Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam in začenjam 43. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani odbora: poslanec Anton Šturbej in poslanec doktor Matej Tašner Vatovec. Na seji pa kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo: poslanka Lucija Tacer Perlin nadomešča poslanko Saro Žibrat in magistrica Tamara Kozlovič nadomešča poslanko Andrejo Živic.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: točka 1 - 30. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2024 s Poročilom Varuha človekovih pravic Republike Slovenije o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma po Opcijskem protokolu h konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju za leto 2024. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, ki jo bomo na podlagi prvega odstavka 41. člena Poslovnika obravnavali kot zainteresirano delovno telo. Matično delovno telo za obravnavo letnega poročila Varuha človekovih pravic je Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki bo poročilo obravnavala na svoji seji in pripravila poročilo s priporočilom za sejo Državnega zbora. Poročilo se obravnava po enofaznem postopku.

Na spletnih straneh Državnega zbora je objavljeno gradivo, k točki pa so bili vabljeni: Varuh človekovih pravic, Vlada, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za solidarno prihodnost in Državni svet, ki se je opravičil. Prosim vse vabljene in kasneje vse razpravljavce, da se ob predstavitvi poročila in kasneje v razpravi osredotočite predvsem na področje, ki je v pristojnosti našega odbora.

Za predstavitev letnega poročila besedo dajem namestniku Varuha človekovih pravic. Doktor Jože Ruparčič, izvolite.

Lepo pozdravljeni vsi, najlepša hvala za vabilo. Uvodoma bi jaz samo opravičil namestnika Šeliha, ki trenutno vodi institucijo. Bi se seje udeležil, vendar je imel že vnaprej dogovorjene obveznosti. Tako da v njegovem imenu se tudi zahvaljujem za to vabilo.

Spoštovani. Predstavili bomo nekaj poudarkov iz 30. rednega letnega poročila Varuha človekovih pravic in poročila državnega preventivnega mehanizma za leto 2024, ki sodijo na delovno področje tega odbora. Obravnavali smo 6 tisoč 288 zadev, od tega več kot 3 tisoč 100 pobud. Ugotovili smo 174 kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih nepravilnosti. Največkrat smo ugotovili kršitve, načela dobrega upravljanja, neupravičeno zavlačevanje postopkov, enako varstvo pravic, enakost pred zakonom, pravice do socialne varnosti, zdravstvenega varstva, pravice invalidov in otrok.

Največ kršitev, 19, smo ponovno ugotovili na resornem Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kar kaže, da to ministrstvo še vedno ne deluje po načelu dobrega upravljanja in da se stanje iz leta v leto ne izboljšuje. Na področju socialnih zadev že več kot tri leta opozarjamo na težave pri odločanju o pravici do osebne asistence, ko odločbe niso ustrezno obrazložene. Tudi lani smo prejeli več pobud posameznikov, ki so bili nezadovoljni z načelom zavračanja pravice do osebne asistence. Večkrat smo že poudarili, da morajo biti v obrazložitvi zajeti vsi relevantni podatki, ki odločitve utemeljujejo. Le od seznanjenosti s takimi stališči so posamezniki lahko uspešni v postopku sodnega varstva pravic. V enem od primerov je prosilcu vendarle uspelo priti do ocenjevalnega obrazca izvedencev, ko se je po našem nasvetu obrnil na Informacijskega pooblaščenca. Zadovoljni smo, da so v zadnjem obdobju posamezniki uspeli v postopku uveljavljanja sodnega varstva, da je sodišče odločbo zaradi neustrezne obrazložitve razveljavilo. Ob tem ponovno opozarjamo na potrebo po sistemski in celotni ureditvi različnih oblik pomoči, ki so posamezniku na voljo. Lani smo opozorili tudi na sistemsko pomanjkljivost trenutne zakonske ureditve oskrbovanih stanovanj, zato smo Ministrstvu za solidarno prihodnost priporočili, da pristopi k celoviti prenovi zakonodaje. Preko pobud smo kot ključne pomanjkljivosti zaznali predvsem, da trenutno niso zakonsko opredeljeni postopki za najem oskrbovanih stanovanj, da ni oblikovanih kriterijev za določitev višine najemnine, da ni vzpostavljene evidence oskrbovanih stanovanj, da ni konkretno določeno, na kakšen način lahko stanovalci uveljavljajo pomoč v obliki socialne in zdravstvene oskrbe.

Glede pravic invalidov dajemo 11 novih priporočil, neuresničena pa ostajajo številna priporočila. V letu 2024 smo ponovno veliko pozornosti namenili dostopnosti grajenega okolja in storitev za invalide. Na lastno pobudo smo obravnavali vprašanja dostopnosti poslopij vlade in ministrstev. Dostopnost grajenega okolja za invalide je namreč ključnega pomena pri zagotavljanju enakih možnosti te ranljive skupine. Ena izmed naših glavnih ugotovitev je bila, da je slabše kot za osebe z gibalnimi oviranostmi poskrbljeno za osebe s senzornimi ovirami. Če je denimo dvigalo, uporabno za osebe z gibalnimi ovirami, dostopno v 20 objektih, pa so dvigala za osebe s senzornimi oviranostmi dostopna le v devetih. Prav tako nobena izmed obravnavanih stavb ne izpolnjuje zahteve za talne tekstilne oznake in ne zagotavlja indukcijske zanke za komunikacijo z naključnimi. Na podlagi ugotovljenega smo predlagali Vladi, naj oblikuje delovno skupino za zagotavljanje dostopnosti objektov vlade in ministrstev ter vanjo vključi tudi predstavnike nevladnih organizacij, senzorno in gibalno oviranih invalidov ter Urbanistični inštitut Republike Slovenije, ki bo predlagala konkretne rešitve. Ponovno smo izrazili razočaranje in zaskrbljenost nad pojasnili Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, saj ni napredka glede definicije invalidnosti. Ponavljamo naše stališče, da je medicinski model invalidnosti, ki je uveljavljen v nacionalnih predpisih, nujno nadomestiti s socialnim modelom, ki izhaja iz Konvencije o pravicah invalidov. Definicijo je nujno spremeniti in poenotiti, da ne bo več prihajalo do položajev, ko se posameznikom z enakimi omejitvami zagotavlja različen obseg socialnega varstva. Dejstvo je, da zakonodaja, ki ureja področje invalidov, ni v skladu s konvencijo. Zaskrbljeni smo, da je že vsaka četrta pobuda, ki jo obravnavamo na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, utemeljena. Utemeljenosti pobud botruje predvsem nespoštovanje rokov odločanja o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma dolgotrajnost postopkov ter druga ravnanja z Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki pomenijo kršitev pravice do socialne varnosti in kršitev dobrega upravljanja. Poudarjamo, da so pri tem v veliki meri prizadeti prav invalidi, starejši in ženske, in da se v teh primerih odloča o trajnejših pravicah. Opozarjamo tudi na zamude na invalidskih komisijah Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri podaji mnenj po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov in v postopkih uveljavljanja pravice do oskrbovalca družinskega člana, kar povzroča tudi zamude centrov za socialno delo pri izdaji odločb. Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa je prihajalo do zamud pri odločanju o pritožbah zoper odločbe o pravicah po omenjenem zakonu. Pri varuhu zato pričakujemo, da bodo vsi pristojni ukrepali in izboljšali svoje poslovanje.

