Lep pozdrav! Bomo kar začeli. Pozdravljam vse članice in člane Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo!

Pričenjam 20. sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Imamo nekaj opravičil. Danes z nami ne bo poslanka doktorica Vida Čadonič Špelič in poslanka Janja Sluga. Imamo pa novega člana našega odbora in sicer poslanca Branka Zlobka, ki ga lepo pozdravljam med nami. Dobrodošel.

K dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od zadev in je določen dnevni red kot je bil opredeljen s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO POROČILA O DELU DRŽAVNE REVIZIJSKE KOMISIJE ZA LETO 2023, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora.

Kot gradivo imamo na razpolago še mnenje Državnega sveta z dne 15. 5. 2024. Vabili pa smo Državno revizijsko komisijo za revizijo postopkov oddaje javnih naročil, Ministrstvo za javno upravo in Državni svet. Poročilo o delu Državne revizijske komisije za leto 2023 je bilo 25. marca 2024 posredovano Državnemu zboru na podlagi 68. in 69. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja. Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo pa ga bo obravnaval na podlagi četrtega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora.

In pričenjamo z obravnavo poročila. Najprej dajem besedo predstavniku Državne revizijske komisije. Predsedniku gospodu Červeku, izvolite.

Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem prisotnim!

Jaz bi tako na kratko, na hitro dal nekaj poudarkov iz našega dela, kot je to razvidno iz poročila o delu. Namreč, vsa leta smo nekako spremljali trend padanja števila zahtevkov. Zdaj se je število zahtevkov nekako ustalilo, celo nekoliko zraslo, bi rekel. Zdaj, zakaj je prišlo do tega, ne moremo v bistvu povedati, nekoč so bili razlogi od kakšne zakonske spremembe, investicije, povišanje taks, karkoli. Zdaj v bistvu pozdravljamo to, da bistvenih sprememb zakonodaje ni bilo. Mi zmeraj govorimo, da preveč spreminjanje zakonodaje ravno ne prispeva k pravni varnosti. Zdaj se to pozna, da je nekaj časa že nekako, bi rekli, mir. Nekaj popravkov je sicer bilo, ki so bili dobrodošli in o katerih smo bili tudi vključeni v razpravo preko Ministrstva za javno upravo. Zdaj, kot je iz statistike razvidno v državi je letno okoli tisoč naročnikov približno 6 tisoč 800 postopkov. Vse skupaj se obravnava okoli 5,3 milijarde evrov. Torej, gre za zelo pomembno področje trošenja bi rekel javnega denarja. Moram tudi obrazložiti, da število rešenih zahtevkov ni zmeraj isto, število vloženih zahtevkov še zmeraj tisti, ki pridejo na koncu leta so običajno rešene v naslednjem letu. V začetku leta se rešujejo tisti, ki so prišli še v prejšnjem letu, zato so te številke malo relativne in jih posebej objavljamo. Torej, gre za okoli 180 vloženih revizijskih zahtevkov v letu, ki ga sedaj obravnavamo. Pomembno je, vsaj meni se zdi pomembno to, da nekako kljub temu, da so zahtevki sicer padali, število zahtevkov padlo je pa večji odstotek naših odločitev, kjer smo pritrdili revizijskim zahtevam, torej se eni že, bi rekel 13 leta dviguje ta statistika iz nekoč, kolikor se spomnim, 33, 36 