Lep pozdrav vsem skupaj. Predlagam, da kar začnemo. Tako da če ima kdo za se kaj pogovoriti, morda na hodniku. Skratka, spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, vsi vabljeni in prisotni na današnji seji odbora, en lep pozdrav.

...Začenjam 19. sejo Odbora za zdravstvo, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena Poslovnika. Obveščam vas, da so zadržani in se današnje seje ne more udeležiti Felice Ziza. Medtem ko na seji kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodeluje poslanec Jurij Lep, ki nadomešča poslanca magistra Rastislava Vrečka, Anton Šturbej nadomešča poslanko Jelko Godec in tudi kolega Černač Zvonko se je z današnje seje opravičil. Ker dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma umik točke z dnevnega reda, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

In prehajamo kar na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PREDLOG ZAKONA O INŠTITUTU ZA MEDICINSKO IN DRUGO IZVEDENSTVO NA PODROČJU SOCIALNE VARNOSTI - DRUGA OBRAVNAVA.

Amandmaji k predlogu zakona so se vlagali do vključno četrtka, 2. oktobra 2025. Naj kar tukaj tudi povem, da trenutno ni še vloženih amandmajev in da jih še usklajujemo. Kot gradivo, objavljeno na spletni strani Državnega zbora, ste prejeli predlog zakona, mnenje Zakonodajno-pravne službe, pripombe Sindikata Pergam, mnenje skupinske prakse, predlogi sklepov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenija, skupno mnenje pristojne komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide in zainteresirane Komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance ter stališče Združenja delodajalcev Slovenije, Gospodarske zbornice Slovenije, Trgovinske zbornice Slovenije, Obrtno podjetniške zbornice Slovenije in Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije. K 1. točki so bili vabljeni: predlagatelj zakona, to je skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim magistrom Deanom Premikom, v imenu predlagatelja tudi magister Dean Premik, predstavniki Vlade, Ministrstva za zdravje, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za solidarno prihodnost, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Zdravniška zbornica Slovenije, Svet za invalide Republike Slovenije, Slovensko zdravniško društvo, Sekcija za medicinsko izvedenstvo in zavarovalniško medicino, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, Združenje Evropa Donna Slovenije ter dodatno so bili vabljeni tudi predstavniki skupinske prakse.

