Lep dober dan! Začenjam 109. sejo kolegija. Vse prisotne lepo pozdravljam!

Obveščam vas, da vam je bilo včeraj in danes tudi posredovano novo gradivo k 1. točki dnevnega reda.

Nadomeščanj ni, prisotni smo vsi.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - DOGOVOR O SKLICU IZREDNE SEJE DRŽAVNEGA ZBORA.

S sklicem seje kolegija, z včerajšnjim in današnjim dopisom, ste kot gradivo k tej točki prejeli štiri zahteve, in sicer eno zahtevo s strani skupine poslank in poslancev s prvopodpisano Jelko Godec, dve zahtevi s strani skupine poslank in poslancev s prvopodpisano magistrico Natašo Avšič Bogovič ter eno zahtevo s strani skupine poslank in poslancev s prvopodpisanim doktorjem Matejem Tašner Vatovcem za sklic izredne seje Državnega zbora. Glede tega vam moram povedati, da sem od Poslanske skupine SDS prejela dopis, in sicer poziv za umik Predloga za razpis posvetovalnega referenduma o Predlogu zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti iz dogovora o sklicu izredne seje Državnega zbora, in sicer pravijo, da k umiku te točke z dnevnega reda izredne seje pozivajo, ker gre za kršitev 184. člena poslovnika, ki določa, da se predlog uvrsti na dnevni red prve naslednje seje Državnega zbora, če je vložen najkasneje 30 dni pred to sejo. Ta rok po njihovem mnenju še ni iztekel in da je bil predlog za razpis posvetovalnega referenduma vložen 22. 11. Po mnenju poslanske skupine SDS bi glede na vloženo zahtevo Državni zbor upošteval določbo 184. člena poslovnika, o predlogu odločal šele čez 30 dni in da Državni zbor na podlagi istega člena uporablja to prakso v vseh enakih primerih aktualnega mandata Državnega zbora. In na to, da bi bilo po poslovniku Državnega zbora z glasovanjem potrebno počakati najmanj 30 dni, je ob zadnji podobni kršitvi Poslovnika Državnega zbora opozoril tudi pravni strokovnjak; niso niti povedali, kateri. Glede teh 30 dni sem jaz že kar nekaj veliko govorila. Nazadnje res ta rok ni bil spoštovan, če govorimo o 30 dneh čakanja s strani nekega organa, če pač to tako razlagam, in sicer v primeru priznanja Palestine, ko sem sama v bistvu zaznala tudi zlorabo zahteve za posvetovalni referendum, in sicer s tem, ko se je zahteva vložila, umaknila, potem spet vložila. Jaz sem se kar veliko pogovarjala o tem roku 30 dni, do zdaj mi prav nihče ni vedel povedati, kakšen je namen. Pravna določila v pravni državi ne morejo obstajati brez namena, nek namen mora biti. Rokov, ki bi določali neaktivnost, pasivnost nekega državnega organa, jaz sama ne poznam, tudi mi noben drug ni kakšnega takega roka predstavil. Zdaj, če bi razlagali to tako, kot je Državni zbor to razlagal v prejšnjih mandatih, potem je pač treba zahtevo dati dobesedno v predal. Čaka 30 dni brez nekega namena, ne vemo, zakaj, in po 30 dneh, najprej po 30 dneh, lahko pa tudi kasneje, predvidevam, se to vzame iz predala in da na dnevni red. Parlamentarne prakse se spreminjajo, tako kot se vsaka praksa in razlaga prava spreminja. Jaz sem se odločila za razlago, da je treba zahtevo za sklic oziroma za razpis posvetovalnega referenduma dati na obravnavo, to se pravi na sejo, v roku 30 dni po tem, ko je vložena. Tako to določbo tudi lahko razumemo oziroma jo nekateri tudi tako razumejo, tudi sama sem jo tako razumela, nisem posegala v parlamentarno prakso dokler nisem zaznala, da prejšnja parlamentarna praksa ni bila namenjena ničemur drugemu kot zgolj temu, da se je zakonodajni postopek zavlekel za najmanj 30 dni, drugega namena ni oziroma vsaj jaz ga nisem, slišala nobene argumentacije glede tega. Vsak rok mora biti postavljen za to, da sili naslovnika k aktivnosti, ne pa k pasivnosti.

To je moja razlaga. Zato bom ta predlog za razpis posvetovalnega referenduma uvrstila v dnevni red, tako da zdaj vam samo še povem kaj je predlog. Predlagam, da se na podlagi vseh prej, ki sem jih že prej navedla, navedenih zahtev, skliče ena izredna seja Državnega zbora, pri čemer v zvezi s sklicem 89. izredne seje predlagam sledeče; predlog dnevnega reda bi bil naslednji: 1. točka - Predlog priporočila v zvezi z delovanjem Javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, 2. točka - Ponovno odločanje o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini, 3. točka - Ponovno odločanje o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost, 4. točka - Ponovno odločanje o Zakonu o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2025 in 2026 in 5. točka - Predlog za razpis posvetovalnega referenduma o sprejemu Predloga zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti.

