Spoštovani, pričenjam 22. sejo Odbora za obrambo, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije.

Lepo pozdravljam vse prisotne, posebej ministra za obrambo magistra Boruta Sajovica in vse ostale vabljene!

Svojo prisotnost sta opravičila predstavnica Urada predsednice republike in načelnik generalštaba. Namesto Nataše Sukič pa je tukaj poslanec Milan Jakopovič, namesto Andreje Rajbenšu je magister Dean Premik in namesto magistra Janeza Žaklja je tu poslanec Franc Medic. Upravičeno pa so odsotni Anton Šturbej, Franc Kepa, Žan Mahnič in Jožef Jelen.

Tako da prehajamo na določitev dnevnega reda.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: 1. točka - Predlog zakona o pavšalnem nadomestilu za povzročeno premoženjsko vojno škodo iz druge svetovne vojne, druga obravnava, in 2. točka - Vprašanja in pobude članov in članic odbora.

Ker v poslovniško določenem roku nisem prejel predlogov za razširitev oziroma za umik posameznih točk je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

In prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O PAVŠALNEM NADOMESTILU ZA POVZROČENO PREMOŽENJSKO VOJNO ŠKODO IZ DRUGE SVETOVNE VOJNE, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev, prvopodpisani doktor Martin Premk, Magistra Nataša Avšič Bogovič, Teodor Uranič, Tamara Vonta, Jonas Žnidaršič, Soniboj Knežak in doktor Matej Tašner Vatovec.

Predlog zakona je bil 25. aprila 2025 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. O predlogu zakona je bila 23. maja 2025 opravljena splošna razprava in sprejet sklep, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo.

Kot gradivo imamo na voljo predlog zakona, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Državnega sveta in predlog amandmaja, amandmajev Združenja materialnih oškodovancev v ustanavljanju.

K tej točki so vabljeni predlagatelj, predlagatelj, skupina poslancev in poslank, poslancev, in ki jih bo predstavljal Teodor Uranič, magister Borut Sajovic, minister za obrambo, Zakonodajnopravni svet(?), Pravna služba(?), Državni svet, Urad predsednice, predsednice republike in Kabinet predsednika vlade. Amandmaje k predlogu zakona so v poslovniškem roku vložile Poslanske skupine Svoboda, Socialni demokrati in Levica, in sicer k 1., 2., 3., 4., 6., 9. členu in za nov predlog amandmaja tudi za nov 11.a člen in k 13. in 16. členu. Danes pa smo prejeli tudi predlog Poslanske skupine SDS za amandma odbora k 5. členu predloga zakona.

Tako, da pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih. Predlagam, da se, da se razprava o vseh členih in amandmajih, združeni, združi v eno razpravo. Upam, da ste vsi za? (Da.) Hvala lepa.

Potem pa dajem besedo predstavniku predlagateljev zakona, da poda dopolnilno obrazložitev k členom predloženega zakona.

Se pravi, gospod Teodor Uranič, imate besedo, izvolite.

Ja, hvala za besedo.

Najprej bi lepo pozdravil tamle ministra za obrambo, magistra Boruta Sajovica in pa pozdrav tudi vsem ostalim prisotnim!