Začenjamo drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o amandmajih in členih predloga zakona. Kot sem že povedala trenutno amandmaji še niso bili vloženi in predlagam, da tako kot je praksa na našem odboru, da opravimo razpravo o vseh členih in amandmajih skupaj. In dajem sedaj besedo kar predlagatelju predloga zakona, magistru Deanu Premiku, izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Torej, pred nami je Zakon o Inštitutu za medicinsko in drugo izvedenstvo na področju socialnih zavarovanj In pravzaprav zakaj potrebujemo ta zakon, ki ga imamo danes na mizi? Bistven problem je znano vsem, to je poraz absentizma v zadnjih letih, tako kratkoročnega kakor tudi dolgoročnega. Pri dolgem dolgoročnem absentizmu. Imamo podatke, da je več kot 10000 zavarovancev na bolniškem staležu več kot eno leto. Nad tremi leti je 1500 in več kot 300 je na bolniški več kot pet let. Skupni stroški se hitro približujejo 700 milijonov evrov in Slovenija je edina država v Evropski uniji, kjer nimamo omejitve bolniškega staleža. Do pred kratkim je bila to tudi Bolgarija, ki je pač spremenila svojo zakonodajo. Vemo, da dalj kot je nekdo odsoten s trga dela, večja je verjetnost, da se na njega ne bo več vrnil. Vključenost pa pomeni socializacijo, višje dohodke, daljše življenje in višje pokojnine. Žal se do sedaj z dolgotrajnimi deležniki nihče ni ukvarjal. Zdaj pa se s tem zakonom uvaja možnost aktivnega spremljanja bolniškega staleža. Vemo, da imajo krajši bolniški stalež drugačne vzroke kot dolgotrajni, zato je potrebno vzeti v obzir njune specifike, zlasti pri dolgotrajnem staležu. Pomembno, da se vzpostavi sistem, ki bo omogočal čim boljšo prepoznavo preostalih delovnih zmožnosti zavarovancev in njihovo reaktivacijo tam, kjer je to le mogoče. Rešitve smo prepoznali v tako imenovanem enotnem izvedenskem organu. Zadnjih 15 let vse koalicijske pogodbe vsebujejo ta tako imenovani enotni izvedenski organ kot eden izmed glavnih ukrepov za boj proti visokemu absentizmu. Poudarek je na dolgoročnem absentizmu. Ideja je zrasla na ZPIZ, kjer sem tudi sam vodil sektor za izvedenstvo. Moram poudariti, da tukaj ni pomembno, kdo je predlagatelj. Pri nas imamo tri veje oblasti in ena glavnih nalog zakonodajne veje je poleg sprejemanja tudi predlaganje zakonov. Poleg tega pa je predstavnikom predlagateljem težko očitati, da so vložili zakon iz političnih razlogov. Sam sem se namreč s to problematiko ukvarjal 17 let. Torej tukaj ne gre za političen, kakor se včasih poskuša prikazati, ampak strokovno naravnan predpis, ki ga je pripravljala široka paleta deležnikov obe ministrstvi, govorimo o Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Ministrstvo za zdravje, zdravje, ZZZS, ZPIZ. Sodelovala je medicina dela, prometa in športa, družinska medicina in še kdo. Pred vložitvijo zakona smo se sestali tudi z vsemi socialnimi partnerji in njihove pripombe - govorimo o sestavi sveta inštituta, definirali načrt za vračanje dela in podaljšali rok uveljavitve in podobno. V ponedeljek pa je bil tukaj v tej inštituciji izveden tudi posvet, ki so se ga udeležili številni deležniki. In prav vsi so poudarjali, da je ustanovitev enotnega izvedenskega organa dobra rešitev. Gre za postopek in ne pravice. Podeljevanje pravic vsekakor ostane še naprej v obeh dveh zavodih, torej na ZPIZ in pa ZZZS. Še enkrat. Z zavarovanci na daljših bolniških staležih se nihče ne ukvarja in tudi ko enkrat premagajo bolezen ali pa sanirajo poškodbo, je njihov povratek na delo težak in večkrat onemogočen. Iz prakse je ogromno primerov, ko kljub veliki želji po popolni rehabilitaciji in vrnitvi na delo to ni mogoče ali pa je vsaj otežkočeno. V naši državi imamo dva zavoda, ki se ukvarjata z oceno zmožnosti za delo, torej mi imamo ZZZS, ki se ukvarja z začasno nezmožnostjo za delo in ZPIZ trajno. Kriteriji so različni, postopki se podvajajo, prehod med postopki je otežen in neprijeten za zavarovanca. Tudi pomanjkanje kadra, ki je razpršen med oba dva zavoda, terja svoj davek. To je pa še problem delovne dokumentacije, dostopa, medicinske in še bi lahko naštevali. Skratka, onemogočeno je sočasno iskanje rešitev, hitrejše vračanje na delo in iskanje rehabilitacijskih potencialov ali pa pravic iz invalidskega zavarovanja. In če naštejem nekaj glavnih poudarkov Zakona o Inštitutu za medicinsko in drugo izvedenstvo na področju socialne varnosti. Prvi en tak je razbremenitev družinske medicine. V prvem obdobju zakon predvideva 90 dni, bodo bolniške staleže ocenjevali družinski zdravniki, že sedaj potrdijo izvedenci ZZZS po 30 dneh vsaj dve tretjini vseh predlogov osebnih zdravnikov. Vsak tako obravnava ogromno, vsekakor več kot 60 vlog dnevno. Ta ureditev je neracionalna in izvedenci, če se bodo rešili teh, tega, če uporabim izraz balasta, se bodo lažje lahko posvetili posameznim primerom in iskanje rešitev za zavarovance. Inštitut bo namreč tudi v veliko pomoč družinski medicini, izdajo priporočil in izvedenske prakse. Tukaj se pogovarjamo še o dodatnih rešitvah, ki bi jih potem tudi z amandmaji pripeljali v predpis, in sicer na kakšen način bi izvedenci lahko bolj tvorno sodelovali v teh prvih 90 dneh in v njihovi možnosti odločanja o staležih. S tem, da je treba tukaj poudariti, nekje so se pojavila popolnoma napačna razumevanja, da tukaj ne gre za nikakršno siljenje družinskih zdravnikov odločitve, ampak gre za kriterije, ki jim bodo s svojimi odločitvami v pomoč. Ocena zmožnosti bo še vedno narejena s strani tistega, ki zavarovanca najbolj pozna, torej osebnega zdravnika. Bistvo, nihče nikogar ne bo silil delati, če to ne bo dopuščalo njegovo zdravstveno stanje. In gre v bistvu samo za to, da delavci dobijo možnost povratka na delo, ki ga zdaj nimajo. Bistveno je, da se zavarovanci pozdravijo in se pozdravijo in sanirajo poškodbo, preden se vrnejo na delo oziroma dobijo njihov njihovi preostali delovni zmožnosti ustrezno delovno mesto. Torej, kakšni bodo izhodi po teh 90 dneh? Ena možnost je, da se podaljša bolniški stalež. Jasno je, da če še poteka zdravljenje, medicinska rehabilitacija, če se čaka na kakšno operacijo, je to pač edini možni izhod. Druga možnost je, da se skupaj z delodajalcem, zavarovancem medicine prometa, dela in športa poišče možnost za vrnitev na delo. Pripravi se tako imenovani načrt za vrnitev na delo. To je rezultat ugotovitve projekta Zgodnja poklicna in zaposlitvena rehabilitacija, ki je potekal na uri Soča s sodelovanjem tudi obeh dveh zavodov in je namenjen delavcu predvsem kot pripomoček za hitrejše in lažje vračanje na delo. Delodajalci bodo skupaj z delavcem MDŠ poiskali ustrezno rešitev, ki je lahko zelo enostavna, da ne bomo tukaj se spuščali v vseh primerih v delovnopravno zakonodajo. In tukaj gre lahko za lažji dostop do delovnega mesta, dvižna miza, pripomoček za dvigovanje bremen, včasih so še take manjše, majhne zadeve tiste, ki dejansko omogočajo nekomu, da ostane socialno vključen in da se vrne na svoje delovno mesto. Tretja možnost pa je, da se bo avtomatično nadaljeval postopek na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za ugotavljanje trajne nezmožnosti delo. Tu bo v prvi vrsti ocena, ali se lahko zavarovanec usposobi poklicno rehabilitacijo v okviru svoje preostale dela zmožnosti ali pa se oziroma in se razvrsti eno izmed kategorij invalidnosti. Tukaj gre pa za pravice iz pokojninskega in invalidske zakonodaje. Osebno menim, da je sistem pozitivno naravnan za vse deležnike. Delavcu je omogočen povratek na delo oziroma zaposlitev v okviru njegovih delovnih zmožnosti, postopki so hitrejši, bolj racionalni in prijaznejši. Zakon ni nikakor proti delavski, kot smo že tudi slišali, ampak se delavcu ponujajo nove možnosti, ki jih do sedaj ni bilo, med drugim večjo možnost, socialno vključenost in reaktivacijo. To se mi zdi ena izmed najbolj pomembnih pridobitev tega predpisa. Delodajalec dobi usposobljenega zaposlenega, izvedenci bodo namreč tu v veliko pomoč pri iskanju ustreznih rešitev. Za državo pa je pomembno, da se zmanjšajo stroški dolgotrajnega absentizma s sistemom aktivnega spremljanja dolgotrajnih bolniških staležev bo na koncu tudi izzvenela tako imenovana neskončna bolniška. Poznamo primere 12 pa celo več let in ti primeri se po končni uveljavitvi tega predpisa ne bodo več pojavljali. Zavedamo se, da zakon ne rešuje vseh problemov v zvezi z absentizmom v naši državi, je pa korak v pravo smer za njegovo omejevanje. Prepričan sem, da bodo sledili še drugi ukrepi v dogovoru vseh socialnih partnerjev in vseh deležnikov za znižanje predvsem kratkotrajnih staležev. Zadeva je kompleksna in jo je težko rešiti z enim samim zamahom. Stanje ni dobro, menim pa, da bi se s sprejemom novega postopka, kot ga ureja ta zakon, zadeve skupaj še z drugimi ukrepi izboljšale. Z ohranjanjem statusa quo se bodo razmere na tem področju le še poslabševale. Škoda bi bilo, da bi kljub dobrim intencam in preboju na področju absentizma še enkrat vse koalicije v zadnjih 15 letih so imele idejo o tem, da bi uvedle enotni izvedenski organ. Sestale so se številne delovne skupine, ki pa žal niso nikoli končale dela. Tokrat smo prvič na tem, da uspešno zaključimo ta projekt in upam, da ga bomo kljub temu, da nam očitajo, da je največji problem pri vsem tem, da gre za poslanski in ne vladni zakon, upam, da bomo na koncu vsi skupaj ta zakon podprli.

