Spoštovani. Lepo pozdravljam vse člane in članice odbora ter vabljene in vse ostale prisotne.

Začenjam 58. nujno sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti člani odbora, in sicer poslanec Damijan Bezjak Zrim. Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastilom pa sodelujejo, in sicer poslanca Žana Mahniča nadomešča poslanec Zoran Mojškerc, poslanko Anjo Bah Žibert nadomešča poslanka Alenka Jeraj in pa poslanko Terezo Novak nadomešča poslanka Andreja Rajbenšu. Ker k dnevnemu redu ni bilo drugih predlogov za razširitev oziroma umik zadeve, je dnevni red tako določen s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O JAVNIH USLUŽBENCIH,

ki ga je v Državni zbor v obravnavo predložila Vlada in je bil dne 24. 2. 2025 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. Kot gradivo imamo na voljo še mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Komisije Državnega sveta za državne ureditve, zahtevo poslank in poslanskih skupin Svobode, SD in Levica zasklic nujne seje Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, mnenje Sodnega sveta k predlogu zakona, pripombe Združenja občin Slovenije k predlogu zakona, mnenje Združenja občin, mestnih občin Slovenije k predlogu zakona in pa mnenje Skupnosti občin Slovenije k predlogu zakona. K tej točki dnevnega reda so bili vabljeni: Ministrstvo za javno upravo, Državni svet in pa Zakonodajno-pravna služba. Amandmaji v poslovnem roku, to je do začetka obravnave na seji odbora, so predložili Poslanska skupina SDS, predloge za amandmaje odbora pa so danes predložile še poslanske skupine Svoboda, SD in Levica.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo obravnavali razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.

Odboru predlagam, da se razprava o vseh členih in vloženih amandmajih združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika Državnega zbora. Po opravljeni razpravi bomo opravili glasovanje o amandmajih ter nato glasovali o vseh členih skupaj. Ali kdo temu predlogu nasprotuje? V redu. Ne. Besedo sedaj predajam vabljenim na sejo. In sicer predstavniku predlagateljev predloga zakona, ministru magistru Francu Propsu. Izvoli.

Hvala lepa.

Pred vami je Predlog Zakona o javnih uslužbencih, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela na 142. redni seji 20. februarja letos. Gre za sistemski zakon, ki ureja področje, ki vsebinsko se ni bistveno spremenilo že od leta 2005 in po več kot dveh desetletjih se je izkazala nujna potreba po posodobitvi, zaradi izkušenj iz prakse in spremenjenih družbenih razmer. Cilj predloga zakona so predvsem povečati učinkovitost javne uprave, okrepiti transparentnost poslovanja, zagotoviti strokovno usposobljene in kompetentne kadre ter omogočiti večjo fleksibilnost pri ravnanju s kadri. Osrednja novost tega zakona je ustanovitev centra za kadre znotraj Ministrstva za javno upravo, ki bo izvajal centralizirani prvi del zaposlovanja v organih državne uprave. Ta bo vključeval v objavo javnega natečaja ta, bom rekel, prvi del predvidoma na določen dan v tednu. Sprejem prijav kandidatov, preverjanje izpolnjevanja pogojev, pisni preizkus znanja ter presojo temeljnih kompetenc. Trenutno se letno izvede več kot ali okoli tisoč javnih natečajev za zaposlitve uradnikov v približno sto različnih organih, pri čemer se enaki postopki izvajajo v sto različnih organih. S predlogom zakona želimo ta proces poenotiti, tako da bo prvi del izbirnega postopka za vse javne natečaje enotno izvajal Center za kadre. Na tak način se zagotavljajo enaki vstopni pogoji za vse uradnike, ki sklepajo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Saj lahko kasneje na podlagi internega natečaja prehajajo iz organa v organ znotraj internega trga dela. S tem se nenazadnje pomembno prispeva tudi k večji transparentnosti in objektivnosti postopkov javnih natečajev, saj so posamezni javni natečaji večkrat bili soočeni z očitki o netransparentnosti. Predvsem pa, da niso vsem kandidatom omogočali enakih pogojev v selekcijskem postopku. Poleg tega bo center za kadre izvajal prvi del izbirnega postopka tudi za druge državne organe in uprave lokalnih skupnosti, ki bodo pristopile k internemu trgu dela. Prenovljen izbirni postopek zaposlovanja bo v celoti digitaliziran. Ta poenoten in digitaliziran postopek bo razbremenil posamezne organe, zmanjšal podvajanje dela in skrajšal čas zaposlitvenih postopkov. Pohitritev zaposlitvenih postopkov je tudi eden izmed glavnih ciljev predloga zakona, s tem namenom bo odpadlo tudi pozivanje k dopolnitvam nepopolnih vlog kandidatov in pisne dokumentacije. Kandidati, ki bodo uspešni v prvem delu, se bodo uvrstili v drugi del izbirnega postopka, ki pa bo izveden pri organu samem in tudi sam organ bo izbiral potem, kateri izmed kandidatov je najbolj strokovno usposobljen. In na tak način bo seveda ohranjena, kar je treba poudariti, avtonomija pri končni izbiri kandidatov na strani organa. Zaradi posebnosti njihovega delovnega področja bodo iz postopka pri centru za kadre izvzeti organi, ki že imajo v svojih zakonih določene posebne postopke zaposlovanja za specifična delovna mesta pooblaščenih uradnih oseb. To vključuje na primer pooblaščene uradne osebe v policiji ter druge javne uslužbence, če je tako določeno v njihovih specialnih predpisih kot so vojaške osebe in pa uslužbenci obveščevalnih služb. Organi, ki bodo zaposlovali, in uradniška delovna mesta za določen čas, denimo za nadomeščanje odsotnega javnega uslužbenca, ter na strokovno tehnična delovna mesta, kjer se izvajajo spremljajoča in podporna dela, bodo še naprej sami vodili zaposlitvene postopke, ki bodo potekali enako kot doslej znotraj posameznih organov in v skladu s postopki, določenimi v Zakonu o delovnih razmerjih. Predvideva se, da bodo organi državne uprave v nov način zaposlovanja prehajali postopoma in skladno s terminskim načrtom od 1. januarja 2026 do 30. junija 2026. Predlog zakona predvideva tudi posodobitve in izboljšave drugih institutov, kot so spremembe na področju usposabljanja javnih uslužbencev ter posledično povečanje kakovosti storitev javne uprave, večje fleksibilnosti pri ravnanju s kadri in spodbujanje mobilnosti javnih uslužbencev. Prav tako se, zaradi naraščajočega kadrovskega primanjkljaja predvideva ponovna uvedba kadrovskih štipendij, vendar pa je najpomembnejša novost zagotovo prenova selekcijskih postopkov. Toliko iz moje strani za uvod. V razpravi seveda smo vam na voljo za nadaljnja pojasnila o posameznih rešitvah. Pa seveda se vam zahvaljujem za pozornost.

