Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam.

Začenjam 34. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Na seji kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo: Aleš Rezar nadomešča poslanko Terezo Novak in poslanka Andreja Rajbenšu nadomešča poslanko Sandro Gazinkovski.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red:

- Točka 1: Zahteva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za oceno ustavnosti 7. točke 11. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev,

- Točka 2: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu,

- Točka 3: Predlog zakona o spremembah Zakona o minimalni plači.

Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za razširitev dnevnega reda ali umik točke z dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem. Sem pa prejel prošnjo za spremembo vrstnega reda obravnave posameznih točk dnevnega reda in če temu nihče ne nasprotuje, predlagam da zamenjamo 1. in 3. točko. Začeli bi torej s Predlogom zakona o spremembah Zakona o minimalni plači, ki bi ga obravnavali kot 1. točko, kot 2. točka ostaja Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu, kot 3. točko pa bi obravnavali zahtevo za oceno ustavnosti 7. točke 11. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ali kdo temu nasprotuje? Ugotavljam da ne.

Prehajamo na 1. TOČKO - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH ZAKONA O MINIMALNI PLAČI.

Na spletni strani Državnega zbora je objavljeno gradivo za sejo. K točki so bili vabljeni predlagatelj Miha Kordiš, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zakonodajno-pravna služba in Državni svet.

Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, o kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o členih predloga zakona. Kolegij predsednice Državnega zbora je na 112. seji 13. decembra 2024 sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona besedo dajem predlagatelju, Mihi Kordišu. Izvolite.

Predsedujoči, hvala za besedo. Kolegice, kolegi, prav lepo pozdravljeni!

Preden ugriznem v vsebino spremembe Zakona o minimalni plači, naj povem, da smo ga pripravili skupaj v levem krilu in sindikalnima Konfederacija KNSS in KS 90. Zaradi spremembe dnevnega reda se mi sindikalna kolega na današnji seji ne moreta pridružiti, sta mi pa položila na srce, naj opozorim na revščino delavskega razreda, ki se skozi zadnja leta bolj in bolj stopnjuje. In prav ta revščina delavskega razreda je razlog, da smo se lotili priprave novega Zakona o minimalni plači. Najprej, da sam inštrument minimalne plače sploh umestim v nek številčni kontekst in v kontekst družbenih gibanj, s katerim smo pri nas soočeni od leta 2010 naprej. V tem razdobju, lahko rečemo, čez palec, zadnjih 15 let je minimalna plača naraščala izredno počasi. Leta 2011 je še znašala 718 evrov bruto in se je potem do leta 2016 povzpela na 761 evrov bruto, se pravi, vse skupaj praktično na pičlih 43 evrov oziroma za 10 odstotkov. Postopoma pa je malo bolj začela naraščati od leta 2016 naprej. Med leti 2016 in 2024 je narasla na 1254 evrov bruto oziroma skupno za 58 odstotkov - 463 evrov, če želite absolutni znesek. Pomembno pa se je pri teh številkah, ki v zadnjih letih v povprečju izgledajo razmeroma spodbudne in zagotovo so glede na eno obdobje prej, da je kljub nekoliko hitrejši dinamiki rasti minimalne plače od leta 2016 dalje v zadnjem desetletju še vseeno minimalna plača zaostajala od povprečja držav Evropske unije. V zadnjih desetih letih je v Sloveniji na letni ravni bruto minimalna plača v povprečju narasla za 4,4 odstotka. Primerjalni kontekst. S tem se Slovenija umešča v spodnjo polovico držav Evropske unije, torej med države s podpovprečno rastjo minimalne plače. Po podatkih Eurostata je od 20 držav članic Evropske unije v zadnjih 10 letih 12 držav dosegalo višje minimalne plače kot Slovenija, samo sedem pa nižje letne rasti bruto minimalne plače kot Slovenija. Domača primerjava nam pokaže podobno sliko. Poleg tega, da zaostajamo za razvitimi državami Evropske unije, kar se tiče rasti minimalne plače, doma ta rast minimalne plače močno zaostaja za rastjo dobičkov. Od leta 2016 do leta 2023, ko je minimalna plača rastla najhitreje, se je skupno povečala za 52 odstotkov. Neto čisti dobiček gospodarskih družb je v istem obdobju narastel za 140 odstotkov. Se pravi, ustvarjeni so sadovi gospodarske rasti. Ti sadovi gospodarske rasti so obilni, ampak večinoma so se stekali k lastnikom kapitala, kopičili so rekordne dobičke, medtem so pa delavci, vključno s prejemniki minimalne plače, tisti, ki so najbolj zaslužni za to astronomsko gospodarsko rast, prejeli veliko manjši delež ustvarjenega bogastva. Nisem prepričan, če sploh rabim, pa vseeno bom vprašal, ali so te statistike in te številke in te dinamike nekaj, kar odraža družbeno pravičnost? Moj odgovor na to je zagotovo, da ne. Po letu 2010 je do največjega dviga minimalne plače prišlo leta 2023, ko je bruto minimalna plača narasla za 129 evrov oziroma za 12 odstotkov. Neto, se je ta znesek prevedel v 100 evrov. Mednarodna primerjava pokaže, da ta rekordni dvig minimalne plače v Sloveniji ni odstopal od povprečja v Evropski uniji, ki je leta 2023 znašal natanko 12 odstotkov. Kar 11 držav Evropske unije je leta 2023 minimalno plačo dvignila za več kot Slovenija. Za občutek: med njimi sta Nemčija minimalno plačo je dvignila za 22,2 odstotka pa tudi Latvija, ki je minimalno plačo dvignila za 24 odstotkov. Lansko leto, ko je minimalna plača pri nas narasla za v borih 4,2 odstotka pa smo zopet padli globoko pod povprečje Evropski uniji in začeli močno zaostajati za rastjo v drugih državah Evropske unije. V Sloveniji je lanski 4,2 odstotni dvig minimalne plače postavil prejemke delavcev med najnižje Evropske unije primerjalno glede na to, kaj se z minimalno plačo v teh drugih državah Evropske unije dogaja krepko na rep držav članic Evropske unije. Lani je tako kar 18 držav članic Evropske unije minimalno plačo dvignilo za višji odstotek kot Slovenija, samo tri države članice Evropske unije pa za nižji odstotek. Eurofond ugotavlja, da se je, zaradi premajhnih nominalnih dvigov minimalnih plač v lanskem letu v šest državah članicah Evropske unije realna kupna moč prejemnikov minimalne plače znižala. Prevedeno, efektivno so se jim plače znižale. Ljudje za svoj denar dobijo manj, kakor so dobili pred tem. Med državami, ki sodijo v to skupino, se je, zaradi padca kupne moči minimalne plače znašla tudi Slovenija. Po podatkih Eurofonda Slovenija v zadnjem letu beleži drugo največje poslabšanje materialnega položaja prejemnikov minimalne plače v Evropski uniji. Bolj kakor pri nas so bili ljudje opeharjeni za svoj dohodek samo še na Slovaškem. Samo na Slovaškem je kupna moč prejemnikov minimalne plače padla bolj kot pri nas. Če upoštevamo podatek Statističnega urada o povprečni letni stopnji inflacije za leto 2023, ki je znašala 7,44 odstotka, lahko dobimo nek približek tej prikrajšanosti delavcev na minimalni plači, zaradi prenizkih uskladitev minimalke in to je 3,2 odstotka. Minimalna plača se je lani za zadnje leto uskladila 4,2 odstotka. Bolj oprijemljiva realna številka inflacije, ki je zadela delavskega gospodinjstva, je 7,4 odstotka. Razlika je 3,2 odstotka, za toliko je upadla kupna moč prejemnikov minimalne plače, za toliko se je poslabšalo materialno stanje delavskih gospodinjstev, za toliko so se efektivno znižale delavske plače. Trend prepočasne rasti minimalne plače v zadnjih 15 letih nam precej zgovorno pove, da je sistem usklajevanja minimalne plače v Sloveniji neustrezen. Zakon o minimalni plači, tisti iz leta 2010 je določil, da se minimalka enkrat na leto uskladi najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin, potem smo pa leta 2018 sprejeli novo zakonodajo za minimalno plačo, za katero smo se takratni predlagatelji borili kot levi in ki je vpeljala, da se poleg redne letne uskladitve z inflacijo uvede tudi izredno usklajevanje minimalke z minimalnimi življenjskimi stroški. Po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih Ministrstvo za delo, višino minimalnih življenjskih stroškov ugotavlja na najmanj vsakih šest let. Minister za delo pa mora zdaj po aktualni varianti zakona o minimalni plači to minimalno plačo uskladiti v višini najmanj 120 odstotkov in največ 140 odstotkov zneska minimalnih življenjskih stroškov. To je formula, po kateri je postavljen razpon za koliko se minimalna plača mora vsako leto uskladiti oziroma koliko se največ lahko uskladi v tem razponu. Vmes ima minister za delo v rokah škarje in platno in svobodo, da določa višino minimalne plače in da se odloči kakšna naj ta minimalna plača bo.

