Spoštovane kolegice in kolegi, pričenjam 15. nujno sejo Odbora za obrambo.

Lepo pozdravljam vse prisotne in vas obveščam, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti: poslanec Žan Mahnič zaradi službene odsotnosti, poslanec Jožef Lenart zaradi službene odsotnosti, poslanec Franc Kepa zaradi službene odsotnosti, poslanec Jožef Jelen zaradi službene odsotnosti in poslanec Anton Šturbej zaradi službene odsotnosti. Kot nadomestni poslanci pa so tukaj: Lucija Tacar namesto, namesto Teodorja Uraniča in Dušan Stojanović namesto Sandre Gazinkovski.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje odborov. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

In besedo dajem podpredsedniku Odbora za zunanjo politiko gospodu Dušanu Stojanoviču.

Spoštovane kolegice in kolegi, pričenjam 15. nujno sejo Odbora za obrambo.

Lepo pozdravljam vse prisotne in vas obveščam, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti: poslanec Žan Mahnič zaradi službene odsotnosti, poslanec Jožef Lenart zaradi službene odsotnosti, poslanec Franc Kepa zaradi službene odsotnosti, poslanec Jožef Jelen zaradi službene odsotnosti in poslanec Anton Šturbej zaradi službene odsotnosti. Kot nadomestni poslanci pa so tukaj: Lucija Tacar namesto, namesto Teodorja Uraniča in Dušan Stojanović namesto Sandre Gazinkovski.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje odborov. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

In besedo dajem podpredsedniku Odbora za zunanjo politiko gospodu Dušanu Stojanoviču.

Hvala lepa, predsednik.

Spoštovane kolegice in kolegi! Pričenjamo s 25. nujno sejo Odbora za zunanjo politiko.

Tudi jaz pozdravljam vse vabljene in prisotne na seji, obveščam pa vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani, člani odbora, in sicer zaradi službene odsotnosti Andrej Kosi, Janez Janša, Žan Mahnič in Franc Breznik. Na seji pa sodelujejo s pooblastili: poslanka Andreja Živic nadomešča poslanko Leno Grgurevič, poslanec doktor Martin Premk nadomešča magistra Deana Premika in poslanec Miha Lamut nadomešča poslanca Lenarta Žavbija.

Prehajamo tudi na določitev dnevnega reda odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nismo prejeli nobenih predlogov za sprememb tega dnevnega reda, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan tudi s sklicem.

Zdaj pa kar nadaljujemo in predajam besedo predsedniku Odbora za obrambo doktor Martinu Premku.

Hvala lepa, predsednik.

Spoštovane kolegice in kolegi! Pričenjamo s 25. nujno sejo Odbora za zunanjo politiko.

Tudi jaz pozdravljam vse vabljene in prisotne na seji, obveščam pa vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani, člani odbora, in sicer zaradi službene odsotnosti Andrej Kosi, Janez Janša, Žan Mahnič in Franc Breznik. Na seji pa sodelujejo s pooblastili: poslanka Andreja Živic nadomešča poslanko Leno Grgurevič, poslanec doktor Martin Premk nadomešča magistra Deana Premika in poslanec Miha Lamut nadomešča poslanca Lenarta Žavbija.

Prehajamo tudi na določitev dnevnega reda odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nismo prejeli nobenih predlogov za sprememb tega dnevnega reda, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan tudi s sklicem.

Zdaj pa kar nadaljujemo in predajam besedo predsedniku Odbora za obrambo doktor Martinu Premku.

Hvala.

Postopkovno je bilo. Gospa Sukič, izvolite. / oglašanje iz dvorane/ Živic? A, pardon, ja. Ni. / pogovor v dvorani/

Potem pa prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Poslanska skupina Levica je 27. marca 2025 vložila zahtevo za sklic skupne seje Odbora za obrambo in Odbora za zunanjo politiko s točko dnevnega reda: POSPEŠEVANJE IZDATKOV ZA OBOROŽEVANJE IN MILITARIZACIJO. Poslanska skupina Levica je 8. aprila 2025 zahtevo za sklic skupne seje odborov umaknila sklep pod zaporedno številko 4 in ga nadomestila s predlogom novega sklepa.

Kot gradivo k tej točki ste prejeli z zahtevo poslanske, zahtevo Poslanske skupine Levica s predlogi sklepov, ki naj bi ju sprejela odbora.

Na sejo so bili vabljeni: predlagatelj doktor Matej T. Vatovec, doktor Nataša Pirc Musar, doktor Robert Golob, Vlada Republike Slovenije; Tanja Fajon, ministrica za zunanje in evropske zadeve; magister Borut Sajovic, minister za obrambo, Mirovni inštitut, Ženski lobi, Glas ljudstva, Milan Kučan, Danilo, doktor Danilo Türk, doktor Svetlana Slapšak, Aurelio Juri in doktor Spomenka Hribar.

