Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam! Začenjam 36. nujno sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Na seji kot nadomestni članice in člani odbora s pooblastili sodeluje: poslanka Vera Granfol nadomešča poslanko Andrejo Živic.

S sklicem ste prejeli naslednji dnevni red s točko: Vse več zaposlenih trka na vrata humanitarnih organizacij. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO - VSE VEČ ZAPOSLENIH TRKA NA VRATA HUMANITARNIH ORGANIZACIJ.

Pri tej točki bomo obravnavali zahtevo Poslanske skupine Nova Slovenija - krščanski demokrati, ki je tudi objavljena na spletnih straneh Državnega zbora.

Na sejo so bili vabljeni: predlagatelj, Vlada, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za solidarno prihodnost, Ministrstvo za finance, Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, Slovenska Karitas, Rdeči križ Slovenije, Zveza Anita Ogulin in Projekt Vida Humanitarček.

Ob tem vas obveščam, da če do začetka današnje 25. redne seje, ki je ob 12. uri, ne zaključimo z odborom, bomo sejo odbora nadaljevali danes, 15 minut po prekinjeni 25. seji Državnega zbora.

Besedo najprej dajem predstavniku predlagatelja za dopolnilno obrazložitev zahteve. Kolega Aleksander Reberšek, imate besedo.

Hvala lepa za besedo.

Lepo pozdravljam vse predstavnike ministrstev in tudi predstavnike humanitarnih organizacij ter seveda vse ostale poslanke in poslance in ostale navzoče na tej seji! Ob mednarodnem dnevu revščine, ki ga obeležujemo 17. oktobra, so vse humanitarne organizacije opozorile, da se k njim po pomoč obrača vedno več zaposlenih. Ko sem to spremljal v medijih, enostavno tega nisem mogel verjeti, da je to sploh možno, da nekdo, ki dela ki je zaposlen, ne more priti skozi en mesec. In to je alarmantno, kar se dogaja. Dejstvo pa je, da število teh zaposlenih ljudi narašča. In tudi zato smo se med drugim v Novi Sloveniji odločili, da skličemo to nujno sejo Odbora za delo.