odstotkov do sedaj. Sedaj je nekako na polovici, 50 odstotkov. Iz česar lahko tako rečemo, da se revizijski zahtevki očitno ne vlagajo več v toliki meri skorajda, skorajda nič več, za to, da bi nelojalno uničeval konkurenco v tem postopku, zlorabljal procesne pravice, potem zavlačeval s tem postopkom, ampak da se očitno, glede na to, da je zmeraj več teh, kjer je ugodeno zahtevkov, vlagajo res tisti zahtevki, kjer stranka misli, da je bila storjena napaka in je oškodovana, če tako rečem. To lahko nekako sklepam iz statistike, kaj se dogaja, seveda k temu je pripomogla nekoč pred leti tudi sprememba zakonodaje. Vse manj je možnosti za, bi rekel, zlorabo, za eskiviranje, za zavlačevanje in pa tudi, seveda moram tudi za nas, pohvalno, Državna revizijska komisija je v teh letih vzpostavila eno vnaprej znano prakso, če tako rečem, ni sodna praksa, ampak naša praksa, kar dviguje pravno varnost v državi. Namreč, v kolikor ti vnaprej veš, kako se obravnava kakšen inštitut, ne boš vložil revizijski zahtevek samo za to, da bo minil čas ali da boš videl, kako bo izpadlo, ampak približno vnaprej veš, kaj se bo zgodilo. In zato je vedno več zahtevkov, kjer se obravnavajo tako mejna vprašanja, kar je pa v osnovi res naše delo, da natančno analiziramo stvari in v naprej postavljamo pravila igre in tako lahko tudi naročniki veliko enostavneje peljejo svoje postopke, saj vnaprej vedo kako bo izpadlo in kako morajo narediti. Tako da vsem skupaj pa seveda tudi pripomore to, da mi smo že kar nekaj let v trendu skrajševanja časa reševanja revizijskih zahtevkov, kar se tudi iz statistike vidi. Nekako, bi rekel lani in letos je skorajda enako, še malo smo bili hitrejši, bi rekel, ampak pod to mero verjetno ne bo več šlo. Namreč, 15 delovnih dni je potrebno za rešitev na predlog predsednika senata. Lahko jaz kot predstojnik inštitucije nekako s sklepom podaljšam za še 15 delovnih dni, kar pomeni, da v nekaterih postopkih dejansko ni mogoče stvari rešiti v tem roku 15 delovnih dni, zato jaz sicer zelo restriktivno obravnavam takšne vloge in jih imamo minimalno, tako da povprečno reševanje zahtevka na Državni revizijski komisiji od prejema celotne in popolne dokumentacije je padlo že pod 14 dni. Čeprav so ti roki instrukcijski, tudi jaz osebno v bistvu s tem stojim, da ne glede, če so instrukcijski ali niso instrukcijski, niso zapisani kar zastonj in je potrebno težiti z vsemi sredstvi in metodami, da se jih poskuša držati, čeprav neke sankcije za to ni, ampak če smo tisti, ki tako rečem, drugim solimo pamet, potem se moramo sami by the boook držati zakonodaje, tudi če niso to prisilne določbe. Vse skupaj pa traja reševanje revizijskega zahtevka, od prejema revizijskega zahtevka po zadnjih statistikah okrog 22 dni, delovnih dni. Se pravi to je takrat, ko je bil vložen revizijski zahtevek, ampak to ne pomeni, da je bila vsa dokumentacija že na reviziji, saj potem gre različne izjasnitve, pripravljalne vloge, dodatna dokumentacija, karkoli, v glavnem v tistem trenutku, ko je revizijski zahtevek vložen, nikoli ni popolna in celotna dokumentacija praktično nikoli, kar se vidi tudi iz celotne statistike.