Datum seje: četrtek, 28. novembra 2024 ob 10. uri do zaključka seje. Najava časa za razpravo: za poslanske skupine ena točka, po tretjem odstavku 67. člena Poslovnika, pri 1. točki do 15 minut za dopolnilno obrazložitev predlagatelja predloga priporočila, to je skupina poslancev s prvopodpisano Jelko Godec in do 60 minut za razpravo predlagatelja ter do 15 minut za predstavitev mnenja in do 60 minut za razpravo Vlade. Pri 2., 3. in 4. točki v skladu s 148. členom Poslovnika Državnega zbora, pri 5. točki pa do 15 minut za dopolnilno obrazložitev predlagatelja predloga za razpis referenduma, to je skupina poslancev s prvopodpisano Jelko Godec in do 15 minut za morebitno predstavitev mnenja Vlade ter do 60 minut za razpravo predlagatelja in do 60 minut za razpravo Vlade.

Kdo želi besedo? Izvolite, kolega Cigler Kralj.

Lep dober dan! Začenjam 109. sejo kolegija. Vse prisotne lepo pozdravljam!

Obveščam vas, da vam je bilo včeraj in danes tudi posredovano novo gradivo k 1. točki dnevnega reda.

Nadomeščanj ni, prisotni smo vsi.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - DOGOVOR O SKLICU IZREDNE SEJE DRŽAVNEGA ZBORA.

S sklicem seje kolegija, z včerajšnjim in današnjim dopisom, ste kot gradivo k tej točki prejeli štiri zahteve, in sicer eno zahtevo s strani skupine poslank in poslancev s prvopodpisano Jelko Godec, dve zahtevi s strani skupine poslank in poslancev s prvopodpisano magistrico Natašo Avšič Bogovič ter eno zahtevo s strani skupine poslank in poslancev s prvopodpisanim doktorjem Matejem Tašner Vatovcem za sklic izredne seje Državnega zbora. Glede tega vam moram povedati, da sem od Poslanske skupine SDS prejela dopis, in sicer poziv za umik Predloga za razpis posvetovalnega referenduma o Predlogu zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti iz dogovora o sklicu izredne seje Državnega zbora, in sicer pravijo, da k umiku te točke z dnevnega reda izredne seje pozivajo, ker gre za kršitev 184. člena poslovnika, ki določa, da se predlog uvrsti na dnevni red prve naslednje seje Državnega zbora, če je vložen najkasneje 30 dni pred to sejo. Ta rok po njihovem mnenju še ni iztekel in da je bil predlog za razpis posvetovalnega referenduma vložen 22. 11. Po mnenju poslanske skupine SDS bi glede na vloženo zahtevo Državni zbor upošteval določbo 184. člena poslovnika, o predlogu odločal šele čez 30 dni in da Državni zbor na podlagi istega člena uporablja to prakso v vseh enakih primerih aktualnega mandata Državnega zbora. In na to, da bi bilo po poslovniku Državnega zbora z glasovanjem potrebno počakati najmanj 30 dni, je ob zadnji podobni kršitvi Poslovnika Državnega zbora opozoril tudi pravni strokovnjak; niso niti povedali, kateri. Glede teh 30 dni sem jaz že kar nekaj veliko govorila. Nazadnje res ta rok ni bil spoštovan, če govorimo o 30 dneh čakanja s strani nekega organa, če pač to tako razlagam, in sicer v primeru priznanja Palestine, ko sem sama v bistvu zaznala tudi zlorabo zahteve za posvetovalni referendum, in sicer s tem, ko se je zahteva vložila, umaknila, potem spet vložila. Jaz sem se kar veliko pogovarjala o tem roku 30 dni, do zdaj mi prav nihče ni vedel povedati, kakšen je namen. Pravna določila v pravni državi ne morejo obstajati brez namena, nek namen mora biti. Rokov, ki bi določali neaktivnost, pasivnost nekega državnega organa, jaz sama ne poznam, tudi mi noben drug ni kakšnega takega roka predstavil. Zdaj, če bi razlagali to tako, kot je Državni zbor to razlagal v prejšnjih mandatih, potem je pač treba zahtevo dati dobesedno v predal. Čaka 30 dni brez nekega namena, ne vemo, zakaj, in po 30 dneh, najprej po 30 dneh, lahko pa tudi kasneje, predvidevam, se to vzame iz predala in da na dnevni red. Parlamentarne prakse se spreminjajo, tako kot se vsaka praksa in razlaga prava spreminja. Jaz sem se odločila za razlago, da je treba zahtevo za sklic oziroma za razpis posvetovalnega referenduma dati na obravnavo, to se pravi na sejo, v roku 30 dni po tem, ko je vložena. Tako to določbo tudi lahko razumemo oziroma jo nekateri tudi tako razumejo, tudi sama sem jo tako razumela, nisem posegala v parlamentarno prakso dokler nisem zaznala, da prejšnja parlamentarna praksa ni bila namenjena ničemur drugemu kot zgolj temu, da se je zakonodajni postopek zavlekel za najmanj 30 dni, drugega namena ni oziroma vsaj jaz ga nisem, slišala nobene argumentacije glede tega. Vsak rok mora biti postavljen za to, da sili naslovnika k aktivnosti, ne pa k pasivnosti.

