Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, vsi vabljeni in prisotni na današnji seji odbora en lep pozdrav. Začenjamo 45. nujno sejo Odbora za zdravstvo, ki je bila sklicana v skladu s 47. in 48. členom Poslovnika Državnega zbora, in sicer na podlagi zahteve Poslanske skupine Nova Slovenija, Krščanski demokrati. Obveščam vas, da so seje zadržani in se je ne bodo mogli udeležiti: Poslanec Felice Ziza, medtem ko kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo: poslanka Jožica Derganc, ki nadomešča poslanca Dušana Stojanoviča, Katarina Štravs, ki nadomešča Terezo Novak, in poslanka Anja Bah Žibert, ki nadomešča magister Karmen Furman. S sklicem seje dne 2. aprila 2025 ste prejeli naslednji dnevni red: 1. točka - Zdravstvena oskrba na podeželju pred kolapsom. Zahteva Poslanske skupine Nova Slovenija za sklic nujne seje odbora z dne 25. marec 2025 je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora. Ker do pričetka seje ni bilo predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Tako da prehajamo kar na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA ODBORA, IN SICER ZDRAVSTVENA OSKRBA NA PODEŽELJU PRED KOLAPSOM.

K tej točki so bili povabljeni torej predlagatelj zahteve, Poslanska skupina Nova Slovenija v imenu predlagatelja, poslanka Iva Dimic, doktor Valentina Prevolnik Rupel, ministrica za zdravje, Primož Uršič, direktor zdravstvenega doma Tolmin, magister Tomaž Glažar, direktor zdravstvenega doma Idrija, Petra Kokoravec, direktorica zdravstvenega doma Osnovno varstvo Nova Gorica, magister Egon Stopar, direktor zdravstvenega doma Ajdovščina, Praktikum, Sindikat družinskih in splošnih zdravnikov Slovenije, Zdravniška zbornica Slovenije, Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije, Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije, Zveza organizacij pacientov Slovenije, Združenje občin Slovenije in Skupnost občin Slovenije. Dodatno so bili še vabljeni Polonca Vobovnik Grobelnik, specialistka splošne medicine ter gospa Olga Doles, direktorica Zdravstvenega doma Cerknica.

Sedaj pa dajem besede predlagatelju zahteve, torej Poslanski skupini Nova Slovenija in v njenem imenu kolegici Ivi Dimic, izvolite.

Hvala za besedo, spoštovana predsednica odbora. Spoštovani državni sekretar in vsi vabljeni na današnjo sejo.

Nova Slovenija je bila v mesecu februarju na terenskem obisku v različnih občinah, ampak lahko omenjam tukaj predvsem občino Idrija in Tolmin. In dejstvo je, da smo ob srečanju zaznali, da je zdravstvena oskrba na podeželju resnično pred kolapsom. Ker ob čedalje večjih zdravstvenih potrebah prebivalcev se v Sloveniji spoprijemamo z izzivom, kako ob omenjenih finančnih, kadrovskih in infrastrukturnih virih vsem omogočiti dostop do kakovostne, pravočasne in potrebne zdravstvene oskrbe. Na drugi strani se zaradi večjih zdravstvenih potreb ne povečuje zanimanje zdravstvenih delavcev za delo na primarni ravni, kar se kaže v čedalje večjem primanjkljaju kadrov. Primarna raven pa je seveda zelo pomembna, to je zdravstveno varstvo za potrebe prebivalcev, kjer živijo v določenem območju in tam delajo. Demografske spremembe povezane s staranjem prebivalstva, povezane z napredkom medicine, kratke ležalne dobe v bolnišnicah seveda, tudi razne informacije na svetovnih spletih in družbenih omrežjih in tudi večja ozaveščenost ljudi, enostavno terja in seveda tudi dviguje zahtevnost zdravstvene obravnave pacientov ter njihovih družin. Septembra leta 2024 je Vlada sprejela strategijo razvoja zdravstvene dejavnosti na primarni ravni do leta 2031, ki naj bi postavila temelje za celovit in usklajen pristop k izboljšanju primarnega zdravstvenega varstva.

Osredotoča se na deset strateških ciljev. Prvič, pravično dostopnost do zdravstvenih storitev čim bližje posameznikovega bivališča. Drugič, usmerjenost v preventivno zdravstveno varstvo in vseživljenjski pristop. Tretjič, vključenost in opolnomočenje posameznikov ter družbe. Četrtič, integrirano obravnavo pacienta, zagotavljanje kakovostne in varne obravnave pacienta, učinkovito upravljanje in vodenje, finančne spodbude in vlaganje v infrastrukturo, vlaganje v kadrovske vire in ustrezne delovne pogoje, razvoj raziskovalne dejavnosti, digitalno preobrazbo za podporo procesov zdravstvene obravnave.