Spoštovana predsednica, predlagam, da sejo na podlagi 73. člena Poslovnika prekinete do nadaljevanja seje, pa bomo z vsemi deležniki poskušali rešiti še tista vprašanja, ki so morebiti ostala odprta in se nismo uspeli poenotiti. Predlagam tudi, da se pred prekinitvijo seje poslušamo vabljene in da bomo pač na ta način potem lažje oblikovali rešitve. Upam, da nam uspe v dobro zakona, ker je to predlog, ki rešuje problem dolgoročnega absentizma je pozitiven za vse deležnike, tako za delavce, delodajalce in konec koncev tudi za državo. Hvala.

Hvala lepa predlagatelju. Preden nadaljujemo, bi prebrala še eno pooblastilo, torej poslanec Andrej Poglajen nadomešča poslanko Alenko Jeraj.

Zdaj, glede na predlagatelja in tudi to, da sem uvodoma povedala, da se amandmaji še usklajujejo, se bo sledilo temu predlogu in z veseljem bomo prisluhnili sedaj tudi vsem današnjim gostom, ki bodo sigurno odprli še kakšno dilemo, ki jo potem velja tudi nasloviti z ustreznim oblikovanjem amandmajev.

Besedo dajem predstavniku Ministrstva za zdravje, državnemu sekretarju gospodu Iztoku Kosu, izvolite.

Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo, poslanke, poslanci, vsi vabljeni.

Vlada Republike Slovenije je od Državnega zbora Republike Slovenije v mnenje prejela predlog zakona o Inštitutu za medicinsko in drugo izvedenstvo na področju socialne varnosti, ki ga je Državnemu zboru predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim magistrom Deanom Premikom. Na začetku naj povem, da usklajevanje stališč med resorji glede mnenja Vlade k predlogu zakona še poteka, zato v tem trenutku še ne moremo govoriti o stališču Vlade, to pomeni, da bom v naslednjih minutah predstavil mnenje Ministrstva za zdravje.