Še ena zanimivost je namreč, same revizijske zahtevke nekako delimo na zahtevke pred odločitvijo, torej zoper, tako grobo rečeno, zoper razpisno dokumentacijo in po odločitvi naročnika zoper njegovo odločitev. Zmeraj je teh pred odločitvijo manj kot tistih kasneje, ampak običajno so bili tile zoper razpisno dokumentacijo precej uspešnejši kot kasnejši. To je pomenilo, da v teh velikih projektih praktično zmeraj padejo revizijski zahtevki že zoper razpisno dokumentacijo, saj, če tako rečem, veliki playerji že vnaprej želijo razjasniti situacijo oziroma dokumentacijo urediti tako, da bi bilo mogoče oddati dopustno ponudbo, ki bi jih kasneje pripeljala do posla. Zato so bili tudi zmeraj tudi uspešnejši, kljub temu, da jih je bilo manj, so bili zmeraj precej uspešnejši. V zadnjem letu je pa nekako statistika nekoliko drugačna, saj je uspeh tako pred odločitvijo, kot po odločitvi približno enak. To nekako je nek večji premik. Zakaj je do tega prišlo, v tem trenutku ne moremo še povedati, moraš vsaj kakšno leto se obrniti, da bi lahko mogoče analizirali te stvari. Namreč poudaril pa bi, da so ti zahtevki pred fazo odločitve bili veliko vrednejši kot po. Se pravi, kaj nam to pomeni? Vlagajo se v velikih zadevah, v manjših zadevah tega skorajda ni, ne vem. Še zmeraj se opaža ta EU sredstva, se zmeraj tudi poudarjajo, namreč že nekaj let je opazno trend, opazen trend zmanjševanja števila zahtevkov, kjer so prisotna EU sredstva, ne. Prej jih, še predlani jih je bilo 14 %, letos jih je, lani je bilo samo še 8,75 %, torej gre navzdol. Tudi tole je bilo tukaj v Državnem svetu precej govora o tem, kar je kolega tudi poročal; pravzaprav ne znamo povedati zakaj, zdaj lahko samo špekuliramo, da so ti zahtevki mogoče skrbneje pripravljeni, ker tudi že samo pridobivanje evropskih sredstev je dokaj zapleten postopek in da zaradi tega mogoče je enostavno manj možnosti napak in s tem manj vlaganja revizijskih zahtevkov - morebiti, teh podatkov nimamo, mogoče ima MJU, morebiti pa tudi sami naročniki že v tej, če tako rečem, na prvi stopnji sami odpravijo napake v morebiti vloženih revizijskih zahtevkih, kjer jih potem mi sploh ne obravnavamo, saj je že na prvi stopnji mogoče spremenjena odločitev. Drugače pa leta nazaj smo poslušali, da zmeraj so bili na prvem mestu revizijski zahtevki v primeru oddaje gradenj, zdaj nekako že dve leti ni več tako, gradnje so pravzaprav na tretjem mestu. Na prvem mestu je bilo lani blago, potem storitve in šele nato gradnje. Predlani so bile gradnje prav tako na tretjem mestu, samo da je bilo prvo storitve in potem blago. Tudi kar se tiče vrednosti, je bilo nakup blaga na prvem mestu in daleč najbolj vredni zahtevki. Torej Državna revizijska komisija je v bistvu obravnavala po tej naši, bi rekel, dve leti nazaj spremenjeni statistiki okrog milijardo 800 in nekaj vrednosti zahtevkov, kar je bil precejšen padec iz leta 2022, čisto enostavno ker ni bilo nobenih tako velikih projektov. Saj vemo, na primer, ne vem, 2TDK, drugi tir ne, potem je v bistvu ostalo samo še nakup zdravil, ki se je vleklo parkrat in se je ponavljalo. Seveda pa mi zahteve po vrednosti vodimo zdaj samo enkrat, ne glede kolikokrat je vložen, ker potem enostavno ne dobiš konkretnih pravih rezultatov, saj potem prideš do neke nekaj milijard zneska, kar ne odraža realne vrednosti obravnavanih zahtevkov pri nas. Pomembno je tudi to, da prednostno obravnavanih zahtevkov torej po tej novi interventni zakonodaji, bi rekli, je, potem pa kadar so EU sredstva in kadar je znesek naročila, vrednost naročila več kot 10 milijonov. Tukaj smo malo mnenja že od začetka, da 10 milijonov je mogoče malo prenizka vrednost v teh zadevah, ampak kljub temu je bilo v lanskem letu v bistvu samo ena in pol, ne ena in pol, ena petina tovrstnih zahtevkov, ki se obravnavajo prednostno. Mogoče bi te številke bile bolj aktualne pri večjem številu zahtevkov, zdaj pri tem številu, ki jih zdaj imamo, ki je obvladljivo število za kvalitetno delo, pravzaprav niti ne pride do nekega izraza, saj se zadeve tako hitro obravnavajo, če so prednostne ali niso prednostne, da pravzaprav, bi rekel, uporabniki naših storitev tega niti ne opazijo.