In prehajamo na obravnavo 1., omenjene 1. točke, zato besedo dajem predstavniku predlagatelja, poslancu Poslanske skupine Levica, doktor Mateju T. Vatovcu. Izvolite.

Hvala.

Postopkovno je bilo. Gospa Sukič, izvolite. / oglašanje iz dvorane/ Živic? A, pardon, ja. Ni. / pogovor v dvorani/

Potem pa prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Poslanska skupina Levica je 27. marca 2025 vložila zahtevo za sklic skupne seje Odbora za obrambo in Odbora za zunanjo politiko s točko dnevnega reda: POSPEŠEVANJE IZDATKOV ZA OBOROŽEVANJE IN MILITARIZACIJO. Poslanska skupina Levica je 8. aprila 2025 zahtevo za sklic skupne seje odborov umaknila sklep pod zaporedno številko 4 in ga nadomestila s predlogom novega sklepa.

Kot gradivo k tej točki ste prejeli z zahtevo poslanske, zahtevo Poslanske skupine Levica s predlogi sklepov, ki naj bi ju sprejela odbora.

Na sejo so bili vabljeni: predlagatelj doktor Matej T. Vatovec, doktor Nataša Pirc Musar, doktor Robert Golob, Vlada Republike Slovenije; Tanja Fajon, ministrica za zunanje in evropske zadeve; magister Borut Sajovic, minister za obrambo, Mirovni inštitut, Ženski lobi, Glas ljudstva, Milan Kučan, Danilo, doktor Danilo Türk, doktor Svetlana Slapšak, Aurelio Juri in doktor Spomenka Hribar.

In prehajamo na obravnavo 1., omenjene 1. točke, zato besedo dajem predstavniku predlagatelja, poslancu Poslanske skupine Levica, doktor Mateju T. Vatovcu. Izvolite.

Najlepša hvala, predsednik. Lep pozdrav vsem.

