Spoštovani! Začenjam 10. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Člane in članice komisije lepo pozdravljam!

Obvestil o zadržanih zaenkrat še nisem dobil. Na seji kot nadomestni člani komisije s pooblastili sodelujejo: Janez Cigler Kralj namesto Aleksandra Reberška, Rado Gladek namesto Alenke Helbl, Danijel Krivec namesto Andreja Hoivika.

S sklicem ste prejeli naslednji dnevni red: Nedopustni pritiski na medijsko poročanje o LGBTQ ideologiji in evtanaziji ter kršitve svobode govora in svobode vesti. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je določen dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - NEDOPUSTNI PRITISKI NA MEDIJSKO POROČANJE O LGBTQ IDEOLOGIJI IN EVTANAZIJI TER KRŠITVE SVOBODE GOVORA IN SVOBODE VESTI.

Na sejo so bili vabljeni: sestra Romana Kocjančič, urednica in voditeljica oddaje Obzorja duha na TV Slovenija, Rok Blažič, novinar Družine, doktor Asta Vrečko, ministrica za kulturo, Tatjana Pirc, predsednica Novinarskega častnega razsodišča in doktor Matevž Tomšič, predsednik Združenja novinarjev in publicistov. Od vabljenih se je opravičilo Ministrstvo za kulturo, in sicer so se opravičili tako ministrica Asta Vrečko kot vsi državni sekretarji; obvestilo je poslal magister Marko Rusjan, državni sekretar po pooblastilu. Opravičil se je tudi Rok Blažič, ki je poslal pisno opravičilo, ki ga bom potem prebral, ko bo na vrsti njegova razprava.

S sklicem seje ste kot gradivo prejeli zahtevo Poslanske skupine Nova Slovenija - Krščanski demokrati za sklic nujne seje Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti z dne 30. 4. 2024, ki je objavljena na spletni strani Državnega zbora s sklicem.

Začenjam obravnavo te točke. Najprej dajem besedo predstavniku predlagatelja, Janezu Ciglerju Kralju, da pojasni razloge, zaradi katerih je bila vložena zahteva za sklic seje. Izvoli.

Hvala, predsednik.

Dober dan vsem! Posebej lepo pozdravljam vabljene, ki so se odzvali našemu vabilu.

S sklicem seje ste prejeli tudi kar obsežno gradivo. In sicer zahtevo za sklic nujne seje komisije, v kateri pisno utemeljujemo v Poslanski skupini NSi, zakaj je nujno, ne samo vredno, ampak tudi nujno spregovoriti o, lahko rečem, dveh izstopajočih primerih: nedopustnega pritiska na svobodo govora, svobodo veroizpovedi, pluralnosti in še številne druge svobode, ki jih pričakujemo in želimo ohraniti v slovenskem medijskem prostoru in v naši družbi. Ne bom vsega bral, besedilo je obsežno in mislim, da ste ga vsi pozorno prebrali. Naj pa povzamem nekaj dejstev, ki so nas posebej spodbudila k temu, da o tem, o tej temi moramo odprto spregovoriti. O ideologiji, kot je LGBTQ, in evtanaziji se je po našem mnenju potrebno čim bolj odkrito pogovarjati. To sta dve temi, ideologija in tema evtanazije, ki sta pravzaprav trenutno s civilno družbenega prišli tudi na politično področje. Vidimo, da imamo poskuse spraviti recimo temo evtanazije na posvetovalni referendum 9. junija in s tem zasenčiti neko drugo volilno kampanjo. Ampak sta pa to dve taki pomembni temi, LGBTQ ideologija in evtanazija sta dve temi, o katerih družbenega konsenza ni. V Sloveniji družbenega konsenza glede teh dveh tematik ni in je potrebno čim bolj v medijskem prostoru, v družbi, v civilni družbi, v politiki odstirati, osvetljevati te teme iz različnih zornih kotov. Dejstvo pa je, in to vam bo lahko vsak pravnik povedal, da je evtanazija in pomoč pri samomoru po trenutni slovenski zakonodaji kaznivo dejanje. Ker je človekovo življenje nedotakljivo po ustavi, tudi po Kazenskem zakoniku, je evtanazija ali pomoč pri samomoru tudi kaznivo dejanje. Mi pa bomo celo o tej temi glasovali na referendumu.