Sodni spori; vemo, da od leta 2021 je možno zoper odločitev Državne revizijske komisije sprožiti upravni spor, ampak zahtevati samo ugotovitveno sodbo. Mi sami smo bili zelo v bistvu kritični do takšne rešitve. Zdaj v teh dveh letih v bistvu od 2021, 2022, 2023, torej v treh letih je bilo izdanih 243 odločitev, kjer bi lahko bil sodni spor sprožen, torej ker vsepovsod, vedno ga ni mogoče sprožiti zoper razpisno ga ni mogoče sprožiti, zoper spor male vrednosti ga ni mogoče sprožiti in tako naprej, ampak kljub temu v vseh teh treh letih je bilo vloženo samo 13 tožb upravnih sporov, samo 13, konkretno v zadnjem letu, ki ga obravnavamo, samo ena. Se pravi, v začetku je bilo to zanimivo, seveda so poskušali, da vidijo, kaj bo, tudi odvetniki so imeli svoje interese zaradi precej visokih punktov po teh stroškovnikih, ne, kasneje se pa je videlo mogoče, da ni več to tako zanimivo in potem smo prišli do tega, da je v lanskem letu bila samo ena takšna tožba vložena. Tukaj mi seveda, pri vsaj pri procesnem zastopanju sodelujemo z Državnim odvetništvom, državni odvetniki zastopajo Državno revizijsko komisijo, mi pa seveda ponujamo ves tisti strokovni feedback kot specializirani organi in kadri, da oni lahko nemoteno zastopajo in tudi mi sodelujemo pri teh obravnavah. Tu moram poudariti, da gre za res odlično sodelovanje. Smo že prav utečena mašinerija. Tudi oni so mnenja, da smo zelo resni in natančni, Tako da tu lahko res poudarim, da to sodelovanje bi lahko bil mogoče celo vzorčen primer, si upam trditi, kako je potrebno sodelovati med organi, da ne prihaja do nepotrebnih zapletov in prostega teka. Še prekrškovni del moramo obravnavati. Namreč Državna revizijska komisija, sicer njen / nerazumljivo/ biznis, če tako rečem, je seveda reševanje revizijskih zahtevkov in odločanje o teh sporih. Smo pa tudi prekrškovni organ, ne inšpekcijski prekrškovni organ. In tukaj je stanje bilo takšno, da v času korone je število prijavljenih prekrškov dobesedno zbezljalo, zdaj so se te nekako stvari začele umirjati, že lani, letos se vidi, ampak kljub temu smo lani obravnavali kar precej več prekrškov, precej. Torej tudi organi so začeli vedno več prijavljati, tudi mi na lastno pobudo naredimo, vidimo, karkoli v revizijskem zahtevku. Predsednik senata je predlagal uvedbo prekrškovnega postopka in tako naprej. Tako da smo 50 odstotkov v bistvu, več zadev obravnavali. Sodišča so pa izrekla na podlagi naših obdolžilnih predlogov nekaj čez 330, 350 tisoč evrov glob, kar je manj kot predlani, ker je bilo pač znesek glob skoraj pol milijona, ampak to še zmeraj gre z zamikom. Se pravi, to so zadeve, ki so bile vložene pred letom ali dvema in tako, potem gre to naprej. Na to v bistvu niti nimamo nekega vpliva, saj število obravnavanih prekrškov nekako ni do zdaj nihalo tako eksplicitno kot mogoče v zadnjem letu, ker se je res povečalo število tudi mogoče, zaradi večje naše aktivnosti, mogoče malo drugačne organizacije dela in tako naprej. Razlogi za prekrške, ki so običajni, so pravzaprav vsako leto enaki. Gre za neresnično izjavo ali ponarejanje listine, pri naročnikih pa oddajo javnega naročila brez izvedbe ustrezne vrste postopka in