Po podatkih Statističnega urada je pri nas v letu 2023 prag revščine za enočlansko gospodinjstvo znašal 903 evre na mesec. Z dohodki, nižjimi od praga revščine, je v letu 2023 živelo 264 tisoč naših državljanov oziroma 12,7 odstotka, 41 tisoč pa je bilo resno materialno in socialno ogroženih. Stopnja tveganja revščine je za en odstotek višja, kot je bila leta 2021, ko je število oseb z dohodki pod pragom tveganja revščine bilo 243 tisoč. Se pravi, v zadnjih dveh letih, kolikor imamo podatke, se je število teh oseb povečalo za 21 tisoč. Kot so navedli v Delu, dne 17. oktobra, v Zvezi Anite Ogulin pri svojem delovanju in na terenu opažajo, da se na njih obrača vedno več zaposlenih staršev, ki, čeprav delajo, ne pridejo čez mesec. Pred epidemijo so bile v njihovih programih večinoma nefunkcionalne družine, za katere se pripravlja različne delavnice, kako voditi gospodinjstvo. Zdaj pa je vse več zaposlenih in funkcionalnih staršev, ki skrbijo in se trudijo skrbeti za družino, vendar s svojimi dohodki tega ne zmorejo. Primerjava praga tveganja revščine z višino minimalne plače nam pokaže, da je v letu 2024 izplačilo minimalne plače za posameznika brez vzdrževanih družinskih članov in delovne dobe, da je bil ta znesek 902 evra neto mesečno, kar pomeni, da je nižje od praga tveganja revščine. Stopnja tveganja revščine predstavlja odstotek oseb, ki živijo v gospodinjstvih z ekvivalentnim neto razpoložljivim dohodkom nižjim od praga tveganja revščine. Prag tveganja revščine pa se izračuna kot 60-procentno ekvivalentnega neto razpoložljivega dohodka vseh gospodinjstev. To pomeni, da statistični urad meri relativno revščino prebivalcev v primerjavi z drugimi. Relativno revni so torej tisti, ki zaradi nizkega dohodka ne morejo si privoščiti načina življenja, kot ga ima nek drug običajen slovenski državljan v družbi. V Sloveniji se je povprečna mesečna plača od leta 2021 do leta 2023 zvišala za 13,7 odstotka, vendar je prag tveganja revščine rasel hitreje, in sicer je porast v navedenem istem obdobju znašala 17,1 odstotka za enočlansko, dvočlansko in štiričlansko gospodinjstvo z dvema odraslima. Osebama in dvema otrokoma. Ob pregledu stopnje tveganja revščine v zadnjih petih letih lahko torej ugotovimo, da je bila od leta 2019 do leta 2023 ta najvišja. Ravno v letu 2023 tudi število ljudi, ki so pod pragom tveganja revščine, je v letu, ki je bilo v letu 2023, v opazovanem obdobju najvišje, in sicer, kot sem že prej rekel, 264000. Zaskrbljujoče je torej tudi to, da ta trend, to število teh ljudi tudi narašča. Kot so poročali v Delu 17. 10. 2024, so posebno ranljiva gospodinjstva, katerih odrasli člani niso delovno aktivni, enočlanska, enostarševska gospodinjstva, nižje izobraženi s končano največ osnovno šolo in pa najemniki stanovanj. Nekatere socialno izključene skupine iz statistik povsem izpadejo, na primer brezdomci, osebe s težavami v duševnem zdravju in pa ljudje, ki se jim nakopičijo različne težave, od kroničnih bolezni do izgube zaposlitve in pa tudi izguba stanovanja. Težavni so tudi položaji tistih, ki so v preteklosti na primer najeli posojilo za obnovo stanovanja, nato pa so izgubili zaposlitev ali zboleli ljudje s kompleksnejšimi težavami tudi ugodno zunanje okoliščine ne dosežejo. V raziskavi vpliva interakcija dohodnine, socialnih prispevkov in socialnih transferjev na razpoložljivi dohodek in prilagojeni razpoložljivi dohodek družin in samskih oseb ter na njihovo blaginjo. Veljavno ureditev v letu, dva 1023 je službe je služba za analize in razvoj na ministrstvu za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti. Med drugim ugotavljala, katere skupine ljudi najbolj tvegajo revščino. Ugotovili so, da je prilagojen razpoložljivi dohodek nižji od praga tveganja revščine pri parih brez otrok, kjer je en partner brezposeln, drugi partner pa prejema do 100 procentov povprečne plače; pari v družinah z dijakom in študentom, v kateri je en partner brezposeln, drugi pa prejema 110 procentov povprečne plače; v družinah z dijakom in študentom, v katerih en partner prejema minimalno plačo, drugi pa do 50 odstotkov povprečne plače; samskih osebah, ki prejemajo dohodke do višine okrog minimalne plače, poleg tega pri samskih osebah z dvema otrokoma, kjer je drugi otrok študent do 90 procentov povprečne plače, prilagojeni razpoložljivi dohodek bistveno ne presega praga tveganja revščine. Omenjena raziskava je razkrila tudi zaskrbljujoče podatke o deležu izgubljenega dohodka ob zaposlitvi oziroma ob tako imenovani pasti brezposelnosti. Pri tem kazalniku se meri delež zaslužka, ki se izgubi zaradi višjih davkov in nižjih socialnih transferjev, ko se brezposelna oseba zaposli za polni delovni čas. Pri vseh opazovanih tipih družinah in pri samskih osebah se je pokazalo, da je največja izguba bruto dohodka ob zaposlitvi minimalne plače. Do 110 procentov povprečne plače v tem razponu plače se ob zaposlitvi v povprečju izgubi 80 procentov bruto zaslužka družine, kar pomeni, da ob zaposlitvi družina pridobi le okrog 20 procentov zaslužka, se pravi, če delata, dobijo 20 procentov zaslužka. Med opazovanimi družinami največ največji del zaslužka izgubijo družine z dvema otrokoma, in sicer kar 86 odstotkov. To pomeni, da je spodbuda