta, glede na to, da v bistvu strokovna skupina za modernizacijo deluje na ministrstvu in spremlja vse aktivnosti v okviru projekta, da v bistvu ključni ukrepi, ki bodo potrebni, če želimo vajeništvo nekako okrepiti, niso v domeni izobraževanja, ampak v bistvu se pojavljajo na delodajalski strani. In sicer ti pogoji so: privlačnejši pogoji dela, privlačnejši pogoji zaposlovanja, višje plače, dosledno spoštovanje delavske in pa tudi dosledno spoštovanje okoljevarstvene zakonodaje. Opaža se tudi, da mladi radi prisluhnejo uspešnim zgodbam, torej da največjo promocijo v bistvu naredijo tisti podjetniki in obrtniki, ki si pridobijo velik ugled, in s tem se nekako viša tudi ugled poklicev v družbi in s tem tudi med mladimi. Torej, zelo posredna promocija v bistvu ima pomembnejše posledice kot mogoče tista neposredna, bom rekla tako, malo karikirano, da stojimo na stojnicah pa delimo brošure.

Potem bi omenila tudi to, da imamo na šolskem ministrstvu ne vedno zelo dobre izkušnje z gospodarstvom glede zanesljivosti partnerja v poklicnem in strokovnem izobraževanju. Namreč, ko so v 90. letih prejšnjega stoletja pač propadle gradbena, tekstilna, orodjarska, kovinarsko predelovalna industrija in tako naprej, smo mi pač imeli kar nekaj generacij gradbenikov, tekstilcev, orodjarjev in tako naprej, tudi na pobudo delodajalcev, da morajo te šole ostati in tako naprej, in so ti dijaki, potem, ko so šolanje zaključili, prišli direktno med brezposelne, torej za njih dela ni bilo. Torej tukaj ne glede na to, da imamo neke zahteve, pritiske, pričakovanja, včasih ne moremo izpolnjevati teh pričakovanj, ker nam, če se mi v bistvu odgovorno odločamo, moramo vseeno pogledati kam kažejo trendi in tako naprej, in tukaj v bistvu se vedno bolj kaže, da naš izobraževalni sistem, če želimo odgovorno delovati v družbi, ne more mladih izobraževati samo za trenutne potrebe, medtem ko pri vajeništvu se nam kaže točno to, ko se pri delodajalcih pokažejo trenutne potrebe je pripravljen sprejeti vajenca, ko nima več potreb, če jih zaposli, potem pa ga težje pridobimo za to, da bi s tem vajeništvom torej s sodelovanjem nadaljeval. Tukaj bi poudarila tudi, da na letošnjem OECD vrhu o izobraževanju v Helsinkih ki je novembra bil 2023, sem se ga udeležila in se je govorilo predvsem o prekvalifikacijah in do kvalifikacijah, torej vseživljenjskem učenju, so tiste države, ki so nam zgled, torej Nemčija, Nizozemska in tako naprej, začele ugotavljati, da je bila ena največjih napak to, da so se programi poklicnih prekvalifikacij do kvalifikacij pripravljala predvsem po meri konkretnih podjetij v smislu, da se je delavce usposabljalo za točno določeno delovno mesto. Danes se ta delovna mesta tako zelo hitro spreminjajo, da v bistvu so, konkretno recimo Nizozemska pripravlja zdaj programe prekvalifikacij tako, da se 80 procentov usmerjajo na prečne prenosljive skupne kompetence, skupinsko delo, mehke veščine in tako naprej in 80 procentov programa samo oblikujejo delodajalci, zaradi tega, ker so spremembe na trgu dela prehitre, da bi nekoga usposabljali za konkretno delovno mesto v podjetjih in to isto velja seveda tudi za srednje izobraževanje, torej srednje poklicno izobraževanje za redne dijake, bo potrebno to upoštevati, torej tudi pri sistemu vajeništva, da če bomo krepili ta model, bo tudi delodajalec odgovoren za širša znanja dijakov in ne za usposabljanje za konkretno delovno mesto. Zdaj, mogoče mreža poklicnih in strokovnih šol na srednješolski in višješolski ravni zagotavlja vsem zainteresiranim dovolj vpisnih mest, torej veliko večjo ponudbo ministrstvo skrbi, kot je povpraševanje. Poklicne strokovne šole so zelo dobro opremljene za izvajanje praktičnega pouka, torej tudi za infrastrukturo, šolsko, skrbimo na ministrstvu. Preko vsakoletnih javnih razpisov. To je bilo že omenjeno, v okviru ukrepa spodbujanje delodajalcev za praktično usposabljanje za delo dijakov srednjega poklicnega izobraževanja in študentov višjih strokovnih šol, ki je potekalo preko javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada, po naročilu našega ministrstva, smo finančno spodbujali delodajalce. Zdaj tukaj ne bom o zneskih, je pa res, da se je pač ta finančna perspektiva iztekla, se pripravlja nova. Brezplačno usposabljanje mentorjev v podjetjih je tudi v bistvu naloga, ki jo opravljamo na Ministrstvu o vzgoji in izobraževanju in ta projekt izvajamo, potem izvajajo šole skupaj z zbornicami. Tukaj moram popraviti gospoda Lotriča, ki je rekel, da samo zbornice skrbijo za promocijo vajeništva. To absolutno ne drži. Promocija poklicnega in strokovnega izobraževanja izvaja predvsem center za poklicno izobraževanje v sodelovanju z zbornicami, Center za poklicno izobraževanje pa seveda je zavod, katerega ustanovitelj je ministrstvo, tako da tudi njihova redna naloga je, ki jo financira ministrstvo, je prav promocija poklicnega in strokovnega izobraževanja izključno z vajeništvom. Naše ministrstvo je tudi naročnik več projektov v okviru katerih zagotavljamo brezplačna nadaljnja poklicna usposabljanja in izpopolnjevanja za zaposlene, prekvalifikacije, pridobitev srednje poklicne in srednje strokovne ali višje strokovne izobrazbe, vključno za mentorje vajencev, kot tudi za vajence. Tako da tukaj imamo ogromno programov razvitih in financiranih razvijamo tudi različne krajše javno veljavne programe nadaljnjega poklicnega usposabljanja in izpopolnjevanja, ki so aktualni tudi za vajence, ki zaključijo srednjo šolo v vajeniški obliki, in tukaj lahko rečem, da če zaključim s tem, da od leta 2008 dalje smo na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje na sistemski ravni razvijali različne ukrepe, ki so sofinancirani s sredstvi evropskih razvojnih finančnih instrumentov s ciljem dviga privlačnosti poklicnega in strokovnega izobraževanja za mlade. Še naprej bomo seveda podpirali vajeništvo in samo v okviru evropskih finančnih inštrumentov NOO in VFO so spodbude delodajalcem. načrtovane, torej 2400 evrov na vajenca, zbornicam tudi 450 evrov na vajenca, potem je še vedno naprej predvidena sredstva za brezplačno usposabljanje mentorjev v podjetjih za spremljanje in ocenjevanje napredka vajencev in pa tudi sredstva za promocijo vajeništva in poklicnega izobraževanja na splošno. Naše dosedanje aktivnosti so bile uspešne, kar dokazuje dejstvo, da je Slovenija med vodilnimi državami v Evropi po deležu mladih, ki se vpisujejo v srednje poklicno in srednje strokovno izobraževanje. Tukaj mislim, da je treba vseeno povedati, res da se dijaki ne odločajo za vajeniško obliko, vendar se nam stalno povečuje delež vpisanih v poklicno izobraževanje, torej v Evropi med največjimi. Imamo pa tukaj res zagato, da večina naših dijakov ali pa tudi pozitivno, večina naših dijakov nadaljuje s šolanjem.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Zdaj pa dajem besedo predstavniku Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, državnemu sekretarju magistru Dejanu Židanu.