drobljenja javnih naročil. Torej drobljenje in s tem izmikanje določenih postopkov ali celo možnosti pravnega varstva. Tako da, to je kar se tiče nekako pogleda trenda lani, predlani. Moram še tudi naglasiti, kar smo imeli precej, bi rekel dela in nevšečnosti nehote. Državna revizijska komisija mogoče za razliko od nekih velikih organov nima velikega proračuna, kar pa je še pomembneje, nima prenapihnjenega proračuna. Mogoče bi lahko rekel jaz, da je to moja napaka, ampak sem pač navajen mogoče iz gospodarstva, da se to ne počne. In v kakršnihkoli primerih takšnih rezov, ki smo jih doživeli v lanskem letu, se pravi, 20 odstotkov, brez da te kdorkoli karkoli vpraša, je pomenilo pravzaprav šok za Državno revizijsko komisijo, saj mi nimamo nekih, bi rekel, projektov, nekih silnih investicij, ki bi se jim lahko odrekli, ampak je to pomenilo dejansko motnjo v delu neodvisnega samostojnega organa. Mi ne bi niti pol leta preživeli s financami, pa to, ne gre samo za plače, mi moramo plačevati najemnine, moraš plačati vodo, moraš elektriko, ogrevanje, karkoli, v takih osnovnih stvareh, kar je mogoče res malo se nam je zdelo za malo vse skupaj. Ampak seveda tudi po našem posredovanju so si tudi na Ministrstvu za finance nekako dali reči, da pač enostavno mi imamo realen proračun in da če nam ga odrežeš, smo skorajda goli in bosi. V kolikor bi se to ponavljalo, kar so mi rekli, da je, napihni proračun, da imaš mir, marsikdo je že tako rekel, se bo res zgodilo, da v kolikor se bo to ponavljalo, da bomo začeli napihovati tudi mi proračun. Zaradi tega sicer država ne bo utrpela ne vem česa, zaradi velikosti naše, ampak jaz mislim, da to enostavno ni prav. Da tisti organ, ki realno planira, ima težave pri rebalansu, tisti, ki nerealno pride skozi in se smehlja. To mislim, da ni prav čisto tako osebno. Vprašanja so še bila glede teh sodb, sem videl na Državnem svetu sodb Upravnega sodišča v primeru teh sporov za ugotovitev nezakonitosti odločbe. Tudi tukaj ima sodišče instrukcijski kratek rok, 90-dnevni, ampak tu moramo reči, da večji del Upravno sodišče ravna zelo hitro, smo bili pravzaprav zelo presenečeni. Ni potrebno dolgo čakati na sodbo. Tako da tudi kar se tega tiče, mislim, da zadeva igra brez nekih težav. Kaj pa se dogaja s samim javnim naročilom? To je treba pač pojasniti, ker so bila vprašanja. Zaradi te sodbe se javno naročilo, ne mislim, postopka se javno naročilo ne ustavi. Namreč postopek teče naprej, sklepa se pogodba. Investicija se začne obračati, karkoli in ta sodba pravzaprav sploh ne vpliva na sam ta postopek, zato ta postopek ni zadržan, ni podaljšan. Pravzaprav z ničemer ne vpliva na samo učinkovitost in hitrost te oddaje in izvedbe javnega naročila. To sta pa zdaj seveda dve plati. Ne ovira, po drugi strani, ali je za to koristno ali sploh ne, ali gre za pravniško preigravanje besed, kaj je prav, kaj ni prav. Moram pa reči, da sicer v enih, dveh mogoče zadevah, dveh sodbah, ki smo jih prejeli, je sodišče podalo ene takšne praktične napotke kako razlagati zakonodajo, ki nam koristijo, ampak dejansko, v treh letih, v dveh zadevah. Tako da, evo, to je z moje strani nekako vse krajše, ni šlo. Hvala.