Hvala lepa. Sedaj pa besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe, magistri Saši Bricelj. Izvoli.

Hvala lepa. Zakonodajno-pravna služba je o predlogu zakona pripravila pisno mnenje z vidika skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno tehničnega vidika. Uvodoma smo v mnenju izpostavili, da predlog zakona izhaja iz predpostavke, da bodo določene vsebine predmet kolektivnih pogodb, zato smo opozorili na njihovo naravo, pravno naravo. Sklepanje in vsebina kolektivnih pogodb ima temelj v 76. členu ustave, ki ureja sindikalno svobodo. V skladu z ustavno sodno prakso. Je eden izmed vidikov sindikalne svobode pravica do kolektivnega dogovarjanja, ki temelji na svobodnem in prostovoljnem sklepanju kolektivnih pogodb ter avtonomiji pogodbenih strank. Avtonomija kolektivnega dogovarjanja obsega vse elemente načela svobode in prostovoljnosti sklepanja kolektivnih pogodb, kar vključuje svobodno izbiro vsebine in hkrati tudi odsotnost predpisovanja obvezne vsebine kolektivne pogodbe z oblastnimi ukrepi. Predlog zakona na več mestih izrecno napotuje glede določenih vsebin na urejanje s kolektivnimi pogodbami. Večinoma so takšne zakonske napotitve nepotrebne in ne izhajajo iz temeljnega načela avtonomije strank kolektivnih pogodb, po katerem so pogodbene stranke načeloma avtonomne pri izbiri vsebine kolektivne pogodbe, vse dokler ne posegajo v urgentne minimalne delovne standarde. Po drugi strani pa mora zakonodajalec pravice, za katere presodi, da morajo biti urejene z delovnopravnimi viri, urediti sam, ne pa njihove ureditve odkazati na kolektivne pogodbe, ki so rezultat, kot že navedeno, prostovoljnega sklepanja in svobodne pogodbe na voljo strank. S tega vidika smo kot sporno izpostavili vsebino predlagane ureditve disciplinske odgovornosti in postopka letnega dopusta ter drugačnega urejanja posameznih vprašanj za nekatere skupine javnih uslužbencev. Predlagana ureditev disciplinske odgovornosti in postopka je v materialnem delu predloga zakona urejena v dveh členih. In zgolj okvirno. Pri čemer nalaga, da se posamezna vprašanja disciplinskega postopka in sankcij uredijo s kolektivno pogodbo. Ob tem pa je v okviru prehodnih in končnih določb določeno, da začne ta ureditev veljati z dnem uveljavitve kolektivne pogodbe. Ker pa je tako sklenitev kot tudi sama vsebina kolektivne pogodbe v bodoče negotovo dejstvo, pomeni, da je negotovo kdaj oziroma ali sploh bo začela materialna zakonska ureditev te vsebine veljati oziroma učinkovati. Po drugi strani pa predlog zakona posebno zakonsko ureditev disciplinske odgovornosti in postopka celovito ureja v prehodnih določbah v okviru osmih členov, ki dejansko pomeni temeljno in celovito ureditev trajnejšega značaja, saj njeno veljavnost določa v obdobju do sklenitve in uveljavitve kolektivne pogodbe s točno določeno vsebino. Navedeno pomeni, da predlog zakona dejansko določa dvojno zakonsko ureditev tega področja, pri čemer je primarna ureditev, ki bo dejansko učinkovalo s trajnejšim učinkom, se pravi za nedoločen čas, umeščena med prehodne določbe. Medtem ko je v materialnem delu v bistvu pogojna ureditev, ki bo morda učinkovala v prihodnje ali pa tudi ne. Ob tem je treba upoštevati, da se že zadnjih 20 let uporablja tovrstna prehodna ureditev prav iz tega razloga, ker je vezana na kolektivno pogodbo, ki bi uredila to vsebino, vendar v tem obdobju ni bila sklenjena. Takšno pravno stanje in predlagana ureditev, ki ohranja oziroma določa nadaljevanje takšnega pravnega stanja v prihodnje sta nedopustna z vidika ustavnega načela pravne varnosti in zaupanja v pravo. V zvezi s tem smo posebej izpostavili tudi področje letnega dopusta javnih uslužbencev, za katerega prav tako že več kot 20 let velja prehodno obdobje. Pravica do letnega dopusta je ena od temeljnih pravic delavca za javne uslužbence. To področje še vedno ureja Zakon o delavcih v državnih organih, ki ga je kot sistemski zakon za zaposlene v javnem sektorju nadomestil Zakon o javnih uslužbencih v letu 2002. Kot del prehodne ureditve so v veljavi ostale določbe 34. do 42. člena Zakona o delavcih v državnih organih, ki ureja letni dopust. In sicer do nove ureditve s kolektivno pogodbo, ki do sedaj s to vsebino ni bila sklenjena in tega ni uredila. Predlog zakona to stanje podaljšuje na način, da v prehodni določbi podaljšuje nadaljnjo uporabo določb Zakona o delavcih v državnih organih in sicer do uveljavitve kolektivne pogodbe dejavnosti ali poklica. Pri tem je treba tudi upoštevati, da se pravice in obveznosti določajo z zakonom. Zakon o javnih uslužbencih kot sistemski zakon naj bi celovito urejal položaj, pravice in obveznosti javnih uslužbencev. Pri tem pa pravice do letnega dopusta javnih uslužbencev niti okvirno ne opredeljuje. Opredelitev pravic in obveznosti pa je zakonska materija. Kolektivna pogodba pa lahko te pravice uredi ugodneje. Izjeme od načela in reform so sicer dopustne le v taksativni primerih, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih. V tej povezavi smo izpostavili tudi predlagano rešitev, ki dopušča, da se posamezna vprašanja, kot jih določa predlog zakona za določene kategorije javnih uslužbencev, drugače ureja. Ne le s področnim zakonom, temveč tudi s kolektivno pogodbo. Posebnosti oziroma izjeme od sistemske zakonske ureditve se lahko v skladu s hierarhijo pravnih aktov določijo le z zakonom in ne z drugim aktom. Vsebina oziroma bistvo kolektivne pogodbe kot avtonomnega vira prava ni določanje izjem oziroma specialne ureditve v razmerju do