za prenehanje in brezposelnost iz brezposelnosti v zaposlenost s finančnega vidika zelo nizka in ni stimulativna. Na blaginjo širšega kroga prebivalstva močno vpliva stanovanjska problematika ter nedostopnost zdravstvenih in socialno varstvenih storitev. Zadnja dva dejavnika priznavata zlasti starejše, saj je med starejšimi ženskami, ki živijo same, stopnja tveganja revščine že dolgo pod povprečjem, kazalnik pa se slabša tudi med starejšimi moškimi. Podhranjen najemni trg stanovanj je eden izmed največjih izzivov s katerimi se spopadajo posamezniki in družine. Če bi se stanovanjska situacija upoštevala pri kazalnikih blaginje, bi bile slovenske statistike verjetno precej slabše. Tudi minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec je v lanskem letu za sobotno prilogo dejal, da je lahko ob enakih plačah tudi do 1000 evrov razlike v razpoložljivem dohodku družine. Če ta živi v nepremičnini ali pa mora plačevati visok kredit oziroma najemnino. Ob spremljanju delovanja aktualne Vlade lahko vidimo, da je ta precej usmerjena v zniževanje razpoložljivega dohodka kakor v njegovo zviševanje. Aktualna vlada na eni strani z razveljavljanjem, razveljavitvijo davčnih olajšav, ki so bile sprejete v času prejšnje Vlade in na drugi strani z uveljavljanjem novih davkov oziroma javnih dajatev negativno vpliva na razpoložljiv dohodek državljanov. Tako je, recimo, samo primer v razveljavitev Zakona o dohodnini, sprejetega v času prejšnje vlade, povzročila, da je nekdo s povprečno plačo v letu 2024, zaradi ukrepa te vlade, prejme na letni ravni 664 evrov manj, kot bi sicer, če bi naš zakon iz časa prejšnje vlade, Zakon o dohodnini obveljal, tudi minimalna plača oziroma razpoložljiv dohodek iz nje bi bil višji, če bi zakon o dohodnini obstal, in sicer bi državljan, ki je zaposlen na minimalni plači na letni ravni prejel 336 evrov več. Poleg tega vsega pa aktualna Vlada uvaja nove prispevke in s tem tudi nove obremenitve dohodkov naših državljanov. Z letošnjim letom je na primer uvedla obvezen zdravstveni prispevek namesto prostovoljnega dopolnilnega zavarovanja v višini 35 evrov na osebo, kar je še kar, še za dodatnih 420 evrov na leto zniža neto dohodek naših državljanov. V prihodnjem letu nas čaka državljane nove obremenitve. Že s 1. januarjem 2025 se bo dvignil mesečni RTV prispevek iz sedanjih 2, 75 na 14,02 evra lahko nekdo tamle zmiguje z glavo oziroma glasno komentira, pa vendar bi povedal, 1 evro tam, 1 evro tukaj, 1 evro spet tam, 35 evrov tam, 50 tam, 70 tam, in na koncu se tu nabere zajeten kup denarja. 1. marca se bo tako prvič uskladil obvezni zdravstveni prispevek, in sicer z rastjo povprečne bruto plače v Republiki Sloveniji v preteklem letu, kar pomeni, da bomo zanj plačevali še več kot v letošnjem letu, čeprav se dostopnost recimo do zdravstvenih storitev zaradi tega ni nič izboljšala, kvečjemu se pod to Vlado samo čakalne vrste še podaljšujejo. S 1. julijem 2025 pa se bo začel pobirati tudi nov prispevek za dolgotrajno oskrbo v višini enega odstotka za delavce, 1 odstotek za delodajalce, 1 odstotek za upokojence, za samostojne podjetnike in pa za kmete pa v višini 2 odstotkov. V nasprotju s tem je prejšnja Vlada skrbela za zviševanje razpoložljivega dohodka zaposlenih in če bi danes še vedno veljal Zakon o dohodnini, kot ga je sprejela prejšnja Vlada, bi zaposleni, zdaj pa v letu 2025 bi zaposleni z minimalno plačo prejel 640 evrov na letni ravni več kot bo prejel sedaj, medtem ko bi pa zaposlen s povprečno plačo v žepu imel dobrih oziroma dodatnih tisoč evrov več. Žal, še enkrat poudarjam, je aktualna oblast, aktualna Vlada, to zvišanje splošne davčne zakonodaje, sprejete pod prejšnjo Vlado, takoj, ko je prišla na oblast, tudi razveljavila. Paket davčne zakonodaje aktualne Vlade ne vsebuje nobene resne razbremenitve dela oziroma plač, kljub jasnim zagotovilom predsednika Vlade o nasprotnem. Menimo, da bi morala Vlada davčno zakonodajo dopolniti na način, da bo obremenitev plač, dela nižja, da bodo imeli zaposleni od svojega zaslužka in da bo razlika med razpoložljivim dohodkom zaposlenih in brezposelnih bolj spodbuda za prehajanje iz brezposelnosti v brezposelnost. Danes smo priče ravno nasprotnemu: nekdo, ki dela, bi moral od svojega dela dostojno živeti, poleg tega pa bi za bolj realno stanje razpoložljivega dohodka morali od dohodka upravičenca oziroma družine, ki vplivajo na določitev socialnih transferjev odšteti še najemnino oziroma obrok kredita za nepremičnino, v kateri družina ali posameznik živi. Saj tega denarja nima na, bom rekel, na računu, ampak je ta denar namenjen za najemnino ali pa za kredit obroka. Glede na stanje na nepremičninskem trgu stroški bivanja močno znižujejo dejanski razpoložljiv dohodek, vendar se to ne upošteva pri določitvi subvencije vrtca, otroških dodatkov in drugih socialnih transferjev. Politika te vlade ljudem prinaša vedno višje davke in s tem znižuje njihov razpoložljiv dohodek. Ljudem bo v žepu ostalo vedno manj, delo se bo vedno manj splačalo, vedno več bo revnih. In to je povsem napačna in zgrešena pot. In ob nadaljevanju politike aktualne Vlade lahko v prihodnosti žal pričakujemo, da bo razpoložljiv dohodek še nižji, vedno več ljudi pa bo pod pragom revščine.