Izvolite.

Hvala, gospa predsednica, za besedo.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Lep pozdrav tudi ostalim prisotnim!

Že vnaprej se vam, gospa predsednica, zahvaljujem za razumevanje, da ste mi dovolili, da čez čas zaradi drugih obveznosti, ki jih ne morem preložiti, to današnji odbor zapustim. Je pa tukaj z mano generalni direktor, gospod Jernej Salecl iz pristojnega direktorata, ki na tem področju aktivno dela in bo do konca seje odbora z vami.

Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport je seveda zainteresirano za razvoj poklicnega in strokovnega izobraževanja, kakor tudi vajeništva. Mi se tudi zahvaljujemo Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, da nam je dala možnost, da v novo strokovno skupino, ki pripravlja nadaljnje korake, lahko vključimo našega človeka. Mi smo že poslali svoj predlog. Dela se veselimo, saj si želimo, da se dosedanji sistem nadgradi, kljub vsemu nekatere stvari sedaj delamo po nekih vzporednih programih, ker so prehodna obdobja po zakonu se končala. Tudi želim se zahvaliti tako Obrtno poslovni zbornici Slovenije kakor Gospodarski zbornici Slovenije, ker skoraj mesečno usklajujemo dejavnosti in to nam omogoča, da preko obeh zbornic financiramo vajeništvo in strokovno delo. Številke počasi rastejo, ne pa, po našem mnenju, dovolj hitro. Tista informacija, ki pa je za vas pomembna, da pa se financiranje z našega ministrstva povečuje, tako da letos za ta namen imamo opravljenih že milijon evrov, približno pol, pol se deli, pol gre sofinanciranje materialnih stroškov, prehrane in prevoza na področju strokovnega in poklicnega izobraževanja, približno druga polovica pa je vezana na vajeniške pogodbe, ker sofinanciramo eno vajeniško pogodbo. Vam povem podatke iz lanskega leta, financiramo eno vajeniško pogodbo za vajenca iz prvega letnika 686 evrov, iz drugega in tretjega pa 858 evrov na vajeniško pogodbo. Naše izkušnje so takšne, da seveda interes mora biti na obeh straneh. Vajeništvo razumemo kot koristno za dijake zato, ker dobijo nove kompetence in tudi prvi pogled kje so možna delovna mesta. Ni nujno, da se odločijo, da tam kjer opravljajo vajeništvo, da tam ostanejo, ampak dobijo vpogled. Po drugi strani je za obrtništvo in za gospodarstvo sistem tudi koristen, saj spoznajo nove zaposlene, z nekaterimi se dogovorijo, z nekaterimi tudi ne, to je življenje, vendar pravočasno vzpostavijo stik in če ugotovijo, da izpolnjujejo interese ene in druge strani, potem lahko nastane zelo kvalitetno delovno mesto, ki je dolgotrajno delovno mesto.

