9. redna seja

Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

16. 5. 2019
podatki objavljeni: 16. 5. 2019

Transkript

Hrvatski Sabor
Tomislav Panenić
Spoštovane dame in gospodje, cenjeni kolege in kolegi!  Odpiram skupno sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zbora Republike Slovenije in Odbora za poljedelstvo Hrvaškega saborja. Dovolite, da pozdravim člane tega srečanja in pozdravljam France Breznika, predstavnika institucije Slovenije in Hrvaške. Želim vam dobrodošlico na skupno sejo odbora. Dovolite, da predstavnim člane odbora Hrvaškega saborja, ki so tukaj navzoči: predsednik odbora gospod Josip Križanić, Damir Felak, Franjo Lucić, član odbora Alen Prelac. Ker je to prva skupna seja dveh odborov, ki smo jo uspeli dogovoriti s kolegi iz Slovenije, čigar realizacijo smo že dogovarjali in to je sedaj dobra priložnost, da se pogovorimo o temi, ki interesira obe strani in tudi, da se pogovorimo v sklopu te konference. Srečal sem se z člani slovenskega odbora, izmenjevali smo ideje na številnih dogajanjih tako, da sem osebno zelo vesel, da smo tukaj vsi. Sedaj pa bi prepustil besedo gospodu Brezniku naj tudi on pozdravi navzoče. Prosim, kdo se bo vključeval morate vključiti mikrofon, da bo lahko šel prevod. Prosim, da po teh uvodnih besedah ni potrebe, da vsi še enkrat pozdravljamo, to bomo storili samo na začetku, da bomo bolj ekspeditivni in spregovorili o temi, zaradi katere smo tukaj in da bomo lahko naredili priporočila in zaključke ob koncu.  Gospod Breznik, izvolite.
Spoštovani!  Dovolite mi, da v imenu članov odbora in predstavnikov slovenskih institucij s področja gozdarstva ter v svojem imenu izrazim zadovoljstvo, da je prišlo do realizacije do današnje seje in toliko časa pomembnega dogodka kot je tukaj ta mednarodna lesna tehnološka konferenca. Naj še poudarim, da na današnji skupni seji naše delegacije daje še poseben pomen, ko gre za prvo skupno sejo odbora dveh držav. Prepričan sem, da je to v Evropski uniji prvi tovrstni primer. Besedo vračam gospodu Paneniću.
Tomislav Panenić
Najlepša hvala.  Uvodoma kot vidite seja se tonski posnema prosim, zaradi zapisnika tisti, ki se bodo javili za besedo naj povedo svoj ime in priimek, naj se predstavijo. Tukaj poleg članov odbora, ki smo jih pozdravili smo poziv poslali še na Ministrstvo za zaščito, okolja Republike Hrvaške državnemu inšpektoratu za gozdarstvo, Gozdarski fakulteti, Institutu za melioracijo     (nadaljevanje) krša, Državnem inšpektoratu in Zvezi privatnih lastnikov gozdov, in upam, da nas je še več od tega.  Zato bi predlagal, da formalno gremo na potrjevanje dnevnega reda. Dnevni red je predlagan v pozivu za sejo. Člani odbora ste prejeli tudi materiale za sejo. Ali ima kdo kakšno pripombo? Če nimate pripomb, ugotavljam, da je dnevni red sprejet.  Preden prepustim besedo spet gospodu Brezniku, bi vas rad obvestil o poteku seje. Uvodno besedo o škodljivcih v gozdovih v Republiki Hrvaški bo podal gospod Krešimir Žagar. Nato bomo imeli prispevek o sanaciji škod v Republiki Sloveniji, direktor Zavoda za gozdove, gospod Damjan Oražem. Nato bomo imeli razpravo.  Besedo predajam gospodu Francu Brezniku.
Začenjam 9. sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s predlagano točko dnevnega reda, seznanitev s posledicami naravnih ujm v gozdovih v zadnjih petih letih v obeh državah in načrtovanjem varstva gozdov tudi v prihodnje.  Ker ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.  Gradivo Zavoda za gozdove Slovenije in Zavoda za gozdove Hrvaške ste prejeli. Obveščam vas, da so za današnjo sejo opravičene naslednje članice in člani odbora: kolegica Violeta Tomić, kolega Branko Simonovič, kolega Tomaž Lisec, kolegica Anja Bah Žibert, kolegica Nada Brinovšek, kolega Boris Doblekar, kolegica Iva Dimic in kolega Franc Kramar. Na seji kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo: gospod Soniboj Knežak, ki ga prav lepo pozdravljam na današnji seji.  Na sejo sem povabil: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Zavod za gozdove Slovenije, Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije in Zvezo lastnikov gozdov Slovenije.  Predajam besedo.
Tomislav Panenić
Hvala lepa.  Preden gremo na prezentacijo, bom še enkrat v imenu vseh navzočih izkazal zahvalo gospodu Kavranu in njegovim sodelavcem, ker so pomagali pri organizaciji tega srečanja in ker smo vsi poklicani sem. Zahvaljujem se tudi članom tima obeh odborov, ki so sodelovali pri pripravi te seje.  Zdaj pa pozivam gospoda Krešimirja Žagarja iz Hrvaških gozdov, da poda svoj prispevek.
Krešimir Žagar
Zahvaljujem se, gospod predsednik.  Sem Krešimir Žagar, z mano je tudi pravnik, gospod Krunoslav Jakupčić, Jasna Mol, šefinja Službe za ekologijo Hrvaških gozdov in gospod Mladen Sluniski, šef Proizvajalne službe Hrvaških gozdov. Tu smo, da bi vam predstavili v nekaj dramatičnih minutah probleme, s katerimi se srečuje hrvaško gozdarstvo. Izkoristil pa bom to priliko, da se zahvalim vam, predsednik in člani odbora, za priložnost, da na parlamentarnem nivoju ponazorimo probleme, s katerimi se ubadajo hrvaški gozdarji, in da izmenjamo izkušnje glede na tehnološko znanost, zaščito narave in okolja. Mislim, da bomo imeli kvalitetno razpravo in da bomo šli domov s te seje oziroma s te prezentacije bolj bogati.  Prezentacijo sem naslovil Hrvaško gozdarstvo v luči klimatskih sprememb. Problemi, s katerimi se ubadamo, so posledica klimatskih sprememb. Mislim, da jih vsi čutimo, v poljedelstvu, na zdravju ljudi, seveda pa se vse to najbolj nanaša na gozdarske sisteme, ki pokrivajo skoraj 50 % površin v Republiki Hrvaški. Vse, kar se dogaja v gozdovih, se dogaja vsem nam. Šel bom od ujm, ki so zadele tudi naše kolege v Sloveniji, pa tudi nas na Hrvaškem. To je bil katastrofalen ledolom. Vrnil se bom nazaj, ko je bil žledolom, ko je zadelo to območje Delnic, Gorskega Kotarja. Višinski pas tisoč 400 metrov nadmorske višine je bil v žledu. In tule vidite način, kako je nastal ta ledeni žled. Imeli smo temperaturno inverzijo, se pravi oblak je naredil sneg, ki je šel skozi plast toplega zraka, med 800 in tisoč 200 metri. To se je spremenilo v dež in izpod 800 metrov je dež prišel v področje pod ničlo. Ni se »zledila« takoj, ampak se je »zledila« pri dotiku s tlemi in tako smo dobili to ujmo. Vidimo na tem zemljevidu, katera področja Gorskega Kotarja so bila prizadeta. To so vse gospodarske enote, ki krijejo podružnico Delnic. Tiste, ki so obarvane, to so gospodarske enote, ki so v tem višinskem pasu tisoč do tisoč 200 metrov, ki so bile prizadete z žledom. Direktna se je kazala pri »zlomitvi« stebel, področja, ki so bila prizadeta z žledom. Drevje je izgubilo svojo krošnjo, se je zlomilo, 50 % dreves se je zlomilo. Najbolj je stradala bukev. Vidimo kako so bila poškodovana drevesa, koliko kubikov posameznih vrst dreves je bilo poškodovanih. Skupaj 208 tisoč kubikov, jelke in smreke – 198 tisoč kubikov oziroma skupaj bruto mase iz poškodovane 406 tisoč 481 tisoč kubičnih metrov. Se pravi to je ogromno. ocenitev je bila tudi veliko večja; pričakovali smo milijon kubikov, ampak vseeno smo prišli nekako do teh podatkov. To je bila direktna škoda, indirektna škoda pa je veliko bolj dalekosežna in nas spremlja še naprej. To je pojava škodljivcev. Ista situacija, ampak ena nesreča ne pride sama. To je ustrezalo razvoju škodljivcev in imamo smrekovega lubadarja, ki povzroča sušenje smrek. Tukaj vidimo diagram, ki kaže spremljanje stanja lubadarja od