Ministrstvo za zdravje podpira nekatere namene oziroma cilje zakona. Na primer združevanje sedaj ločenih izvedenskih organov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in s tem omogočiti neodvisnost izvedenskih organov, kakovostno in objektivno podajanje izvedenskih mnenj, učinkovitejše delovanje, enotnejšo prakso in večjo usklajenost postopkov. Zamisel, da bi se postopki v posameznih vejah socialne varnosti bolj poenotili in poenostavili ni nova. Že v preteklosti je do ideje večkrat prišlo, vendar pa ideja kljub načelni podpori izvajalcev socialnih zavarovanj ni bila realizirana. Navedeno horizontalno povezovanje izvedenskih organov bo omogočala enakomerno in strokovno obravnavo zavarovanih oseb z osredotočenostjo na zagotavljanje pravične in hitrejše dostopnosti do pravic iz socialne varnosti za pridobitev v katerih je potrebno mnenje izvedenca. Horizontalno povezovanje med izvedenskima organoma Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bo nadalje omogočalo učinkovito, se pravi uspešno in pravočasno vračanje na delo, kar je ključno za zagotavljanje tako posameznikove kot tudi družbene varnosti za zdravje, socialno vključenost in produktivnost. Z vidika uporabnikov se bo prednost povezovanja kazala v pohitritvi postopkov pridobivanja pravic z racionalizacijo postopkov in povezanosti med posameznimi pravicami, predvsem začasne zadržanosti od dela in preostalega dela zmožnosti oziroma invalidnosti. Z racionalizacijo postopkov se sekundarno omogoča tudi optimalna raba javnih sredstev, ki so za ta namen predvidena. Se pravi sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter drugih organov, ki zagotavljajo socialno varnost. Predlog zakona uvaja tudi nov institut, in sicer načrt vračanja na delo, ki je rezultat ugotovitve projekta Zgodnja poklicna in zaposlitvena rehabilitacija in je namenjen delavcu kot pripomoček za hitrejše in lažje vračanje na delo. Ob navedenem je pomembno poudariti, da zakon ne spreminja izvornih pravic po temeljni zakonodaji Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Ima pa ministrstvo ob tem tudi nekaj dilem. Na primer vprašljiva je kompetenca izbranega osebnega zdravnika, da odloča o bolniškem staležu do 90 dni. Sedanji način, ko je bolniška odvisnost od izbranega osebnega zdravnika, večkrat ruši zaupni odnos med bolnikom in zdravnikom, ki je temelj zdravljenja. Ker je presoja subjektivna, lahko med zdravniki prihaja do razlik v ceni dela zmožnosti, kar poglablja rušenje zaupnega odnosa. Sistem, kjer osebni zdravnik odloča o bolniški odsotnosti, krepi odnos z bolnikom, dokler je vloga zdravnika jasno terapevtska. Ko pa se prevesi v vlogo uradnikov, ki mora nadzirati ali omejevati pravice, odnos pogosto trpi. Zdravnik je hkrati zagovornik bolnika, je nadzornik sistema. To vse pomeni, da obstaja resna nevarnost, da se bo povečalo število bolniških odsotnosti. Nadalje menimo, da se naj laični nadzor ureja v okviru novele ZZVZZ in na koncu še menimo, da je vseeno bolje, da se rešitve glede ustanovitve novega skupnega izvedenskega organa iščejo v okviru že obstoječih institucij, na primer Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Naj kar zaključim, Ministrstvo za zdravje podpira cilje zakona. Želimo pa, da se konkretne rešitve optimizirajo in uskladijo z ostalimi deležniki. Hvala lepa.

Hvala lepa. Sedaj dajem besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe Petri Komel, izvolite.

Hvala lepa za besedo. Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona proučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in z zakonodajno tehničnega vidika. Iz obrazložitve predloga zakona izhaja, da je njegov namen združiti izvedenske organe Zavoda za zdravstveno zavarovanje in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v enoten inštitut, ki bi poenotil izvedensko prakso ter izboljšal učinkovitost odločanja o pravicah iz socialnega zavarovanja. Predlagatelj pričakuje, da bo takšna rešitev prispevala k hitrejšemu vračanju ljudi na delo in enakopravnejši obravnavi zavarovancev. Poleg ureditve ustanovitve, organizacije, pristojnosti delovanja in financiranja inštituta pa predlog zakona uvaja tudi nove pravne institute, na primer osnovno delovno dokumentacijo, načrt vračanja na delo ter z določenimi odstopi od več sistemskih zakonov spreminja veljavno ureditev na področju zdravstvenega in invalidskega zavarovanja ter drugih povezanih področij, in sicer do uveljavitve sprememb v posameznih področnih zakonih.

Zakonodajno-pravna služba je uvodoma opozorila, da priprava izvedenskih /nerazumljivo/ strokovnih meril sama po sebi še ne zagotavlja enakih končnih odločitev. Različni predpisi, ki urejajo posamezna področja, lahko zaradi različne materialno pravne ureditve namreč vodijo do različnih končnih odločitev. ZPS je nadalje opozorila, da je treba pri urejanju položaja izvedenskih organov izhajati iz zakona o splošnem upravnem postopku, saj ta predstavlja sistemski zakon za vse upravne postopke. Vsak odstop od njegovih pravil pa mora biti izčrpno obrazložen, saj bi drugačna ureditev, ki ni utemeljena s stvarno utemeljenimi razlogi, lahko nasprotovala drugemu odstavku 14. člena ustave. ZPS je pri tem opozorila na več določb predloga zakona, ki po njeni oceni odstopajo od ureditve kot jo določa ZUP. In sicer predlog zakona ustvarja vtis, da izvedenec ne podaja zgolj strokovne ocene zdravstvenega stanja, kot podlage za odločanje temveč sam presoja o pravici, kar bistveno odstopa od ureditve, ki jo določa ZUP in ki jasno ločuje vlogo izvedenskega mnenja od pravnega odločanja. V 23. členu predloga zakona, ki določa, da lahko izvedenski organ začne s postopkom ugotavljanja invalidnosti po lastni iniciativi, medtem ko ZPIZ(?) skladno z obrazložitvijo le formalno začne postopek, ni jasno, kdo je dominus litis postopka za ugotavljanje invalidnosti. V 9. členu predloga zakona ni jasno, zakaj mora izvedenec izdati izvedensko mnenje v skladu z mnenjem izvajalca medicine dela, saj je njegova vloga ravno v tem, da na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije ugotovi dejansko stanje, relevantno za izdajo odločbe. Tretji odstavek 39. člena predloga zakona pa določa dejavnosti medicinskega izvedenstva, ki se ne opravljajo v okviru upravnega postopka.

