Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam! Začenjam 41. nujno sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji poslanci in poslanke: Karmen Furman, doktor Matej Tašner Vatovec in Milan Jakopovič. Na seji kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo: Branko Zlobko namesto Sanje Žibrat in pa Andreja Kert namesto Andreje Živic. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: prvič, Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, in pa drugič, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembe dnevnega reda ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO, TO JE NA PREDLOG ZAKONA O DOPOLNITVAH ZAKONA O STARŠEVSKEM VARSTVU IN DRUŽINSKIH PREJEMKIH. Na spletni strani Državnega zbora je bilo objavljeno gradivo za sejo, k točki pa so bili vabljeni predlagatelj Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet in pa gospa Meta Kamšek, upokojena ravnateljica Gimnazije in srednje šole Kočevje.

Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o členih predloga zakona. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona, besedo dajem predstavnici predlagatelja, doktorici Vidi Čadonič Špelič, izvolite.

Hvala za besedo, dober dan vsem, posebno vabljenim na našo sejo. Dejansko govorimo o zakonu, ki je bil v tem Državnem zboru že večkrat. Večkrat je bil zavrnjen, k sreči pa je bil v prvem branju oziroma pri splošni razpravi prejšnji teden tudi spoznan kot zakon, ki gre lahko naprej v proceduro, zato sem danes res vesela, da smo tukaj, in upam, da bomo s skupnimi močmi vendarle določene vsebine tega zakona tudi sprejeli. Vidim, da imamo za to vse možnosti in še enkrat vsem hvala, ki se s to problematiko ukvarjate.

Prvič bi rada poudarila, da ta zakon, tako kot tudi naslednji, ki sta si zelo podobna, ni naravnan proti nikomur. Nikomur nič ne jemlje. Ta zakon bi samo rad pomagal tistim ljudem, predvsem otrokom, ki živijo v socialno šibkih okoljih, da bi znali z denarjem, ki ga dobijo od nas davkoplačevalcev, gospodariti tako, da bi bil denar namenjen temu, čemur je v resnici v skladu z zakonom namenjen. To pa je, da otroški dodatek, v tem primeru govorimo otroški dodatek, starši namenijo za potrebe tega otroka. V primerih, ki jih na jugovzhodu Slovenije poznamo in še enkrat, niso osamljeni, tudi drugod po Sloveniji so taki primeri, vendar v jugovzhodni Sloveniji so primeri z romskimi družinami in z romskimi otroci znani in so eskalirali skozi desetletja, je pravzaprav tudi vsebina tega zakona nastala. Zakon, ki smo ga zdaj že, mislim da četrtič vložili kot Nova Slovenija je zakon, ki je nastal na terenu kot posledica razmer, ki se poslabšujejo. Ker smo o teh razmerah zelo veliko govorili, bi rada torej samo prosila, da se danes res fokusiramo na tisto osnovno bistvo, to je, da v kolikor inšpektorat za šolstvo, ki je edini pooblaščen, da ugotavlja, ali otroci upravičeno ali neupravičeno ne obiskujejo osnovne šole, ki je z zakonom obvezna in je mimogrede pravica otrok, vsaj tako bi jo morali dojemati, to se pravi, če je ne obiskujejo, da se staršem otroški dodatek ne vzame, temveč se izplača v materialnih dobrinah, torej da se ga ciljno uporabi oziroma namensko uporabi za dobrobit otroka. Namreč, na terenu razmere kažejo, da otroci ne hodijo v šolo zaradi tega, ker jih njihovi starši tam ne pošiljajo in ko otroci ne hodijo v šolo, niso socializirani in ti otroci so zelo rabljeni za to, da hodijo tudi v imenu odraslih krasti oziroma se podajo na pota kriminala in s tem se spirala zapre in otrok, ki ni socializiran in otrok, ki nima osnovne izobrazbe, je nezaposljiv in zato se seveda ponovno vrača nazaj v spiralo kraje oziroma kriminala, to pa seveda poslabšuje tudi varnostne razmere v teh okoljih. Zaradi tega smo želeli predlagatelji skupno z enajstimi župani jugovzhodne Slovenije in 31 tisoč 500 podpisih prebivalstva predlagati in prositi in to že delamo in bomo še in tudi danes, da politika v Ljubljani razume, da tisti, ki živijo v teh okoljih si najbolj želijo, da bi se te razmere izboljšale, in da razume, da tisti, ki smo predlagatelji tega zakona, kot sem rekla, nikomur nič ne jemljemo, nikogar ne kaznujemo, pomagamo staršem, da bi otroke pošiljali v šolo oziroma, da bi denar davkoplačevalcev porabili za tisto, čemur je namenjen, kajti žal dogaja se, da je premnogokrat uporabljen za vse tisto, kar škodi otrokom in družini, to pa je alkohol, cigarete in druge stvari, da jih ne naštevam še dalje.

