Spoštovani! Začenjam 15. sejo Odbora za obrambo. Lepo pozdravljam vse prisotne, posebej državnega sekretarja Ministrstva za obrambo doktor Damirja Črnčeca, načelnika Generalštaba Slovenske vojske, general podpolkovnika Roberta Glavaša in vse ostale vabljene!

Najprej vas obveščam, da sta zadržana in se seje ne moreta udeležiti magister Matej Tonin in gospod Miha Lamut. Na sejo je bila vabljena svetovalka predsednice republike magister Nataša Dolenc, ki pa je opravičila svojo prisotnost. Na seji kot nadomestne članice in člani sodelujejo Andrej Kos namesto Žana Mahniča, Milan Jakopovič namesto Nataše Sukič in magister Nataša Avšič Bogovič namesto Aleša Rezarja.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: 1. točka, Obrambna strategija Republike Slovenije, Vojaška strategija Republike Slovenije in Strategija civilne obrambe Republike Slovenije; 2. točka, Vprašanja in pobude članov in članic odbora. V poslovniško določenem roku ni bilo predlogov za širitev dnevnega reda, se pravi, za umik katere od točk, zato je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAMBNA STRATEGIJA REPUBLIKE SLOVENIJE, VOJAŠKA STRATEGIJA IN STRATEGIJA CIVILNE OBRAMBE REPUBLIKE SLOVENIJE.

Besedo dajem državnemu sekretarju Ministrstva za obrambo doktor Damirju Črnčecu. Izvolite.

Hvala.

Lepo pozdravljeni, spoštovani predsednik odbora, članice in člani, kolegice in kolegi! Ta trojček je nastajal v hiši dlje časa, je nekako naravna posledica tega, kar spremljamo od leta 2022, od ruske agresije na Ukrajino in seveda tega, kar smo počeli v Sloveniji pred tem. Če malo spomnim za nazaj, 2019, smo po letu 2001, torej po 18 letih, sprejeli novo Resolucijo strategije nacionalne varnosti. To resolucijo je sprejel Državni zbor. In ko smo v letu 2022 začeli mandat in razmišljali o potrebi po prenovi in ažuriranju strateških dokumentov, smo ocenili, da tista resolucija, tako kot je bila zastavljena in jo je tudi sprejelo to najvišje telo v Sloveniji, ni potrebna nadgradnje ali pa prenove. In če poenostavim, recimo konkretno, tudi konvencionalni konflikt v Evropi je nekako predvidevala ta resolucija oziroma ta strateški dokument. Prva dva dokumenta, ki smo se ju lotili, sta bila Resolucija o dolgoročnem razvoju in programu opremljanja Slovenske vojske do 2040 - o tej resoluciji smo se pogovarjali veliko v Državnem zboru, tudi seveda predvsem v Odboru za obrambo, v javnih razpravah in v 2000. V letu 2023 smo ta dokument sprejeli oziroma ste ga sprejeli po tem, ko ga je Vlada poslala v Državni zbor. Vlada je pa nato dva meseca kasneje sprejela še Srednjeročni obrambni program Slovenske vojske oziroma Ministrstva za obrambo. In to so tisti razvojni dokumenti, ki so seveda narekovali, na kakšen način bomo mi modernizirali Slovensko vojsko.