leta 1985 do leta 2018. Vidimo, da je populacija smrekovega lubadarja leta 1985 in potem se je večala, zdaj pa se je na koncu naglo povečevala. Leta 2005 smo imeli maksimum. Ta podatek smo dobili s štetjem lubadarjev. Potem je prišlo do stagnacije in degradacije in še sami vidite, leta 2014 je ta degradacija spet bila v normalnih mejah, potem pa je spet šla… degradacija, potem se je zvečalo dvakrat število škodljivcev, še 50 % leta 2016 oziroma 2017 je eskaliralo kot nikoli prej. Leta 2005 je bil maksimum, leta 2017 pa dvakrat več kot tisti maksimum in mi smo v gozdovih videli ogromne škode. Ministrstvo za poljedelstvo je hitro reagiralo in uvedlo ukrepe za zaščito. Angažirana je delovna skupina, predstavniki hrvaških gozdov, Hrvaškega gozdarskega inštituta, privatni lastniki gozdov, ki so kakorkoli lahko pomagali pri sanaciji škode, ki je nastala. Vidimo, da so škode na smreki leta 2017 velike, lani je pa ta škoda bila pomembno manjša. Moram povedati, da smo z metodo sekanja okuženih področij uspeli zatreti napad smrekovega lubadarja. Zdaj, vidimo kako je to bilo videti leta 2016. Žarišča, ki so se pojavila po žledolomu. Leta 2018 so žarišča veliko večja in   povečana in zdaj leta 2018 se je to število zmanjšalo na veliko manj mest in veliko manjšem obsegu. Tu bomo šli zdaj, vidite, pri delnicah, kakšne škode so imeli. Tisto, kar je pozitivna okoliščina za gozdarje, da je delež smreke manjši kot 10 %. V nekaterih gozdarskih organizacijah je več, kot je to v Tršću, nekje pa je tudi izpod tega odstotka kot je v Lokvah. Torej, smreko izgubljamo na površjih, kjer raste kot čista kultura. Toliko škode pa ne bi bilo v gorskem Kotarju, če ne bi bilo smreke. To je velikanski ekološki problem in pravim, da je sreča, da smreke imamo nekaj manj kot 10 %.  Niti druga nesreča ni prišla sama, niti tretja. Orkanski jugo veter, torej decembra in na Božič spet orkanski jugo, ki je povzročil velike škode, katastrofalne škode, ki so razglašene kot elementarna nesreča. Bile so škode na stanovanjskih objektih, na cestah, v gozdovih. Ni to bilo samo v gorskem Kotarju, tudi v Liki, ampak tam ni bilo toliko škode kot v gorskem Kotarju. Nam se v upravi gozdov delnic … je šlo veliko kubikov jelke in smreke, hitro smo šli na sanacijo. Lani, če se spomnite začetek leta je bil izredno, ni bil dober. Potem v februarju, marcu in aprilu smo imeli veliko snega in nismo mogli iti na sanacijo in smo zgubili 2, 3 vredne mesece.  Zakaj je nujna sanacija potrebna? Zato, da ne bi prišlo, tako kot leta 2014 do pojava smrekovega lubadarja. In to je lahko pogubno za gozd, če ne moremo takoj tega razrešiti. Tukaj bi površja bila uničena, če bi se pojavil lubadar. To so površja, ki so bila zajeta z vetrom. Vidimo, da je to praktično ves gorski Kotar. Levo je Primorje, ki tudi sem spada. Torej, skoraj celotno površje gorskega Kotarja je bilo zajeto. Največje škode so bile v gozdarstvu Vrbovsko. Leta 2018, glejte kako smo šli s sanacijami: 681 tisoč jelk in 6 tisoč 400 bukev. Torej veliko kubikov. Od tega smo posekali 5 tisoč 500 kubikov. Leta 2018 seveda veliko manj, ker smo že prej veliko naredili. 14 tisoč listavcev, posekali smo 143 tisoč kubikov, zdaj pa če imamo resume, skupaj tisto, kar je narejeno leta 2017/18, mislim, da bomo imeli več kot 1000 kubikov. Torej, še pol milijona kubikov nas praktično čaka v gozdovih. Angažirani so vsi podjetniki, ki so na razpolago v Republiki Hrvaški in še iz Slovenije in naše podružnice, gozdarske podružnice tudi. To so torej bile ujme, ki so nas prizadele, ene in druge, v zadnjih petih letih. Gozdni požari, tudi nekaj, kar je navzoče. In kar bo vedno navzoče. To ne bo izginilo. Ampak lahko vplivamo, da jih je manj in lahko vplivamo, da bodo manj katastrofalni. Tudi vas pestijo požaru, nas najbolj v mediteranskem delu zaradi vremenskih pogojev in zaradi visokih temperatur v mediteranskem pasu seveda. In tudi zaradi rastlinskih vrst, ki so lažje vnetljive in zaradi terena, ki ni dovolj dostopen, je veliko več problemov z gašenjem. Leto 2017 je bilo rekordno po vrsti požarov in škodi, ki je nastala. Vidimo, da je na Hrvaškem zadnjih 26 let povprečje 273 požarov in zgori 14 tisoč hektarjev letno. Leto 2000 je bilo doslej rekordno po številu požarov, leto 2017 pa je imela požare, ki so povzročili veliko več škode, 148 tisoč hektarjev, trije požari pa so bili res veliki. To je 480 kvadratnih kilometrov prizadetih s požari. Lahko ocenite koliko škode je nastalo. Indirektno pa je izgubljena splošna funkcija gozda 45 milijonov evrov. Leta 2018, to je leto, ki je bilo veliko bolj blago, bolj deževno, nižje temperature, torej klimatski pogoji so bili bolj ugodni, ampak tudi mi smo naredili določen korak pri preventivi in razkrivanju požarov in smo imeli veliko manj požarov, komaj 54 požarov, zgorelo je 54 tisoč hektarjev, torej 10 % povprečja. Direktna škoda je bilo veliko manjša, četudi je bila nekaj več kot 2 milijona evra. Tisto, s čimer se lahko borimo zoper požarom, to je preventiva, celo leto, ko časovni pogoji to dopuščajo, vzdržujemo obstoječe kapacitete za protipožarno varstvo. Ves naš Mediteran in primorje moramo vzdrževati, približno 70 kilometrov letno pa naredimo tudi novih požarnih poti. to ne morejo delati smo delavci hrvaških gozdov, še 320, 328 delavcev, ki bodo opazovalci, ki bodo preverjali kje se pojavi požar, ali se kje pojavi nevarnost požara, še imamo študente, čuvaje gozdov, vsi sodelujejo pri opazovanju požarov, da lahko hitro ukrepamo. Lani smo uvedli tudi videonadzor. Lansko leto je bilo izjemno nizko in smo na 46 lokacijah postavili videonadzor, da lahko registriramo osebo, če je katera podtaknila požar, kjer vidimo dim in potem pride do alarma v protipožarnih enotah, ki pomagajo pri gašenju. Naš partner so Odašiljači i veze, hrvaški gozdovi financirajo, požarno-varstveniki pa sodelujejo. Videli bomo, kaj bo v tej požarni sezoni, ki je pred nami, odvisno od klimatskih in ostalih pogojev, ali se bodo kamere zdaj pokazale v pravem smislu, ker še nismo videli, koliko so le te bile doslej učinkovite. Mi delamo na čiščenju, sekanju lesne mase. Izjemno veliko sredstev uporabljamo na tem, kako bomo prišli do ljudi, jumbo plakate, reklame po radiu, po televizijo, spoti, in vse to v službi ognjevarstvene zaščite. Ko pride do požara, potem je saniranje nujno, hitro, da ne bi prišlo do izgube vrednih tal in gozdov. Če se pa to le zgodi,   (nadaljevanje) čim prej obnovimo s sadikami. Primorski alpski bor črničev je in vse tisto, kar zadržuje tla. Velik problem, ki se je pojavil nedavno, v letu 2017, je pojav širjenja borovih podlubnikov na vseh vrstah borov na Mediteranu. Pojavil se je nekoliko bolj južno, Dubrovnik, Makarska, prišlo je do Zadra, Biograda. Še naprej spremljamo stanje, ljudje so na terenu redno. Za razliko od smrekovega lubadarja ni koncentričnega širjenja, ampak se nam sušenje dogaja kar tako slučajno, posamezna drevesa. In moramo odkrivati vsa okužena drevesa, da bi jih lahko umaknili, ni druge pomoči, ker ne moremo tu delati koncentričnih krogov in tako preprečiti širjenje. Tu smo angažirali tudi gozdarstvo in Ministrstvo za poljedelstvo. Problem je eskaliral, verjetno ste slišali, problem je eskaliral na Marjanu v Splitu, kjer, na žalost, je problem bil pod preprogo, dokler ni eskaliral. In zdaj pravzaprav imamo 50 % okuženih dreves na Marjanu. Mi se borimo, seveda, s sanacijo, tudi s hitrim sekanjem teh dreves, in še ni nastalo toliko škode, kolikor je bilo možno, ker smo