Kje začeti? Mogoče z negativno parafrazo verjetno enega najbolj znanih uvodnih stavkov v katero od knjig iz 19. stoletja, ki bo seveda negativna parafraza lahko bi šla v tej smeri "Strah hodi po Evropi, strah militarizma". Zdaj, zakaj je to strah? Mislim, da je verjetno imamo premalo časa, da bi se osredotočili na to, kaj so vse vzroki ali pa pravi vzroki, če želite, zato da se je pred leti zgodila ruska invazija na Ukrajino, imamo pa po moje dovolj časa danes na današnji seji, da se vprašamo, ali je odziv, ki je sledil, predvsem enemu drugemu dogodku in to je izvolitvi Donalda Trumpa v Belo hišo, ki je, dajmo temu reči tako, premešal karte na političnem kompasu predvsem Evropske unije oziroma njenih birokratov. Odziv na, dajmo reči v navednicah, mirovna prizadevanja, ki jih je Washington predlagal malo kmalu po inavguraciji novega predsednika je bil malo da ne nenavaden. Nenavaden v tem, da po tem, ko se je morda končno začelo razmišljati o tem, da bi retoriko neskončne in v bistvu vojne, ki se lahko konča samo na en način, da bi se lahko začeli pogovarjati o diplomaciji, o neki perspektivi miru, saj so se evropski birokrati odločili, da bodo raje ubrali neko drugo pot, neko pot, ki jo tudi vsaj navzven deklarativno, ki jo je ameriška administracija nekako zavrnila oziroma se je odmaknila od nje in to je pač brezpogojna vojna do zaključka kakršnegakoli konflikta v Ukrajini. Kar je ne samo po oceni strokovnjakov ali pa poznavalcev situacije, ampak mislim, da vedno več in pogosteje tudi javnosti nekaj, kar verjetno si nihče, na žalost, ne upa več upati, če se tako izrazim. Dejstvo je, da je vojna, ki vihra v Ukrajini, seveda eklatantna kršitev mednarodnega prava. Je stvar, ki je, mislim, je dejanje, ki je zavržno. Mislim pa, da je obsesija z vojno, kot jo izkazujejo zadnje čase predvsem najvišji predstavniki Evropske unije, od visoke zunanje predstavnice do tudi predsednice Evropske komisije neodgovorna do državljank in državljanov Evropske unije, predvsem pa neodgovorna do vseh, ki so najbolj neposredno vpleteni v vojno v Ukrajini in to so Ukrajinke in Ukrajinci sami. Na žalost je situacija takšna, da mislim, da lahko z gotovostjo zatrdimo, da dodatno oboroževanje mislim, da smo se tega v treh letih že naučili. In tudi pošiljanje orožja v Ukrajino ne bo pripeljalo več miru, ne bo ga pripeljalo v Ukrajino. Zneski, o katerih se s katerimi operirajo predstavniki Evropske komisije ali Evropske unije širše za evropske države, pa tudi zelo verjetno ne pomenijo, da bomo kaj bolj varni v prihodnosti. Drugo vprašanje, ki se ob tej debati odpira in postavlja je, kaj je sploh glavna grožnja, ki se predstavlja ta trenutek v Evropi? Jaz si upam trditi, da vsaj zaenkrat ali pa v tem, v tej dani situaciji ni to invazija s strani neke tretje države, da pa so razlogi za skrhano varnost Evropske unije bistveno drugje. Vidite jo lahko v vztrajnem in lahko rečemo tudi strašljivem vzponu skrajne desnice kateri po moji oceni ne botruje, ne botrujejo tisto, kar so bile standardne krilatice preteklih let, se pravi, migracije ali pa drugi pritiski tisto, na kar so se sklicevali. Ampak pomanjkanje in nesposobnost evropskih vlad - mislim, da smo nekaj podobnega sicer videli tudi v Združenih državah Amerike - da bi se odzvale ali pa znale odzvati na tisto, kar so prave potrebe svojih državljank in državljanov. Se pravi, prva in mislim, da to je potrebno podčrtati, prvo zagotovilo za varnost, neko osnovno varnost in občutek varnosti, ker če sem začel s strahom mislim, da je najpomembneje, nasloviti tisto, kar so vzroki za strah. Prvi korak k večjemu občutku varnosti je zagotovo večje socialne pravičnosti in večja vloga socialne države. V nasprotju in zato sem prej omenil Združene države Amerike, se zgodi, da pridejo na oblast liki, kot je Donald Trump in mislim, da je verjetno eden od glavnih krivcev za to situacijo bom zelo neposredno rekel, nesposobnost prejšnje ali pa prejšnjih demokratskih administracij, da bi znale skrbeti za svoje ljudi in podobno. Podobno situacijo gledamo v Evropi. Zato trdim, da je to brezglavo in predvsem nepremišljeno hitenje v povečevanje obrambnih izdatkov v Evropski uniji v zneskih, kot se predstavljajo v javnosti žal konkretnih zahtev, pobud ali pa česa takega nimamo, zato smo tudi v Levici zahtevali, da se danes opravi ta nujna seja, da bi lahko se o tem tudi na nekem malo bolj širokem forumu začeli pogovarjati, nimamo. Je pa mislim, da zelo zgovorno tisto, kar so bili načrti tega evropskega plana, ki so nekako povzeti v skupni Beli knjigi o evropski obrambni pripravljenosti, kjer lahko v tem dokumentu berete, ne neko premišljeno študijo o stanju stvari v Evropski uniji kot smo to recimo videli v Draghijevem poročilu, ampak predvsem vidimo vojni pamflet. Vojni pamflet, ki se začne s stavkom: "Evropa se sooča z resno in povečujočo se nevarnostjo." - to je prvi stavek v tej Beli knjigi. In v nadaljevanju seveda govori o tem, kako je ogrožen evropski način življenja, kako smo dobesedno na robu vojne spopada, glavna, dajmo temu reči, nasprotnika v tem spopadu pa sta jasno, nedvoumno in črno na belem zapisana kot Ruska federacija in tudi Kitajska. Še enkrat poudarjam in tega verjetno se to ne da dovolj poudariti. Takšna retorika, ki spodbuja k odkritemu nasprotovanju eni od svetovnih velesil ali pa dvema, z edino perspektivo, ki jo podajo na mizo v oboroževanju in nadaljevanju vojaškega konflikta, verjetno je perspektiva, ki nima nekega pozitivnega cilja. Tisto, kar bi morali početi na drugi strani ali pa tisto, kar bi morala biti zaveza ta trenutek. Sploh glede na to, da so si številni evropski voditelji, potem ko jih je Trump preskočil in se šel neposredno pogajati in pogovarjati z Rusijo in so nam številni predstavniki njegove administracije zelo decidirano rekli, da Evropa ni nekdo, ki je za mizo, da ni kredibilen sogovornik bi, mislim, da moral biti odziv Evropske unije oziroma njenih predstavnikov tak, da se najde prostor za tem omizjem. Še enkrat dvomim, da si ga bomo našli s povečevanjem obrambnih izdatkov. Tisto, kar je naloga in verjetno to izvira tudi iz ustanovnih listin ne samo Evropske unije, ampak tudi njene ideje iz konca 40 in začetka 50 let prejšnjega stoletja je predvsem to sodelovanje bi moralo pomeniti sodelovanje na širšem evropskem kontinentu in ne samo znotraj držav članic. Tako da, zelo jasno je, da če želimo pridobiti prostor za mizo, moramo postati predvsem diplomatski igralec. Seveda, je že zdaj jasno, da je kljub temu, kar je navedeno v tej Beli knjigi in v ostalih dokumentih in temu, kar nas skušajo sedaj prepričati Evropska unija vojaško že dovolj močna. Po nekaterih podatkih in mislim, da so tudi zelo jasni, lahko jih kasneje navedem, imamo bistveno več vojaške sile, kot jo ima recimo Ruska federacija in iz tega vidika dajmo, dajmo to postaviti v ta kontekst, da smo dovolj močan igralec, da smo lahko tudi sogovornik za to mizo. Tako da tisto, kar je kardinalna napaka, ki na katero se tudi v Sloveniji nismo dovolj uprli, je ta, da zahtevamo ne več orožja, ampak več diplomacije - diplomacije, ki bo vzpostavila verjetno prvi predpogoj za vsaj neko srednjeročno, širšo, širšo varnost na evropskem kontinentu in to so varnostna zagotovila za obe strani oziroma za vse vpletene stvari in s tem tudi za direktne pogovore z Rusko federacijo.