Predlog zakona o pavšalnem nadomestilu za povzročeno premoženjsko vojno škodo iz druge svetovne vojne vzpostavlja pravno podlago za izplačilo pavšalnega nadomestila v višini 8 tisoč evrov posameznikom, ki so utrpeli premoženjsko škodo na ozemlju današnje Republike Slovenije, kot posledico delovanja okupacijskih sil in njihovih sodelavcev v času druge svetovne vojne, v obdobju med 6. aprilom 1941 in 15. majem 1945. S tem zakonom se uresničujeta tako 50. člen Ustave Republike Slovenije kot tudi Zakon o žrtvah vojnega nasilja, ki določenim kategorijam žrtev priznava tudi pravico do povrnitve vojne škode po posebnem zakonu. To pravico imajo sicer tudi delovni deportiranci, prisilno mobilizirani vojaški in civilni invalidi vojne, s predlogom zakona pa se ta pravica podeljuje še živečim posameznikom s statusom izgnanca, interniranca, taboriščnika, ukradenega otroka ter begunca, ki so med vojno utrpeli hudo premoženjsko škodo, pa so bili po vojni večinoma prezrti. Te skupine so bile med vojno izpostavljene nasilnemu razseljevanju, ločitvam družin, deportacijam, prisilnemu delu ter sistematičnemu odvzemu ali uničevanju premoženja. Mnogi izgnanci so bili skupaj z družinami, vključno z več kot 20 tisoč otroki, prisilno odpeljani na delo, njihova domovanja pa so bila izropana in uničena. Begunci so bežali pred neposrednimi vojnimi grožnjami ali pred načrtovanim izgonom, pri čemer so pogosto izgubili vse. Taboriščniki so bili deportirani v koncentracijska taborišča, njihovi svojci pa prepuščeni samovolji okupatorju. Ukradeni otroci so izgubili svojo identiteto. Mnogi nikoli niso izvedeli, kdo so njihovi pravi starši, številni pa so se po vrnitvi znašli brez vsakršne družinske opore. Po koncu vojne so bili posamezniki stigmatizirani, izključeni iz družbene pomoči, nekateri ob povratku pa celo zaprti. Mnogi so morali znova graditi življenje iz nič, pogosto brez vsakršne podpore, pri čemer so bili v nekaterih primerih prisiljeni prodajati še zadnje ostanke svojega premoženja.

Za to simbolično nadomestilo, predvideno v tem zakonu predstavlja dejanje poznega, a nujnega priznanja zgodovinske krivice, ki je tem skupinam bila storjena ne le med vojno, temveč tudi zaradi povojnega molka, prezrtosti in institucionalne zanemarjenosti.

V nadaljevanju zakonodajnega postopka je bilo pri pripravi dopolnitve zakona upoštevano mnenje Zakonodajno-pravne službe. Ta je opozorila na določene jezikovne nejasnosti in strukturne pomanjkljivosti besedila ter izpostavila odločbo Ustavnega sodišča, v kateri je sodišče zapisalo, citiram: "Iz Ustave ne izhaja, da bi bilo treba pojem žrtve vojnega nasilja omejiti samo na tiste civilne osebe, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom oboroženih sil okupatorja. Zato ni v skladu z Ustavo, da je zakonodajalec iz kroga civilnih žrtev vojnega nasilja izključil vse tiste osebe, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom oboroženih sil druge strani v spopadu."(?) Ob upoštevanju navedene odločbe, ki se sicer nanaša na nasilna dejanja in prisilne ukrepe, izhaja tudi, da povzročena premoženjska vojna škoda ne more predstavljati okoliščin, ki bi opravičevala izključitev tistih oseb, katerim škoda ni bila povzročena zaradi delovanja okupatorjev in njegovih sodelavcev.

Na podlagi te odločitve so bili sprejeti koalicijski amandmaji s katerimi je bila zakonska dikcija ustrezno dopolnjena. Omejitev, po kateri bi se povzročena škoda priznavala zgolj, če jo je povzročil okupator in njegovi sodelavci, je bila odpravljena. S tem se dodatno krepi pravičnost zakona, saj se priznava škoda ne glede na to, katera stran v vojnem spopadu jo je povzročila.

Toliko za enkrat, nadalje pa potem v razpravi. Hvala.

Hvala lepa.

Želite besedo magister Borut Sajovic, predstavnik Vlade, minister za obrambo? (Da.)

Izvolite.

Hvala lepa.

