Spoštovane kolegice in kolegi, pričenjam 15. nujno sejo Odbora za obrambo.

Lepo pozdravljam vse prisotne in vas obveščam, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti: poslanec Žan Mahnič zaradi službene odsotnosti, poslanec Jožef Lenart zaradi službene odsotnosti, poslanec Franc Kepa zaradi službene odsotnosti, poslanec Jožef Jelen zaradi službene odsotnosti in poslanec Anton Šturbej zaradi službene odsotnosti. Kot nadomestni poslanci pa so tukaj: Lucija Tacar namesto, namesto Teodorja Uraniča in Dušan Stojanović namesto Sandre Gazinkovski.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje odborov. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

In besedo dajem podpredsedniku Odbora za zunanjo politiko gospodu Dušanu Stojanoviču.

Hvala lepa, predsednik.

Spoštovane kolegice in kolegi! Pričenjamo s 25. nujno sejo Odbora za zunanjo politiko.

Tudi jaz pozdravljam vse vabljene in prisotne na seji, obveščam pa vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani, člani odbora, in sicer zaradi službene odsotnosti Andrej Kosi, Janez Janša, Žan Mahnič in Franc Breznik. Na seji pa sodelujejo s pooblastili: poslanka Andreja Živic nadomešča poslanko Leno Grgurevič, poslanec doktor Martin Premk nadomešča magistra Deana Premika in poslanec Miha Lamut nadomešča poslanca Lenarta Žavbija.

Prehajamo tudi na določitev dnevnega reda odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nismo prejeli nobenih predlogov za sprememb tega dnevnega reda, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan tudi s sklicem.

Zdaj pa kar nadaljujemo in predajam besedo predsedniku Odbora za obrambo doktor Martinu Premku.

Hvala.

Postopkovno je bilo. Gospa Sukič, izvolite. / oglašanje iz dvorane/ Živic? A, pardon, ja. Ni. / pogovor v dvorani/

Potem pa prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Poslanska skupina Levica je 27. marca 2025 vložila zahtevo za sklic skupne seje Odbora za obrambo in Odbora za zunanjo politiko s točko dnevnega reda: POSPEŠEVANJE IZDATKOV ZA OBOROŽEVANJE IN MILITARIZACIJO. Poslanska skupina Levica je 8. aprila 2025 zahtevo za sklic skupne seje odborov umaknila sklep pod zaporedno številko 4 in ga nadomestila s predlogom novega sklepa.

Kot gradivo k tej točki ste prejeli z zahtevo poslanske, zahtevo Poslanske skupine Levica s predlogi sklepov, ki naj bi ju sprejela odbora.

Na sejo so bili vabljeni: predlagatelj doktor Matej T. Vatovec, doktor Nataša Pirc Musar, doktor Robert Golob, Vlada Republike Slovenije; Tanja Fajon, ministrica za zunanje in evropske zadeve; magister Borut Sajovic, minister za obrambo, Mirovni inštitut, Ženski lobi, Glas ljudstva, Milan Kučan, Danilo, doktor Danilo Türk, doktor Svetlana Slapšak, Aurelio Juri in doktor Spomenka Hribar.

In prehajamo na obravnavo 1., omenjene 1. točke, zato besedo dajem predstavniku predlagatelja, poslancu Poslanske skupine Levica, doktor Mateju T. Vatovcu. Izvolite.

Najlepša hvala, predsednik. Lep pozdrav vsem.