to preprečili. Velik problem, glede na to, da napada našo najbolj vredno vrsto, to je dob, to je hrastova čipkarka, škodljivec, ki je na severnoameriškem kontinentu avtohton in tam ne izziva nobenih velikih škod, na jugu Evrope in tako tudi na Hrvaškem pa povzroča velike škode, ki jih še ne moremo niti dojeti. Leta 2009 je hrastova čipkarka bila navzoča v Evropi, prišla je v Italijo, Turčijo, zdaj pa se širi proti zahodu in je zajela tudi Hrvaško. Ne vem, kako je v Sloveniji. V letu 2017 se je, žal, širil v gozdovih dob in puhasti hrast. Z izsesavanjem sokov pride do sušenja listov. Ob koncu sedmega meseca in v osmem mesecu drevo zgleda tako, kot bi bilo konec oktobra. Seveda, fiziološko drevo peša in lahko pride do odmiranja in sušenja. Opazili smo, da je prišlo do izostanka želoda, ni bilo želoda in potem niti ni možnosti zbiranja tega želoda, da ga potem plasiramo na površja, kjer bomo pomagali, da spet zraste gozd. Potem izostane tudi glavni prihodek doba in zaradi tega imamo tudi problem lesne industrije, ker nimajo surovine za svoje izdelke. Prirast dreves, če ne pride do odmiranja dreves, imamo zmanjšan in zaradi tega spet izgubljamo na tehnični vrednosti. Končni rezultat je ekološki problem, bog ne daj, da izgubimo dob, ker nadomestitve zanj nimamo. Splošne koristne funkcije teh stabilnih gozdov, terminalnih gozdov pa je nekaj, česar še ne moremo dojeti, kako je pomembno. Ta hrastova čipkarka sesa kri tudi ljudem. Torej, če zmanjka sokov v dobu, potem lahko sesa tudi ljudi. (nadaljevanje)Nekaj se je zgodilo. Prišli bomo do problema, ki nas najbolj pesti. Torej vse so to problemi. Ampak sušitev poljskega jesena, ki ga imamo zadnjih 10 let, zadnja 3 leta pa je katastrofalno in je problem, ki ga ne moremo sami razrešiti in iščemo tudi rešitve od naših znanstvenih inštitucij. In to je tudi način, da prikažemo problem, da bi se lažje z njim borili. Poljski jesen je najbolj ogrožena vrsta na Hrvaškem. Izjemno pomembna gospodarska vrsta izza doba … Najpomembnejša za lesno industrijo. Zavzemal je površja, kjer ni alternativ. To so najnižji tereni v Posavini, Podravini, kjer pogosto imamo tudi poplave in tam so ta drevesa kot svoje vrstna črpalka za izsuševanje tal. In torej, razprostranjenost, vidimo, zavzema ves nižinski del Hrvaške poleg Save, Kolpe, Drave in Mure. To so površja, ki jih zavzema poljski jesen in brez katerega bomo praktično ostali v naslednjih letih. Enostavno izginja in ne moremo ga nikakor rešiti. Vrsta faktorjev je. Predvsem gre za jesenov ožig oziroma Hymenoscyphus fraxineus, ki napada jesen po vsej Evropi. Ponekod je tudi izginil. Zdaj pri nas trenutno izginja. Vidimo, to je tista prva vrstica 31 tisoč hektarjev je površje, ki jo zavzemajo jeseni in to bo prvo izginilo. Najprej se bo zgodila sušitev, potem pa bo konec. Čez 20 % jesena je in tu bo problem vzdržati ta površja, da preživijo. Gre za ogromna površja. 31 tisoč plus 41 tisoč hektarjev, se pravi več kot 70 tisoč hektarjev bo ostalo brez gozda v delih, ki so zelo težko obnovljivi. Poteka tudi raziskava tudi drugih dejavnikov, kako bomo obnovili ta površja. Morali bomo vrniti na ta površja pionirske vrsti topol, poskušali bomo z dobom in tako naprej, s hrasti različnimi. Zaradi pogostih poplav, ki so tudi elementarna katastrofa, bo to zelo težko. V gozdovih so retencijska vodna površja in moramo izkoristiti jesen, ki je imel veliko delo pri izsuševanju. Tako da bomo imeli še večji problem z vodami. Zaključek. Iz prezentacije in tega, kar se nam dogaja, mi gozdarji, predvsem stroka, moramo spremljati kaj se nam dogaja v zajetih področjih. To pa je … Moramo izpeljevati nego, sanitarno sekanje, s strokovnimi navodili. Poslušati tuje izkušnje, obnavljati s kombinacijo ustreznih vrst drevja intenzivirati znanstvene in strokovna raziskovanja, iskati nova znanja od drugih dežel, kot delamo ravno danes in ozko sodelovati z vsemi, ki nosijo stroko in znanost, kar zadeva gozdarstvo in tehnologijo na Hrvaškem. Ozko sodelovati z Gozdarsko fakulteto, Gozdarskim inštitutom in tako naprej. Z inšpektoratom, državnim inšpektoratom, vsemi javnimi ustanovami. Z državnimi gozdarskimi inštitucijami, ki so vse pozvane, da dajo svoj odgovor na   katastrofe, ki se dogajajo. Opravičujem se, nekoliko dolg sem bil, ampak problemi so veliki. Zdaj pozivam direktorja Zavoda za gozdove, gospoda Damijana Oražma. Mogoče dokler čakamo bom samo najavil, tisti, ki bi se radi javili za razpravo signalizirajte, dokler …  Izvolite.
Damjan Oražem
Hvala lepa. Spoštovane članice Sabora in Državnega zbora, dame in gospodje! V naslednjih približno 10 minutah bom povedal nekaj o ujmah, ki smo jih imeli v slovenskih gozdovih zadnjih letih. Seveda vse tudi kot posledica klimatskih sprememb, bile so rekordne v zadnjih 100 letih, kar boste videli kasneje iz številk. Isto, kar se je zgodilo na Hrvaškem, se je zgodil nam, žledolom med 30. januarjem in 10. februarjem leta 2014. Na zemljevidu vidite področje, ki ga je ta žledolom zajel, 52 % površine slovenskih gozdov je bilo prizadetih, 51, od tega tretjina iglavcev, dve tretjini listavcev, 15 tisoč kilometrov neprevoznih cest, skoraj 14 tisoč hektarov gozdov, ki so bili potrebni obnove, od tega skoraj 900 hektarov s sadnjo. Finančno je bila škoda ocenjena na več kot 200 milijonov evrov. Če pogledamo zgodovino žledolomov v Sloveniji imamo zelo natančne podatke, razen za tistega prvega izpred 120 let. Vidite, da je ta z naskokom bil največji, zajel je 9 milijonov kubičnih metrov. Posekanega, kako smo se lotili sanacije po prioritetah, Zavod za gozdove je izdelal ob vsaki katastrofi v roku 2 mesecev sanacijski načrt, ki ga potrdi ministrstvo pristojno za gozdarstvo in posekanega do danes je približno 2 tretjine tega lesa. Ostalo, kar je neposekano, je bilo pač manj vredno v območjih, ki so težko dostopna, kjer ni prometnic, posekano, kar nas je razveselilo, je bilo zlasti smreka in več vredni sortimenti in s sanacijo bomo zaključili predvidoma v letu 2020, namreč sadnjo še tistih površin, ki jih moramo obnoviti po umetni poti.  Tako kot je rekel kolega, tudi pri nas smo imeli potem prenamnožitev podlubnikov v naslednjih letih, tukaj je slika iz leta 2016, praktično se tiče enakih področij, kot ga je zajel žledolom pred dvema letoma. Tega smo se lotili na enak način. Pri nas, moram povedati, v Sloveniji je 80 % gozdov v zasebni lasti, to je še poseben izziv pri sanaciji, vendar zasebni lastniki so se pri nas relativno dobro izkazali in precej odločb, ki jih izdajamo je bilo realiziranih v predvidenem času. To seveda ni preprečilo nadaljnjega širjenje. Po letih vidite levo zgoraj, koliko je bilo količine. V lanskem letu smo se že veselili, da bo verjetno te kulminacije konec, skupaj je zajelo vse skupaj 7 milijonov kubičnih metrov smreke. Moram povedati, da lasna zaloga smreke v Sloveniji znaša nekaj čez 100 milijonov kubičnih metrov. Ta finančna škoda je bila ocenjena na približno 120 milijonov evrov.  Če pogledamo še to z vidika zgodovine gozdarstva, prejšnji rekord smo imeli v leto 21005, mislim, da isto, kot na Hrvaškem, takrat je bil rekord 750 tisoč kubičnih metrov v enem letu. Kako smo bili uspešni pri tej sanaciji? 99 % te lesne mase je posekane iz zaključek sanacije seveda z umetno obnovo tam, kjer je to potrebno, bo predvidoma končan leta 2021 ali 2022, odvisno kdaj se bo napad podlubnikov zaključil. Naj povem, da v Sloveniji je princip gozdarstva tak, da narava sama obnavlja površine, ki so prizadete, kar 95 % obnove naredimo s pomočjo narave. Približno 5 %, včasih manj, včasih več, odstotkov, pa naredimo to na način, da umetno sadimo ali sejemo drevesne vrste.  