Ker si želimo, da bi tudi otroci iz revnejših okolij se odločali za obiskovanje srednje ali poklicne šole, ker smo prepričani, da so ti otroci zmožni, v kolikor bi imeli podporo svojih staršev in okolja, so zmožni dokončati katerokoli šolanje bi si zaželeli, smo tudi predlagali, da v kolikor otrok ne nadaljuje izobraževanja v srednji šoli oziroma po osnovni šoli, se otroški dodatek zmanjša za 33 odstotkov. Torej želja je nagovoriti starše, da svoje otroke pošiljajo v šolo, in da jim zagotovijo poklic, ker je to edini način, da se dejansko potem socializirajo v okolju, v katerem živijo.

Glede na to, da smo si že vsi zelo veliko ob sprejemanju teh zakonov povedali, glede na to, da je Vlada, ko je oktobra 2023 zavrnila te zakone, obljubila, da bo prišla s svojim paketom zakonov, resnici na ljubo, do zdaj še zakonov s strani Vlade nismo dobili, smo pač mi ponovno vložili ta zakon. Vsekakor bi se pa rada na tem mestu zahvalila vsem tistim, ki razumejo to problematiko, vsem ministrom, ki so si vzeli čas in so se odpravili v ta del Slovenije, ki so se sestali z župani in tudi z drugimi službami, kajti, kot sem rekla, zakon je nastal kot potreba iz terena. Ob tem bi pa rada posebej se zahvalila in pohvalila delovanje vseh služb. Začela bom s policijo, ki je vedno na tam, kjer so problemi, kjer se začne in kjer se končajo, do vseh delavcev v procesu izobraževanja in posebno še seveda delavcev centrov za socialno delo, vendar vsi skupaj očitno z lokalnimi skupnostmi v redu smo ali pa so nemočni, zato smo predlagatelji prepričani, da je treba storiti en korak naprej in začeti poskušati reševati te težave. Ne predstavljamo si, da bi se s tem zakonom težave rešile. Prepričani pa smo, da bi se začele težave učinkoviteje reševati, zato smo jih tudi vložili. Zato predlagamo, da ta zakon sprejmete.

Hvala lepa.

Besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe, magistrici Sonji Bien Karlovšek.

Hvala lepa.

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in z zakonodajno tehničnega vidika. Zahteva za izredno sejo je bila vložena in nujna seja tega odbora sklicana med prvomajskimi počitnicami, zato je imela ZPS izjemno malo časa za pripravo mnenja, ki ga je izdala včeraj, še manj pa za pregled amandmajev. Na to je treba opozoriti, ker se materija tega predloga zakona nanaša na otroški dodatek kot enega izmed družinskih prejemkov, zato bi bilo treba zakonodajalcu in Zakonodajno-pravni službi zagotoviti zadosten čas, da se predlagane vsebine temeljito pretehtajo.

Nekatere predlagane rešitve v obravnavanem predlogu zakona so smiselno enake kot v predhodno vloženih novelah tega zakona, zato se je ZPS v bistvenih točkah sklicevala na že podane pripombe iz pisnega mnenja, in sicer v zakonodajnem postopku pod EPA 957-IX. Pred sejo odbora so bili vloženi amandmaji Poslanske skupine SD, s katerimi je predlagano črtanje 1. in z njim povezanega 3. člena predloga zakona, ohranjena pa je dopolnitev 99. člena zakona v 2. členu predloga zakona, ki ureja materialno obliko družinskega prejemka. Predlaga se dopolnitev z novim tretjim in četrtim odstavkom, ki se nanaša samo na otroški dodatek in ureja njegovo izplačilo v materialni obliki in sicer za dobo treh mesecev. Podlaga za to je dokončna odločba pristojnega prekrškovnega organa, torej inšpekcije za šolstvo po Zakonu o osnovni šoli, ki mora obvestiti pristojni center za socialno delo, ta pa mora izdati odločbo, s katero se za dobo treh mesecev otroški dodatek izplačuje v materialni obliki. ZPS meni, da bi bilo treba izkazati stvarno, upravičeno, objektivno preverljivo povezavo med odločbo o izreku prekrška za kršitev 50. člena Zakona o osnovni šoli, torej na izrek prekrška, ker otrok ne obiskuje pouka in drugih dejavnosti v okviru obveznega programa osnovne šole iz neopravičljivih razlogov in ukrepom iz novega tretjega odstavka, ki v tem primeru centru za socialno delo nalaga, da izda odločbo o izplačilu otroškega dodatka v materialni obliki. Obrazloženo je, da gre za oblastno spodbudo, ki naj bi delovala preventivno in zasledovala cilj obiskovanja osnovne šole, ki je v največjo korist otroka. Kljub temu je treba opozoriti, da bo ta določba na upravičenca do otroškega dodatka učinkovala tudi negativno, če bo odločba, če bo odločba o prekršku izrečena, torej, ko bo postala dokončna, tako da gre obenem tudi za kaznovalno določbo.

