Dober dan, spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje. Začenjam 111. izredno sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi drugega odstavka 20. člena, prvega odstavka 58. člena ter drugega odstavka 60. člena Poslovnika.

Obvestili odsotnih poslankah in poslancih seje in vabljenih na sejo sta objavljeni na e-klopi. Lep pozdrav vsem prisotnim.

Prehajamo na določitev dnevnega reda 111. izredne seje, predlog katerega ste prejeli v sredo, 23. julija. O predlogu bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika. Predlogov za širitev nisem prejela, zato vam predlagam, da za današnjo sejo določimo dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem. Prehajamo na odločanje in vas prosim, da preverite delovanje svojih glasovalnih naprav. In glasujemo o dnevnem redu.

Glasujemo. 57 poslank in poslancev je prisotnih, vsi so glasovali za.

(Za je glasovalo 57.)(Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red 11. izredne seje Državnega zbora določen.

Prehajamo na 1. točko dnevnega reda, to je ... Proceduralno? Izvolite, kolega Cigler Kralj.

Hvala lepa predsednica. Kolegice in kolegi.

Samo osporaval bi proceduralno temu, da na današnji seji nimamo Zakona o gostinstvu. Namreč po, v skladu / nerazumljivo/ s prvim odstavkom 148. člena Poslovnika mora Državni zbor ponovno glasovati o zakonu na prvi naslednji seji. Danes je prva naslednja seja, ko je bil na zahtevo Državnega sveta v ponovno odločanje ... / oglašanje iz dvorane/ Piše "na prvi seji", na prvi naslednji seji, ne piše "redni" v prvem odstavku 148. člena. In me zanima, zakaj se z evtanazijo in ostalimi, bomo rekli, neumnostmi, tako hiti, Zakon o gostinstvu pa ni uvrščen na to prvo naslednjo sejo Državnega zbora. Prosim za odgovor.

PREDSEDNICA MAG. URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ: Ja, hvala lepa za vaše vprašanje. Bom takoj, samo dovolite mi, da obrazložim. In sicer, res je, da prvi odstavek 148. člena določa, da Državni zbor ponovno glasuje o zakonu na prvi naslednji seji - seveda "prva naslednja seja" se nanaša na redno sejo, kajti izredne seje so sklicane na podlagi zahtev in tudi dnevni red je vedno določen z zahtevo. Morda pa tukaj vseeno moram reči, to niso neumnosti, kolega Cigler Kralj, ne, to so normativni predpisi, po katerih se moramo ravnati državljanke in državljani, vsi. In z zahtevo, se zdaj pa vračam na tisto, kar sem prvo povedala, z zahtevo za sklic izredne seje je bilo, da je bil določen tudi dnevni red oziroma vsebina današnje izredne seje in to je ponovno odločanje o treh predlogih zakonov. Naslednjo, naslednja seja, ki pa sledi, je pa prva naslednja redna seja, ki bo pa septembrska. Tako je. Jaz bom zdaj ponovno povedala nekaj, kar neradi slišite, ampak žal bom spet povedala, pa bom mogoče še večkrat. Je treba znati razlagati pravila, pravna pravila. Tako, zdaj moram najprej dati kolegici Sukič, potem pa še vam. Izvolite.

Ja, predsednica, samo prosim, če lahko poslancu pojasnite, da na tej seji ne bomo razpravljali o evtanaziji. Hvala lepa.

Kolega Cigler Kralj, izvolite.

Ja, hvala. Seveda je treba znati razlagati in vas prosim za razlago iz katere podlage ste našli razlago, da gre za prvo naslednjo redno sejo. V prvem odstavku stooseminštiridesetega člena piše: na prvi naslednji seji. Prosim vas, da predložite poslankam in poslancem razlago, s katero ste pač zavrnili moj proceduralni predlog.

Hvala lepa, upam, da boste zadovoljni z razlago, ki vam jo bom še dodatno dala. Vsa pravila, ki so napisana v Poslovniku, določena, se nanašajo večinoma, večinoma, ker nekatera so pa pač za izredno, izredne seje, so določena za normalno in tekoče delovanje Državnega zbora in to so redne seje. Državni zbor odloča na rednih sejah. Na izrednih sejah določa, odloča kadar pride zahteva za izredno sejo in vsebina izredne seje je vedno določena z zahtevo izredne seje. Vedno. Tako. In je prav to, kar sem povedala, tako. Ja, ker je prav. Jaz mislim, da boste mogoče kdaj dobili tudi potrditev od kod drugod. Dobro.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PONOVNO ODLOČANJE O ZAKONU O POMOČI PRI PROSTOVOLJNEM KONČANJU ŽIVLJENJA.

Državni svet je na 18. izredni seji 22. julija zahteval, da Državni zbor na podlagi 3. alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije pred razglasitvijo ponovno odloča o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in za obrazložitev zahteve dajem besedo predstavniku Državnega sveta, Danijelu Kastelicu, izvolite.