Vlada tu stališča ni podala, tako da govorimo o osebnem imenu. Zadevo podpiram, da pač popravimo krivice, kjer se jih popraviti da. Pohvalno se mi zdi, da se je sledil mnenju Zakonodajno-pravne službe, nenazadnje je pa najbrž 80 let po koncu druge svetovne vojne, da na področjih, ki imajo odprta vprašanja, skušamo to skupaj urediti.

Hvala lepa.

Besedo dajem gospe Damjani Mlakar, predstavnici Zakonodajno-pravne službe.

Izvolite.

Hvala lepa in lep pozdrav vsem!

Torej, Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in iz zakonodajno-tehničnega vidika in pripravila pisno mnenje. V mnenju smo opozorili, da predlog zakona z več vidikov odstopa od sistemske ureditve odškodninskega prava v zvezi s povrnitvijo premoženjske škode. Bistveni odstop je v tem, da se nastanek premoženjske škode kot nujne predpostavke odškodninske odgovornosti in obseg škode v postopku ne bosta ugotavljala, temveč je pridobitev pravice vezana na že priznani status določene kategorije žrtve vojnega nasilja. Predlagana rešitev s tem postavlja v enak položaj vse upravičence, ne glede na to ali jim je premoženjska vojna škoda dejansko nastala in ne glede na dejanski obseg te škode, zaradi česar je ureditev sporna tudi z vidika načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Predlog zakona izhaja iz domneve, da je vsem upravičencem nastala premoženjska vojna škoda, takšno domnevo pa bi bilo treba posebej utemeljiti, saj nastanek premoženjske škode ni nujno povezan s pridobljenim statusom niti ni bil glede vseh kategorij teh oseb določen kot pogoj za pridobitev tega statusa. Iz zakonodajnega gradiva razlogi za opustitev ugotavljanja nastanka in obsega premoženjske škode niso razvidni. Predlagana rešitev nadalje odstopa tudi od načela popolne odškodnine, ki sicer velja glede povrnitve premoženjske škode, ter z vidika dedovanja, ki ga v bistvu obravnava po pravilih, ki veljajo za povrnitev nepremoženjske škode. Z vidika načela enakosti pred zakonom smo opozorili tudi glede določitve upravičencev do pavšalnega nadomestila, predlog zakona namreč kot upravičence določa zgolj nekatere kategorije oseb s statusom žrtve vojnega nasilja, ne pa tudi vseh tistih, za katere je bila prav tako predvidena pravica do povrnitve vojne škode po posebnem zakonu. Razlogi za izključitev teh oseb v samem zakonodajnem gradivu tudi niso pojasnjeni, predlagana rešitev pa s tem tudi ne sledi povsem namenu izpolnitve zaveze, ki jo je določil Zakon o žrtvah vojnega nasilja.

V okviru pripomb k posameznim rešitvam smo opozorili, kot je bilo že omenjeno, na ustavno spornost opredelitve pojma premoženjska škoda z vidika povzročitelja nejasna opredelitev dedovanja ter podali druge pripombe z vidika jasnosti in nomotehnike. Z vloženimi amandmaji poslanskih skupin koalicije so pripombe k posameznim členom večinoma ustrezno upoštevane, niso pa v celoti odpravljeni bistveni pomisleki pravno-sistemske in ustavnopravne narave, so bila pa določena pojasnila dana tekom predstavitve na tej seji. Hvala.

Hvala lepa.

In sedaj prehajamo na razpravo o posameznih členih in vloženih amandmajih, tako da odpiram razpravo in dajem besedo članicam in članom odbora, če se ... / oglašanje iz dvorane/ Okej, pa postopkovno najprej.

Hvala lepa, spoštovani predsednik. Najprej se opravičujem, ker je pač potekalo glasovanje na mojem drugem matičnem odboru.