Če govorim predvsem o zmogljivostih, tako tehničnih, materialnih, kot seveda tudi kadrovskih in vseh ostalih, ki jih potrebuje sodobni obrambni sistem pri naslavljanju teh kompleksnih groženj, s katerimi se danes soočamo, in seveda tudi, če pogledamo o tem okrog sebe, vidimo, da se je Evropa znašla prvič po letu 1945 v zares veliki konvencionalni vojni na prostorih Evrope kot takšne, seveda če zanemarimo to, kar se je dogajalo v 90. letih na prostoru nekdanje Jugoslavije. Dokumenti, ki so pa danes tukaj pred nami, torej obrambna strategija, vojaška strategija in strategija civilne obrambe, so pa dokumenti, ki nekako narekujejo, kako bomo te zmogljivosti načrtovali, uporabili, delovali z njimi, in seveda kažejo tudi na to, da jasno razumemo potrebo po hierarhiji strateških dokumentov. Če sem prej govoril o strategiji nacionalne varnosti, je potem seveda dokument, ki je hierarhično potem obrambna strategija in sinhrona s to obrambno strategijo sta dva dokumenta, ki ju imenujemo torej Vojaška strategija Republike Slovenije in Strategija civilne obrambe Republike Slovenije. In ta trojček teh dokumentov nekako zaokrožuje vse razumevanje in videnje, kako Slovenijo peljati naprej v letih, ki so pred nami. Pred nami za soočenje s temi grožnjami in izzivi, varnostnimi izzivi, tveganja, ki jih vidimo, da so okrog nas, prihajajo tudi v Slovenijo. Seveda, Slovenija kot taka ni samostojen otok sredi oceana, ampak je vpeta v te tokove, ki potekajo skozi ta prostor, prostor Evropske unije, in tudi dejstvo, da smo člani zavezništva.

Obrambna strategija, prejšnja, je bila iz leta 2012. Vojaška strategija na ta način, kot je danes narejena, pravzaprav nikoli ni bila narejena. Bil je nek poskus v prejšnjem mandatu, dokument ni ugledal luč sveta kot formalno potrjen s strani Vlade. In seveda, ko smo pripravljali torej obrambno strategijo, smo tisti osnutek vojaške strategije nekako sinhronizirali, nadgradili, dopolnili tako, da je zdaj popolnoma usklajen. S to obrambno strategijo na eni strani in na drugi strani s strategijo civilne obrambe Slovenija, kot veste, ima dolgo tradicijo, ne samo vojaških, izgradnje vojaških zmogljivosti, temveč tudi izgradnje zmogljivosti tako imenovane civilne obrambe, če povem čisto na kratko. Tisto, kar je nekako ključno iz obrambne strategije Slovenije, je, da ta dokument usmerja obrambno politiko države, organiziranost in delovanje njenega obrambnega sistema ter razvoj njenih obrambnih zmogljivosti za zagotavljanje nacionalne obrambe. Torej, na drug način ali pa malo bolj strokovno povedano. Tisto, o čemer sem prej govoril in seveda tisto, kar je pa zelo pomembno in o čemer veliko več govorimo v zadnjem letu ali pa morda celo dveh, je povezovanje zmogljivosti nacionalne obrambe v sistemu kolektivne obrambe. Po vstopu v zavezništvo Nato 2004 smo nekako pozabili, da je v bistvu temelj kolektivne obrambe seveda uspešna, učinkovita, izgrajena nacionalna obramba, polna profesionalizacije Slovenske vojske, tudi s pogodbeno rezervo, ki podpira to profesionalno vojsko, je nekako imela neko drugo poslanstvo, zagotavljanja zmogljivosti v sistemu kolektivne obrambe kot je klasična nacionalna obramba in tukaj smo seveda, kot smo že tudi javno to povedali, začeli postavljati stvari nazaj tja, kjer so nekoč že bile, in graditi tako imenovane prostorske sile skozi tudi kmalu formirano poveljstvo prostorskih sil, da bomo zagotavljali v sistemu večje zmogljivosti, tudi človeške, kakor tudi z vidika enot in tehnike za delovanje na lastnem ozemlju. Zakaj je to pomembno? Pomembno je predvsem zato, ker Slovenija je na tej geopolitični mapi zaledna država. In skozi Slovenijo potekajo razni tranzit koridorji. Videli smo pred kratkim tudi v medijih nek koridor, ki poteka čez Slovenijo. Zdaj, če se spomnimo malo geopolitike, vemo, da ta najnižji prehod med Srednjo Evropo s tega zahodnega prostora Zahodne Evrope skozi tako imenovana Postojnska vrata. Zato so vse vojske v preteklosti, od Rimljanov do Napoleona, nekako šle čez te prostore. Na ta način in seveda tudi v teh nekih spremenjenih razmerah na vzhodu postaja in ostaja slovensko, prihodnost slovenskega ozemlja zelo pomembna. In te zmogljivosti nacionalne obrambe so namenjene temu, da zagotavljajo varno območje in okolje za tranzit čez Slovenijo. To je tista zmogljivost, h kateri tudi stremimo v prihodnje, ob tem ko seveda govorimo, da bomo zagotavljali cilje zmogljivosti, kot smo si jih sami zadali oziroma smo jih obljubili.

