Spoštovani, lepo pozdravljeni!

Pričenjam 26. sejo Odbora za pravosodje. Vse lepo pozdravljam.

Uvodoma vas obveščam, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti, udeležiti naslednje članice oziroma člani odbora: poslanka Lucija Tacer, ki jo nadomešča poslanka Sara Žibrat ter poslanec magister Darko Krajnc, ki ga nadomešča poslanka Jožica Derganc. Prav tako pa poslanko Andrejo Živic nadomešča še poslanka Katarina Štravs.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je bil določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA RED - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O KAZENSKEM POSTOPKU, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada in je bil 18. 4. 2024 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Kolegij predsednice Državnega zbora je na 81. seji odločil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku.

S sklicem seje ste prejeli naslednje gradivo: predlog zakona, novo prilogo k predlogu zakona, torej to obvestilo o pravicah, ki ga prejme mladoletna oseba ob odvzemu prostosti, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Sodnega sveta, mnenje Državnotožilskega sveta, dopis Sekcije operaterjev elektronskih komunikacij pri Združenju za informatiko in telekomunikacije. Na e-klop pa ste kot dodatno gradivo prejeli še mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev, pripombe Odvetniške zbornice Slovenije in opredelitev Ministrstva za pravosodje do mnenja Zakonodajno-pravne službe. Prav tako je prispel pravkar še predlog amandmaja za amandma odbora, to bomo še dodatno povedali.

Torej k tej točki so bili vabljeni: Ministrstvo za pravosodje, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet, Sodni svet, Državnotožilski svet, Vrhovno državno tožilstvo, Vrhovno sodišče, Generalna policijska uprava, Odvetniška zbornica Slovenija, Slovenije, Sekcija operaterjev elektronskih komunikacij pri Združenju za informatiko in telekomunikacije ter PIC - Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja.

V poslovniškem roku so amandmaje vložile poslanske skupine Svoboda, SD in Levica ter Poslanska skupina SDS, ta pregled amandmajev ste prejeli in pravkar oziroma malo prej na klop še predlog za amandma odbora ki ga predlaga Poslanska skupina SDS. Želim vas obvestiti, da je amandma Poslanske skupine SDS za novi 37.a člen ni vložen skladno s tretjim odstavkom 129. člena Poslovnika Državnega zbora, poglavje prehodnih in končnih odločb predloga zakona je namreč namenjeno prehodni ureditvi vsebine in njene uveljavitve vsebovane v materialnem delu istega predloga zakona. Amandma za novi 37.a člen pa pomeni novelo drugega zakona, to je Zakon o državnem tožilstvu in predstavlja novo vsebino, materialne in neprehodne narave, ki ni zajeta v ZKPP, niti ne odraža njegovih v uvodu zastavljenih ciljev in načel. Glede na navedeno o tem, amandmaju ne bomo razpravljali in odločali. Enako velja za amandma Poslanske skupine SDS k naslovu poglavja, ki je z njim povezan in je zato brezpredmeten.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, o kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Odboru predlagam, da se razprava o vseh členih in vloženih amandmajih združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika Državnega zbora. Po opravljeni razpravi bomo opravili glasovanje o amandmajih ter nato glasovali o vseh členih skupaj. Če se strinjamo, besedo torej dajem vabljenim na sejo, sprva predstavnici predlagatelja zakona, ki bo najbrž podala dopolnilno obrazložitev k členom, torej ministrice za pravosodje, gospa Andreja Katič, izvolite.

Lep pozdrav!

Spoštovana predsednica, spoštovani poslanke in poslanci, spoštovani vsi ostali prisotni!