Prvo uskladitev z minimalnimi življenjskimi stroški je opravil takratni minister za delo Janez Cigler Kralj, izvedel jo je leta 2021, ampak je za osnovo te uskladitve uporabil zelo zastarel izračun minimalnih življenjskih stroškov, na katerega je pripeta višina minimalne plače. Raziskava o tem, koliko ljudje najmanj potrebujejo za to, da približno preživijo je bila objavljena leta 2017 in seveda si lahko predstavljate, da je med leti 2017 in 2021 strošek življenja delavskih gospodinjstev bistveno bolj narastel, kot to odražajo številke iz te raziskave. Kljub temu, da je imel možnost koreniteje popraviti minimalno plačo jo je določil v višini 1024 evrov bruto oziroma natanko 120 odstotkov minimalnih življenjskih stroškov. Se pravi minimalno plačo je uskladil minimalno, toliko, kolikor ga je v to uskladitev primorala zakonodaja in niti centa več. 8,9 odstotna uskladitev minimalne plače v letu 2021 je bila torej najmanjši možni dvig, po katerem je lahko posegel takratni minister za delo. Kot sem že omenil, pa je tudi ta osnova bila ukoreninjena na zastarelih izračunih minimalnih življenjskih stroškov brez, da bi vkalkulirali dejanske podražitve v zadnjih štirih letih.

Drugo uskladitev po novi zakonodaji iz leta 2018 je leta 2023 izvedel aktualni minister za delo Luka Mesec. Ta uskladitev pa je bila že podčrtana s podlago novega izračuna minimalnih življenjskih stroškov, objavljenega leta 2022, čeprav se je leta 2023 bruto, minimalna plača dvignila za 128 evrov in še nekaj centov čez, je večino tega dviga predstavljala redna uskladitev minimalne plače z rastjo cen. Naj vas spomnim, povprečna, tista statistična naračunana rast cen v tistem letu oziroma v letu prej je znašala rekordnih 10,3 odstotkov. Uskladitev minimalne plače z novimi minimalnimi življenjskimi stroški, torej tisti prostor svobode - kjer se višina minimalne plače lahko kroji višje ali nižje - je znašala pičlih 1,5 odstotkov oziroma samo 16,46 evrov bruto. Usklajevanje minimalne plače - in to želim izpostaviti z navajanjem teh številk in dinamiko uskladitev minimalne plače z življenjskimi stroški - v preteklih letih očitno ni doseglo svojega namena. Redne uskladitve so bile v zadnjih letih izvedene v najnižjih zakonsko dopustnih zneskih. Po obdobju od leta 2019 do 2021, ko se je minimalna plača spreminjala po posebnem prehodnem režimu, določenem v tisti novi, zdaj aktualni zakonodaji iz leta 2018, se je bruto minimalna plača redno usklajevala samo v višini rasti cen življenjskih potrebščin. Zakon o minimalni plači določa, da se minimalna plača enkrat letno redno uskladi najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin, ni pa treba, da se te spodnje meje držimo kot pijanec plota. Minister za delo minimalno plačo praviloma usklajujejo z rastjo cen življenjskih potrebščin za najnižji znesek, ki ga dopušča zakon, ni pa treba, da bi bilo temu tako. Posledica je, kot sem že izpostavil, padanje realne kupne moči prejemnikov minimalne plače. Usklajevanje minimalne plače samo z inflacijo v večini primerov ne zadošča za ohranjanje realne kupne moči delavcev na minimalni plači. Imamo inflacijo, življenje se draži. Prihodki delavcev na minimalni plači pa teh rastočih cen ne dosegajo, ostajajo vedno bolj zadaj in se vedno bolj in bolj znajdejo v materialnih stiskah in drsijo v revščini in to v razmerah, ko nam raste bruto domači proizvod. Realna vrednost minimalne plače v najboljšem primeru oziroma plač v najboljšem primeru ostaja enaka oziroma se celo znižuje. Materialni položaj prejemnikov minimalne plače ne gre na gor, čeprav delavci na minimalni plači s svojim delom, s svojimi rokami, s svojimi možgani bistveno prispevajo k rasti našega družbenega proizvoda, so prikrajšani za rezultate te rasti in to ni prav. V večini primerov, kot sem omenil, uskladitev minimalne plače samo z dvigom splošne ravni cen vodi v poslabšanje materialnega položaja delavcev na minimalni plači. Gospodinjstva z najnižjimi prihodki, med katerimi so ravno številni delavci na minimalni plači, večino teh svojih prihodkov porabijo za golo preživetje, za nakup osnovnih življenjskih potrebščin, za to, da posežejo po osnovnih storitvah, za to, da si lahko privoščijo hrano, da plačajo položnico za energente, druge nujne stanovanjske stroške in tako naprej. Zdaj, ta informacija je pomembna, ker se odraža tudi v statistikah, ki nam lahko pomagajo pri tem kako bomo krojili minimalno plačo. Cene osnovnega blaga in storitev v zadnjih letih, specifično v letih 2022 in 2023, ko imamo dejansko na voljo podatke so naraščale mnogo hitreje od splošne ravni cen oziroma inflacije, torej tistih številk, ki se jih drži usklajevanje minimalne plače s strani Ministrstva za delo po obstoječem zakonodaji. Po podatkih statističnega urada so se cene hrane in brezalkoholnih pijač leta 2022 povečale za 18,6 odstotka, leta 2023 pa še za dodatnih 4,6 odstotka. Rast cen stanovanjskih stroškov, vode, električne energije, plina in drugih goriv je prehitevala in močno presegla stopnje inflacije, prav tako leta 2022 nujni stanovanjski stroški, podražili so se za 14,7 odstotka. Leta 2023 nujni stanovanjski stroški narastejo še za 8,8 odstotkov. In ta rast cen osnovnih potrebščin je v Sloveniji v zadnjih dveh letih bistveno prispevala k poglabljanju draginjske krize gospodinjstev z najnižjimi dohodki. No in potem prejemniki minimalne plače, ki potrošijo večino svojih prihodkov za osnovne življenjske potrebščine, katerih cene so v zadnjih letih naraščale mnogo hitreje od splošne stopnje ravni cen, seveda potegnejo kratko. Uskladitev višine minimalne plače samo v višini inflacije vodi v zmanjšanje kupne moči in s tem v poslabšanje materialnega položaja delavcev na minimalni plači. S to spremembo zakonodaje, ki jo bomo, kolegice in kolegi, danes obravnavali, predlagam, da presekamo ta negativni trend padanja realne kupne moči delavcev na minimalni plači. Predlagam, da se pri redni uskladitvi minimalne plače poleg rasti cen upošteva tudi gospodarska rast oziroma stopnja realne rasti obsega bruto družbenega proizvoda. To ni nekaj, kar sem skuhal sam skupaj s partnerji in sodelavci iz sindikalnih vrst, ampak se lahko opremo na primere številnih držav Evropske unije, ki pri uskladitvah minimalne plače poleg inflacije upoštevajo cel kup nekih drugih makroekonomskih kazalnikov. Pri določanju višine minimalne plače v letu 2024, recimo, so države poleg inflacije upoštevale tudi kazalnike zaposlenosti, gospodarske rasti, gibanja plač, produktivnosti dela, ciljne odstotke povprečne plače in druge kazalnike, kakor je to odražalo neke nacionalne specifike tega ali onega gospodarstva. Šest držav je v letu 2014, šest držav Evropske unije v letu 2024 pri določanju višine minimalne plače upoštevalo tudi rast bruto družbenega proizvoda, tako kot predlagam s tem v zakonu, dajmo delavcem pri višini in izračunu njihovih plač priznati tudi sadove gospodarske rasti in ne zgolj inflacije.

