Dobro jutro, kolegice poslanke in poslanci ter ostali vabljeni na današnji seji!

Pričenjamo 52. nujno sejo Odbora za zdravstvo, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena in drugega odstavka 48. člena Poslovnika Državnega zbora. Obveščam vas, da so zadržani, da je zadržan poslanec Felice Ziza, medtem ko kot nadomestni člani s pooblastili sodelujejo na odboru: Andreja Rajbenšu, ki nadomešča poslanca magistra Rastislava Vrečka, in Sara Žibrat, ki nadomešča poslanko Terezo Novak.

Ker k dnevnemu redu ni bilo predlogov za razširitev oziroma umik katere od točk dnevnega reda, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Tako da, kar prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - ZAHTEVA SINDIKATA FIDES ZA OCENO USTAVNOSTI 1. TOČKE ČETRTEGA ODSTAVKA IN TRETJE ALINEJE PETEGA ODSTAVKA 3.A ČLENA TER 5., 51.A, 53., 53.B, 53.C. IN 53.D ČLENA ZAKONA O ZDRAVSTVENI DEJAVNOSTI.

Gradivo z dne 20. junij 2025 ste zaradi varstva podatkov prejeli v varovani predal v sistemu Udis, pardon. Na spletnih straneh Državnega zbora je objavljeno tako mnenje Vlade kot tudi mnenje Zakonodajno pravne službe. K 1. točki sta vabljeni tako predstavniki Vlade kot Zakonodajno-pravne službe in obravnava te točke poteka na podlagi 265. člena Poslovnika Državnega zbora.

Zato dajem besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe, magistri Sonji Bien Karlovšek, izvolite.

Hvala za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je pripravila mnenje o zahtevi za oceno ustavnosti pravkar navedenih določb, ki jo je vložil Sindikat Fides, kot sindikat, ki zastopa interese zdravnikov in zobozdravnikov. V začetnem sklopu mnenja je pripravljen odgovor v zvezi s procesno predpostavko iz enajste alineje prvega odstavka 23.a člena Zakona o Ustavnem sodišču, po kateri lahko reprezentativni sindikat vloži zahtevo za oceno ustavnosti, če so ogrožene pravice delavcev. Državni zbor v mnenju ocenjuje, da vlagatelj zahteve, Sindikat Fides, ni izkazal konkretne in neposredne ogroženosti pravic delavcev, torej zdravnikov in zobozdravnikov, ampak zgolj njihovo abstraktno, hipotetično ogroženost, ki je utemeljena na zatrjevanje protiustavnosti te ureditve. Iz večine navedb izhaja zgolj abstraktna ogroženost pravic in protiustavnost izpodbijane ureditve, pri čemer ni konkretno navedeno s čim so neposredno ogrožene pravice delavcev, kar je zahteva na podlagi ustaljene ustavno sodne presoje te procesne predpostavke iz Zakona o Ustavnem sodišču.

Prav tako iz te ustaljene ustavno sodne presoje izhaja, da se ta zahteva lahko vloži tako, da je omejena na pravico do izpodbijanja tistih predpisov, ki neposredno prizadenejo delovno pravne in s tem povezan socialni položaj delavcev, katerih interese predlagatelj kot sindikat zastopa. V mnenju je ugotovljeno, da izpodbijane določbe ne ogrožajo delovno pravnega položaja in socialnih pravic delavcev, saj ne ogrožajo njihove zaposlitve, ne ogrožajo njihovih pravic iz delovnega razmerja, ampak gre nasprotno temu za spodbujanje dela v javnih zavodih oziroma v mreži javne zdravstvene službe, vse s ciljem zagotoviti pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave.

Če povzamem. Konkretna in neposredna ogroženost pravic delavcev ni izkazana, saj se ne ogroža materialnega statusa zdravnikov, ki izvira iz delovnega razmerja, prav tako se ne ogroža pravica do plače. s tem pa tudi ne izguba socialne varnosti ali izguba možnosti opravljanja poklica. Izrecno je v mnenju ocenjeno tudi, da z navedbo o neskladnosti izpodbijane ureditve s pravico do svobodne gospodarske pobude že v osnovi ni mogoče doseči varstva preko zahteve za oceno ustavnosti iz enajste alineje prvega odstavka 23.a člena Zakona o Ustavnem sodišču.