Zaradi tega je treba še opozoriti, da lahko ta ukrep tudi ogroža največjo otrokovo korist, če ni povezan s predhodno ugotovitvijo, da obstaja velika verjetnost, da se otroški dodatek ne porablja za namene, ki so s tem zakonom predvideni. in bo za to ogrožena socialno ekonomska varnost otroka. Odmik od tega najpomembnejšega načela, načela največje otrokove koristi, po oceni ZPS lahko predstavlja ta ukrep tudi zato, ker center za socialno delo ob tem nima strokovne diskrecije, kot jo ima za druge družinske prejemke, saj se drugi družinski prejemki po veljavnem zakonu lahko izplačujejo v materialni obliki le, kadar domnevo centra za socialno delo o nenamenski porabi družinskega prejemka potrjuje njegovo poznavanje razmer v posamezni družini. Poleg tega je treba opozoriti, da ukrep ni vezan na pravnomočnost odločbe o prekršku. Z novim četrtim odstavkom je urejeno, da se otroški dodatek izplačuje v denarni obliki, če je odločba o prekršku razveljavljena. Ker pa se lahko zgodi, da bo odločba o prekršku razveljavljena tudi po koncu trimesečnega izplačevanja otroškega dodatka v materialni obliki, je treba to vprašanje posebej urediti. Ta določba namreč ureja samo situacijo, ko se otroški dodatek izplačuje v trimesečnem obdobju v materialni obliki, ne rešuje pa primera, ko je odločba o prekršku razveljavljena kasneje. Tudi to situacijo je treba rešiti, ker bo sicer prišlo do neenakih položajev med situacijo, ko bo odločba o prekršku razveljavljena znotraj trimesečnega obdobja in po koncu trimesečnega obdobja o prejemanju otroškega dodatka v materialni obliki. Hvala.

Hvala lepa. Besedo naprej dajem predstavniku Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, državnemu sekretarju Dajanu Juvanu, izvolite.

Najlepša hvala za besedo, se opravičujem za zamudo sem si želel samo sprintati to, kar sem si napisal, da v tem uvodnem delu ne bom glih z glave govoril. Torej zdravo.

Dovolite mi, da na začetku na kratko povzamem mnenje Republike Slovenije glede predlogov NSi, ki jih je, ki jih predlaga ta stranka in jih obravnavamo danes. Vlada je na stališču, da so predlogi strokovno neustrezni, slabo pripravljeni in v praksi neizvedljivi. Iz teorije in prakse na področju socialnega varstva je jasno izkazano, da zlasti v populaciji ranljivih in prikrajšanih otrok in njihovih staršev. Kaznovalni ukrepi, sploh, kakor predlagani, na podlagi birokratsko slepega avtomatizma, ne prinašajo zadovoljivih rezultatov, ampak ravno nasprotno, poglabljajo nezaupanje in prepad med družbenimi skupinami. Glede tako imenovanega avtomatičnega dodeljevanja transferjev v naravi za določene upravičence opozarjam, da avtomatično izplačevanje denarnih transferjev v naravi na način, kot je predlagano, poleg tega, da je pravno nevzdržno v praksi sploh ni mogoče, ker takšnega sistema, ki bi to omogočal ni. Tesno sodelovanje z družino upravičencem oziroma gospodinjstvom je namreč predpogoj za organizacijo izplačevanja transferjev v naravi. Če se pri posameznem upravičencu oziroma gospodinjstvu ali družini ugotovi, ali se pojavi domneva o nenamenski porabi, je center za socialno delo dolžan to na terenu preveriti in v posameznih primerih ugotoviti, ali gre res za nenamensko porabo in pa določiti, na kakšen način se bo transfer izplačeval. Glede na okoliščine upravičenca se center za socialno delo in upravičenec dogovorita oziroma center za socialno delo določi na kakšen način bo funkcionala potekala. Praviloma gre za plačilo tekočih računov neposredno s strani centra za socialno delo elektrika, voda ter za naročilnice v konkretnih trgovinah s hrano oziroma gospodinjskimi pripomočki, kjer lahko upravičenec na naročilnico kupi denimo samo hrano in gospodinjske pripomočke. Praviloma se del denarja, se del transferja nakaže tudi v denarju za transport in druge potrebe, ki jih lahko zadovoljuje uporabnik samo z denarjem. Ti dogovori so močno odvisni od posameznih upravičencev, njihovih socialnih mrež, praks in dostopnosti storitev v njihovih krajih. Denimo, s katerimi konkretnimi trgovinami se dogovori za naročilnice, katera živila upravičenec kupuje z gotovino, na tržnici ali pri kmetu in tako dalje. Pri tem center za socialno delo ne more dopustiti, da bi se z denarno socialno pomočjo poplačevalo pretekle dolgove, saj je namenjena za kritje tekočih stroškov, ki so povezani s preživetjem. Točno na tak način se dodeljevanje transferjev v naravi izvaja tudi v praksi, kjer je tako dodeljenih približno tisoč denarnih socialnih pomoči mesečno in tisoč otroških dodatkov letno. Dejstvo je, da se izplačevanje transferjev v naravi ne more urediti z odločbo, ampak zgolj z individualno obravnavo družine. Kot že večkrat pojasnjeno, se transfer izplača v naravi, če se s strokovno in individualno obravnavo družine potrdi, da transfer ni porabljen v skladu s svojim namenom. Pri tem za denarno socialno pomoč velja, da je namenjena za preživetje upravičenca in njegove družine, pri otroškem dodatku pa je namen skrb za otroka in zasledovanje njegovih najvišjih koristi. Vsi se strinjamo, da je v otrokovo najvišjo korist, da obiskuje vrtec ter se vključi v obvezno osnovnošolsko izobraževanje, a dejstvo, da otroci iz neke družine ne obiskujejo šole samo na sebi, še ne pomeni, da starši ne ravnajo odgovorno ali pa da je transfer porabljen nenamensko. Ne vem, koliko od vas je kadarkoli v življenju od blizu videlo pravo revščino. V nekaterih okoliščinah ali če želite, v nekaterih romskih naseljih gospodinjstva nimajo tekoče vode ali pa je ta ledeno hladna oziroma iz cevi teče po kapljicah. Elektrike ni ali pa jo je tako malo, da se nanjo ne more priklopiti pralni stroj. Te družine živijo v hladu, v vlagi, v razmočenih in plesnivih bivališčih. Za otroke ni organiziranega prevoza v šolo, otroci niso čisti in niso v stanju, da bi lahko dostojanstveno in enakopravno obiskovali pouk s svojimi vrstniki. Na eni strani niso izpolnjeni osnovni pogoji za to, da bi lahko otroci na primeren način obiskovali pouk s svojimi vrstniki, na drugi strani pa si njihove mame želijo, da bi njihovi otroci obiskovali pouk, bili ta čas na toplem in dobili tudi topel obrok. V teh primerih ne gre za to, da bi te matere nenamensko porabile otroški dodatek, ampak za to, da ni materialnih pogojev za dostojanstveno in produktivno vključevanje otrok v vzgojno izobraževalne institucije. Ukrep, ki bi takšni materi dodatno zagrenil življenje, tako ni samo neutemeljen, ampak je krut in v nekaterih primerih lahko tudi izrazito škodljiv za ženske in otroke.