Še enkrat bi rad poudaril, čeprav mi nismo pristojni za sam sistem izobraževanja, smo hvaležni, ker nas ministrstvo razume kot partnerja in nas vključuje v svoje nadaljnje programe. Mi tega ne moremo izpeljati in imamo zelo korektno sodelovanje tako z obrtno in gospodarsko zbornico. Mi upamo, da se bo sistem razvil tudi naprej, tako da se vam, poslankam in poslancem, zahvaljujemo, da ste to pomembno vprašanje danes odprli tudi v vrhu Slovenije, to je v Državnem zboru. Hvala.

Hvala lepa tudi vam.

Zdaj pa dajem še besedo predstavnici Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, gospe Katji Rihar Bajuk. Mislim, da je generalna direktorica Direktorata za delovna razmerja.

Izvolite.

Hvala lepa, predsedujoča. Lep pozdrav vsem!

Tudi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sodeluje v strokovni skupini in tudi z našega vidika je, tukaj bom poudarila kakovostno vajeništvo pomembno. Mladi dobivajo delovne izkušnje, si izboljšujejo možnost za zaposlitev, s tem se lahko preprečuje brezposelnost, socialna izključenost, in pa pomembno je, da se povezuje poklicno izobraževanje s trgom dela, lahko pripomore k temu, da delodajalec k skrbi delodajalca za bodoče sodelavce in k zgodnejšemu in hitrejšemu zaposlovanju, kar je tudi pomembno.

Zdaj z vidika našega, našega področja pristojnosti Ministrstva za delo, tukaj skrbimo predvsem za minimalne delovno pravne standarde, ki so določeni v Zakonu o delovnih razmerjih. Tukaj govorimo o tem, da velja načelna prepoved dela pred 15 letom in pa drugi, te druge osnovne varstvene določbe. Vajenci so v našem sistemu prav tako vključeni v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, gre za to, da so dijaki zavarovani za primer v času vajeništva, zavarovani za primer invalidnosti in smrti, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni.

Zdaj omenjena je bila ta dilema tudi razlika, ki obstaja med evropskimi državami, kako je umeščen status v ta sistem vajeništva. Pri nas gre tukaj za obliko izvedbe poklicnega izobraževanja. Pri razpravah o Zakonu o delovnih razmerjih, uvodoma bom sicer rekla, da Zakon o delovnih razmerjih med razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas opredeljuje tudi zaposlitev delavca, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo oziroma izobraževanja in je s tega vidika možna podlaga za zaposlitev za določen čas z namenom strokovnega usposabljanja. Ne glede na navedeno pa dijaki in študenti, ki še dopolnjujejo 15 let, ne morejo delati, tisti, ki pa so starejši, pa imajo že omejeno delovno pravno varstvo. Zdaj, ko je bila debata, po mojih informacijah, glede možnosti delovnega razmerja, tukaj v primeru, da se vajeništvo opredeli kot strokovno izobraževanje v okviru delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi in se ne vzpostavlja izjem od ostalih oblik delovnega razmerja, je treba tukaj upoštevati, da takšna oblika prinaša s sabo tudi celoto delovno pravnih pravic in obveznosti. Se pravi tukaj imamo minimalno starost 15 let, potem potrebna je vključitev v sistem obveznih zavarovanj, pri plačilu za delo je potrebno upoštevati minimum Zakona o minimalni plači. Delavec je upravičen na primer do regresa za letni dopust, in pa ostalih pravic, ne bi zdaj šla v detajle. Tako da, tukaj so, to so bile vse teme, ki so bile že v preteklosti odprte in verjetno bodo tudi v nadaljevanju, tako da tudi mi se veselimo tukaj rezultatov te analize in nadaljnje razprave na tem področju.

Hvala.