Kar se pa samega izračuna inflacije tiče, kot sem poskušal predstaviti s serijo številk izračunov in statistik, imamo zelo različne kalkulacije inflacije. Ena je, lahko ji rečemo delavska inflacija, tisto, kar dejansko ljudje občutijo na svojih denarnicah, osnovne življenjske potrebščine, položnice za kurjavo, cena kruha, cena makaronov in podobno. Druga je pa neka obča inflacija. In ker imamo na voljo pri nas že zdaj dve obliki izračuna inflacije, predlagam, da se uporabi tisto izmed dveh ugotovljenih stopenj cen rasti, ki je za delavce ugodnejša. Če bi koga zanimalo, lahko podrobneje pojasnim ta mehanizem.

Dodatno z zakonom predlagam izreden dvig minimalne plače v višini 3,2 odstotka. V zadnjem letu se je namreč minimalna plača uskladila z letno inflacijo v višini 4,2 odstotka, medtem ko je povprečna letna inflacija znašala 7,4 odstotka. Delavci so bili torej prihranjeni, prikrajšani za 3,2 odstotka njihove kupne moči in želimo s to določbo notri prinesti kar jim je bilo v preteklem letu krivično in neupravičeno odvzeto. Ker se je v letu 2025 bruto minimalna plača uskladila samo z inflacijo 1,9 odstotkov, kot po aktualni ureditvi pravi zakonski minimum, je bruto minimalna plača narasla za 23,8 evra. Če pa bi se, kot predlagamo z današnjimi spremembami zakonov, minimalna plača prvič izredno dvignila za 3,2 odstotka, da se za lansko leto prinese notri to, kar je bilo delavcem neupravičeno odvzeto. Drugič redno uskladile z inflacijo v višini 1,9 odstotkov in tretjič bi se zraven vštelo tudi gospodarsko rast v višini 1,5 odstotkov, pa bi prišli do zneska 82,80 evrov bruto povišice za delavce na minimalni plači oziroma trikrat, štirikrat več kot znaša trenutni spodnji znesek.

To so bile številke, za temi številkami se skrivajo konkretni ljudje, s konkretnimi življenjskimi problemi, s konkretnimi stiskami. Poskušal sem vam racionalno s kalkulacijami pokazati zakaj je potrebno ta zakon za minimalno plačo sprejeti in zakaj je potrebno zagotoviti višje dvige minimalne plače tudi na zakonski ravni, kot je to v veljavi v tem trenutku. Lahko pa posežemo tudi po moralnem argumentu. Mislim, da moramo poseči tudi po moralnem argumentu. Pri nas smo soočeni praktično z epidemijo revščine, celo pravo eksplozijo revščine. Mi na dobrih poslanskih plačah, tukaj noter se tega mogoče ne zavedamo. Zaradi tega, ker se o revščini zelo malo v javnem prostoru govori, ampak ta revščina je huda in skokovito narašča. Z obstoječim tempom naraščanja revščine se bomo do konca tega mandata znašli v statistikah na ravni, ki je pri nas vladala za časa najhujše finančne gospodarske krize v letu 2012, ko je takratna Janševa vlada sekala in varčevala na vsem živem, levo in desno. Pa nismo sredi gospodarske krize, mi smo sredi konjunkture z rekordnimi dobički. Po zadnjih statistikah je med ranljivimi skupinami najbolj narasel prav obseg zaposlenih in samozaposlenih v revščini. Prag se je dvignil za 27,3 odstotka oziroma na 54000 delavcev. Torej v tej državi imamo 54000 ljudi, ki delajo, pa so kljub temu soočeni z revščino.

