Lep večer! Spoštovani kolegice poslanke in poslanci, ostali vabljeni.

Pričenjamo 46. nujno sejo Odbora Državnega zbora za zdravstvo, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena in drugega odstavka 48. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščam, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji člani odbora, in sicer poslanka Iva Dimic Felice Ziza, Zvonko Černač, magister Karmen Furman, Jožef Jelen in poslanka Jelka Godec. Medtem kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo: doktor Tatjana Greif, ki nadomešča poslanko Natašo Sukič in poslanec Branko Zlobko, ki nadomešča poslanko Vero Granfol.

Ker do pričetka seje ni bilo predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo kar na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, ki se glasi ZAHTEVA DRŽAVNEGA SVETA ZA PONOVNO ODLOČANJE DRŽAVNEGA ZBORA O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZDRAVSTVENI DEJAVNOSTI, ki jo je Državnemu zboru v obravnavo predložil Državni svet 9. aprila 2025 in je tudi objavljena na spletnih straneh Državnega zbora.

16. aprila 2025 ste prejeli tudi mnenje Vlade o zahtevi Državnega sveta.

K tej točki so bili vabljeni predstavniki Državnega sveta in Ministrstva za zdravje.

Naj še preberem uvodno pojasnilo, in sicer Državni svet je na 17. redni seji, 9. aprila 2025, ob obravnavi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ga je Državni zbor sprejel na 99. izredni seji, 2. aprila 2025, na podlagi 3. alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije sprejel zahtevo, da Državni zbor o navedenem zakonu ponovno odloča. Zahteva Državnega sveta je bila Odboru za zdravstvo posredovana v mnenje na podlagi 147. člena Poslovnika Državnega zbora.

Sedaj prehajamo kar na obravnavo zahteve Državnega sveta, zato kar dajem besedo predstavniku Državnega sveta za obrazložitev zahteve magistru Marku Zidanšku, državnemu svetniku.

Izvolite.

Hvala lepa.

Spoštovana predsedujoča odboru, poslanke in poslanci, predstavniki Vlade in seveda ostali prisotni!

Kot povedano, je Državni svet zahtevo za ponovno odločanje Državnega zbora o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti sprejel na 17. izredni seji, 9. 4. 2025. Državni svet pri tem ugotavlja, da gre za enega od ključnih zakonov iz napovedane širše reforme zdravstvenega sistema, saj se že od faze njegove priprave bistveno deljena mnenja tako stroke kot širše javnosti glede primernosti njegove vsebine.

V okviru zakonodajnega postopka se z vsebino predloga zakona poseglo s številnimi amandmaji. Večkrat tudi popolnoma na kontradiktoren način. Slednje kaže na že v osnovi neustrezno pripravljen in neusklajen predlog zakona, kar je bilo razvidno tudi iz številnih pripomb strokovne in pa seveda druge zainteresirane javnosti. V fazi priprave dopolnjenega predloga zakona. na tem matičnem delovnem telesu Državnega zbora so bili spremenjeni skorajda vsi členi predloga zakona, pri čemer pa se ni v celoti upoštevalo obsežnih pripomb Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, predvsem glede neskladja posameznih predloženih rešitev z Ustavo Republike Slovenije in pripomb ter opozoril stroke. Državni svet pri tem ugotavlja, da zakon ne uvaja ukrepov, ki bi vodili do skrajšanja čakalnih dob, čemur pritrjuje tudi sam predlagatelj. Prav tako ne vodi do boljšega dostopa do zdravstvenih storitev ampak ravno nasprotno. Zelo občutljiv in kompleksen sistem uvaja obsežne spremembe in omejitve, ki bodo močno vplivale na delo zdravstvenih delavcev ter sodelavcev in delovanje javnega zdravstvenega sistema, pri tem pa ne predvidi nobenih rešitev za težave, ki jih bodo povzročili sprejeti ukrepi, med drugim zmanjšanje števila obravnav pri koncesionarjih ali v čistem zasebnem delu izvajanja zdravstvene dejavnosti, ki se jih bo težko nadomestilo v okviru javnih zdravstvenih zavodov. Negativne posledice pa bodo pri tem občutili zlasti pacienti. Kot opozarja Zakonodajno-pravna služba državnega zbora, so spremembe in dopolnitve obstoječe zakonodaje tako obsežne, da bi bilo namesto novele zakona treba sprejeti nov zakon, kar bi bilo nujno tudi s pravno sistemskega vidika zaradi dosedanjih večkratnih zakonskih posegov na področje zdravstvene dejavnosti z interventnimi zakoni. Sprejeti zakon posega v pravno varnost in nepredvidljivost še povečuje, hkrati pa ni skladen z načeli pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije. Državni svet ugotavlja, da zakon posega v ustavne pravice in svoboščine, kot so prepoved diskriminacije in enakosti pred zakonom, pravico do zasebne lastnine, svobodo dela ter svobodne gospodarske pobude kar, kot je že opozorjeno, lahko vodi do poslabšanja stanja v okviru javnega zdravstvenega sistema v Sloveniji in posredno negativno vpliva na možnost uveljavljanja ustavne pravice do zdravstvenega varstva. Med drugim izpostavljamo 2. člen zakona, ki spreminja 3. člen veljavnega zakona in ki se nanaša na omejitve koncesionarjev glede uporabe presežkov prihodkov nad odhodki pridobljenimi iz koncesijske dejavnosti. Navedena odločba, po oceni Državnega sveta, predstavlja močan poseg v pravico do zasebne lastnine ter svobodne gospodarske pobude, pri čemer moramo opozoriti na odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2018, s katero je slednje razveljavilo drugo poved drugega odstavka 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, v kolikor ureja presežke prihodkov nad odhodki za izvajalce zdravstvene dejavnosti v okviru javne zdravstvene službe, ki so gospodarske družbe in zasebni zdravniki. Na to sta pred odločanjem v Državnem zboru opozorila poslance vladajoče koalicije, tudi resorna zdravstvena ministrica in finančni minister. Parlamentarna večina pa je opozorila prezrla in v tem zakonu sprejela rešitve, ki jim nasprotujeta ministra aktualne vlade.