Zelo sporno se nam zdi v Novi Sloveniji, da je Novinarsko častno razsodišče v marcu in v aprilu v dveh primerih razsodilo, da sta urednica in voditeljica verske oddaje Obzorja duha na TV Slovenija, sestra Romana Kocjančič in novinar slovenskega katoliškega tednika Družina Rok Blažič, kršila Kodeks novinarjev Slovenije. Blažič se je na tnalu znašel zaradi sklopa objavljenih prispevkov o spreminjanju spola med mladimi, sestra Romana Kocijančič pa zaradi prispevka Ali sem res odveč? ob Predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v oddaji Obzorja duha na TV Slovenija Ena 17. septembra lani. Ironija je, da po definiciji ali pa samo definiciji poslanstva novinarskega častnega razsodišča, to piše na njihovi spletni strani, je novinarstvo bistveno za delovanje demokracije. Hkrati pa imajo novinarji pri zbiranju in posredovanju informacij veliko odgovornost in naloga Novinarskega častnega razsodišča je zaščita svobode govora ter kakovostnega in odgovornega novinarstva. Oba imenovana novinarja sta bila procesirana na Novinarskem častnem razsodišču po prijavi dveh zasebnih prijaviteljev. Prvo, sestro Romano Kocjančič, je prijavila Srebrna nit, drugega, gospoda Roka Blažiča, pa je prijavil Tim Prezelj, fizična oseba. In Novinarsko častno razsodišče je pravzaprav, lahko rečem, procesiralo brez upoštevanja sodobnih ali pa najsodobnejših pogledov na svobodo govora, svobodo medijev, svobodo veroizpovedi, na pravzaprav to, kar imajo zapisano v svojem osnovnem poslanstvu, da je glavna naloga Novinarskega častnega razsodišča zaščita svobode govora ter kakovostnega in odgovornega novinarstva. Novinar Rok Blažič je že tudi v medijih očitke zavrnil kot neutemeljene. Predsednik, ti boš kasneje prebral še njegovo izjavo. Poudaril je, da se zaveda kompleksnosti tematike, to, kar v Novi Sloveniji izpostavljamo, ki jo je na omejenem prostoru, medijski prostor je vedno omejen, izredno težko celovito predstaviti, izjemno težko. "Ne pri sogovornikih in ne pri meni," to zdaj njega citiram, "ne gre za negativen odnos do oseb, ampak za kritičen pogled na določene prakse in prepričanja. Navsezadnje je iz odgovorov sogovornikov razvidna skrb za ranljivo skupino ljudi, to je za mlade v obdobju, ko se jim šele oblikuje spolna identiteta." (Konec citata.) Tako je pojasnil Blažič. V Novi Sloveniji delimo to mnenje. Vsak razvojni psiholog vam bo povedal, kdaj so občutljiva obdobja za spolno identiteto, kdaj so občutljiva obdobja za neke druge mejnike v otrokovem ali mladostnikovem razvoju, in to je ključno. To je ključno, zaradi česar smo tudi bili spodbujeni, da zahtevamo to nujno sejo. Novinar je sam povedal, da ne gre za negativen odnos do oseb, ampak za pogled na določene prakse in prepričanja. In če imaš o nekem pojavu, kot je LGBTQ ideologija, ki marsikdaj vedno večkrat, žal, mladostnike, otroke, posiljuje - oprostite temu grobemu izrazu - z vsebinami in odločitvami, ki niso sploh primerne za njihovo raven telesnega, duševnega, duhovnega razvoja, potem smo dolžni se tem ideologijam in takim praksam tudi upreti. In danes smo tu tudi zato, da povemo, da ne bomo mirno sprejemali takih grobih kršitev svobode govora in možnosti, da vsak v skladu s svojim prepričanjem, pa ne gre samo za veroizpoved, ampak s svojim prepričanjem iz različnih zornih kotov osvetli določene pojave, ki so v družbi. Mar ni to pravzaprav želja in dolžnost vsakega od nas? Pa zdaj ne govorim za politiko, ampak vsakega kot člana te družbe. Zato želimo tudi izpostaviti oziroma smo izpostavili danes to temo, da sporočimo tudi tema dvema novinarjema, ki sta bila procesirana, verjamem, kot poskusna zajčka, zato da malo poskusimo, kako se bodo odzvali. Če bi se ustrašili, potegnili nazaj, bi lahko prosekutorji dosegli svoje. Ampak se ne bomo, se ne bomo potegnili nazaj in bomo o teh zadevah javno in odprto govorili.

Zadeva glede prispevka o evtanaziji sestre Romane Kocijančič je še bolj široko znana, a mislim, da že samo zase govori dejstvo, da naj bi šteli v slabo to, da je pač spustila v prispevek izjavo eminentnega zdravnika doktorja Erika Breclja, ki je izjavil v več medijih: "Raje vrnem zdravniško licenco, kot da bi izvajal evtanazijo, če bodo tako daleč šli." Poglejte, mislim, da to izjavo smo večkrat videli v različnih medijih. Poudarjam pa, v obeh primerih teh dveh novinarjev gre za verski medij in versko oddajo na javnem mediju, torej gre za versko oddajo in verski medij; Družina se samodeklarira kot slovenski katoliški tednik, Obzorja duha pa je verska oddaja. In mislim, da s tega vidika so dolžni predstaviti tudi vidik, ki jim ga njihovo vrednostno stališče povzema. S poudarkom, nič proti dostojanstvu vseh teh oseb, nič, ampak o pojavu, o družbenem pojavu, so pa dolžni celovito spregovoriti.