Glede starejših je varuh na lastno iniciativo obiskal domove starejših. Ena ključnih ugotovitev je, da pogosto starejši nimajo nikogar, na katerega bi se lahko obrnili v stiski, tudi ko gre za nasilje ob zlorabah, stiskah, zanemarjanju ali izkoriščanju. Zato je varuh predlagal vzpostavitev mreže zaupnikov starejših, ki bi bili starejšim na voljo v različnih stiskah, s katerimi se soočajo. Stanje v domovih za starejše glede na kadrovsko stisko označujemo kot alarmantno. Posledično veliko postelj v domovih ostaja praznih, zaradi pomanjkanja ustreznega kadra pa se že zapirajo posamezni oddelki.

Glede položaja starejših invalidov že več kot pet let priporočamo Vladi, da sprejme ukrepe. Za ureditev področja dolgotrajne oskrbe in deinstitucionalizacije. Nujno je, da so pravice, ki jih zagotavlja Zakon o dolgotrajni oskrbi dosegljive tudi v praksi. Ob obiskih domov in ob obravnavi pobud, ki jih prejmemo vse pogosteje opažamo pojav epidemije osamljenosti, ki predstavlja težavo, ki bi jo bilo treba sistemsko nasloviti.

Glede položaja otrok, so leta 2024 pri varuhu zaznamovale številne pobude povezane z otrokovimi pravicami pri čemer so se teme dotikale tako izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva kot tudi družinskih in prometnih vprašanj ter vprašanj glede ogroženosti otrok. Pozdravljamo, da je lani in tudi letos prišlo do sprejetja dveh pomembnih novel zakona o osnovnih šolah, ki ustrezneje regulirata izobraževanje na daljavo, vnašanje nevarnih predmetov v šolo in pregled šolskih torb ter uporabo elektronskih naprav. To so vprašanja, na katera smo že dalj časa opozarjali pri varuhu. Pogosta tema pobud so bili tudi odvzemi otrok ter njihova namestitev v rejniške družine ali zavode. Pobudniki so pogosto izražali nezadovoljstvo nad postopki centrov za socialno delo, ki jih je varuh preučeval z vidika morebitnih nepravilnosti. Njegovo posredovanje je v enem primeru pripomoglo k temu, da otroka niso odvzeli staršem. Na področju zagovorništva smo lani prejeli 110 pobud. Prevladujejo primeri visoko konfliktnih razvez, kjer se v sporu med staršema znajdejo otroci. Zagovorništvo krepi glas otrok in jim omogoča, da izrazijo svoje mnenje tudi v postopkih pred sodiščem. Varuh je ponovno priporočil vladi, naj glede na pomanjkanje sodnih izvedencev v družinskih zadevah stori vse potrebno, da se nevzdržno stanje v najkrajšem možnem času odpravi, saj to lahko vodi v kršitve pravice in koristi otrok ter naj se sprejme jasen nabor ukrepov in časovnico za uresničevanje tega priporočila. Med izvajanjem prizadevanj za izboljšanje stanja se je izkazalo, da je izvorni problem pomanjkanje strokovnjakov, zlasti kliničnih psihologov ter psihiatrov, ki se ukvarjajo z otroki in mladostniki. Ozadje za nastalo situacijo in pomanjkanje izvedencev te stroke je treba iskati širše, saj izvira iz dejstva, da v Sloveniji nimamo zadostnega števila specialistov klinične psihologije, izmed katerih bi lahko imenovali sodne izvedence. Stanje je posledica neurejenega financiranja specializacij klinične psihologije. Se je pa potem, ko je Ministrstvo za zdravje razpisalo sto specializacij za klinično psihologijo, stanje vsaj delno izboljšalo. Pomembno področje pobud so predstavljali tudi prevozi otrok v šolo in domov. Starši so se pritoževali nad težavami s povračili stroškov prevoza, kadar so otroke vozili sami, nekateri so opozarjali tudi na pomanjkljivo prometno varnost na šolskih poteh. Prepoznali smo več sistemskih pomanjkljivosti in nanje opozorili pristojne organe. Na državni ravni so bile dane obljube o izboljšanju razmer, vendar so določene težave na lokalni ravni ostale nerešene. Posebno pozornost so zahtevale pobude, povezane z domnevno ukradenimi otroci iz porodnišnic nekdanje Jugoslavije. Pobudniki so poročali, da naj bi materam po porodu lažno predstavljali, da so njihovi otroci umrli. Pri varuhu smo v teh primerih opravili obsežne poizvedbe pri pristojnih organih in institucijah, ki raziskujejo te obtožbe. Z vztrajnim delom in sodelovanjem z različnimi službami smo dosegli številne pozitivne spremembe, čeprav so nekatere te problematike ostale odprte. Tudi v prihodnje si bomo prizadevali za večjo pravno zaščito otrok in izboljšanje pogojev za njihov razvoj.

Spoštovani, poleg letnega poročila predstavljamo še poročilo državnega preventivnega mehanizma za leto 2024. Lani smo obiskali 72 krajev odvzema prostosti, največ socialno varstvenih zavodov, zavodov za usposabljanje, policijskih postaj in strokovnih centrov za otroke in mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami. Ob obiskih kriznih centrov za otroke in mladostnike znova ugotavljamo, da prihaja zaradi trajanja postopkov na centrih za socialno delo oziroma sodiščih, pa tudi zaradi zasedenosti drugih institucij, namenjenih namestitvam otrok in mladostnikov, do dolgotrajnih namestitev v kriznih centrih, ki niso v korist otrokom in mladostnikom. Ob obisku Mladinskega doma Maribor je državni preventivni mehanizem na primer ugotovil, da vedno več otrok in mladostnikov ostaja v strokovnem centru za konec tedna, ker iz različnih razlogov ne morejo oditi v domače okolje – predvsem zaradi vzgoje, nemoči staršev, odpovedi rejništva, neugodnih družinskih razmer in podobno.

DPM je lani opravil več tematskih obiskov psihiatričnih bolnišnic. Ob obisku je ugotovil, da osebe pogosto čakajo na sprejem v varovani oddelek več mesecev, tudi več let, čeprav ne potrebujejo več bolnišničnega zdravljenja, ampak obravnavo v socialno varstvenem zavodu. Ker psihiatrične bolnišnice oseb, ki nujno potrebujejo zdravljenje in pomoč, praviloma ne zavračajo, prihaja na oddelkih pod posebnim nadzorom tudi do prezasedenosti, kar ima za posledico slabše pogoje za zdravljenje oziroma obravnavo vseh pacientov na teh oddelkih in slabše delovne pogoje zaposlenih. DPM je ob navedenih tematskih obiskih ponovil že večkrat dano priporočilo Ministrstvu za solidarno prihodnost glede nujnosti sprejema in izvedbe učinkovitih ukrepov za rešitev problematike prezasedenosti varovanih oddelkov.