Kje začeti? Mogoče z negativno parafrazo verjetno enega najbolj znanih uvodnih stavkov v katero od knjig iz 19. stoletja, ki bo seveda negativna parafraza lahko bi šla v tej smeri "Strah hodi po Evropi, strah militarizma". Zdaj, zakaj je to strah? Mislim, da je verjetno imamo premalo časa, da bi se osredotočili na to, kaj so vse vzroki ali pa pravi vzroki, če želite, zato da se je pred leti zgodila ruska invazija na Ukrajino, imamo pa po moje dovolj časa danes na današnji seji, da se vprašamo, ali je odziv, ki je sledil, predvsem enemu drugemu dogodku in to je izvolitvi Donalda Trumpa v Belo hišo, ki je, dajmo temu reči tako, premešal karte na političnem kompasu predvsem Evropske unije oziroma njenih birokratov. Odziv na, dajmo reči v navednicah, mirovna prizadevanja, ki jih je Washington predlagal malo kmalu po inavguraciji novega predsednika je bil malo da ne nenavaden. Nenavaden v tem, da po tem, ko se je morda končno začelo razmišljati o tem, da bi retoriko neskončne in v bistvu vojne, ki se lahko konča samo na en način, da bi se lahko začeli pogovarjati o diplomaciji, o neki perspektivi miru, saj so se evropski birokrati odločili, da bodo raje ubrali neko drugo pot, neko pot, ki jo tudi vsaj navzven deklarativno, ki jo je ameriška administracija nekako zavrnila oziroma se je odmaknila od nje in to je pač brezpogojna vojna do zaključka kakršnegakoli konflikta v Ukrajini. Kar je ne samo po oceni strokovnjakov ali pa poznavalcev situacije, ampak mislim, da vedno več in pogosteje tudi javnosti nekaj, kar verjetno si nihče, na žalost, ne upa več upati, če se tako izrazim. Dejstvo je, da je vojna, ki vihra v Ukrajini, seveda eklatantna kršitev mednarodnega prava. Je stvar, ki je, mislim, je dejanje, ki je zavržno. Mislim pa, da je obsesija z vojno, kot jo izkazujejo zadnje čase predvsem najvišji predstavniki Evropske unije, od visoke zunanje predstavnice do tudi predsednice Evropske komisije neodgovorna do državljank in državljanov Evropske unije, predvsem pa neodgovorna do vseh, ki so najbolj neposredno vpleteni v vojno v Ukrajini in to so Ukrajinke in Ukrajinci sami. Na žalost je situacija takšna, da mislim, da lahko z gotovostjo zatrdimo, da dodatno oboroževanje mislim, da smo se tega v treh letih že naučili. In tudi pošiljanje orožja v Ukrajino ne bo pripeljalo več miru, ne bo ga pripeljalo v Ukrajino. Zneski, o katerih se s katerimi operirajo predstavniki Evropske komisije ali Evropske unije širše za evropske države, pa tudi zelo verjetno ne pomenijo, da bomo kaj bolj varni v prihodnosti. Drugo vprašanje, ki se ob tej debati odpira in postavlja je, kaj je sploh glavna grožnja, ki se predstavlja ta trenutek v Evropi? Jaz si upam trditi, da vsaj zaenkrat ali pa v tem, v tej dani situaciji ni to invazija s strani neke tretje države, da pa so razlogi za skrhano varnost Evropske unije bistveno drugje. Vidite jo lahko v vztrajnem in lahko rečemo tudi strašljivem vzponu skrajne desnice kateri po moji oceni ne botruje, ne botrujejo tisto, kar so bile standardne krilatice preteklih let, se pravi, migracije ali pa drugi pritiski tisto, na kar so se sklicevali. Ampak pomanjkanje in nesposobnost evropskih vlad - mislim, da smo nekaj podobnega sicer videli tudi v Združenih državah Amerike - da bi se odzvale ali pa znale odzvati na tisto, kar so prave potrebe svojih državljank in državljanov. Se pravi, prva in mislim, da to je potrebno podčrtati, prvo zagotovilo za varnost, neko osnovno varnost in občutek varnosti, ker če sem začel s strahom mislim, da je najpomembneje, nasloviti tisto, kar so vzroki za strah. Prvi korak k večjemu občutku varnosti je zagotovo večje socialne pravičnosti in večja vloga socialne države. V nasprotju in zato sem prej omenil Združene države Amerike, se zgodi, da pridejo na oblast liki, kot je Donald Trump in mislim, da je verjetno eden od glavnih krivcev za to situacijo bom zelo neposredno rekel, nesposobnost prejšnje ali pa prejšnjih demokratskih administracij, da bi znale skrbeti za svoje ljudi in podobno. Podobno situacijo gledamo v Evropi. Zato trdim, da je to brezglavo in predvsem nepremišljeno hitenje v povečevanje obrambnih izdatkov v Evropski uniji v zneskih, kot se predstavljajo v javnosti žal konkretnih zahtev, pobud ali pa česa takega nimamo, zato smo tudi v Levici zahtevali, da se danes opravi ta nujna seja, da bi lahko se o tem tudi na nekem malo bolj širokem forumu začeli pogovarjati, nimamo. Je pa mislim, da zelo zgovorno tisto, kar so bili načrti tega evropskega plana, ki so nekako povzeti v skupni Beli knjigi o evropski obrambni pripravljenosti, kjer lahko v tem dokumentu berete, ne neko premišljeno študijo o stanju stvari v Evropski uniji kot smo to recimo videli v Draghijevem poročilu, ampak predvsem vidimo vojni pamflet. Vojni pamflet, ki se začne s stavkom: "Evropa se sooča z resno in povečujočo se nevarnostjo." - to je prvi stavek v tej Beli knjigi. In v nadaljevanju seveda govori o tem, kako je ogrožen evropski način življenja, kako smo dobesedno na robu vojne spopada, glavna, dajmo temu reči, nasprotnika v tem spopadu pa sta jasno, nedvoumno in črno na belem zapisana kot Ruska federacija in tudi Kitajska. Še enkrat poudarjam in tega verjetno se to ne da dovolj poudariti. Takšna retorika, ki spodbuja k odkritemu nasprotovanju eni od svetovnih velesil ali pa dvema, z edino perspektivo, ki jo podajo na mizo v oboroževanju in nadaljevanju vojaškega konflikta, verjetno je perspektiva, ki nima nekega pozitivnega cilja. Tisto, kar bi morali početi na drugi strani ali pa tisto, kar bi morala biti zaveza ta trenutek. Sploh glede na to, da so si številni evropski voditelji, potem ko jih je Trump preskočil in se šel neposredno pogajati in pogovarjati z Rusijo in so nam številni predstavniki njegove administracije zelo decidirano rekli, da Evropa ni nekdo, ki je za mizo, da ni kredibilen sogovornik bi, mislim, da moral biti odziv Evropske unije oziroma njenih predstavnikov tak, da se najde prostor za tem omizjem. Še enkrat dvomim, da si ga bomo našli s povečevanjem obrambnih izdatkov. Tisto, kar je naloga in verjetno to izvira tudi iz ustanovnih listin ne samo Evropske unije, ampak tudi njene ideje iz konca 40 in začetka 50 let prejšnjega stoletja je predvsem to sodelovanje bi moralo pomeniti sodelovanje na širšem evropskem kontinentu in ne samo znotraj držav članic. Tako da, zelo jasno je, da če želimo pridobiti prostor za mizo, moramo postati predvsem diplomatski igralec. Seveda, je že zdaj jasno, da je kljub temu, kar je navedeno v tej Beli knjigi in v ostalih dokumentih in temu, kar nas skušajo sedaj prepričati Evropska unija vojaško že dovolj močna. Po nekaterih podatkih in mislim, da so tudi zelo jasni, lahko jih kasneje navedem, imamo bistveno več vojaške sile, kot jo ima recimo Ruska federacija in iz tega vidika dajmo, dajmo to postaviti v ta kontekst, da smo dovolj močan igralec, da smo lahko tudi sogovornik za to mizo. Tako da tisto, kar je kardinalna napaka, ki na katero se tudi v Sloveniji nismo dovolj uprli, je ta, da zahtevamo ne več orožja, ampak več diplomacije - diplomacije, ki bo vzpostavila verjetno prvi predpogoj za vsaj neko srednjeročno, širšo, širšo varnost na evropskem kontinentu in to so varnostna zagotovila za obe strani oziroma za vse vpletene stvari in s tem tudi za direktne pogovore z Rusko federacijo.