V nadaljevanju so podrobneje predstavljeni tudi razlogi, zaradi katerih Državni zbor meni, da izpodbijana ureditev tudi po vsebini ni v neskladju z Ustavo. Hvala.

Hvala lepa.

Sedaj dajem besedo predstavniku Ministrstva za zdravje, državnemu sekretarju Denisu Kordežu, izvolite.

Hvala za besedo, spoštovana predsednica, lepo pozdravljene poslanke in poslanci. Sindikat Fides je vložil zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. točke četrtega odstavka in tretje alineje petega odstavka 3.a člena ter 5., 51.a, 53., 53.b, 53.c in 53.d člena Zakona o zdravstveni dejavnosti s predlogom za začasno zadržanje izvrševanja zakona in sicer zaradi domnevnega neskladja zlasti s 14., 22., 49., 51., 66. in 74. členom Ustave. Predlog za začasno zadržanje je ustavno sodišče že zavrnilo. Vlada uvodoma poudarja, da vlagatelj ne izpolnjuje procesne predpostavke za vložitev zahteve. Torej glede reprezentativnosti sindikata, saj njegovo članstvo ni ustrezno izkazano ter glede konkretnega in neposrednega ogrožanja pravic delavcev. Pri tem Vlada opozarja, da bi morale biti pravice delavcev po ustavnosodni praksi dejansko in ne le abstraktno oziroma potencialno ogrožene, vse to pa bi moralo biti v zahtevi tudi ustrezno utemeljeno. Ker iz zahteve ne izhaja izpolnjevanje teh dveh pogojev, Vlada primarno predlaga, da se zahteva sindikata Fides zavrže. Podredno Vlada meni, da so vse uvodoma navedene določbe ZZDeJ v skladu z Ustavo, zato Ustavnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne. Navedeno pa utemeljujemo tudi po posebnih členih, ga bom predstavil v nadaljevanju. Pri 3.a členu, kjer govorimo o zahtevah za odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti kot pogoj za izdajo dovoljenj za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ta predmetni ukrep zakonodajalca je usmerjen predvsem v izboljšanje organizacije dela v zdravstveni dejavnosti, kar pa prispeva k boljši dostopnosti in pa tudi kakovosti zdravstvenih storitev za zavarovane osebe. Zahteva, da ima odgovorni nosilec zdravstvene dejavnosti poleg formalne usposobljenosti tudi vsaj dve leti delovnih izkušenj po izpolnitvi pogojev za samostojno delo je utemeljena z javnim interesom. Po zagotavljanju varnega, strokovnega in kakovostnega zdravljenja. Vlada poudarja, da gre za ustavno dopusten ukrep, ki ne posega v svobodo dela, temveč jo uresničuje v okviru zakonskih pogojev za opravljanje poklica. Vloga odgovornega nosilca presega zgolj izvajanje zdravstvenih storitev, saj vključuje tudi vodenje zdravstvenega tima, organizacijo dela, koordinacijo in odgovornost za rezultate. Zahteva po delovnih izkušnjah je sorazmerna in nujna. To namreč prispeva k višji ravni strokovnosti in varnosti obravnave pacientov, ki so najbolj ranljivi v samem procesu zdravljenja. Poleg tega se zahteva po zaposlitvi odgovornega nosilca navezuje na potrebo po stabilnosti in neprekinjenosti zdravstvene obravnave, kar je ključno za predvidljivo zagotavljanje zdravstvenega varstva.

K 5. členu, kjer govorimo o organizaciji mreže javne zdravstvene službe in pogodbeno sodelovanje javnih zdravstvenih in drugih javnih zavodov Vlada ocenjuje, da je omejitev pogodbenega sodelovanja javnih zdravstvenih zavodov z izvajalci zunaj javne mreže primerna, nujna in sorazmerna. Ukrep zasleduje ustavno dopusten cilj. Zagotavljanje stabilne, kakovostne in dostopne javne zdravstvene službe. Omejitve preprečujejo odliv kadra in prelivanje javnih sredstev v zasebne dobičke ter omogočajo boljšo organizacijo, optimizacijo zmogljivosti in racionalizacijo porabe. Kljub omejitvam se dopušča določeno pogodbeno sodelovanje, na primer preko podjemnih pogodb, kar pomeni, da ukrep ne predstavlja pretiranega posega v svobodno gospodarsko pobudo in Vlada poudarja, da je javni interes nadrejen parcialnim interesom in da je ukrep ustavno dopusten ter nujen za ohranitev učinkovitega javnega zdravstvenega sistema.