zakonske ureditve, temveč gre za prostovoljno in avtonomno urejanje delovno pravnih razmerij, s kolektivno pogodbo pa se praviloma pravice lahko uredi le ugodneje. V mnenju so navedene tudi pripombe k posameznim členom predloga zakona. Nekatere od teh pripomb so upoštevane v predlogih za amandmaje odbora koalicijskih Poslanskih skupin Svoboda in SD, pri čemer niso vsi predlogi za amandmaje odbora na podlagi pripomb ZPS. Pri nekaterih rešitvah pa predlagateljica zakona vztraja kljub pripombam ZPS in so bila za to posredovana dodatna pojasnila Ministrstva za javno upravo. V zvezi z vloženimi predlogi za amandmaje odbora je treba dodatno opozoriti na naslednje. Amandma k 67. členu v bistvu poslabšuje predlagano ureditev. Zadnji del petega odstavka je bil preoblikovan tako, da iz njega izhaja, kot da merila za izbiro v drugem delu ne bodo vnaprej določena. Kar pomeni, da bi jih organ lahko prilagodil rezultatom izvedene presoje temeljnih osebnih sposobnosti posameznih kandidatov, ki je izvedena v prvem delu izbirnega postopka. Kar je seveda sporno že, zaradi načela enakega obravnavanja, saj morajo biti vsi pogoji, kriteriji in merila za izbiro kandidatov znani in določeni ter tudi objavljeni vnaprej, se pravi, že v javnem natečaju. Glede na to menimo, da bi bilo ustrezno dopolniti tudi 64. člen, ki določa vsebino javnega natečaja. V zvezi z 81. členom predloga zakona, ki določa posebno ureditev za javne uslužbence na delovnem mestu v kabinetu in sicer poleg odpravnine tudi do deset plačnih razredov višjo osnovno plačo smo v mnenju opozorili na ustavno načelo enakosti v razmerju do javnih uslužbencev v primerljivem nazivu oziroma primerljivem delovnem mestu. Ta pripomba je še toliko bolj upoštevana v zvezi z amandmajem k 96. členu, ki poleg navedenih ugodnosti za kabinetne javne uslužbence določa še spregled izobrazbe. Glede amandmaja k 111. členu menimo, da prav tako poslabšuje predlagano ureditev. Vsebina tega člena, ki se nanaša na opravljanje drugih dejavnosti javnih uslužbencev in uradnikov na položajih je spremenjena tako, da vnaša precejšnjo nejasnost in tudi notranjo nekonsistentnost. Gre predvsem za dodane vsebine četrtega, petega in šestega odstavka. Zato predlagamo, da se to vsebino do seje Državnega zbora ponovno skrbno prouči in jasno opredeli. Zdaj, v pomoč pri pripravi pač amandmajev oziroma sprememb bi samo izpostavila pač več vprašanj, ki se pojavljajo v zvezi s to predlagano ureditvijo. In sicer rešitev uvaja za v bistvu navadne javne uslužbence, se pravi, ne za tiste, ki so na položajih več različno strogih režimov. In sicer od povsem prostega za določene izjeme, ko ni obveznosti sporočanja, do možne prepovedi in tudi obveznega soglasja predstojnika. Pri tem ni navedenih nobenih razumnih razlogov za določitev teh različnih režimov za navedene različne dejavnosti, kar je treba posebej utemeljiti. Glede teh različnih režimov tudi ni jasno razmerje med njimi. Praviloma naj bi imel javni uslužbenec za vsako drugo dejavnost obveznost poročanja predstojniku, ki bi presodil, ali gre za prepovedano dejavnost v skladu s prvim odstavkom. Pri tem pa četrti odstavek po vsebini določa brez tudi izrecne navedbe te standardne besedne zveze ne glede na, določa izjemo od tega pravila. To je, da javni uslužbenec nima obveznosti sporočanja, pri tem pa pri določitvi izjem v ospredje postavlja v bistvu statusno obliko subjekta in neopravljanje dejavnosti. Peti odstavek določa še dodatni pravni režim, to je obveznost pridobitve soglasja predstojnika, pri čemer prav tako ni jasno razmerje do temeljne ureditve, se pravi, prepovedi opravljanja dejavnosti, če je v nasprotju s prvim odstavkom. Ni jasno namreč, kaj naj bi se v okviru soglasja sploh presojalo, kar pomeni, da ima predstojnik povsem prosto arbitrarno presojo, ali bo posameznemu javnemu uslužbencu dal soglasje za znanstveno in pedagoško delo na področju, na katerem opravlja delo in naloge v skladu s pogodbo o zaposlitvi. S tem v zvezi tudi ni povsem jasen pravni režim za znanstveno in pedagoško delo javnega uslužbenca na drugih področjih, torej tistih, ki niso zajeta za opravljanje dela in nalog po pogodbi o zaposlitvi, pri čemer za opravljanje znanstvenega in pedagoškega dela po veljavni ureditvi ni nobenih obveznosti ali omejitev. Nejasna je tudi vsebina šestega odstavka, ki se nanaša na delo sodnega izvedenca, sodnega cenilca, sodnega tolmača ali mediatorja, saj ni jasno, prav tako ni jasno razmerje do temeljne ureditve. Pri tem ni jasno, kdo presoja, ali je opravljanje tega dela v nasprotju s prvim odstavkom, in tudi ni jasno, ali velja obveznost poročanja. Če se po vsebini presoja ne razlikuje, je torej opravljanje teh dejavnosti že zajeto s temeljnim pravilom oziroma režimom, po katerem lahko javni uslužbenec opravlja vse druge dejavnosti, razen če so v nasprotju s prvim odstavkom. V zvezi s temi različnimi režimi mora torej biti jasno in nedvoumno določene in razmejene dejavnosti. Na primer, delo na publicističnem področju iz četrtega odstavka bi lahko bilo tudi znanstveno delo iz petega odstavka, režim pa je bistveno drugačen, kar lahko povzroči potem nejasnosti pri izvajanju. Poleg tega je treba paziti tudi na razmerje do ureditve prepovedi opravljanja dejavnosti za položajne uradnike, saj se s predlaganimi rešitvami uvaja za določene dejavnosti strožji režim kot za te običajne javne uslužbence, če se lahko tako izrazim, kar ni logično oziroma bi morali biti predstavljeni razlogi, ki bi takšno različno obravnavo lahko utemeljili.