Če pogledamo, kakšna je napoved za leto 2019. Zgoraj je graf po mesecih. Čisto levi stolpec so referenčne vrednosti normalnega leta, desno pa so potem naslednja leta. In vidite v mesecih od januarja do maja so z rdečim vrednosti, ki jih beležimo letos. Stvari so se nam poslabšale z vetrolomom v letu 2017 in dodatnem v letu 2018. Imamo pa srečo z vremenom. Letos je bilo nenormalno hladno, mokro in tako naprej, v maju, kar nam bo sigurno pripomoglo k temu, da bo vsaj ena generacija podlubnikov letos manj.  Spodaj kaže, kje problem še imamo. Problem imamo na zgornjem Gorenjskem, na Kočevskem, ki meji seveda tudi na Hrvaško in pa deloma na Koroškem. Druge številke, ki nam nekako omogočajo prognozo so letošnje odkazilo drevja, odkazilo je bilo relativno majhno. Manj kot 200 tisoč kubikov. Ravno tako posek. Deloma je to še iz naslova odločb v lanskem letu. Indeks je 7 % več lesne mase kot lani. Postavili smo približno 3 tisoč kosov kontrolno lovnih pasti. Nekaj manj kot 300 lovnih nastav, letos izdali že blizu 4 tisoč odločb, izvajamo pa seveda pri lastnikih, ki ne delajo tega v predvidenih rokih. Tudi prisilne ukrepe, sklepe o izvržbi in eno izvršbo smo naredili. Napoved dela pri nas Gozdarski inštitut Slovenije, je spletna stran tudi napisana. Problem, ki ga vidimo letos v sanaciji je zlasti na enormno povečanje podlubnikov na Češkem, v Italiji so imeli ogromen vetrolom v lanskem letu in seveda vse to vpliva na sanacijo, na možnost prodaje sortimentov tudi v Sloveniji.  Podobno kot na Hrvaškem smo imeli tudi mi vetrolom v decembru 2017 in nekaj manjših kasneje. Desno spodaj je karta, kje se je to dogajalo. Kot vidite, vetrolom, ki je zajemal 2, 9 milijona kubičnih metrov je bil rekorden v zadnjih 100 letih. Finančno ocenjena je škoda bila na 48 milijonov evrov. In posekanega imamo do danes približno 95 % te mase. Sanacijo bomo zaključili 2022, morda 2023. Če seštejem vse te ujme, ki sem jih naštel od leta 2014 dalje, vidimo, da je bilo 65 % slovenskih gozdov prizadetih. Finančno je škoda znašala nekaj manj kot 400 milijonov evrov. Obnoviti je potrebno skoraj 36 tisoč hektarjev. Od tega skoraj 2 tisoč sadno 23 drevesnih vrst sadimo, kar je zanimivo in kar nas veseli, ravno tako kot državo in lastnike. Nekje prirastek in lesna zaloga ostajata enaka. In povprečna lesna zaloga v Sloveniji je 300 kubičnih metrov na hektar.  Kot je rekel kolega. Klimatske spremembe so tiste, ki nam posekajo pretežni delež lesne mase, ki se spravi letno iz gozdov. Zadnja leta je ta odstotek čez 65 % odstotkov, kar ni normalno. In klimatske spremembe, seveda, gozd v neki obliki bo preživel, ampak verjetno ne v obliki, ki si ga želimo mi vsi. Zaradi tega ne moremo računati samo, da se mora gozd prilagoditi klimatskim spremembam, ampak je treba vso ostalo dejavnost človeštva prilagoditi zmožnostim planeta.  Kolega je posvetil veliko časa tudi drugim boleznim. Jaz sem jih tukaj samo naštel in ne bom šel v detajle. 70 drevesnih vrst imamo in praktično ni drevesne vrste, ki ne bi imela nobenega problema. To postavlja pred gozdarstvo kar velike izzive. Ogromno je potrebno monitoringa, ogromno znanja, tudi materialnih sredstev in podobnega.  Ni to še konec spiska. Klimatske spremembe nam prinašajo vsak dan nove rastline, nove bolezni, nove rastline, ki prihajajo, nove škodljivce. In tudi stari se v novih razmerah obnašajo bistveno drugače. Tako da pred gozdarstvom so izjemni izzivi. Ravno tako pa seveda bo to zadelo lastnike gozdov in državo, skratka vse, ki koristimo, na nek način, funkcije gozda.  To bi bilo v kratkem vse, hvala lepa za vašo pozornost.
Tomislav Panenić
Zahvaljujem se gospodu Oražemu. Preden odprem razpravo. Vidim, da ste se zanimali za posamezne prosojnice. In se bom potrudil, da o tem spregovorimo tudi na seji Odbora za poljedelstvo. Tisti, ki so zainteresirani, pa lahko potem prevzamejo. Pozivam zainteresirane, ki bi po tej razpravi mogoče malo spregovorili iz ene prezentacije so posamezne stvari bile tudi v drugih. Mogoče še kakšne komentarje, prof. Mikec?
Stjepan Mikec
Moje ime je Stjepan Mikec, delam na Gozdarski fakulteti. Zadnjih 15 let se ukvarjamo s problemom klimatskih sprememb. Sodelujemo s kolegi iz Slovenije, z Biotehniške fakultete. Vi verjetno veste, tisto, kar bi pohvalil, da je to srečanje oziroma seja Odbora za poljedelstvo in gozdarstvo prepoznala ta problem kot ključen. Ta problem ni od leta 2014, 16, 17. Ta problem traja že od 80 let. Pred nekaj dnevi, če je tu kdo iz Ministrstva za zaščito okolja smo spregovorili o prilagoditvah glede na klimatske spremembe. Samo na Hrvaškem smo evidentirali letno 80 tisoč milijonov evrov škod na gozdnih virih. Vsi smo seznanjeni, vsaj tisti, ki smo bližje gozdarski stroki, to so številke, to je katastrofalno, ampak moje videnje je, da je to kapljica v morju, v primerjavi s tistim, kar je pred nami. Gozdovi niso adaptirani za klimatske spremembe. Moramo razlikovati klimatske spremembe, ki pod razumevajo fertilizacijo s CO2, veste, da je raven CO2 danes v ozračju velika. Nekoč je bila 330. Naši gozdovi rastejo bolj hitro. Po drugi strani drevesa, ki hitro rastejo niso več odporna na vetrolom. Drugi razlog je, ker struktura gozdov, vsaj na Hrvaškem, upam, da je tako tudi v Sloveniji, je različna in ne more prenesti ekstremnih klimatskih sprememb. Tretja zadeva, na katero ne moremo vplivati so gradacije škodljivcev. To je enostavno globalna izmenjava virov in to bi morali preprečiti. Prilagoditev za klimatske spremembe je po mojem ključna, da preprečimo nekaj, kar se že dogaja in kar se bo dogajalo. Kako se bomo prilagodilo gospodarjenju z gozdovi, da bi preprečili takšne škode. To je tisto, kar je ključno. Ali gospodariti na manjših območjih ali ustvarjati gozdove z različnimi drevesi. Ne moremo tega preprečiti, torej škode, ampak jo lahko zmanjšamo. Zato lahko še naprej razpravljamo. Hvala lepa.
Tomislav Panenić
Hvala lepa. Tukaj z desne smo imeli gospoda, ki se je javil.
Gospod _____
…, poslanec Državnega zbora Slovenije. Imam pa vprašanje za gospoda Žagarja, ker je res zelo dobro predstavil to poročilo. Zanima me, ali je mogoče, da je tudi zaradi emisij, ki nastajajo ob masovnem turizmu ob morju, da prihaja tudi po tem do teh inverzij oziroma klimatskih sprememb, če ste to mogoče tudi kaj preverjali, temperatura mora in te zadeve v neki korelaciji? Hvala.
Krešimir Žagar
Hvala lepa, direktno vprašanje, pa ne morem - težko je povedati. Klimatski pojavi so prav gotovo vplivali. Požari najpogosteje nastanejo zaradi človeške krivde, bodisi naključno ali namenoma. Bila je izjemna suša. Tri mesece ni bilo padavin in so se dogajale tako imenovane fenske burje, burja na visoki temperaturi, kar je ustrezalo razširjenju požarov, kanaderji niso mogli vzleteti zaradi vetrovnosti in je bilo zelo težko ustaviti požar. Tukaj navezujemo klimatske naprave z nezmožnostjo gašenja požara. Takšni vplivi, ali lahko na ta način povežemo, to pa je zdaj težko povedati, ampak verjetno obstaja nekakšna korelacija. Ja, turizem kot takšen, operativnost in gašenje, opazovanje, turisti tudi lahko opazijo požar. Torej velika koncentracija turistov lahko ustreza k temu, da se prej opazi kakšen požar, ampak je pa tudi lahko bolj onemogočeno gašenje. Torej moč požara, hitrost razširjanja, klima, vse vpliva. Koliko kaj, pa je težko povedati.