O vojaški strategiji bom predal, če lahko, predsednik, besedo načelniku, da izpostavi ključne stvari, kolegu direktorju, generalnemu, Direktorata za obrambne zadeve, gospodu Pavlinu, pa da malo predstavi še o strategiji civilne obrambe, ki spada nekako pod njegovo domeno.

Zdaj, kar je še tukaj pomembno morda v uvodu, da izpostavim, je naslednje. V lanskem letu smo po kar nekaj letih prvič imeli tako imenovano vajo kriznega upravljanja CMX zveze Nato, ki nekako je seveda skozi načrt vaje in potem tudi skozi izvedene aktivnosti preigravala kompleksnost vseh celovitih groženj, od hibridnih do seveda na koncu tudi kinetičnih oziroma klasičnih konvencionalnih vojaških groženj, do 5. člena. In zdaj, kar je tukaj bilo pomembno, mi smo sebe, da tako rečem, torej govorimo, slovenski nacionalno varnostni sistem, preigrali in Ministrstvo za obrambo je skozi sistem kriznega upravljanja nosilec v državi delovanja sistema. Zato bomo vse te, tudi nastavke, ki jih imamo v teh strateških dokumentih, preigrali letos v nacionalni vaji, ki smo jo poimenovali Odpornost 2024. Torej, ideja tega je, da seveda ob tem, ko pišemo strateške dokumente, pripravljamo načrte za njihovo izvedbo, da le-to tudi skupaj preizkusimo v nekem najbližjem možnem realnem scenariju v tej naši državi. In to je tisto, kar je ključno.

Kar se tiče še nekih finančnih virov in zmogljivosti, povezanih s temi dokumenti, pa sledijo temu, kar smo zapisali v SDP, torej v Resoluciji o dolgoročnem razvoju in programu opremljanja Slovenske vojske, ki jo je sprejel Državni zbor. Tako da ti dokumenti v ničemer, bom rekel, ne posegajo ali pa presegajo tisto, kar je zapisano tam. Mogoče toliko za uvod. Pa če lahko še kolega predstavita. Hvala.

Hvala lepa. Seveda, najprej dajem besedo generalpodpolkovniku Robertu Glavašu. Izvolite, imate besedo.

Hvala, gospod predsednik.

Ostali člani Odbora za obrambo! Kot je bilo že rečeno, ta vojaška strategija je nastajala kar nekaj časa, seveda na podlagi stare tako imenovane obrambne strategije, seveda z dodelavo in modernizacijo, če temu rečem, celotnih dokumentov na nivoju ministrstva. Seveda smo mi to našo vojaško strategijo pripeljali do tega, da so, kot je že državni omenil, vse tri strategije usklajene in seveda gredo v isto smer.

Sama vojaška strategija je razvojno usmerjevalni vojaški dokument Slovenije, ki dejansko na strateškem nivoju opredeljuje izvajanje vojaške obrambe in vlogo Slovenske vojske v tej vojaški obrambi. In seveda skozi poglavja, in bom nekaj več povedal o njih kasneje, tudi jasno zapišemo, na kakšen način bomo izvajali obrambo, tako v zavezništvu ali v kolektivni obrambi oziroma tudi samostojno, kot neka nacionalna zgodba. Ta vojaška strategija je izdelana na podlagi, kot je že omenjeno, obrambne strategije in seveda tudi resolucije, resolucije Republike Slovenije, ki izhaja v Strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije. Pomemben poudarek pri tej celotni zgodbi je seveda namenjen zagotavljanju zmožnosti naraščanja sil Slovenske vojske. Mi se moramo vsi zavedati, da v nekem času, ko bo potrebno naraščati sile, moramo najti sistem, na kakšen način bomo pričeli z naraščanjem sil. In tu smo seveda v svojem poglavju, v nekaj poglavjih tudi to zapisali. Samo strategijo smo oblikovali skozi tri področja, se pravi, najprej cilji, kaj želimo doseči, način, na kakšen način bomo to izvedli in seveda na koncu tudi viri, da ne govorim samo o finančnih virih, govorimo tudi o kadrovskih virih, se pravi vzdrževanje sil, naraščanje sil in seveda tudi vzdrževanje sil skozi določene aktivnosti, ali je to kriza ali je vojna. In to smo, kot sem rekel, zapisali.