To smo skušali nekako povzeti tudi v sklepih, ki smo jih predlagali za to, za ta sklic nujne seje. Preden jih omenim bi samo rad opozoril na današnji, današnji članek, ki je bil objavljen v Delu, kjer so opravili anketo z vprašanjem, ali naj Slovenija zviša obrambni proračun sedanjih 1,3 odstotka bruto domačega proizvoda. Ta anketa jasno kaže, da skoraj polovica 44 odstotkov ljudi meni, da Slovenija za obrambo namenja dovolj denarja. Dobra četrtina se strinja s tem, da se izdatke zviša na 2 odstotka, približno 14 odstotkov vprašanih pa je pripravljeno podpreti tudi zvišanje izdatkov do petih odstotkov bruto domačega proizvoda. Mnenje javnosti je tako verjetno ta trenutek deljeno oziroma se nekoliko bolj večinsko nagiba k temu, da ni potrebno zviševati obrambnega proračuna. Predvsem zaradi tega, ker se verjetno marsikdo dobro zaveda posledic teh poviševanj, ki jih je v bistvu najbolj jasno in direktno povzel sam generalni sekretar Nata Mark Rutte in tu ga citiram iz tistega famoznega zasedanja, ko je rekel, citiram: manj denarja za pokojnine, manj denarja za zdravstvo in šolstvo in mnogo več denarja za oboroževanje. Če nekomu to ni všeč, naj si nabavi učbenik ruščine, če mu to ni všeč, naj se čim prej izseli na Novo Zelandijo, konec citata. Skratka, vojni dobičkarji v Natu so zelo odločni. Jasno so postavljene prioritete, vedo, čemu so se pripravljeni odreči in vemo in vedo, v kaj so pripravljeni vlagati. Vlagati so pripravljeni v, ne bom rekel v vojske, ampak v vojaško industrijo, v orožarsko industrijo in so pripravljeni za to odrekati ljudem. Če pogledate podatke za pretekla leta, so zagotovo največji zmagovalci vseh konfliktov zadnjih let ravno velike vojaške korporacije, tudi evropske, tudi britanske in tako naprej. In jasno je, da ta zahteva, ki prihaja tudi s strani največjih evropskih držav, držav članic, Francije, Nemčije, nekoliko bolj spretno in prikrito tudi Italije, izvira iz tega, da gre za države, ki imajo najmočnejše vojaške industrije. Povečevanje te zahteve po povečevanju obrambnih izdatkov pomenijo predvsem poskus za revitalizacijo industrije teh zgodovinsko najmočnejših, gospodarsko najmočnejših držav.