V zvezi z amandmajem za novi 183.b člen, ki veže posebno zakonsko ureditev na uveljavitev Zakona o Državnem zboru, je treba upoštevati v bistvu smiselno enako pripombo kot smo jo v mnenju navedli v zvezi z določitvijo veljavnosti zakonske ureditve z navezavo na uveljavitev kolektivne pogodbe, saj je uveljavitev zakona v Državnem zboru oziroma morebitne novele prav tako kot kolektivna pogodba bodoče negotovo dejstvo. Poleg tega se mora upoštevati, da se zakon vedno spreminja z novelo osnovnega zakona. Hvala.

Hvala lepa, zdaj pa besedo dobi še predstavnik Državnega sveta, gospod Rajko Fajt, izvolite.

Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo. Spoštovane gospe in gospodje, lep pozdrav.

Torej, Komisija za državno ureditev je na svoji 36. seji obravnavala predlog zakona. Na komisiji je bilo izpostavljeno vprašanje ali bo interni trg dela veljal tudi za zaposlene v kabinetih ministrov, ki so zaposleni na zaupanje in se ob koncu mandata mnogokrat zaposlijo v državni upravi za nedoločen čas. Prav tako je člane komisije zanimalo, kako bodo po vzpostavitvi centra za kadre urejene premestitve zaposlenih znotraj državne uprave. Pojasnjeno je bilo, da premestitve zaposlenih ne bodo potekale preko Centra za kadre, ker gre za premestitve znotraj istega delodajalca, postopek za vse novo zaposlene uradnike za nedoločen čas pa bodo potekali pod enakimi pogoji, ne glede na to, če bodo pred tem že zaposleni za določen čas, na primer v kabinetih ministrstev. Komisija je opozorila na pripombe lokalnih združenj glede morebitnih finančnih in administrativnih obremenitev za lokalne skupnosti, ki bi jih prinesel nov zakon. Komisija je prosila za dodatna pojasnila glede vzpostavitve sistema kadrovskih štipendij, in kakšne bodo obveznosti za posamezno lokalno skupnost oziroma kako se bo financiralo podeljevanje kadrovskih štipendij na nivoju posameznega organa ali na nivoju države. In tudi postavilo se je vprašanje glede vračanje štipendije oziroma ali bo zaposlitev vezana na čas trajanja pridobivanja torej kadrovskih štipendij. Pojasnjeno je bilo, da predlog zakona le omogoča razpis kadrovskih štipendij in organom ne nalaga nobenih finančnih obveznosti. Na primer, lokalne skupnosti se bodo same odločile, ali bodo razpisale kadrovske štipendije in na tem področju namenila finančna sredstva ali ne. Prav tako so predstavniki predlagateljev postavili, da bo vzpostavljena enotna komisija za pritožbe iz delovnega razmerja za organe državne uprave, pravosodne organe in uprave lokalnih skupnosti ter tudi za druge državne organe če ti ne bodo organizirali svojih komisij. V tem primeru pa bodo tudi lokalne skupnosti, če bodo, če se bodo pridružile internemu trgu dela, finančno razbremenjene vzpostavitve svojih komisij. Glede kadrovskih štipendij je bilo pojasnjeno tudi, da predlog zakona prinaša varovalko pri podeljevanju kadrovskih štipendij oziroma od štipendista terja, da mora v organu, ki mu je podelil kadrovsko štipendijo, ostati toliko časa, kot je trajalo štipendiranje. Sicer mora sorazmerni del štipendij vrniti. Člani komisije so pohvalili predlog za ustanovitev enotne vstopne točke za zaposlitev v državni upravi, ki bo potekala preko centra za kadre, saj bo to omogočilo bolj transparenten način zaposlovanja v državni upravi. Komisija je prosila za dodatna pojasnila, kje bo center za kadre deloval in ali bo šlo za ustanovitev novega organa. Pojasnjeno je bilo, torej, da pri izvedbi javnih natečajev preko centra za kadre bo vse skupaj potekalo. Prav tako je bilo poudarjeno, da ne gre za ustanavljanje novega organa, ampak bo ta enota znotraj Direktorata za javni sektor na Ministrstvu za javno upravo. Komisija se je strinjala, da so trenutni postopki javnih natečajev v zaostreni konkurenci na trgu dela nezanimivi za mlade in nekonkurenčni ter trajajo predolgo časa in niso transparentni. S to novelo zakona pa se pač predvideva, da se bodo ti postopki skrajšali. Potem je bilo tudi vprašanje v zvezi s preizkusi znanja. In v zvezi s tem je bilo pojasnjeno, da kandidati v prvi fazi za vsa uradniška delovna mesta, ne glede na končno zaposlitev, opravijo enoten preizkus znanja. Prav tako je na zastavljeno vprašanje, ali ne bi bilo bolj smiselno, da bi bila vsebina izpitov različna glede na posamezno delovno mesto ali sorodne skupine delovnih mest. Nam je bilo na komisiji pojasnjeno, da gre za preizkuse, ki so namenjeni preverjanju res temeljnih znanj o sistemu delovanja javne uprave oziroma državne uprave in lokalne samouprave ter ustavne ureditve države, kar se pričakuje od vsakega kandidata, ki se poteguje za delovno mesto v državni ali lokalni samoupravi. Bilo je, potem postavljeno tudi vprašanje, v zvezi s preizkusom znanja: ali bo zajemal tudi v prvi fazi znanje slovenskega jezika, kar je v državni upravi nekako pogoj. In tukaj nam je bilo torej pojasnjeno, da je dejansko pogoj za zaposlitev že znanje slovenskega jezika in torej se ne predvideva preizkus znanja slovenskega jezika, ampak bodo kandidati to dokazovali s torej predložitvijo dokumentov o znanju slovenščine. Kot sem že uvodoma povedal je komisija seveda na koncu po razpravi predlog zakona podprla. Hvala.

Hvala. Zahvaljujem se vsem za pojasnila in sedaj prehajamo na razpravo in besedo dajem članicam in članom odbora. Želi kdo besedo? Lahko kar vi? Da, izvoli.

Najlepša hvala, lepo pozdravljeni vsi, posebno vsi predstavniki Ministrstva za javno upravo.