Zadnjo novelo Zakona o kazenskem postopku ZKP-O je Državni zbor obravnaval pred štirimi leti. Takrat smo prilagodili procesne določbe, potrebne za začetek delovanja evropskega javnega tožilca in evropskega delegiranega tožilca, implementirali pa smo tudi direktivo o procesnih jamstvih za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku. Danes pa je pred vami predlog novele ZKP-P, katere nastanek pa je v veliki meri tudi odraz časa v katerem živimo. Če je pred desetletji veljalo, da se kazensko pravo spreminja, redko, danes žal temu ni več tako. Kazensko pravo je postalo izrazito dinamično, na njegov razvoj pa vplivajo različne dejavnosti, od tehničnega napredka na eni strani, do spremenljivih družbenih razmer na drugi strani. Zakonske rešitve s področja kazenskega procesnega prava so zato vedno znova predmet ustavnosodne presoje, kot tudi predmet presoje različnih nadnacionalnih izhodišč in pri tem nimam v mislih le naše zakonodaje, ampak tudi zakonodaje drugih evropskih držav.

Če na kratko povzamem vsebino predlagane novele, ta zajema troje: uresničitev odločbe Ustavnega sodišča, delno implementacijo dveh evropskih direktiv ter manj zahtevne rešitve, ki izhajajo iz potreb iz prakse. S predlogom te novele predvsem uresničujemo odločbo iz julija lanskega leta, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo zakonsko ureditev prikritih preiskovalnih ukrepov pridobivanja prometnih in bančnih podatkov. Konkretno Ustavno sodišče je razveljavilo 149.b., 149.c, peti odstavek 156. člena ZKP in šesti odstavek 156. člena ZKP v kolikor se nanaša na peti odstavek. Če povem poenostavljeno kaj je Ustavno sodišče odločilo je, da so trije členi ZKP niso skladni z Ustavo, saj se s temi ukrepi pretirano posega v komunikacijsko zasebnost osebe, če na drugi strani tehtamo s koristmi, ki bi za to nastale. Iz odločbe Ustavnega sodišča za to izhaja, da je treba pri pridobivanju prometnih podatkov dvigniti dokazni standard, zožati katalog kaznivih dejanj, za katera se ukrep uporablja, in niasirano urediti obdobje pridobivanja prometnih podatkov oziroma na krajša obdobja zamejiti odrejanje ukrepa. Pri naročniških, elektronskih in bančnih podatkih posameznika pa je treba zagotoviti, da jih je možno pridobiti samo s sodno odredbo. Po preučitvi odločbe Ustavnega sodišča smo bili na Ministrstvu za pravosodje skupaj z deležniki pred težko nalogo. Razveljavljene odločbe je bilo treba napisati na novo, pri tem pa tehtati med različnimi pristopi in zagotoviti ustavno skladnost predlaganih rešitev. Ocenjujem, da smo se uskladili do največje možne mere in dovolite, da se na tem mestu zahvalim sodelavkam in sodelavcem in predstavnikom ter predstavnicam stroke za konstruktivno sodelovanje, mestoma tudi za potrpežljivost, saj so bile sodelovanje mestoma tudi za potrpežljivost, saj so bili pogovori in usklajevanja resnično zahtevna. Rešitve, ki jih predlagamo, so bile oblikovane v še posebej tesnem sodelovanju s predstavniki državnega tožilstva. Saj so prav državni tožilci tisti, ki predlagajo prikrite preiskovalne ukrepe, med katere spadata tudi pridobitev prometnih in bančnih podatkov. Poudarila bi, da smo dodatno glede načina izvršitve težkih kaznivih dejanj gospodarske in organizirane kriminalitete oziroma korupcijskih kaznivih dejanj upoštevali, da so v praksi večkrat prepletena z določenimi lažjimi kaznivimi dejanji in da je posledično preiskava slednjih ključnega pomena za preiskavo težjih kaznivih dejanj. To pomeni, da smo v katalogu kaznivih dejanj obdržali tudi nekatera lažja kazniva dejanja. V kolikor bodo v konkretnih primerih povezana z organizirano oziroma težjo kriminaliteto. Tako bo na primer omogočeno pridobivanje prometnih podatkov za kaznivo dejanje grožnje, ki je sicer glede na zagroženo kazen lažje kaznivo dejanje, vendar pa večkrat vodi do storitve hujših kaznivih dejanj, lahko tudi do umora. Ta rešitev je pomembna tako z vidika aktualnih groženj, ki se pojavljajo na spletu. Policija in državno tožilstvo bosta tako še naprej imela ustrezna orodja za preiskavo in pregon tovrstnih kaznivih dejanj.