Pomemben del pripomb se nanaša na prehodne določbe zakona. ZPS je opozorila, da predlagane prehodne določbe, ki določajo odstope od več področnih zakonov, niso vsebinsko povezane z materialnimi določbami predloga zakona in zato ne urejajo prehoda na novo ureditev, temveč trajno spreminjajo sistemske zakone, kot sta Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Iz zakonodajnega gradiva ni razvidno, zakaj so namesto novel oblikovani odstopi od določb različnih zakonov. Takšna ureditev pa zmanjšuje preglednost pravnega reda in je vprašljiva z vidika načela pravne varnosti ter zaupanja v pravo. Tudi sicer imajo trajni odstopi po svoji vsebini značaj zakonske novele in zahtevajo ustrezno sistemsko ureditev v področni zakonodaji. Izpostaviti je treba zlasti 36. člen predloga zakona, ki ureja odstop od Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki v osmih točkah določa odstope od različnih členov omenjenega zakona, v 7. točki pa z zakonodajno tehničnega vidika povsem nepreglednim pristopom določa postopek na prvi in drugi stopnji v posebnih točkah, ki so označene od 7.a do 7.e. S to tehniko se uvajajo novi členi, s čimer postaja ureditev odstopa od Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v celoti nepregledna.

Zakonodajno-pravna služba je v svojem mnenju opozorila tudi na to, da predlog zakona vsebuje nejasne določbe v nasprotju z načelom legalitete, ki je eno temeljnih načel pravne države. Nejasna zakonska ureditev omogoča, da pravne praznine in pomenske nedoločenosti zapolnjuje izvršilna veja oblasti, kar pa ima za posledico tudi kršitev načela delitve oblasti iz 3. člena Ustave. S tem v zvezi Zakonodajno-pravna služba še posebej opozarja na 3. člen predloga zakona, ki bi ga bilo treba ustrezno preoblikovati, tako, da bo jasno določeno, kateremu organu se nalaga obveznost ustanovitve inštituta v imenu Republike Slovenije, na 17. člen predloga zakona, ki bi ga bilo treba dopolniti z določbami o sestavi strokovnega sveta inštituta ter njegovih nalogah, ter na 36. člen predloga zakona, ki prepušča podrobnejši način uveljavljanja pravic in zahtev iz Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter določa, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije lahko prevzame pristojnost osebnega zdravnika, da v konkretnem primeru odloča v postopku začasne zadržanosti od dela, brez določitve pogojev, pod katerimi zavod to lahko stori. Z ustavno pravnega vidika je Zakonodajno-pravna služba opozorila tudi na upoštevanje določb 38., 35. in 22. člena Ustave. Pojasnili smo, da iz obsežne ustavno sodne presoje v zvezi z 38. členom Ustave izhajajo jasne ustavne zahteve, ki morajo biti izpolnjene za zbiranje in obdelavo osebnih podatkov. Zakon mora določno opredeliti osebne podatke in vrste ter način njihove obdelave, z zakonom mora biti določeno ustavno dopusten namen obdelave osebnih podatkov, zbirati in dodeljevati se smejo le osebni podatki, ki so primerni in nujno potrebni za dosego ustavnega dopustnega namena obdelave, trajanje obdelave pa mora biti omejeno na nujno potrebni čas. Osebni podatki pa morajo biti zbrani ter obdelani pošteno in zakonito.