Če se zdaj osredotočimo še na 5.in 6. šesto poglavje, ki je za nas ključno. Seveda, tu zajemamo vse postopke, jaz temu rečem postulate, kako in na kakšen način na strateško vojaškem nivoju Slovenska vojska vidi ta sistem. In seveda podlage, kot sem že omenil, so v različnih dokumentih, ki jih je parlament sprejel. Seveda skušamo povedati, kaj pomeni, v kolikor bomo v zavezništvu delovali kot kolektivna obramba, kakšne so naše naloge in seveda v sodelovanju z določenimi Natovimi in evropskimi dokumenti tudi pripeljali Slovensko vojsko in seveda obrambni sistem do te mere, da bo lahko podprl tudi določene sile, ki bodo pač prihajale skozi naše ozemlje. Se pravi, če govorimo o strateškem premiku oziroma o podpori države gostiteljice v nekem času, seveda. Na drugi strani se pa moramo tudi zavedati, da določene sile nacionalne obrambe, in je že državni sekretar omenil, okrog prostorskih sil, ki jih ustanavljamo, moramo pa tudi jasno zapisati, in smo zapisali, na kakšen način bomo naraščali, kje mi vidimo največje težave. In to smo zapisali potem v 7. poglavju skozi določene izzive. Tako da suma sumarum lahko rečem, da je ta vojaška strategija prvi tovrstni dokument, s katerim smo skušali prikazati vsem nam, predvsem vojaškemu delu, se pravi neko osnovno bazo, na kakšen način bomo funkcionirali v bližnji prihodnosti in to je bistvo. Seveda, tukaj se ne bomo ustavili. Mi moramo na podlagi tega pregledati vojaško doktrino kot tako, kako in na kakšen način bomo lahko funkcionirali, spremeniti določene taktične postopke, ampak to je naša notranja, notranja zgodba, ki jo seveda tudi pripravljamo, in jaz upam, da bomo v kratkem tudi to naredili.

Skratka, če lahko zaključim. Vojaška strategija je, kot smo rekli, vojaško usmerjevalni vojaški dokument, ki je za vsakega od nas dober, da lahko vidi, v kakšni smeri in na kakšen način bo Slovenska vojska pristopila k naraščanju sil, obrambi države, tako v zavezništvu, govorimo o obeh zavezništvih, kakor tudi na samem nacionalnem ozemlju. 3. člen Washingtonske pogodbe jasno govori, kaj je naša naloga v nacionalni obrambi in kaj je potem naprej do 5. člena oziroma 444,7 člen Evropske unije, kjer govori podobno kot 3. in 5. člen Natovih zavez oziroma Washingtonske pogodbe.

Zaenkrat toliko, pa mogoče vsebinsko nekoliko več kasneje, ko bomo mogoče skozi razpravo... Hvala.

Hvala lepa.

Besedo dajem še gospodu Boštjanu Pavlinu, direktorju Direktorata za obrambne zadeve. Izvolite.

Spoštovani predsedujoči, spoštovani ostali! Najlepša hvala za besedo.