Govorim v primerih, kjer z družinskimi proračuni in s tem tudi z vsemi denarnimi transferji razpolaga moški, ki se je izvzel iz organizacije vsakodnevnega življenja družine, denimo iz priprave otrok za šolo. Vaš predlog bi lahko v tej najbolj ranljivih skupnosti mater in otrok pomenil, da bi oče v izogib odreditvi izplačevanja transferjev v naravi nasilno pritisnil na ženske in otroke, da gredo za vsako ceno v šolo, tudi če to pomeni ponižanje in travmatizacijo otrok, stigmatizacijo celotne romske skupnosti v šolskem prostoru in utrjevanje stereotipa o umazanih Ciganih, vse s ciljem, da oče dobi svoj denar, da so otroci fizično v šoli, politika pa svojo kljukico, s katero se bo lahko pohvalila pred svojimi občani. Romski otroci v tem in v vseh ostalih primerih ostajajo zadnja briga. Morda boste imeli zaradi tega eno jesen nekoliko večji vpis v šolo, a iz vidika vključevanja romske skupnosti so takšne politike strel v koleno in eden izmed razlogov, zakaj smo danes tukaj kjer smo. Nasprotovanje tem predlogom so izrazili praktično vsi, ki se strokovno ukvarjajo s problematiko izključenih in marginaliziranih družbenih skupin. Prav tako pa tudi nosilni organ v vaših predlogih, Inšpektorat Republike Slovenije za šolstvo, za šolstvo, pika, nasprotuje. Poleg tega predlogom nasprotuje tudi ministrstvo, pristojno za vzgojo in izobraževanje, ki je pristojno tudi za vključevanje romskih otrok v vrtce in šolo. Seveda predlogu nasprotuje tudi Direktorat za socialne zadeve in družino na našem ministrstvu. in zelo jasno tudi Zakonodajno-pravna služba, ki predočaj precej velike prepreke, da bi se tak predlog lahko preuredil na ustavno skladen način. Resni problemi predlogov stranke NSi se začnejo že z ustavo in večkratnimi sodbami Ustavnega sodišča glede omejevanja socialnih transferjev, tudi konkretno načinu njihove porabe, kjer je poseg v transfer dopusten le, če se odkrije njegova nenamenska poraba. Identifikacija utemeljenih primerov pa je v pristojnosti centrov za socialno delo in ne kakšnih drugih državnih organov.

Drugi temeljni problem je, da ne moreš biti dvakrat kaznovan za isto stvar. Znižanje otroškega dodatka za 33 odstotkov je problematično, ker sekundarno izobraževanje ni obvezno, ker obstajajo tudi drugi načini pravno priznanega pol formalnega in formalnega ali izkustvenega učenja, kjer se posameznik udejstvuje. Predvsem zakonodajnopravna služba ter inšpektorat izpostavljata še druge težave z ustavnopravnega in zakonodajnega vidika ter prakse na področju izvajanja prekrškovnih postopkov. Tehnično predstavlja izziv tudi časovni zamik glede odločb upravni in sodni postopki, ki ne odražajo več realnega stanja, kar pomeni uvajanje funkcionarje v družine, kjer ni več podlage za to ali kjer se je vedenje že spremenilo. Obstaja še cel kup drugih tehničnih in nomotehničnih težav, ki jih takšna parcialna rešitev ne more nagovoriti.