Državni svet prav tako ocenjuje, da je neprimerna ureditev iz 8. člena zakona, v skladu s katero se odvzema pristojnost lokalnim skupnostim za določitev javne mreže na primarni ravni, ki jo bodo na to primorane zagotavljati brez kakršnegakoli vpliva na njeno vsebino, kar je nedopustno.

Opozarjamo tudi na to, da se bo na podlagi sprejetega zakona lahko zgodil velik nesmisel, da se bodo zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih lahko odločali za odpoved delovnega razmerja, se zaposlovali pri koncesionarjih ali čistih zasebnih izvajalcih zdravstvenih dejavnosti in se nato z javnimi zdravstvenimi zavodi sklepali pogodbe o sodelovanju.

Državni svet meni, da bi morala biti zdravstvena reforma v prvi vrsti namenjena pacientom s ciljem zagotavljanja enako dostopnega in neprekinjenega zdravstvenega varstva na podlagi obstoječih virov, finančnih, prostorskih, kadrovskih. In dalje, sprejeti zakon in pristopi aktualne Vlade k reševanju nastale situacije v zdravstvu, ki temeljijo na konfrontaciji z zdravniki, pa so v škodo tako zdravstvenemu sistemu kot zdravstvenim delavcem kot tudi pacientom. Vodijo namreč v nižanje zaupanja ljudi v zdravstveni sistem in vse, ki v njem delujejo.

Upoštevajoč vse navedeno, Državni svet ocenjuje, da je sprejeti zakon v več segmentih ustavno pravno sporen in da lahko povzroči večjo škodo javnemu zdravstvenemu sistemu v Sloveniji in predvsem pacientom. Iz navedenih razlogov vas pozivamo, da ob današnjem ponovnem odločanju ob sprejemu zakona slednjega ne podprete. Hvala lepa.

Sedaj dajem besedo predstavniku Ministrstva za zdravje, državnemu sekretarju Denisu Kordežu.

Izvolite.

Hvala za besedo, spoštovana predsednica.

Lepo pozdravljeni poslanke in poslanci, spoštovani svetnik!

Državni svet je 9. 4. 2025 pri obravnavi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ga je Državni zbor sprejel 2. 4., sprejel zahtevo, da Državni zbor o noveli zakona odloča ponovno. Državni svet opozarja, da so že od faze njegove priprave bistveno deljena mnenja, zlasti glede načina za dosego enega od zastavljenih ciljev predlagatelja, torej, da se jasno razmeji javno in tržno zdravstveno dejavnost. Prav tako pa opozarja na možen poseg v ustavne pravice in svoboščine.

Zdaj, res je, da novela zakona uvaja obsežne spremembe in dopolnitve veljavne ureditve zdravstvene dejavnosti, ki bi namesto predloga novele terjale predlog novega zakona. Vendar poudarja, da veljavni zakon ne zadošča več spremenjenim družbenim razmeram, je zastarel in mestoma zelo pomanjkljiv, zato je njegova novelacija nujna. Primeri tako imenovane razgradnje zdravstvenega sistema zaradi prehajanja zdravstvenega kadra iz javnega v zasebni del namreč izvirajo iz veljavnega zakona in ne novele zakona. Slednja namreč še ne velja in njeni učinki bodo v svoji polnosti zaživeli postopoma, kar vsem deležnikom v zdravstvu omogoča ustrezne prilagoditve. Poleg tega sprejeti zakon za razliko od veljavnega zelo jasno ureja delovanje javne zdravstvene službe in zdravstvene dejavnosti nasploh, predvsem pa je usmerjen v stabilno, nemoteno in trajno delovanje mreže javne zdravstvene dejavnosti. Omejevanje pogodbenega sodelovanja s podjetniki je namenjeno zagotavljanju večje transparentnosti poslovnega okolja, spodbujanju odgovornega poslovanja in izpolnjevanju davčnih obveznosti ter krepitvi zaupanja med in do poslovnih subjektov, pa tudi varovanju javnega interesa z namenom zaščite delavcev in seveda pacientov kot uporabnikov zdravstvenih storitev. To je še posebej pomembno v zdravstvu kot sektorju, kjer podjetniki opravljajo storitve, ki neposredno vplivajo na zdravje ljudi.