Kolegice in kolegi! Med nami, bi že na začetku rad povedal, da je med nami tudi državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, dr. Podgoršek. Dr. Podgoršek, tudi vas bi prosil morda za nekaj popravnih besed ob našem zgodovinskem srečanju. Kasneje bi pa prosil morda še, z nami je tudi predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice, gospod Cvetko Zupančič. Pa bi tudi vas, gospod Zupančič prosil za nekaj uvodnih besed. Dr. Podgoršek, izvolite.
Jože Podgoršek
Ja, hvala lepa. Lepo pozdravljeni tudi v mojem imenu!  Danes opravičujem našo ministrico, ki bi sicer z veseljem prišla tudi na ta odbor, vendar je še v tujini na službeni poti. Tudi osebno in tudi na našem ministrstvu ocenjujemo, da so pri tako pomembnih vprašanjih kot je ravnanje z gozdom oziroma menedžiranje z gozdom pomembne medsosedske izkušnje, nenazadnje praktično živimo v istem prostoru in smo deležni bolj ali manj podobnih ujm, kot smo tudi danes videli in zato je zelo pomembna izmenjava znanj, izkušenj, ki jih imamo tako na eni kot na drugi strani meje, sam gozd pa meje ne pozna. Niti naravne ujme, podlubniki, bolezni, škodljivci ne poznajo mej in zato je pomembno tudi usklajeno delovanje na obeh straneh te meje. Vendarle pa imamo, ko pogledamo strukturo lastnikov na hrvaški strani in na slovenski strani v gozdovih eno bistveno spremembo in če govorimo na eni strani o tem, da se bodo gozdovi težko prilagodili vsem podnebnim spremembam, da so gozdovi neprilagojeni, imamo pa v Sloveniji še en drug, večji problem - problem lastništva. V Sloveniji se bodo morali tudi lastniki gozdov prilagoditi novemu načinu upravljanja z gozdovi. V Sloveniji imamo vendarle 80 %, 75 % točno gozdov v zasebni lasti. Država je lastnica 21 % gozdov in občine 4 %. Največjo težavo nam predstavlja razdrobljena posestna struktura. Omenil sem 75 % vseh gozdov je v lasti zasebnikov in to posestno strukturo poseduje 418 tisoč lastnikov gozdov, povprečna velikost pri enem lastniku je 2,7 hektara in tukaj si verjetno lahko predstavljate težave, pri vseh ukrepih, ki jih kot država želimo uvesti v slovenske gozdove, ker ne nazadnje privatna zasebna lastnina je vendarle zasebna lastnina. Zato z vsemi ukrepi, tudi z izvajanjem javne službe, ki jo financira naše ministrstvo, z ukrepi programa razvoja podeželje poskušamo motivirati tudi s finančnimi spodbudami spodbujati k temu, da vendarle začnemo z gozdovi delati drugače. Da začnemo z njimi resno gospodariti. Predvsem pa da se nam gozdovi ne starajo. Danes ugotavljamo, da so v Sloveniji, na nek način problem tudi stari, postarani gozdovi. Ker jih vsi lastniki ali pa preveč lastnikov smatra kot neka zaloga, kot neka banka, v katerega posežeš šele takrat, ko resno rabiš nekaj evrov. Drugače pa ga varčuješ. In tudi te ujme so nam pokazale, da je morda tudi to razlog za takšne rekordne škode v naših gozdovih. Zato si bomo, že v tem programskem obdobju in v bodočem še bolj intenzivno prizadevali, za to, da bomo z različnimi ukrepi spodbujali boljše upravljanje z gozdovi. Predvsem pomemben ukrep, ki ga tudi sedaj izvajamo in ga bomo tudi v bodoče, je ukrep za povezovanje lastnikov gozdov, z namenom bolj učinkovitega upravljanja z namenom boljšega medsebojnega sodelovanja. Da bomo iz slovenskih gozdov vendarle dobili tisto, kar si želimo. Kar si želi tudi lesno pridelovalni sektor v Sloveniji. Danes tudi lesno pridelovalni sektor seveda si želi imeti predvsem partnerja v podjetju Slovenski državni gozdovi, ker je vendarle tisti milijon kubikov, kar oni posekajo nekako stabilno dobavljivo. Medtem ko pri zasebnikih te stabilne dobave ni. In zato si želimo povečati povezljivost, sodelovanje in pa tudi stabilnost dobave gozdno lesnih sortimentov za lesno pridelovalni sektor. Tudi v naši državi. Preko različnih ukrepov programa razvoja podeželja že sedaj imamo, tudi v bodoče bomo vlagali, v gozdno infrastrukturo, vlagali v gojenje, obnovo gozdov, kar je že direktor Zavoda za gozdove omenil, in v ta namen namenjali tudi konkretna finančna sredstva iz programa razvoja podeželja in tudi nacionalnega proračuna. Ker se nam vendarle zdi vredno vložiti ogromno ali pa ves trud, kar ga lahko, da slovenske gozdove ohranimo. Da ohranimo praktično edino naravno gozdarstvo, ki ga imamo. In zato je zelo pomembno, da si pri upravljanju z gozdovi, pri upravljanju z vsemi škodami v gozdovih pomagamo tudi na tem nivoju z izkušnjami na obeh straneh te države. Ker je to vendarle ključno. Znanje je na koncu tisto, ki je najpomembnejše. In izkušnje lastnikov gozdov so tiste, ki na koncu štejejo. In če smo iskreni, vsa izmenjava izkušenj, je tudi najcenejši ukrep, zato da lahko z gozdovi resno gospodarimo. Intenzivneje gospodarimo, zmanjšujemo škode. Je to daleč najcenejši ukrep, v primerjavi s katerim koli drugim, ki ga moramo s finančnimi ukrepi izvajati v slovenskih gozdovih.  Zato res pozdravljam, v zaključku moje uvodne misli, pozdravljam to pobudo za skupno sejo. In smo tudi veseli povabila na to sejo in se veselim tudi bodočih podobnih razprav na skupnih področjih. Kot sem rekel, gozdovi ne poznajo meja. Škodljivci, veter, žleb ne poznajo meja. Probleme imamo enake in jih lahko tudi podobno z izkušnjami enih in drugih rešujemo.  Hvala lepa.
Tomislav Panenić
Hvala državnemu tajniku.  Zdaj pa Felak, Saborski zastopnik.
Damir Felak
Predsednika enega in drugega odbora, pozdravljena. Pozdravljam vse navzoče. Povedal bom nekaj besed kot član odbora in tudi kot gozdar po stroki. Zame je ta problematika relativno znana. In dejstvo je, da vse kar smo povedali doslej, je točno. Mislim, da je zelo dobro, da smo se danes dobili v takšni sestavi. Pogojno, če lahko povem, tudi politično in da se seznanimo z vsemi problemi, ki se dogajajo v gozdarstvu, tako na Hrvaškem kot v Sloveniji in omenili smo tudi v ostalih deželah na tem področju. Klimatske spremembe so nekaj, kar je tukaj navzoče že vrsto let - nekdo je rekel od 80. let, mogoče še prej, se je začel vpliv človeka na naravo, danes pa pride na poravnavo veliko tega, kar smo kot človeštvo dolgo vrsto let delali svojemu planetu in pride na poravnavo ravno v gozdovih, saj so vidne vse posledice, in da je vse težje gospodariti z gozdovi na nekakšen tradicionalen način, kot smo bili vajeni, ker imamo vedno več dejavnikov, ki to onemogočajo.  Hrvaška ima to možnost, da je struktura lastnine nad gozdovi približno obrnjena kot v Sloveniji, se pravi pri nas imamo 75 ali nekaj več odstotkov v državni lastnini in s tem veliko lažje reagiramo, ko se zgodijo posamezne škode oziroma naravne ujme, ker je lažje, če je eno podjetje pristojno za 75 % in to lahko stori na veliko večjem površju in zelo hitro opravi sanacijo. Ker dejstvo je, da je problem zasebnih lastnikov gozdov tako kot v Sloveniji, kolegi iz hrvaških gozdov bodo dali natančen podatek, ampak spomnim se, da je pri nas po enem lastniku bilo manj kot 1 hektar posesti gozda. Zadnjih let smo imeli določenih vrnitev prejšnjim lastnikom, mogoče se je struktura nekoliko spremenila, mogoče imamo zdaj nekoliko več zasebnih lastnikov, ampak malenkost. Dejstvo pa je, da je težko gospodariti s tako velikim številom lastnikov gozdov, ki imajo majhne površine in pogosto niso niti zainteresirani, da bi na te svoji površini opravljali kakršnakoli sekanja ali sanacije oziroma se bojevali proti škodljivcem.  Upam, da bo ta današnji sestanek iniciiral, da bo sodelovanje še boljše, ker problem je skupen tako nam kot Sloveniji pa tudi vsem ostalim deželam. In ponavljam: Problema ne bomo mogli razrešiti, lahko ga samo omilimo, zato pa moramo vsi skupaj ukrepati ne samo skozi ta gozdarski sektor, ampak splošno skozi razširjanje zavesti ljudi in enostavno ne smemo več na naravo vplivati na način, kot smo to delali zadnjih nekaj 10 let, ker v nasprotnem primeru bo prizadeta obstojnost gozdov in populacije ljudi na teh prostorih. Enostavno z eno besedo moramo ukrepati, saj ni čudno, da so stranke zelenih na zadnjih volitvah za Evropski parlament dosegle doslej največji rezultat. To pomeni, da se pri ljudeh zavest o klimatskih spremembah vedno bolj jača. Imamo tudi veliko več industrije, ki onesnažuje okolje. Mi smo 2 majhni deželi, ki ne moremo veliko storiti, ampak s svojim glasom pa lahko prispevamo, da vse pride do zavesti velikih dežel, ki veliko onesnažujejo in vplivamo nanje, da mogoče ohranimo naš planet za bodoče rodove, tudi da lahko imamo lesno maso še naprej. Na naši lesno-tehnološki konferenci smo govorili, da moramo omogočiti, da gozdovi obstajajo na vsem svetu in tudi na področju Hrvaške in Slovenije. Hvala lepa.