V Novi Sloveniji se zavzemamo za manj omejevanja svobode izražanja in več svobode izražanja. Torej, manj omejevanja, več svobode. Ker ima omejevanje svobode izražanja resne posledice, mora biti zelo omejeno in ga je mogoče upravičiti le pod ozko opredeljenimi in strogimi pogoji, ki jih določa zakon, ki tudi sam velja za zakonitega po mednarodnem pravu. To je zelo pomembno. 3. maja smo praznovali svetovni dan svobode medijev. Poslušajte to, ta podatek. Mednarodna nevladna organizacija Novinarji brez meja letno objavlja indeks medijske svobode. Slovenija leta 2023 zaseda 50. mesto, še leta 2020 je bila Slovenija na 32. mestu, leta 2021 pa na 36. mestu. Nazadovanje Slovenije na indeksu medijske svobode nakazuje, da je svoboda izražanja ironično pod vodenjem Vlade s strani Gibanja Svoboda danes bolj kot kdajkoli prej ključnega pomena za vse druge človekove pravice in odločilno prispeva k oblikovanju prihodnosti pravic. Po našem mnenju sodba Novinarskega častnega razsodišča predstavlja diametralno nasprotje temeljnega novinarskega dela, ki bi moralo stremeti k odprti razpravi glede teme, za katero v slovenskem medijskem prostoru prevladuje izrazito samo en prikaz. In v Novi Sloveniji skupaj s številnimi drugimi v naši družbi ne bomo pristajali na to, da je samo večinski prikaz edini pravi. To, da si del mainstreama, ne pomeni, da imaš ti prav. Ti si pač se odločil zagovarjati en pogled, en vidik, eno izbiro, ampak vsi drugi, ki imamo ali pa imajo drugačne poglede, imajo tudi legitimno te drugačne poglede.

Predsednik in vsi ostali, spoštovani! Predlagali smo tri sklepe v sprejem po opravljeni razpravi. Upam, da bomo razpravo izvedli dobro, da bomo šli v smer tega, da se ohrani in obrani svoboda govora, da bomo dali glas tudi tistim, ki so izrazito napadeni zaradi svojih verskih, osebnih, svetovno nazorskih prepričanj, da bomo njih zaščitili. To nenazadnje je naloga Državnega zbora in Komisije za peticije. Predlagamo pa tri sklepe. In sicer, prvi sklep, da predlagamo Vladi, torej Komisija predlaga Vladi Republike Slovenije, da zaščiti svobodo medijev, pluralnost medijev in uredniško neodvisnost v Sloveniji. Drugič, Komisija predlaga Ministrstvu za kulturo, da pri pripravi Predloga zakona o medijih ustrezno dopolni ustavno sporne člene, ki omogočajo arbitrarno cenzuro pod pretvezo preganjanja sovražnega govora in ki posegajo v versko svobodo z omejevanjem oglaševanja verskih skupnosti, in določila, ki predpostavljajo omejitve v programskem času, saj škodijo medijski pluralnosti in kakovosti ter raznovrstnosti vsebin. In tretji sklep, ki ga predlagamo v glasovanje po razpravi: Komisija predlaga Varuhu človekovih pravic, da posreduje svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v navedenih dveh zadevah, ki ju je obravnavalo Novinarsko častno razsodišče.

Toliko zaenkrat. Hvala.

Hvala lepa.

Preden dam besedo naprej, vas obveščam, da Lucija Tacer nadomešča Aleksandra Prosena Kralja po pooblastilu.

Besedo dajem ostalim vabljenim. Naj samo povem, da razprave ali predstavitve ne bomo omejevali, tako si lahko vzamete čas in poveste vse, kar mislite. Najprej dobi besedo sestra Romana Kocjančič, urednica in voditeljica oddaje Obzorja duha na Televiziji Slovenija. Izvolite.

Hvala za priložnost udeležbe na tej nujni seji.

Spoštovane poslanke in poslanci, lepo pozdravljeni tudi vsi vabljeni! Vabim vas, najprej Državni zbor in člane komisije, da si ogledate najprej oddajo Obzorja duha TV Slovenija, na sporedu 17. septembra lani, preden preberete razsodbo Novinarskega častnega razsodišča, da sami presodite in spoznate resnico. Hvaležna sem, da sem z oddajo odprla v Sloveniji in v Državnem zboru tudi pravo razpravo o predlogu zakona o končanju življenja. S pomočjo oddaje ni konec, ampak začetek, da si prisluhnemo, poslušamo in slišimo.