Spoštovani. Tudi letos je vlada pripravila skupno odzivno poročilo, ki ga je koordiniralo Ministrstvo za pravosodje. Še vedno opozarjamo na potrebo po večji usklajenosti odzivov na naša priporočila, ki se nanašajo na več resorjev, čeprav iz odzivnega poročila vlade izhaja določen napredek glede koordinacije med resorji. Vlada je zaradi nestrinjanja zavrnila pet naših novih priporočil in devet preteklih priporočil. Za nas je zavračanje naših priporočil povsem nesprejemljivo. Naj izpostavimo le en primer iz pristojnosti tega odbora. Izjemno smo zaskrbljeni, ker sta po šestih letih odlašanja z uresničitvijo priporočila Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter vlada zavrnila naše priporočilo, ki bi omogočilo učinkovitejšo obravnavo in preprečevanje vseh oblik širjenja in trpinčenja na delovnem mestu. Ugotavljamo, da ta odločitev temelji na površnih pojasnilih in ne na poglobljeni analizi problema. Varuh je v svojem priporočilu jasno zapisal, da pričakuje tehtno obrazložitev, zakaj ta možnost še ni bila obravnavana.

Varuh se ves čas dosledno zavzema za ničelno toleranco do nasilja, tudi do nasilja na delovnem mestu, Vlada in pristojno ministrstvo pa se očitno ne zavedata dovolj, da ima nasilje na delovnem mestu tudi izjemno visoke družbene stroške. Bolniške odsotnosti oziroma absentizem, o katerem v zadnjem času veliko slišimo, je povezan tudi z mobingom ter z neučinkovitim obravnavanjem in preprečevanjem nasilja na delovnem mestu. Tisti, ki spremljajo to področje, dobro vedo, da so skoraj vse osebe, ki poiščejo pomoč v poznejših fazah trpinčenja, pri tem že bile v bolniškem staležu in so pogosto zdravstveno, psihološko ter socialno zelo prizadete. Vlada v svojem odzivu kot razlog za nestrinjanje z našim priporočilom navaja le obstoječo zakonodajo s področja delovnih razmerij ter varnosti in zdravja pri delu ter sodno prakso, pa tudi namero, da bo ratificirala konvencijo številka 190 Mednarodne organizacije dela o odpravi nasilja in nadlegovanja v svetu dela iz leta 2019. Iz odzivnega poročila pa ni jasno, zakaj Vlada tega še ni storila, čeprav naj bi bila vsa zakonodaja po oceni ministrstva z njo že usklajena. Zato pozivamo Vlado in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da se tega vprašanja lotita bolj resno, odgovorno in z večjo zavzetostjo.

Spoštovani. Naše letno poročilo je naše najmočnejše orodje, saj vas preko tega poročila seznanjamo, predvsem pa jasno opozarjamo na številne kršitve človekovih pravic v Sloveniji. Prav socialnim pravicam pri varuhu namenjamo veliko pozornosti, saj so pomanjkljivosti na tem področju sistemske in torej posegajo v pravice številnih posameznic in posameznikov pa tudi ranljivih skupin. Slovenija je pravna in socialna država, zato odgovorne pozivamo, da izvedejo in dokončajo nujne reforme, ki že leta čakajo na uresničitev. Ob tem si želimo, da bi se vsi zavedali, da so socialne pravice niso privilegij, ampak so enakovredne vsem drugim človekovim pravicam. Najlepša hvala za vašo pozornost.

Hvala lepa. Samo mikrofon, prosim.

Preden nadaljujemo, imamo še eno pooblastilo, in sicer poslanka Lena Grgurevič nadomešča poslanca magistra Darka Krajnca.

Sedaj besedo dajem predstavniku Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Državni sekretar Igor Feketija, izvolite.

Hvala za besedo. Pozdravljeni, spoštovani namestnik Varuha človekovih pravic, predsednik odbora, ostali prisotni.

Najprej se zahvaljujem namestniku za predstavitev 30. poročila in za vsebinske poudarke, ki se nanašajo na vsebine dela Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Na našem ministrstvu je varuh v poročilu za lansko leto naslovil 17 priporočil, kar je sicer manj kot leto poprej. Ne glede na število vsako od teh priporočil obravnavamo z vso resnostjo. Poleg priporočil varuh vsako leto v letnem poročilu na nas naslovi tudi poizvedbe in nekatere pobude, s katerimi nas opozarja na konkretne težave, ki jih bodisi zazna ob terenskih obiskih bodisi jih nanj naslovijo ljudje, ki se obračajo na njegov urad. V zadnjem letu smo sprejeli vrsto pomembnih ukrepov, ki izboljšujejo položaj delavcev, krepijo njihovo socialno varnost. Tako smo na primer zvišali najnižji znesek denarnega nadomestila, da je vezan na odstotek minimalne plače in ni več določen v fiksnem znesku, ki je ostal nespremenjen od leta 2013. Izboljšujemo na ta način finančno varnost v obdobju brezposelnosti. Starejšim delavcem smo z ukrepom skrajšanega delovnega časa pred upokojitvijo omogočili postopnejše prehajanje upokojitev za 80 procentov delovnega časa, 90 procentov plače in 100 procentov plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ta ukrep hkrati razbremenjuje delodajalce in omogoča prenos znanja na mlajše generacije. Okrepili smo tudi varnost in zdravje pri delu. Z novim Pravilnikom o zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev pri ročnem premeščanju bremen smo dajali, smo ponudili delodajalcem Zelo konkretno orodje za ocenjevanje stopenj tveganosti in preprečevanju kostno-mišičnih obolenj. Dopolnili smo tudi Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, ki jasno določa obveznosti delodajalcev v primeru visokih temperatur pri delu na prostem. Ti morajo zdaj zagotavljati redne odmore, dostop do pijače, ustrezno zaščito pred toplotnim stresom. Pravilnik uvaja enake standarde za vse delavce tako na velikih kot na manjših gradbiščih in hkrati daje inšpektoratu za delo jasno pravno podlago za nadzor in ukrepanje. Januarja 2025 je bila ponovno odprta info točka za tujce v Ljubljani, ki nudi informacije, svetovanje in pomoč delovnim migrantom, njihovim delodajalcem in vsem, ki urejajo dokumentacijo za bivanje in delo v Sloveniji. Ravno med temi delavci je namreč zaznano največ kršitev pravic iz naslova dela. S tem korakom tudi dodatno prispevamo k varnejšemu in bolj enakopravnemu vključevanju tujih delavcev v slovensko delovno in družbeno okolje, ob zagotavljanju enakih pravic kot domačim delavcem. Prav tako je bilo realizirano varuhovo priporočilo v zvezi s spremembami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V zvezi s tem je namreč varuh podal priporočilo, da se omogoči znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine oziroma pokojnine za vsakega živo rojenega otroka, ne glede na skrb zanj v prvem letu starosti. Pri tem so do te pravice v primeru posvojitve upravičeni tudi posvojitelji in s spremembo zakonodaje s tega področja je bilo to uresničeno. To predstavlja pomemben korak k večji enakosti in pravičnosti pri priznavanju pokojninskih pravic staršev in posvojiteljev. Zavarovali smo tudi delavske predstavnike, povečali smo njihovo pravno varnost s podaljšanjem zadržanja učinkovanja odpovedi in zvišanjem nadomestila plače v času prepovedi dela. Vsi ti ukrepi skupaj predstavljajo, verjamemo, pomemben premik k pravičnejšemu in varnejšemu delovnemu okolju, ki je temelj sodobne, socialno odgovorne družbe.