In ravno zato smo v novi Sloveniji sklicali dandanašnjo nujno sejo in predlagali tudi naslednje sklepe. Predlagali smo tri sklepe: Odbor za delo, družino in socialne zadeve in invalide se je seznanil z naraščajočo stopnjo tveganja revščine in povečanjem števila ljudi, ki živijo pod pragom tveganja revščine. Drugi sklep: Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide predlaga Vladi, da začne z uvajanjem ukrepov, ki bodo zvišali razpoložljiv dohodek vseh zaposlenih, z znižanjem obremenitev plač, obenem pa tudi z upoštevanjem najemnine oziroma kredita za nepremičnino v kateri posameznik živi v dohodek za izračun socialnih transferjev. In pa še tretji sklep: Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide predlaga Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, in enake možnosti, da vzpostavi mehanizme, s pomočjo katerih se bodo v ukrepe socialne politike lažje vključevali tudi ljudje iz socialno izključenih skupin, ki niso vključeni v noben program in jih statistike o revščini sploh ne zaznajo.

Toliko zaenkrat z moje strani, pa bom se še v nadaljevanju oglasil. Hvala.

Hvala lepa.

Vmes smo prejeli še eno pooblastilo, in sicer poslanka Lucija Tacar nadomešča poslanko Saro Žibrat.

Sedaj pa besedo dajem predstavniku Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, državnemu sekretarju Danu Juvanu. Izvolite.

Hvala za besedo, lep pozdrav vsem prisotnim v dvorani in tisti, ki nas spremljate! Ne zanikam oziroma na ministrstvu in Vladi ne zanikamo, da revščina ostaja družbeni, torej ne individualni, ampak družbeni problem. Naivno bi bilo tudi sklepati, da je revščina posledica delovanja ene konkretne vlade, ampak je logična posledica družbenega sistema, na katerega smo pristali in ga nihče v tej sobi niti ne postavlja pod vprašaj ravno zaradi stopenj revščine. Stopnje tveganja revščine so se v zadnjem času dvignile predvsem na račun dvigovanja povprečnih plač, ki pa so posledica predvsem pomanjkanje delovne sile in pozitivnega pritiska na trgu dela, da se plače dvigujejo. Torej, ravno zaradi teh stopenj revščine, ki jih zaznavamo, je delo našega ministrstva tako zelo pomembno. Če samo orišem, na katerih področjih naše ministrstvo poskuša omiliti družbene neenakosti, ki bi sicer obstajale v bistveno večji meri. 25 milijonov evrov na leto damo za socialno varstvene programe, ki so izjemnega pomena. Transferjih brezposelne osebe 130 milijonov letno, skupaj s prispevki 150, otroški dodatek 270 milijonov na leto, drugi družinski prejemki čez 70 milijonov letno, transfer za socialno ogrožene 330 milijonov letno, starševska nadomestila 365 milijonov letno, subvencioniranje prehrane denimo 18 milijonov, štipendije 5, 85 milijonov, rejnine šest milijonov, pokojnine realizacija za leto 23 šest milijard. Te številke ne govorim zato, da bi bil apologetičen, ampak zato, da pokažem, kako je delo našega ministrstva ključno za to, da je Slovenija tudi mednarodno gledano v vrhu, kar se tiče statistik revščine. Slovenija je na vrhu glede stopnje hude materialne in socialne izključenosti, ki je 2 % v Sloveniji povprečje EU je 6,8 odstotno v Sloveniji se težko preživlja 12 odstotkov vseh ljudi, v EU je ta stopnja 28 odstotna, na svetu 37 odstotna v EU, torej stopnja, o kateri govorimo danes in ki je bila izpostavljena, 12,7 odstotna v Sloveniji, v EU 16,2 odstotna. V letu 2023 pa imamo tudi najnižji delež socialno ogroženih otrok v Evropski uniji, kjer smo glede revščine otrok tudi v samem vrhu sveta. Pomemben podatek za današnjo razpravo je tudi, da če socialnih transferjev ne bi zagotavljali, bi bila stopnja tveganja revščine v Sloveniji 20 odstotna, če ne bi upoštevali pokojnin, bi bil odstotek ljudi pod pragom tveganja revščine praktično 50 odstoten. Ta podatek pove, kakšno stanje revščine bi proizvedel prosti trg, če država ne bi aktivno redistribuirala vrednosti, ki jo ustvarimo. Naše ministrstvo ta denar s katero preprečuje, da bi bila stopnja tveganja revščine 50 odstotna, 20 odstotna pridobi iz davkov in prispevkov, ki jih nameni po tem najbolj ranljivim in edina ideja, ki jo desnica ima je, in vse desne vlade so imele do zdaj isto idejo, da je ravno zniževanje davkov rešitev, v resnici pa je zniževanje davkov in prispevkov pomeni siromašenje možnosti, da bi naša država in naše ministrstvo lahko te enakosti dejansko tudi naslavljala.