To je moja razlaga. Zato bom ta predlog za razpis posvetovalnega referenduma uvrstila v dnevni red, tako da zdaj vam samo še povem kaj je predlog. Predlagam, da se na podlagi vseh prej, ki sem jih že prej navedla, navedenih zahtev, skliče ena izredna seja Državnega zbora, pri čemer v zvezi s sklicem 89. izredne seje predlagam sledeče; predlog dnevnega reda bi bil naslednji: 1. točka - Predlog priporočila v zvezi z delovanjem Javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, 2. točka - Ponovno odločanje o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini, 3. točka - Ponovno odločanje o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost, 4. točka - Ponovno odločanje o Zakonu o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2025 in 2026 in 5. točka - Predlog za razpis posvetovalnega referenduma o sprejemu Predloga zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti.

Datum seje: četrtek, 28. novembra 2024 ob 10. uri do zaključka seje. Najava časa za razpravo: za poslanske skupine ena točka, po tretjem odstavku 67. člena Poslovnika, pri 1. točki do 15 minut za dopolnilno obrazložitev predlagatelja predloga priporočila, to je skupina poslancev s prvopodpisano Jelko Godec in do 60 minut za razpravo predlagatelja ter do 15 minut za predstavitev mnenja in do 60 minut za razpravo Vlade. Pri 2., 3. in 4. točki v skladu s 148. členom Poslovnika Državnega zbora, pri 5. točki pa do 15 minut za dopolnilno obrazložitev predlagatelja predloga za razpis referenduma, to je skupina poslancev s prvopodpisano Jelko Godec in do 15 minut za morebitno predstavitev mnenja Vlade ter do 60 minut za razpravo predlagatelja in do 60 minut za razpravo Vlade.

Kdo želi besedo? Izvolite, kolega Cigler Kralj.

Hvala lepa, predsednica.

Dober dan vsem!

V Poslanski skupini Nove Slovenije smo tudi proti temu, da je 5. točka, ki ste jo prebrali, na dnevnem redu te izredne seje Državnega zbora. 184. člen Poslovnika Državnega zbora zahteva, da se predlog za razpis referenduma uvrsti na dnevni red prve naslednje seje Državnega zbora, če je vložen najkasneje 30 dni pred to sejo. To pomeni, da bi z glasovanjem o posvetovalnem referendumu morali počakati vsaj 30 dni. Zdaj, v odzivu na vašo razpravo in vaše utemeljitve, zakaj ne boste čakali tega roka, bi rekel samo tole; Poslovnik se ni spremenil, nismo ga spremenili. Poslovniška praksa je bila 30 let pravzaprav v celotni zgodovini slovenskega parlamenta in parlamentarizma, se je ta 30 dnevni rok za odločanje o posvetovalnem referendumu spoštoval, do nedavnega ste ga tudi vi spoštovali in nekaj se je pa spremenilo, da ste spremenili svojo pozicijo in svoje tolmačenje Poslovnika, in sicer, spremenilo se je, kot ste sami povedali, pri točki priznanje Palestine, ki je imela pred evropskimi volitvami visoko javnomnenjsko podporo. Predsednik Vlade iz vaše stranke si je zadal, da bo ta sklep sprejel na žive ali mrtve pred evropskimi volitvami in zato ste takrat prvič precedenčno kršili poslovniški rok in tako protipravno dosegli urgentno obravnavo in sprejem tega sklepa, kar sam kot politolog, kot poslanec in tudi Poslanska skupina Nove Slovenije dojema, da ste tudi nekako sokrivi poraza zakonodajne veje oblasti pod težo pritiska izvršilne veje oblasti. Torej, tu moram reči, da v razmerju zakonodajne veje oblasti, ki bi morala biti nadrejena in po moči nad izvršilno ali pa vsaj v nekem ravnovesju, check and balances, ste pripeljali do tega, da smo pod pritiskom izvršilne veje oblasti, predsednika Vlade klonili, ste klonili, saj nismo vsi, ker smo mi nasprotovali temu in niste zdržali tega pritiska, kar je izredna škoda za slovenski parlamentarizem.

Zdaj, predlagatelji umika te 5. točke z dnevnega reda so nekaj utemeljili, tukaj jih ni. Mi pa imamo kar konkretno tudi citate enega od teh uglednih profesorjev, oni niso navedli koga, mi imamo pa, ker se še zelo dobro spomnimo razprave iz tistega časa, ki je nekako tudi podal svoje mnenje na vaše, saj bom povedal, na vaše sklicevanje na 60. člen Poslovnika, ki nekako v četrtem odstavku določa, da za izredno sejo ne veljajo roki iz tega poslovnika, je ta ugledni profesor in predstojnik katedre za upravno pravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani doktor Rajko Pirnat za vašo razlago tega nespoštovanja Poslovnika in poslovniškega roka dejal, zdaj pa citiram, da ne boste meni pripisovali teh besed: "Ta razlaga je nora in nesprejemljiva. Zdaj imamo razlago, kot da noben rok v poslovniku ne velja nič, če skličeš izredno sejo, kar je nora in nesprejemljiva razlaga. Osebno mislim," še vedno je to citat, "da je to precej resna kršitev poslovnika." Konec citata. Očitno je, da je predsednica Državnega zbora to razlago uvedla, to novo razlago prvič v zgodovini slovenskega parlamentarizma uvedla zgolj za to, da je lahko predsednik Vlade tik pred volitvami v Državni zbor dosegel priznanje Palestine kot všečno predvolilno potezo. Ta poteza je imela tudi visoko javnomnenjsko podporo takrat in od takrat naprej Poslovnik velja drugače kot do zdaj, brez da bi mi Poslovnik spremenili. Ni problem, če se mi dogovorimo Poslovnik spremenimo, se dogovorimo, da so to nova pravila in zdaj delujemo tako. Ne, kar naenkrat se je samo razlaga spremenila, poslovnik pa ne, brez, da bi Komisija za poslovnik, vsaj jaz nimam tega vedenja, spremenila razlago tega člena ali pa teh členov, teh določb. Človek se vpraša kdo ima zdaj prav. Predsednica Državnega zbora trdi, da njena odločitev stoji, da je pravna, da je zakonita, da je tudi politično nesporna. Na eni strani imamo predsednico Državnega zbora, s temi trditvami in z pač dogajanjem okrog priznanja Palestine. Na drugi strani imamo 30 let poslovniške prakse in pa zelo jasno in eksplicitno mnenje profesorja doktorja Rajka Pirnata. Kdo ima prav? Jaz mislim, da naj se vsak tu sam potem odloči, ampak nasprotujem uvrstitvi tega, te točke v dnevni red te izredne seje Državnega zbora.