Svoje delo opravljam profesionalno in etično, kvalitetno in pošteno, zavezana resnici in po vesti. Tako sem postopala tudi pri oddaji 17. septembra lani. Nisem ničesar naredila, s čimer bi kršila Kodeks novinarjev Slovenije, prav tako ne programskih standardov in ostalih dokumentov RTV Slovenija ter po novinarski pogodbi münchenskega standarda. Kot vedno sem tudi tokrat pristopala z dobrim namenom spoštovanja vseh povabljenih k sodelovanju, dostojanstva po vseh standardih, kodeksih, dokumentih in Ustavi Republike Slovenije, vključno z 39. in 41. členom. Preverite pri neodvisnih novinarskih inštitucijah, kako uspešno delam. Imate tudi možnost, da sami preverite preko priznanj za izredne televizijske dosežke, prejete že samo letos ali lani. Sem tudi v evropskem predsedstvu Svetovne organizacije medijskih strokovnjakov Signis in bom vedno zagovarjala človeka in njegovo svobodno odločitev ter me ni strah. Mislim, da tak način postopanja in obtožb, ki sem jih deležna, ni pravilen in ne normalen za demokratično in svobodno Slovenijo. Zato hvala predsedujočemu za besedo. Kot je že pojasnil predlagatelj v sami zahtevi za sklic te nujne seje, se nedopusten pritisk na medijsko poročanje o evtanaziji izraža v stališču Novinarskega častnega razsodišča, da pomenijo izjave zdravnikov, ki so po predlogu zakona predvideni za njegovo izvajanje, hude obtožbe za predlagatelje zakona. Konkretno je Novinarsko častno razsodišče za hudo obtožbo štelo izjavo doktorja Erika Breclja, pa bom zdaj nesramen, dame, ki to ponujajo, zelo hitro pridejo do zdravnika ter izjavo raje vrnem licenco zdravniško, kot da izpolnjujem ukaze ljudi, ki leta niso prejeli bolnika za roko. Prvič, po mojem trdnem prepričanju huda obtožba ne more biti izjava, da kdorkoli zelo hitro pride do zdravnika. Kako je namreč lahko huda obtožba nekaj, kar je po ustavi naša človekova pravica do zdravljenja? Drugič: prav tako po mojem trdnem prepričanju huda obtožba ne more biti javno izraženo stališče zdravnika, da bo v primeru uveljavitve predloga zakona o evtanaziji uveljavljal ustavno zagotovljen ugovor vesti, ki ga tudi sami predlagatelji zakona o predlogu zakona izrecno predvidevajo. In tretjič, končno po mojem prepričanju huda obtožba, tudi ne more biti metaforična ugotovitev, da so med predlagatelji zakona tudi zdravstveni delavci, ki zaradi različnih vzrokov neposredno več ne zdravijo pacientov. Nadalje mi novinarsko častno razsodišče očita, da sem kršila novinarski kodeks tudi v delu, ker naj bi zamolčala informacije, ki so pomembne za razumevanje teme o evtanaziji, in sicer naj bi v oddaji zavrnila branje dela pisnega prispevka predlagateljev zakona, ki je po presoji častnega razsodišča vseboval pomembne informacije. Vendar pa po mojem profesionalnem prepričanju ne more biti pomemben vir informacij o predlogu zakona del pisnega prispevka, ki ga v oddaji pošlje zunanja piar služba predlagatelja, in ki ga niti sami predlagatelji niso šteli za pomembnega, saj ga niso vključili v obrazložitev predloga zakona. Prav tako po mojem prepričanju katerokoli verodostojno razsodišče ne more hkrati osebe, ki v pripravo prispevka ni bila neposredno vključena, spoznati za kršiteljico kodeksa, ki iz prispevkov ne dopušča izpuščanja pomembnih informacij o predlogu zakona, hkrati pa osebe, ki je sporni prispevek neposredno pripravila, oprosti te iste zahteve kodeksa. Zato na podlagi prejete razsodbe častnega novinarskega razsodišča, da sem kršila kodeks novinarjev Slovenije, ne morem priti do drugačnega zaključka, kot da članov razsodišča pri njihovi odločitvi niso vodile želja po zaščiti novinarske in uredniške svobode, temveč obratno, želja izvajati nedopusten pritisk nad novinarskim delom, pluralnostjo medijev, ki pomeni tudi sestavni del vladavine prava, ter nad ustavno zagotovljeno svobodo govora. Iz zgoraj navedenih razlogov je za to novinarsko častno razsodišče v mojih očeh izgubilo vso kredibilnost, sem se pa z namenom napredka človekove osebe in skupnega dobrega ter v duhu načela ločitve vzajemnosti med državo in verskimi skupnostmi, katerega del je po presoji Ustavnega sodišča prav sodelovanje med cerkvijo, ki ji pripadam, in laično državno službo, ki jo opravljam na javni radioteleviziji, pripravljena ponovno preizprašati o tem mnenju v drugačnih okoliščinah, in sicer želim ponovno preveriti, ali bo častno novinarsko razsodišče v obratni zadevi istih strank uporabilo enake kriterije presoje, kot jih je uporabilo v predstavljenem primeru.