Glede velikega števila amandmajev k predlogu zakona Vlada pojasnjuje, da je intenzivno usklajevanje pripomb strokovne in druge zainteresirane javnosti potekalo tudi tekom zakonodajnega postopka, kar kaže na zahtevnost, pomembnost in relevantnost obravnavane materije. Prejete pripombe in tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe je predlagatelj amandmajev z vso resnostjo preučil in utemeljene pomisleke preko amandmajev tudi odpravil. Sprejeti zakon v posameznih segmentih res posega v nekatere ustavno zavarovane dobrine, Vendar Vlada ocenjuje, da vsi sprejeti ukrepi prestanejo tako imenovani strogi test sorazmernosti, saj z vidika ustavnosti zasledujejo stvarno upravičen cilj. Ukrepi so primerni, nujni in sorazmerni v ožjem smislu, kar pomeni, da so ustavno dopustni. Načelo sorazmernosti zagotavlja, da posegi v ustavne pravice ne presegajo potrebnega osebnega pravzaprav, se opravičujem, ukrepi so primerni, nujni in sorazmerno v ožjem smislu, kar pomeni, da so ustavno dopustni. Načelo sorazmernosti zagotavlja, da posegi v ustavne pravice ne presegajo potrebnega obsega za dosego legitimnega cilja in temu je sledil tudi zakonodajalec ob sprejemu tega zakona. Poudarja, da je javni interes oziroma javno zdravje in ustavno zagotovljena pravica do zdravstvenega varstva, ki je zagotovljena vsem prebivalcem Slovenije, prevlada nad posameznikovim zasebnim interesom. Država je namreč dolžna zagotoviti delujoč sistem zdravstvenega varstva, ki zagotavlja trajno, nemoteno in usklajeno delovanje javne zdravstvene službe. To pomeni, da so ukrepi sprejeti v javnem interesu in z namenom, da se zagotovi dostopnost in kakovost javnih zdravstvenih storitev za vse, kar je ključnega pomena za dobrobit družbe kot celote. Zakonodajalec je pri urejanju zdravstvene dejavnosti upošteval pravico do svobodne gospodarske pobude in tudi javni interes za zagotavljanje kakovostne in dostopne zdravstvene obravnave. Zakon nadalje določa, da morajo koncesionarji presežek prihodkov nad odhodki porabiti za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti. kar vključuje investicije v prostore, opremo, stroške usposabljanja, stalnega izpopolnjevanja ter plač zaposlenih ali tekoče stroške poslovanja, pri čemer velja poudariti, da je ta določba namenjena zagotavljanju, da se presežke porabi za izboljšanje kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave, kar je v primarnem interesu za paciente in javno zdravstvo.

V zahtevi Državnega sveta omenjena odločba Ustavnega sodišča se nanaša na preteklo ureditev, ki je bila razveljavljena zaradi neskladja z Ustavo. Ureditev v noveli zakona pa ima cilj, da se zagotovi skladnost z ustavnimi načeli in zaščiti javni interes. Novela zakona omogoča vključevanje zdravstvenih delavcev v program neprekinjenega zdravstvenega varstva tudi v sosednjih regijah z namenom, da se zagotovi enakomerna dostopnost zdravstvenih storitev in prepreči pomanjkanje kadra v določenih regijah, kar pomeni lažje in bolj učinkovito izvajanje neprekinjenega zdravstvenega varstva, ki je v interesu slehernega posameznika. Omejevanje koncesionarjev na posamezno regijo je namenjeno boljši organizaciji in nadzoru nad izvajanjem zdravstvenih storitev, izhaja pa iz upoštevanja javne mreže, ki bo določena v skladu z merili 4. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti in vezanosti na posamezno regijo. Neupoštevanje mej zdravstvene regije bi namreč onemogočalo učinkovito izvajanje javne mreže, zlasti v delu, ki se nanaša na popolnitev javne mreže preko podeljevanja koncesij. Kadar javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati opravljanja zdravstvene dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe oziroma če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev. Očitkom o razdvojenem mnenju strokovne in splošne javnosti tekom priprave novele zakona Vlada ne oporeka. Sprejeti zakon je ravno zaradi njegove reformne narave usmerjen v večjo regulacijo in bolj transparentnemu delovanju izvajalcev zdravstvene dejavnosti in je kot tak pričakovano deležen različnih mnenj in odzivov javnih in zasebnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Vendar Vlada meni, da je ravno to pokazatelj, da je ta zakon nujno potreben za izboljšanje zdravstvenega sistema in ureditev dalj časa spornih vprašanj.