Stranka Levica, kateri tudi sam pripadam vse od vstopa v parlament naslavlja problem revščine. V enem kosu smo dvignili denarno socialno pomoč za 100 evrov, uredili smo brezplačna šolska kosila za revne otroke in navkljub nasprotovanjem desnice in kapitala, smo v zadnjih šestih letih dvignili minimalno plačo za praktično 50 odstotkov. Za ilustracijo, prej je minimalna plača v šestih letih zrasla iz 718 na 805 evrov, to je 12 odstotkov, od leta 2018 do danes pa je zrasla od 805 na 1254 evrov, kar je praktično 50 odstotkov. V letu 2023 smo na Ministrstvu za delo izvedli največji dvig neto minimalne plače v zadnjem desetletju, za 100 evrov neto. Temu ste na desnici nasprotovali, ker vas je bolj kot za revščino skrbelo za prijatelje v gospodarstvu. V tem letu smo izvedli tudi najvišjo, v prejšnjem letu smo izvedli tudi najvišjo uskladitev pokojnin po letu 92 8,8 odstotkov, kar znese šest milijonov letno. Pod črto je ta seja zaznamovana s politično hinavščin o, ker v revščini predava NSi, ki je ostro nasprotoval dvigom minimalne plače in ki na vsakem koraku kadar sem v tem Državnem zboru in se pogovarjamo bodisi o revščini, bodisi o marginaliziranih družbenih skupinah, govori o tem, da so socialni transferji previsoki in da jih je potrebno znižati. Na drugi strani pa sestrica sestrska stranka SDS, ki bo tudi danes verjetno kaj povedala o revščini, je ob predlogu proračuna letošnjega predlagala, da se za socialne transferje izdatki znižajo za 72 milijonov evrov oziroma za 22 odstotkov, da ne omenjamo zloglasnega Zujfa, ki je stanje na področju premagovanja revščine v Sloveniji pahnil deset let nazaj. Če bi davčna reforma, ki je bila danes že omenjena, obveljala bi ta davčna reforma v proračun Republike Slovenije zvrtala 800 milijonsko evrov luknjo in to ni bila, ni bilo prvič, ko je bila predlagana davčna reforma s katero bi proračun izgubil zelo pomembna sredstva za naslavljanje revščine. SDS je v letih 2005 do 2007 izvedla davčno reformo, s katero so proračuni od leta 2007 naprej izgubili približno milijardo evrov na leto.

Če sklenem, na Ministrstvu za delo si bomo še naprej prizadevali in zagovarjali progresivne socialne politike in se zavedali, da brez aktivne vloge države in progresivne davčne politike ne moremo pričakovati napredka na področju premagovanja revščine. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj besedo dajem predstavniku Ministrstva za solidarno prihodnost, državnemu sekretarju doktor Luka Omladiču. Izvolite.

Najlepša hvala. Saj odziv smo na našem ministrstvu uskladili z Ministrstvom za delo.

Morda samo nekaj besed o stanovanjski problematiki. Seveda se vsi zavedamo, da je dostopnost stanovanj ena izmed ključnih pogojev za državo blaginje in tukaj seveda smo v položaju, ko država pravzaprav več desetletij ni imela sistemske stanovanjske politike, to je pač točka v katero je naša Vlada prišla in si pač zadala tako kot enega izmed svojih najbolj pomembnih ciljev, da vzpostavi stabilno, predvidljivo in razvojno naravnano stanovanjsko politiko in njen steber v tem smislu bo krepitev gradnje javnih najemnih stanovanj, kot tiste podlage za dostopnost.

V tem smislu je Vlada že v letu 2023 in 2024, je sprejela sklep o dokapitalizaciji Stanovanjskega sklada s 25 milijoni evrov vsako leto. In v maju letošnjega leta smo potrdili izhodišča za oblikovanje sistemskega vira financiranja javne najemne gradnje, ki bo v prihodnjem letu in v letu 2026 zagotovil 100 milijonov evrov na leto za stanovanjske projekte po vsej državi. In to je potem pač podlaga, s katero bomo po letu 2026, kjer pač pričakujemo, da bomo zagotovili gradnjo, že izgradnjo, dostopnost 5000 javnih najemnih stanovanj, vzpostavili sistem, ki bo potem pač dolgoročno vsako leto lahko dal 2000 javnih najemnih stanovanj letno. To seveda ob vseh izzivih, ki se tukaj pojavljajo in jih dobro poznamo. To pomeni, vemo so je velik problem tudi prazna stanovanja po državi, da je tukaj potrebna, potrebna prenova davčne politike, kar tudi pač koalicija v tem smislu prepoznava.

Morda samo še en kratek komentar na, verjetno bo potem še kasneje o tem več govora, ampak glede vprašanja, kreditov, subvencioniranja kreditov. Zavedati se moramo, da je stanovanjski kredit vsaj v tisti, v tisti, v tistem aspektu, ko gre za odplačevanje glavnice, pač pomeni povečevanje zasebnega premoženja tistega, ki je kredit vzel. In v tem smislu ni na mestu, da bi država subvencionirala na ta način ne večanje zasebnega premoženja nekoga, ki pač odplačuje glavnico svoj za svoj kredit.

Druga stvar je vprašanje obresti. Tukaj pač v nekih pogojih lahko bi se pogovarjali, pa preučili, kakšne so tukaj možnosti za ukrepe, ampak pomembno je, da to dvoje tukaj tukaj ločujemo.

Prav tako glede subvencioniranja najemnine je treba pač, seveda, Slovenija ima že inštrument, s katerim najemnine subvencionira. Mi se strinjamo, da je pač potreben tukaj prenova, tudi načrtujemo na našem ministrstvu določeno prenovo, ampak spet, taki ukrepi morajo biti premišljeni, morajo pač upoštevati različna premoženjska stanja, tudi najemnikov. Tako da pravzaprav ne pridemo do nekega ukrepa, ki bi pravzaprav ravno obratno dosegel, kot je tukaj namen predlagateljev, torej subvencioniranja tistih, ki pravzaprav tega iz socialnega vidika ne potrebujejo. Najlepša hvala.