Ja, potrudili ste se in napisali kar obsežen in tudi zahteven zakon in pri tem pravite, da ste se usklajevali z vsemi deležniki. Jaz bom seveda bolj govorila o občinah. Najprej morda generalno nekoliko kritike glede na obsežnost zakona in tudi glede na pomembnost zakona, ne samo za državni sektor, ampak tudi generalno za vse državljanke in državljane, saj govorimo, da je javni sektor servis le tem. Se mi zdi, da smo zdaj zelo na hitro dobili te amandmaje in jih je bilo težko pogledati. Zato bom govorila o naših pripombah v imenu Nove Slovenije, ko še amandmaji niso bili preštudirani oziroma jih nismo imeli, saj veste, da smo določene amandmaje dobili tik pred zdajci. Uspela sem tudi pred samo sejo s predstavniki ministrstva se nekoliko pogovoriti in so mi že pokazali kje so določeni amandmaji rešujejo te, bom rekla, pomanjkljivosti kot jih vidimo in jim bom povedala. Torej, pri taki zakon je prav, da imamo poslanke in poslanci možnost dobro pogledati kaj z zakoni oziroma kaj z amandmaji popravlja koalicija na predlog Zakonodajno-pravne službe in kaj je pripravila koalicija. Tako kot so rekli v Državnem svetu je morda eden od najbolj perečih stvari, ki jih vsa tri združenja občin omenjajo ta Center za zaposlovanje. To je vzpostavitev popolnoma novega inštituta. Jaz sem sicer prepričana, da je Ministrstvo za javno upravo pri tem imelo v mislih državno upravo. To se pravi, ministrstva, kjer je še nekako možno razumeti, da imajo ministrstva približno podobne zahteve, vendar vsako ministrstvo ima tudi svoje specifične zahteve glede na vsebino njihovega dela. Občine pa vse po vrsti vendarle opozarjajo, da vidijo tukaj administrativno oviro. Jaz sem sicer to komentirala tako, mislim, da sem celo državni sekretarki rekla, da kdor se v tem trenutku ukvarja z zaposlovanjem v javnem sektorju, ve, da se dobri delavci iščejo z lučjo. Tako kot povsod drugod. Mi moramo vedeti, da govorimo o ne zelo dobro plačanih javnih uslužbencih, o njihovi veliki odgovornosti, o tem, da mladi še vedno dobijo veliko boljše plačana delovna mesta v gospodarstvu in da vsaj na občinah pravzaprav iščemo ljudi z lučjo oziroma prosimo ljudi, naj se prijavljajo na ta delovna mesta. Temu bi se včasih reklo, da tudi en drugemu krademo kadre. Občina občini. Tako velike potrebe se izkazujejo po kadrih, naj si bo to na najvišjih delovnih mestih, kot so direktorski direktorji občinskih uprav, do vseh drugih delovnih mest. Posebno recimo gradbeniki so zdaj zelo iskani in jih je težko dobiti, zato ker so v gospodarstvu bolj plačani. Torej, vse, kar bom zdaj govorila, je iz prakse. In te pomisleke imajo tudi združenja občin, da je ta centralizacija lahko na eni strani tudi dobra. In jaz sem prepričana, da je ministrstvo imelo dober namen. To se pravi, da naredijo prvo sito, kdo je tisti, ki bo nekoč dober javni uslužbenec. Vendar se sprašujem, koliko bo takih prijav, bo, če bodo prijave centralne in ali bo ljudi to, da bodo delali neke preizkuse znanja, ali jih bo to morda odvrnilo? Na glas razmišljam. Vem, da bodo na ministrstvu rekli, da so si zamislili drugače, ampak šele praksa bo pokazala, šele praksa bo pokazala. Pomembno je, da občine v to niso prisiljene. Ampak da tista, ki želi vstopiti na notranji trg in veliko takih občin je