Hvala lepa, predsednica.

Dober dan vsem!

V Poslanski skupini Nove Slovenije smo tudi proti temu, da je 5. točka, ki ste jo prebrali, na dnevnem redu te izredne seje Državnega zbora. 184. člen Poslovnika Državnega zbora zahteva, da se predlog za razpis referenduma uvrsti na dnevni red prve naslednje seje Državnega zbora, če je vložen najkasneje 30 dni pred to sejo. To pomeni, da bi z glasovanjem o posvetovalnem referendumu morali počakati vsaj 30 dni. Zdaj, v odzivu na vašo razpravo in vaše utemeljitve, zakaj ne boste čakali tega roka, bi rekel samo tole; Poslovnik se ni spremenil, nismo ga spremenili. Poslovniška praksa je bila 30 let pravzaprav v celotni zgodovini slovenskega parlamenta in parlamentarizma, se je ta 30 dnevni rok za odločanje o posvetovalnem referendumu spoštoval, do nedavnega ste ga tudi vi spoštovali in nekaj se je pa spremenilo, da ste spremenili svojo pozicijo in svoje tolmačenje Poslovnika, in sicer, spremenilo se je, kot ste sami povedali, pri točki priznanje Palestine, ki je imela pred evropskimi volitvami visoko javnomnenjsko podporo. Predsednik Vlade iz vaše stranke si je zadal, da bo ta sklep sprejel na žive ali mrtve pred evropskimi volitvami in zato ste takrat prvič precedenčno kršili poslovniški rok in tako protipravno dosegli urgentno obravnavo in sprejem tega sklepa, kar sam kot politolog, kot poslanec in tudi Poslanska skupina Nove Slovenije dojema, da ste tudi nekako sokrivi poraza zakonodajne veje oblasti pod težo pritiska izvršilne veje oblasti. Torej, tu moram reči, da v razmerju zakonodajne veje oblasti, ki bi morala biti nadrejena in po moči nad izvršilno ali pa vsaj v nekem ravnovesju, check and balances, ste pripeljali do tega, da smo pod pritiskom izvršilne veje oblasti, predsednika Vlade klonili, ste klonili, saj nismo vsi, ker smo mi nasprotovali temu in niste zdržali tega pritiska, kar je izredna škoda za slovenski parlamentarizem.

Zdaj, predlagatelji umika te 5. točke z dnevnega reda so nekaj utemeljili, tukaj jih ni. Mi pa imamo kar konkretno tudi citate enega od teh uglednih profesorjev, oni niso navedli koga, mi imamo pa, ker se še zelo dobro spomnimo razprave iz tistega časa, ki je nekako tudi podal svoje mnenje na vaše, saj bom povedal, na vaše sklicevanje na 60. člen Poslovnika, ki nekako v četrtem odstavku določa, da za izredno sejo ne veljajo roki iz tega poslovnika, je ta ugledni profesor in predstojnik katedre za upravno pravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani doktor Rajko Pirnat za vašo razlago tega nespoštovanja Poslovnika in poslovniškega roka dejal, zdaj pa citiram, da ne boste meni pripisovali teh besed: "Ta razlaga je nora in nesprejemljiva. Zdaj imamo razlago, kot da noben rok v poslovniku ne velja nič, če skličeš izredno sejo, kar je nora in nesprejemljiva razlaga. Osebno mislim," še vedno je to citat, "da je to precej resna kršitev poslovnika." Konec citata. Očitno je, da je predsednica Državnega zbora to razlago uvedla, to novo razlago prvič v zgodovini slovenskega parlamentarizma uvedla zgolj za to, da je lahko predsednik Vlade tik pred volitvami v Državni zbor dosegel priznanje Palestine kot všečno predvolilno potezo. Ta poteza je imela tudi visoko javnomnenjsko podporo takrat in od takrat naprej Poslovnik velja drugače kot do zdaj, brez da bi mi Poslovnik spremenili. Ni problem, če se mi dogovorimo Poslovnik spremenimo, se dogovorimo, da so to nova pravila in zdaj delujemo tako. Ne, kar naenkrat se je samo razlaga spremenila, poslovnik pa ne, brez, da bi Komisija za poslovnik, vsaj jaz nimam tega vedenja, spremenila razlago tega člena ali pa teh členov, teh določb. Človek se vpraša kdo ima zdaj prav. Predsednica Državnega zbora trdi, da njena odločitev stoji, da je pravna, da je zakonita, da je tudi politično nesporna. Na eni strani imamo predsednico Državnega zbora, s temi trditvami in z pač dogajanjem okrog priznanja Palestine. Na drugi strani imamo 30 let poslovniške prakse in pa zelo jasno in eksplicitno mnenje profesorja doktorja Rajka Pirnata. Kdo ima prav? Jaz mislim, da naj se vsak tu sam potem odloči, ampak nasprotujem uvrstitvi tega, te točke v dnevni red te izredne seje Državnega zbora.