Dovolite, da se dotaknem še nekaterih drugih rešitev iz predloga zakona. Z novelo P, ki jo danes obravnavamo se uresničujeta še dve drugi določbi, odločbi Ustavnega sodišča. Tako smo v skladu z novejšo ustavno sodno prakso urejamo možnost odložitve oziroma prekinitve izvršitve zaporne kazni. In sicer, pri predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora ter pri vložitvi izrednega pravnega sredstva zahteve za varstvo zakonitosti. Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da Evropska unija v zadnjem obdobju vedno bolj intenzivno posega tudi na področje kazenskega prava. Posledično smo kot država članica EU v zadnjih dveh novelah precejšen del sprememb posvetili tudi harmonizaciji našega pravnega reda z evropskim tudi tokrat z novelo P zagotavljamo skladno z dvema direktivama EU, pri čemer smo v fazi priprave teh rešitev sodelovali tudi s predstavniki Evropske komisije, gre za direktivo o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku ter direktivo o procesnih jamstvih za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku. Obe direktivi sta v pretežni meri sicer že preneseni v nacionalno zakonodajo. Poleg tega pa so v predlogu zakona tudi nekatere druge pomembne rešitve, pri čemer pa ne gre za sistemske spremembe. Pri tem bi izpostavila mogoče samo dve. Zaradi velikega števila kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države omogočamo, da se osebe, ki bi lahko bile priče takšnih kaznivih dejanj v izjemnih primerih zadrži do 24 ur, pri čemer imajo v času zadržanja vse pravice, ki takšnemu ukrepu tudi pritičejo. Da bi še dodatno pospešili postopek pa dopuščamo tudi možnost tolmačenja prek videokonference. Saj gre praviloma za osebe, ki ne govorijo slovensko. Z obema rešitvama na podlagi izkušenj tožilstva in policije rešujemo težave, ki nastajajo pri nezakonitem prehajanju državne meje, ki ga organizirano vodijo zločinske združbe. Za konec bi omenila še rešitev, ki sledi dobrim praksam in tudi zakonskim rešitvam v Evropi. To je možnost pravno nezavezujoče poenostavljanje obrazložitve odločb, ki se v kazenskem postopku izdajajo ranljivim osebam, na primer otrokom, ki so žrtve kaznivih dejanj in ki je v mnenju Zakonodajno-pravne službe bila deležna tudi najobširnejših pripomb. Z bolj poljudnimi predstavitvami zapletenih odločitev bomo pravosodje še bolj približali ljudem brez da bi hkrati, po našem mnenju, pretirano obremenili sodnike in državne tožilce, saj gre zgolj za možnost, ki jo ponujamo odločevalcem in pri tem poudarjam, ne gre za zakonsko obveznost, gre zgolj za možnost pomoči ranljivim osebam. Zavedam se, da je bilo s strani sodstva in ne nazadnje tudi s strani ZPS kar nekaj pripomb glede tega predloga, vendar iskreno verjamem, da gre za rešitev, ki bo v izjemnih primerih pomenila neprecenljiv doprinos za ranljivega posameznika. S to rešitvijo se bomo tudi uvrstili v vrh držav, ki delovanje pravosodnega sistema prilagajajo potrebam ranljivih oseb.

Naj se na kratko dotaknem tudi samega predlaganega postopka. Vlada kljub občutljivosti vsebine tako pomembnega zakona predlaga obravnavo novele po skrajšanem postopku, saj je Ustavno sodišče razveljavitev treh členov ZKP odložilo za čas enega leta od objave odločbe v Uradnem listu, ta rok pa se izteče 12. avgusta letos. In narediti moramo vse, da bo delo organov odkrivanja in pregona storilcev najhujših kaznivih dejanj nemoteno potekalo naprej, upoštevajoč zahteve, kot jih je opredelilo Ustavno sodišče.