V zvezi s 27. členom predloga zakona pa smo pojasnili, se opravičujem, s tem v zvezi je Zakonodajno-pravna služba izpostavila se opravičujem. S tem v zvezi je Zakonodajno-pravna služba izpostavila, da bi bilo v 9. členu predloga zakona v prvem odstavku treba natančneje opredeliti, kaj zajema opis kliničnega statusa uporabnika ter zakaj po mnenju Zakonodajno-pravne službe predlagani prvi odstavek ustavljenih kriterijev ne izpolnjuje, če gre za podatke o diagnozi, vrsti bolezni in druge zdravstvene podatke delavca. V zvezi s 27. členom predloga zakona pa smo pojasnili, da bi bilo treba določiti namen zbiranja osebnih podatkov v evidencah iz drugega odstavka istega člena. V zvezi s 35. členom Ustave, ki določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic smo pojasnili, da osebni pregled posameznika po 23. členu predloga zakona predstavlja poseg v sfero posameznika, ki je zavarovana s to pravico, zato bi bilo treba predlagani ukrep proučiti in utemeljiti z vidika obstoja ustavno dopustnega cilja za poseg v pravico in z vidika splošnega načela sorazmernosti, ki vključuje presojo nujnosti, primernosti in sorazmernosti posega v ožjem smislu. Z vidika 53. člena Ustave bi bilo treba ponovno proučiti tudi 37. člen predloga zakona, ki ohranja veljavno določbo, da lahko zavarovanec ali njegov zakoniti zastopnik predlagata umik predloga za ugotavljanje invalidnosti le ob soglasju predlagatelja, če je bil postopek uveden na predlog osebnega zdravnika, izvajalca medicine dela in inštituta upoštevaje sodbo Vrhovnega sodišča, da je uveljavljanje socialnih pravic v domeni upravičenca. Glede na 22. člen Ustave, smo opozorili, da bi bil 22. člen predloga zakona, upoštevaje sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča lahko v nasprotju z evropsko konvencijo o človekovih pravicah in ustavo, če bi se pristojno sodišče odločilo pridobiti izvedensko mnenje inštituta, četudi inštitut formalno ne bi bil stranka v socialnem sporu, v katerem bi se izpodbijala odločba. Enega od dveh zavodov za organizacijske povezanosti, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Inštituta kar bi lahko vplivalo na neodvisnost izvedenskega mnenja. Glede na določbe zakona o zavodih, po katerih je vpliv ustanovitelja na delovanje javnega zavoda razmeroma širok. Javni zavod pa se tudi sicer ustanovi praviloma za namen opravljanja javnih služb. ZPS dodaja k svojemu mnenju še, da bi bilo treba učiti tudi možnost drugačne pravno organizacijske oblike inštituta. Poleg tega so obrazložitve posameznih členov po oceni Zakonodajno-pravne službe premalo vsebinske. Pogosto le ponavljajo besedilo člena in ne pojasnjuje njegovega namena, ciljev ali posledic. Zaradi tega je težko razbrati pravo voljo predlagatelja in oceniti ustreznost posameznih rešitev. S tem v zvezi z ZPS opozarja na določbi 20. in 21. člena predloga zakona, ki urejata zaposlovanje medicinskih izvedencev na inštitutu in bi ju bilo treba ponovno preučiti z vidika načela enakosti pred zakonom. Iz drugega odstavka 14. člena Ustave na 9. člen predloga zakona, ki bi ga bilo treba preučiti z vidika možnosti poenotenja oziroma združitve postopkov pri urejanju načrta vračanja na delo, da se zagotovi tako večja ekonomičnost odločanja kot tudi v izogib preobremenitvi osebnih zdravnikov z administrativnimi nalogami. Ter na skladnost 36. člena predloga zakona z Direktivo Sveta o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Ki določa, da morajo delodajalci delavcem zagotoviti razumno prilagoditev, ki ne sme povzročati nesorazmerne obremenitve za delodajalca. V nekaterih primerih si določbe zakona in obrazložitve zakona tudi v bistvenem ne sledijo. S tem v zvezi je ZPS opozorila na 4. člen predloga zakona, iz katerega ne izhaja, da naj bi Zavod za zdravstveno zavarovanje izvedel laično kontrolo zgolj v izjemnih primerih kot je pojasnjeno v obrazložitvi člena. Na 9. člen predloga zakona, ki določa, da Zakon za zdravstveno zavarovanje Slovenije hkrati odloči o začasni zadržanosti dela in določi vsebinske prilagoditve delovnega mesta glede na omejitve, ki jih ima delavec. V obrazložitvi pa je navedeno, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije odloči le o začasni zadržanosti od dela ter na 36. člen predloga zakona, ki ne sledi obrazložitvi, da zavarovanec nima pravice do izplačila bruto denarnega nadomestila le če je vedel, da ob nastopu dela ali dejavnosti ni bil zdravstveno zmožen za delo zaradi že predhodno obstoječih in dokumentiranih zdravstvenih težav. To dejstvo pa bo ugotavljal izvedenec. ZPS je opozorila, da je pogoj vedenja na strani zavarovanca bistven in bi moral biti vključen v besedilo člena ter pojasnila, da vprašanje o tem, ali je zavarovanec vedel ali ni vedel, da je zmožen za delo, ne predstavlja medicinskega vprašanja, zato bi ga bilo treba dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. Hvala.

Hvala lepa. Besedo dajem predstavniku Državnega sveta, državnemu svetniku Danijelu Kastelic, izvolite.

Spoštovana predsednica odbora, hvala lepa za besedo. Poslanke in poslanci, predstavniki Vlade, ostali prisotni na seji, lepo pozdravljeni! Predlog zakona sta v okviru Državnega sveta prejšnji teden obravnavali dve komisiji: pristojna Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide ter zainteresirana Komisija za gospodarstvo, obrt, turizem in finance. Komisiji ugotavljata, da je predlog zakona prinaša določene dobre rešitve, hkrati pa se strinjata s pomisleki glede primernosti nosilca sprememb. Tako kot je že opozoril na samih sejah predstavnik Ekonomsko-socialnega sveta, le-ta ni bil v dovoljšni meri vključen v pripravo zakonskih rešitev, zato smo ocenili, da bi bilo bolj primerno, da bi bila nosilec predloga zakona Vlada in da bi se pogovarjali o različici predloga zakona, ki jo je pripravljala posebna delovna skupina na Ministrstvu za zdravje. Na to, da bi bila to z vidika usklajenosti ključnih deležnikov morebiti boljša pot, nakazuje tudi različna stališča ključnih ministrstev predstavljena na naši seji. To je Ministrstvo za zdravje, ki je predlog zakona podprlo in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je izrazilo načelno podporo zgolj ideji enotnega izvedenskega organa, ne pa tudi ostalim rešitvam. Ugotovili smo tudi, da je pretežni del predloga zakona usmerjen v odpravo absentizma, za kar smo po sebi samo po sebi ne predstavlja težave, a bi bilo po naši oceni hkrati treba urediti tudi druga odprta vprašanja, ki so kompleksne narave. Kot eno od glavnih vsebinskih težav predloženega zakona je bilo s strani predstavnikov interesov delodajalcev izpostavljeno podaljšanje obdobja v katerem je za to, za potrjevanje in podaljševanje bolniške odsotnosti odgovoren osebni zdravnik tudi po 30. dnevu, pa vse tja do 90. dneva. Skrbijo jih namreč negativne izkušnje s ponovnim podaljšanjem obdobja, v katerem breme nadomestil iz naslova odsotnosti z dela zaradi bolezni nosijo delodajalci nazaj na 30 dni v lanskem letu, kar je imelo za posledico povečanje bremena bolniških odsotnosti za 13 odstotkov. Menijo, da se bo z dodatnim podaljševanjem obdobje v breme bolniških odsotnosti tako z vidika dolžine kot tudi stroškov, povezanih z njim, zgolj še dodatno povečalo. V razpravi je bila izražena tudi skrb, da bi ustanovitev novega inštituta s predvidenimi boljšimi pogoji za delo zdravnikov lahko vplivala na selitev dela kadrov iz primarnega zdravstva, na primer družinskih zdravnikov, na navedeno področje dela, s tem pa bi se še dodatno šibilo že tako kadrovsko osiromašeno strukturo na primarni zdravstveni ravni.