Hvala lepa za izčrpno in zanimivo predstavitev poročila. Naprej pa dajem besedo predstavniku Ministrstva za javno upravo, državnemu sekretarju, Juretu Trbiču. Izvoli.

Hvala za besedo. Spoštovana predsedujoča, poslanke, poslanci in ostali prisotni, posebej dobrodošel še nov poslanec!

Zdaj s strani Ministrstva za javno upravo bom kar kratek, vsaj uvodoma. Ocenjujemo, da je letno poročilo Državne revizijske komisije dobro pripravljen dokument, ki kot tak vsebuje pač vse potrebne in tako statistične kot vsebinske podatke za celovito seznanitev s stanjem na področju revizijskih postopkov javnih naročil v Sloveniji. Zdaj namen poročila je gotovo tudi, da se zainteresirana javnost seveda seznani s stanjem, naročnikom kot takim pa omogoča tudi nek krovni vpogled v prakso Državne revizijske komisije, katere sicer vse odločitve so tako transparentno objavljene na njihovi spletni strani, dostopne pa tudi preko dosjeja posameznega postopka na portalu javnih naročil, ki ga imamo mi. Kot tako ministrstvo seveda na letno poročilo nima nekih vsebinskih pripomb. Naj pa izpostavim, da je po našem mnenju stanje na področju pravnega varstva v Sloveniji na tem področju dobro urejeno se pa, če smem, zelo strinjam s predsednikom komisije, da nujno potrebujemo stabilno zakonodajno oziroma regulativno okolje. Torej, še enkrat poudarjam, ministrstvo in državna revizijska komisija dobro sodelujemo, tako kot že omenjeno tudi njihovi predstavniki redno sodelujemo z njihovimi predstavniki seveda redno sodelujemo pri strateških razvojnih delavnicah in aktivnostih, ki jih organizira MJU sodelujemo tudi pri pripravi različnih zakonodajnih sprememb na področju. Naj omenim lansko leto recimo je bila pripravljena novela Zakona o javnem naročanju 3D, pripravljali so se tudi interventni zakoni zaradi, saj vemo pač, ujm in naravne nesreče avgusta. Tako da, to je, se mi zdi, pomemben poudarek. Zdaj, da ne bom še enkrat ponavljal statističnih podatkov, ki so bili že seveda navedeni in so v poročilu. Bi pa mogoče kot zanimivost omenil vseeno, da lani med vlagatelji zahtevkov za revizijo ni bilo zagovornikov javnega interesa. To so denimo Računsko sodišče, javna agencija za varstvo konkurence ali KPK. In glede na dejstvo, da je bilo pač kot že omenjeno lani le ena tožba v upravnem sporu in da se pač v razmislek morda predlaga, da bi to morda premislili, je naše stališče, da je uvedba upravnega spora v postopkih javnega naročanja bila namenjena seveda najtežjim pravnim dilemam tudi s ciljem poenotiti prakso Državne revizijske komisije. Oba ta dva cilja pa sta po naši oceni tudi uspešno dosežena. Kot tudi komisija sama v poročilu navaja, saj ta praksa različnih senatov, ki so bili, poenotila. Temu so seveda posvetili tudi pozornost. Verjamemo in stojimo na tem, da je prednost slovenskega sistema revizije postopkov javnega naročanja ravno v tem, da dejansko sploh primerjalno z drugimi članicami EU zelo hiter in učinkovit sistem pravnega varstva. Tako da tega z uvedbo samega upravnega spora o tem nismo želeli spremeniti, hkrati pa vseeno ponuditi seveda možnost tudi sodnega varstva v najtežjih pravnih primerih, ki jih očitno veliko ni. Kot že omenjeno, tudi najpogostejši prekrški se kar ponavljajo. S strani ministrstva tudi seveda to naslavljamo z rednimi usposabljanji. In tu moram pohvaliti svoje kolege na ministrstvu, še posebej v luči lanske, tudi nesreče in potem interventnega zakona, ki se je takrat, res smo se, so se, smo se hitro obrnili, pripravili vsem naročnikom smo pač, verjamem, da tudi na ta način pomagali k čim hitrejši vsaj intervencijski sanaciji.

Tako da morda, če se še sam dotaknem tudi obravnave poročila v Državnem svetu. Tu nekih posebnih opazk, vsebinskih, pravzaprav ni bilo, tako da tudi sam ne bi v tej točki se spuščal v to ali pa komentiral. In toliko za enkrat. Najlepša hvala.

Hvala lepa. Besedo dajem še državnemu svetniku, gospodu Rajku Fajtu, izvolite.

Spoštovana predsednica, hvala za besedo. Spoštovane gospe in gospodje, lepo pozdravljeni! Torej, poročilo Državne revizijske komisije je obravnavala tako Komisija za državno ureditev, kakor tudi kasneje Državni svet. Državni svet in komisija sta poročilo in delo Državne revizijske komisije ter seveda tudi predstavitev poročila na sami seji ocenili kot zelo dobro.