Spoštovana gospa predsednica Državnega zbora, spoštovane poslanke in poslanci, ostali prisotni, lep pozdrav!

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja odpira izjemno občutljivo vprašanje, ki se dotika temeljnih vrednot naše družbe, življenja, dostojanstva in tudi pravne varnosti. V državi...

Se opravičujem, samo trenutek, da obrazložim. Gospod je invalid, zato mu je dovoljeno govoriti iz mesta, kjer je.

Ja. V Državnem svetu menimo, da mora biti življenje neprecenljiva vrednota, ki jo je treba varovati brez izjem. Učinek zakona pa bo ravno obraten, saj normalizira smrt kot rešitev, kar pa je v nasprotju z osnovnimi etičnimi načeli. Ugotavljamo tudi, da zakon prinaša več tveganj kot rešitev. Ali so posamezniki v hudih stiskah res sposobni racionalno odločiti za pomoč pri končanju življenja in se pri tem polno zavedati posledic takšne odločitve? Bolj verjetno je, da bodo to storili zaradi občutka brezizhodnosti in občutka, da so breme družbe in družine, ali pa zgolj iz finančnih in socialnih razlogov. Opozarjamo tudi na nevarnost zlorab pravice. Svojci bi namreč lahko na podlagi različnih motivov pritiskali na ranljive posameznike. Četudi bi bili pri tem dobronamerni, bi lahko njihovo mnenje odločilno vplivalo na odločitev, ki pa je nepopravljiva. Smrt je smrt, ne glede na to, ali gre za evtanazijo ali trenutno malo omiljeno različico, to je pomoč pri končanju življenja. Zakon prinaša precej nelagodja tudi za zdravstvene delavce, saj je njihovo poslanstvo ohranjati življenje, ne pa sodelovanje pri njihovem končanju. Posledično številni zdravstveni delavci že vnaprej napovedujejo izrabo možnosti ugovora vesti. Vse to pa pomeni, da bodo tisti, ki bodo vendarle pripravljeni sodelovati v takšnih postopkih, pod velikim pritiskom, predvsem psihičnim pritiskom. Zaskrbljujoče je tudi to, da zakon brez predhodne poglobljene razprave izrecno izključuje kazensko, odškodninsko in disciplinsko odgovornost vpletenih. To zmanjšuje pravno zaščito življenja in sodiščem odvzema možnost presoje zakonitosti v vsakem posameznem primeru. Zakon je sporen tudi z izvedbenega vidika, saj nekateri postopki v zakonu niso jasno opredeljeni, kar povečuje možnost napak z usodnimi posledicami. Zakon na primer ne daje odgovorov na vprašanje, kaj bo s tistimi, ki si smrtonosne učinkovine ne bodo mogli aplicirati sami, in to zaradi fizične nezmožnosti. Torej ne glede na to, da bodo zmožni sprejeti informirano odločitev o uveljavljanju te pravice. Odgovorov na to še nismo dobili.

Na veliko pravno in strokovno negotovost opozarja tudi zdravniška stroka, saj so v zakonu uporabljeni nejasni izrazi, kot sta huda neozdravljiva bolezen in neznosno trpljenje, ki jih je težko strokovno in objektivno opredeliti. Vse to pa lahko vpliva na zmožnost podaje ustreznih mnenj v okviru predvidenega postopka. Dejstvo je že, da zdaj obstajajo poti, ki omogočajo človeku dostojanstven konec življenja ob ustreznem lajšanju bolečin, torej brez samo usmrtitve kot edinega možnega izhoda. Posledično v Državnem svetu menimo, da uzakonitev predčasnega končanja življenja ni primerna, če se predhodno ne stori, da se okrepi sistem paliativne oskrbe in dejavnosti hospica na ravni celotne države ter da v popolnosti zaživi sistem dolgotrajne oskrbe. V državah, ki jih predlagatelji menijo kot zgled za našo ureditev, namreč prej omenjeni sistemi podpore že delujejo na zelo visoki ravni, zato ima zakonodajna ureditev pravice do pomoči pri končanju življenja pri njih drugačen učinek, kot ga bo imela pri nas, kjer dostop do teh storitev še vedno zelo omejen. Možno bi bilo tudi, da se tistim, po besedah predlagateljev redkim posameznikom, ki bi si želeli predčasno končati življenje na podlagi kritja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotovi, da navedeno pravico izkoristijo v tujini ali da se jim z osebami iz tujine izvede v Sloveniji na njihovem domu.

Spoštovani, v imenu ranljivih in skrbi za dostojanstvo sočloveka, zaščito zdravstvenih delavcev in drugih strokovnjakov ter v duhu pravne države vas tudi v imenu Državnega sveta prosim, da ob ponovnem glasovanju zakona ne izrečete podpore. Hvala za vašo pozornost in da upam, da boste prisluhnili našim pomislekom.

Hvala lepa.

Zahtevo je, kot matično delovno telo obravnaval Odbor za zdravstvo in za predstavitev mnenja dajem besedo predsednici odbora magistrici Tamari Kozlovič. Izvolite.