Hvala lepa. Jaz seveda ostro demantiram to, da bi izvršilna veja oblasti name izvajala kakršenkoli pritisk. Name nihče ne pritiska. Če pa bi, tega niti ne bi dovolila, pa mislim, da me dobro poznate, da veste, da je temu tako.

Tudi sam avtor oziroma eden od avtorjev poslovnika, s katerim sem se pogovarjala, mi je povedal, da ta rok ničemur ne služi, ničemur in da pravzaprav niti ne ve, zakaj naj bi ta rok bil. Ena od razlag, ki sem jo slišala, zakaj naj bi ta rok bil, je bil zato, da se premisli. Premisli kaj? Premisli kdo? V zvezi s čim? Tako da dejstvo je, da se je praksa zavlačevanja s temi vlaganji zahtev za posvetovalni referendum, zavlačevanja zakonodajnega postopka začela okrog leta 2016, 2017, prej je bila praksa različna, kolikor sem slišala. Tudi vem, da so službe hotele, opozarjale na to določbo, nesmiselno določbo, nenamensko določbo, službe so na to opozarjale, sem bila opozorjena, so želele to spremeniti, ampak politične volje seveda ni, ker je potrebna dvotretjinska večina za spremembo Poslovnika in ni politične volje, da bi se to spreminjalo, ker je to zelo dober zavlačevalni manever. Tudi z moje strani je bilo pisano na Komisijo za poslovnik, da naj se Komisija za poslovnik usede, o tem pogovori. Predsednica Komisije za poslovnik tega ni želela. Dejstvo pa je, da da, jaz sem trenutno na funkciji predsednice Državnega zbora in sprejemam tudi odgovornost za te odločitve. Zakonodajni postopek ni namenjen temu, da bodo opozicija ali koalicija drug drugemu metale polena pod noge s temi postopki. Zakonodajni postopek je namenjen državljankam in državljanom. In kaj koristi državljankam in državljanom to, da se neka zahteva vloži v predal za najmanj 30 dni. Najmanj 30 dni, spoštovani gospod Cigler Kralj. Lahko za več, maksimalnega roka ni. In ponovno poudarjam kot nekdo, ki je pravo preučeval, tudi z vidika razvoja prava. Ja, sem, žal, se zelo dobro zavedam, da pravila, pravna pravila morajo imeti namen in smisel, ne pa, da so postavljena kar tako, in da se morajo brati pravna pravila smiselno, imamo več razlag, ne samo besedno, imamo namensko razlago, imamo historično razlago, ki jo jaz postavljam nad besedno razlago in sprejemati neka pravila samo za to, da so brez namena, to ni pravo, kakršnega si želimo. In še enkrat poudarjam, roki po mojem osebnem mnenju ne morejo biti namenjeni temu, da državni organ, ki je tukaj, ne zaradi sam sebi namen, ampak namenjen državljankam in državljanom, njim, državni organ ne more imeti roka, ki bo določal, da državni, ta isti državni organ ne bo nič naredil. To je vsaj zame, kot nekoga, ki sem pravo uporabljala v praksi, nekaj popolnoma absurdnega. Roki so v pravo postavljeni za to, da se subjekt, kateremu so namenjeni, aktivira, ne pa za to, da se nič ne naredi, in še to na tak način, da se najmanj ta rok, to se pravi, ta 30 dnevni rok nič ne naredi, pri čemer ni razlage zakaj mora torej teči teh 30 dni. Čemu, kaj se bo spremenilo v teh 30 dneh, razen tega, da bo agonija, ker je zakonodajni postopek s tem oviran. Kaj se bo spremenilo? Se bo premislil predlagatelj. Predlagatelj se lahko premisli do konca, dokler ni akt sprejet, ga lahko umakne kadarkoli. Če se je tako razlagalo, ta razlaga tudi po mnenju tistega, nekega pravnega strokovnjaka, pa ne bom rekla zdaj, ne bom ga imenovala, ker ga tudi spoštovani predlagatelji niso imenovali, ta rok več ne vedo čemu je pravzaprav bil namenjen. Lahko da je celo ostanek kakšnega drugega instituta, morda ostanek predhodnega zakonodajnega referenduma, ki smo ga včasih poznali in je ostal v Poslovniku, in seveda je zdaj priročna, priročna stvar, da se uporablja za to, da se zakonodajni postopek ovira. Jaz vem, da so vsake spremembe težke, ampak spremembe so. Spreminjajo se pravna pravila, spreminja se tudi praksa po teh pravilih. Ni to nič novega. In ko enkrat spoznamo, da smo prišli do absurda in mi smo prišli do absurda, potem, ko smo odločali o priznanju Palestine, smo prišli do absurda, zaradi tega, ker predlagatelj torej lahko neprestano vlaga in umika, vlaga in umika, vlaga in umika to zahtevo, in od kdaj naprej potem teče ta 30 dnevni rok. To smo prišli do absurda. Jaz bom vedno pravna pravila razlagala v korist, v dvomu v korist ljudi tam zunaj, ker smo za njih tukaj, nismo sami sebi namen, za njih smo. In jaz menim, da je v veliko večjo korist volivk in volivcev, da zakonodajni postopek teče nemoteno ne pa, da se čaka da priteče še en mesec, najmanj en mesec, lahko pa več. Ste želeli besedo, spoštovani? Kolega Tašner Vatovec, potem pa gospod Cigler Kralj.