ravno, zaradi tega, da kadri lahko krožijo. Ta bo pač morala sprejeti tudi ta način dela. Torej, ne bi si upala več drugega reči kot to, da bomo v praksi videli, ali ta Center za kadre deluje in ali bo teh prijav toliko, kot si jih želimo? Morda bi ravno manjše občine lahko v tem videle tudi prednost. Tiste majhne občine, ki nimajo svojih kadrovskih služb, kjer smo si včasih na občinah celo posojali javne uslužbence v razpisne komisije, da smo sploh lahko kvalitetno ocenili te prijavljene. Torej pustimo času čas, pa bomo videli. Drugače. Tisto, na kar bi še opozorila, je mogoče to, da ne bo možno dopolniti vloge v tej prijavi, pa so mi že iz ministrstva rekli, da je že vloga tako naravnana, da je dejansko ne moreš izpolniti, če ni popolna. Zdaj mislim, da instituta pritožbe ni. To je zame tudi malo vprašljivo, če je nekdo spoznan, da ne bo izbran, bom tako rekla. Vsekakor je zanimivo, če prav razumem, da se v kabinetih določa lahko višja osnova celo za deset plačnih razredov kot za druge uradnike. Zdaj, jaz kot stara uradnica razumem, kaj so to kabineti, da so vitalni deli, če so ta pravi ljudje v njih zaposleni, vitalni deli za delovanje ministrstev. Veste, moram vam pa povedati iz prakse, da kabinetnikov po ministrstvih nikdar nismo preveč imeli radi. Razen posameznikov, ki so znali svoje delo dobro opravljati, zaradi tega, ker so po navadi, ne da so, po navadi so pripeljani s strani politike, kar ni prav nič slabega. Vendar če niso kompetentni in če se obnašajo vzvišeno, delajo več škode kot koristi, ampak to je stvar vsakega ministra. Torej, nekoliko se mi zdi, da je teh, da je možnost plačnih razredov v kabinetih, glede na ostale javne uslužbence zelo visoka. Vsekakor sem tudi druge pripombe pogledala in mislim, da ste na njih že kar veliko odgovorili. Želim si, nimam čisto zadnjih podatkov in to bom tudi prosila od predstavnikov ministrstva, da bi se ljudje, da bi se strokovnjaki in da bi se mladi ljudje dejansko odločali za delo v javni upravi. Ko sem še sama sodelovala s tem ministrstvom, tudi preko uradniškega sveta smo ugotavljali, da se na videz na zelo mikavna delovna mesta, beri: visoka, najvišja uradniška delovna mesta prijavlja premalo kandidatov. In še ti kandidati ne izkazujejo znanj, kompetenc, ki bi si to delovno mesto zaslužilo. Vi, ki živite to življenje na ministrstvu in sodelujete v uradniških svetih, boste verjetno to potrdili. Ne vem, kako je v tem trenutku pred tremi, štirimi, petimi leti, vem, kako je bilo. Vem pa, kako je na občinah. Da se dostikrat morajo razpisi ponavljati, da se sploh dobi kader, ki ga nujno rabiš na nekem delovnem mestu, ker vendarle določena znanja, določene specialnosti, določene izkušnje morajo biti. ZUP je tisti na koncu, ker ZUP gre lahko vsak narediti, ampak druga znanja, vodstvene izkušnje in tako naprej bomo rabili. Zato upam, da bo ta zakon dosegel svoj namen in to je, da se bodo skupaj s plačno reformo, ki mora zaživeti, ki mora zaživeti - tu ne smemo pozabiti spet na tisto J skupino, ki nas vse boli -, da se bodo mladi in na splošno ljudje odločali za zaposlovanje v javnem sektorju. Torej, sama bom, ko boste vse amandmaje tudi malo obrazložili, se odločila. Vsekakor pa že zdaj vem, da temu zakonu ne bom nasprotovala. Hvala lepa.