Hvala lepa. Iz Ministrstva za finance so se opravičili, zato sedaj dajem besedo še ostalim vabljenim. Pred tem pa vas seznanjam, da v skladu z uveljavljeno parlamentarno prakso lahko svoja mnenja in stališča o obravnavani zadevi izjavite in obrazložite v tem uvodnem delu točke, kasneje pa jih dodatno obrazložite le, če so vas k temu pozvali sodelujoči v razpravi. V dodatni obrazložitvi pa ne morete replicirati ali polemizirati s sodelujočimi v razpravi. Prosim vas tudi, da svoja stališča nekako strnete v 5 minut.

Prvi dobi besedo Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Prosim, če se za magnetogram predstavite.

Dober dan. Moje ime je Martina Trbanc in prihajam, kot je bilo rečeno, z Inštituta za socialno varstvo. Mi že vrsto let, pravzaprav je že 11. leto letos, spremljamo socialni položaj v Sloveniji. To je bila ena naloga, ki je bila pred 11 leti naložena ministrstvu in pač potem nekako je ministrstvo to naložilo nam, tako da vsako leto izdelamo pač letno poročilo. In zdaj z vidika teme, tukaj z vidika položaja zaposlenih, ki tvegajo revščino, lahko po letih spremljanja rečemo tako, kar se tiče statističnih kazalnikov, stopnje tveganja revščine, dolgotrajne revščine, socialne izključenosti in podobno, je zaposlitev zelo jasno dejavnik, ki pomaga ven iz tveganja revščine, to je pač zelo jasno. Tudi v zadnjih letih so stopnje tveganja revščine zaposlenih ta tako imenovani "Involt powerty" v Sloveniji zelo nizke. Rahlo so se v zadnjem letu povišale, ampak še zmeraj govorimo o 3 odstotkih, 3,4 odstotkih, kar je recimo na nivoju iz leta 2019 in manj, kot je bilo v letih pred 2019. Potem recimo en kazalnik, ki tudi kaže v isto smer je, kolikšen delež oseb, ki prejemajo denarno socialno pomoč ima ta višji dodatek za delovno aktivnost, kar pomeni, da so delovno aktivni v obsegu več kot 128 ur na mesec, kar pomeni, da praktično delajo. To ne vključuje volonterskega dela, ne vključuje teh oblik njihovo število se po letu 2021 znižuje, znižuje, nekako jih je bilo, v zadnji podatki kažejo, nekaj čez 300, 3300 oseb od 70000 posameznikov, ki so prejemali denarno socialno pomoč. Skratka te, kako bi rekla, objektivni podatki ne kažejo v smer, da bi se v zadnjih letih situacija zaposlenih, kar se tiče revščine, tveganja revščine, poslabševala.

Zdaj hkrati, to je samo uvod, hkrati je treba seveda tudi povedati, da se v Sloveniji že leta soočamo z neko situacijo, za katero je značilno, da se plače zelo koncentrirajo med minimalno in povprečno, se pravi, zelo velika koncentracija plač v tem segmentu, kar pomeni sorazmerno nizke plače, hkrati pa tudi podatki o pragu tveganja revščine kažejo, da je pravzaprav kar precejšen delež ljudi tik nad tem pragom tveganja revščine, se pravi, jih ne štejemo kot tiste, ki tvegajo revščino, ampak so nekako v rangu 10 odstotkov nad tem po dohodkih svojih gospodinjstev. Zdaj, težava te situacije s katero, ki že kar nekaj časa je zelo podobna v Sloveniji je v tem, da zelo hitro zaradi objektivnih ali pa kakšnih drugih okoliščin ljudje padejo pod ta prag zelo hitro pri nizkih dohodkih v običajni situaciji zelo hitro potem padejo pod prag tveganja revščine oziroma padejo v neko materialno in finančno stisko.

Zdaj, hkrati tudi že zadnja štiri leta smo pravzaprav skozi v neki krizi in v nekem, od covida naprej, pa inflacija, pa visoki stroški in tako naprej in vse to pravzaprav najbolj vpliva glih na te, ki so nekako najbolj ranljivi. To se ne nanaša samo na zaposlene z nizkimi plačami, ampak se nanaša pravzaprav na vse na brezposelne, na prejemnike denarnih socialnih pomoči in podobno. In glede na to, da zdaj ugotavlja brezposelnost je v Sloveniji izjemno nizka, tako nizka še ni bila. Tudi prejemnikov denarnih socialnih pomoči tako malo, kot jih je zdaj, nekako še ni bilo, ta trend pri obeh kazalnikih je res v upadu, ampak seveda to pa hkrati na drugi strani pomeni, da tisti, ki pa so v tej skupini, da prejemajo denarno socialno pomoč ali pa, da so pod pragom tveganja revščine, pa so nekako v zmeraj bolj kompleksnih in težkih situacijah in to sem prepričana, da bom šla na to področje, ker bodo vabljene humanitarne organizacije zagotovo povedali, ampak nam vsakič, ko letno opravljamo razgovore z njimi, povedo, da se kompleksnost teh situacij, teh ljudi, ki pa so v slabi socialni situaciji, povečuje v smislu teh psiholoških, psihičnih potreb, duševnega zdravja, materialne situacije in tako naprej.