Pri 51.a členu, kjer so opredeljeni pogoji za vključevanje zdravstvenih delavcev v program neprekinjenega zdravstvenega varstva. V zakonu je z 51.a členom Zakona o zdravstveni dejavnosti razširjen nabor zdravstvenih delavcev za izvajanje neprekinjenega zdravstvenega varstva, Pri čemer se vsi vključujejo pod enakimi pogoji ob spoštovanju delovno pravnih omejitev kot so minimalni počitki in varstvo ranljivih skupin. Ukrep, ki neposredno določa obveznost vključevanja zdravstvenih delavcev v neprekinjeno zdravstveno varstvo je ustavno dopusten, saj zasleduje cilj varovanja zdravja, zdravja in življenja prebivalstva, je sorazmeren, omogoča organizacijsko fleksibilnost in ne posega v pogodbene pravice delavcev temveč zgolj določa način razporeditve obstoječega delovnega časa. Prav tako je ukrep omejen, saj se razteza le na določene, nujno potrebne zdravstvene storitve, pri delavcih pa upošteva vse varovane kategorije.

53. člen govori o organizaciji dela v okviru neprekinjenega zdravstvenega varstva. Ta izpodbijana določba skupaj z 51.a členom ureja organizacijo neprekinjenega zdravstvenega varstva, ki vključuje različne oblike dela, torej dežurstvo, nadurno delo, podjemne pogodbe in podobno in zahteva sistematično uvajanje zdravstvenih delavcev, da se zagotovi kakovostna in varna obravnava. Ukrep določanja konkretnih oblik dela za vključevanje v neprekinjeno zdravstveno varstvo je ustavno dopusten. Ta namreč zasleduje cilj varovanja zdravja prebivalstva, omogoča organizacijsko prilagodljivost, enakomerne obremenitve delavcev ter spoštuje delovno pravne in pogodbene omejitve, pri čemer ne posega v pravice delavcev, ampak vzpostavlja predvidljiv in sorazmeren sistem vključevanja.

53.b člen pri opravljanju zdravstvenih storitev izven javnega zavoda. Vlada ocenjuje, da omejitve dodatnega dela zdravstvenih delavcev pri zasebnikih ne predstavljajo prekomernega posega v svobodo dela ali gospodarsko pobudo, saj so jasno opredeljene, sorazmerne in utemeljene z varovanjem javnega zdravja ter stabilnostjo javne zdravstvene mreže. Ukrepi zasledujejo ustavno dopusten cilj, so nujni in primerni za preprečevanje škodljivih posledic mešanja javnega in zasebnega sektorja, pri čemer omogočajo delavcem določeno svobodo dela pod jasnimi pogoji brez poseganja v pravno varnost ali pogodbeno svobodo. Poudarek na javnem interesu je ključen za razumevanje zakonodajnih omejitev dodatnega dela zdravstvenih delavcev. Vlada poudarja, da je cilj teh ukrepov zagotavljanje trajne, kakovostne in dostopne javne zdravstvene službe, ki temelji na načelih solidarnosti in enakega dostopa do zdravstvenega varstva za vse prebivalce. Omejitve niso absolutne, temveč sorazmerne in premišljene, saj omogočajo določeno svobodo dela, a hkrati preprečujejo razgradnjo javnega sistema zaradi prekomernega prehajanja kadra v zasebni sektor. Javni interes, torej varovanje zdravja prebivalstva in stabilnost javne mreže, mora in v tem primeru prevlada nad posameznikovimi interesi kadar gre za tehtanje med ustavno pravico do svobode dela in pravico vseh do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev,