Strategija civilne obrambe je dokument, ki ga nujno potrebujemo v državi in je res odgovor na tisto, kar vidimo danes v Ukrajini, je v bistvu all government approach, torej pristop, all government in all society approach, na kakšen način se je treba odzvati na vojne in te ostale sodobne grožnje. Civilna obramba v Sloveniji skupaj z vojaško obrambo skupaj predstavljata obrambni sistem te države. In aktivnosti civilne obrambe se izvajajo kot celota priprav ukrepov in dejavnosti za preprečevanje, odvračanje in odzivanje v miru, v krizi in v izrednem stanju. In mi vidimo ta dokument tudi kot temelj odpornosti, ki ga delimo na tri področja, torej odpornost države, družbe in posameznika. In na vseh treh področjih je potrebno v tej meri torej izgrajevati to odpornost. Strategija civilne obrambe bo tudi temelj za izgradnjo civilnih zmogljivosti. Mi se dostikrat pogovarjamo o tem, kako Slovenska vojska izgrajuje svoje zmogljivosti in iz tega dokumenta izhajajoč bo tudi v drugih segmentih, v drugih resorjih po različnih področjih v prihodnosti smiselno in potrebno izgrajevati civilne zmogljivosti za podporo različnih dejavnosti, kot so recimo podporo države gostiteljice, kar je bilo že prej omenjeno s strani načelnika, razna odzivanja na hibridne grožnje za zaščito kritične infrastrukture in še druga posebna področja. Civilna obramba mora zagotoviti visoko stopnjo pripravljenosti in odpornosti družbe, in to v tem dokumentu jasno opredeljujemo in smo začrtali pot, kako do tega priti. Vsekakor pa ima civilna obramba tri ključne cilje in ti trije ključni cilji so tisti, ki bodo vodilo tudi naprej. Kot prvi, podpora Slovenski vojski in vojaški obrambi, drugi, ohranitev neprekinjenega delovanja oblasti ter ohranitev delovanja gospodarskih in drugih dejavnosti, ki so pomembni za obrambo, in tretji, preskrba in preživetje prebivalstva. Torej, civilna obramba in strategija civilne obrambe res opredeljuje celoten prostor, po eni strani, kako se odzvati, pripraviti in odzvati na vojaško agresijo in usklajevati vojaško obrambo, in po drugi strani, kako odgovorno in celovito zagotoviti preskrbo in preživetje prebivalstva. In ti cilji se uresničujejo potem po vseh področjih, torej energetska preskrba, delovanje gospodarstva, informacijskih komunikacijskih sistemov, zdravstvena oskrba, preskrba z vodo, kmetijstvo, prehrana, delovanje omrežja, finančna sredstva, kulturna dediščina, torej vse skupaj. Po vseh teh področjih mora civilna obramba izgrajevati sistem odpornosti in hkrati mora izgrajevati sisteme zmogljivosti, ki bodo v dani situacij sposobni se odzvati in podpirati vojaško delovanje. Vsekakor je pa to tudi temelj, skozi katerega predvsem v prihodnje bomo izgrajevali skupaj z Ministrstvom za šolstvo programe in vsebine, ki bo v naši družbi predvsem pri mlajših generacijah lahko vsebovali vsebinske sklope, ki bodo podpirali to odpornost posameznika in odpornost družbe. Toliko z moje strani. Hvala.

Hvala lepa vsem za predstavitve.

Sedaj odpiram razpravo. Gospod Šturbej, Lenart, potem pa... Kar izvolite, gospod Šturbej.

Predsednik, hvala za besedo.