Naslednji je prijavljen predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice, gospod Cvetko Zupančič. Pa bi tudi vas, gospod Zupančič prosil za nekaj uvodnih besed. Gospod Cvetko Zupančič, izvolite, imate besedo.
Cvetko Zupančič
Hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljam oba predsednika, vse člane odborov, tako hrvaškega kot slovenskega! Moram reči na začetku, da teh zadnjih pet let, kar se intenzivno srečujemo s to problematiko je slovenski parlament, Odbor za kmetijstvo in gozdarstvo šel temu naproti. Številne seje, izredne, redne, na tematiko tako žledoloma, podlubnikov in vse te problematike. Sprejeli smo tudi dva interventna zakona, katere sta pomagala k sanacije tega problema. Seveda jaz prihajam iz sredine, kjer pravimo, da so problem mali lastniki, predvsem v Sloveniji, ki jih je čez 400 tisoč. In moje stališče, ali pa naše stališče je, da majhni lastniki, ali pa manjši lastniki, to je v Sloveniji tradicija, kmetija, polovica gozda, polovica kmetijskih zemljišč. Ki je v povprečju velika 30 hektarjev, to je Slovenska tradicija in to bo tudi ostalo. Tudi več ali manj ni možno glede na strukturo ali pa na teren, ki je v Sloveniji predvsem hribovit, dejansko neke vrste bila v vsej zgodovini tudi podlaga, da je kmetija preživela od same kmetijske dejavnosti se ni dalo. Jaz mislim, da vloga, ki jo ima Zavod za gozdove v teh letih, je bila zelo dobra. Njihovi strokovnjaki so delali z vsemi lastniki. Tudi mi na Kmetijsko gozdarski zbornici, kjer imam včlanjenih 109 tisoč članov, se trudimo, da delamo z vsemi temi lastniki in kar se strokovnega dela tiče ne bi mogel ugovarjati. Težko boste našli enega lastnika gozda, pa ima »žiher« samo 2 hektarja, da bi imel slabo mišljenje o gozdarju. Se pravi mu je vedno priskočil, vedno mu je pomagal. Saj na koncu koncev, tudi če je eden lastnik dveh hektarjev gozda, ali pa hektarja, če je dober hvala boga, če je slab ima vsaj majhno posest, ne dela velike škode. Imamo tudi velike lastnike pa tudi v državnih gozdovih vedno ni vse najboljše, kot bi moralo biti, tako, da jaz sem še vedno pristaš tega, da nekako - težko je obvladovati tako množico lastnikov, ampak vendar te ljudje, č je manjši dela bolj za lastne potrebe, za lastno tisto kar sam porabi, ali pa v ožjem krogu, kar je večjega pa pač se tudi gre širše v povezovanje, v prodajo in tako naprej. Zelo šibki smo v Sloveniji na področju trženja, kajti to ni naloga Zavoda za gozdove in tukaj vidim predvsem v naši inštituciji, da bi se moralo v prihodnje okrepiti in na tem področju povezati lastnike in da bi lastnik skozi gozd tudi nekaj več iztržil.  Za mene nekaj ni bilo omenjeno tukaj poleg vse katastrofe. Zgodilo se je to, da so ogromne lesne mase šle zelo pod ceno na trg. Izredno nizke cene. In lastniki, ki so izgubili, včasih tudi 70, 80 % vse lesne mase zaradi teh nesreč, so dejansko to na pol »šenkali«, ali je to avstrijskemu kupcu, ali je to italijanskemu kupcu in dejansko mi se zdaj trudimo, da bi dosegli to, da bi preko interventnih zakonov, ki so že sprejeti pa na novih ukrepov, bili te lastniki oproščeni davščine, oproščeni dolgoročno bremena, ki bodo iz gozda prihajali, kjer pa ne bo nobenega dohodka. Se pravi, treba je tudi v tej smeri razmišljati in jim pomagati tudi gozdove sanirati in jih tudi na nek način vzdrževati. Tako, da problem je večplasten, vendar ne glede - lastništvo bomo težko spreminjali. Mi bomo mogli pristopiti k lastniku in bo tudi lastnik do nas dovzeten. Ena stvar, ko je vedno boljša ocena, vi boste to še bolj vedeli, cena hrasta je neverjetno dvignila interes po, ne bom rekel samo po sečnji, ampak tudi dejansko tisti, ki je imel hrast je bil nekaj več zadnje leto, ali pa zadnji dve leti. Tisti, ki ima neko lesno maso v gozdu, ki nima cene, seveda je gozd nezanimiv zanj in zaradi tega tako govorimo in poudarjam o temu. Za nas je bila zelo pomembna tudi ta hitra reakcija. Hitra reakcija. Mi na zbornici smo se zelo trudili, da bi sak lastnik gozda lahko prišel lahko, če ni sam usposobljen, do nekoga, ki to zna narediti, ki je usposobljen, ima ustrezno mehanizacijo in tukaj se je največkrat pojavil prav ta problem, da ni bilo dovolj ekip, ki bi dovolj hitro to tudi pospravile. Mi vemo, če je nek manjši lastnik, dobro, je usposobljen za delo z motorno žago in tukaj se zgodba neha. Taka masa lesa pa rabi bistveno več od tega. in moram reči, da smo ne glede, da kaže tam statistika, ali pa realnost, da nam je ostala ena tretjina lesa v gozdu, od tistega zdaj ne moremo nič pričakovati, po vsej verjetnosti, tudi če bo kdaj ven spravljen dvomim, mislim, da se s tistim ne bo nihče ukvarjal, je to ogromno, pa vendar na to, kar je bilo, jaz sem takrat tiste gozdove pogledal, ko sem šel skozi, mislim, da smo opravili veliko delo, velika šola za vse, ampak za državo, zdaj se bom obrnil na nas, pa na nek način velik izziv, da vlaganje v gozdarsko stroko, vlaganje v vse sfere, tako od stroke, do trženja, bo dobra naložba v prihodnje in na to bomo morali tudi v prihodnje biti zelo pozorni.  Hvala lepa zaenkrat.
Tomislav Panenić
Hvala lepa.  To smo v eni prezentaciji imeli poudarjeno, klimatske spremembe in povezovanje, torej ne samo Ministrstvo za poljedelstvo in gozdarstvo ampak prav tako zaščita okolja, zato bi prosil gospoda Čižmeka, pomočnika ministra, naj spregovori.