Zavedam se, da policija in tožilstvo potrebujeta orodja za delo. Možnost pridobitve prometnih in bančnih podatkov je namreč eden ključnih ukrepov, ki ga imata policija in državno tožilstvo na voljo pri boju z najhujšim kriminalom, vendar mora biti to zakonito in skladno z Ustavo. Pri varovanju človekovih pravic in svoboščin pa bi rada posebej poudarila tudi skrb, da se omogoči učinkovito preiskovanje ter pregon najtežjih kaznivih dejanj, najtežjih oblik kriminala, zlasti gospodarskega ter korupcije in zaščito žrtev le tega.

Tudi sama, skupaj s sodelavkami in sodelavci, bi si želela, da bi bile rešitve pripravljene prej in da bi predlog zakona lahko obravnavali v rednem zakonodajnem postopku, vendar pa, če pogledamo to odločbo Ustavnega sodišča, mislim, da ima 70 strani, je strokovno zelo zahtevna, zato pa ocenjujem, da smo skupaj z vsemi deležniki v tem kratkem času naredili maksimalno.

Zaključno se želim zahvaliti tudi Zakonodajno-pravni službi Državnega zbora za podano mnenje. Koalicija je sledila večini pomislekov in vložila osem amandmajev za katere lahko v imenu predlagatelja zakona povem, da se z njimi strinjamo in da po našem mnenju izboljšujejo besedilo predloga zakona. Poleg tega je Slovenska demokratska stranka v tistem roku, ko smo se pripravljali na tole, vložila dva amandmaja, ki pa jih naša, ki pa jih z našega strokovnega vidika ne moremo podpreti. To še posebej velja za predlog nove prehodne določbe s posegom v Zakon o državnem tožilstvu in je povsem nepovezan s spremembami Zakona o kazenskem postopku, ki so danes pred vami. Kar se tiče pa danes na klop predlaganega amandmaja, pa, če gre za hujšo obliko, je v bistvu že všteto, pri milejši obliki pa pravzaprav ne mislimo, da ni potrebno.

Seznanjeni smo tudi s pripombami Državnotožilskega sveta, ki so bile s takšno vsebino prvič podane šele v tej fazi zakonodajnega postopka. V času strokovnega usklajevanja predloga zakona je Državnotožilski svet podal le splošno pripombo, da nasprotujejo kazuističnemu spreminjanju zakona. Pri tem pa moram poudariti, da so predstavniki državnega tožilstva intenzivno sodelovali pri pripravi ključnih rešitev in da je predlog zakona posledično z njimi v veliki meri usklajen.

Seznanjeni smo tudi s stališčem Odvetniške zbornice Slovenije, ki ne podpira nekaterih sprememb zakona, gre seveda za rešitve, ki so posledica tehtanja med interesi deležnikov v kazenskem postopku, ki so si med sabo pogosto nasprotujoči. Vsi ti interesi so seveda legitimni, kot predlagatelj zakona pa smo morali tehtati in na koncu smo se odločili za rešitev, ki v največji možni meri zasleduje cilj. Učinkovitosti kazenskega pregona ob upoštevanju usmeritev Ustavnega sodišča.

Toliko za uvod z moje strani, smo pa v nadaljevanju s sodelavkami in sodelavci pripravljeni odgovoriti tudi na dodatna vprašanja. Predsednica, hvala.

Hvala lepa.

Sedaj pa besedo predajam predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospe Maček Guštin. Izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Torej Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika svojih pristojnosti in dala pisno mnenje, ki ste ga prejeli 21. maja. V mnenju smo opozorili na več nejasnosti besedila predlaganih členov in tudi na nekatera neskladja z Ustavo in pravnim sistemom, kar bi bilo treba dodatno preučiti oziroma pojasniti.