Različna mnenja in odzivi so naravni del procesa, ki kažejo na pomembnost in vpliv sprejetih sprememb. Prav tako ne drži, da novela zakona odvzema pristojnost samoupravnim lokalnim skupnostim, temveč jih vključuje v proces priprave javne mreže. Kot celote. Še vedno pa so lokalne skupnosti ključne pri zagotavljanju zdravstvenih storitev na primarni ravni. Novela zakona namreč določa možnost državne intervencije na primarni ravni zdravstvene dejavnosti le v izjemnih primerih, ko gre na primer za zagotavljanje osnovne zdravstvene dejavnosti na območju ne sosednjih samoupravnih lokalnih skupnosti.

Vlada poudarja, da so rešitve sprejetega zakona neposredno usmerjene k zagotavljanju učinkovitega in enakopravnega dostopa do zdravstvenega varstva ter trajnemu, usklajenemu in nemotenemu zagotavljanju javnih zdravstvenih storitev. Ukrepi, ki jih prinaša sprejeti zakon, so namenjeni dejanskemu izboljšanju pogojev dela in transparentnemu delovanju sistema zdravstvene dejavnosti, zato ocenjujemo, da bo na tej podlagi okrepljeno delovanje javne mreže in javnih zdravstvenih zavodov, kot temeljnih oziroma primarnih nosilcev javne zdravstvene službe, kar je v interesu vseh, ne le države in samoupravnih lokalnih skupnosti, temveč tudi zdravstvenih delavcev, zdravstvenih sodelavcev, še zlasti pa pacientov kot ključnih deležnikov v sistemu zdravstvenega varstva prejemnikov zdravstvenih storitev, zaradi katerih je zdravstveni sistem v osnovi sploh vzpostavljen. Ob tem Vlada poudarja, da bo zakon ravno zaradi regulacije, ki jo uvaja oziroma krepi, dolgoročno prispeval k boljši kakovosti zdravstvenih storitev in večjemu zaupanju javnosti v zdravstveni sistem. Vlada nasprotuje tudi navedbam, da sprejeti ukrepi vodijo v zmanjšano dostopnost do zdravstvenih storitev. Prav tako se ne strinja z izpostavljanjem, da sprejeti zakon ne ureja čakalnih dob. Primarno pojasnjuje, da področje čakalnih dob določa zakon, ki ureja pacientove pravice, in ne Zakon o zdravstveni dejavnosti. V tej zvezi pa še dodaja, da prav vsi sprejeti ukrepi vplivajo na večjo dostopnost do zdravstvenih storitev za prebivalstvo, saj so usmerjeni v bolj učinkovito, strokovno kakovostno in varno izvajanje javne zdravstvene službe. Med drugim se določa, širša obveznost vključevanja v program neprekinjenega zdravstvenega varstva za vse zdravstvene delavce v javni mreži z določeno mesečno minimalno obveznostjo, ki bo zagotavljala ustrezno delovanje urgentnih služb, nadalje pa se zahteva večja profesionalizacija vodenja in upravljanja javnih zdravstvenih zavodov s poudarkom na strokovni usposobljenosti in pa odsotnosti morebitnega nasprotja interesov vodstvenega kadra. Uvaja se obvezno merjenje, analiza in poročanje glede dnevnih delovnih obremenitev zaposlenih v javni mreži ter transparentno podeljevanje in izvajanje koncesij v zdravstveni dejavnosti. Glede opozoril Državnega sveta o povečanem prehajanju zdravstvenega kadra iz javnega v zasebni del Vlada pojasnjuje, da sprejeti zakon vsebuje varovalke, ki bodo preprečile, da bi se to dogajalo v takšnem obsegu kot sedaj. Zakon namreč izrecno določa, v katerih redkih primerih je dovoljeno sklepanje pogodb o zaposlitvi in podjemnih pogodb javnega zavoda z zdravstvenim delavcem, zaposlenim pri zasebnem izvajalcu zdravstvene dejavnosti ali pri koncesionarju, na primer pogodbe o zaposlitvi so dovoljene le, ko javni zavod nujno in začasno potrebuje dodatno strokovno pomoč za izvajanje specifičnih zdravstvenih storitev, ki jih ne more zagotoviti z obstoječim kadrom, podjemne pogodbe pa le za izvajanje občasnih ali začasnih nalog, ki so nujne za nemoteno delovanje javnega zavoda, na primer izvajanje posebnih projektov ali raziskav, ki zahtevajo specifično strokovno znanje. S tem, ko zakon podrobneje ureja vstopne pogoje v mrežo javne zdravstvene službe, krepi vlogo javnih zavodov, jasno razmejuje javno in tržno dejavnost ter podrobno naslavlja opravljanje zdravstvenih storitev v javni mreži in izven nje ter s tem povezano prehajanje zdravstvenega kadra. Sprejeti zakon torej uvaja omejitve glede dvojne prakse, da se prepreči preobremenjenost zdravstvenih delavcev in zagotovi kakovostna zdravstvena obravnava prepreči škodljive posledice očitanega napotovanja pacientov iz javnega v zasebni del in obratno, hkrati pa uvaja ukrepe v smeri zagotovitve transparentnega poslovanja vseh izvajalcev zdravstvene dejavnosti, tako javnih kot zasebnih.