Hrbtna stran te grozljive statistike, kako ljudje v tej državi sredi konjunkture tolčejo revščino, je poraščanje bogastva. Bogati in kapital živijo v vzporednem svetu, v katerem revščine ne poznajo. Dobiček se že leta povečuje z rekordnim tempom. Ob zadnjem beleženju je dosegel 7,7 milijarde evrov letno čistega. Zaslužek bank je presegel in prebil plafon ene milijarde evrov. Bogastvo najbolj privilegiranih multi milijonarjev v tej državi se je samo v zadnjem letu povečalo za 20 odstotkov. In kaj dobijo delavci, ki ustvarjajo to bogastvo iz tega naslova? Tisti, na minimalni plači dobrih 23 evrov bruto povišice, če ji povišica sploh lahko rečemo. In to seveda ni prav. Na noben način to ni prav. Ko smo osnovali to vlado in ko smo osnovali koalicijo, smo se dejstva, da je tako huda neenakost naraščanja silnega bogastva na eni strani in porasta revščine na drugi strani napaka in družbeno nevzdržno tudi zavedali. Zapisali smo v koalicijsko pogodbo, bom kar citiral: Zavzemamo se za povečevanje minimalne plače, da jo prelevimo v dostojno plačo za dostojno življenje. Prizadevali si bomo za realno rast minimalne plače. Se pravi, da bo minimalka lovila rastoče stroške življenja delavskih gospodinjstev. Ampak zdaj po treh letih mandata pa vidimo, da gredo trendi v napačno smer in moramo to kolo obrniti, da bo šlo v pravo smer. Ljudje imajo danes manj, kakor so imeli na začetku tega mandata, ne več in to seveda ni prav. In s tem zakonom izpolnjujem našo koalicijsko zavezo, želim si, da jo izpolnimo skupaj, danes ta zakon sprejmemo in gremo naprej v obravnavo. Hvala lepa.

Hvala lepa. Preden nadaljujemo, imamo še eno pooblastilo, in sicer poslanka Iva Dimic nadomešča poslanca Aleksandra Reberška.

Sedaj pa dajem besedo predstavniku Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, minister Luka Mesec, izvolite.

Ja, hvala lepa. Sam bom tudi začel s kratko zgodovino minimalne plače.

Res je, minimalna plača je v prejšnjem desetletju rasla zelo počasi. Če primerjamo dve šestletni obdobji, 2011 do 2018 in 2018 do letos bomo ugotovili, da je v obdobju 2011 do 2018 zrasla za pičlih 12 odstotkov, od 2018 do letos pa za 48 odstotkov. Vmes, se pravi 1. 1. 2019 smo sprejeli zakon, ki danes velja o minimalni plači. Ta je bil dogovorjen med takratno zunaj koalicijsko partnerico Levico in pa Vlado Marjana Šarca. In kot kažeta ta dva podatka, smo s tem sprožili štirikrat hitrejši tempo rasti minimalne plače, kot smo ga poznali v desetletju prej. Sočasno s tem raste tudi povprečna bruto plača v Sloveniji in lani ob koncu leta je v Slovenijo prišla novica, da je naša povprečna bruto plača prehitela italijansko. Ob italijanski meji, slovensko italijanski meji vam tudi znajo povedati, da se zdaj že dogaja, da italijanske trgovke hodijo delat k nam, ker so tukaj plače boljše kot na zahodni strani meje, kar mislim, da je tudi zgodovinski unikum. Lani smo ob tem dosegli še en mejnik in to je bilo tudi konec koncev dolgoletno prizadevanje stranke Levica. To je princip, da nobena plača ne sme biti pod minimalno v javnem sektorju in tako smo plačno reformo v javnem sektorju postavili na temelju, da mora biti prvi plačni razred enak minimalni plači iz lanskega leta, 1253 evrov. S tem smo izboljšali marsikatero plačo in to ne za 3 % ali pa 5 %. Ampak, če pogledate, koliko bodo zrasle plače, vam bom dal samo tri primere, policistom za 34 odstotkov, gasilcem za 38 odstotkov, socialnim delavcem za 24 odstotkov in tako dalje. To so resne rasti plač tistih, ki delajo v javnem sektorju. Podobno si prizadevamo narediti tudi v zasebnem sektorju. Na ministrstvu smo v tem mandatu postavili sektor za politiko plač, ki ga vodi Andraž Bobovnik, ki sedi poleg mene. S te seje se bova opravičila 15 čez 3, ker imava vnaprej dogovorjen že en mesec sestanek s socialnimi partnerji, kjer se dogovarjamo, kako princip, da nobena plača ne sme biti manjša od osnovne plače vzpostaviti tudi v zasebnem sektorju. To bi v resnici pomenilo resno pač izboljšanje položaja vseh, ki v zasebnem sektorju delajo. Ne smemo pozabiti, da prejemnikov minimalne plače je nekaj odstotkov, mislim, da je bilo v javnem sektorju lani okrog 6 odstotkov. V zasebnem sektorju smo tudi tam okrog. In če se pogovarjamo o tem, kako izboljšati materialni položaj vseh, moramo vedeti, da država ima samo možnost določiti minimalno plačo, v dogovoru s socialnimi partnerji pa seveda se lahko dogovorimo kako bomo popravili druge plače v državi in ni samo minimalna plača pač pa vse plače.