Cilj strategije razvoja je zagotoviti torej pravočasen dostop vsem prebivalcem do kakovostnih in varnih zdravstvenih in zobozdravstvenih storitev, po možnosti v lokalnem okolju, v skladu s potrebami prebivalstva in zmogljivostjo sistema zdravstvenega varstva. V ospredju so varnost in kakovost zdravstvene obravnave ter zmanjševanje neenakosti v dostopnosti do izbire osebnega zdravnika. Število zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu se v zadnjih 20 letih v vseh državah OECD povečuje. Slovenija je imela po podatkih OECD za leto 2021 3,3 zdravnika na tisoč prebivalcev, kar je pod povprečjem tako OECD kot Evropske unije. Povprečje vseh članic namreč znaša štiri zdravnike na tisoč prebivalcev. Na nenačrtovano upravljanje kadrov v zdravstvu kažejo tudi podatki o neenakomerni porazdelitvi zdravstvenih delavcev med različnimi ravni zdravstvenega varstva, in sicer Slovenija po številu zdravnikov v bolnišnicah dosega povprečje OECD, po številu specialistov družinske medicine pa je pod povprečjem.

Če se dotaknem ali pa če gremo podrobneje na področje podeželja In zagotavljanje primarnega zdravstva, je zagotovo tudi iz medijev najbolj izpostavljeno zagotavljanje primarnega zdravstva v Občini Idrija in pa v Občini Tolmin. Do leta 2022 je Zdravstveni dom Idrija za potrebe prebivalcev občin Idrija in Cerkno zagotavljal zadostno število ambulant družinske medicine, čeprav se je že leta 2021 kazala potreba po dodatni ambulanti. Zavedali so se, da bo ob upokojitvi treh zdravnikov prišlo do večjih težav z zdravniki družinske medicine, zato so intenzivno začeli z aktivnim vabljenjem specialistov iz Slovenije, z zaposlovanjem specializantov in zaposlovanjem zdravnikov iz tujine. Žal jim zaradi oddaljenosti večjih centrov in prometne povezave do Idrije ni uspelo privabiti nobenega specialista družinske medicine iz Slovenije. Od leta 2021 so zaposlili pet novih specializantov, ki specializacije še niso končali. V ta namen organizirajo letna srečanja s študenti medicine, v poletnem času jih, da spoznajo delo v družinskih ambulantah, zaposlujejo preko študentskega servisa. Poleg tega je občina Idrija za tujce namenila tri stanovanja. Zaposlili so specialistko družinske medicine iz Bosne in Hercegovine in pediatrinjo iz Srbije. Specialistka družinske medicine je po letu dni, ko je opravila vse obveznosti iz prilagoditvenega obdobja, odšla v Zdravstveni dom Maribor. Maja leta 2022 se je upokojila ena, junija 2023 pa druga zdravnica družinske medicine, zanjo nadomestnega zdravnika niso imeli. Prva je imela opredeljenih tisoč 300 oseb, druga tisoč 340. Čeprav se je kar nekaj pacientov prepisalo k zdravnikom zunaj občin Idrija in Cerkno, je bilo konec leta 2024 v idrijski občini 2 tisoč 337 oseb brez izbranega zdravnika, kar pomeni 20 odstotkov tistih, ki imajo pravico do izbranega zdravnika iz zavarovanja. Zaradi pomanjkanja zdravnikov so nastale dodatne težave pri organizaciji dela v enoti nujne medicinske pomoči. Zdravniki iz ambulant so se med tednom vključevali v delo nujne medicinske pomoči tudi več kot dvakrat, in sicer v času, ko bi morali imeti svojo ambulanto. S tem se je zmanjšala dostopnost tudi za paciente, ki imajo izbranega zdravnika. V letu 2024 se je stanje še poslabšalo. Od junija 2024 je delala samo nadomestna ambulanta, v delo ambulante pa so se vključevali vsi zdravniki specialisti. Posledično so bili vsi pacienti, ki so imeli izbranega zdravnika, izenačeni z neopredeljenimi. Med njimi je bilo veliko nezadovoljstva. Novembra 2024 so vsi specializanti, ki so se vključevali v delo nadomestne ambulante, začeli s kroženi v drugih ustanovah. Tveganje za zdravniške napake je močno naraslo. V Zdravstvenem domu Idrija so se soočili z grožnjo odhoda zdravnikov ali nevarnostjo daljše bolniške odsotnosti, če se razmere ne izboljšajo, zato so sprejeli odločitev, da nadomestna ambulanta s 1. 