Sklicujoč se na to, anketo, ki je izšla danes, mislim, da lahko rečemo, da smo dobro zadeli tudi predloge sklepov, ki smo jih predlagali. Namreč, s prvim sklepom predlagamo Odboru za zunanjo politiko in Odboru za obrambo, da nasprotujeta predlogom o povečevanju obrambnih izdatkov hitreje, kot je trenutno planirano. Kar je, če to postavimo v ta kontekst, skladno z, dajmo temu reči, voljo ljudstva ali pa voljo ljudi. Vsaj sklicujoč se na to anketo, ki je bila izdana danes, kjer dajmo reči, da do 2 odstotka, kar je tudi trenutni plan naše države, imamo v bistvu podporo skoraj 70 odstotkov prebivalk in prebivalcev. Prav tako z enim od sklepov predlagamo, da se pozove Vlado, da v institucijah Nato pakta in Evropske unije zavzame za zmanjšanje načrtovanih izdatkov držav članic na največ eno in pol odstotka BDP. Kar je, mislim, da ima tudi neko večjo podporo v volivkah in volivcih, kot se drugače izkazuje pri sprejemanju tovrstnih odločitev. Seveda predlagamo z enim od sklepov tudi, da se kot predstavniki države, se pravi Vlada kot predstavnica države v mednarodnih institucijah predvsem v Natu in Evropski uniji zavzema bolj aktivno in direktno za začetek dialoga z Rusko federacijo s ciljem seveda sklenitve varnostnih sporazumov in zmanjšanja oboroženih sil in obsega oborožitvenih sistemov na evropski celini. To je zelo jasno sporočilo manj orožja je večji garant za varnost kot več orožja. Mislim, da tudi zgodovinsko, tisto, kar marsikdo rad poudarja, v bistvu antične, antične rečenice o tem, da če želimo živeti v miru, da se moramo pripravljati na vojno. Jaz bi tu rad poudaril in izpostavil, da so to vseeno bili časi, kjer ni bilo mednarodnega prava, kjer ni bilo mednarodnih konvencij, kjer ni bilo Združenih narodov in podobnih stvari, tako da, še enkrat, manj orožja je zelo verjetno, to si upam trditi, večja garancija za varnost kot več orožja in to seveda velja za vse vpletene stvari.

Kot zadnji, četrti sklep smo prvotno sicer predlagali, da bi ta odbor priporočil Državnemu zboru, da pred sprejetjem resolucije, obrambne resolucije skliče posvetovalni referendum. na kar so nas prijazno iz služb opozorili, da tak sklep ni dopusten. Zato smo ta sklep spremenili in v bistvu ga uskladili tudi z ostalimi koalicijskimi partnerji in bi se zdaj ta četrti sklep glasil: Odbor za zunanjo politiko in Odbor za obrambo predlagata Vladi Republike Slovenije, da se ob pripravi predloga za povečevanje javnih izdatkov za obrambne namene opravi široka in vključujoča javna razprava. Tisto kar trenutno spremljamo je pomanjkanje ne samo razprave, ampak tudi kakršnihkoli informacij. Vemo, da se pritiski iz Evropske unije in tudi Nata vrstijo in vršijo ekstremno hitro in tudi sunkovito, uradno pa ni država še sprejela stališč. Mislim pa, da je prav, da se o teh stvareh pogovarjamo, danes je prvi korak k temu, upam da bomo imeli še več teh priložnosti, ko bo tudi Vlada začela pripravljati dokument in bomo lahko predhodno, preden je tudi sprejet, se o tem javno in tudi iskreno pogovorili na različnih forumih. Predvsem pa moramo upoštevati ključno stvar in to je volja ljudi. Nenazadnje je Državni zbor tisti, ki bo sprejemal te dokumente in je tisti, ki mora po svoji, tudi, če želite, ustavni vlogi zastopati ljudi, ki so nas izvolili, pač predstavniki smo vseh, ne samo nekih manjših skupin volivk in volivcev, tako da to moramo sploh ob takšnih vprašanjih imeti v mislih. Tako da, to je naš okvir za današnjo razpravo, o tem bi radi opravili ta pogovor in seveda to stvar z maksimalno stopnjo transparentnosti priporočili Vladi, da naj skuša na podoben, podoben način to zadevo peljati. Ker še enkrat, bojim se, da bomo se znašli v situaciji, ko se bomo v Evropi oboroževali, zaradi tega tudi zadolževali in rezali na drugih področjih, medtem ko se bosta dve drugi, ko se bosta dve velesili za hrbtom pogovarjali o tem, kako najbolj kot v poslovnem svetu najboljše za obe strani razrešiti situacijo, kar pa lahko predstavlja, ja, varnost, nevarnost tudi za evropske države.

Hvala lepa.

Sedaj dajem besedo, sedaj dajem besedo državnemu sekretarju za nacionalno in mednarodno varnost v Kabinetu predsednika Vlade, gospodu Vojku Volku, izvolite.

Hvala. Spoštovani!