Razprava je tekla tudi o dejanskem učinku predlaganih rešitev v smislu racionalizacije postopkov ter prihrankov z vidika sredstev, ki se jih trenutno porabi za izvajanje storitev izvedenskih organov, česar pa iz predloga zakona ni možno razbrati. Dvom je bil izražen tudi v zvezi z dejanskimi možnostmi pospešene informatizacije na tem področju glede na slabe izkušnje z navedenim področjem v zdravstvu na splošno, nepovezane baze podatkov in tako dalje.

V razpravi je bilo sicer izraženo tudi nekaj pozitivnih stališč in pozvano je bilo k skupnim prizadevanjem za reševanje problematike absentizma. Izpostavljena je bila tudi podpora stroke s področja medicinskega izvedenstva in zavarovalniške medicine, ki po svojih izkušnjah iz prakse najbolj ve, kakšne spremembe bi bile nujno potrebne v tem sistemu izvedenstva. Opozorjeno je bilo tudi na to, da se je za poenotenje postopkov na tem področju večkrat zavzel tudi Strateški svet za zdravstvo ter da bi spremembam na tem področju moralo slediti tudi ostala zakonodaja, ki jo je v svojem mnenju izpostavilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, na primer zakonodaja s področja varnosti in zdravja pri delu. Ob koncu razprave je bilo izraženo tudi pričakovanje, da se bo glede na kar nekaj odprtih vprašanj in na podlagi informacij predlagateljev o nadaljnjih usklajevanjih o vsebini predloga zakona slednjega v nadaljevanju zakonodajnega postopka primerno korigiralo. Posebej smo podprli tudi poziv Sveta za invalide Republike Slovenije in Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, da naj se posebno pozornost nameni predlagani vključitvi ocene pravic do osebne asistence med področje dela novo predvidenega inštituta. Slednje je trenutno v pristojnosti Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo, ki s strokovnega vidika dobro pozna problematiko in se zaveda dejstva, da se invalidov ne da obravnavati zgolj z medicinskega, ampak tudi predvsem s sociološkega vidika kot socialna bitja s specifičnimi potrebami. Pozvano je bilo tudi k razmisleku, če je to enotni izvedenski organ, o vključitvi strokovnjakov z Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje v aktivnosti inštituta, kar se tiče ukrepov povezanih s poklicno oziroma zaposlitveno rehabilitacijo.

Za zaključek zgolj ključna informacija, da obe komisiji v okviru glasovanj predlog zakona v trenutni različici nista izrazili podpore. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj dajem besedo tudi ostalim vabljenim na sejo. V skladu s parlamentarno prakso imate ostali vabljeni praviloma imate možnost, da se izjavite o točki, ki je na dnevnem redu v uvodu, potem kasnejše razprave niso predvidene in tudi v skladu s parlamentarno prakso skušajte vaše mnenje strniti tam do 5 minut, Danes vas ni veliko, ne bom gledala do sekunde natančno, ampak fajn je, da potem smo vsi v teh okvirih. Sedaj dajem besedo najprej magister Anji Vodičar, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, izvolite.

Hvala lepa, predsednica. Lep pozdrav poslanci, poslanke, vsi vabljeni. Torej, upravni odbor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je včeraj obravnaval predlog zakona. Pa bom na kratko predstavila, kaj je bilo bistvo razprave na včerajšnji seji.

Predvsem je uvodoma upravni odbor soglašal, omenil, se strinjal, da predlagana ureditev prinaša kar nekaj prednosti ali pa izboljšav glede na trenutno veljavni sistem. Predvsem je nesporno, da bo povezovanje izvedenske stroke prineslo enotnejšo prakso za presojo pravic o začasni nezmožnosti za delo, torej v bolniškem staležu in trajni zmanjšani zmožnosti kljub temu seveda, da so materialni predpisi na tem področju različni. Ker bo po Predlogu Zakona o začasni nezmožnosti za delo po novem odločal pravnik, smo prepričani, da bo pravna pravilnost odločb večja kot sedaj, ko to dela zdravnik, ki sicer ima opravljen izpit iz splošnega upravnega postopka. Kar nekaj točk v zakonu naslavlja problematiko absentizma. V razpravi je bilo razvidno, da je ključno, da zakon se osredotoča predvsem na preostanek delovne zmožnosti, ne toliko na ocenjevanje nezmožnosti za delo. Tukaj bi izpostavila, po moji oceni, tudi za delodajalce pomembno novost in sicer, da se bo zavod in inštitut ukvarjal tudi s kratkimi odsotnosti z dela, ko se te pri posameznem zavarovancu, pri posameznem pacientu ponavljajo. Izjemna pomembna novost je tudi zagotovitev pravne podlage za vzpostavitev osnovne delovne dokumentacije. Tisti, ki poznate to področje, veste, da se celotna delovna dokumentacija sedaj zbere šele pred postopkom ocenjevanja trajne nezmožnosti. Za delo v postopkih odločanja o bolniškem staležu pa so imenovani zdravniki pretežno se naslanjajo na podatek o delu, kot ga opredeli izbrani osebni zdravnik. Pomembna novost je tudi to, da bo lahko sam inštitut predlagal postopek trajne nezmožnosti za delo, ko bo pri ocenjevanju bolniškega staleža videl, da gre v bistvu za trajnejše spremembe v zdravstvenem stanju in je potrebno takoj začeti torej s postopkom ugotavljanja trajnejše nezmožnosti za delo, kar nekaj je tudi varovalk preprečevanja neustrezne porabe javnih zdravstvenih sredstev, zagotovo bo ureditev položaja zdravnikov na obeh zavodih, ko govorim o ureditvi položaja imam v mislih predvsem izboljšanje plačnega položaja in odpravo težav v zvezi s podaljševanjem licenc. To bo pomenilo zagotovo kadrovsko stabilizacijo. In na koncu smo danes že slišali tudi v enem delu razbremenitev izbranih osebnih zdravnikov.