V okviru plačne reforme smo na centrih za socialno delo oblikovali nova delovna mesta, uvedli smo tudi pripravništvo in štipendiranje študentov socialnega dela, uvedli poklicne kvalifikacije in tretji naziv za strokovne delavce. S tem se krepi kadrovska struktura in na ta način tudi uresničuje priporočilo varuha za reševanje kadrovske podhranjenosti v zdravstvu in socialnem varstvu.

Pomemben korak k izboljšanju življenjskih pogojev otrok, ki iz različnih razlogov ne morejo odraščati v svoji matični družini, smo naredili tudi z novelo Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti. Zvišali smo višino rejnine, tako oskrbnine kot plačila za delo rejnika, uvedli nove enkratne prejemke ob različnih situacijah pri namestitvi otroka, ob nujnem odvzemu in namestitvi več otrok iz iste družine. Rejniki bodo deležni tudi letnega dodatka za oddih in počitnice. Tako otrokom zagotavljamo hitrejšo, kakovostnejšo namestitev v varno družinsko okolje in s tem tudi uresničujemo priporočilo varuha, da se otroku, ki ga je treba umakniti iz družine, to omogoči nemudoma in da se za to zagotovijo finančna sredstva. V zakonodajnem postopku je tudi predlog novele Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, s katerim se bo uresničilo varuhovo priporočilo, da center za socialno delo po uradni dolžnosti odloči o dodatku za veliko družino tudi takrat, ko imajo otroci po 18. letu starosti pravico do državne štipendije. Na ta način staršem ne bo več treba vlagati posebne vloge, kar poenostavlja postopke, zagotavlja, da družine ohranijo pravice, do katerih so upravičene, in hkrati razbremenjuje ostale delavce, ki se ukvarjajo z vsemi drugimi postopki. Aktivno iščemo tudi rešitve za pomoč družinam otrok s posebnimi potrebami. Tu predvsem poteka delo pri posodabljanju pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, in seznama težkih bolezni in stanj, za kar že poteka delo delovne skupine. Na centrih za socialno delo bomo poskušali še bolj poenostaviti postopek uveljavljanja pravic, o morebitni dodatni spremembi veljavne zakonodaje pa bomo v bistvu odločili po končani razpravi z vsemi deležniki, ki trenutno poteka.

Na ministrstvu smo dejavni tudi pri iskanju rešitev za spoštovanje človekovih pravic romske skupnosti. Izvedli smo javni razpis za sofinanciranje mreže večnamenskih romskih centrov in s tem vzpostavili devet tovrstnih centrov. Aktivnosti v večnamenskih romskih centrih so usmerjene v izboljšanje socialno-ekonomskega položaja in kakovosti življenja pripadnikov romske skupnosti in posledično njihovo večjo vključenost v širšo družbo. Verjamemo, da je to dvoje – njihov materialni položaj in možnost vključevanja v družbo – nujno povezano. Na ta način se krepita medsebojno zaupanje in sodelovanje z večinskim prebivalstvom, večnamenski romski centri pa postajajo pomembna povezovalna središča v lokalnih skupnostih in okoljih, v katerih delujejo.

Na področju skrbi za invalide je v zakonodajnem postopku predlog zakona o uporabi jezika gluhoslepih.

. Ta določa pravico do svobodne uporabe in razvoja jezika gluhoslepih in ureja pravico do tolmačenja zanje. Na področju sodelovanja z invalidskimi organizacijami in njihovega vključevanja v družbo smo naredili pomemben korak naprej, ko je bila leta 2025 sprejeta novela Zakona o invalidskih organizacijah, ki omogoča možnost sistemskega financiranja Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije kot krovnega predstavnika invalidskih organizacij. Oktobra 2024 je bila sprejeta tudi novela Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki razmejuje posebne socialne programe od drugih programov in projektov in na ta način omogoča, da jih poleg invalidskih organizacij izvajajo tudi drugi izvajalci. S tem se širi nabor programov za zagotavljanje enakih možnosti in preprečevanja diskriminacije invalidov in hkrati vzpostavlja pravna podlaga za sofinanciranje tudi iz evropskih sredstev, kar krepi podporo in vključevanje invalidov v družbo. Pomemben korak v tej smeri predstavlja tudi sprejeti odlok o strategiji upravljanja naložb države, ki priznava invalidska podjetja kot družbeno pomembna in ključna za zaposlovanje invalidov. Država bo ta podjetja upravljala skrbno, odgovorno, Slovenski državni holding pa bo spremljal poslovanje in po potrebi prilagajal načrte za ohranjanje zaposlitev in pozitivnega poslovanja. Na ta način se krepi celovita podpora invalidov tako na področju zakonodaje kot tudi konec koncev na področju gospodarstva.

Glede odločb o pravicah do osebne asistence se zavedamo teh težav pri pomanjkljivih obrazložitvah. Mnenja in obrazložitve podaja komisija na Inštitutu Republike Slovenije za socialno varstvo, upravni delavec pa je pri izdaji svoje odločbe vezan na mnenje. In to mnenje, ja, je pogosto pomanjkljivo. Obstaja del, na katerega ministrstvo ima neposreden vpliv, in del, na katerega nima. Intenzivni pogovori z Inštitutom Republike Slovenije za socialno varstvo potekajo že lep čas, kako izboljšati in spremeniti mnenja in novela Zakona o osebni asistenci ureja to področje in tudi prenaša pristojnost.

Glede zamud na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje lahko povem samo, da je število rešenih zahtevkov že tretje leto zapored doseglo nove rekorde. V letu 2024 se je povečalo za 6 procentov glede na prejšnje leto in za približno enak odstotek glede na leto pred tem. Celo pet let zapored že zavod obravnava rekordno število zahtevkov. S skupnim kadrovskim načrtom skušamo slediti tem povečanim, temu povečanemu številu oziroma pripadu vlog, ki ne izhaja samo iz povečanja števila upravičencev, ampak tudi iz povečanega števila samih zahtevkov obstoječih in prihodnjih upravičencev. Pri uveljavljanju pravic na prvi stopnji pa je dotok zahtevkov celo za 25 odstotkov presegel tistega v prejšnjem letu. Torej tudi tu se zavedamo težave, da prihaja do zamud. V resnici se je povprečen čas reševanja vlog na zavodu skrajšal v zadnjem letu, se pa strinjamo, da je tu še veliko prostora za izboljšave. In kot rečeno, s predlogom kadrovskih načrtov, ki ga potem tudi goreče zagovarjamo v nadaljnjih postopkih poskušamo zagotoviti dodatne resurse, tako kadrovske kot finančne, da bo reševanje teh zahtevkov potekalo hitreje.

Toliko zaenkrat, mogoče lahko še podam kakšno pojasnilo v kasnejši razpravi. Hvala.

Hvala lepa.

Besedo dajem predstavniku Ministrstva za solidarno prihodnost. Državni sekretar doktor Luka Omladič, izvolite.

Najlepša hvala.