1. 2025 preneha z delovanjem. O situaciji v Zdravstvenem domu Idrija bo zagotovo vedel povedati še več direktor zdravstvenega doma, zato se bi dotaknila tudi problema Zdravstvenega doma Tolmin. V Zdravstvenem domu Tolmin že dalj časa opozarjajo in vsi smo seznanjeni, da je njihovo delovanje na robu zmogljivosti. Od enajstih ambulant družinske medicine, ki jih ima Zdravstveni dom Tolmin v treh posoških občinah, jih zaradi pomanjkanja zdravnikov deluje le pet. Kadrovski primanjkljaj v vrstah zdravnikov skušajo reševati z vzpostavitvijo hibridnega sistema s telefonsko triažo, ki jo izvajajo medicinske sestre in dodatnimi ambulantami družinske medicine, ki so nadomestile prejšnje ambulante za neopredeljene. Zanjo imajo od ministrstva priznanega 0,8 tima, potrebovali pa bi 3,6 tima. Nedavno se je močno zapletlo na področju nujne medicinske pomoči v Tolminu. Zdravstvena inšpekcija je 6 od 14 zunanjih zdravnikov, ki so kot samostojni podjetniki opravljali dežurstva o nujni medicinski pomoči vročila opozorila pred prepovedjo opravljanja dejavnosti. Po trenutno veljavnem Zakonu o zdravstveni dejavnosti in zasebne zdravstvene dejavnosti ni mogoče opravljati na področju dejavnosti nujne medicinske pomoči. Ta se zagotavlja s polnim delovnim časom, dežurstvom, pripravljenostjo in kombinacijami teh oblik. Glede na to, da gre za izredno situacijo, bodo stroške vsaj za prvo silo pokrivali sami, ne more pa to biti dolgoročna rešitev. Zdravniki so zdaj za mesec dni sklenili začasne pogodbe, da lahko pripravijo razporede dela. Hkrati upajo, da bodo v vmesnem času s pomočjo ministrstva našli dolgoročnejšo rešitev. Ena od stvari, ki se jih najbolj bojijo je ta, da bi situacijo začasno rešili, nato pa se bo nanjo in izvirno težavo pomanjkanja zdravnikov pozabilo. To je strah seveda tudi direktorja Zdravstvenega doma Tolmin, ki bo seveda tudi težave, s katerimi se srečujejo v zdravstvenem domu Tolmin podrobneje predstavil. Lahko pa rečem, da s podobnimi situacijami kot je v Idriji, Tolminu, se soočajo tudi drugi zdravstveni domovi, predvsem na podeželju, zato so nujne spremembe, s katerimi bi se lahko tako kratkoročno kot dolgoročno zagotavljala ustrezna zdravstvena oskrba. Konec koncev ne gre le za težavo podeželja, saj se bodo v primeru nezagotavljanja zdravstvenih obravnav na podeželju te preselila v večja središča ter s tem dodatno obremenila tamkajšnje sisteme in kadre. Tukaj z nami so še tudi direktorji zdravstvenega doma Ajdovščina, Cerknica, Nova Gorica, ki se srečujejo z zelo podobnimi težavami. Upam seveda, spoštovana predsednica, da jim boste dali besedo, da bodo povedali tudi svoje težave. Zato smo res v Novi Sloveniji kljub temu, da že ves čas opozarjamo, da se težave dostopanja do zdravstvenih storitev na podeželju kopičijo praktično z vsakokratno spremembo zakonodaje mislim, da je prav, da le razmislite o podpori tudi naših sklepov. Mi smo predlagali dva sklepa, in sicer prvi: Odbor za zdravstvo predlaga Ministrstvu za zdravje, da v roku enega meseca pripravi zakonodajne rešitve in ukrepe, ki bodo zdravstveno oskrbo na podeželju okrepili, ne pa krnili.