Zdaj, če se malo obregnem v zadnje uskladitve. Trenutni zakon daje, v bistvu, predpisuje dvoje. Prvo je, da minimalna plača ne sme biti manjša kot 20 odstotkov, pač nad minimalnimi življenjskimi stroški. Druga pa, da jo določi minister, pristojen za delo, po posvetu s socialnimi partnerji. V prvem letu našega mandata smo izvedli največji dvig po letu 2009 oziroma deset. In sicer smo takrat plačo dvignili za 100 evrov neto v enem letu. Ampak kot veste je tistemu dvigu in tisto leto sledila tudi velika inflacija. Problem je, da če se zgodi hitra rast plač, pa za sabo jo spremlja pač tudi visoka inflacija, To pomeni, da si ljudje z višjimi prihodki ne morejo privoščiti več. Tako da je vlada si takrat postavila za cilj, da inflacijo znižamo in inflacijo smo v dveh letih znižali z 10 odstotkov na 1,9 odstotka. In to ne govorim samo o splošni inflaciji, tudi če pogledamo inflacijo malo bolj podrobno, bomo videli. Letos oziroma lani je bila inflacija 1,9 odstotka v splošni stopnji. Hrana se je podražila za 2,6 odstotka, oblačila in obutev za 1,2 odstotka, stanovanje, elektrika in ogrevanje za 1,3 odstotka. Najbolj med temi podrobnostmi so se podražile restavracije in hoteli za 4,1 odstotka. Torej tudi ni res, da naj bi inflacija osnovnih življenjskih potrebščin bila bistveno višja od splošne ravni. Nasprotno, pri hrani je nekoliko višja, pri stroških stanovanj, oblačil in tako naprej, je celo nižja. In to je dober pokazatelj, da so cene v državi stabilne in da ljudje, ki dobijo višje plače, si za to lahko tudi več privoščijo. To je cilj. Zdaj z ozirom na letošnje leto bi tudi rad povedal, da seveda to svobodo ministra za delo, da določi samo minimalno plačo, spremlja tudi odgovornost in mora pogledati kaj leto, ki je pred nami prinaša. Letos, kot vidite, kaj se po svetu dogaja, ne bo dobro leto. Nemška avtomobilska industrija, na katero je vezan del slovenskega gospodarstva, je že nekaj časa v krizi. Slovenska podjetja poročajo o resnih upadih naročil. Novoizvoljeni ameriški predsednik Trump uvaja carine in podira svetovni trgovinski sistem. In vsi ti šoki se bodo, na žalost, poznali tudi v Sloveniji in v Evropi. Mi ohranjamo polno zaposlenost. Zaposlenost je na najvišji stopnji v zgodovini. Lani nas je en milijon vplačevalo v pokojninsko blagajno. In zadnja stvar, ki bi jo želel kot minister za delo povzročiti je, da bi z nepremišljeno politiko začel podirati zaposlenost. Torej, letos smo letos začeli z obratno politiko. In sicer, v pripravi, zdaj je tik pred tem, da končamo medresorsko obravnavo, socialni partnerji so ga na obeh straneh, sindikalni in delodajalci, že sprejeli, je zakon, ki bo vzpostavil krizne sheme za skrajšani delovnik med krizo. Se pravi, v kolikor pride do krize, v kolikor se padanje naročil začenja poznati, da bodo ljudje izgubljali delo, ne bomo dopustili, da ljudje pristanejo da pristanejo na zavodu, ampak bomo uvedli skrajšan delovni čas, ki ga bo subvencionirala država, zato da lahko zaposlitve ohranijo in da se ohranijo delovna mesta, s tem pa tudi njihov stabilen socialni položaj. Najslabše od vsega bi bilo, da pustimo, da pač začne to propadati, ker to pomeni, da bi se ljudje znašli v brezposelnosti, ta bi nas pa potegnila v spiralo, kakršno smo gledali po finančni krizi. Tako da, politiko je treba gledati celokupno. In se strinjam s predlagateljem, revščina v Sloveniji je problem, se jo pa tudi z vso resnostjo lotevamo.

Povedal bom nekaj ukrepov, ki jih bomo proti revščini letos naredili. Prva stvar je, da bomo po letu 2022 - o tem smo tudi že dogovorjeni s socialnimi partnerji - napravili nov izračun minimalnih življenjskih stroškov, ker se je vmes zgodila inflacija, zato da bomo ob koncu leta imeli podlago, da se resno pogovorimo o tem, kakšna je ustrezna višina minimalne plače. Seveda ob koncu leta, potem ko vidimo kaj bo to leto prineslo, ko sem prepričan, da bo treba biti previden in bo treba narediti vse, da branimo zaposlitve, da ljudje ne bodo izgubljali dela, da ljudje ne bodo padli v brezposelnost. Ampak do konca leta bomo imeli pripravljen nov izračun minimalnih življenjskih stroškov, da se pogovorimo o novi ustrezni višini minimalne plače.

Druga stvar je pokojninska reforma, kjer smo že z lanskim letom namenili posebno pozornost dvema najbolj ogroženima skupinama upokojencev pri nas, to so vdove in invalidi. To so namreč gospodinjstva, ki so najpogosteje pod pragom tveganja revščine. Namreč, če je splošna stopnja nekje v Sloveniji po navadi okrog 12,7 odstotka, je, če pogledamo spet podrobno, več kot 25 odstotkov vdov in vdovcev, ki so upokojeni, pod pragom tveganja revščine, v invalidskih gospodinjstvih je pa takih kar 37 odstotkov. To je bil razlog, zakaj smo lani določili o posegu v pokojninski sistem, da vsak vdovec ali vdova mora dobiti vsaj zagotovljeno pokojnino in ne manj. Se pravi, če partner umre, vsaj zagotovljeno pokojnino, to je 748 evrov. Prej, če karikiram, če je imel partner 500 evrov, žena pa 300, je ona pač dedovala teh 500 evrov in nič več. Zdaj mora ta vdova dobiti 748.

Drugo. Pri invalidih smo pa bistveno izboljšali način, kako se zanje odmerjajo pokojnine, za to, da ne bodo pristali na teh mizernih pokojninah, ki so letos 468 evrov. S pokojninsko reformo bomo tudi ta del naslovili: kako izboljšati materialni položaj invalidskih upokojencev, ki res živijo v revščini.

Tukaj bi omenil še romsko populacijo, ki je ena od najbolj socialno ogroženih pri nas. Tukaj kot minister za delo koordiniram medresorsko skupino, ki je pripravila paket petih zakonov, ki bodo v kratkem prišli v Državni zbor, naslavljajo pa zelo širok položaj romske skupnosti, se pravi, vrtec, šola, zaposlovanje in socialno vključevanje, zato da bomo poskrbeli, da ustvarimo generacijo Romov, ki bodo vključeni že v vrtec, ki jim bomo pomagali dokončati šolo. Preko zavoda za zaposlovanje se trudimo iskati delodajalce in mentorirati, da bi zaposlili neko kritično skupino Romov. Na ta način bomo odpravili revščino tam, kjer je po mojem trenutno v Sloveniji med najhujšimi. Tukaj so seveda še druge težave povezane s stanovanji in predvsem dolgotrajno oskrbo, zato smo pa konec koncev na začetku mandata ustanovili Ministrstvo za solidarno prihodnost, ki vzpostavlja oba dva sistema. Ni lahko, ker kar se mene tiče z vsem država bistveno zamuja in je par desetletij za državami zahodne Evrope, ampak sistema dolgotrajne oskrbe in pa stanovanjske gradnje po avstrijskem zgledu sta končno pač postavljena v svojih temeljih, da bosta se lahko v naslednjih letih razvila in tudi temu primerno izboljšala materialni položaj ljudi pri nas.

Skratka, če strnem. Se zavedamo problemov, ki jih predlagatelj navaja. Proti tem problemom tudi naslavljamo raznovrstne politike, ki niso vezane samo na minimalno plačo, ampak so širše. Kar se minimalne plače tiče, pa še enkrat poudarjam, da je v teku nov izračun minimalnih življenjskih stroškov, da bomo pa v tem letu imeli podlago za to, da se pogovorimo o tem, kakšna minimalna plača je ustrezna. Letos oziroma vsaj v naslednjih mesecih, me pa skrbi, da bo v prvem planu, na žalost, moralo biti zgolj ohranjanje delovnih mest, take so, na žalost, razmere v svetu.