To smo skušali nekako povzeti tudi v sklepih, ki smo jih predlagali za to, za ta sklic nujne seje. Preden jih omenim bi samo rad opozoril na današnji, današnji članek, ki je bil objavljen v Delu, kjer so opravili anketo z vprašanjem, ali naj Slovenija zviša obrambni proračun sedanjih 1,3 odstotka bruto domačega proizvoda. Ta anketa jasno kaže, da skoraj polovica 44 odstotkov ljudi meni, da Slovenija za obrambo namenja dovolj denarja. Dobra četrtina se strinja s tem, da se izdatke zviša na 2 odstotka, približno 14 odstotkov vprašanih pa je pripravljeno podpreti tudi zvišanje izdatkov do petih odstotkov bruto domačega proizvoda. Mnenje javnosti je tako verjetno ta trenutek deljeno oziroma se nekoliko bolj večinsko nagiba k temu, da ni potrebno zviševati obrambnega proračuna. Predvsem zaradi tega, ker se verjetno marsikdo dobro zaveda posledic teh poviševanj, ki jih je v bistvu najbolj jasno in direktno povzel sam generalni sekretar Nata Mark Rutte in tu ga citiram iz tistega famoznega zasedanja, ko je rekel, citiram: manj denarja za pokojnine, manj denarja za zdravstvo in šolstvo in mnogo več denarja za oboroževanje. Če nekomu to ni všeč, naj si nabavi učbenik ruščine, če mu to ni všeč, naj se čim prej izseli na Novo Zelandijo, konec citata. Skratka, vojni dobičkarji v Natu so zelo odločni. Jasno so postavljene prioritete, vedo, čemu so se pripravljeni odreči in vemo in vedo, v kaj so pripravljeni vlagati. Vlagati so pripravljeni v, ne bom rekel v vojske, ampak v vojaško industrijo, v orožarsko industrijo in so pripravljeni za to odrekati ljudem. Če pogledate podatke za pretekla leta, so zagotovo največji zmagovalci vseh konfliktov zadnjih let ravno velike vojaške korporacije, tudi evropske, tudi britanske in tako naprej. In jasno je, da ta zahteva, ki prihaja tudi s strani največjih evropskih držav, držav članic, Francije, Nemčije, nekoliko bolj spretno in prikrito tudi Italije, izvira iz tega, da gre za države, ki imajo najmočnejše vojaške industrije. Povečevanje te zahteve po povečevanju obrambnih izdatkov pomenijo predvsem poskus za revitalizacijo industrije teh zgodovinsko najmočnejših, gospodarsko najmočnejših držav.

Sklicujoč se na to, anketo, ki je izšla danes, mislim, da lahko rečemo, da smo dobro zadeli tudi predloge sklepov, ki smo jih predlagali. Namreč, s prvim sklepom predlagamo Odboru za zunanjo politiko in Odboru za obrambo, da nasprotujeta predlogom o povečevanju obrambnih izdatkov hitreje, kot je trenutno planirano. Kar je, če to postavimo v ta kontekst, skladno z, dajmo temu reči, voljo ljudstva ali pa voljo ljudi. Vsaj sklicujoč se na to anketo, ki je bila izdana danes, kjer dajmo reči, da do 2 odstotka, kar je tudi trenutni plan naše države, imamo v bistvu podporo skoraj 70 odstotkov prebivalk in prebivalcev. Prav tako z enim od sklepov predlagamo, da se pozove Vlado, da v institucijah Nato pakta in Evropske unije zavzame za zmanjšanje načrtovanih izdatkov držav članic na največ eno in pol odstotka BDP. Kar je, mislim, da ima tudi neko večjo podporo v volivkah in volivcih, kot se drugače izkazuje pri sprejemanju tovrstnih odločitev. Seveda predlagamo z enim od sklepov tudi, da se kot predstavniki države, se pravi Vlada kot predstavnica države v mednarodnih institucijah predvsem v Natu in Evropski uniji zavzema bolj aktivno in direktno za začetek dialoga z Rusko federacijo s ciljem seveda sklenitve varnostnih sporazumov in zmanjšanja oboroženih sil in obsega oborožitvenih sistemov na evropski celini. To je zelo jasno sporočilo manj orožja je večji garant za varnost kot več orožja. Mislim, da tudi zgodovinsko, tisto, kar marsikdo rad poudarja, v bistvu antične, antične rečenice o tem, da če želimo živeti v miru, da se moramo pripravljati na vojno. Jaz bi tu rad poudaril in izpostavil, da so to vseeno bili časi, kjer ni bilo mednarodnega prava, kjer ni bilo mednarodnih konvencij, kjer ni bilo Združenih narodov in podobnih stvari, tako da, še enkrat, manj orožja je zelo verjetno, to si upam trditi, večja garancija za varnost kot več orožja in to seveda velja za vse vpletene stvari.