In seveda drugi sklep, ki bi ga nekoliko, potem bom povedala tudi spremembo: Odbor za zdravstvo predlaga Državnemu zboru, da zavrne Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti, EPA 1917-IX, ker je ta zakon bil v prejšnjem tednu sprejet, seveda bi spremenila, da Odbor za zdravstvo predlaga Državnemu zboru v primeru ponovnega glasovanja o zakonu, da se zakon zavrne. Težave ljudi dostopanje do primarnega zdravstva, do osebnih oziroma do družinskih zdravnikov na podeželju postaja resen izziv za vse direktorje. Mi smo pač danes predlagali, da se pogovorimo res o tistih najbolj perečih, o katerih seveda tudi poteka, bom, neka medijska ozaveščanje ali pa tudi spraševanje nenazadnje ministrstva in vseh odgovornih, da vendarle najdemo rešitev, kako in na kakšen način bodo ljudje imeli enako dostopnost do zdravstvenih storitev, do primarnega zdravstva, ne samo v Ljubljani ali v večjih centrih, ampak tudi na podeželju, ki je mogoče nekoliko bolj odmaknjeno, tudi z vidika infrastrukture težje dostopno. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj dajem besedo državnemu sekretarju Denisu Kordežu z Ministrstva za zdravje, izvolite.

Hvala za besedo, spoštovana predsedujoča, spoštovane članice in člani Odbora za zdravstvo, vsi prisotni, vabljeni! Današnja tematika se glasi: zdravstvena oskrba na podeželju. Jaz mislim, da ko govorimo o zdravstveni oskrbi predvsem na primarnem nivoju je to definitivno ena bolj perečih tem našega slovenskega zdravstvenega sistema. In izzivi s katerimi se soočamo so večplastni, povezani z zakonodajo, kadrovskimi težavami in specifičnostmi, ki jih imajo podeželske regije, predvsem pa s potrebnimi spremembami v našem zdravstvenem sistemu, ki bodo zagotovile dostopnost in kakovost oskrbe za vse, tudi v najbolj oddaljenih in težje dostopnih krajih. Ni namreč res, da je dostopnost slabša ravno na podeželskih krajih, tudi v večjih mestih se s tem soočamo. Ključen poudarek je na primarni ravni zdravstvenega varstva, za katerega jasno glasno trdimo tudi mi, da predstavlja temelj, na katerem sloni celoten zdravstveni sistem. In ta raven ni zgolj vstopna točka v svet zdravstvene oskrbe, ampak je tudi ključna za zagotavljanje dostopnosti, kakovosti in pravičnosti v celotnem zdravstvenem sistemu. In kljub vsem težavam je prav, da povemo takrat, ko je prilika, zelo jasno na glas, da kljub vsem tem težavam je naš zdravstveni sistem vključno s primarnim sistemom še vedno vzor številnim evropskim državam.

Vlada Republike Slovenije je 12. 9. 2024 sprejela strategijo razvoja zdravstvene dejavnosti na primarni ravni zdravstvenega varstva do leta 2031. Ta strategija je temeljni dokument, ki omogoča usklajeno in celostno delovanje vseh deležnikov pri razvoju zdravstvene dejavnosti na primarni ravni. Namen te strategije je uresničiti strateške cilje in aktivnosti, s čimer se krepi primarno zdravstveno varstvo, ki je, kot omenjeno, ključno za zagotavljanje dostopnega in vzdržnega zdravstvenega sistema. In ta strategija ni zgolj dokument, ampak je načrt za celovit pristop, ki postavlja temelje za stabilno in dolgoročno rešitev. In verjamem, da če bi kakšne izmed takšnih strategij imeli že v preteklosti, bi bilo danes tudi kaj drugače. Glavni cilj te strategije je jasen: zagotoviti integrirano, kakovostno in stalno oskrbo pacientov, prilagojeno njihovim potrebam v vseh življenjskih obdobjih. To pomeni, da mora primarno zdravstvo delovati kot usklajena celota, ki povezuje vse ravni zdravstvene oskrbe, od osnovne obravnave do specializirane pomoči. To pa lahko dosežemo le z ustreznim usklajevanjem in sodelovanjem vseh deležnikov, ki so vključeni v sistem. Strategija se osredotoča na deset ključnih strateških ciljev, ki so bili s strani poslanke že lepo predstavljene in pa so osnova za prihodnji razvoj našega zdravstvenega sistema. Poudarja pravično dostopnost do zdravstvenih storitev, preventivni pristop in vseživljenjsko obravnavo. Hkrati pa se osredotoča na učinkovitost upravljanja, vlaganje v kadre, infrastrukturo in raziskovalno dejavnost.