Kot bivši pripadnik Slovenske vojske bi se malo manj osredotočil na vojaško poročilo oziroma dokument, bi se pa bolj opredelil oziroma dotaknil civilne obrambe Republike Slovenije. Jaz mislim, da je zelo nujno, da je ta dokument nastal, da bo ta sistem, bi rekel, civilne obrambe nekako nadaljeval ali pa nekje izgrajeval zmogljivosti in pa odpornost, zmogljivosti in odpornost. Predvsem bi tu mogoče se osredotočil na to, da je civilna obramba skupaj z vojaško obrambo tudi v bodoče zagotavlja razvoj obrambnih sil oziroma zmogljivosti države in da bo potem tudi nekako ta kompletni sistem bolj odporen oziroma ali pa prej odziven in pa da bo tudi manj tveganja za nacionalni varnostni sistem. Malo sem tudi pogledal za nazaj, glede na to, da smo imeli leta 91 vojno in če se spomnimo, da dejansko smo bili dokaj nepripravljeni na nekih, na nekih nivojih takratne obrambe in da dejansko smo s pomočjo civilne obrambe oziroma civilnih struktur prišli do raznoraznih materialov, celo do hrane teh bom rekel logističnih zmogljivosti. Po drugi strani pa, če danes gledamo Ukrajino, se lahko tudi marsikaj naučimo. Dejansko se tudi izbirajo civilni cilji in pa civilna infrastruktura. In recimo, da s takim dokumentom, ki je pred nami, dejansko se še ta dokument v določenih segmentih nadgrajuje, bomo prišli do enega zelo, bi rekel, pravega dokumenta ali pa na osnovi tega tudi do izvedbenega dokumenta, da bomo lahko dejansko vedeli, v primeru, da pride do ogrožanja varnosti, kaj vzeti v roke tistikrat, ko bo potrebno, kako zaščititi civile, kako deluje civilna struktura v primeru, da pride do poškodovanja civilne infrastrukture, ki jo obenem tudi koristijo vojaške obrambne sile, in da je to dejansko nujno potrebno.

Druga zadeva. Sem danes tudi prebral, da naši sosedi Hrvati, ker se pač zavedajo tega varnostnega ali pa kriznega okolja v Evropi, stalno se tu veliko na tem področju govori, manj pa naredi. Dejansko bodo, so dali en razpis za 200 vojakov, na pogodbo do dveh let, za dve leti. To pomeni, da pridejo najprej na vrsto tisti, ki imajo srednjo izobrazbo in da so osnovno ali pa prostovoljno služenje vojaškega roka odslužili. Tako da dobijo ta kader, ki se že nekako ve v teh obrambnih strukturah potem tudi normalno obnašati in pa da je od njih neka dodana vrednost. Mislim, da dejansko, ko smo včasih govorili, da se mirnodobna sredstva prenesejo v primeru vojne iz mirnodobnega v vojno stanje, je zelo pomembno, da civilne strukture vedo, za katera sredstva gre. Včasih je bil vojni obveznik, je bil kamion, pa mislim, ta oprema, traktorji in podobno. Tudi jaz mislim, da v sodobnih vojnah, v sodobnem načinu bojevanja bodo tudi ta civilna sredstva še kako pomagala v določenih primerih, ko dejansko vojaška obramba bo na nekaterih segmentih lahko imela manj možnosti oziroma bodo uničene njene zmogljivosti. Toliko mogoče.

Hvala lepa. Izvolite, gospod Lenart.

Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Lep pozdrav načelniku Generalštaba, sekretarju ministrstva in vsem ostalim gostom! Takole imamo pred seboj nekako novo, če tako rečem, strategijo ali pa obnovljene zelo pomembne dokumente, ki dejansko, bom rekel, nakazujejo tudi neko resnost pri zagotavljanju nacionalne varnosti. Strategija, ki je dejansko obstoječa, je bila iz leta 2012, in potem, če tako rečem, vse te tri strategije dejansko so nekako, če gredo z roko v roki, seveda nekako zagotovilo za večjo nacionalno varnost. Sedaj bi se morda dotaknil tega, da je nastala, kot je bilo tudi rečeno s strani sekretarja, na osnovi nekaterih povečanih negotovosti oziroma seveda varnostne situacije. V naši neposredni bližini se odvija vojna, se pravi, tudi kot odziv na to agresijo Rusije na Ukrajino. In potem seveda gremo v načrte, kako odreagirati, če bi se slučajno to dogajalo še naprej; upam, da ne bo. Ampak, še enkrat, tudi jaz se dotikam nekako par poglavij, in sicer povečanje osveščenosti družbe o pomenu obrambe, predvsem med mlajšimi generacijami, kajti do sedaj nekako smo opažali, da predvsem mlajše generacije, med njimi nihče ni verjel, da smo na kakršenkoli način ogroženi. In verjamem, da dokler se ni zgodilo, so to verjeli tudi v Ukrajini in to smo verjeli tudi seveda v Sloveniji, preden se je zgodila osamosvojitvena vojna. Nekako dinamično spreminjanje in seveda negotovost mednarodnega varnostnega okolja pa nam naroča, kajti mi smo del demokratičnega sveta in iz tega tudi vseh teh, kako naj rečem, skupnih strategij Evropske unije in pa zavezništva, da seveda smo pripravljeni na to, če se zgodi najhujše.