Kot zadnji, četrti sklep smo prvotno sicer predlagali, da bi ta odbor priporočil Državnemu zboru, da pred sprejetjem resolucije, obrambne resolucije skliče posvetovalni referendum. na kar so nas prijazno iz služb opozorili, da tak sklep ni dopusten. Zato smo ta sklep spremenili in v bistvu ga uskladili tudi z ostalimi koalicijskimi partnerji in bi se zdaj ta četrti sklep glasil: Odbor za zunanjo politiko in Odbor za obrambo predlagata Vladi Republike Slovenije, da se ob pripravi predloga za povečevanje javnih izdatkov za obrambne namene opravi široka in vključujoča javna razprava. Tisto kar trenutno spremljamo je pomanjkanje ne samo razprave, ampak tudi kakršnihkoli informacij. Vemo, da se pritiski iz Evropske unije in tudi Nata vrstijo in vršijo ekstremno hitro in tudi sunkovito, uradno pa ni država še sprejela stališč. Mislim pa, da je prav, da se o teh stvareh pogovarjamo, danes je prvi korak k temu, upam da bomo imeli še več teh priložnosti, ko bo tudi Vlada začela pripravljati dokument in bomo lahko predhodno, preden je tudi sprejet, se o tem javno in tudi iskreno pogovorili na različnih forumih. Predvsem pa moramo upoštevati ključno stvar in to je volja ljudi. Nenazadnje je Državni zbor tisti, ki bo sprejemal te dokumente in je tisti, ki mora po svoji, tudi, če želite, ustavni vlogi zastopati ljudi, ki so nas izvolili, pač predstavniki smo vseh, ne samo nekih manjših skupin volivk in volivcev, tako da to moramo sploh ob takšnih vprašanjih imeti v mislih. Tako da, to je naš okvir za današnjo razpravo, o tem bi radi opravili ta pogovor in seveda to stvar z maksimalno stopnjo transparentnosti priporočili Vladi, da naj skuša na podoben, podoben način to zadevo peljati. Ker še enkrat, bojim se, da bomo se znašli v situaciji, ko se bomo v Evropi oboroževali, zaradi tega tudi zadolževali in rezali na drugih področjih, medtem ko se bosta dve drugi, ko se bosta dve velesili za hrbtom pogovarjali o tem, kako najbolj kot v poslovnem svetu najboljše za obe strani razrešiti situacijo, kar pa lahko predstavlja, ja, varnost, nevarnost tudi za evropske države.

Najlepša hvala, predsednik. Lep pozdrav vsem.