Strategija se bo uresničevala v treh periodičnih akcijskih načrtih, in sicer za leti 2025 in 26, za leta 2027 do 2029 in za leti 30 in 31. Za izvajanje strategije je ministrstvo za zdravje že pripravilo prvi akcijski načrt za leti 25 in 26. Akcijski načrt v svoji zasnovi sledi sestavi same strategije, vsebuje predvidene prednostne ukrepe, za katere na Ministrstvu za zdravje ocenjujemo, da so nujno potrebni, saj gre za področja, ki so se v zadnjem času pokazala za kritične točke v sistemu zagotavljanja primarnega zdravstvenega varstva. Ukrepi so usmerjeni v zagotavljanje večje dostopnosti in kakovosti zdravstvenih storitev na primarni ravni. Seveda pa so tudi tukaj še vedno prisotni izzivi, kot so pomanjkanje kadra, zlasti v manj razvitih in ruralnih območjih in pa neenakomerna dostopnost do zdravstvenih storitev. A z uvedbo dodatnih ukrepov, kot so večje število ambulant družinske medicine, finančne spodbude za izbiro specializacije iz družinske medicine, spodbujanje raziskovalne dejavnosti in pa tudi seveda ne nazadnje tudi povečanje števila vpisnih mest, povečanje števila mest za specializacijo družinske medicine, vidimo konkretne korake k izboljšanju dostopnosti in kakovosti oskrbe. Pomembno je, da ohranimo kontinuiteto in doslednost pri izvajanju teh ukrepov in pa, da zagotovimo dolgoročne rešitve, ki ne bodo zgolj začasne, ampak temeljijo na trajnih izboljšavah. In ena izmed ključnih rešitev je, da zagotovimo stabilen in motiviran kader v vseh delih države, še posebej v tistih, ki se soočajo s specifičnimi težavami zaradi oddaljenosti od večjih mestnih središč. S tem bomo zagotovili tudi pravičen dostop do zdravstvenega varstva za vse naše državljane.

Res želim poudariti, da je za uspešno prihodnost našega zdravstvenega sistema ključnega pomena sodelovanje vseh deležnikov, od zdravstvenih delavcev, občin, Vlade pa do vseh pacientov in tudi njihovih družin. To je naša skupna odgovornost, da zagotovimo pravičen, dostopen in kakovosten zdravstveni sistem, ki bo služil vsem generacijam. Jaz mislim, da je vsem kristalno jasno, da se z maksimalnimi napori lotevamo vseh ukrepov na različnih nivojih, ki vplivajo na različne segmente našega zdravstvenega sistema in naslavljamo tako kadre v nastajanju, kadre, ki so domačega izvora, kadre, ki so tudi tujega izvora, finančna sredstva, finančne spodbude in s številnimi ukrepi, za katere sem prepričan, da bodo kazali tudi srednjeročne do dolgoročne učinke. Vse to izvajamo z namenom za to, da krepimo naš javni zdravstveni sistem in na čim boljši možen način zagotovimo kakovostno, varno in pa vsem dostopno zdravstveno oskrbo. Dejstvo pa je, da v tako kratkem času vseh zatečenih težav zdravstvenega sistema ni mogoče rešiti s čarobno palico, niti ni mogoče rešiti čez noč.

Z vsemi, tudi danes tukaj prisotnimi deležniki, smo v stalnem stiku. Skupaj poskušamo iskati rešitve, določene so pravzaprav tik pred vrati, da bodo sprejete in bodo imele pozitiven učinek, med ukrepi, ki sem jih pa naštel že sedaj, in bomo verjetno govorili o njih tudi. Skozi današnjo razpravo, pa je dejstvo, da so srednje dolgoročni in jih ni mogoče učinka pričakovati takoj. Hvala.

Hvala lepa.

Sedaj dajem besedo še ostalim vabljenim na današnjo sejo. Najprej povabim k besedi podpredsednika Zdravniške zbornice Slovenije Roka Ravnikarja.

Izvolite.

Zdaj pa bo po moje… Hvala lepa, predsednica za besedo.

Tudi sicer sem pričakoval, da boste kolegi iz regije prej na vrsti, no, ampak ja, nekaj načelnega lahko tudi jaz predstavim, konec koncev kot predstavnik organizacije, ki združuje vse zdravnike v Sloveniji, kot predsednik tudi Odbora za osnovno zdravstvo, kjer smo še dodatno soočeni s tem, s to problematiko. In tudi konec koncev, ker smo vendarle tudi še letos opravili v imenu zbornice obisk v Posočju in se tam na licu mesta enako kot ste že prej predstavili, seznanili z razmerami, čeprav smo bili že o njih informirani prej.