Dodajam, da je na podlagi zakona posameznim šolam prepuščeno v kateri fazi, praviloma gre za število neopravičenih ur šole obvestijo inšpektorat o neupravičenih izostankih, ki potem pelje naprej prekrškovni postopek zoper starše. Poanta je v avtonomiji šol in njihovi vzgojni vlogi, kjer se dopušča oziroma daje šolam priložnost, da delujejo vzgojno ter tudi preko svojih svetovalnih služb poskušajo vplivati na učence in starše. Inšpektorat v skladu s tem ugotavlja, da je v mnogih primerih, ki jih obravnavajo šola, centra za socialno delo o neupravičenem izostanku učenca obvestila, preden je podala prijavo na inšpektorat. Odločba inšpektorata tako pride pozno. Bolj smiselno bi bilo povezati šolo in center za socialno delo, kar pa vlada s spremembami zakona o osnovni šoli tudi počne.

Na drugi strani je vlada sprejela izhodišča za paket zakonov v zvezi s tem. Državni zbor je en zakon že sprejel, drugi na vladi čaka, še dva sta tik pred posredovanjem na vlado in eden v javni razpravi. Vsi se ukvarjajo tudi s to problematiko, konkretno se zakon o osnovni šoli in zakon o vrtcih ukvarjata ravno z vključevanjem romskih otrok v šole, konkretno tudi glede obveščanja CSD jev s strani šol glede okoliščin, ki so lahko podlaga za omejevanje razpolaganja s transferji. Te zakone je Vlada pripravila na način sodelovanja z ustreznimi deležniki in upoštevaje stroko na tem področju.

Za konec naj še jaz izrazim, neke vrste ogorčenost. Prvo, nad tem, da na ta odbor niste povabili nikogar. Tu ne vidim niti inšpektorata za šolstvo niti ministrstva, pristojnega za vzgojo in izobraževanje in niti enega predstavnika, ki bi se s tem teoretično ali praktično ukvarjal. Po drugi strani sem, po drugi strani, sam sem bil namreč pet let strokovni sodelavec v Državnem zboru. Ta zakon, ki ga obravnavamo ni vreden parlamentarnega postopka. Ocena stanja in razlogi za njegov sprejem so podani v dveh odstavkih, rešitve niso utemeljene in obrazložene. Mednarodna primerjava sploh ne prikazuje ureditve v drugih pravnih sistemov, zakon sploh ni skladen z zahtevami stopetdesetega člena Poslovnika Državnega zbora in sploh ne bi smel biti obravnavan v taki obliki. Gre za totalno šlamparijo in za neodgovorno in nespoštljivo delovanje, ne samo do parlamenta, ampak tudi do tistih na katere bo zakon vplival. Dodatno zavržno je, da ta zakon vlagate že četrtič v isti obliki in je tudi v četrto zmazek nevreden parlamentarne obravnave. Hvala lepa.

Hvala. Besedo dajem predstavniku Državnega sveta, Danijel Kastelic, beseda je vaša.

Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci, državni sekretar s sodelavcem in ostali vabljeni, lep pozdrav.

Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog obravnavala včeraj na svoji 46. seji. Ugotovili smo, da smo predlog zakona z enako vsebino že obravnavali in sicer na 14. seji v septembru 2023. ne da je bil takrat drug predlagatelj skupina več kot 5000 volivk in volivcev ob angažmaju županov iz jugovzhodne Slovenije in Posavja. Že takratni različici predloga zakona smo kot tako kot takratni izrekli podporo saj smo prepoznali skrb in napor predlagatelja ter posameznih lokalnih skupnosti, da uredijo zaznane težave z vključevanjem otrok v izobraževalni proces in tudi širše težave povezane s to problematiko. Nedvomno je vsem prioriteta skrb in dobrobit otrok in njihovo čim večjo zaščito, kamor sodi tudi sprejem določenih ukrepov, ki bi lahko pripomogli k drugačnemu odnosu nekaterih staršev do vključevanja njihovih otrok v izobraževalni proces. Od tega so namreč odvisni pismenost posameznika, razumevanje družbe, kulturno vključevanje in vključevanje na trg dela in podobno. Ne glede na to, da že sedaj obstajajo določene možne sankcije v primeru kršitev pravic otrok do izobraževanja očitno slednje v določenih primerih ne dosegajo želenega učinka, zato smo ocenili, da bi bilo očitno treba poseči tudi po bolj strogih ukrepih za doseganje zadanih ciljev. Ugotovili smo, da so rešitve v konkretnem predlogu zakona pripravljene na splošno, ne zgolj na specifično ranljivo skupino, a nismo mogli spregledati dejstva, da se posamezne lokalne skupnosti najbolj pogosto srečujejo ravno s problematikami, povezani z romsko skupnostjo in nekaterimi drugimi skupnostmi za katere velja, da imajo svoje vrednote in svoj način življenja, ki pogosto niso skladni z večinskim delom prebivalstva. Pogosto s temi težavami pridružita tudi nasilje in ustrahovanje večinskega dela prebivalstva, ki posledično utemeljeno pričakuje določene rešitve in podporo s strani države. V razpravi članov komisije je bilo ocenjeno, da za tiste starše, ki se zavedajo svojih obveznosti do otrok in družbe predlagani ukrepi ne bodo predstavljali posebne težave. Za tiste, ki tega občutka dolžnosti nimajo razvitega, pa bodo lahko ustrezna spodbuda za spremembo odnosa do vzgoje in izobraževanja svojih otrok. Strinjali smo se tudi, da je najbolj primeren pristop k reševanju kompleksnih težav, povezanih z vključevanjem otrok v izobraževalni proces na individualni bazi. Kar se sicer v sistemu že odvija, a terja tudi dovolj ustrezno usposobljenega kadra, ki pa ga je na voljo čedalje manj. Komisija na podlagi izkušenj iz lokalnega okolja ugotavlja, da ima neobiskovanje vzgojno-izobraževalnega procesa pogosto za posledico iskanje drugih načinov za preživljanje časa otrok in mladostnikov ter iskanje virov za preživetje, ki pogosto vključujejo tudi nasilje nad sovrstniki in celo kazniva dejanja. Posledično bi bilo nujno treba ukrepati, kar je odgovornost celotne družbe. Posamezniki v sistemu namreč pogosto nimajo ne moči ne možnosti kaj dosti spremeniti. Tudi centri za socialno delo, zaradi preobremenjenosti kadra nimajo več veliko manevrskega prostora, dodatnih okrepitev pa je malo. Enako velja za vzgojno izobraževalni sistem in omejeno število svetovalnih delavcev v njem. Večje spremembe je zato težko pričakovati na kratek rok. Tudi zato smo v okviru glasovanja sprejeli dodaten sklep, da pozivamo vse ostale kvalificirane predlagatelje amandmajev, da preučijo možnost, da se 2. člen predloga zakona dopolni tako, da se omogoči podaljšanje ukrepanja trimesečnega izplačilnega otroškega dodatka v naravi v primeru nadaljevanja razlogov za prvotni sprejem tovrstnega ukrepa. Spraševali smo se tudi o vzroku za nizek delež izplačil otroškega dodatka v naravi. Za kar se sicer centri za socialno delo diskrecijsko lahko odločijo že v skladu z veljavno zakonodajo. Vendar izkušnje namreč nakazujejo, da bi takšnih odločitev moralo biti več. Kot glavni razlog smo prepoznali strah strokovnih delavcev na centrih za socialno delo pred morebitnimi povračilnimi ukrepi. V praksi je namreč pogosto zaznati grožnje zaposlenim na centrih za socialno delo, zaradi česar morajo biti nekateri centri tudi varovani. Komisija zato ocenjuje, da bi predlagani avtomatizem pri izplačilu otroškega dodatka v naravi predstavljal tudi neko vrsto zaščite zaposlenih na centrih za socialno delo, na katere se potem ne bi prelagalo tako veliko, velike odgovornosti, kot je trenutno imajo.

V razpravi članov komisije je bil poleg večinske podpore predlaganim rešitvam izražen tudi določen dvom o ustreznosti predloženih rešitev z vidika njihove sistemskosti. Spraševali pa smo se tudi o dejanskih učinkih predlaganih ukrepov, če se upošteva možnost dolgotrajnih pritožbenih postopkov. Razpravljali smo tudi o veliki odgovornosti, ki jo čutijo posamezne lokalne skupnosti predvsem pri reševanju težav z obiskovanjem pouka otrok iz romskih skupnosti. Ocenili smo, da bi njihove predloge in rešitve morali upoštevati, saj oni najbolj poznajo vse težave in možne rešitve zanje. Predlagali smo tudi vzpostavitev posebnega organa s sedežem v enem od bolj problematičnih lokalnih okolij z vidika romske problematike, ki bi lahko na licu mesta le v tesnem stiku z vsemi deležniki v lokalnem okolju reševali zaznane težave. Kot dobra praksa pa je bilo v razpravi članov komisije izpostavljena tudi aktivnosti v Prekmurju, ki velja za zgled vključevanja romskega prebivalstva v širšo skupnost. Pozvali smo tudi k nujnosti povezovanja različnih resorjev in drugih državnih organov za pripravo bolj celovitih rešitev. Njihov sprejem je sicer Vlada napovedala že na obravnavi predloga zakona iz leta 2023, a slednji še vedno ni bil predložen v obravnavo Državnemu zboru. S tega vidika smo ocenili, da se lahko do cilja pride tudi preko parcialnih rešitev, kot jih predlaga skupina poslank in poslancev, torej postopoma. Po opravljeni razpravi je komisija brez glasu proti predlogu zakona izrekla podporo.

Tokrat sem bil malo daljši, bom pa pri naslednji točki toliko krajši. Hvala za pozornost.

Hvala lepa.

Besedo dajem še drugim vabljenim na sejo, gospa Meta Kavšek, imate besedo, izvolite.

Pozdravljeni!