Hvala lepa. Sedaj besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospa Valentina Marolt. Izvolite.

Hvala za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona proučila v okviru svojih pristojnosti in pripravila pisno mnenje, ki smo ga objavili že pred dvema tednoma, tako da bom izpostavila samo nekaj poudarkov.

V mnenju smo opozorili na vprašanje enakopravne ureditve položaja vseh delavcev, ki v različnih obdobjih prejemajo minimalno plačo. Dali smo tudi pripombe glede pravne varnosti in pripombe glede jasnosti in določnosti. Te so se nanašale predvsem na to, da mora biti zakon tudi po uveljavitvi novele notranje skladen. Hvala.

Hvala lepa. Hvala lepa vsem za predstavitve mnenj.

Sedaj prehajamo na obravnavo členov. Rok za vlaganje amandmajev je bil do vključno srede 5. februarja 2025. V poslovniškem roku amandmaji niso bili vloženi, prejeli pa ste predlog za amandmaje odbora predlagatelja, ki ste jih prejeli na klop. Odboru predlagam, da se razprava o vseh členih in amandmajih združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika Državnega zbora. Po zaključeni razpravi bomo glasovali o amandmajih, nato pa še o vseh členih skupaj. Kdo temu predlogu nasprotuje? Ugotavljam, da ne. ...Torej prehajamo na razpravo o vseh členih in amandmajih skupaj. Kdo želi razpravljati? Predlagatelj Miha Kordiš, izvolite.

Hvala za besedo.

Predsedujoči, odzval bi se na nekatere navedbe gospoda ministra, ki je povedal pač kar nekaj resnice. Imam pa malo drugačno, drugačno optiko, ki bi, mislim, da bi jo morali pri politikah zasledovati.

Začnimo z vprašanjem rasti plač in rastjo cen osnovnih življenjskih potrebščin, torej energentov, kruha in podobnega. Dejal sem, da te cene, recimo jim, delavska inflacija, rastejo veliko hitreje, kot raste povprečna inflacija. To zagotovo drži, drži to v tem trenutku in drži to v posebej. Drži to pa v preteklih letih. V letih 2022, 2023 je bila delavska inflacija, astronomska. V povprečju se je izkazala morda tam nekih 10 odstotkov, kar je za delo, delavska gospodinjstva, so bile pa 20 procentne, 30 procentne podražitve in to se nikoli ni odrazilo pri uskladitvah minimalne plače. Nikoli. V kolikor se zdaj usklajuje minimalna plača, kvečjemu lahko rečemo, da podražitve za nazaj prinaša noter, pa še to zelo slabo, glede na to, da iz leta v leto minimalne plače drsijo pod prag revščine, kupna moč delavskih gospodinjstev pada, plače se nižajo in ne višajo. Imamo naračunano številko, 3,2 odstotka se je zmanjšala kupna moč prejemnikov minimalne plače v zadnjem letu kot posledica minimalne uskladitve minimalne plače za leto 2024. 3,2 odstotka imajo ljudje manj. Tu moram dodati še nek zelo življenjski / nerazumljivo/ in to je, da, ja, te številke, ki jih navajam so grozne, številke statistike revščine so grozne, ampak realna življenja ljudi od zadaj, za temi številkami, so pa še veliko hujša, ker imamo vse te metodologije in izračune in instance, ki poskušajo na enem ali drugem vogalu dajati od sebe lepšo sliko, kot jo dejansko imamo. Realno stanje je veliko slabše pa veliko hujše kot se odraža v nekih povprečnih številkah, izračunih inflacije, statistikah revščine in tako naprej. Pa kljub temu, če pogledamo realno draginjo, realno inflacijo, se že na tej ravni pokaže, da višina minimalnih plač nedorašča delavskih potreb in usklajevanje višine minimalne plače na minimalni možen znesek kot ga zapoveduje zakon, pa servisira pohlep kapitala, ne pa potrebe običajnega delavca. Prejemnikov minimalne plače ni malo, 50000 jih imamo v tej državi. Poleg tega minimalna plača vpliva tudi na vse ostale plače, ker funkcionira kot neko plačno sidro. Delavcem omogoča, da se organizirajo, pritisnejo za dvig vseh ostalih plač, kar se je izkazalo tudi v drugih evropskih državah. Povsod, kjer so bolj pogumno dvignili minimalno plačo, je temu v naslednjih letih sledil tudi rast vseh ostalih plač. Navsezadnje ta isti trend lahko prepoznamo tudi pri nas. Skratka, minimalna plača je eno izmed redkih orodij, ki jih politika neposredno v svojih rokah ima za to, da kroji plačno politiko v tej državi. Mora ga uporabiti za to, da se delavski standard izboljša. Z dvigom minimalne plače se dvignejo tudi vse ostale plače. Nov izračun minimalnih življenjskih stroškov je zagotovo dobrodošel, ni pa to neka projekcija, ki lahko nadomesti dejstvo, da so se minimalne plače v preteklih letih usklajevale pač minimalno in da je za to materialni položaj prejemnikov teh minimalnih plač padel. Pred zadnjo uskladitvijo veste kakšne so bile, spet sem nazaj pri tej statistiki in pri teh številkah, kakšne so bile te številke, prag tveganja revščine 902 evra, minimalna plača 901 evro. Skratka, že na papirju, že statistično imamo minimalno plačo, ki ne lovi praga tveganj revščine. In zdaj, da frekventneje izračunavamo minimalne življenjske stroške na katero je pripet vsakokratni izračun minimalne plače je zagotovo dobrodošlo. To je pravilna politika. Kodificirati je bilo treba v zakon, ne da se izračunavajo na šest let, ampak da se izračunavajo na tri leta. Ampak spet to ni nek mehanizem, ki bi delavcem, prejemnikom minimalne plače prepoznal sadove gospodarske rasti. Kaj predlagamo s tem našim zakonom? Ni kar tako nek višji znesek za koliko se morajo dvigniti minimalne plače, ampak smo zelo jasno povedali. Prvič, 3,2 odstotka, kolikor so bili delavci pri minimalki usklajevanja v prejšnjem letu se mora minimalna plača dvigniti izredno. Drugič, poleg inflacije naj se upošteva tudi gospodarska rast. Jasno je, da moramo to v zakonodaji spremeniti. Jasno je, da je trenutni Zakon o minimalni plači prekratek, saj se čisto življenjsko to odraža na dejstvu vedno večjega števila revnih zaposlenih. Leta 2023, ko je prišlo do največjega dviga minimalne plače pri nas, je šel ta dvig na račun uskladitve cen, se pravi spodnje meje, ko jo določa obstoječi zakon in ne zaradi politične odločitve v smislu, zdaj so se pa ljudje res znašli v neki bedi, dajmo jim pomagati. In ta realna delavska inflacija, ki nas pesti, ki nas preganja, ki stiska ljudi, Ki tiska, delavska gospodinjstva je že zdavnaj ta dvig pojedla. Zdaj, vprašanje, kako dvig minimalnih plač vpliva na zaposlenost, je pa seveda konfliktno vprašanje, je na tej točki odprto. Sam bi dejal, da dvig plač podpira domače povpraševanje in kot tako je v splošnem koristno za gospodarstvo in je koristno za ohranjanje ravni zaposlenosti. Še več, koristno je v smislu izgradnje neke gospodarske suverenosti, da imamo mi bolj robustno gospodarstvo, da imamo mi bolj robustna podjetja, da imamo mi bolj robustne delavske plače iz naslova domačega povpraševanja in smo bolj odporni na razno razne šoke, kot je recimo ta z Donaldom Trumpom, carinami in drugimi norimi politikami. Absolutno pa ne morem sprejeti argumenta, da bo boljši dvig minimalnih plač podrl zaposlenost v razmerah, ko je uradna politika te države, da se uvaža Filipince češ, ni dovolj delavcev, ne najdemo dosti delavcev, dajmo, dajmo pripeljati v to državo Filipince. In da se potem to postavlja še v nek specifičen kontekst, zdaj pa, in se delavcem razlaga, glejte, če boste zahtevali več pol boste ostali sploh brez, brez vsega, ker boste izgubili svoje zaposlitve. To je pa, prvič, je neresnično, drugič je pa grozno cinično do teh ljudi, ki garbajo na minimalni plači. Niti ni odgovor na porajajoče se morebitne gospodarske probleme, da se subvencionira nerentabilni kapital, sploh pa to ni odgovor kot oziroma ni to neka alternativna pot kako naj se razrešuje slab materialni položaj delavcev na minimalni plači. Mislim, če se najde dosti denarja za to, da se zdaj rešuje nerentabilni kapital za one fabrike, ki bi morale biti že zdavnaj robotizirane, ne pa da lomijo delavske hrbte. Potem naj se najde tudi denar za minimalne plače. Ampak te politike, ko se vedno, vedno rešuje kapital in nikoli se ne pomisli na običajnega delavca, so v resnici simptomatične. Že uvodoma sem vam povedal, kje smo v državi z dobički. Pa to ni nek prerez samo tukaj in zdaj, to je indikativno že za dolgoletne trende. 7,7 Milijarde evrov čistega dobička v gospodarstvu samo v zadnjem letu, več kot milijardo evrov čistega dobička za banke, 20 odstotna rast bogastva multimilijonarjev, najbolj privilegiranih ljudi v tej državi. Ampak, ko pa pridemo do delavcev, opa pa ne zahtevajte več, sicer boste ostali brez vsega. Zakaj se vedno znova in znova znajdemo v situaciji, ko kapital pobira sadove ustvarjenega bogastva, stroške naj pa nosijo delavci s prenizkimi plačami ali pa zdaj očitno kar z grožnjo, da bodo sploh ostali brez dela in da bodo ostali brez dohodka sočasno, ko se beležijo že desetletja rekordni dobički. In pa ali nismo mi prišli v parlament točno z obljubo, da bomo to spremenili, da bomo ljudem zagotovili solidarno prihodnost, da bomo zmanjšali neenakost in da bomo na prvo mesto postavili ne reševanje kapitala, ampak dvig blaginjo običajnega delavca. To niso neka stališča, ki bi jih sam zastopal v javnem prostoru. Tekom obravnave debat in priprav na zagotavljanje višine minimalne plače v letu 2025 se je oglasila cela paleta različnih sindikatov, ki so pozvali k višjemu dvigu minimalne plače kot je bil ta tudi izveden. Jaz mislim, da bi jih moral poslušati. Mislim pa tudi, da to ne bi smelo biti odvisno od vsakokratnega ministra, ampak da je potrebno bolje, bolj robustno zastaviti Zakon o minimalni plači približno na ta način kot vam ga danes predlagam v obravnavo, da se spodnji tega minimum tega koliko znaša minimalka bistveno popravi, in da delavske plače dejansko lovijo draginjo, ne pa, da za njo zaostaja. Hvala.