Kje začeti? Mogoče z negativno parafrazo verjetno enega najbolj znanih uvodnih stavkov v katero od knjig iz 19. stoletja, ki bo seveda negativna parafraza lahko bi šla v tej smeri "Strah hodi po Evropi, strah militarizma". Zdaj, zakaj je to strah? Mislim, da je verjetno imamo premalo časa, da bi se osredotočili na to, kaj so vse vzroki ali pa pravi vzroki, če želite, zato da se je pred leti zgodila ruska invazija na Ukrajino, imamo pa po moje dovolj časa danes na današnji seji, da se vprašamo, ali je odziv, ki je sledil, predvsem enemu drugemu dogodku in to je izvolitvi Donalda Trumpa v Belo hišo, ki je, dajmo temu reči tako, premešal karte na političnem kompasu predvsem Evropske unije oziroma njenih birokratov. Odziv na, dajmo reči v navednicah, mirovna prizadevanja, ki jih je Washington predlagal malo kmalu po inavguraciji novega predsednika je bil malo da ne nenavaden. Nenavaden v tem, da po tem, ko se je morda končno začelo razmišljati o tem, da bi retoriko neskončne in v bistvu vojne, ki se lahko konča samo na en način, da bi se lahko začeli pogovarjati o diplomaciji, o neki perspektivi miru, saj so se evropski birokrati odločili, da bodo raje ubrali neko drugo pot, neko pot, ki jo tudi vsaj navzven deklarativno, ki jo je ameriška administracija nekako zavrnila oziroma se je odmaknila od nje in to je pač brezpogojna vojna do zaključka kakršnegakoli konflikta v Ukrajini. Kar je ne samo po oceni strokovnjakov ali pa poznavalcev situacije, ampak mislim, da vedno več in pogosteje tudi javnosti nekaj, kar verjetno si nihče, na žalost, ne upa več upati, če se tako izrazim. Dejstvo je, da je vojna, ki vihra v Ukrajini, seveda eklatantna kršitev mednarodnega prava. Je stvar, ki je, mislim, je dejanje, ki je zavržno. Mislim pa, da je obsesija z vojno, kot jo izkazujejo zadnje čase predvsem najvišji predstavniki Evropske unije, od visoke zunanje predstavnice do tudi predsednice Evropske komisije neodgovorna do državljank in državljanov Evropske unije, predvsem pa neodgovorna do vseh, ki so najbolj neposredno vpleteni v vojno v Ukrajini in to so Ukrajinke in Ukrajinci sami. Na žalost je situacija takšna, da mislim, da lahko z gotovostjo zatrdimo, da dodatno oboroževanje mislim, da smo se tega v treh letih že naučili. In tudi pošiljanje orožja v Ukrajino ne bo pripeljalo več miru, ne bo ga pripeljalo v Ukrajino. Zneski, o katerih se s katerimi operirajo predstavniki Evropske komisije ali Evropske unije širše za evropske države, pa tudi zelo verjetno ne pomenijo, da bomo kaj bolj varni v prihodnosti. Drugo vprašanje, ki se ob tej debati odpira in postavlja je, kaj je sploh glavna grožnja, ki se predstavlja ta trenutek v Evropi? Jaz si upam trditi, da vsaj zaenkrat ali pa v tem, v tej dani situaciji ni to invazija s strani neke tretje države, da pa so razlogi za skrhano varnost Evropske unije bistveno drugje. Vidite jo lahko v vztrajnem in lahko rečemo tudi strašljivem vzponu skrajne desnice kateri po moji oceni ne botruje, ne botrujejo tisto, kar so bile standardne krilatice preteklih let, se pravi, migracije ali pa drugi pritiski tisto, na kar so se sklicevali. Ampak pomanjkanje in nesposobnost evropskih vlad - mislim, da smo nekaj podobnega sicer videli tudi v Združenih državah Amerike - da bi se odzvale ali pa znale odzvati na tisto, kar so prave potrebe svojih državljank in državljanov. Se pravi, prva in mislim, da to je potrebno podčrtati, prvo zagotovilo za varnost, neko osnovno varnost in občutek varnosti, ker če sem začel s strahom mislim, da je najpomembneje, nasloviti tisto, kar so vzroki za strah. Prvi korak k večjemu občutku varnosti je zagotovo večje socialne pravičnosti in večja vloga socialne države. V nasprotju in zato sem prej omenil Združene države Amerike, se zgodi, da pridejo na oblast liki, kot je Donald Trump in mislim, da je verjetno eden od glavnih krivcev za to situacijo bom zelo neposredno rekel, nesposobnost prejšnje ali pa prejšnjih demokratskih administracij, da bi znale skrbeti za svoje ljudi in podobno. Podobno situacijo gledamo v Evropi. Zato trdim, da je to brezglavo in predvsem nepremišljeno hitenje v povečevanje obrambnih izdatkov v Evropski uniji v zneskih, kot se predstavljajo v javnosti žal konkretnih zahtev, pobud ali pa česa takega nimamo, zato smo tudi v Levici zahtevali, da se danes opravi ta nujna seja, da bi lahko se o tem tudi na nekem malo bolj širokem forumu začeli pogovarjati, nimamo. Je pa mislim, da zelo zgovorno tisto, kar so bili načrti tega evropskega plana, ki so nekako povzeti v skupni Beli knjigi o evropski obrambni pripravljenosti, kjer lahko v tem dokumentu berete, ne neko premišljeno študijo o stanju stvari v Evropski uniji kot smo to recimo videli v Draghijevem poročilu, ampak predvsem vidimo vojni pamflet. Vojni pamflet, ki se začne s stavkom: "Evropa se sooča z resno in povečujočo se nevarnostjo." - to je prvi stavek v tej Beli knjigi. In v nadaljevanju seveda govori o tem, kako je ogrožen evropski način življenja, kako smo dobesedno na robu vojne spopada, glavna, dajmo temu reči, nasprotnika v tem spopadu pa sta jasno, nedvoumno in črno na belem zapisana kot Ruska federacija in tudi Kitajska. Še enkrat poudarjam in tega verjetno se to ne da dovolj poudariti. Takšna retorika, ki spodbuja k odkritemu nasprotovanju eni od svetovnih velesil ali pa dvema, z edino perspektivo, ki jo podajo na mizo v oboroževanju in nadaljevanju vojaškega konflikta, verjetno je perspektiva, ki nima nekega pozitivnega cilja. Tisto, kar bi morali početi na drugi strani ali pa tisto, kar bi morala biti zaveza ta trenutek. Sploh glede na to, da so si številni evropski voditelji, potem ko jih je Trump preskočil in se šel neposredno pogajati in pogovarjati z Rusijo in so nam številni predstavniki njegove administracije zelo decidirano rekli, da Evropa ni nekdo, ki je za mizo, da ni kredibilen sogovornik bi, mislim, da moral biti odziv Evropske unije oziroma njenih predstavnikov tak, da se najde prostor za tem omizjem. Še enkrat dvomim, da si ga bomo našli s povečevanjem obrambnih izdatkov. Tisto, kar je naloga in verjetno to izvira tudi iz ustanovnih listin ne samo Evropske unije, ampak tudi njene ideje iz konca 40 in začetka 50 let prejšnjega stoletja je predvsem to sodelovanje bi moralo pomeniti sodelovanje na širšem evropskem kontinentu in ne samo znotraj držav članic. Tako da, zelo jasno je, da če želimo pridobiti prostor za mizo, moramo postati predvsem diplomatski igralec. Seveda, je že zdaj jasno, da je kljub temu, kar je navedeno v tej Beli knjigi in v ostalih dokumentih in temu, kar nas skušajo sedaj prepričati Evropska unija vojaško že dovolj močna. Po nekaterih podatkih in mislim, da so tudi zelo jasni, lahko jih kasneje navedem, imamo bistveno več vojaške sile, kot jo ima recimo Ruska federacija in iz tega vidika dajmo, dajmo to postaviti v ta kontekst, da smo dovolj močan igralec, da smo lahko tudi sogovornik za to mizo. Tako da tisto, kar je kardinalna napaka, ki na katero se tudi v Sloveniji nismo dovolj uprli, je ta, da zahtevamo ne več orožja, ampak več diplomacije - diplomacije, ki bo vzpostavila verjetno prvi predpogoj za vsaj neko srednjeročno, širšo, širšo varnost na evropskem kontinentu in to so varnostna zagotovila za obe strani oziroma za vse vpletene stvari in s tem tudi za direktne pogovore z Rusko federacijo.