Pred dvema tednoma je dnevnik Mladina namreč objavil članek, v katerem sem bila s strani predlagateljev zakona dejansko deležna hudih obtožb, in sicer so me predlagatelji zakona v članku obtožili, da kršim načelo ločenosti med cerkvijo in državo, ker naj ne bi bila pokorna posvetnemu uredniku verske oddaje, temveč verskim predstavnikom katoliške cerkve. Pri tem pa avtor članka Luka Vovk v zvezi s temi obtožbami od mene ni pridobil nobenega odziva. Avtor je v članku zamolčal tudi pomembno informacijo, kdo od zaposlenih javnih uslužbencev na RTV Slovenija je v skladu s cerkvenim pravom dejansko obljubil doživljenjsko pokorščino svojim verskim predstojnikom in kdo ne. Ker je v tem primeru torej novinar Mladine po navodilih predlagateljev novinarski kodeks kršil na enak način, kot so predlagatelji zakona očitali meni, bom z zanimanjem spremljala, ali bo novinarsko častno razsodišče tudi v tem primeru uporabilo enake vatle in avtorja Mladine Luko Vovka, spoznalo za odgovornega kršitve novinarskega kodeksa. Odločitev razsodišča v tem primeru pa bo zame pomenila lakmusov papir za oceno njegove bodoče profesionalne kredibilnosti. Hvala za poslušanje, razumevanje in za besedo.

Hvala lepa. Naslednji bi dobil besedo Rok Blažič, novinar Družine, ki se je opravičil, poslal pa je pisno izjavo, ki ste jo dobili tudi na mrežo, jo bom pa tudi prebral.

Spoštovane poslanke in poslanci, gostje in gosti! Najprej se opravičujem, ker se zaradi službenih obveznosti nisem uspel odzvati na vabilo na pričujočo sejo. Rad bi podal kratko izjavo na temo seje. Nigerijski pisatelj Chigozie Obioma v svojem nedavnem gostujočem prispevku za revijo Ekonomist piše v šoku ob prihodu v ZDA, ko je bil priča, kako so na neki univerzi s pitjem preprečili govor predavatelju, ker naj bi bila njegova stališča problematična. Potem ko je doživel več podobnih primerov, je postavil diagnozo, gre za radikalno neradovednost, ki v sebi skriva strah pred idejami. Če smo iskreni, tak strah obstaja v vseh nas. Drugačne ideje nas lahko izzivajo v naših prepričanjih, nas razburijo ali celo ranijo, najraje se zato zapremo v svoj mehurček, kar je danes ob algoritmih družbenih omrežij, polarizaciji mnenj in kulturnem boju še toliko lažje in zato toliko nevarnejše. Eno od zdravil proti temu je, da se izpostavimo drugim idejam, drugo, da jih ne takoj popredalčkamo svojem vnaprej pripravljene kategorije, tretje, da poskušamo brati ali poslušati dobronamerno. Če poskušam narediti tako s stališčem Novinarskega častnega razsodišča glede pritožbe na moj prispevek o spremembi spola, ga lahko vzamem kot pobudo, da svoje delo še izboljšam, četudi se ne strinjam s sprejetimi sklepi. Od izida mojega članka so njegove glavne poudarke, ki še zdaleč niso bili nepreverjeni, med drugim potrdili izsledki Case Reports v Veliki Britaniji. Ta ugotavlja, da obravnava mladoletnih oseb na področjih spremembe spola z uporabo zaviralcev pubertete in hormonskega zdravljenja ni temeljila na zanesljivih dokazih, in da za večino mladih medicinska pot ni najboljša za reševanje njihove stiske, povezane s spolom. Razkritje sporočil internega foruma organizacije VPAT je dodatno osvetlilo nevarnost vmešavanja aktivizma v strokovne medicinske smernice in pokazalo na skrivanje neprijetnih dejstev o spremembi spola pri mladoletnih, kot piše Hannah Barnes za Guardian. V prvi vrsti gre torej za razpravo o škodljivosti ali koristnosti pristopa, ki se je uveljavil v številnih zahodnih državah, a ga tudi stroka vedno bolj postavlja pod vprašaj. Poleg tega gre za legitimno vprašanje staršev, ki so zaupali zdravstvenemu sistemu, da bo vsem sledil koristim njihovega otroka, in so v nekaterih primerih že sprožili tožbe proti zdravstvenim ustanovam. Nismo novinarji poklicani, da pišemo o takih temah? V drugi vrsti gre seveda za razlike v pogledih na človeka in njegovo spolno identiteto. V mojem primeru sem želel postaviti, predstaviti pogled na celovitost človeka v njegovi spolni določnosti, ki se z njim, ki se ujema z duhovno tradicijo krščanstva, pa tudi z drugimi verskimi in filozofskimi tradicijami. Kje naj tak pogled pride do izraza, če ne v katoliškem mediju, kot je Družina? Drugačni pogledi lahko bolijo. Kot kristjana me na primer večkrat prizadene napačno ali negativno poročanje o krščanstvu ali katoliški cerkvi. Po pravilu se ob tem poskušam vprašati, ali je v čem utemeljeno ali gre le za predsodek. Primer so odzivi na razsodbo Novinarskega častnega razsodišča glede prispevka o evtanaziji, sestre Romane Kocjančič, kjer so nekateri izkazali svoje nerazumevanje in predsodke o njenem redovnem poklicu. Lahko torej poskušam razumeti, res pa se včasih zdi, da je v ozadju le škodoželjnost. To lahko boli, kar pa še ne pomeni, da je potrebno koga odstraniti iz javne razprave. Zato pozdravljam pričujočo razpravo o medijski svobodi, še posebej glede tem, kjer ni širšega družbenega konsenza. Za demokracijo je bistveno priznavanje drugemu, pravice do drugačnega mišljenja, odprta razprava pa je najhitrejša in najboljša pot do pravega napredovanja. V nasprotnem primeru se znajdemo v ideološki kolonizaciji, pred katerimi svari papež Frančišek. Navsezadnje pa se medijska svoboda ne začne v zakonodaji, ne v razsodiščih, ne v uredništvih, začne se v naših glavah in v našem strahu pred idejami.