Hvala lepa. Naslednji dobi besedo poslanec Andrej Kosi.

Hvala za besedo. Lep pozdrav.

Zdaj obravnavamo torej osnutek Zakona o javnih uslužbencih, ki ima kar nekaj novosti. In seveda tudi sam se bom pridružil moji predhodnici, da sem mnenja, da je imelo ministrstvo pri tej pripravi zakona dober namen. No, glede na podane pripombe, ki so prišle pač skozi postopek in pri samem pregledu zakona imamo tudi mi v Slovenski demokratski stranki pomisleke glede ustanovitve Centra za kadre. Zdaj imeti v bistvu dvojni postopek, najprej Center za kadre naredi prvo sito, pa potem še predstojnik posameznega organa drugo sito je neustrezno. Centralizira te postopke, je neustrezno. Dvomim, da bo lahko Center za kadre tista organizacija, ki bo za vse javne uslužbence dejansko pregledoval in imel možnost, ali je nek kandidat ustreza ali ne. Tudi za občine in tako dalje. Se mi zdi to nepotrebno. Predvsem pa so pomisleki na to, kar se pa dogaja pod to Vlado, da bo tu prišlo tudi za politično sito. Čeprav ta zakon govori o predvsem tem, da se bo iskalo neodvisne politične uslužbence predvsem po najbolj strokovni in kompetentnih kadrih, ampak jaz vam tega ne verjamem, zato, ker do sedaj vsa ta izvajanja, ki so bila pod to Vlado, so bile to, kar ste govorili, da boste delali ene velike laži, ker delate pravzaprav drugače. Počistili, čistite kadre, ko ste prišli na oblast, ste počistili kadre v javni upravi, vsepovsod še čistilko, če je bila zaposlena v prejšnjo vlado in nastavljate svoje kadre. Čeprav najbolj se to pozna tudi RTV, ki jo zdaj tu odvzemate, pa potem policija, ki sicer ni tu v tem zakonu, ampak tudi drugod. In zelo zanimivo je tudi načelo tega 29. člena, ki govori o politični nevtralnosti. Seveda vsak javni uslužbenec mora delovati v dobrobit ustrezne kadrovske in strokovne ureditve svojega dela in seveda tu ne sme vpletati v nobeno politično vpletenost. Ampak dvomim, resnično dvomim. In tudi to, da pri sami vlogi ni možna dopolnitev je zelo sporno, kar je opozorila tudi ZPS. Zelo redki so primeri tudi glede Zakona o upravnem postopku in tako naprej. Vloga, možnost dopolnitve vloge je vsekakor bi morala biti. To je res, ne vem, kako bo to dejansko pohitrilo. Tudi vse to, kar je na ZPS opozorila glede rešitev reševanja s kolektivnimi pogodbami, tudi glede ne odpravlja tega, kar je tudi ZPS povedala, glede letnih dopustov, glede disciplinskega postopka in tako naprej. Torej, zakon ne rešuje nekaterih zadev, ki so pa že dolga leta odprte, že nekaj časa. In ko govorite o tem kako dolgo ste ta zakon pripravili, menim, da bi lahko tudi te zadeve ustrezno uredili. In da se bo na koncu pokazalo tudi to, kot se je pri Zakonu o javnih plačah in tako naprej, da so ene velike obljube, na koncu pa torej rodila se je, kako je, tresla se je gora, rodila pa se je miš na koncu. Mogoče kar pozabljam, je to 12. člen, da je pač javni uslužbenec odgovoren za hitro in učinkovito izvrševanje nalog. Vsekakor tu je rak rana naše javne uprave, ko določeni uslužbenci ne odgovarjajo za svoje strokovno delo. In tudi hitro izvrševanje nalog, ker to sem že tudi opozarjal pri Zakonu o plačah, javnih plačah in tako naprej. In tudi, kar mi ni jasno, zakaj izvzemamo iz tega Zakona o RTV. Zakaj izvzemamo RTV? Ne vem zakaj RTV ni ustanova, kjer bi lahko reševali tudi s tem zakonom? Torej, gre spet za neke politične opredelitve. Tako da zdaj je kolegica pred mano, je omenila, da mogoče manjše občine imajo težave, da, ampak manjše občine so po navadi povezane v skupne občinske uprave in potem nimajo težav s kadri. Je pa, ja, skupne občinske uprave rešujejo.