Zakaj pa je bilo mnenje upravnega odbora rezervirano oziroma je izražalo, bi rekla, kar veliko zaskrbljenost, pa predvsem zaradi dveh ključnih tveganj, ki po oceni upravnega odbora niso obvladana v predlogu zakona. Prvo je, da bodo postopki odločanja o bolniškem staležu nedvomno daljši. Danes namreč postopek poteka tako, da izbrani osebni zdravnik poda na predlog, poda predlog na Zavod za zdravstveno zavarovanje in imenovani zdravnik presodi o bolniškem staležu kakšno obdobje, v kakšnem obsegu. Naj povem, da je bil povprečen čas odločanja na prvi stopnji v lanskem letu 4,7 koledarskih dni. Po predlogu zakona se v postopek odločanja o bolniškem staležu dodaja nov korak. Torej še vedno bo družinski zdravnik posredoval predlog na zavod. Predlog se bo na zavodu administrativno preveril Zavod bo zaprosil za izvedensko mnenje inštitut, da izvedensko mnenje vrne izvedensko mnenje na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, izda se odločba in se vroči vsem strankam. Nekako, če ne bo potreben osebni pregled ali pa ogled delovnega mesta, je ocena, da bo presoja potekala tam nekje med osem do deset koledarskih dni. Zakaj je upravni odbor to posebej izpostavil? Zato ker seveda sistem podeljevanja pravic je tak, da se vedno mora z odločbo pokriti obdobje priznanega bolniškega staleža do dne, ko zavarovanec prejme odločbo, in če je seveda to obdobje daljše, pa čeprav recimo se izvedenec inštituta ne bo strinjal, da so podani pogoji za nadaljnje, za nadaljnji bolniški stalež bo potrebno nekoliko več dni pri odločanju administrativno podeliti bolniški stalež.

Drugo tveganje za več izgubljenih delovnih dni v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja je pa po oceni upravnega odbora tudi pri, tudi zaradi nove ureditve, kjer naj bi družinski zdravniki odločali o bolniškem staležu do 90 dni. Sedaj so nam večkrat prav predstavniki družinske medicine povedali, da se je kakšen bolniški stalež zaključil tudi 29., 30. dan, ko je bilo potrebno podati predlog na zavod. Tukaj vidimo tudi določeno tveganje večjega števila izgubljenih delovnih dni.

In če zaključim še z nekaj tveganji, ki jih je upravni odbor izpostavil. Predvsem je bilo grajen prekratek rok za uveljavitev sprememb glede na potrebna pripravljalna dejanja samega seveda ustanavljanja inštituta in predvsem tudi za vzpostavitev informacijske podpore delovanja inštituta. Izpostavljena je bila podnormiranost določenih novih rešitev, zlasti načrta vračanja na delo, kjer po mnenju upravnega odbora ni povsem jasno, pod katerimi pogoji obstaja dolžnost delodajalca pripraviti načrt, ali je potrebno soglasje, nekje vidimo, da lahko delavec graja ta načrt vračanja na delo, kaj se zgodi, če soglasja ni in tudi posledica v prehodnih določbah je predvidena sankcija za delodajalce 30 procentno nadomestilo, če ne bo realiziral tega načrta vračanja za delo.

Mogoče še zadnja stvar. Na upravnem odboru je bil izpostavljen pomislek, zakaj se je spustilo delovno področje Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, če se celostno na enem mestu združuje izvedence s področja socialnih zavarovanj, je bilo mnenje, da bi moral ta zakon zajeti tudi postopke zavoda za zaposlovanje. Grajan je bil pa tudi sistem poseganja v zakone, in sicer, da je poseg v, mislim da devet zakonov narejen na način odstopa od določil ne pa sprememb teh zakonov, kar bo lahko povzročilo v praksi zmedo in težko razumljivost zavarovancev kaj v danem momentu sploh velja. Tako je upravni odbor sprejel sklep, da se je seznanil z zakonom. Izraža pa zaskrbljenost nad nedodelanimi rešitvami, prekratkimi roki za uvedbo, delovnopravnimi pomanjkljivosti in posledicami za javne finance saj se bo absentizem, zaradi procesa odločanja povečal. Hvala lepa.