To je zapisal Rok Blažič.

Naslednja dobi besedo Tatjana Pirc, predsednica Novinarskega častnega razsodišča. Izvolite.

Najlepša hvala za besedo. Dober dan, lepo pozdravljeni.

Novinarsko častno razsodišče je skupni samoregulativni organ sindikata novinarjev in društva novinarjev. Razsodišče presoja, ali novinarke in novinarji spoštujemo oziroma kršimo etična in profesionalna pravila, ki so zapisana v mednarodno primerljivem Kodeksu novinarjev Slovenije. Kodeks je podlaga za sprejemanje odločitev razsodišča. Razsodišče sestavlja 11 članov, dva predstavnika javnosti in devet novinarjev, ki jih nas izvolita skupščini sindikata in društva novinarjev. Velik del slovenske novinarske skupnosti nam je torej izkazal zaupanje v naše delo in strokovnost. Na novinarsko častno razsodišče, na NČR, naslavljajo pritožbe posamezniki, skupine, organizacije, ustanove, skratka pritožniki, ki želijo, da se NČR opredeli do novinarskega prispevka, ker je po njihovem mnenju v njem kršen kateri izmed členov kodeksa. Razsodišče presoja samo o kršitvah, ki so predmet pritožbe. Ki jih torej uredniku, avtorju konkretnega prispevka ali oddaje očita pritožnik. Osredotočamo se zgolj na presojo spoštovanja profesionalnih standardov in ugotavljanje očitanih kršitev členov kodeksa, ter se nazorsko ne opredeljujemo. Novinarstvo temelji na pravici javnosti do obveščenosti, kodeks pa od nas zahteva točnost zbranih informacij, preverjanje, iskanje odzivov, dejstva, verodostojne vire, celovitost obravnave in še bi lahko naštevala. Postopek po katerem NČR deluje, je določen s pravilnikom, odločanje, ki temelji na poglobljenem in odgovornem delu, pa se lahko konča z razsodbo, če gre za člane društva ali sindikata, oziroma s stališčem, če se pritožba nanaša na avtorja, ki ni član. Novinarsko častno razsodišče deluje strokovno, neodvisno, nepristransko in transparentno. Naloga častnega razsodišča je podpora svobode govora in kakovostnega, profesionalnega ter odgovornega novinarstva. Evropska unija in Svet Evrope izpostavljata nujnost zaščite novinarjev in medijev pred nasiljem, pritiski, političnim vmešavanjem, in ob tem poudarjata pomembno vlogo neodvisnih novinarjev in kakovostnih, svobodnih medijev. Svet Evrope in EU spodbujata in podpirata tudi razvoj evropskega modela medijske samoregulacije, ki ga predstavlja in soustvarja tudi Novinarsko častno razsodišče. Ves demokratični svet se zaveda, da medijska samoregulacija, torej razsodišča, medijski sveti, varuhi in podobni organi temeljijo na ideji neodvisnosti medijev od nadzora oblasti. Ta svoboda pa pomeni tudi odgovornost medijev in zavezanost etičnemu novinarstvu. Regulacija, ki bi jo izvajala na primer vlada ali ministrstva, bi bila v nasprotju z medijsko svobodo. Novinarska skupnost si je za to postavila visoke profesionalne in etične standarde, po katerih deluje in opozarja tudi na kršitve, Javnost, ki potrebuje dobre medije in profesionalno novinarstvo, pa ima pravico tem organom posredovati pritožbe, ki so strokovno in odgovorno obravnavane. Torej javnost ima pravico posredovati pritožbe, če se jim zdi, da so v prispevku, na primer, kršeni členi kodeksa novinarjev. Samo regulativni organi s svojim delom poglabljajo zaupanje javnosti do novinarstva. Zavezništvo med novinarji in javnostjo moti predvsem tiste, ki bi radi medijem nataknili nagobčnike, jih pokurili in jim vsiljevali sezname obveznih, prepovedanih in nedotakljivih tem. Novinarsko častno razsodišče je dobilo vabilo na sejo komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, kako zveneče ime, zaradi svojih odločitev, v katerih je ugotovilo in podrobno obrazložilo kršitve kodeksa novinarske etike. Pobudnik za sklic te seje s točko, ki ima prav srhljiv naslov, Nedopustni pritiski na medijsko poročanje o LGBTQ ideologiji in evtanaziji ter kršitve svobode govora in svobode vesti. Torej pobudnik nam očita, da z mnenji, ki jih javno objavljamo na podlagi ustavne pravice do svobode izražanja, z mnenji, ki nimajo nobenih pravnoformalnih posledic, ki jim ne sledijo sankcije in za katere se novinarji in uredniki sami svobodno odločijo, ali jih bodo upoštevali ali ne, da torej z mnenji izvajamo pritisk in omejujemo svobodo izražanja. Te obtožbe so absurdne. In to še ni vse. Zdaj, politično telo, komisija državnega zbora izvaja represijo nad 11 ljudmi, ki smo izrekli in objavili svoje strokovno mnenje. NČR svojih odločitev ne komentira. Naše razsodbe in stališča so javno objavljeni z namenom, da v okviru novinarske skupnosti sprejemamo kritiko javnosti in odgovornost za svoje napake, sprožimo poklicne razmisleke in razprave, z njimi dvigamo kakovost novinarstva in izboljšujemo medijsko pismenost, kajti z javnostjo, ki loči medijsko in novinarsko zrno od plevela, ni mogoče manipulirati. Vsak novinar, ki je vreden tega naziva, razume dosledno spoštovanje novinarskega kodeksa kot svojo dolžnost. Novinar pri opravljanju svojega poklica, upoštevaje zakonodajo, spoštuje sodbe poklicnih kolegov in zavrača vmešavanje politike in vseh drugih. To je stališče Mednarodnega združenja novinarjev, največje novinarske organizacije na svetu, ki je bila ustanovljena leta 1926. Ogorčeni smo zaradi tega sprevrženega obračunavanja z mediji in novinarji, zaradi nedopustnega političnega pritiska na Novinarsko častno razsodišče, in s tem tudi na kakovostno slovensko novinarstvo.