V zvezi z našim mnenjem so koalicijske poslanske skupine vložile amandmaje k posameznim členom predloga zakona. Glede katerih lahko potrdim tudi sama, da so naše pripombe večinoma ustrezno upoštevane. No, Ministrstvo za pravosodje pa je kot predstavnik predlagatelja posredovalo tudi pisna pojasnila glede naših pripomb, ki niso zajete z vloženimi amandmaji, in ta pojasnila smo seveda natančno preučili. In ugotavljamo, da v nekaterih delih niso notranje skladna oziroma, da določene pomisleke še poglabljajo, zato bom v nadaljevanju podrobneje predstavila naše pripombe k predlagani ureditvi, glede katere kljub dodatnim pojasnilom predlagatelja še obstajajo pomisleki pravne narave.

Pri 1. členu smo v mnenju opozorili na notranje neskladje besedila, ker se za iste faze kazenskega postopka vzpostavlja tako neposredna kot smiselna uporaba pravil o uporabi svojega jezika v postopku. Gre za primerjavo med novim petim odstavkom 8. člena ZKP in predlagano dopolnitvijo dosedanjega osmega odstavka, ki naj bi postal deveti. Besedilo novega petega odstavka je samo po sebi povsem jasno. Izrecno namreč določa, da se tudi v predkazenskem in kazenskem postopku ustno tolmačenje v določenih primerih sme zagotoviti z videokonferenco. Vendar se izrecno pogojevanje uporabe te tehnične rešitve za konkretno predkazenski postopek pred policijo in predkazenski in kazenski postopek pred državnim tožilcem nadalje zamegli z uvedbo smiselne uporabe pravil uporabe svojega jezika iz celotnega 8. člena ZKP, kar je predvideno v spremenjenem devetem odstavku. Veljavna ureditev iz 8. člena ZKP se zaenkrat izrecno nanaša le na preiskovalna in druga sodna dejanja ali glavno obravnavo. Posebej je dopustna le možnost, torej iz tretjega odstavka tega člena, da sodišče na predlog oškodovanca, osumljenca ali obdolženca omogoči tolmačenje in prevajanje tudi drugega gradiva ali drugih dejanj, da se zagotovi uresničevanje jamstev in pravic v predkazenskem in kazenskem postopku. Tu je pomembno, da takšno širitev uporabe tolmačenja na te načine dovoli sodišče. Po novem petem odstavku pa obstoja pogoja, ali je tolmačenje z videokonferenco nujno potrebno za uspešno izvedbo tudi predkazenskega postopka, ne bo presojalo sodišče, temveč policija oziroma državni tožilec. Zaradi splošne določbe, da se v postopku pred policijo in državnim tožilcem določila 8. člena ZKP uporabljajo zgolj smiselno in novi peti odstavek o delu, ki zajema postopke pred policijo in državnim tožilcem je nejasen. V obrazložitvi člena je namreč posebej izpostavljen kot ključen pogoj, da se tudi z ustnim tolmačenjem preko videokonference zagotovi uresničevanje jamstev in pravic v predkazenskem in kazenskem postopku, kar zagotavlja, da mora biti tolmačenje tudi prek videokonference takšno, da v celoti omogoča uresničevanje posameznikovih pravic. No, in zaradi smiselne uporabe teh pravil, ki bodo zdaj le v domeni policije in tožilstva, je doseganje tega cilja vprašljivo. Nadalje. V zvezi z dodatnimi pojasnili predlagatelja omenjam še pripombe k 8. členu predloga zakona. Ta člen v zakon vpeljuje nov institut tako imenovane obrazložitve v lahkem branju oziroma poenostavljene obrazložitve. Glede tega smo najprej opozorili, da je pojmovanje novega instituta kot nadstandard sporno z vidika ustavnega načela oblasti, načela delitve oblasti, s čimer je povezano tudi izdajanje sodb v imenu ljudstva. Potem, načela pravne države in pravice do zagotavljanja enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem iz 22. člena Ustave in pravice vsakogar do sodnega varstva po 23. členu Ustave. Posebej smo izpostavili nejasnosti besedila novega člena, tako glede kroga upravičencev ob kriteriju ranljivosti kot glede vrste odločitev, ki so s tem členom zajete in glede