Tudi v imenu Ministrstva za solidarno prihodnost se zahvaljujemo varuhu za njegovo poročilo. Kot vedno, zelo, jemljemo ga zelo resno. Pripisujemo mu velik pomen, posebej bi rekel, da je izredno, izredno pomembno tudi za naše, za naše delo to področje državnega dela z državnim preventivnim mehanizmom in potem tudi obiski v domovih za starejše oziroma v zavodih na lastno pobudo varuha. Vsako varuhovo poročilo pride na naše ministrstvo, na strokovne službe, pride do kabineta in tukaj moram reči, da to je res tisti, eden izmed tistih, tistih zadev, kjer so, kjer so, kjer se vidijo konkretni učinki na življenje ljudi, kjer vidimo, da je pač bilo opaženo, da nekaj v enem domu ne štima, da je nek oskrbovalec, da je nek stanovalec, stanovalka doma opazila, da nekaj ne štima, varuh na to opozori in potem dom popravi in oziroma smo, kadar se ne odzove, smo na to mi kot ministrstvo pozorni. Tako da tukaj je res eno veliko, veliko delo opravljeno na tem področju.

Zdaj pa, če se omejim na nekaj poudarkov, ki jih je varuh oziroma namestnik varuha tukaj predstavil glede starejših. Mislim, da je zelo, zelo upravičeno opozarjati tukaj na dve dosti urgentni težavi, eno je pač to spregledano nasilje nad starejšimi, drugo je osamljenost starejših.

Zdaj, če lahko nekoliko povem, kaj smo mi konkretno storili glede področja nasilja. Mislim, da smo temu resnično veliko težo dali v našem mandatu in tukaj se tudi že kažejo prvi rezultati. Lahko rečem, da smo, kar se tiče sistemske ureditve, v Zakonu o dolgotrajni oskrbi zapisali, da je obvezno za vse deležnike tako osnovno izobraževanje o nasilju nad starejšimi kot tudi obnovitveno. Izobraževanje o nasilju je zdaj, bi rekel, sistemsko urejeno. Prav tako smo ravno pred 14 dnevi, ne, kolegica, organizirali za vse direktorje domov za starejše specifično strokovno izobraževanje o nasilju in to je seveda nekaj, kar bomo periodično ponavljali, ker to je treba ves čas početi. Tako da, kot rečeno, mislim, da so tukaj prvi rezultati že vidni in mislim, da bomo tudi neko zborno poročilo v nekem času zdaj kmalu glede tega podali – interno in za javnost.

Potem osamljenost, ta epidemija osamljenosti med starejšimi, ki ima različne vzroke od družbenih do demografskih sprememb. V tem smislu je to težko nasloviti kar z nekim administrativnim ukrepom; gre dejansko za nek družbeni pojav. Mislim, da smo na ministrstvu organizirali več teh, kako bi rekel, mehkih dejavnosti, izobraževanj, konferenc na temo starizma. Mislim, da smo ravno na našo pobudo v zadnjih dveh letih precej postavili v družbeno ospredje vprašanje diskriminacije na podlagi starosti. Poleg tega smo vseeno prepoznali nekaj možnih sistemskih posegov. Tako smo lansko leto v tako imenovani kadrovski zakon, ki smo ga sprejeli, dodali ukrep financiranja koordinatorja za prostovoljce v domovih za starejše, namreč ravno ta mreža prostovoljstva – torej civilne družbe, upokojenskih organizacij in ostalih – je po našem mnenju eden izmed velikih mehanizmov, s katerimi lahko to osamljenost naslovimo. Programi tukaj so izredno dragoceni in, kot rečeno, ta ukrep financiranja posebnega koordinatorja za prostovoljce mislim, da je ena pomembna zadeva, s katero lahko poleg spodbujanja programov prostovoljstva na področju starejših prispevamo k blaženju osamljenosti na ta način.

Potem ena izmed teh velikih zadev je povezana z, jasno, z, kot je varuh uporabil besedo urgenca, torej kriza pomanjkanja namestitev za oskrbo starejših tako nasploh kot specifično v varovanih oddelkih. Kar se tiče varovanih oddelkov, vemo, da to izhaja iz situacije, ki ji lahko rečemo že skoraj sodobna epidemija - povečanje števila oseb z demenco in posledično tudi oseb, ki potrebujejo specifično naslavljanje njihovih potreb. Zdaj, na eni strani je pač nekoliko zapletel, zapletel situacijo novi Zakon o duševnem zdravju, ki je pač pravilno postavil zelo, zelo visoke kriterije, tako kadrovske kot prostorske, za varovane oddelke v inštitucijah. Kar je seveda prav, tukaj moramo stremeti k najvišjim standardom. Po drugi strani je pač v situaciji splošne kadrovske stiske povzročil, da številni oddelki, varovani oddelki zdaj pač pravzaprav niso ustrezali pogojem za verifikacijo po teh kriterijih in na nek način ne morejo več sprejemati dodatnih ljudi. Tukaj je rešitev, ki jo zdaj pravzaprav tudi z Ministrstvom za zdravje naslavljamo, da je treba tukaj pravzaprav neko distinkcijo vendarle narediti, torej v varovanih oddelkih, med varovanimi oddelki v posebnih socialnovarstvenih zavodih, torej tam, kjer je res potrebna tista najbolj intenzivna tudi kadrovska zasedba, in recimo teh tako imenovanih oddelkih za demence v DSO-jih, kjer pa, in to je naš tudi predlog, nekoliko vseeno znižamo te, ker ni v resnici potrebe, da je tukaj čisto enak kadrovski standard. To je eno.