Ker je predsednik že nekaj zadev, ki so bile v razpravi tudi pojasnil, bi jaz morda samo povzel. Se pravi, v razpravi je bila najprej izpostavljena učinkovitost revizijskih postopkov glede na dejstvo, da je od 1. januarja 2021 mogoče za določene spore v revizijskih sporih sprožiti upravni spor pred Upravnim sodiščem in seveda postavlja se vprašanje ali v tem primeru obravnave pred Upravnim sodiščem potekajo prednostno. Zdaj, danes je že tudi bilo pojasnjeno, se pravi, da Zakon o upravnem postopku v postopkih javnega naročanja upravnemu sodišču določa 90 dnevni instrukcijski rok od dneva prejema tožbe, v katerem mora sodišče odločiti. Opozorjeno je bilo tudi še, da na Upravnem sodišču pridejo v glavnem težji primeri, vendar so pa odločitve Upravnega sodišča po oceni Državne revizijske komisije hitre in torej v doglednem času.

Prav tako je razprava potekala tudi v smeri zvišanja taks, ki jih je treba plačati v primeru sprožitve postopka revizije, kar bi, seveda, postavlja se vprašanje, lahko vplivalo na manjši pripad zadev na Državno revizijsko komisijo. Je pa predstavnik Državne revizijske komisije pojasnil, da je višina taks zakonsko opredeljena in se že nekaj časa torej ni spreminjala. Zanje je pa pristojno Ministrstvo za javno upravo. Takse do določene mere sicer preprečujejo morebitne zlorabe sistema pravnega varstva, vendar pa po mnenju bistveno ne vpliva na učinkovitost pravnega varstva. V primeru utemeljenosti zahtevka pa, kot je znano, vlagatelj dobi takso povrnjeno.

S strani državnih svetnikov je bilo tudi izpostavljeno, da ponudniki v razpisni dokumentaciji ali v končnih odločitvah naročnika velikokrat iščejo tudi najmanjše napake, na podlagi katerih lahko izpodbijajo postopek izbire ponudnika in zahtevajo revizijo postopkov. To lahko podaljša postopke izvajanja javnih naročil ali pa naročnik na koncu prisiljen izbrati tudi dražjega ponudnika. Poudarjeno je bilo, da manjše napake ne bi smele biti razlog za razveljavitev razpisov. S strani Državne revizijske komisije je bilo pojasnjeno, da se je zakonodaja na področju javnega naročanja v preteklih letih spreminjala, naročnik nebistvene in očitne napake lahko spregleda in zaradi nebistvenih očitnih napak v ponudbah Državna revizijska komisija po načelu torej običajno ne razveljavi postopka javnega naročila, prav tako pa naročnik ni dolžan izbrati naslednjega najugodnejšega ponudnika, če je seveda ekonomsko neugoden ali kako drugače neustrezen. No, in ker je v Komisiji za državno ureditev tudi precej, mislim veliko predstavnikov lokalnih interesih, je bilo izpostavljeno tudi bom rekel, vprašanje glede deleža revizij, ki so povezane z javnimi naročili v lokalnih skupnostih. In tukaj nam je bilo pojasnjeno, da so lokalne skupnosti sicer med naročniki na tretjem mestu po številu prejetih revizij, takoj z organi Republike Slovenije in javnimi zavodi kot so bolnišnice, zdravstveni domovi in tako dalje. Vendar to ne pomeni, da imajo lokalne skupnosti ali javni zavodi premalo znanja za vodenje javnih naročil, ampak gre za naročnike, ki imajo veliko število javnih naročil in seveda posledično temu tudi več zahtevkov. Sicer pa, saj pravim, kot sem uvodoma povedal, delo, predstavitev in pa poročilo samo je bilo ocenjeno zelo dobro. Hvala.

Hvala lepa. Prehajamo na razpravo članic in članov odbora. Pred tem pa preberem nekaj pooblastil. Poslanec Jožef Lenart nadomešča poslanca Žana Mahniča, poslanec Franci Kepa nadomešča poslanko Anjo Bah Žibert. In še eno pooblastilo, poslanec doktor Matej Tašner Vatovec nadomešča poslanko Natašo Sukič. Prvi se je k besedi prijavljen gospod Andrej Kosi.