Zakon o zdravstveni dejavnosti kot lex specialis regulira konkurenčno prepoved za zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce na način, da se prepreči nasprotje interesov in da se zagotovi, da se zdravstvene storitve izvajajo v skladu z najvišjimi strokovnimi standardi kakovostno in varno. Opravljanje zdravstvenih storitev izven javnega zavoda je zaposlenim dovoljeno, če izpolnjujejo točno določene pogoje, ki se nanašajo na njihovo delo v javnem zavodu. Predmetna določba je torej v skladu z ustavnimi načeli in ne predstavlja nesorazmerne omejitve za zaposlene.

Glede na vse navedeno Vlada zaključuje, da sprejeti zakon na več mestih pomembno izboljšuje delovanje izvajalcev zdravstvene dejavnosti in s tem ključno prispeva k zagotavljanju večje dostopnosti, kakovosti, varnosti in učinkovitosti zdravstvenih storitev, kar bo pozitivno vplivalo na zdravje in dobrobit vseh prebivalcev Slovenije. Sprejem zakona je zagotovo korak v pravo smer, saj prinaša številne pozitivne in težko pričakovane spremembe, ki bodo izboljšale delovanje sistema zdravstvene dejavnosti in posledično javno zdravje v Sloveniji. Novela zakona namreč uvaja boljšo regulacijo, ki bo prispevala k večji transparentnosti in učinkovitosti delovanja javnih in zasebnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti ter omogočila ustreznejše varstvo pacientovih pravic. Vlada glede na navedeno Državnemu zboru predlaga, da ob ponovnem odločanju Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti podpre.

Hvala.

Hvala tudi vam.

Sedaj prehajamo na razpravo članic in članov odbora in dajem besedo najprej kolegu Dušanu Stojanoviču.

Izvolite.

Hvala lepa predsednica.

Spoštovani državni sekretar, spoštovani predstavnik Državnega sveta, spoštovane kolegice in kolegi!

Sem pravzaprav hvaležen državnemu sekretarju, da je že tako kar izčrpno pravzaprav ovrgel ali utemeljil razloge, ki so nas vodili pri sprejetju tega zakona. Je pa seveda žal politična realnost ta, da smo danes na tej seji se odborniki koalicijskih, kot vidimo, zbrali z razlogom ovreči veto, ki je bil sprejet s strani Državnega sveta in zakon ponovno potrditi. Jaz mislim, da je današnja razprava za to več kot zgolj tehnično, tehnični razmislek o primernosti tega zakona, ampak je eno, bi rekel, vrednotno odločanje o tem kam, v katero smer želimo? Slovensko zdravstvo pravzaprav peljati. Zavrnitev veta pomeni tudi, da kot zakonodajna veja oblasti prevzemamo odgovornost za usmeritve, ki jih potrebujemo za krepitev javnega zdravstva, za pregledno uporabo javnih zdravstvenih sredstev in seveda tudi za ureditev nekih razmerij na področju, kjer je predolgo vladala, bom rekel, siva cona, ampak kar precejšen nered za to pa tudi smo tu, kjer smo. Koalicijski poslanci se v vsem tem procesu nismo uklonili interesom interesnih skupin ali lobijev in smo ostali zavezani naši prvotni usmeritvi in odločitvi. In ta zakon je pravzaprav odgovor tudi na vprašanje, kakšno družbo si v resnici želimo, ali si želimo družbo solidarnosti, družbo enakopravnosti, ali je zdravje pravica ali je zdravje blago? Ali je človek v središču sistema ali bo sistem ostal podrejen dobičkarstvu. To so ta vprašanja, ki si jih s tem zakonom pravzaprav postavljamo. In odgovor na to je seveda jasen, zdravje ni blago, zdravje je pravica. In ta pravica pač ne more biti odvisna od bančnega računa ali plačilne sposobnosti nekega posameznika. In vsakdo vplačuje v našo zdravstveno blagajno, naša zdravstvena blagajna je skupna, delavec, upokojenec, podjetnik, zato imamo vsi pravico do dostopne in kakovostne obravnave. Noben prispevek tudi ni vreden več ali manj. Vsakdo je torej enako upravičen do pomoči, do dostojanstva in do zdravstvenega servisa.