Zdaj, kar se pa tega tiče, tudi predhodnih preizkusov in tako dalje. Na eni strani imate težave, ker ni kadra, na drugi strani boste pa imeli investitor, kjer boste to preizkuševali. To ne bo šlo skozi. Zdaj, res je, da nekdo, ki predvsem, ko bo šel v neke vodstvene položaje, seveda mora imeti vodstvene izkušnje in tako dalje. Se strinjam, da ne bo tako, kot je bilo na policiji pri Senadu Jušić. Ampak pri določenih javnih uslužbencih, predvsem tisti, ki pač prihajajo nekako prvič na svoje mesto. Se pa lahko tudi, če je zelo ažuren, če je zelo, ima torej namen delati in tako naprej se lahko zelo hitro nauči in privadi na svoje delo. In pri izbiri kadrov, ko dejansko nimaš velike možnosti, boste zelo težko ločevali in zavračali določene kandidate. Zelo težko. Ker dejansko javne službe več niso tako privlačne, kot so bile včasih, zato ker niso na eni strani niso, niso plače takšne, tudi delo ni več tako. Torej, tudi ta, kot so včasih hodili v javne uprave delati za to, zaradi neke varnosti, socialne in tako naprej, rednih plač več tega ni, ker je pač gospodarstvo postalo nekoliko konkurenčnejše. In zato res pri tem kadru, zato smo tudi v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke predlagali amandma, da se ta člen v zvezi z ustanovitvijo tega centra za kadre črta, ker menimo, da ta rešitev ni ustrezna. Tudi če bi šel malo po amandmajih, da jo predstavim torej k 16. členu, da se črta besedilo, razen javnega zavoda RTV Slovenija, torej naj se ta RTV zavod seveda vključi v to. Tudi smo sledili mnenju Zakonodajno-pravne službe glede Komisije za pritožbe in smo tudi predlagali črtanje 36. členu, ker tudi Zakonodajno-pravna služba meni, da je predlog dosedanji zadeva ustrezno urejena in da ta predlog, ki ga ta zakon predvideva ni ustrezen. No, potem so seveda amandmaji, ki so vezani na te kadre za, mislim, tega centra za kadre. In potem imamo tudi to, kar je bilo v zvezi s podajo torej dopolnitve vloge, torej da se omogoča dopolnitev vloge. Ker menim, da vsekakor je to pravica, ki jo vsakdo ima, da se vloga dopolni, ker to je mogoče lahko samo nekaj dni, seveda, če je predvsem zato, ker je poslovanje elektronsko. Torej zahteva dopolnitev vloge isti dan in bi lahko to samo nekaj dni predstavili, lahko damo zelo kratek rok za dopolnitev. Tako da smo v zvezi s tem dali tudi pri 67. členu glede izbirnega postopka smo potem podali, ki je tudi vezan na Center za kadre, kajti ta Center za kadre seveda bo eno sito, ki se mi zdi, da je neustrezno. Potem tudi 69. člen je vezan na Center za kadre. Potem amandma k 91. členu smo določili določen, dodali določene še zapis drugega odstavka, drugem odstavku oziroma da se direktorju oziroma tajniku občine, direktorja in tajnika občine imenuje župan. Kar mislim, da je to zelo pomembno, kajti župan je tisti, ki si bo lahko nastavil osebo, ki bo vodila občinsko upravo. Kajti po navadi je to najbolj pomembno torej, prav direktor in pa tajnik občine je tisti, ki je desna roka županu in lahko le župan odloči o tistem, da ga pač tudi imenuje. No, tudi zdaj amandma 150. člena je tudi vezan na ustanavljanje Centra za kadre in tudi vsi ostali amandmaji. Tako da največji pomislek v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke imamo prav glede na ustanovitve za kadre, ker menimo, da bo šlo to še za eno politično sito. Tudi, da bo en Center za kadre odločal o kadrih na občini in tako naprej, menimo, da je neustrezno. Potem pa še kandidat, ki bo šel čez prvo sito, bo potem še odločil nadrejeni na posamezni javni službi oziroma na občini. Torej, zakaj potem kar, da se kar neposredno, torej da tistemu, kjer pač, kadar potrebuje te inštitucije oziroma občin in tako naprej. In v tem smislu gre tudi za nekoliko še dodaten vpliv države na občino in kršenje zakona o lokalni samoupravi. Zdaj država bo odločala o kadru na lokalni samoupravi je nedopustno. Občina mora imeti tudi po zakonu lokalno upravo, lokalno samoupravljanje in odločati o kadrih, ki jih bo na svojem lokalnem nivoju imela. Hvala.