Prihajam iz Kočevja, sem upokojena ravnateljica gimnazije in srednje šole, sedem let sem v pokoju. Imam čas spremljati stvari malo z distance, nisem pa kot srednješolka imela toliko izkušenj, Ker so glavni problemi z romsko problematiko bolj v osnovnih šolah. Ob jesenskih incidentih v Kočevju, ob tistem pretepu policista, smo se vsi zgrozili in malo zavedli in tudi jaz osebno sem mislila, da je čas, da ljudje, ki nekaj o tem vemo, poskušamo malo globlje premisliti o tem, kaj narediti, kaj storiti za to, da bodo razmere se izboljšale. Pripravili smo potem eno okroglo mizo, jaz sem se pogovarjala, ne vem, s kopico ljudmi po celi vertikali, kaj se dogaja, od vrtca pa potem recimo tam do konca srednje šole, s centrom za socialno delo, z zavodom za zaposlovanje, z ljudsko univerzo, ki potem se z odraslimi Romi ukvarja, prebrala sem, ne vem, enih 200 strani dokumentov, tako da smo tudi zapisali en dokument. Povabili smo tudi ministra Mesca, ker smo videli, da je eden boljših predlaganih ukrepov uvedba občinskega koordinatorja v vseh teh občinah v jugovzhodni Sloveniji. Moje opažanje je namreč bilo, da vsaka služba vlaga izjemne napore za to, da recimo, ne vem, v vrtcu, v šoli, vsak zase, resnično naredijo maksimalno, kar lahko, niso pa te službe povezane, to kar je tudi že gospod iz Državnega sveta, če sem prav razumela, povedal in izpostavil, in ta nepovezanost institucij botruje temu, da med temi špranjami pa ti otroci izpadejo iz sistema in jih in se izgubijo iz sistema izobraževanja. Lahko rečem, zdajle vtis. Torej, od lanske jeseni se v Kočevju nekako pogovarjamo, v medijih je veliko, medresorska delovna skupina je ustanovljena in oni recimo romske družine in otroci to slišijo in septembra lani se je prvič zgodilo, da so vsi prvi dan prišli v šolo, in da jih ni bilo potrebno osebno klicati, da pridejo v šolo. Zgodil se je ta pritisk, ker so začutili, da se nekaj dogaja in so se temu prilagodili. Preden smo imeli 17. aprila to okroglo mizo, sem se še enkrat pogovarjala z nekaterimi ravnatelji in povedali so, da so ti otroci letos kar v šoli. To se pravi, če mi nekaj ukrenemo, pa ni treba zdaj, da je drastično, ampak da damo vedeti, da za vsako neko dejanje so v družbi neke posledice, kar mislim, da je osnovna paradigma vzgoje. Da pač oni to začutijo in se temu prilagodijo. Zdaj, če bi rekla sistemsko, jaz mislim, da smo vsi ugotovili, kaj bi bilo idealno. Idealno bi bilo otroke poslati v vrtec takoj po porodniškem dopustu, tako kot jih 95 procentov staršev v Sloveniji naredi. Vključenost v vrtce v Sloveniji je 95 procentna in v bistvu gre, kako vključiti otroke iz romskih družin v vrtec. Vrtec ima to lastnost, da se vse osnovne življenjske vrednote postavijo v glavi, v vrednostnem sistemu do vstopa v šolo. In zato je ta vrtec tako ključen. Zato sem jaz sicer pozdravila tisti predlog, da je za eno leto pred šolanjem, da je ta vrtec obvezen, ampak na tej debati smo ugotavljali, da bi bilo najbolj idealno, da je to v celoti. OECD študije tudi pravijo, da vsak evro, vsak denar, ki ga vložimo v vrtec, se posedmeri po učinkih. Ne vem, zakaj varčujemo tam, potem pa toliko in toliko sredstev namenimo za popravo, ko pa je skorajda obsojena na neuspeh. To se mi zdi, da sem dolžna povedati. Iz vseh drugih debat, iz osnovnih šol, z vsemi napori pomočnikov, učiteljev, se mi zdi, da izhaja, da recimo, ne vem, če veste, kako izgleda. Torej, v prvi triadi otrok v osnovni šoli ne more ponavljati brez soglasja staršev. Seveda, starši ne dajo soglasja in potem je ta otrok jezikovno neopismen, sploh ima slovenščina težave, absolutno je, tri leta gre naprej, totalno, potem pride pa tam četrti, peti razred, ko ne moreš z njim več nič narediti, me razumete, vse je zamujeno. Zato je ta vrtec toliko pomemben. Gre tudi za ta govorni del, jezikovni del. Vsi ravnatelji osnovnih šol so izražali skrb, da je problem zadnja triada. Nekako jih uspejo v šolah zadržati, prvo in drugo triado, potem se pa ta kalvarija, ki je popolnoma ne vidijo sploh poti, kako bi bili oni uspešni in seveda začnejo zapuščati šolo in zadnja triada je izpad totalen. V jugovzhodni Sloveniji je procent uspešno končane osnovne šole 12, 14 procentov, v Prekmurju je mnogo višji procent, ampak da tega v tej državi ne moremo urediti, se meni zdi res tragično in mislim, to niso hitre rešitve, to so dolgoročne rešitve, ampak jaz resno, globoko verjamem, da se mora to začeti v vrtcu. Tako da, za te ukrepe, za tretjo triado pa jaz mislim seveda, da so vsi ti ukrepi o katerih vi danes govorite, in še kakšni drugi, da so ti potrebni za to, da jih zadržimo v šoli, da jih zadržimo v šoli do konca devetega razreda. Jaz zdaj govorim nevtralno, ampak izkustveno to kar vidimo, kar vidimo na terenu.