Prav je, da, pač danes bom poskušal se osredotočiti predvsem na rešitve, manj na, kdo je kaj kriv, kdo kaj ni kriv, ker smo že to veliko let razpravljali, je pa treba izhajati iz določenih dejstev. Zdaj, če se druge okoliščine ne bodo spremenile, kar se tiče konstant v zdravstvu, pomeni, da imamo premalo kadra, da s tistim kadrom, ki je, lahko razpolagamo in bolnike žal srednjeročne in dolgoročne rešitve prav malo brigajo, pa še prav imajo, ker bolezen ne počaka tako kot nek aparat, ampak bolezen napreduje. Zato so kratkoročni učinki in ukrepi pomembni v tem trenutku danes, zdaj za vas, ki ste tam, za ljudi, ki vsak dan kliče na pomoč. In zato je toliko bolj pomembno, da se ne sprejema nekih ukrepov, ki pa kratkoročno vseeno učinkujejo mogoče slabo. Prav ta primer Tolmina se je pokazalo, kaj lahko recimo se zgodi, če je nek ukrep kratkoročno sicer z dobrimi nameni povzroči kar precej slabe rezultate. Zdaj v situaciji, ko imamo kadra premalo, se pravi, moramo računati na tisti kader, ko je in ga, če mu ne odvzamemo recimo nepotrebnega dela, pa ga nadomestimo, ga moramo motivirati za dodatno delo. Vladna analiza zdravstvenega sistema, objavljena januarja 2023, je pokazala, da nujna medicinska pomoč v Sloveniji stoji na pol milijona nadurah samo zdravnikov, to je dejstvo. Teh zdravnikov, ki bi ta naš nujno medicinsko pomoč vzdrževali, jih ni, in če ne bomo uspeli ne samo zagotoviti kadra, ampak tudi motivirati, da bo te nadure opravljal, ga pač nimamo.

Prav tako oktobra 2023 je Slovenija bila ena izmed podpisnic resolucije Svetovne zdravstvene organizacije, regionalne, te pisarne, soglasno so podpisali resolucijo o tem, o ukrepih za zagotavljanje kadra v razmerah, ko tega kadra ni. In zanimivo, tudi Slovenija je bila podpisnica, tako da upam, da se tega zavedamo. Navedeno je bilo ključno zmanjšanje obremenitev, zmanjšanje nujnih nadur, povečanje fleksibilnosti zaposlovanja in pa povečanje učinkovitosti obstoječega kadra in pa tudi med drugim plačilo, ki je sicer, tako se nerodno sliši v Sloveniji, ampak tudi plačilo ustrezno je pač tisti motivator, ki ne samo zdravnik, ampak ves zdravstveni kader spodbuja. Se pravi, v luči tega si drugih rešitev niti Svetovna zdravstvena organizacija ni zamislila kot računati na obstoječ kader in tukaj je ena stvar, ki se mi zdi dosti pomembna in omejujoča vseeno v Sloveniji moramo misliti izven okvirjev, moramo imeti za cilj, če je cilj tako kot je v javnem zdravstvenem sistemu, pacient v središču, oskrba na mestu kjer živi, moramo imeti v mislih tudi fleksibilne oblike zaposlovanja, ne se omejevati v tem smislu, po kakšni pogodbi, po kakšni obdavčitvi, kako mora biti, mora biti nek človek tam zaposlen, da potem pa že bo. To je ena stvar, kjer moramo precej odpreti svoje razmišljanje. In druga stvar je tudi, kaj pomeni nadurno delo zdravstvenih delavcev v Sloveniji. Vsi opravljajo 8 ur na dan, 400 tedensko, vsi. Potem imamo nadurno delo, kjer je posebej za zdravstvene delavce v Sloveniji izjema, se pravi, ni omejitev 170 nadur letno, ampak je 416 obveznih nadur letno brez soglasja. In potem pridemo do tega razvpitega pogodbenega dela, prostovoljnega dela, dodatnega dela, ker je za nekega zdravstvenega delavca to tretji šiht, po domače povedano in za tretji šiht ga ne smemo kaznovati, ampak kot je profesor/ nerazumljivo/, ste poslušali v zadnjem predavanju, povedala, hvaležni bi morali biti za tiste, ki zmorejo, pa želijo delati, to prostovoljno dodatno delo. Da jih ne stiskamo za, mislim, ne normalno je to, da se čedalje bolj obremenjuje tisto delo, ki je vendarle prostovoljno, dodatno. Se pravi, to bodo verjetno direktorji zdravstvenih zavodov bolj znali pojasniti, s kakšnimi okoliščinami se srečujejo, ko hočejo recimo pridobivati kadre za dodatno delo.