To smo skušali nekako povzeti tudi v sklepih, ki smo jih predlagali za to, za ta sklic nujne seje. Preden jih omenim bi samo rad opozoril na današnji, današnji članek, ki je bil objavljen v Delu, kjer so opravili anketo z vprašanjem, ali naj Slovenija zviša obrambni proračun sedanjih 1,3 odstotka bruto domačega proizvoda. Ta anketa jasno kaže, da skoraj polovica 44 odstotkov ljudi meni, da Slovenija za obrambo namenja dovolj denarja. Dobra četrtina se strinja s tem, da se izdatke zviša na 2 odstotka, približno 14 odstotkov vprašanih pa je pripravljeno podpreti tudi zvišanje izdatkov do petih odstotkov bruto domačega proizvoda. Mnenje javnosti je tako verjetno ta trenutek deljeno oziroma se nekoliko bolj večinsko nagiba k temu, da ni potrebno zviševati obrambnega proračuna. Predvsem zaradi tega, ker se verjetno marsikdo dobro zaveda posledic teh poviševanj, ki jih je v bistvu najbolj jasno in direktno povzel sam generalni sekretar Nata Mark Rutte in tu ga citiram iz tistega famoznega zasedanja, ko je rekel, citiram: manj denarja za pokojnine, manj denarja za zdravstvo in šolstvo in mnogo več denarja za oboroževanje. Če nekomu to ni všeč, naj si nabavi učbenik ruščine, če mu to ni všeč, naj se čim prej izseli na Novo Zelandijo, konec citata. Skratka, vojni dobičkarji v Natu so zelo odločni. Jasno so postavljene prioritete, vedo, čemu so se pripravljeni odreči in vemo in vedo, v kaj so pripravljeni vlagati. Vlagati so pripravljeni v, ne bom rekel v vojske, ampak v vojaško industrijo, v orožarsko industrijo in so pripravljeni za to odrekati ljudem. Če pogledate podatke za pretekla leta, so zagotovo največji zmagovalci vseh konfliktov zadnjih let ravno velike vojaške korporacije, tudi evropske, tudi britanske in tako naprej. In jasno je, da ta zahteva, ki prihaja tudi s strani največjih evropskih držav, držav članic, Francije, Nemčije, nekoliko bolj spretno in prikrito tudi Italije, izvira iz tega, da gre za države, ki imajo najmočnejše vojaške industrije. Povečevanje te zahteve po povečevanju obrambnih izdatkov pomenijo predvsem poskus za revitalizacijo industrije teh zgodovinsko najmočnejših, gospodarsko najmočnejših držav.