opredelitve obeh posebnih vrst obrazložitve in neobstoječih kriterijev za izbiro med njima, pa tudi glede diskrecijske pravice odločevalca, da se preloži lahko berljiva ali poenostavljena obrazložitev. Vloženi amandma za ta člen razrešuje samo en segment naših pripomb. In sicer naj bi bilo zdaj že iz zakona razvidno, da te posebne oblike obrazložitve niso pravno zavezujoče. Dodatna pojasnila predlagatelja ostalih pomislekov ne odpravljajo, jih pa do določene mere še zaostrujejo, ker si ta pojasnila notranje nasprotujejo. Po eni strani je namreč pojasnjeno, da nova rešitev ne izhaja iz predpostavke, da ranljiva oseba formalne obrazložitve ne razume. Vendar je po drugi strani v nadaljevanju izrecno navedeno, da je namen predlagane rešitve približati pravosodje ljudem, ter da se odločevalcem omogoči, da po lastni presoji lahko poenostavijo obrazložitev na način, da bo še lažje razumljiva ranljivi osebi in tudi, da to pomeni, da se ranljivi osebi na tak način olajša razumevanje odločbe. Iz omenjenih pojasnil predlagatelja je po naši oceni pač mogoče razbrati, da je prav ranljivost upravičenih oseb razlog za tako ureditev, sama lastnost upravičencev, da so ranljivi, pa ni ustrezno opredeljena. Očitek iz našega mnenja o vprašljivi ustavni skladnosti proste presoje odločevalcev o tem ali in komu naj se izdela taka vrsta obrazložitve zato ni odpravljen. Vprašanja, kako razumeti ranljivost upravičencev po novem členu, ni mogoče enostavno reševati z uporabo 18a člena ZKP o obravnavi ranljivih oseb, ker ta določba zavezuje državne organe in druge subjekte, ki odločajo ali sodelujejo pri odločanju o konkretni zadevi, čeprav gre za pravzaprav načelno določbo. Novi člen pa temelji na diskreciji odločevalca, ki v predlaganem besedilu ni pravno vezana. ZKP ima izdelan sistem obvestil, opozoril in poukov za stranke in druge udeležence, da bi lahko uporabili in izkoristili svoje pravice sebi v prid in se s tem izognili posledicam njihove opustitve, kar je seveda odraz zlasti 22. člena Ustave in njegove pravice do poštenega sojenja, ki zagotavlja pravico do izjavljanja, pravico do obrazložene sodne odločbe in pravico do enakopravnosti strank skupaj s prepovedjo arbitrarnega odstopanja od ustaljene sodne prakse in tudi prepovedjo sodniške samovolje pri odločanju nasploh. Sama seznanitev osebe z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembni za uveljavljanje njenih pravic, izhaja iz spoštovanja človekovega dostojanstva, ki ga varuje 34. člen Ustave, zato je predlagani člen kljub temu, da nove oblike obrazložitve niso pravno zavezujoče, sporen, saj bo vprašanje ali je neka oseba ranljiva v smislu te določbe predmet proste presoje odločevalca. V pojasnilih je, tako kot že v obrazložitvi predloga zakona, ponovno omenjen primer Ustave Republike Slovenije, ki je na spletnih straneh Ustavnega sodišča objavljena v poenostavljenem besedilu; ob tem je torej treba pripomniti, da je ta različica Ustave dosegljiva vsem brez razlike, če le poiščejo to besedilo na spletu. Predlagani novi 143d člen zakona pa bo obrazložitev v lahkem branju ali poenostavljeno obrazložitev omogočil samo tistim upravičencem, ki jim bo odločevalec naklonjen. Taka rešitev, ki jo predlagatelj pojmuje kot nadstandard, je iz razlogov, ki smo jih navedli v mnenju, ustavno sporna ne zgolj glede osebnega dostojanstva prizadetih oseb temveč tudi z vidika položaja sodišča v okviru načela delitve oblasti in zato po našem mnenju zahteva dodaten razmislek.

Ostale naše pripombe so ustrezno upoštevane v vloženih amandmajih, kot sem povedala, in tudi teh dodatnih pojasnilih predlagatelja. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Sedaj pa besedo dajem predstavnici Državnega sveta, državni svetnici, gospe Bojani Potočan.