V tem trenutku je negotovost edina stalnica sveta v razmerah, ko kljub vsem prizadevanjem za mir v Ukrajini in v Gazi ni videti konca, se soočamo še s posledicami carinske in trgovinske vojne in se naše negotovosti samo še krepijo. Postavljajo se vprašanja, kako varna je še Evropa? Kako trden zaveznik Evrope so še ZDA? Je dejstvo, da se ZDA in Rusija o miru pogajata brez Ukrajine in brez Evrope, sprejemljivo za prihodnost Evrope in ali je prav, da Evropa krepi svojo obrambo in na kakšen način? Če pustimo ob strani, koliko so recimo grožnje po priključitvi Grenlandije resne, vemo vsaj to, da tega izključiti ni mogoče. Ali je to ugibanje šalo v primerjavi z dejstvom, da v Evropi že tri leta divja kruta vojna. Začela jo je Rusija z agresijo na Ukrajino in da je šlo za akt agresije, je s 141 glasovi za in 5 proti potrdila generalna skupščina Združenih narodov že 2. marca 2022 z resolucijo, berem ime resolucije, o zahtevi, da Rusija nemudoma konča z nezakonito uporabo nasilja in se iz Ukrajine takoj umakne. Kdo je glasoval proti? Belorusija, Severna Koreja, Eritreja, Sirija in Rusija. Če smo vse doslej ugotavljali, da je Evropa kot gospodarski velikan vendarle politični palček, ki ima zelo omejen vpliv na dogajanje v svetu in nima moči, da karkoli spremeni, in nam to seveda ni prav, potem je čas, da zdaj to spremenimo. Ampak najprej mora to storiti vsaka država posebej sama zase, sama poskrbeti za svojo varnost, za svojo obrambo in za svojo odpornost. Zato pripravljamo resolucijo o novih načinih obrambe, ki ima tri stebre, ki jih je predsednik Vlade že večkrat predstavil in tudi sam sem že govoril o njih. Gre za obrambo, varnost in odpornost - trojček, ki drži, ki naredi državo resnično odporno na vse, na vse vrste ogrožanj naravna, ki smo jih že bili deležni v izdatni meri, požari in poplave, in človeška ogrožanja, ki ni samo vojna, ampak so tudi množične migracije in terorizem, ki se lahko zgodijo vsak hip, še posebej na tem koncu Evrope, v katerem živimo mi in nam spomin na dogodke na Balkanu nikakor ni tuj. Ja, seveda je krepitev obrambe Slovenije tudi nabava orožja za Slovensko vojsko, nobenega dvoma o tem ni in ne more biti v skladu z našo Ustavo in v skladu z našo ureditvijo. Ni pa samo orožje obramba. Že sam vojak ni orožje, vojak je človek. Potem so tu še vojašnice, skladišča, transportna sredstva, sanitetna, sanitetne enote, kibernetska zaščita, logistika, vse to ni orožje pa je del vojske in obrambe. Medtem ko smo varnost in odpornost, nekateri kolegi, ki tukaj sedijo za to mizo, se tega dobro spomnijo, smo podedovali in v dobri kondiciji imamo še po prejšnji državi, govorim o vseh stvareh, ki so od civilne zaščite do gasilstva. In na to smo lahko ponosni, ker tudi raziskave Eurobarometra kažejo, da so Slovenci med ljudmi, ki so najbolj pripravljeni na kakršnakoli ogrožanja in krizne razmere in ki najbolj zaupajo svoji civilni zaščiti. Tu smo v skupini skupaj s Skandinavci in imamo zelo visoko podporo pri ljudeh za vse to. Dilema glede orožja v Sloveniji ni nova. Jaz se spomnim še iz svojega življenja, ne tako dolgo nazaj, ob prelomu zgodovine v za nas v usodnem letu 1991. Februarja 1991 je del slovenske politike podpisal in v javnost poslal deklaracijo za mir. Imela je dobre namene. Preprečila naj bi nadaljnje oboroževanje v Sloveniji in Jugoslaviji, k čemur bi Slovenija prispevala kot miroljubna država. Potem pa citiram: brez vojske in vojaške industrije. In prav to slednje je bila huda strateška hiba deklaracije, zdrs za zgodovino naroda, ki je najtežje trenutke zgodovine prestal izključno zaradi svojega poguma in uporništva. Plemenite iluzije in mirovništva umrejo 25. junija 1991, ko jih pri gazijo tanki jugoslovanske vojske. In že prvi dan vojne nas je Predsedstvo Republike Slovenije s predsednikom Milanom Kučanom pozvalo, naj ubranimo domovino pred agresijo jugoslovanske vojske. Citiram Predsedstvo Republike Slovenije citiram: "Ukazalo je Teritorialni obrambi Slovenije, da, če bo potrebno, zavaruje suverenost tudi z orožjem, da zavaruje objekte in komunikacije, ki so osnovnega pomena za življenje ljudi v republiki in za zavarovanje naše svobode". Poziv smo spoštovali, našo svobodo ubranili z orožjem. Imeli smo soglasje, imeli smo enotnost in dobili smo državo in jo imamo še danes. Na nek način smo danes v podobni dilemi. Vsi smo za mir, nismo pa vsi mirovniki in razlika ni majhna. Kaj bi bilo, če bi se zavezniki odrekli oboroženemu uporu zoper Hitlerja? Pa bi se lahko: Angležem, Francozom niso hoteli nič hudega, nas so pa hoteli iztrebiti kot narod. Kaj bi bilo, če bi bili partizani, mirovniki? Mnogi ne verjamejo, da Rusija danes ogroža varnost Slovenije. Prav. A če si Rusija uspe podrediti Ukrajino, pa vam povem, da ne bo več varen nihče: ne Grenlandija pred ZDA ne Slovenija pred skupinami katere od sosed, ki je prepričana, da je kakšen kos našega ozemlja zgodovinsko pripada. Pa vam jih lahko naštejem, ampak sem prepričan, da vsi veste, katere koščke si želijo naši sosedje od zahoda preko severa pa še posebej do vzhoda. Ta vzhodni sosed še posebej ves čas jamra, kako nepravična je triminonska pogodba, po kateri so izgubili Prekmurje. In veste, kaj je počel Hitler pred vojno, ves čas? Stokal je nad nepravičnim mirom in nad krivičnim mirom za Nemčijo. Rusija lahko to minuto, to čas, ko govorimo, prekine svojo agresijo na Ukrajino in izpolni poziv Generalne skupščine iz 2. Marca 2022, ta hip in doseže premirje. In potem bo tisto, kar si gospod Vatovec želi, nastopila diplomacija in ta čas, ko ljudje na fronti ne bodo več umirali, se bomo pogajali o tem, kako naj izgleda mir trajen, pa če že pravičen ne bo, naj bo vsaj trajen, pa nekakšen mir. Ampak ne, Rusija ne posluša nikogar in ne prekine napada niti takrat, kadar pogajalci zasedijo za mizo v rojen, niti takrat. Zato naj vse pozive za mir je treba nasloviti na Moskvo, jih ni treba, naslavljati na slovensko vlado, na agresorja je treba nasloviti. Spoštovani, kmalu bomo praznovali dan upora zoper okupatorja, 27. aprila. Čez mesec dni pa bomo proslavljali dan zmage, 80. obletnico zmage nad fašizmom in nacizmom, nad okupatorji, ki so nas hoteli iztrebiti, a smo se uprli in jih premagali. Hvala.