Sklicujoč se na to, anketo, ki je izšla danes, mislim, da lahko rečemo, da smo dobro zadeli tudi predloge sklepov, ki smo jih predlagali. Namreč, s prvim sklepom predlagamo Odboru za zunanjo politiko in Odboru za obrambo, da nasprotujeta predlogom o povečevanju obrambnih izdatkov hitreje, kot je trenutno planirano. Kar je, če to postavimo v ta kontekst, skladno z, dajmo temu reči, voljo ljudstva ali pa voljo ljudi. Vsaj sklicujoč se na to anketo, ki je bila izdana danes, kjer dajmo reči, da do 2 odstotka, kar je tudi trenutni plan naše države, imamo v bistvu podporo skoraj 70 odstotkov prebivalk in prebivalcev. Prav tako z enim od sklepov predlagamo, da se pozove Vlado, da v institucijah Nato pakta in Evropske unije zavzame za zmanjšanje načrtovanih izdatkov držav članic na največ eno in pol odstotka BDP. Kar je, mislim, da ima tudi neko večjo podporo v volivkah in volivcih, kot se drugače izkazuje pri sprejemanju tovrstnih odločitev. Seveda predlagamo z enim od sklepov tudi, da se kot predstavniki države, se pravi Vlada kot predstavnica države v mednarodnih institucijah predvsem v Natu in Evropski uniji zavzema bolj aktivno in direktno za začetek dialoga z Rusko federacijo s ciljem seveda sklenitve varnostnih sporazumov in zmanjšanja oboroženih sil in obsega oborožitvenih sistemov na evropski celini. To je zelo jasno sporočilo manj orožja je večji garant za varnost kot več orožja. Mislim, da tudi zgodovinsko, tisto, kar marsikdo rad poudarja, v bistvu antične, antične rečenice o tem, da če želimo živeti v miru, da se moramo pripravljati na vojno. Jaz bi tu rad poudaril in izpostavil, da so to vseeno bili časi, kjer ni bilo mednarodnega prava, kjer ni bilo mednarodnih konvencij, kjer ni bilo Združenih narodov in podobnih stvari, tako da, še enkrat, manj orožja je zelo verjetno, to si upam trditi, večja garancija za varnost kot več orožja in to seveda velja za vse vpletene stvari.

Kot zadnji, četrti sklep smo prvotno sicer predlagali, da bi ta odbor priporočil Državnemu zboru, da pred sprejetjem resolucije, obrambne resolucije skliče posvetovalni referendum. na kar so nas prijazno iz služb opozorili, da tak sklep ni dopusten. Zato smo ta sklep spremenili in v bistvu ga uskladili tudi z ostalimi koalicijskimi partnerji in bi se zdaj ta četrti sklep glasil: Odbor za zunanjo politiko in Odbor za obrambo predlagata Vladi Republike Slovenije, da se ob pripravi predloga za povečevanje javnih izdatkov za obrambne namene opravi široka in vključujoča javna razprava. Tisto kar trenutno spremljamo je pomanjkanje ne samo razprave, ampak tudi kakršnihkoli informacij. Vemo, da se pritiski iz Evropske unije in tudi Nata vrstijo in vršijo ekstremno hitro in tudi sunkovito, uradno pa ni država še sprejela stališč. Mislim pa, da je prav, da se o teh stvareh pogovarjamo, danes je prvi korak k temu, upam da bomo imeli še več teh priložnosti, ko bo tudi Vlada začela pripravljati dokument in bomo lahko predhodno, preden je tudi sprejet, se o tem javno in tudi iskreno pogovorili na različnih forumih. Predvsem pa moramo upoštevati ključno stvar in to je volja ljudi. Nenazadnje je Državni zbor tisti, ki bo sprejemal te dokumente in je tisti, ki mora po svoji, tudi, če želite, ustavni vlogi zastopati ljudi, ki so nas izvolili, pač predstavniki smo vseh, ne samo nekih manjših skupin volivk in volivcev, tako da to moramo sploh ob takšnih vprašanjih imeti v mislih. Tako da, to je naš okvir za današnjo razpravo, o tem bi radi opravili ta pogovor in seveda to stvar z maksimalno stopnjo transparentnosti priporočili Vladi, da naj skuša na podoben, podoben način to zadevo peljati. Ker še enkrat, bojim se, da bomo se znašli v situaciji, ko se bomo v Evropi oboroževali, zaradi tega tudi zadolževali in rezali na drugih področjih, medtem ko se bosta dve drugi, ko se bosta dve velesili za hrbtom pogovarjali o tem, kako najbolj kot v poslovnem svetu najboljše za obe strani razrešiti situacijo, kar pa lahko predstavlja, ja, varnost, nevarnost tudi za evropske države.

Hvala lepa.

Sedaj dajem besedo, sedaj dajem besedo državnemu sekretarju za nacionalno in mednarodno varnost v Kabinetu predsednika Vlade, gospodu Vojku Volku, izvolite.

Hvala lepa.

Sedaj dajem besedo, sedaj dajem besedo državnemu sekretarju za nacionalno in mednarodno varnost v Kabinetu predsednika Vlade, gospodu Vojku Volku, izvolite.