Glede na to, da imamo danes pred seboj tematiko o pavšalnem nadomestilu za povzročeno vojno škodo v drugi svetovni vojni in smo v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke podali predlog za dodatno vabilo, dodatno vabljene in ste nas nekako zavrnili, vam pač sporočam, da je danes tukaj z nami gospa Mozetič Francky, ki je prva podpredsednica Združenja materialnih oškodovancev iz druge svetovne vojne. In lepo prosim, če bi bili toliko demokratični in seveda toliko vključujoči, da bi, kot običajno, damo besedo tudi gospe Mozetič Francky kot zainteresirani javnosti, ker to gotovo je. Hvala lepa.

Hvala lepa. Pozabili ste povedati, da je to združenje v ustanavljanju, ne. Zato pač tudi nismo gospe vabili, ker pač, če je, dokler je združenje v ustanavljanju, je gospa navadna občanka in ne predstavlja nobene inštitucije, tako da zaradi tega je nismo vabili, tako da prehajamo sedaj na razpravo.

Tako da če se želi kdo od članov in članic odbora prijaviti k razpravi. Evo, gospod Lenart, imate besedo.

Hvala lepa še enkrat, se zahvaljujem za besedo in nekako, če tako rečem, vladni trojček si zamislil, da bi seveda eno krivico, ki se je zgodila oškodovancem v, iz druge svetovne vojne, materialnim oškodovancem, se pravi, da država, iz katere je potem se nekako osamosvojila tudi ta država Slovenija, ni poravnala vojne škode za oškodovance, čeprav moramo vedeti, da je ta krivica je nastala zaradi tega, ker veliko vojne škode so okupatorji poravnali. Ampak naši pač, tisti, kateri so bili oškodovani, katerim so zgorele hiše, kateri so bili izseljeni, pa dejansko niso dobili nič. In sedaj, če tako rečem, se nekako tudi poskuša najti politično voljo, da bi se to nekako popravilo, ne, ampak glede na to, da imamo stare zapise, imamo stare ocenitve škod, imamo oškodovance, ki so bili dejansko popisani. In so dejansko dobili potrdila, da se jim je vojna škoda zgodila, materialna vojna škoda je zgodila, dejansko pa ta zakon, ta predlog zakona, ki ga podajate v koaliciji, ne rešuje tega pravično in potem tudi, Zakonodajno-pravna služba je opozorila, da se lahko zgodi še več diskriminatornih, nekako, če tako rečem, delitev denarja na osnovi tega zakona, ker pač ni bil spisan z, kako naj rečem, dovolj pazljivosti. In zaradi tega sumim pač, da je tudi predsednik danes glede na to, da je gospa Mozetič podala nekatere pripombe tudi že v javnih medijih, pač se nekako izognil tega, da bi povedali svoje mnenje, da ta zakon dejansko sploh ni materialna vojna škoda ali pa materialna odškodnina, ker dela preveč razlik. In iz naslova, da smo danes pač nekako nastopali kot smo v zagovarjanju svojega predloga, ki ga ne želite dejansko izboljšati s tistimi, kateri so te škode bili deležni in tudi, ker vem, da če bo prišlo do tega izplačevanja v prihodnosti tukaj več verjetno ne bo iste vlade, bomo morali to iz proračuna dobiti ali pa celo iz obrambnega, kar ne bi šlo skupaj, bomo v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke glasovali proti zakonu. In imamo pa seveda, če bi se zgodilo, da bi morda pa podprli amandma Slovenske demokratske stranke, v katerem pač poskušamo zaseči širši krog in smo dejansko v našem amandmaju predlagali, da bi bili seveda upravičeni do te pavšalne odškodnine, katero vi predlagate, tudi vsi, katerih izguba, odvzem nepremičnin, premoženjskih pravic se je zgodila in seveda nimajo statusa žrtve vojnega nasilja, tako, da bi se seveda upoštevala tudi povzročena škoda s strani okupatorja, agresorja, njunih sodelavcev, tudi enot narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ter zaveznikov protifašistične oziroma protinacistične koalicije.

Hvala lepa.