Vašemu vabilu sem se odzvala za to, da takole na kratko predstavim naše delo, pomen novinarske samoregulacije in da izrazim protest. Zdaj zapuščam sejo, ki se v demokratični družbi ne bi smela zgoditi.

Hvala lepa. Kolegice in kolegi. Seja komisije ni namenjena aplavdiranju ne Državnega zbora, ne delu odborov, tako da bi bilo dobro, če bi se vzdržali, ker to isto zahtevate takrat kadar vi sejo vodite od drugih. Kako? / oglašanje iz dvorane/ Ja, saj zdaj bom samo, zdaj bi moral dobiti besedo doktor Matevž Tomšič, predsednik Združenja novinarjev in publicistov, ki pa se povabilu ni odzval.

Zdaj ugotavljam, da so vsi vabljeni predstavili svoja stališča, zdaj pa odpiram razpravo poslank in poslancev in najprej dajem besedo predlagatelju, Janezu Ciglerju Kralju. Izvoli.

Hvala predsednik. Hvala predvsem vsem, ki ste spregovorili, torej gospe v živo in gospodu, ki je poslal pisno izjavo in odziv na to zahtevo. Moram reči, da so bili vsi trije prispevki zelo povedni in veliko tudi ni za dodati, kajti predvsem govorijo sami zase. Ta najbolj čustveno buren odziv predsednice Novinarskega častnega razsodišča, je še najbolj zgovoren, je še najbolj zgovoren. Ne vem zakaj toliko nervoze in toliko slabe volje, če smo odprli vprašanje pluralnosti in svobode medijev, ko pa Novinarsko častno razsodišče, kot smo zapisali v zahtevi za sklic seje in je tudi spoštovana predsednica tega razsodišča, sama prebrala enake besede, da je glavna naloga Novinarskega častnega razsodišča zaščita svobode govora ter kakovostnega in odgovornega novinarstva. Še več, gospa predsednica Pirc je rekla, da je njihova glavna naloga zaščititi kolege novinarje in novinarke pred političnimi pritiski, in da je ta seja komisije nedopusten politični pritisk na neodvisno delo novinarjev in na svobodo govora in pluralnosti. Jaz mislim, da po prebranem in po slišanem, je zadeva ravno nasprotna. Lahko bi rekel, da tisti, ki kriči, pritiskate name nedovoljeno me preganjate, da ravno tile so, tako smo prepoznali, želeli dva svoja kolega, torej kolegico in kolega, nedopustno pritiskati in so ju tudi napadli, sta bila izpostavljena, z namenom zastraševanja, nedvomno, to smo prepoznali zaradi tega, ker sta predstavila v svojih novinarskih prispevkih drugačna stališča, kot so mainstream ali pa kot so stališča teh članov in članic tega častnega razsodišča, ki ju je obravnavalo. Mislim da gre za zelo evidenten in zastrašujoč poskus utišanja mnenja tistih, spoštovani predsednik, pa kolegice in kolegi, ki ne delijo mnenja prevladujočega diskurza. Torej, tu smo priča zdaj bili tudi pojavu, ko se je potrdilo to, da nekdo prav ne zmore iti v dialog z nekom, ki ima drugačno mnenje kot on sam. Poslušajte, v redu, vse je možno na tem svetu, ampak mi imamo parlament, vse institucije demokratične države ravno zato, da soočimo ta različna mnenja in poglede, in da potem se dogovorimo, predvsem pa smo poklicani k temu, da sobivamo drug ob drugem z različnimi stališči v pluralnosti, ker drugače se to ne da, drugače pridemo v totalitarizem idej, totalitarizem