Drugo mislim, da, no, v celotni sliki pač mislim, da je država ravno s tem svojim pravzaprav največjim projektom na področju oskrbe starejših, ne samo starejših, torej z Zakonom o dolgotrajni oskrbi in pravzaprav tudi uvedbo zavarovanja za dolgotrajno oskrbo prepoznala, kako nujno bo v prihodnjih letih povečevati te kapacitete na tem področju. En recimo rezultat, ki sploh ni zanemarljiv, zakona je trenutno pač kar veliko povečanje, trajno se povečuje število uporabnikov nove storitve po Zakonu o dolgotrajni oskrbi, torej oskrbovalca družinskega člana. Tukaj je pač po čisto zadnjih podatkih, jih je več kot 1800 teh uporabnikov, od tega jih je torej skoraj 1500 čisto novih, takšnih, ki pač niso bili prej uporabniki nobene storitve, povezane z oskrbo starejših. In mislim tako, če pogledamo 1000, 1500 novih uporabnikov, če je pač, ne vem, en velik dom za starejše ima okoli 200 uporabnikov, mislim, da smo tukaj kar precej povečali, da tako rečem v narekovaju, kapacitete sistema ali pa vsaj oskrbe, ker tukaj dejansko to gre že za storitev, ki je, ki je tudi financirana iz blagajne za dolgotrajno oskrbo. Seveda pa je to šele prvi korak. Tisto, kar je pač glavni cilj razvoja sistema v prihodnjih letih, je razvoj oskrbe, oskrbe na domu, torej da se ta podlaga pomoči na domu, ki danes obstaja, se krepi oziroma se razširja v neko nacionalno mrežo oskrbe na domu, ki bo pač v prihodnjih letih, pač po teh projekcijah, iz katerih se izhaja, po obsegu tako rekoč podvojila kapacitete oskrbe starejših; če imamo zdaj dobrih 20 tisoč pač oskrbovalcev v domovih za starejše, še 20 tisoč se jih potem načrtuje v oskrbi na domu. In to je seveda tudi povezano s potrebami ljudi, ki, bi rekel, potrebujejo to posebno skrb, ki so zdaj v varovanih oddelkih, recimo z ljudmi, da tako rečem, ki pač trpijo za kakšno izmed oblik demence. Ni nujno, ne, to pa, to pa je nekaj, kar smo spoznali v zadnjem, v zadnjih dveh letih ob našem intenzivnem sodelovanju tudi s to, da tako rečem, strokovno civilno družbo, kot je društvo Spominčica in ostalimi strokovnjaki, ni nujno, da vsaka oseba z demenco potrebuje točno institucionalni varovani oddelek; v kolikor imamo mi usposobljene, usposobljene za skrb ljudi z demenco, usposobljene oskrbovalce na domu in tudi usposobljene, da tako rečem, svojce in mrežo prostovoljcev civilne družbe, tedaj lahko ti ljudje zelo dolgo živijo pravzaprav izven institucij. Kar seveda ne pomeni, da varovanih oddelkov ne bo, da jih ne moremo razvijati. Ravno je zdaj v teku bil razpis tudi med drugim za tri dnevne centre, financirane iz evropskega denarja, za skrb za ljudi z demenco v vzhodni kohezijski regiji, ki se bodo zdaj pričeli graditi. Ampak tukaj je pač tisto, tisto ključno, kamor je, kamor je v tem smislu potrebno iti. Tako, da iz tega vidika seveda pač obstaja ogromno izzivov, na nekatere pač pravzaprav tudi ne znamo odgovoriti kar tako iz glave. Zato imamo ustanovljeno posebno delovno strokovno skupino, ki pa naslavlja take specifične probleme, kot je tisti, ki ga varuh, na katerega varuh opozarja velikokrat v zvezi s tem prehodom teh oseb, ki največ skrbi na nek način potrebujejo, torej iz psihiatrične oskrbe, iz forenzike, da pravzaprav dosežemo, ne, ne njihovo trajno zapiranje, ampak pravzaprav njihovo oskrbo na način, ki bo, ki bo omogočala dolgoročno tudi njihovo vključitev v skupnost. Seveda potrebujemo tudi pač tovrstne zaprte oddelke. Varuh, z varuhom sva tudi skupaj večkrat obiskala te inštitucije, kjer določeni problemi obstajajo, recimo v Hrastovcu, v določenih se pa tudi premikajo stvari naprej. V Hrastovcu recimo tako rekoč, ne, v tistem slavnem ali pa neslavnem gradu smo uspeli, smo uspeli praktično ga izprazniti v zadnjem letu, je samo še en manjši oddelek, ostaja v gradu, pred, pred dobrim mesecem smo en velik oddelek preselili v bloke zraven in še pred dobrim letom nazaj je to šlo v neke vrste bivalne skupnosti. Tako da glede tega.

In tukaj se lahko dotaknem potem tudi drugega recimo sklopa opozoril, kar se tiče deinstitucionalizacije. Moram reči, da to se mi zdi, je ena izmed najpomembnejših, tako jaz vidim, kot nalog razvoja socialno, da tako rečem, socialnovarstvenega sistema v prihodnosti in tega, ki je pač tudi zanemarjen bil dolgo v Sloveniji. Kar se tiče, bi rekel, čisto teh formalnih stvari, ki smo jih naredili v zvezi z deinstitucionalizacijo, sprejeta je bila strategija v našem mandatu za deinstitucionalizacijo za desetletno obdobje do 2034. Akcijski načrt je pripravljen, bo tudi v kratkem potrjen. In morda tisto najbolj pomembno, ministrstvo je pripravilo tudi zakon, temeljni zakon za oskrbo v skupnosti, torej novelo Zakona o socialnem varstvu, ki je bil že obravnavan, je tako na Ekonomsko-socialnem svetu, tako v odborih Državnega sveta, Državnega zbora in mislim, da je zdaj pa res končno tik pred potrditvijo po teh, bi rekel, izredno zahtevnih, izredno zahtevnih usklajevanjih. Kar kaže pravzaprav, kako je ta deinstitucionalizacija ena taka vroča točka razprav, ampak mislim, da smo prišli do tam, da se stvari pač premikajo.

Potem bi se dotaknil še tudi tega, kar se tudi strinjam, da je, mislim, se strinjamo, da je izredno pomembno in kar je potrebno razvijati, vprašanje varovanih stanovanj za starejše. Zdaj, kar se tiče varovanih stanovanj, je, smo mi seveda že na začetku, ko smo, ko smo združevali to našo stanovanjsko in politiko dolgotrajne oskrbe, tukaj prepoznali ta problem. In tisto, kar smo potem ugotovili zelo hitro, je, da slovenska zakonodaja pravzaprav ne omogoča omejitev glede investitorstva v varovana stanovanja. Najboljši način bi bil, da bi to, da bi to lastništvo lahko bolj regulirali, ker vemo, da je zdaj pač težava varovanih stanovanj velikokrat, da to postanejo pač preprosto navadna stanovanja, pač grajena so kot varovana stanovanja, ljudje jih kupijo kot investicijo, potem prodajo in pač zelo kmalu v tistem bloku, kjer naj bi bila varovana stanovanja, živijo pač uporabniki, ki nimajo pravzaprav veze s tem, kar je bil prvotni namen. In vendar smo tukaj pač prišli do tega, da iz vidika pač, bi rekel, tako ustavnega prava kot varovanja pravice do zasebne lastnine tukaj nek radikalen poseg v tem trenutku ne bi bil mogoč. Smo pa, smo pa za to šli po drugi strani, po drugi poti, namreč z novelo Stanovanjskega zakona v letošnjem letu smo generalno na novo opredelili pojem javnih najemnih stanovanj in s tem pač tudi podrobneje znotraj tega uredili področje oskrbovanih stanovanj v lasti države, v lasti javnih stanovanjskih skladov ali občin, ne samo države, ali neprofitnih stanovanjskih organizacij. Tako da smo tam določili enotne pogoje oddaje teh stanovanj, višino najemnine in pač seveda, ki v tej ureditvi ni profitna. Prav tako smo pač vzpostavili register na tem področju javnih najemnih stanovanj, v sklopu katerega smo določili pač posebno kategorijo, kjer so evidentirana tudi javna najemna oskrbovana stanovanja. Tako da tukaj ni čisto kljukica, da tako rečem, ker pač tega problema, kar se je zgodilo s tako imenovanimi varovanimi stanovanji in na ta način tukaj v Stanovanjskem zakonu nismo mogli rešiti, smo pa vsaj en del, tisti del, ki pač recimo sodi pod javna najemna stanovanja, tukaj uredili. Zdaj, kar pa se tiče njihove oskrbe, kar je pač zdaj tisti tudi temeljni problem tukaj, tukaj je pač prvi in pomemben korak, ki je bil storjen, je spet ravno s sistemskim Zakonom o dolgotrajni oskrbi, ki z oskrbo na domu, v nasprotju s pač pomočjo na domu, ki je pač v tem smislu storitev, je pač pravica, bo v bistvu eden izmed tistih inštrumentov, ki bo omogočil oskrbo tudi v javnem, v oskrbovanem stanovanju enostavno zato, ker ta mreža zdaj pač mora dejansko pokriti, v vseh občinah mora, je zakonska obveznost, da je zagotovljena oskrba, izvajalec oskrbe na domu. In tukaj bo eno pomembno področje bo ravno, da bo oskrba na domu po Zakonu o dolgotrajni oskrbi tista storitev, ki bo nudila pač podporo prebivalcem javnih najemnih stanovanj, če bodo pač do tega upravičeni ali to potrebovali. Poleg tega pa seveda potreben bo tudi tukaj korak naprej, tukaj mi vidimo kot naslednjo razvoj tega sistema, pač uvedba neke tako imenovane socialne podpore, nečesa, kar bo pa specifično namenjeno tudi za ta tip varovanih stanovanj. Tako da, tako da mi tukaj prepoznavamo, to je v veliki meri zatečeno stanje ravno zaradi tega, bi rekel, mešanja pravice do zasebne lastnine in tega temeljnega namena, ki naj bi varovana stanovanja ga imela. Ampak mislim, da v okviru javnih najemnih stanovanj tukaj lahko postavimo en temelj tudi za razvoj tega tipa oskrbe ali pa bolj skupnostne oskrbe v prihodnosti.