Javni zdravstveni sistem, kot ga imamo v Sloveniji, seveda javni zdravstveni sistem, to ni floskula, mislim, da je to temelj naše solidarnosti, sistem, v katerem nihče ne bi smel ostati sam, ne otrok, ne starejši, ne bolan, zato si želimo zdrave družbe, zato vlagamo v preventivo, zgodnje odkrivanje bolezni, dolgoročno oskrbo in tudi dolgotrajno oskrbovanje tistih, ki so pač pomoči potrebni. Zasebni sistem žal deluje seveda po neki drugi logiki, logiki dobička. V njem je bolnik pač vir prihodka, več bolnikov, več storitev, več dobička. In mislim, da je ključna razlika med tema dvema sistemoma prav to, javni zdravstveni sistem si želi zdravih ljudi, zasebni zdravstveni sistem si načeloma želi več bolnih ljudi, ker sicer izgubi vir zaslužka. Zato seveda ni presenetljivo, da ta zakon, ki pač ureja razmerja med javnim in zasebnim sektorjem, povzroča seveda odpor. Ampak ta odpor prihaja, jaz mislim, s strani tistih, ki so si pač ta sistem že v preteklosti priredili in prilagodili sebi v prid. Mnogi nasprotniki širijo strah, da bodo zdravniki odšli v tujino, v zasebni sektor. V bistvu podatki temu ne pritrjujejo in jaz mislim, da je to ena velika manipulacija tudi s skrbmi zdravnikov in strahovi zdravnikov, pravzaprav tistih istih zdravnikov, ki jih ta sistem že tako dolgo pravzaprav zapostavlja. Kdor pa zapušča javni sistem, zaradi tega, ker uvajamo neko transparentnost, neko odgovornost, potem nam tak sam pojasnjuje zakaj je ta zakon v resnici potreben. Ta zakon je nujen in gre seveda z roko v roki z drugimi ukrepi, tudi s prenovo plačnega sistema, s konceptom digitalizacije, zmanjšanjem administrativnih bremen za zdravstveno osebje, z razbremenitvijo, skratka, gre pač za celovit pristop in vesel sem, da to naslavljamo tudi skozi zakonodajne postopke, številni posamezniki iz stroke podpirajo ta zakon, ker si pač želijo sistema kjer res šteje strokovnost in ne dobiček. To so zdravniki, ki jih poznam, ki delajo v javnem sektorju in mislim, da celo zdravniška zbornica je večkrat že prej podprla tudi prizadevanja za to, da se uredi ali pa vpelje sistem brez vpliva nekih profitnih interesov, skratka, kjer bi obveljala strokovnost, kjer bi veljala tudi načelnost. In prav to počnemo.

In tudi podpora javnosti, ki jo vidimo v zadnjih mesecih, je pri tem zelo izrazita in seveda tudi ta podpora javnosti nas dodatno opogumlja, da smo na pravi poti. Jaz mislim, da urejene razmere pomenijo tudi povrnitev ugleda zdravstveni stroki, ki je pač zdaj v nekem zadnjem obdobju dobila občutek, da ugled v javnosti pada. Jaz mislim, da boljši bodo pogoji dela, več spoštovanja in zaupanja bo do sistema, do zaposlenih, tudi s strani pacientov.

Čakalne dobe, ki jih v resnici ta zakon ne direktno naslavlja, so zagotovo posledica tudi vrste celega obdobja preusmerjanja pacientov tudi v zasebni sektor, kar smo tudi slišali prej, in seveda se že krajšajo, še posebej na diagnostičnem področju in pri prvi obravnavi, ti podatki obstajajo, in jih na naših odborih večkrat tudi delimo, to niso samo statistike. To v resnici pomeni, da ljudje pridejo prej do obravnave in do pomoči. Zato jaz res težko razumem, zakaj bi nekdo nasprotoval nekemu zakonu, ki uvaja več preglednosti, več odgovornosti in več zaščite za paciente. To ni v prvi vrsti zakon za izvajalce, seveda je zakon za izvajalce, ki vpeljuje nek red, ampak to je pravzaprav zakon namenjen pacientom, ki bodo v urejenem sistemu tudi deležni boljše in bolj kakovostne obravnave.

Vložili smo številne amandmaje, prisluhnili smo stroki, prisluhnili smo civilni družbi, prisluhnili smo tudi sindikatom. In vsak amandma je bil obravnavan z veliko mero pozornosti in tudi z namenom, da bi ta zakon čim bolje izrazil javni interes, je bil to postopek, vsaj kolikor smo ga mi doživljali kot člani odbora in tudi koalicijski poslanci, ki smo se srečevali s temi skupinami, je bil to postopek v duhu dialoga, ne nekega vsiljevanja. Ves čas smo seveda tudi, pa smo ohranjali eno trdno načelo, da morajo pač javna sredstva služiti javnemu interesu in ne zasebnim profitom.