Hvala lepa. Jaz seveda ostro demantiram to, da bi izvršilna veja oblasti name izvajala kakršenkoli pritisk. Name nihče ne pritiska. Če pa bi, tega niti ne bi dovolila, pa mislim, da me dobro poznate, da veste, da je temu tako.

Tudi sam avtor oziroma eden od avtorjev poslovnika, s katerim sem se pogovarjala, mi je povedal, da ta rok ničemur ne služi, ničemur in da pravzaprav niti ne ve, zakaj naj bi ta rok bil. Ena od razlag, ki sem jo slišala, zakaj naj bi ta rok bil, je bil zato, da se premisli. Premisli kaj? Premisli kdo? V zvezi s čim? Tako da dejstvo je, da se je praksa zavlačevanja s temi vlaganji zahtev za posvetovalni referendum, zavlačevanja zakonodajnega postopka začela okrog leta 2016, 2017, prej je bila praksa različna, kolikor sem slišala. Tudi vem, da so službe hotele, opozarjale na to določbo, nesmiselno določbo, nenamensko določbo, službe so na to opozarjale, sem bila opozorjena, so želele to spremeniti, ampak politične volje seveda ni, ker je potrebna dvotretjinska večina za spremembo Poslovnika in ni politične volje, da bi se to spreminjalo, ker je to zelo dober zavlačevalni manever. Tudi z moje strani je bilo pisano na Komisijo za poslovnik, da naj se Komisija za poslovnik usede, o tem pogovori. Predsednica Komisije za poslovnik tega ni želela. Dejstvo pa je, da da, jaz sem trenutno na funkciji predsednice Državnega zbora in sprejemam tudi odgovornost za te odločitve. Zakonodajni postopek ni namenjen temu, da bodo opozicija ali koalicija drug drugemu metale polena pod noge s temi postopki. Zakonodajni postopek je namenjen državljankam in državljanom. In kaj koristi državljankam in državljanom to, da se neka zahteva vloži v predal za najmanj 30 dni. Najmanj 30 dni, spoštovani gospod Cigler Kralj. Lahko za več, maksimalnega roka ni. In ponovno poudarjam kot nekdo, ki je pravo preučeval, tudi z vidika razvoja prava. Ja, sem, žal, se zelo dobro zavedam, da pravila, pravna pravila morajo imeti namen in smisel, ne pa, da so postavljena kar tako, in da se morajo brati pravna pravila smiselno, imamo več razlag, ne samo besedno, imamo namensko razlago, imamo historično razlago, ki jo jaz postavljam nad besedno razlago in sprejemati neka pravila samo za to, da so brez namena, to ni pravo, kakršnega si želimo. In še enkrat poudarjam, roki po mojem osebnem mnenju ne morejo biti namenjeni temu, da državni organ, ki je tukaj, ne zaradi sam sebi namen, ampak namenjen državljankam in državljanom, njim, državni organ ne more imeti roka, ki bo določal, da državni, ta isti državni organ ne bo nič naredil. To je vsaj zame, kot nekoga, ki sem pravo uporabljala v praksi, nekaj popolnoma absurdnega. Roki so v pravo postavljeni za to, da se subjekt, kateremu so namenjeni, aktivira, ne pa za to, da se nič ne naredi, in še to na tak način, da se najmanj ta rok, to se pravi, ta 30 dnevni rok nič ne naredi, pri čemer ni razlage zakaj mora torej teči teh 30 dni. Čemu, kaj se bo spremenilo v teh 30 dneh, razen tega, da bo agonija, ker je zakonodajni postopek s tem oviran. Kaj se bo spremenilo? Se bo premislil predlagatelj. Predlagatelj se lahko premisli do konca, dokler ni akt sprejet, ga lahko umakne kadarkoli. Če se je tako razlagalo, ta razlaga tudi po mnenju tistega, nekega pravnega strokovnjaka, pa ne bom rekla zdaj, ne bom ga imenovala, ker ga tudi spoštovani predlagatelji niso imenovali, ta rok več ne vedo čemu je pravzaprav bil namenjen. Lahko da je celo ostanek kakšnega drugega instituta, morda ostanek predhodnega zakonodajnega referenduma, ki smo ga včasih poznali in je ostal v Poslovniku, in seveda je zdaj priročna, priročna stvar, da se uporablja za to, da se zakonodajni postopek ovira. Jaz vem, da so vsake spremembe težke, ampak spremembe so. Spreminjajo se pravna pravila, spreminja se tudi praksa po teh pravilih. Ni to nič novega. In ko enkrat spoznamo, da smo prišli do absurda in mi smo prišli do absurda, potem, ko smo odločali o priznanju Palestine, smo prišli do absurda, zaradi tega, ker predlagatelj torej lahko neprestano vlaga in umika, vlaga in umika, vlaga in umika to zahtevo, in od kdaj naprej potem teče ta 30 dnevni rok. To smo prišli do absurda. Jaz bom vedno pravna pravila razlagala v korist, v dvomu v korist ljudi tam zunaj, ker smo za njih tukaj, nismo sami sebi namen, za njih smo. In jaz menim, da je v veliko večjo korist volivk in volivcev, da zakonodajni postopek teče nemoteno ne pa, da se čaka da priteče še en mesec, najmanj en mesec, lahko pa več. Ste želeli besedo, spoštovani? Kolega Tašner Vatovec, potem pa gospod Cigler Kralj.