Mogoče bi tukaj končal zaenkrat, pa morda še v nadaljevanju potem razprava. Hvala.

Hvala lepa.

S tem smo zaključili z uvodnimi predstavitvami in prehajamo na razpravo članic in članov odbora. Odpiram razpravo. Kolegica Alenka Helbl, izvolite, imate besedo.

Hvala za besedo. Lep pozdrav, spoštovani namestnik gospod Jože Ruperčič, predstavniki ministrstva.

Glede na to, da smo že več kot pol leta v bistvu brez pomembnega, pomembni, pomembnega vodje inštitucije, torej Varuha človekovih pravic, ki je v bistvu očitno postal tudi ujet..., talec te koalicije. Ne glede na to, da je tako pomemben institut kot je Varuh človekovih pravic pravzaprav, se pa zdaj na tem lomijo kopja, poročilo pa ni takšno, da bi lahko bili s tem zadovoljni. In to je četrto poročilo, kar sem jaz torej v tem mandatu. In nekaj smo slišali, da se ureja, ampak nastajajo nove stvari in mene je zelo nekako že kar v uvodu, v uvodu poročila pravi, je tako zapisano: Če sem še lani zapisal, da ključna težava pri naslavljanju reform ni pomanjkanje politične volje, temveč predvsem pomanjkanje dolgoročne vizije ter konstruktivnega in vključujočega dialoga med vsemi deležniki, pa se danes - pa pazimo, to je poročilo za 2024, kaj bo šele za 2025 - vse bolj kaže, da tudi prave politične volje za reforme, dialog in iskanje sprejemljivih rešitev v resnici premalo. In ker so pomembne vrednote in ker zdaj ugotavljam, ker vemo vsi, dejstvo je, da smo že od februarja 2025 brez Varuha človekovih pravic, kaže na ta odnos, kolikšno vlogo in kakšen pomen ima pravzaprav torej za to koalicijo ta inštitucija.

Zdaj jaz se bom samo na nekatere točke osredotočila. In sicer, predvsem izjemno aktualno težavo, to je pomanjkanje kadrovskih in prostorskih kapacitet za osebe, ki potrebujejo zdravstveno nego in oskrbo po zaključeni hospitalizaciji. Torej vemo, da se čakalne vrste za sprejem v domovih daljšajo. Vemo, kje so težave, zakaj so proste postelje, prazne postelje - predvsem zaradi pomanjkanja kadra. In varuh tudi tukaj opozarja predvsem na tiste državljane, ki so zaključili zdravljenje v bolnišnicah in ne morejo biti doma, ker potrebujejo pač posebno zdravstveno nego in ni prostora v domovih. In zdaj s 1. 12. se bo pravzaprav to še poslabšalo. Kam oziroma na kakšen način bodo te osebe vstopale v sistem dolgotrajne oskrbe, to še mislim, da ni rešeno, da še ne veste. In če bodo že dobili torej prostor v domu, kakšno bo plačilo teh, te storitve, ker še ne bodo v sistemu dolgotrajne oskrbe. Torej, in zdaj tukaj varuh tudi posebej v poročilu opozarja na negovalne bolnišnice, ki so nujne. Torej potrebe so vse večje in nujno je, kot pravi, da se rešitve najdejo v resnično doglednem času, čeprav je ta beseda pač zelo relativna. In varuh tudi ugotavlja, da Ministrstvo za zdravje nima izdelanega ne kadrovskega ne infrastrukturnega načrta glede tega, kar je res zaskrbljujoče, res zaskrbljujoče, kako bo, kako bo torej z oskrbo, predvsem torej zdravstveno oskrbo teh oseb po zaključeni hospitalizaciji. Da ne govorim o tem, spoštovanju kadra, ki dela s temi ljudmi na vseh, torej v vseh, tako v zdravstvenih ustanovah kot torej v domovih za starejše in tudi sicer. Da ne bom ponavljala, da ta plačni sistem pač ni prinesel ničesar.

Zdaj pa še samo na področje torej otrok. Tukaj smo še posebej občutljivi. Čeprav moram reči, da vsakršna kršena pravica s strani uradnih inštitucij je seveda zelo boleča, ko pa gre za otroke, pa še toliko bolj. In predvsem na področju šolstva so bile pogosto pobude povezane z ocenjevanjem otrok, prisotnostjo staršev ob ocenjevanju, odnosi med učitelji in učenci ter izključitvami iz šol. Jaz se bom zdaj tukaj osredotočila predvsem na obravnavane pritožbe glede pomanjkljivih prilagoditev za otroke s posebnimi potrebami, zlasti pri opravljanju mature. Četudi je to poročilo za leto 2024, se še vedno, pa ne s strani ne šole ne učiteljev, ampak s strani pristojnih inštitucij, to je ministrstva oziroma Državnega izpitnega centra, pojavil primer in ga bom opisala. Mislim, da bo, da bo zelo jasen tudi kmalu. Kajti bila sem pozvana k pomoči tega problema. Namreč dijak torej v 4. letniku z disleksijo hudo, od 3. razreda naprej z odločbo zavoda, torej tudi še ene inštitucije, Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, da ima torej pač e-bralca ob pisanju testa in tako naprej in piše na računalnik. Fant se potem, vsako leto in tudi pri spremembi stopnje izobraževanja je prišlo do enake odločbe vse do 4. letnika, torej vključno s 4. letnikom, potem pa fant te prilagoditve več, do te prilagoditve na maturi več ni bil upravičen. Iz enega preprostega razloga, čisto uradniškega. Jaz sem dala vprašanje ministru in odgovor je bil, da je pač dijak tik pred maturo že zrel, da lahko to opravlja tako kot je treba, tako kot vsi ostali. Je to odgovor inštitucije? Na srečo, na srečo pa tega niso sposobni vsi starši, niso niti zmožni niti ne vedo. So starši po tem, ko ni bilo več nobene druge možnosti, ko je bil zid postavljen, so šli do Zagovornika načela enakosti tik pred pisanjem mature. Fant je sodil v skupino talentiranih dijakov na nekem tehničnem področju in s tem bi mu bila onemogočena, pravzaprav bil je prepričan, da mature, torej predvsem slovenščine, ne bo naredil. Na srečo je šlo do upravnega sodišča, si predstavljate, da upravnega sodišča za eno tako osnovno človekovo pravico in da je bilo toliko, toliko modrosti nekje, da je tik pred začetkom pisanja je bila ta tožba pač upravičena, torej pozitivno rešena in fant je bil upravičen do e-bralca. Torej ta odločba, deset let enake odločbe v času izobraževanja. Pa vemo, da disleksija ni, ni kar nekaj, ni to zdaj nekaj, ki bo kar z 18 ali pa 19 leti pa kar vse bolje, ampak to bo večno. In na srečo je bil fant rešen pravzaprav. Tako da to je res en tak primer popolne ignorance odnosa do neke pravice, ki bi morala biti osnovna.