Potem pa je še, se pravi, ta kriza, ki pa je še dodatna, ki pa v Sloveniji še nismo uspeli ustrezno nagovoriti. Mi mislimo, da je Slovenija zelo majhna, v bistvu je majhna, malo ljudi, ampak hkrati pa je zelo raznolika, ni enako v Ljubljani in ni enako v Kamniku, ni enako v Tolminu, v Idriji. In če smo že rekli, imamo malo kadra, zelo malo ga imamo na osnovni ravni in še veliko manj ga imamo pa na podeželju in ta ukrep, kako pridobivati kader za podeželsko okolje, za ruralno okolje, za odročnejši kraj, tega pa mislim, da v Sloveniji še nismo uspeli nasloviti. Poznani so ukrepi, enkrat 2010 smo omenjali neke ruralne ambulante in tako naprej, ampak to pa je še en ukrep, ki ga bomo v bistvu iznajti v Sloveniji, kako privlačiti kadre za odločnejše deficitarne kraje? Hvala lepa.

Hvala lepa. Torej v skladu z dogovorom o sklicevanju in vodenju sej delovnih teles na podlagi poslovnika in uveljavljene parlamentarne prakse Zaradi velikega števila vabljenih je predstavitev omejena na 5 minut, kar smo vam že uvodoma povedali. Tako da, hvala, gospod Ravnikar, da ste se tega držali. Sedaj dajem besedo Moniki Ažman, Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, izvolite.

Ja, spoštovana predsedujoča, hvala lepa za besedo, lep pozdrav tudi vsem ostalim.

Ja, najprej hvala lepa za priložnost, da lahko še enkrat znova predstavimo, orišemo pravzaprav različne dejavnike, pa tudi rešitve, ki vplivajo v tem trenutku na zdravstveno varstvo v Sloveniji, tokrat z vidika neke druge perspektive, najštevilčnejše poklicne skupine za medicinske sestre in babice. Verjamem, da se bova tukaj z mojim predhodnikom v nekih zadevah dopolnjevala, v nekih pa tudi razhajala. Predvsem iz enega razloga, ker bi se jaz bolj kot na nek, na nek ekonomski vidik osredotočila morda na tisti vidik, ki se ga bomo ozavestili, ko bomo dejansko začeli zapirati res zdravstvene ustanove zaradi pomanjkanja medicinskih sester. Številka današnjega dne Kliničnega centra Ljubljana je, da je danes tam zaposlenih 3 tisoč medicinskih sester. In 1500 zdravnikov, se pravi, kmalu smo na razmerju ena proti dva. Tisto, kar še bolj navdihuje, je to, da je še vedno interes za študij medicine izjemen in se ga lahko veselimo, ker je vsako leto od leta 2023 dalje na študij medicine in dentalne medicine razpisanih več kot 320 prostih mest. Tisto, kar pa nas zelo, zelo skrbi, je pa to, da ni več interesa med mladimi, ki bi se odločali za študij zdravstvene nege. Ja, še vedno so zanimivi študij na zdravstvenih fakultetah, ampak opažamo stagnacijo na področju zdravstvene nege, ker je to vendarle delo, ki je ena na ena s človekom, ki pomeni delo v tri izmenskem turnusu, tako kot zdravniki, da se razumemo, in če ste si prebrali kolumno gospoda Marka Pokorna v Delu, ko pravi, da ima noč svojo moč in se sprašuje, kdaj bomo že, za božjo voljo, nehali krepiti primarni nivo zdravstvenega varstva z medicinskimi sestrami v ambulantah družinske medicine, v ambulantah v centrih za krepitev zdravja in jih bomo preusmerili v bolnišnice, potem smo tukaj kontradiktorni. Mi si želimo, da bi medicinske sestre bile konkretno in povsod zastopane toliko kolikor so potrebe dolgožive družbe. Zato tukaj apel vsem, ki imate kaj moči pri tem, kadrovski standardi in normativi na področju zdravstvene nege so več kot nujni in obvezni in iz tega naslova verjetno tudi deficitarnost poklica v zdravstveni negi. ki ga seveda na nek način bodo občutila tudi ruralna okolja. o čemer je danes tekla še v nadaljevanju razprava. Jaz bi vse, ki bodo danes razpravljali seveda želela opozoriti na to, da nujna medicinska pomoč pa primarni nivo zdravstvenega varstva ni odvisen samo od nosilca zdravstvene dejavnosti, ampak da v vsakem timu pritičeta vsaj dva zdravstvena reševalca, vsaki ambulanti družinske medicine pa vsaj ena po sedanjih kadrovskih standardih in normativih tehnik zdravstvene nege srednja medicinska sestra in polovička diplomirane medicinske sestre. Tisto, kar pa vendarle navdaja z nekim optimizmom, je to, da smo mi v tem trenutku, če iščemo rešitve, v aktivni fazi priprave dveh specializacij za medicinske sestre podiplomskega izobraževanja, dveh na nivoju primarnega zdravstvenega varstva, se pravi, urgentna stanja prav iz naslova nujne medicinske pomoči, ker se zavedamo tega intenzivnega pomanjkanja tudi specialistov s področja nujne medicinske pomoči in si želimo razširiti znanje in kompetence zelo dobro usposobljenih zdravstvenih reševalcev in naslednja integrirana obravnava bolnika, pacienta na primarnem nivoju zdravstvenega varstva, kjer si želimo, da bi okrepili te ambulante družinske medicine, seveda tudi specialistko s tega področja, ki bi lahko bila v pomoč tudi specialistom družinske medicine pri obravnavi preventivne dejavnosti in pri obravnavi kroničnih pacientov. Tako da rešitve so, ne bodo se pa zgodile čez noč. To je pa res. Hvala.