Hvala lepa.

Sedaj dajem besedo državnemu sekretarju na Ministrstvu za obrambo, gospodu Boštjanu Pavlinu, izvolite.

Lepo pozdravljeni. Najlepša hvala za besedo.

Naj kar na začetku povzamem v enem stavku, da na Ministrstvu za obrambo že ves čas delamo maksimalno, kar je v naši moči, za to, da ohranjamo mir in doma in v tujini. In da si najbolj vsak vojak, kadarkoli in tudi tisti pripadniki Slovenske vojske, ki danes na operacijah v podporo miru delujejo in se angažirajo, si najbolj želijo mir, zagotovo oni prvo.

Svojo predstavitev bi povezal v nekaj točk. In sicer najprej bi rad izpostavil, da povečanje obrambnih izdatkov ni posledica raznih aktivnosti Nata in predsednikov držav, ampak je predvsem posledica grožnje, ki se danes poraja v svetu in vseh teh različnih groženj, ki so naše realne. Drugo, postavila se je čudna paradigma že vrsto let, ki pravi, da moramo v Sloveniji dajati sredstva, finančna sredstva za Nato. A veste, to ne drži. To je nekaj, kar smo sami žal narobe spesnili že pred mnogo leti. Slovenija ne daje nič v Bruselj, Slovenija ne daje nič v London, nič v New York. Slovenija daje sredstva za to, da zagotavlja pripadnikom Slovenske vojske in tudi drugim strukturam, ki skrbijo torej za vojaško obrambo in za civilno obrambo, da skrbijo za to, da so te strukture pripravljene kadarkoli delovati. Delovati v miru, delovati v pomoč državljanom pri naravnih in drugih nesrečah, delovati v raznih kriznih situacijah, kot je bil recimo covid, delovati v poplavah in hkrati so pripravljeni delovati tudi v primeru vojne. In definitivno braniti celovitost, neodvisnost Republike Slovenije. Res pa je, da v Nato dokumentih tudi to piše in da je 3. člen Nato pogodbe tudi namenjen temu, da mora vsaka država poskrbeti za svojo lastno varnost. Vsekakor pa, vsekakor pa ne pošiljamo denarja nikamor v tujino, gre za slovenske vojake, ki bodo branili to državo, ta parlament, naše otroke in naše starše. Povišanje obrambnih izdatkov bo pomenilo povečanje odpornosti države, povečanje odpornosti, ki smo jo zelo natančno preučili, našo odpornost v lanskem letu in to je eden od ključnih segmentov. Hkrati pa bo povečanje obrambnih izdatkov pomenilo tudi nakup orožja in oborožitvenih sistemov, ki so potrebni za to, da se bo ta država lahko branila, če bi do tega kadarkoli prišlo. Na ministrstvu za obrambo smo v zadnjih treh letih zelo intenzivno izvedli obrambno reformo, lahko rečem, ki je danes že dokaj proti koncu in s tem, s to obrambno reformo smo državljanom Republike Slovenije zagotovili bistveno večjo varnost. In zagotovo vse javnomnenjske raziskave nam dajo nek pogled in nek podatek, ki je predvsem odvisen na kakšen način postavimo vprašanje in na kakšen način državljane soočimo z vprašanjem. Jaz sem prepričan, da če državljane vprašamo ali si želijo, da bo ta država še naprej varna in da bodo vsi segmenti nacionalno varnostnega sistema izvajali svojo nalogo tako kot je predvideno v Ustavi in v zakonu. In sem prepričan, da si državljani to želijo, tako kot si želijo, da bi se ustavilo mladostniško nasilje, ki se dogaja v šolah. Ravno tako sem prepričan, da si želijo, da je Slovenska vojska odzivna kadarkoli jo v tej državi potrebujemo. Seveda, danes v svetu se odvija vrsto vojn. Ena izmed njih je ta, ki je najbolj grozna in je le eno državo stran, torej vojna v Ukrajini. Zelo intenzivno se izvaja hibridna vojna. Hibridna vojna, ki danes temelji na dezinformacijah, na kibernetskih napadih, na ekonomskih vpadih na, v obliki lastništvih in tako naprej. Hkrati divja trgovinska vojna, kot ste že sami omenili. In seveda poleg vsega imamo v naši, ne bližini, v naši bližini nemirni Balkan, ki lahko v katerem koli trenutku postane tisto, kar je bil pred nekaj leti. Vse to so dejstva, ki zahtevajo od ministrstva za obrambo, tako kot tudi naslavlja naše ime našega ministrstva, da izvedemo nalogo, ki nam je zaupana skladno z zakonodajo in Ustavo. V lanskem letu smo na Ministrstvu za obrambo pripravili, vodili in izvedli največjo vajo v Sloveniji od njenega obstoja. Ta vaja je bila dejansko stresni test države. Ta vaja je preverila in sposobnost Slovenske vojske za izvajanje njihovih nalog. Vaja je ugotovila, kako smo se sposobni zagotavljati neprekinjenost delovanja oblasti in hkrati ugotovila, kako je odporna naša družba, kako je s preživetjem prebivalstva in našega gospodarstva. Ugotovili smo vrsto stvari, ki jih je potrebno odpraviti. Zato je Vlada sprejela akcijski načrt. Akcijski načrt v katerem smo zelo jasno opredelili kaj so naloge. In tudi tukaj bodo nastali finančni stroški in tudi ti finančni stroški bodo padli v obrambne izdatke, ki jih bomo, ki jih bomo morali povečati in na osnovi tega bomo tudi na teh področjih bistveno prej dvignili odpornost Slovenije. In vi veste, da smo mi danes z obrambnimi izdatki res na repu vseh držav in lahko vam zatrdim, da se obrambni izdatki morajo povečati, zato da bi lahko dosegli tiste naloge, ki so pred nami zadane. In če pogledate države, ki niso v Nato skupnosti, v Nato zavezništvu, boste videli, da te države dajo še bistveno več. Če pogledate, koliko finančnih sredstev namenja Avstrija ali pa Švica za obrambo, kakšne oborožitvene sisteme kupuje, koliko oklepnih vozil imajo, kakšna letala kupujejo, boste videli, da biti ne v zavezništvu Nata pomeni bistveno večji strošek. Za tiste, ki mislite, da je recimo država Jugoslavija, v svojih časih za svojo varnost, imela majhne finančne stroške; v Jugoslaviji je bilo med, med 4,5 in 10 procentov sredstev BDP za oboroževanje in za nacionalno varnostni sistem. Bistveno, bistveno več. In veliko tega, veliko teh sredstev je v tisti državi šlo seveda tudi na Slovenijo kot verjetno največji plačnici v finančni proračun.