Potem pa še en primer oziroma primer oziroma vprašanje. Pogosto se na terenu, pa tudi iz inštitucij, sploh ko pač srečujemo te zgodbe, tudi torej je bilo tudi omenjeno v poročilu, namreč namestitev otrok v zavode takrat, ko je treba pač po vseh pravilih, po vseh kriterijih, po vseh zelo senzibilnih odločitvah, predvsem pa strokovnih otroka torej premestiti ali v rejniško družino ali torej, če je, oziroma v zavode. Zavodi so polni, to je velik problem. Zavodi so polni in teh otrok recimo zdaj sploh, ko so razdeljeni, vzhodni del imamo torej dva zavoda, mislim, da Veržej in Planina, pa potem zahodni del Slovenije. S tem, ko so na centrih za socialno delo, ugotavljajo, da je nujno otroka, torej da je pač nujno otroka premestiti izven domačega okolja, da se pač rešijo njegove težave, pa teh prostorov ni. Tudi ni kadra v teh zavodih. Na to smo bili posebej opozorjeni tudi na enem izmed obiskov na terenu. In tudi tukaj je potrebno resnično, mislim, tega je vedno več. Na centrih za socialno delo so te svetovalke oziroma ki se s tem ukvarjajo, izjemno zaskrbljene, kako bo, kako bo s tem v prihodnje. Tako da tukaj se je pač res potrebno lotiti tega, kajti ne moremo dovoliti, da nam, da pač ne moremo enemu otroku pomagati, strokovno pomagati tako, da ga v bistvu rešimo. To ne sme biti nobenega dvoma.

Jaz bi povedala samo še, ko je bilo rečeno, da posebno pozornost so zahtevale tudi pobude, povezane z domnevno ukradenimi otroki iz porodnišnic nekdanji Jugoslaviji. Da tukaj poteka preiskovalka v Državnem zboru in da je bilo že, ko sem sama članica te preiskovalne komisije, lahko povem izjemno veliko zaslišanj. Izjemno težke zgodbe so, osebne zgodbe; zdaj kaj več sicer ne bi zdaj, o tem bo kmalu tudi poročilo. In tako kot so bile, tudi če, tudi če pri teh otrocih ni šlo za krajo, da težko rečemo, pač je že bil sam odnos do porodnic izjemno, izjemno nečloveški.

No, da zaključim, pa da ne bom vsega, da zaključim, jaz si tudi želim, da bi morda pa še ta koalicija uspela postaviti primernega človeka na to mesto varuha in da se nehate igrati z neke politične igrice med sabo in da uspete to rešiti kmalu oziroma zdaj že je razpis. In da bo treba kdaj tudi reči, tudi če ti kdo ni všeč pa če so strokovne kompetence takšne, torej če ti politično ni všeč, da so tudi strokovno, da so tudi pomembne strokovne kompetence. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Naslednja dobi besedo poslanka Tereza Novak, izvolite.

Najlepša hvala za besedo. Najlepša hvala tudi za predstavitev poročila in za obrazložitve iz dveh ministrstev, kako se odzivajo na priporočila.

Jaz moram reči, da je zelo pohvalno, da je priporočil malce manj recimo na ministrstvu za delo. Čeprav je čisto jasno, da ne moremo, ne moremo pričakovati, pa če je še tako dobra družba, kjer ne bo prišlo do kakšnih potencialnih kršitev ali pa celo kršitev. Je pa zelo pomembno, da imamo institucijo, ki na to opozarja in potem tudi terja in opominja ministrstva, da pač izboljšujejo postopke. In jaz mislim, da tudi jih, vsaj tako je bilo res jasno razvidno iz poročil ministrstev, vsekakor potrebujemo varuha, čeprav vidim, da, mislim, zadeve tečejo, ampak kljub vsemu. In bi tukaj mogoče opomnila na kolegico, da to, kar velja za koalicijo, velja tudi za opozicijo, kar namreč varuha moramo podpreti dvotretjinsko. In vsaj za koalicijo lahko rečem, da že v prvem sklicu oziroma prvem razpisu je bilo kar precej izjemno kakovostnih prijavljenih, ki bi jih koalicija gotovo podprla, pa mislim, pa kakor vsi vemo, ni prišlo niti do glasovanja zato, ker ni bilo konsenza s strani opozicije. Tako da mogoče bi tu na tej točki morali opustiti te neskončne delitve in reči, da je pač treba zbrati človeka, ki ima, ki ima znanje in ki ima tudi, na nek način izkazuje čut in zagovarjanje človekovih pravic, to, ker se tu v tem, komu se lahko zgodijo, ne delimo na leve, desne, take in drugačne, ampak se lahko krivice zgodijo vsakemu od nas in takrat vsak potrebuje institucijo, ki lahko v celoti in s polnimi pljuči zagovarja, čeprav, saj pravim, da ne dvomim, da se to ne dogaja tudi.

Zdaj se mi zdi posebej pomembno opozarjati na skupine, ki imajo v naši družbi večje izzive in jaz bom mogoče omenila starejše. Tule je, sem vesela, da ministrstvo predvsem za solidarno prihodnost res razmišlja o tem v okviru dolgotrajne oskrbe. Mogoče bi tudi jaz rekla, da se mi zdi izjemno pomemben ukrep, ker je bilo govora o domovih za starejše občane, da poleg tega, da se seveda oskrba zagotavlja in da se išče alternative oziroma da se nekako išče načine, kako privabiti čim več tudi kadra, in tu mislim, da je ministrstvo naredilo en preboj, seveda pa ne gre hitro, se mi zdi tudi zelo pomembno to, kar je bilo že povedano, razpis za vključevanje prostovoljcev. To vsekakor ne more biti nadomestilo za kadre, je pa lahko bistvena podpora ljudem, ki so v teh institucijah. In mogoče v nadaljevanju, zdaj vem, da ne gre, ampak bi bilo dobro razmišljati tudi o tem, da bi ti mentorji bili samo za to, ne da se jim nalaga še dodatno delo, ker to pomeni po vseh izkušnjah, ki kažejo, in vseh podatkih, ki kažejo na to, da če se nekdo temu res lahko posveti, potem je tudi te podpore prostovoljcev še bistveno več. Ampak seveda, ko govorimo, da je kadra čisto premalo, to ne gre, ampak mogoče za naprej.

Tako da jaz bi se zahvalila za delo, ki ga je opravil institut varuha. In jaz tudi upam in res apeliram, tudi na naše kolege iz opozicije, da pač se tu res osredotočamo na strokovnost in na reference, ne pa na naše in vaše. Hvala.