Jaz obžalujem, da se tem pritiskom ni uspel izogniti Državni svet, da je veto postal neko politično orodje, ne korektiv. Ni prvič sicer, da je uporabljen za zaščito ali pa v prid interesnim skupinam, tudi najbrž zadnjič ne v tem sklicu. Kritike iz civilne družbe so bile do odločitve Državnega sveta zelo ostre, veto so označili za sabotažo reforme in izdajo interesov pacientov nekatera združenja ali pa civilna združenja. Tudi pravna stroka opozarja, da suspenzivni veto ni namenjen političnim obračunavanjem ali pritiskom, ampak bi moral biti namenjen vsebinski presoji. Saj na nek način ta vsebinska presoja vendarle obstaja. Jaz mislim, da je pa, vsaj kar se nas, koalicijskih poslancev tiče, vsebina tega zakona jasna. Ta zakon vzpostavlja ureditev v nekem sistemu, ki je bil predolgo brez ali slabo nadziran. Očitki o domnevni protiustavnosti zakona, jaz mislim, da bo tem trditvam potrebno jasno in enoznačno tudi odgovoriti, kar pričakujem tudi v nadaljevanju, še posebej, če bo zakon podvržen tudi ustavni presoji. Argument, da je zakon protiustaven, ker onemogoča gospodarsko pobudo, to smo mnogokrat slišali tudi na teh naših odborih. Jaz se vprašam pri tem, kakšna gospodarska pobuda je število obolelih ali čakajočih na poseg, kakšna gospodarska pobuda je preusmerjanje pacientov v zasebne ambulante, novačenje in pridobivanje potrošnikov, o tem govorimo, o gospodarski pobudi. Kakšna gospodarska pobuda je. Število umrlih zaradi ne pravočasne obravnave? Ta zakon ureja delo v javnem zdravstvenem sistemu, kjer gre za uporabo javnih davkoplačevalskih sredstev in seveda ne omejuje zasebne pobude, ampak določa pogoje, pod katerimi bo lahko nekdo iz zasebnega sektorja sodeloval v tem javnem sistemu in v tem javnem sektorju. Tudi koncesionarji prejemajo javna sredstva in zato seveda za njih upravičeno veljajo dodatna pravila. Zasebniki, ki pa delujejo na samoplačniškem trgu pa pravzaprav sploh niso predmet teh zakonskih predlogov, ker so pač njihova pravila definirana drugje, je opozorila, da bi zakon zmanjšanje možnosti za delo zdravnikov v zasebnem sektorju lahko privedel do manjše dostopnosti storitev, kar bi po mnenju zagovornikov te trditve tudi nekako kršilo ustavno pravico do zdravstvenega varstva, tudi ne pijejo najbolj vode. Pravica do zdravstva iz 51. člena naše ustave namreč pomeni pravico do javno organiziranega zdravstvenega varstva, ki mora biti vsem dostopno, kakovostno in pravično, in do javnega, torej ne do zasebnega urejenega zdravstva, ker naslednja država pač nima nekega vpliva, niti tega v resnici ne dolguje davkoplačevalcem. Urejati zasebni trg na katerem koli področju, zdravstvenem ali pa na kakšnem drugem. To pa je tista tržna pobuda. Prav zato je treba pač urediti ta razmerja, ki izkrivljajo ta trg dela v zdravstvenem sistemu, torej povzročajo te anomalije. Tudi tujina nas uči, nenazadnje Združene države Amerike imajo najdražji, najbogatejši zdravstveni sistem, pa vendarle milijoni nimajo dostopa do zdravnika. V Veliki Britaniji je privatizacija ali pa delna privatizacija nacionalne zdravstvene mreže, nacionalne zdravstvene službe povzročila dolge čakalne vrste. Tudi tam zdaj zahtevajo ljudje vrnitev storitev pod javni nadzor. In ja, drži sicer zakon absolutno, seveda noben zakon ni popoln. Noben zakon, še posebej na tako kompleksnem področju, kot je zdravstvo, ne more zadovoljiti vseh. Ampak urejen sistem je, mislim, da tisto, česar si želijo pacienti. In jaz mislim, da je ta zakon korak v to smer in mislim, da to mnenje delim tudi z vsemi svojimi kolegi in kolegicami. To je seveda naš odgovor na razgradnjo sistema, ki se dogaja že desetletja, zato bomo v Poslanski skupini Svoboda zakon ponovno podprli zaradi bolnikov, zaradi zdravstvenega osebja in predvsem zaradi pravičnosti, ki si jo vsi državljani, vsi plačniki v našo zdravstveno blagajno tudi zaslužimo. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Sedaj dajem besedo magistri Bojani Muršič, izvolite.

Hvala lepa, predsednica za besedo.

Spoštovani državni sekretar, državni svetnik, kolegice in kolegi!

Bom bistveno krajša, kot je bil kolega pred mano, ki je že sicer vse skoraj povedal v bistvu. Danes ponovno govorimo o zakonu, kar smo seveda v koaliciji, kot je že povedal, pričakovali. Ne govorimo o eni izmed rutinskih novel. Danes govorimo o zakonu, ki si je drznil poseči v srž problema, torej zakon, ki bo naredil red, kjer je že dolga leta vladal kaos. Zakon, ki pove, da zdravstvo, naše zdravstvo, javno zdravstvo ni naprodaj. Socialni demokrati se zavedamo, da to ni majhen korak. Temu govorimo sistemska reforma in da spremembe bodo čutili vsi, tako vodstva zavodov, zdravniki, pacienti. In naj še enkrat pa tudi jasno povem, da to ni kazen za kogarkoli. Spremembe so edina pot, če želimo doseči in ohraniti dostopno, kakovostno in pošteno zdravstvo za vse. Zakaj navajam to? Ker končno, dovolj je bilo izgovorov, predolgo smo poslušali, to se ne da, ne da se urediti koncesij, ne da se preprečiti bega kadrov, ne da se ustvariti izčrpavanje sistema, ne da se ločiti javno od zasebnega. Ta zakon dokazuje, da se to da. Seveda pa na tem mestu mora obstajati dovolj velika politična volja. In kot smo pokazali že v prvem, drugem in tudi tretjem branju in tudi danes, ko bomo zavrnili ta veto, smo dokazali, da mi to politično voljo imamo.