In ko govorimo in ko govorimo o tej široki varnosti in povečanju obrambnih izdatkov, naj povem tudi to, da na Ministrstvu za obrambo tukaj v te obrambne izdatke štejemo tudi vsoto sredstev za kibernetsko varnost. Naj povemo, da so tukaj da je Vlada sprejela sklep o povečanju bolnišničnih kapacitet za zdravstvo, ki bo seveda Ministrstvo za obrambo potrebno v izrednih razmerah ali pa nebodisiga v vojni, ampak seveda bodo te kapacitete lahko drugače koriščene v programih Ministrstva za zdravje. Da smo, da sta minister in ministrica za obrambo in infrastrukturo formirala delovno skupino, ki bo opredelila strateške infrastrukturne objekte, ki se bodo v dvonamenski rabi, tako kot ta pojem zelo radi uporabljamo, lahko uporabljali, lahko uporabljali torej tudi za prebivalce, državljane Republike Slovenije.

Vsi vi se spomnite, se spomnimo, kako je pred leti v Zagrebu neko noč padel dol brezpilotni letalnik. Če bi padel danes dol v Ljubljani, bi bilo vrsto vprašanj danes tukaj, zakaj ga nismo uspeli pravočasno zaznati in zakaj ga nismo uspeli, zakaj ga nismo uspeli pravočasno prestresti. In če bi vam zdaj na kratko izračunal, koliko oklepnih vozil s protiletalskim sistemom bi bilo za to potrebno, sem prepričan, da bi se jim vi in državljani Republike Slovenije strinjali, da moramo zaščititi naše šole, da moramo zaščititi naše bolnice, da moramo zaščititi naša mesta, naše energetske objekte, torej, da moramo zaščititi nuklearko Krško in še marsikaj drugega. In za vse to in za vse to je potrebno zagotoviti finančna sredstva, pridobiti kadre, jih pravočasno usposobiti, za to, da bomo za to, da bomo bili na kakršnekoli izzive v vsakem trenutku pripravljeni.

Rusija se pripravlja, kakorkoli, pravite, da Rusija ni grožnja. Rusija se je pripravljala na to, da bo naslednjo, v naslednjem letu imela bistveno več svojih vojakov, preko dva milijona. Je v vojni ekonomiji, to pomeni, da zelo intenzivno, kljub izvajanju vseh aktivnosti na fronti, zelo intenzivno polni svoja skladišča, izgrajuje dodatne oborožitvene sisteme in dela zaloge artificij. Meni ne deluje to mirovniško. Kakorkoli, naj poudarim še enkrat na koncu, da finančna sredstva, že današnja Ministrstva za obrambo so namenjena ne samo razvoju orožja in nakupu oborožitvenih sistemov, ampak namenjena torej zagotovitvi vsega, kar potrebuje Slovenska vojska za njihovo delovanje, namenjena pa ravno tako za preživetje prebivalstva in gospodarstva, kar prikaže v vsakem trenutku. In dajte se spomniti v tistem delu poplav lanskega leta oziroma predlani, ko so ljudje na strehah klicali, da ii potrebovali pomoč. So slovenski piloti odlično usposobljeni, odlično usposobljeni slovenski piloti z zmogljivimi sredstvi lahko rešili ta življenja. In vsekakor je Slovenska vojska namenjena državljanom Republike Slovenije in naši državi. In to je bistveno sporočilo, ki ga morajo Slovenci vedeti in vsa sredstva, ki bodo dodana, bodo bila tudi v ta namen koriščena. Hvala.