Se sicer nisem mislil oglašati, ampak jaz se precej strinjam z vami, predsednica.

Dve stvari. Posvetovalni referendum je akt Državnega zbora. Državni zbor je neko zadevo, ki jo ima v obravnavi dlje časa verjetno že premlel. Poslanske skupine ali pa poslanci so verjetno imeli nek čas, da se odločijo zakaj bi o neki zadevi sprožili posvetovalni referendum, zato se tako iz zdravorazumskega vidika postavlja vprašanje, zakaj bi morali čakati še 30 dni in seveda to ni orodje koalicije ali pa opozicije, ampak je orodje Državnega zbora. Državni zbor kot celota mora pač z večino izglasovati posvetovalni referendum.

Druga težava, ki jo imam je pa ta, da v zakonu je opredeljen, čemu je namenjen posvetovalni referendum. To niso referendumi na posamične zakone, ampak so neki splošni referendumi za posvetovanje o splošnih zadevah, ki so mislim, da piše v zakonu in da imajo širši pomen za celotno državo. Zdaj, če so to penzije za kulturnike, nisem čisto prepričan pa imeli smo veliko primerov, ne samo v tem mandatu, tudi v prejšnjem. Jaz mislim, ja, da ne znamo uporabljati kot Državni zbor, če sem zelo mil tega, tega, tega, tega instituta. Pač državni posvetovalni referendum bi moral biti res namenjen vprašanjem, kot so bila recimo prostovoljna pomoč pri končanju življenja, neko širše družbeno vprašanje kjer nimamo še zakonskega predloga ali pa ga je potrebno oblikovati ali pa pač tudi, če je, ampak da se sploh preveri ali Slovenija kot skupnost želi neko stvar. Tako da ja, jaz se strinjam s tem. Očitni znaki so, da ne gre za iskren, iskren namen preverjanja utripa javnosti, ampak za zavlačevanje postopkov. V tem mandatu smo to eksponentno opazovali od prvega dne. Tako da, jaz mislim, da tu ni težav, se pa verjetno moramo, to se pa strinjam, v Državnem zboru preko Komisije za poslovnik pogovoriti in dogovoriti o tem kako se bo vodil postopek posvetovalnega referenduma v tem Državnem zboru, zato ker trenutno pač je ta del Poslovnika pomanjkljiv kot je pomanjkljiv tudi ZRLI. Hvala.

Se sicer nisem mislil oglašati, ampak jaz se precej strinjam z vami, predsednica.

Dve stvari. Posvetovalni referendum je akt Državnega zbora. Državni zbor je neko zadevo, ki jo ima v obravnavi dlje časa verjetno že premlel. Poslanske skupine ali pa poslanci so verjetno imeli nek čas, da se odločijo zakaj bi o neki zadevi sprožili posvetovalni referendum, zato se tako iz zdravorazumskega vidika postavlja vprašanje, zakaj bi morali čakati še 30 dni in seveda to ni orodje koalicije ali pa opozicije, ampak je orodje Državnega zbora. Državni zbor kot celota mora pač z večino izglasovati posvetovalni referendum.

Druga težava, ki jo imam je pa ta, da v zakonu je opredeljen, čemu je namenjen posvetovalni referendum. To niso referendumi na posamične zakone, ampak so neki splošni referendumi za posvetovanje o splošnih zadevah, ki so mislim, da piše v zakonu in da imajo širši pomen za celotno državo. Zdaj, če so to penzije za kulturnike, nisem čisto prepričan pa imeli smo veliko primerov, ne samo v tem mandatu, tudi v prejšnjem. Jaz mislim, ja, da ne znamo uporabljati kot Državni zbor, če sem zelo mil tega, tega, tega, tega instituta. Pač državni posvetovalni referendum bi moral biti res namenjen vprašanjem, kot so bila recimo prostovoljna pomoč pri končanju življenja, neko širše družbeno vprašanje kjer nimamo še zakonskega predloga ali pa ga je potrebno oblikovati ali pa pač tudi, če je, ampak da se sploh preveri ali Slovenija kot skupnost želi neko stvar. Tako da ja, jaz se strinjam s tem. Očitni znaki so, da ne gre za iskren, iskren namen preverjanja utripa javnosti, ampak za zavlačevanje postopkov. V tem mandatu smo to eksponentno opazovali od prvega dne. Tako da, jaz mislim, da tu ni težav, se pa verjetno moramo, to se pa strinjam, v Državnem zboru preko Komisije za poslovnik pogovoriti in dogovoriti o tem kako se bo vodil postopek posvetovalnega referenduma v tem Državnem zboru, zato ker trenutno pač je ta del Poslovnika pomanjkljiv kot je pomanjkljiv tudi ZRLI. Hvala.