Zdaj, hkrati, zdaj, kot sem že omenila, nevladne organizacije, tudi velja povedati, da je pravzaprav vloga humanitarnih organizacij v Sloveniji nekako že skoraj del sistema socialnega varstva Ne seveda formalno, ampak ta povezanost med sistemom socialnega varstva in aktivnostmi, ki jih preko različnih razpisov izvajajo humanitarne organizacije je pač zelo velika, pač kot sem rekla, preko različnih razpisov dostikrat pač država preko javnih razpisov na ta način pač financira neke programe nevladnih in humanitarnih organizacij, ravno zato, ker je do teh oseb, ki so v velikih stiskah, pač nekako lažje pridejo ljudje iz nevladnih humanitarnih organizacij, ker je način delovanja manj formalen, ker ne gre za uradne osebe, kot je pri centrih za socialno delo in podobno. Skratka to, da imajo humanitarne nevladne organizacije v Sloveniji zelo veliko vlogo na področju recimo zmanjševanja revščine ali pa na področju pomoči osebam iz ranljivih skupin je pač dejstvo, ki ni od danes, ki ni od včeraj, ampak se je nekako razvijalo skozi leta in je zdaj pač to sodelovanje že zelo dobro, recimo temu, razvito. Tako kot so se tudi humanitarne nevladne organizacije zelo zelo razvile v vsem tem obdobju opravljanja teh aktivnosti.

Zdaj, to, kdo je pravzaprav v najslabšem položaju tudi od zaposlenih, je tukaj v tem materialu za sejo kar dobro opisan, tako da pač to ne bi ponavljala. Dejstvo je, da ko so ljudje še z dohodki nad mejo recimo tveganja revščine ali pa ko še shajajo, takoj, ko se zgodi katerakoli nepredvidljiva okoliščina, bolezen, bolezen otrok, sploh dolgotrajna bolezen, povečani izdatki zaradi kateregakoli razloga, težave v zvezi z bivalnimi prostori, s stanovanjem, s hišo, karkoli od tega, krediti so bili omenjeni, izgube zaposlitve, takoj ko se dohodki malo zmanjšajo, so te družine ali pa ta gospodinjstva v izjemno velikih težavah. Tako da to, da se pravzaprav potem obrača na nevladne, na humanitarne organizacije niti ne preseneča tako zelo. Je pa dejstvo, da dostikrat pač se obrača na njih zelo pozno. Da ne iščejo pomoči, ker mislim, da bodo zmogli in je potem, situacija je pač izjemno kompleksna in pač je, jim je treba pomagati na zelo različne načine, kot sem prepričana, da bodo povedali iz humanitarnih organizacij. Toliko z moje strani, hvala.

Hvala lepa. Naslednja dobi besedo predstavnica Slovenske Karitas. Velja enako, če se predstavite za magnetogram.

Dober dan. Sem Alenka Petek iz Karitas. Jaz bom govorila samo v bistvu o stiskah naših zaposlenih, ki jih mi srečujemo na terenu oziroma z našimi prosilci, ko prihajajo k nam, kakšne so njihove težave, v kakšnih stiskah se najdejo in na kakšen način oziroma kakšne oblike pomoči od nas prosijo.