Hvala lepa.

Besedo dajem državni sekretarki na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, doktor Meliti Gabrič, izvolite.

Spoštovana oba predsednika, predsedujoča, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani vsi prisotni!

Naj začnem s splošno opombo, ampak hkrati tudi zelo pomembno pripombo. Temeljna naloga te države in zunanje politike je zagotavljanje lastne varnosti in obrambe, odpornosti, varnosti državljank in državljanov, njihove blaginje in gospodarskega razvoja. Slovenija je od osamosvojitve uživala varno in stabilno okolje, kar ji je omogočilo gospodarski razvoj in blaginjo tudi zaradi članstva v evroatlantskih povezavah. Nedavno sprejeta nova zunanjepolitična strategija odraža spremembe v mednarodno politično varnostnem okolju. Med temeljna načela uvršča varnost in opredeljuje vlogo Slovenije na mednarodnem področju, tudi z evroatlantsko dimenzijo s posebnim poudarkom na delovanju države v Natu in v okviru evroatlantske varnosti. Lani marca smo obeležili 20. obletnico članstva Slovenije v Natu in Evropski uniji. Pri tem smo se spomnili na okoliščine in razloge, ki so oblikovali politično soglasje, da je temeljni okvir zagotavljanja nacionalne varnosti članstvo v Zvezi Nato. Politično soglasje, da je članstvo Slovenije v Natu ustrezen način zagotavljanja nacionalne varnosti, je bilo potrjeno v državnem zboru Republike Slovenije pred več kot 30 leti. Za članstvo v Natu smo se z veliko večino odločili na referendumu leta 2003.

Ruska agresija na Ukrajino, ki traja že tri leta, spopadi na Bližnjem vzhodu, s potencialom razrešitve, razširitve na celotno regijo, največje število konfliktov v svetu po koncu druge svetovne vojne, transnacionalne grožnje, dnevni kibernetski napadi in hibridne grožnje, dezinformacije, erozija multilateralizma in na pravilih temelječega reda so grožnja varnosti Slovenije ter evropski in evroatlantski varnosti. V medsebojno povezanem in soodvisnem svetu si nobena država varnosti ne more zagotavljati sama. Nastanek in obstoj tako Nata kot tudi Evropske unije sta izraz razumevanja, da smo varnejši skupaj z zaveznicami in partnerkami, s katerimi delimo iste vrednote. Te vrednote pa so demokracija, vladavina prava, in človekove pravice. Stališče Slovenije od začetka je, da pristop k evroatlantskim integracijam krepi stabilnost, varnost, sodelovanje in razvoj. Vključitev Finske in Švedske v NATO, nepredstavljiva pred rusko agresijo na Ukrajino, potrjuje, da mir in varnost nista samoumevna in da države vidijo članstvo v zavezništvu kot garancijo za svojo lastno varnost. NATO projicira stabilnost tudi navzven. Z operacijo v podporo miru in stabilnosti na Zahodnem Balkanu ostaja pomemben dejavnik za stabilnost celotne regije in s tem tudi za neposredne interese Slovenije. Kot člani teh povezav uživamo kolektivno varnost, obrambo in odpornost, to tudi pomeni, da prispevamo in da moramo prispevati h kolektivni varnosti, obrambi in odpornosti z izpolnjevanjem sprejetih zavez. Te zaveze niso nič novega, z njihovim izpolnjevanjem zaostajamo že vrsto let. Prav tako potreba po krepitvi evropske obrambe in varnosti ni nekaj novega. Pogajanja o novih zavezah se šele začenjajo, dejstvo pa je, da smo na vrhu Nata v Vilni pred tremi leti že potrdili zavezo, da moramo namenjati za obrambo vsaj 2 odstotka BDP-ja - večina zaveznic to že dosega. Izpolnjevanje zavez, ki smo jih sprejeli in h katerim smo se zavezali, vpliva tudi na verodostojnost naše zunanje politike.

Naj zaključim z v začetku omenjeno novo zunanjepolitično strategijo. Strategija omenja, da bo Slovenija posebno pozornost namenjala novim gospodarskim področjem in priložnostim kot so nove in napredne tehnologije, kibernetska varnost, vesoljske tehnologije in obrambna industrija. NATO združuje najbolj razvite države in je tudi platforma za posvetovanje med zaveznicami na področju razvoja in uporabe novih tehnologij na prej omenjenih področjih. Članstvo v Natu tako omogoča lažje sodelovanje in vključevanje slovenskih podjetij in raziskovalcev v te procese tudi na področju razvoja tehnologij za dvojno rabo, kar prispeva h krepitvi nacionalne odpornosti. Hvala za pozornost.