In seveda, poslušali smo kar nekaj očitkov, da zakon uničuje zdravstvo. Ne. Ta zakon zame vzpostavlja pogoje, da zdravstvo preživi. Uničevanje zdravstva se dogaja danes, ko zdravniki, ki prehajajo iz javnega v zasebni sektor, pacienti čakajo mesece in mesece, leta in leta, ko se bolnišnice borijo za vsakega specialista, medtem ko pa se sistem prazni skozi stranska vrata. In ja, zakon ni napisan proti nikomur, še najmanj proti zdravnikom, da se, kar smo velikokrat slišali, temu ostro nasprotujem. Zakon je napisan za bolnike, za tiste, ki danes stojijo v vrstah, za tiste, ki iščejo odgovor, a naletijo na prazna, zaprta vrata. Zakon je napisan za tiste, ki nimajo poznanstev, ki nimajo denarja za zasebne storitve, imajo ustavno pravico do zdravstva. Čas je, da nehamo mežati, ko nekdo dopoldne dela v javnem sistemu in paciente pošilja popoldne v svoj zasebni zavod. In mislim, da je čas, da se ta krinka končno prekine in neha razkrajati javna zdravstvena mreža.

Govorili smo tudi, kar smo tudi slišali s strani državnega svetnika, da se ogroža svobodna podjetniška pobuda. Osebno menim, da temu ni tako. Zakon le postavlja meje, kjer je javni interes močnejši. Ker si želimo imeti zdravstvo za vse, potem pravice posameznika bodisi zdravnika ali koncesionarja ne morejo biti nad javno koristjo. Tukaj ne govorimo o ideološkem vprašanju, to je vprašanje poštenosti.

In ja, kot smo nekajkrat že danes slišali, ta zakon smo usklajevali mesece in mesece. Prisluhnili smo, vključevali smo, in tudi kolega je pred mano povedal, da je amandmajev bilo veliko. Ampak to je demokracija, to je odgovornost. Lahko bi sicer šli po kakršni koli lažji poti, žal te poti nismo izbrali, ker si Slovenija in slovenski pacienti zaslužijo več kot obliž, zaslužijo si zdravstvo, ki pa mora delovati.

Socialni demokrati imamo kljub temu grenak priokus, da v zakonodajnem postopku ni bil sprejet naš amandma, da bi še bolj okrepili zdravstveno mrežo in v glavnem vključili železniški zdravstveni dom, ki skrbi za 22 tisoč pacientov. Pacienti so sicer oziroma po sprejemu tega zakona bodo v negotovosti in s tem se seveda tvega, da se bo železniški dom spremenil v zasebnega ali samoplačniškega. Ob tem pa želim izpostaviti, da je to odgovornost na strani Ministrstva za zdravje. Kajti, Ministrstvo za zdravje je v razpravi povedalo, da bo naredilo vse, da do tega ne bo prišlo.

Ampak danes, bom rekla, ponovno glasujemo o zakonu, pa ne glasujemo le o zakonu, danes glasujemo o tem ali želimo zdravstvo v prihodnosti zdravstvo, ki bo temeljilo na solidarnosti, strokovnosti in integriteti, ali bomo še naprej branili sistem, kjer velja pravilo močnejšega, bogatejšega in bolje povezanega temu, absolutno ne. Seveda, zakon bom ponovno podprla, ker verjamem, da moramo nehati popravljati stvari z obliži in se končno odločiti za pravo zdravljenje. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Ugotavljam, da ni več razpravljavcev, zato zaključujem razpravo.

In prehajamo na glasovanje o naslednjem predlogu mnenja: Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti je ustrezen. Pri tem pa vas opozarjam, da mora za sprejem mnenja odbora na podlagi drugega odstavka 91. Člena Ustave Republike Slovenije v skladu s 84. členom in v povezavi s 56. členom Poslovnika Državnega zbora glasovati večina vseh članov odbora, in sicer je za sprejem mnenja potrebnih devet glasov ali več.

Želi kdo obrazložiti svoj glas? (Ne.) Ne, potem pa predlagam, da glasujemo.

Glasujemo. Ugotavljam, da je navzočih 10 poslank in poslancev, 10 jih je glasovalo za predlagano mnenje, nihče ni bil proti.

(Za je glasovalo 10.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je mnenje sprejeto.

Za poročevalca odbora predlaga magistra Deana Premika, podpredsednika odbora. Ali kdo temu nasprotuje? (Ne.)

S tem zaključujem to točko dnevnega reda in 46. nujno sejo Odbora za zdravstvo.

Lep večer!