Zaposlitev, revščina, socialna izključenost so včasih bili termini, ki na prvi pogled niso šli skupaj. Danes pa vemo, da ljudje s plačo, sploh z minimalno plačo in še s kakšnimi pridruženimi težavami ne morejo dostojno preživeti in se potem obračajo po pomoč na humanitarne organizacije. V zadnjih dveh, treh letih se dogaja, da je vedno več zaposlenih, ki pri nas išče pomoč. Večina teh zaposlenih, ki se k nam obračajo po pomoč, je ljudi z nizko izobrazbeno strukturo in posledično se zaposlijo tudi v poklicih, ki so slabše plačani. Zato so že zaradi tega, so zaradi višine plače in potem dodatnih stroškov, ki jih imajo za preživetje, prikrajšani tudi na številnih drugih življenjskih področjih, tako odrasli kot tudi otroci. Z minimalno plačo, sploh če pride do kakšne bolezni, če pride do kakšnih stisk kot so bile zdaj poplave, kot so, kot so bolni, bolni ljudje, bolni otroci, številčnejše družine ali pa samohranilke oziroma enoroditeljske družine z enim ali dvema otrokoma, v takem primeru se dogaja, da ti ljudje izredno težko preživijo oziroma ne zmorejo preživeti meseca, in se obračajo ne samo za pomoč pri plačilu položnic, ampak tudi za pomoč pri hrani. To, da si zaposlen, pa ne moreš preživeti, je danes za družine izredno težka, izredno stresna situacija. To ni samo to, da je družina v materialni stiski, ampak to tudi izredno slabo vpliva na njihovo duševno počutje, slabo duševno zdravje pa vemo, da lahko pušča tudi posledice pri telesnem zdravju in zato prihaja do teh ljudeh tudi do večjih težav z bolniškami in s takimi čisto telesnimi zdravstvenimi težavami. Revščina ni zgolj ekonomska težava in močno zaznamuje vse družinske člane, pri tem pa so seveda najranljivejši člen otroci. Pomanjkanje poglobi socialno izključenost otrok iz vrstniškega okolja. Tveganje revščine opažamo da je večje pri samozaposlenih, pri tistih s krajšim delovnim časom, pogodbenimi osebami, ki zbolijo, osebe, ki so na bolniški. Na revščino pa ne vpliva samo višina plače, ampak tudi sestava in velikost družine, potem število družinskih članov in tudi z njimi povezani vsi dodatni stroški, kot smo že, kot je bilo že prej večkrat omenjeno, če je taka družina najela kredit za nepremičnino, ko pride do teh nizkih dohodkov, ta kredit tudi izredno težko odplačujejo. Je pa res, da imamo mi med našimi prosilci izredno veliko takšnih, ki imajo, ki nimajo lastne nepremičnine, ampak so odvisni od trga in najemajo nepremičnine na trgu in te nepremičnine oziroma nepremičnine, stanovanja na trgu in ta stanovanja so izredno draga. Zdaj, predstavljajte si, da ena družina z minimalnim dohodkom ali pa tudi, če sta dve minimalni plači, trije otroci, najame stanovanje za 800 evrov, potem še vse dodatne stroške in mogoče še bolniško enega od družinskih članov, je to mesečno izredno težko pokrivati in plačevati in se dogaja, da taka družina čez čas zabrede v težave in tega več ne zmore. Poleg tega življenje zdajle v zadnjem času postaja vedno dražje, dražja je hrana, visoki so tudi stroški kurjave, življenjski stroški, sploh najemnino in to potiska te družine z minimalnimi plačami oziroma zaposlene z minimalnimi dohodki v težke situacije. Tako, da jim plača v bistvu ne omogoča dostojnega življenja in so resnično v stiski in potrebujejo pomoč, nekateri samo začasno, veliko od njih je pa takšnih, ki potrebujejo pomoč dlje časa, sploh če so s to svojo stisko odlašali in se niso pravi trenutek obrnili po pomoč. Mi jim z naše strani pomagamo v hrani, plačilu položnic, tudi položnice za izredne stroške jim pokrijemo, se pa dogaja, da je zdaj v zadnjem mesecu, ko prihaja zimska sezona, kurjava, ogrevanje, izredno več prosilcev, ki prosijo prav za to obliko pomoči, ker že vnaprej vedo, da je ne bodo zmogli. Prihajajo tudi ljudje, ki se jim pokvarijo, ki se jim dogodijo izredne zadeve, ki se jim pokvari pralni stroji, štedilniki pa ne zmorejo pokriti in plačati teh novih strojev, kreditno niso sposobni, stroški za redno preživetje pa so tako veliki, da pač tega ne zmorejo. Mi vse te ljudi tudi pošljemo na Center za socialno delo, da si najprej pri njih poskušajo uveljaviti in pridobiti pravice, ki jim gredo, ampak veliko od teh je takšnih, ki ravno za eno manjšo višino presegajo in jim na centru te pomoči ne zmorejo nuditi, zato smo potem mi tisti, ki jim po svojih močeh in kolikor moremo, potem pomagamo. Kot sem že prej omenila, je veliko naših prosilcev tržnih najemnikov, tukaj so tudi izredno velike težave pri pogodbah pri urejanju pogodb za ta stanovanja, ljudje najemodajalci jih ne prijavljajo, ne dovolijo prijavo in potem posredno tudi na te najemne pogodbe napišejo manjšo najemnino, kot jo dejansko plačujejo, da tudi tisti, ki bi bili upravičeni za kakšno subvencijo najemnine tega ne morejo uveljaviti, prav zaradi teh težav, ki jih imajo z najemodajalci. Tako da se dogaja, da ti prosilci, ki so zaposleni, tudi izredno težko dobijo oziroma najamejo stanovanja, prihajajo že najemodajalci, ki želijo videti njihove plačilne liste, da vidijo, če bodo zmogli, če bodo lahko mesečno plačevali te stroške. In se tudi dogaja, da jih potem, če že dobijo stanovanje, kljub tem nizkim dohodkom, da jih potem vsakega 10. v mesecu preverjajo, pridejo k njim pogledat, če imajo plačano najemnino in jim morajo pokazati položnice, da so to zadevo res uredili. Tako da, stiske, ne samo materialne, ampak tudi psihične, so pri teh ljudeh kar v porastu in izredno velike. Hvala.