Igor Čizmek
Zahvaljujem se za besedo.  V imenu gospoda Podgorška, da klima ne pozna meja. Hotel sem povedati in poudariti nujnost dvigovanja vidnosti problema. Očitno je, da je klima nekaj, kar je bolj težko opaziti kot gospodarstvo, klima je nekaj, kakor hitro pride sonce pozabimo, da je prejšnji teden bilo slabo vreme. Kaj pravzaprav Republika Hrvaška dela v tej smeri? Rad bi informiral oziroma dvignil raven informiranosti o tem, da ne bo šlo izpod radarja. Prejšnji teden smo imeli prvo javno prezentacijo strategije o klimatskih spremembah, kar je naša obveza do Evropske unije, bog ne daj, da bo samo za Evropsko unijo. Torej, za obdobje do 2040, s projekcijo do 2070. S prepoznavnostjo, da smo imeli najbolj topla leta od vsega začetka merjenja, to so zadnja leta, to govori o tem, da so klimatske spremembe tukaj in smo naredili v preteklih dveh letih zelo obsežna klimatska modeliranja z našim državnim hidrometeorološkim zavodom, da bi lahko skozi to strategijo ponudili tudi določene scenarije. Ne toliko, kot je Evropa naredila, torej 7, mi smo naredili samo 2, do dvigovanja temperature v poprečju za 4 stopinje, čeprav tudi v tem kontekstu smo dobili dve možnosti kako naj delujemo na to. Eno je omilitev, drugo pa je prilagoditev. V kontekstu tega smo v Zakonu o zaščiti ozračja pozicionirali dva dokumenta, ki smo jih obvezni narediti, da bi regulirali pravila obnašanja za Republiko Hrvaško, ki to leta 2030 do 2050 s projekcijo energetike, tukaj energetika in energetski razvoj, ena in druga strategija je spremljana z načrti razvoja. Znano je, da Evropska unija tako vam v Sloveniji kot tudi nam enakopravnih članicah Evropske unija moramo letno dajati poročila o klimatskih spremembah. Evropska strategija tudi ponuja svoje akcijske načrte, ki se naslanjajo na Pariški sporazum, torej navezano je tudi na Združene narode, tistih 17 ciljev, eden med njimi, 13., je tudi odziv na klimatske spremembe. Kaj smo pravzaprav naredili na to temo? Klima torej vpliva na vse mogoče sektorje in hotel sem samo omeniti eno digresijo, ki me je pravzaprav tudi podprla, da spregovorim o tem. Pred kratkim smo slišali govor Grete Thunberg, mlade aktivistke, ki ji je uspelo dvigniti raven pozornosti z zelo zanimivo zgodo, s skrbjo o klimi, z določeno dozo strahu. Ali se bojite? Tukaj je ekipa, ki ima dovolj let, da se spomni filma Te lepe živali. Ali se spomnite drevesa, kjer sedi panter, opica, kača in nekakšen glodavec? In en gre na eno, drug na drugo, nihče nikogar ne napada. Torej, raven strahu je dvignjena na problem kako bomo ostali živi in prišli nekam iz tega hloda. Ali smo dosegli zadostno količino strahu? Ta problem moramo narediti tako viden, da količina strahu zadošča. Da pozabimo na meje, na strankarsko pripadnost, na vse ostalo, na tiste konkretne vsakodnevne skrbi. Mislim, da nam še malo manjka, ampak gremo v tej smeri in tudi ta strategija je ponudila 85 ciljev iz česar smo izločili v nekaj kategorijah katere so bolj pomembne, srednje pomembne, ali pa nižje pomembne. Izločili smo jih 24, na podlagi le teh smo naredili akcijske načrte, to ni še postalo polnopravno, ampak v stiku z javnostjo - v enem sektorju obdelujemo, to je sektor poljedelstva, definiramo vpliv, ki povzroča visoko ranljivost in tudi krije gozdarstvo.  Torej pozivam vsem, da preko strani našega ministrstva lahko povlečete materiale, gradivo, kompletno podatkovno bazo v zvezi s strateškimi modeli teh scenarijev o katerih sem pravkar govoril. Torej, poleg vseh teh parametrov bi naš naslednji korak bila realizacija akcijskih načrtov.  Kaj naj še spregovorim na koncu? Iz prezentacije, torej, nisem pričakoval, da bom tako govoril. Imamo definitivno predlagan finančni okvir, koliko bo ta strošek znašal, saj moramo imeti kritje v proračunu, brez tega je to mrtva črka na papirju. Organizirali smo podporo tako nacionalnega proračuna in možnost jemanja sredstev iz Evropske unija iz pozicije tega strateškega cilja in pričakujemo, da bomo torej v prihodnjem obdobju začeli realizirati prioritetne cilje. Predpogoj je dobro sodelovanje. Kot sem spregovoril na začetku, tako bom tudi končal: Klima na pozna meja! Zastavili smo tehnični okvir, inštitucijski okvir, ampak dobro sodelovanje iz obeh smeri in stalno pospeševanje znanja in večje znanje gre k razrešitvi problema. Toliko z moje strani kot prispevek na tem srečanju.  (nadaljevanje)Hvala lepa.
Predstavnik lastnikov privatnih gozdov v Sloveniji, gospod Marjan Hren.  Gospod Hren, izvolite, imate besedo.
Hvala za besedo.
Samo malo, malo imamo tehnične težave. Bodo pogledali. Zamenjajte, saj lahko zamenjate mikrofon.
Se opravičujem. V imenu Zveze lastnikov gozdov Slovenije bi lepo pozdravil oba odbora in vse danes zbrane tukaj. Strokovnjake, ki nas je pač ta tema klimatskih sprememb in posledično tudi ujem, zbrala tukaj pri vas sosedih v Opatiji.  Nadaljeval bi tam, kjer je končal moj kolega iz Kmetijsko gozdarske zbornice, gospod Cveto Zupančič. Dohodek lastnikov gozdov, če gledamo skozi te ujme je bil zelo prizadet. Kajti toliko milijonov kubikov, kot je prišlo in na trg, pa tudi, ne samo Slovenija, Hrvaška, potem se je to dogajalo tudi v sosedstvu v celi regiji, je seveda povzročil padec cen. Hkrati pa zaradi tega, ker smo rabili veliko izvajalcev je povzročil dvig cen izvajalcev. Zdaj, če gledamo ta dohodek na drugi strani pa, če damo roko na srce, lastniki in tudi vsi, ki nas spremljate, veste, da smo lastniki gozdov tako srednji, veliki, pa tudi mnogokrat manjši, kar veliki investitorji. Zdaj lepo je bilo tukaj rečeno: v Sloveniji so prestari gozdovi. Tudi tega se dobro zavedamo lastniki gozdov. To nas skrbi, še bolj nas pa skrbi, ker se tudi struktura lastnikov gozdov stara. Namreč, mi če hočemo predati lastnino in gozdove naprej svojim naslednikom, moramo vedeti, da tudi oni kalkulirajo, kakšen je dohodek. In, seveda, vse bolj se gozd gleda tudi zaradi informacijskega močnega sistema, se vse bolj gleda kot celota in posledično zaradi izpada tega dohodka, ki je tudi po evropskih kazalnikih, če pogledamo, skupaj s kmetijstvom, smo marsikdaj pod povprečjem, ali pa v primerjavi s celotnim gospodarskim dohodkom na drugih delovnih mestih smo pod povprečjem. Mi iščemo možnosti, kako bi povečali ta dohodek. Kar se tiče lastništva, se koncentrira. V Sloveniji se je v zadnjih letih, kot smo zvedeli z informacij, ki jih skrbno beleži naš Zavod za gozdove Slovenije in druge inštitucije, zmanjšalo za 50 tisoč lastnikov. Pa se še bo zmanjševalo, koncentriralo se bo. Samo kaj se bo zgodilo v Sloveniji, če se skoncentrira toliko, da izgubimo tiste srednje kmetije, tiste srednje posesti, ki so hrbtenica takšne kulturne krajine, kot jo imamo danes v Sloveniji. Vi sosedje imate malo več sreče, imate kar veliko morje. Mi pa se tudi radi, se tudi moramo iti turizem, ker je pač to pomembna gospodarska panoga, ampak rabimo pa še zraven tega tudi močno kulturno krajino, če hočemo, da se bomo šli ta turizem. Zato bi jaz na tem mestu, ko smo ravno pri dohodku in ko smo tukaj videli, kakšni so, kako je narava sama označila veliko tistega, kar je bilo zaželeno, še več pa tistega, kar ni bilo zaželeno, da bi nekako skušali najti skozi okoljske ukrepe, skozi ekologijo, ki prihaja. To, kar je tudi vaš profesor, pa si nisem imena zapomnil, sem si pa tudi našega zapisal, lepo povedal, da je treba iskati poti, kako bi zmanjšali, ker preprečit ne moremo. Bi apeliral na vse določevalce, ki ste tudi tukaj danes zbrani, ki pripravljate izhodišča za ministrstva za izvršno oblast in za zakone, da bi pač pogledali, kaj je možno skozi okoljske ukrepe izdelati, urediti, da ne bodo samo investitorji lastniki, da bo kaj ostalo tudi za dohodek. Kajti naši nasledniki to nujno potrebujejo za človeka dostojno življenje. Tudi smo prepričani, da moramo sodelovati v ožji regiji in širši regiji, danes se verjetno v Lizboni tudi vsi evropski lastniki o teh strategijah pogovarjajo. Kako stopiti v pravi smeri, da bo na eni strani dohodek, na drugi strani pa, da bo okolje in narava postala bolj pomembna.  Hvala.
Tomislav Panenić
Hvala lepa. Imamo še dve prijavi. In s tem bi se ustavili. Hotel sem samo povedati, to bi morali končati. Moramo se priključiti še seji na konferenci. Skupaj bomo imeli možnost med kosilom spregovoriti o nekaterih stvareh.  Zdaj imam gospoda Oliverja Vlainića.