Hvala lepa. Naslednji je k besedi prijavljen Soniboj Knežak. Izvolite.

Hvala predsedujoči in lep pozdrav spoštovane kolegice in kolegi, minister in vsi ostali prisotni!

Zdaj, če mi dovolite uvodoma, ker se mi zdi, da je korektno, malce / nerazumljivo/ ministra pri informacijah, ne. V Sloveniji smo minimalno plačo uvedli leta 1994, ne. To je bilo takrat na predlog našega poslanca Miloša Pavlice. Res je, da še te, da ni imel zakonske podlage ampak, da je to takrat začelo veljati na podlagi sklepa Vlade, da smo pa zakonsko podlago dobili pa leta 2010, ker je bil sprejet Zakon o minimalni plači, takrat pod Vlado Boruta Pahorja. Tudi ne vem, pa nima veze, ampak važno je, da se zadeve izboljšujejo. Takrat vem, da je šlo za zelo velik dvig iz 597 evrov mislim, smo šli na 735, vem, da je šlo za dobrih 20 procentni dvig, toliko, malo samo v dopolnitev. Skratka, želim povedati, da se Socialni demokrati že odkar smo v tej Sloveniji, zakaj so se pa začeli pogovarjati o minimalni plači?

Jaz sem bil tega leta 1994 še del svoje politične kariere oziroma poslovne kariere sem delal na sindikatih in to je bilo obdobje množičnih štrajkov, se boste spomnili tiste, ste malo starejši ko so sindikati tudi po 60, 70000 ljudi pripeljali zaradi tega, ker se delodajalske strani niso hoteli pogovarjati o dvigu plač, ki so bile mizerno nizke, niso dali več preživeti. To je bil pol tudi zakon, pa povod, odprla se je ta razprava, da v Sloveniji moramo določiti nek minimalni prag, ki bo, mi sicer govorimo omogočili dostojno življenje še tudi, kljub temu, da smo v vsem tem obdobju precej zvišali minimalno plačo, bi si težko rekel, da je življenje z minimalno plačo dostojno življenje. Je pa, vsi dvigi pa seveda pripomorejo k temu, da se lažje živi. To po mojem je prav.