Sedaj pa temu, kot je tudi omenil gospod načelnik, uresničevanje, uresničevanje. Glejte, jaz sem nisem bil prisoten, nekateri med vami pa ste bili prisotni na javni predstavitvi v začetku leta, jaz sem jo pa seveda pogledal od doma, ker sem imel nekatere druge obveznosti. Ampak tam so bili tudi nekateri strokovnjaki iz Katedre za obramboslovje in so rekli: "Glejte, mi pišemo, že 15 ali 20 let pišemo neke dokumente, ampak uresničujemo jih pa ne, kajne?" In sedaj, če bomo jih jutri začeli uresničevati, potem bom jaz zelo vesel, da dejansko smo spisali nekaj in se bomo držali tega načrta, te vizije. Gremo še potem nekako naprej, da smo med tem časom, ko se je spisala strategija, bom rekel, če prebereš, zadeva je spisana dokaj strokovno, navedeni so pomembni dejavniki. Ampak medtem se je zgodila tudi ocena Slovenske vojske in desetletja nazaj imamo negativno oceno. In, na žalost, spoštovani načelnik je pred časom omenil, da pač ocenjevanja naše Slovenske vojske za delovanje v vojni ni mogoče narediti kvalitetno zaradi tega, ker pač ni dovoljšnega števila vojakov. In če imamo 10 procentov zagotovljene rezerve, ki bi jo potrebovali, pogodbene rezerve, ki bi jo potrebovali zato, da bi seveda uspešno branili slovensko državo, potem seveda iz tega ven gre. Ali mi to gremo jutri uresničevati in začnemo konkretno popolnjevati vojaške vrste in potem seveda tega, na žalost, moram reči, ni, to nam ne uspeva ta moment. In bom vesel, če bomo prišli na številčno večjo vojsko v roku leta dni, ko se bomo te strategije, nove, začeli držati, ker tudi notri je omenjeno, da gremo v naraščanje, seveda, ljudstva Slovenske vojske. Zahteva pa to od nas, vsi vemo, tako Evropska unija kot Nato, zahtevajo se tudi določene skupne enote. In zdaj, recimo, na pamet bom rekel, če bi morala Slovenija dati 400, 500, 600 vojakov v te skupne evropske sile za hitri odziv, ali bi ostalo dovolj za obrambo ostalega dela države. Tukaj potem morda še k temu, kar smo se pogovarjali leta nazaj, da gremo v nabavo osemkolesnikov za ustanovitev prve bojne bataljonske skupine. Ta moment tega nismo uspeli narediti, vemo pa, da je to platforma za prvo bojno bataljonsko skupino, so osemkolesniki. In bi zelo bil vesel, če, bom rekel, bi bila še strategija o vojaški obrambi spisana malo bolj odločno in določno. Tudi nekatera mnenja s strani udeležencev in pa članov Katedre za obramboslovje, enako kot sem sedaj povedal, imamo, torej, nismo še začeli nabavljati, in govorimo, jutri bomo pripravljeni. Ostalo je potem seveda civilna obramba in pa nekako vojaški načrt, ker se zavedam, da že slovenska profesionalna vojska, če tako rečem, aktivni vojaki so že sedaj enako dobro pripravljeni, kot so v drugih evropskih državah. To je tudi za pohvaliti. Vse ostalo, kar smo pa spisali, pa prosimo v Slovenski demokratski stranki, končno začnimo uresničevati jutri. Hvala lepa.