Takoj bom dala tudi vam besedo, gospod Cigler Kralj. V bistvu bi pa rada res prebrala za vse tiste, ki nas gledajo, to določbo. Res bi rada prebrala, zaradi tega, da bomo enkrat vedeli o čem govorimo in zakaj se ta določba razume lahko na en in drug način. Gre za tretji odstavek 148. člena poslovnika, ki pravi tako: "Predlog se uvrsti na dnevni red prve naslednje seje Državnega zbora, če je vložen, najkasneje 30 dni pred to sejo." Jaz sem to, ko sem prebrala, razumela, da je treba predlog dati v roku 30 dni na sejo. Tako sem jaz razumela to določbo. Potem so me pač govorili vsi, da je praksa tukaj drugačna. Nekaj, kar v bistvu nikoli še nisem videla na kakšen način bi se roki šteli. Ampak meni ta določba pove, pa jaz verjamem, da še marsikomu, da je treba predlog za posvetovalni referendum uvrstiti na naslednjo sejo v roku 30 dni. To sem jaz tako razumela seveda dopuščam, da pa to kdo razume tudi drugače. Če gledam čisto besedno razlago. In ker mi je besedna razlaga omogoča različne interpretacije sem pa šla na naslednjo: kaj je namen te določbe? In potem še na historično: od kje pravzaprav je ta določba se vzela? In kot smo ugotovili, naj bi bil to ostanek predhodnega zakonodajnega referenduma, ki ga zdaj več v naši ureditvi ne poznamo. In vsi argumenti, ko sem jih dala skupaj, so mi pač povedali, katera razlaga je smiselna, tudi razumljiva, lahko se razume besedno tako in je izhaja tudi iz nekega historičnega namena. Predvsem pa še enkrat, namen je tisti, ki ga pravzaprav mora neka določba zasledovati. Pri tem pa še enkrat res zavračam, da bi predsednik Vlade tukaj imel pa kakršnokoli vlogo. Odločitev je na meni in zanjo prevzemam vso odgovornost. Ker to, da mi nekdo govori, da je name pritiskal predsednik Vlade, kar ni res, ker imam svojo glavo in ne rabi pritiskati name, in tudi ne pritiska pri nobenih odločitvah. In to zavračam, pri vseh nadaljnjih ali pa prejšnjih, ko ste mi govorili, da se z mano lahko... Z mano se ne da manipulirati, žal. In tudi predsednik Vlade z mano ne manipulira. In ne bo. In odločitev za zadevo Palestina je na mojih ramenih in prevzemam odgovornost.

Kolega Cigler Kralj, izvolite.

Takoj bom dala tudi vam besedo, gospod Cigler Kralj. V bistvu bi pa rada res prebrala za vse tiste, ki nas gledajo, to določbo. Res bi rada prebrala, zaradi tega, da bomo enkrat vedeli o čem govorimo in zakaj se ta določba razume lahko na en in drug način. Gre za tretji odstavek 148. člena poslovnika, ki pravi tako: "Predlog se uvrsti na dnevni red prve naslednje seje Državnega zbora, če je vložen, najkasneje 30 dni pred to sejo." Jaz sem to, ko sem prebrala, razumela, da je treba predlog dati v roku 30 dni na sejo. Tako sem jaz razumela to določbo. Potem so me pač govorili vsi, da je praksa tukaj drugačna. Nekaj, kar v bistvu nikoli še nisem videla na kakšen način bi se roki šteli. Ampak meni ta določba pove, pa jaz verjamem, da še marsikomu, da je treba predlog za posvetovalni referendum uvrstiti na naslednjo sejo v roku 30 dni. To sem jaz tako razumela seveda dopuščam, da pa to kdo razume tudi drugače. Če gledam čisto besedno razlago. In ker mi je besedna razlaga omogoča različne interpretacije sem pa šla na naslednjo: kaj je namen te določbe? In potem še na historično: od kje pravzaprav je ta določba se vzela? In kot smo ugotovili, naj bi bil to ostanek predhodnega zakonodajnega referenduma, ki ga zdaj več v naši ureditvi ne poznamo. In vsi argumenti, ko sem jih dala skupaj, so mi pač povedali, katera razlaga je smiselna, tudi razumljiva, lahko se razume besedno tako in je izhaja tudi iz nekega historičnega namena. Predvsem pa še enkrat, namen je tisti, ki ga pravzaprav mora neka določba zasledovati. Pri tem pa še enkrat res zavračam, da bi predsednik Vlade tukaj imel pa kakršnokoli vlogo. Odločitev je na meni in zanjo prevzemam vso odgovornost. Ker to, da mi nekdo govori, da je name pritiskal predsednik Vlade, kar ni res, ker imam svojo glavo in ne rabi pritiskati name, in tudi ne pritiska pri nobenih odločitvah. In to zavračam, pri vseh nadaljnjih ali pa prejšnjih, ko ste mi govorili, da se z mano lahko... Z mano se ne da manipulirati, žal. In tudi predsednik Vlade z mano ne manipulira. In ne bo. In odločitev za zadevo Palestina je na mojih ramenih in prevzemam odgovornost.

Kolega Cigler Kralj, izvolite.