Spoštovana predsednica, hvala za besedo. Vse prisotne lepo pozdravljam!

Torej, najprej seveda zahvala za poročilo, korektno poročilo. Torej, kot smo tudi, kot je predsednik povedal, gre za pomembno inštitucijo, ki se je v preteklosti sicer zlorabljala, sicer zdaj tega je vedno manj, prav za to z različnimi pritožbami, potem zavlačevali postopke javnega naročanja in tako naprej. Predvsem na gradbenem sektorju se je to najbolj pogosteje dogajalo. Sicer zdaj pač govorite, da tega ni več, kar je pozitivno, torej, da smo si na pravi poti. Po drugi strani pa imamo pozitivno tudi to, da pač Revizijska komisija nekako včasih tudi s svojo odločitvijo prepreči kakšno korupcijsko dejanje kot je bilo na primer tudi v zvezi z nedavno nazaj s to digitalno notarsko storitvijo, ko ste jo zavrnili že drugič, ko so pač hoteli zgolj enega ponudnika nekako odobriti ta sredstva. Zdaj jaz bi imel samo nekaj vprašanj tu v poročilu na točki šest vi navajate tudi kadrovske težave: kako je s tem? Ali torej so še vedno oziroma ali ste jih zapomnili oziroma kolikšen je ta manko, kako to dejansko rešujete? In pa imel bi tudi državnega sekretarja na Ministrstvu za javno upravo, ali je bila mogoče opravljena kakršnakoli analiza vpliva višine takse na potem to število vloženih zahtevkov? Kajti kot je tudi s strani Državnega sveta predstavnik povedal, so se pojavila vprašanja ali višina takse torej vpliva na to, da bi glede na vložene zahtevke za revizijo. Kajti to je zelo pomembno, da se pač nekdo, ki pa bi mogoče res upravičeno prav zaradi višine takse, potem ne bi odločil. Toliko samo z moje strani.

Hvala lepa. Želite odgovoriti? Ja, izvolite.

Ja, glede kadrov, ki smo jih zmeraj omenjali, je tako, situacija je tukaj specifična. Državna revizijska komisija potrebuje izključno visoko specializirane kadre na tem področju. Ker smo majhen organ, si zelo težko tudi privoščimo vzgojo lastnega kadra dolgoročno, saj vzgoja nekoga, ki je mlad zavzame polovico delovnega časa tistega izkušenega. Ampak pravzaprav mi smo videli, da res specializiranega visoko kvalitetnega kadra na trgu, ki bi bil pripravljen delati pri nas skoraj da ni, zato smo začeli dejansko tudi z vzgojo lastnega kadra in pa skrbimo za ne fluktuacijo kadra. Se pravi, pri nas je praktično minimalna fluktuacija kadra z nekimi drugimi organi ali gospodarstvom. Čisto enostavno, ker pač se vodstvo celotno trudi, da bi jim bilo fajn. Se pravi, da ljudem nudimo prijetno delovno okolje, prijetne stike, bi rekel, prijetne sodelavce, medsebojne odnose, kar jaz sam, bi rekel, mogoče kot bivši kadrovnik vem, da je to zelo, zelo, zelo pomembno pri kolektivih. Nudimo jim tako različne možnosti izobraževanja, kot tu in tam tudi delo od doma ob neki pa kontroli, ki se ne sme zlorabljati in do zdaj se ni, moram reči, ne in potem je kadrom, bi rekel, lepo in se razvijajo in nimajo potrebe, da odhajajo kamorkoli drugam. Kadre od drugod pa zelo težko dobimo, saj tudi mi smo del javne uprave in smo vpeti v ta plačni sistem. In iz drugih organov uspemo dobiti kadre, nekako, ne uspemo pridobiti mogoče iz gospodarstva. Moje mnenje bi bilo, da bi morali biti kadri sestavljeni iz treh skupin: eno je iz državne uprave, ena je iz pravosodja, druga iz gospodarstva. In ti prvi dve nekako pokrijemo, pri tretji smo pa docela neuspešni, zaradi plačnega sistema. To je to. Ampak hendlamo, bi rekli. Hvala.