Oliver Vlainić
Se zahvaljujem.  Pozdravljam člane obeh odborov, hrvaškega in slovenskega. Zahvaljujem se za poziv, kjer so poklicani tudi predstavniki gozdarskih inštitucij. To je dobra pot. Jaz sem predsednik hrvaškega gozdarskega društva, kjer so člani vse gozdarske inštitucije na Hrvaškem. Mi o takšnih temah razpravljamo na vseh naših skupščinah, panelih, okroglih mizah. Zato smo lani imeli razpravo, ali nas bodo gozdovi preživeli. To je tema, o kateri, po enem letu, lahko rečemo, da je hujša kot prej. Zlasti kar zadeva poljski jesen. Potrebe so resorne, med državno sodelovanje je dobro in mislim, da se veliko stvari dogaja skupno. Tudi v zvezi z dobom in nekaterimi drugimi drevesnimi vrstami, v zvezi s hrastovo čipkarko in drugimi škodljivci in moramo videti … Potrjujemo politične odločbe, da je to drugače, kot je bilo včasih, saj so pogoji v naravi tudi drugačni. Hrvaško gozdarstvo je v 90 letih uvedlo nadomestilo za gozdove in smo prišli danes do veliko manj sredstev, kot bi jih potrebovali. Bilo bi dobro torej, pri naslednjih zakonih, da pazimo na takšne situacije, da gozdarstvo ne izgublja. Saj danes ima zvečane stroške in zmanjšane prihodke. In da to nekako poskušamo uravnotežiti. Sreča je na Hrvaškem, da imamo 76 % državnih gozdov in lažje krmilimo v ujmah, ampak ker sem že dobil besedo, moram to omeniti. Kolegi v Odboru za poljedelstvo in gozdarstvo imajo svoj odbor, nas pa pesti, ker ni tu preveč gozdarstva. Radi bi večji poudarek.
Tomislav Panenić
Gospa Silvija Zec?
Silvija Zec
Hvala lepa. Silvija Zec, predsednica Hrvaške zbornice drvnih inženirjev in tehnologov. Zahvalila bi se za organizacijo skupne seje. Kot so povedali moji predhodniki, na žalost so problemi … na srečo pa gozdovi ne poznajo meja.  Tisto, kar bi rada poudarila Evropska unija nima skupne gozdarske politike. Ampak so številni izzivi in cilji, ki jih zastavljajo evropske politike in strategije in zastavljajo cilje  tudi pred naše gozdarstvo. Zlasti kar zadeva klimatske spremembe, da bi zadostili druge strategije Evropske unije. Povedala bi tudi politično ozadje te seje. To pa je … Tisti ki odločajo, vplivajo na to, da gozdarstvo dobi sredstva iz Evropskih skladov oziroma, da v naslednjem obdobju bomo predvideni v politikah in da bo to bolj dostopno za naše inštitucije, pa tudi na višjih ravneh. Da bi kot gozdarji, jaz sem prepričana, da kolegi iz obeh držav, torej znanstveniki, praktičarji, izmenjujejo izkušnje in primere dobre prakse pri boju zoper tem problemom. Mislim, da je ta kraj primeren, da pošljemo sporočilo, da potrebujemo finančno podporo v prihodnjem obdobju za gozdarstvo.  Najlepša hvala.
Tomislav Panenić
Najlepša hvala. Razpravo bomo končali s prispevkom gospoda Jakupčića iz hrvaških gozdov.
Krunoslav Jakupčić
Jaz bom v kratkem povedal samo tisto, kar že desetletja nismo delali dobro. To pa je komunikacija z javnostjo.  Vso to delo, vsa dogajanja, direktor sektorja za gozdarstvo je povedal in tudi slovenski kolega in vsi mi. Mi na Hrvaškem, v hrvaških gozdovih svoje cilje in svojo misijo in aktualna dogajanja nikoli nismo dobro komunicirali z javnostmi. In to je velika napaka. Ti požari, ki so se dogajali leta 2017, ljudje, Dalmatinci, so povedali, da je za to kriv alpski bor, ne pa njihovo obnašanje, zapuščena zemljišča in tako naprej. Zagreb ima oziroma prebivalci Zagreba imajo redko srečo, da je medvednica blizu, ki zelo vpliva na njihovo zdravje, na njihovo življenje, na šport, rekreacijo, turizem, mikroklimo, erozijo in tako naprej. Ampak, tudi ta gozd propada. Je prestar. Zgodil se je velik vetrolom, ne enkrat. Kako obnoviti ta gozd, če pa prebivalci dobesedno skačejo za vsako drevo, bukev, staro 200 let, ki sploh več nima nobene funkcije koristne, niti gospodarske funkcije, ni za nič. Kako komunicirati vse to propadanje jesena, ogrožen je obstoj te vredne drevesne vrste na Hrvaškem. Kako komunicirati najbolj nevarnega škodljivca hrastove čipkarke? To so izzivi pred našim podjetjem, kako na nek način spreminjati stališča ljudi, zavest ljudi oziroma prebivalcev. Ta konferenca je dobrodošla tudi za lesno industrijo in venomer ponavljamo, da dodajo dodano vrednost s svojim izdelkom in uporabljajo čim manj od boga podanih virov in proizvajajo čim manj smeti. V naše podjetju smo naredili strategijo. Šli smo do šole, praktično do otroškega vrtca dvigovati to zavest. Učiti otroke nenehno, nenehno ponavljati eno in isto. Našo stroko in naše cilje, cilje našega gospodarjenja.  Hvala lepa.
Tomislav Panenić
Jaz bom s tem v imenu odbora Hrvaškega Saborja zahvalil vsem, ki so povedali svoja mnenja. Predvsem tisto, kar se nanaša na pospeševanje sodelovanja v tej regiji in razreševanja ključnih problemov, ki obremenjujejo vse nas in ki pomenijo dolgoročnost gozdnega sklada, s katerim moramo gospodariti.  (nadaljevanje) Upam, da bomo v drugem delu današnjega srečanja imeli priložnost ravno tako videti primere, o katerih smo danes poslušali, mogoče pa tudi kakšne predloge od ljudi na terenu in bomo pospešili naša znanja in naše izkušnje.  V imenu Odbora za poljedelstvo hrvaškega parlamenta končujem sejo in bom prepustil besedo gospodu predsedniku Brezniku.
Hvala, kolega.  Tudi sam ugotavljam, da na slovenski strani ni več želje po razpravi. Seveda pa se bo razprava odprla tekom današnjega dne še na ostalih srečanjih, ko si bomo šli pogledat Delnice kot veliko območje na naši južni meji.  Preden zaključim sejo, pa morda še nekaj mojih misli.  Jaz mislim, da je danes šlo za zgodovinsko srečanje dveh držav. Če parafraziram državnega sekretarja dr. Podgorška, lahko rečem, da klimatske spremembe ne izbirajo držav, ne izbirajo narodov. In odpiram tudi temo, morda iniciativo in seveda tudi povabilo na srečanje v Ljubljani, torej na srečanje v Sloveniji, kjer bi se lahko morda začela iniciativa skupne evropske gozdarske politike, torej skupne politike na področju gospodarjenja z gozdovi, to, kar je predstavnica hrvaške inženirske zbornice na področju gozdarstva danes povedala. Torej, evropsko kmetijsko politiko poznamo, specializirano za področje gozdarstva pa je morda nekoliko ohromljena. In ravno tu vidimo na današnji seji kot nek zaključek nekako skupne probleme, ki ne izbirajo mej, ki ne izbirajo držav, narodov, ki jih moramo začeti reševati tukaj in sedaj.  Zato, spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani kolega, vse vas vabim na novo srečanje, preden zaključim sejo, skupno srečanje odborov za kmetijstvo hrvaškega sabora in na povratno skupno sejo v Sloveniji. O datumu seje in o temi, ki bi jo obravnavali na skupni seji, pa se bomo dogovorili naknadno. Zahvaljujem se vsem razpravljavcem in s tem kot predsednik zaključujem 9. sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano tu v Opatiji. Najlepša vam hvala.  / aplavz/  Spoštovani kolega Panenić, še enkrat, »pacta sunt servanda«, dogovore je treba spoštovati, kot si rekel v Zagrebu, kajne, ko sva začela razmišljati o skupni seji. Tule ti poklanjam eno simbolno darilo iz Slovenije, seveda les kot našo strateško surovino. Tule pa imaš sončno uro. Upam, da bodo ure na področju klimatskih sprememb v Evropi in svetu tekle počasneje, da bom manj tega in da si bomo skupaj prizadevali, da se skupaj borimo proti klimatskim spremembam in da skupaj ohranimo svojo čudovito naravo, tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Še enkrat, spoštovani predsednik Odbora za kmetijstvo hrvaškega sabora, najlepša hvala za to izredno lepo povabilo v Opatijo. / aplavz/
Tomislav Panenić
Vedno se kot kolegi lahko zahvalimo vsem ljudem, ki podpirajo naše delo. Seveda smo naredili en korak v našem sodelovanju. Zahvaljujem se predlogu za nadaljevanje sodelovanja in upam, da bomo kakovosten primer, kako bi naj dve državi nadaljevali sodelovanje na vseh področjih. Zahvaljujem se z oznako hrvaškega parlamenta.  / aplavz/    Skupna seja se je končala 4. junija 2019 ob 12.04.