stališč, totalitarizem mnenj. Tega si pa po mojem ne želimo, vsaj mi v Novi Sloveniji si ne predstavljamo tako demokratične družbe. Gre pa še več in to zdaj sem še bolj prepričan kot prej, ko smo pisali to zahtevo, gre za nedopusten pritisk na katoliške poglede novinarjev, ki bi jih najraje potisnili v nekakšen geto, v cerkve in zakristije, kjer javno izražanje lastnih stališč ne bi bilo dovoljeno. In zato moramo biti toliko bolj občutljivi. Svoboda veroizpovedi, je ustavno zagotovljena kategorija, in sicer svoboda izražanja vere in verskih čustev, mnenj, vsega kar je s tem povezano v javnosti. V javnem življenju. Mislim, da smo vsaj mi parlamentarci in parlamentarke tisti, ki bi radi in ki želimo in moramo biti zgled tega, da lahko sobivamo tudi v drugačnih stališčih. Hvala.

Hvala lepa. Želi kdo besedo od poslancev? Tatjana Greif, izvolite, imate besedo.

Hvala za besedo. Torej najprej bi začela s tem, kar je povedala tudi gospa Tatjana Pirc, da take seje se naj v demokratični družbi ne bi dogajale. Ampak smo, kjer pač smo.

Potem glede samega naslova seje bi povedala, da LGBT ni ideologija, LGBT je okrajšava za manjšine, lezbijke, geje, biseksualce in transeksualce. In to ni ideologija, to so ljudje med nami, ki imajo svoje pravice in svoje svoboščine, tako kot vsi ostali. In še nekaj, ko sem brala to, ta sklic, se mi je zazdelo, da ne ločite točno med spolno usmerjenostjo in spolno identiteto. Tega zdaj tu ne bom razlagala, to se dajte podučiti.

Vam se zdi sporno, da je Novinarsko častno razsodišče presodilo, da je gospa Romana Kocjančič v oddaji Obzorja duha in pa novinar Rok Blažič v Družini kršil Kodeks novinarjev Slovenije. Meni se pa zdi sporno, da se sklicuje nujna seja Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti Državnega zbora z namenom napada na Novinarsko častno razsodišče, ker to je vtikanje, vmešavanje v delo novinarjev in v novinarsko etiko in novinarsko svobodo. In zdaj jaz ne razumem točno, kaj želite, da se vtikate v razsodbo Novinarskega častnega razsodišča. To je neodvisno telo, avtonomno telo, ki deluje avtonomno. Ali bi vi radi razveljavili sodbo Novinarskega častnega razsodišča ali kaj bi radi dosegli? Ker napadi na novinarje in urednike, na novinarsko in uredniško delo, to so napadi na ustavne pravice, na pravico do svobode izražanja in pravico javnosti do obveščenosti. In res ne razumem, kako si drznete posegati v novinarsko avtonomijo.

Zdaj, kot sem že večkrat povedala, tudi desna politika ima na vesti, desna politika v Sloveniji ima na vesti več referendumov, ki gredo oziroma so šli zoper človekove pravice manjšin, ranljivih skupin žensk, od izbrisanih do referenduma o medicinsko asistirani umetni oploditvi, do družinskega zakonika in istospolnih pravic istospolnih parov in družin. In sprašujem se, kdo, kdo ali kaj, torej kdo, kaj sploh vas ogroža? LGBT manjšine, samske ženske, želja po materinstvu, otroci iz istospolnih družin, kdo? Ker ta seja je namreč enaka reč, enaka reč, je manipulacija z vsebinami, ki so vam trn v peti. Hvala.