Zdaj tisto, mi smo tudi zaradi tega, ker podpiramo tudi spremembe na področju je seveda treba slediti časom in spremembam, zato smo tudi leta 2019 podprli nov Zakon o minimalni plači, ki je takrat uvedel novo formulo za določitev tega minimalnega zneska minimalne plače, ki je bil povezan v enem delu na višino minimalnih življenjskih stroškov, s čimer smo takrat nekako vzpostavili pravično in bolj pošteno razmerje med dohodki zaposlenih in pa višino košarice minimalnih življenjskih stroškov. Zdaj, zakaj smo pa imeli sem bil tudi v prejšnjem mandatu poslanci in tudi to področje seveda pokrival, problem je bil to, ta neskladja, ker se obdobje obračuna v te košarice minimalnih življenjskih stroškov leta 2021 smo čakali na podatke iz leta 2017, ki so bili pripravljeni na podlagi podatkov iz leta 2016. Skratka šest let, bistveno predolgo obdobje. Tu se popolnoma strinjam. Tako da je bil to tudi razlog, da smo te zadeve popravili.

Zdaj kadarkoli, tudi danes je že mislim da predlagatelj predlagal, sem omenil, kadarkoli smo v teh, bi rekel 30 letih odkar smo uvedli ta inštitut nekako zajamčene te najnižje plače, so vsakršne spremembe spremljale iste zgodbe. Jaz se spomnim takrat še, mislim, da je bil dolgoletni sekretar na Gospodarski zbornici Samo Hribar Milič. Vsaka napoved o še tako minimalnem znesku so bile pospremljene s strani delodajalskih organizacij, da bo šlo za katastrofo, da se bo odpuščalo, da bo propad gospodarstva, skratka običajno pa se je izkazalo, da so bile vse te njihove napovedi črnoglede oziroma so bile, ne bom rekel neutemeljene, predvsem se mi zdi boljše izrazi, bi rekel, da so bile bistveno, bistveno pretirane.

Zdaj, če se malo vrnem k podatkom, kakšno je trenutno stanje. Malo so že predhodniki omenili. Zdaj, če gledam ta postcovidno obdobje, ta leta govorijo, podatki gredo v tej smeri, da so bili vsi ključni kazalniki gospodarskega razvoja v bistvu pozitivni. To so dejstva, to temu ne moremo oporekati, pa naj si bo to od gospodarske rasti, rast zaposlovanja, delovne aktivnosti, produktivnosti, dodane vrednosti na zaposlenega, rastel je izvoz in pa seveda rasli so tudi, kot je predlagatelj rekel, dobički podjetij. Tako da bi na podlagi tega rekel, da je šlo gospodarstvo v dobro, je pa res tudi to, kar je omenil uvodoma minister Mesec, da se pa že soočamo z resnimi napovedmi, ki bodo to trenutno še izredno, izredno visoko stopnjo zaposlenosti zaradi vsega kar se dogaja trenutno izredno visoko stopnjo zaposlenosti zaradi vsega, kar se dogaja trenutno po svetu, da se pa obetajo, bi rekel, malce bolj zaostrene gospodarske razmere. Vse to mislim, da je treba tudi seveda upoštevati pri vsem tem. Zdaj, ko govorimo o minimalni plači pa vsem tem dvigom, pa če jo primerjam, če se že pri podatkih, s povprečno slovensko plačo, vsa ta, dvig minimalne plače, bi rekel, zmanjšuje to razmerje in verjamem, da imajo gospodarstveniki, pa te so, bi rekel, v končni fazi še najmanj skrbijo, ker imajo v rokah vsaj v privatnem sektorju vse vzvode, da plače uredijo kakor so razmere na trgu. Veseli me pa tudi, da so uspeli zbrati dovolj poguma pa ene pameti pogajalskim skupinam sindikatov in pa tudi Vlade, da so v preteklem letu in pa v mesecih, ki so sedeli(?) skupaj, uspeli tudi dogovoriti nov plačni model, ki tudi izboljšuje zadeve in tisto, kar so bile tudi moje želje že dolga leta, da je enka postala, da je minimalna. plača postala tudi enka.

Socialni demokrati se zavzemamo za ponovno oživitev tega, triparti… oziroma bipartitnega dialoga in me veseli, minister Mesec, tvoja informacija, da govorim s privatnim sektorjem, da se tudi tu zadeve urejajo.

Tako, da jaz upam, da bo ta zgodba, kar se tiče minimalne plače pa enke, doživela svoj epilog tudi na področju gospodarstva, čeprav tam vem, da so podjetja, tista, ki so dobra, ki imajo lepe rezultate, vlagajo tudi v zaposlene in vem, da so že, velika večina jih je bistveno nad tem, nad to minimalno plačo in ne nazadnje tudi verjamem, da smo si vsi v tej sobi enotni, da tudi, bi rekel, nekega gospodarskega razvoja v tej državi ne moremo dolgoročno podpirati. Tisti, ki bo služil na rokah zaposlenih, ki delajo za minimalno plačo, kajne, to dolgoročno tudi ni usmeritev te države in mislim, da smo zmožni, da zmoremo bistveno več in da bo minimalna plača morala biti res izjema, kot pa, bi rekel, neko pravilo.

Zdaj, če se grem pa, še malo vrnem, kot sem rekel, jaz sem bil že v prejšnjem mandatu tudi poslanec, ko smo imeli v letu 2021, ko se je prvič uporabila ta sedanja formula, smo imeli to debato okrog tega, relevantnosti teh podatkov, ki so z nekim šest letnim zamikom. Takrat nam je tudi, pa mislim, da je tudi v mnenju nekje sledil ali Zakonodajno-pravne službe ali Vlade, ki nam odgovarja, da že ta obstoječi zakon v svoji dikciji tudi dopušča možnost, da se to obdobje skrajša, da, mislim, da, bom bolj točen, da je to drugi odstavek 8. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih, namreč določa, da ministrstvo, pristojno za delo in socialne zadeve, najmanj, poudarjam, najmanj vsakih šest let ugotovi višino minimalnih življenjskih stroškov, se, kar, če povem drugače, da ne prepoveduje, da se višina minimalnih življenjskih stroškov izračunava tudi prej ne.

Zdaj, če se okrog nekih povzetkov, da se ne bom ponavljal, ker nekaj je bilo že kar povedanega, malo zaključim tole mojo razpravo, sem prebral vse te materiale, tudi verjamem v dobronamernost predlagatelja s tem zakonom, vendar pa moram reči, da se tokrat strinjam z mnenjem Vlade, ki je v svojem mnenju zapisala, da ta trenutni zakon, kot se predlaga, v bistvu ne potrebuje spremembe, ker dopušča uskladitev zneska minimalne plače, višje od medletne rasti cen življenjskih potrebščin decembra preteklega leta na december predpreteklega leta, upoštevaje tudi gospodarsko rast. To je ena zadeva. Druga zadeva, ki je pa, bi rekel, vse od uvedbe instituta minimalne plače in Socialni demokrati sledimo temu stališču in tudi tokrat je tako, ker smo mnenja, da bi morala biti vsaka sprememba, vsaka sprememba Zakona o minimalni plači prvenstveno obravnavana in pa usklajena v okviru socialnega dialoga.

To so tudi razlogi, da danes ta predlog ne bo dobil naše podpore. Hvala lepa.