Hvala lepa. Besedo dajem predsednici Sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije, gospe Slavici Mencinger. Izvolite.

Ja, lepo pozdravljeni tudi v mojem imenu in lepa hvala za vabilo na današnjo sejo. Bom nadaljevala tu, kjer je končala predsednica zbornice zdravstva oziroma v ni več predsednica, se opravičujem. Ja, kadrovski primanjkljaji in pa problemi povezani s tem, niso samo pri nosilcih zdravstvene dejavnosti, ampak seveda vseh, pri vseh zaposlenih v zdravstvu in nasploh v zdravstveni negi. Jaz sicer zastopam vse zaposlene v zdravstveni negi, ampak ker sama prihajam iz okolja iz primarnega nivoja, namreč več kot 40 let sem zaposlena v Zdravstvenem domu Gornja Radgona in lahko samo pritrdim vsem predhodnikom, glede službe, zagotavljanja službe na primarnem nivoju. Seveda tukaj niso samo družinske ambulante, so tudi pediatrični timi, je zobozdravstveno varstvo in predvsem ne smemo pozabiti na patronažno zdravstveno varstvo, referenčne medicinske sestre, preventiva, Centri za krepitev zdravja in tako naprej. Kot je rekla gospa Ažman, kadrovski standardi in normativi so seveda zelo, zelo potrebni, da pridemo sploh do tega, koliko nas manjka. Ampak bi tako rekla, nekoč zelo zaželena delovna mesta na primarnem nivoju za zaposlene v zdravstveni negi so danes, več niso tako in obstaja veliko razpisov, ki so nezasedeni tudi v zdravstvenih domovih na vseh področjih, od zdravstvenega tehnika v ambulanti do patronaže in tako naprej. Tako da, če tukaj mogoče se navežem tudi na to plačno reformo, ki se je končala konec lanskega leta in na izkupiček se lahko samo bojim, da se bo ta trend nadaljeval.

Druga naša velika težava je seveda ne samo pomanjkanje zanimanja mladih za to, saj vpišejo se še v izobraževalne sisteme, ampak mi dejansko šolamo kader za druge poklice oziroma druga delovna mesta izven zdravstvene nege. In pa moramo se zavedati, da je naša meja s sosednjo državo Avstrijo dolga 380, 318, 380 kilometrov, zdaj ne vem točno. Sem se malo zmotila verjetno. In znotraj 50 kilometrov ali pa več. Enostavno dnevno migrira že danes ogromno. Ogromno kadra, ki se je izšolal v slovenskem prostoru in ki je tudi bogate delovne izkušnje nabral tukaj pri nas in so zelo, zelo zaželeni v tujini. Tako da imamo problemov na večih nivojih, ne. Zagotovo je eden izmed teh kadrovski standardi in normativi in pa plačilo za delo. Tako tudi nujna medicinska pomoč. Nujna medicinska pomoč je danes v veliki meri sloni na zaposlenem za kadre s področja zdravstvene nege. Saj veste, skorajda vsi zdravstveni domovi so že povezani z dispečerskimi centri in že tam potem velikokrat gredo na teren na nujne intervencije zaposleni brez zdravnika.

Tako da problemov je veliko In dokler ne bomo ozavestili seveda pristojne, da je potrebno dejansko nagraditi vse zaposlene, ne samo zdravnike, nosilce, ne samo zaposlene v zdravstveni negi, ampak vse, ki skrbimo dnevno seveda za zdravje naših ljudi in pa če ne želimo, da bo sistem sesul sam od sebe, potem je potrebno nujno, ne danes, včeraj bi že morali nekaj storiti o tem, v ta namen. Hvala.