Izvolite.

Hvala lepa, predsedujoča, za besedo.

Lep pozdrav tudi z moje strani!

Torej Komisija za državno ureditev je na svoji 20. seji 29. maja obravnavala ta predlog zakona in ga je podprla. Kljub temu pa je bilo v razpravi opozorjeno, da za tako pomemben zakon kot je zakon sedaj o kazenskem postopku, ki najgloblje posega v človekove pravice, ni primerno, da se sprejema po skrajšanem postopku, še posebej ker se vse določbe ne nanašajo na to rokovno problematiko, ki je bila opredeljena s strani predlagateljev. Prehitro sprejete in neusklajene rešitve so mnogokrat spoznane za neustavne potem na Ustavnem sodišču, to pa ne nazadnje otežuje delo tudi samim organom pregona, ne samo seveda obdolžencem. Smiselno bi bilo, da se predlog zakona v nadaljnjem zakonodajnem postopku uskladi s stališči strokovne javnosti, v kolikor to še ni usklajeno, saj je po zaključku dela strokovne skupine, ki je predlog zakona podprla, prišlo do sprememb besedila, ki pa s strokovno javnostjo niso bile usklajene. Na primer dokazni standard za dovoljenje za pridobitev podatkov o stanju in prometu na bančnem računu za pravne osebe, ki je bil najprej usklajen tako za fizične kot pravne osebe na nivo utemeljenih razlogov za sum za storitev kaznivega dejanja, nato pa brez uskladitve s strokovno javnostjo za pravne osebe ponovno spremenjen v razloge za sum, da je storjeno kaznivo dejanje. Ravno tako je v sedanjem besedilu predvideno, da lahko ukrep tajnega opazovanja dovoli državni tožilec s pisno odredbo, čeprav je bilo usklajeno besedilo, da bo ukrep odredilo sodišče. Glede na navedeno, kot sem že rekla, smo zakon podprli. Predlagamo pa, in si seveda želimo, da bi se v nadaljnjem zakonodajnem postopku te dileme v čim večji meri odpravile, da ne bo potem težav z izvajanjem zakona v praksi. Hvala.

Hvala lepa.

Sedaj bom pa dala besedo predstavnikom Vrhovnega sodišča, najprej gospe Tini Brecelj.

Izvolite, prosim.

Hvala lepa, spoštovana predsednica.

Zahvaljujem se za vabilo na to sejo in lep pozdrav vsem prisotnim!

Ko govorimo o Zakonu o kazenskem postopku, pravzaprav govorimo o enem od osnovnih orodij sojenja kazenskega sodnika. Posledično trdim, so prav sodniki tisti, ki poleg tožilcev in zagovornikov zakon, po katerem se kazenski postopek odvija oziroma poteka najbolje poznajo, glede na to v sodstvu. Pričakujemo, da predlagatelj našim pobudam in predlogom prisluhne. Pobude naše pa gredo predvsem v smer zagotavljanja učinkovitejšega kazenskega postopka. Kot smo slišali, je osnovni cilj predloga, ki je danes pred nami, uskladitev z odločbami Ustavnega sodišča in z dvema direktivama Evropske unije. Skratka, tudi ta novela ne naslavlja konkretnih problemov, ki jih sodniki zaznavajo kot resno oviro zagotavljanju ustrezno sorazmernega, a še vedno učinkovitega kazenskega postopka. Sodstvo je med drugim v januarju 2020 posredovalo obsežen predlog sprememb takrat k noveli ZKP, ki še niso bile ustrezno vsebinsko obravnavane.