Rada bi še nekaj poudarila. Mi se ves čas ukvarjamo z romsko problematiko, z mislijo, kako bi te otroke spravili iz socialnega dna navzgor in ogromno sredstva, projektov, vsega, vse teče tu okrog. Ne vemo pa nekaj, ko se pa malo ti spustiš v globino, da se dogaja pa obraten proces, da se pa, kako bom rekla, neromski otroci, ki so blizu socialnega dna, njim približujejo in jim pridružujejo, ker je tako fascinantno, privlačno, nič hoditi v šolo, nič nič delati, pa dobro živeti, me razumete. Tako, tako se navzven to pojavi in to je tisto, kar recimo zaskrbi. In ko meni potem posamezniki v tej celo polletni debati, ko sem se jaz pogovarjala z ljudmi, seveda noben starš ne bo na glas rekel, jaz več ne obvladam svojega otroka, pa je neromski otrok, neromska družina, ampak to se dogaja, da se potem skupaj najdejo, kje najdejo se žal na polju kriminala. To je zaskrbljujoče. In zdaj bom povedala dva podatka, ki sta mene šokirala v teh letih, kar imam jaz čas brati časopise, pa ne biti več v službi. Letošnji podatek ob vpisu v srednje šole je ta, da se je močno, mislim, da za 40 procentov povečal vpis v nižje poklicno izobraževanje. To so dve letni srednješolski programi, v katere se lahko vpišejo osnovnošolci s končano osnovnošolsko obveznostjo, ki pa imajo končanih sedem let osnovne šole. Torej so pa toliko časa bili v sistemu, da imajo to obveznost končano. In zdaj in zdaj se ta vpis povečuje. In citirala bom pač komentar iz Dela, to kar sem v Delu prebrala, da to niso več ne romski, romski otroci, to so neromski otroci, katerih starši več niso sposobni pripeljati v šolo, pripraviti do tega, da hodijo v šolo. Zdaj, jaz lahko ugibam, ali je to pokoronsko obdobje, ali je to zaslonska zasvojenost, ali je to potrošništvo, ali je vse skupaj pomešano, ampak nam se dogaja nekaj, kar stvari pelje navzdol in ne navzgor. Zato jaz tukaj govorim o tem, da moramo sprejeti kakšen ukrep, pa četudi ni najbolj briljanten, ampak za to, da take procese ustavimo. Jaz mislim, da smo mi to kot družba dolžni početi.

Povedala bom še en podatek, ki je mene šokiral. Anglistka sem po stroki pa imam Guardian, občasno pogledam, britanski časopis, ki pač navaja, da v britanskih šolah zaznavajo, da 25 procentov otrok ob vstopu v šolo ima še plenice. Ne moreš verjeti, ne. Bila sem tudi pred slabima dvema letoma na eni, na enih, del ene skupine pri doktor Gabru, pri tistem neformalnem oblikovanju nacionalnega programa, zelo ugledna ravnateljica osnovne šole v Celju, ki jo vi verjetno vsi dobro poznate, je tam nam povedala, da vstopajo v šolo otroci, ki niso zmožni skrbeti za lastno higieno. In jaz sem si po defaultu, najprej seveda mislim, da si ne umivajo redno zob. Ne. Gre za isto zgodbo, kot sem jo prebrala recimo v Guardianu in potem v Guardianu prebereš, da grofija Wales, torej izobraževalna oblast v tej grofiji sprejema sklep, da nalaga staršem, da pridejo sami zamenjati plenico otrokom v šolo. Mislim, zame je bilo to šokantno, ampak, ko to pove kolegica iz Celja, torej ravnateljica osnovne šole, da imajo v šolah probleme s tem, se meni zdi to zaskrbljujoče in se mi zdi, da moramo mi kot družba odgovoriti, torej z nekimi ukrepi, ki naj bo kombinacija teh ukrepov, ampak mi moramo na to odreagirati. To bi rada, in do tukaj smo prišli v vseh debatah. Torej, mi se moramo povezati, zato je občinski koordinator nujno potreben. Moramo pa misliti na to, da ti ljudje morajo dobiti sporočilo družbe, da mora neka, da je neka posledica, če se samo koristi, kar nekomu pripada, da se mora nekdo v tem tudi prilagoditi. To so bile nekako, poleg vseh drugih, glavne ugotovitve te naše okrogle mize. Še nekaj bom povedala. Bila sva s poslancem Bakovićem tudi na Inštitutu za narodnostna vprašanja in tam so raziskovalci zelo lepo povedali. Romski otroci so do desetih let, imajo primerljive kapacitete za učenje, primerljive, po desetem letu to pade strmo navzdol. Torej, dajmo jih v vrtec, dajmo jih v šolo, dajmo jim sporočiti, da pač se morajo prilagoditi, ker je to resnično najboljše za njih. Hvala. Upam, da nisem bila predolga.