Pomembna sprememba, ki jo po našem mnenju ZKP potrebuje, je tako na primer odstop od uzakonjenega nivoja zagotavljanja oziroma uzakonjenega pravila, ki se tiče izločanja dokazov. Skratka, zavzemamo se za rahljanje skrajno zaostrenega standarda za izločitev dokazov oziroma ustrezen odmik glede uzakonjene ekskluzije. Če torej novela, ki je danes pred nami, nekaterih nujnih sprememb ne prinaša, sprejema pa se po skrajšanem postopku, kar je tudi po našem prepričanju neustrezno, pa nam ponuja nov 143.d člen tako imenovana lahka branja v sodstvu. Tej novoti nasprotujemo in se v celoti pridružujemo mnenju Zakonodajno-pravne službe.

Zdaj pa, če dovolite, spoštovana predsednica, z nami je danes podpredsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, kazenski sodnik, okrožni kazenski sodnik Tomaž Bromše, pa bi prosila še njega, če se strinjate, za dopolnilno obrazložitev.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Seveda se strinjam. Izvolite, prosim, gospod Bromše.

Pozdravljeni!

(Tomaž Bromše, podpredsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani.)

Torej, ZKP je predvsem moje orodje pri delu. In na vas je, da mi daste orodje, s katerim bom lahko delal. Kot je povedala kolegica z Vrhovnega sodišča pred mano, si želimo predvsem drugačnega orodja, takšnega, ki bo omogočalo učinkovito delo. Z vidika tako sodne uprave kot sodnika pa nismo mogli spregledati dveh stvari, predvsem dveh stvari. Najprej 4. člen, kjer se vriva v videokonferenčno poslovanje varen prenos podatkov. Jaz mislim, da smo v sodstvu že sedaj delovali na način varnega prenosa podatkov. Z vidika sodečega sodnika pa moram povedati, da ne vem, kaj ta dostavek pravzaprav pomeni in da kvečjemu lahko za sodnika predstavlja neko procesno oviro, ker ni dorečeno, kaj to je, ali to pomeni kakšen poseben certifikat, kaj drugega, kar imamo na voljo in kar nam zagotavlja Ministrstvo za pravosodje za opravljanje videokonferenčnih narokov ali sej. Torej, lahko nastane ovira in na to smo želeli opozoriti.

Druga stvar že izpostavljena pa seveda je lahko branje. Torej najprej iz besedila razumem, da se mi kot sodniku povsem tisto, kar je nedopustno, arbitrarno omogoča odločanje o tem ali bom izdal neko lahko obrazložitev ali ne. Vnašanje nekih novih institutov mora biti predvsem previdno. Moje mnenje je, da smo z obrazložitvami naših sodnih odločb tako ali tako šli predaleč. Odločbe morajo biti razumljive in enostavne, spremembe ZKP v kakšni drugi smeri bi morale sodniku to omogočiti, ne pa z lahkim branjem. Namreč, ne samo da lahko pride do podvajanja dela in nove obremenitve za sodnike, povsem se strinjam z mnenjem Zakonodajno-pravne službe, da lahko po moji oceni pride tako do kršitev enakega varstva pravic, torej, komu bomo zagotavljali in komu ne in zakaj potem ne vsem. In druga stvar, ki je, se moramo vprašati ali s tem, ko izdam lahko obrazložitev, pravzaprav priznavam stranki v postopku, da ne razume sodne odločbe, obrazložitve sodne odločbe in torej se postavlja vprašanje ali je taka oseba sploh zmožna uporabiti drugo ustavno sredstvo ali pravico, to je pravico do pravnega sredstva. S tem je povezano več vprašanj. Na drugi strani ta novota. Pade na redna sodišča. Postavlja se vprašanje, če je to neka vrednota ali cilj, ki ga zasledujemo v Evropski uniji ali v evropskem prostoru, da ne bi ta najprej morala biti preizkušena morda pri sodišču Evropske unije ali Evropskem sodišču za človekove pravice. Če je kdo prebral kdaj kakšno sodbo Sodišča Evropske unije, potem lahko vidi v kakšnem jeziku je napisana. In na drugi strani se je treba vprašati, kaj je potemtakem z našim Ustavnim sodiščem. Torej, treba je začeti, po moji oceni, kje drugje in ne z vpeljavo nekih teh novih institutov, ki kvečjemu lahko povzročajo še več nejasnosti, namesto manj. Hvala.