53.c člen govori o opravljanju zdravstvenih storitev na podlagi podjemne pogodbe. Z določbo 53.c člena Zakona o zdravstveni dejavnosti je zakonodajalec zasledoval prav tako ponovno javni interes stabilnega, učinkovitega in dostopnega javnega zdravstva, kar je ustavno varovan cilj. V razmerah pomanjkanja kadra je bilo nujno omejiti možnost opravljanja dela v javni mreži kot podjetnik, saj takšna oblika dela onemogoča nadzor nad obremenitvami, kakovostjo in varnostjo zdravstvene obravnave. Omejitev ni absolutna prepoved svobode gospodarske pobude, temveč regulacija načina opravljanja dodatnega dela, ki omogoča preglednost, preprečuje izčrpavanje javnega sistema in zagotavlja, da se javna sredstva porabljajo namensko. Ukrep je primeren, nujen in sorazmeren, saj omogoča delo preko civilnih pogodb, ne posega v delo zunaj javne mreže in ne preprečuje podjetništva kot takega. Varstvo javnega zdravja in pravice pacientov do dostopne, kakovostne obravnave opravičujeta tovrstno omejitev, ki je skladna z ustavno presojo in načelom sorazmernosti.

53.d člen govori o opravljanju zdravstvenih storitev v okviru dopolnilnega dela. Z uvedbo 53.d člena Zakona o zdravstveni dejavnosti je zakonodajalec omogočil dodatno pravico zdravstvenim delavcem, da ob polni zaposlitvi v enem javnem zavodu izjemoma sklenejo dopolnilno pogodbo z drugim javnim zavodom brez predhodnega dokazovanja deficitarnosti poklica. Ukrep, ki administrativno ugodnost določa le za javne zavode, ne pa za zasebnike je ustavno dopusten, saj zasleduje prav tako javni interes zagotavljanja stabilnosti in dostopnosti javne zdravstvene službe, je sorazmeren, ne posega v svobodo dela, temveč omogoča fleksibilnost znotraj javne mreže, kjer je kadrovska stiska največja. Vlada na podlagi vsega navedenega še poudarja, da novela Zakona o zdravstveni dejavnosti ne posega v jedro ustavnih pravic, temveč v okviru široke zakonodajalčeve presoje zgolj ureja pogoje za njihovo izvajanje. Kar je ustavno dopustno in nujno za učinkovito zagotavljanje javnega zdravstvenega sistema kot temeljne socialne pravice. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj dajem besedo članom in članicam odbora. Želi kdo razpravljati? Iva Dimic, izvolite.

Hvala lepa, dobro jutro. Sama seveda te pobude ne bom podprla. Mislim, da je že sindikat v času sprejemanja zakonodaje povedal, da bo šel na Ustavno sodišče z določenimi členi, ki jih imamo danes pred sabo. Kar pa ugotavljam v zadnjem času ali pa v vseh treh letih in pol te Vlade, pa da je v bistvu pri vas agenda, da je treba vsako svobodno gospodarsko pobudo takoj ukiniti, da to ne gre v skladu, bom rekla, z vašo levo agendo in da je, kar je zasebnega, treba uničiti. Tako se to dogaja na področju vrtcev, šol, zdravstva, lahko še kje drugje naštejem, da ne govorim pa o gospodarstvenikih, ki jih pošiljate na Hrvaško. Skratka, poslušala sem mnenje, prebrala sem mnenje in bom samo s tem končala, da me zanima, kako bo odločilo Ustavno sodišče.

Hvala lepa. Želi še kdo razpravljati? Če ne, bi se samo jaz na hitro oglasila. Torej, jaz moram povedati, da smo v koaliciji že, ko smo obravnavali torej zakonodajni postopek, Zakon o zdravstveni dejavnosti, zelo veliko časa namenili obrazložitvi posameznih členov, tehtali posamezne pravice in tudi za to zakon sprejeli, ker smo mnenja seveda, da ni protiustaven. Zato v celoti vsaj v Gibanju Svobode delimo tako mnenje, ki ga je predstavila Zakonodajno-pravna služba, kot tudi predstavnik Vlade, torej Ministrstvo za zdravje.

Zdaj, pri pripravi zakona nas je vedno vodil javni interes in menimo, da zdravstvo je v javnem interesu in namen zakona je zagotavljati dostopen, učinkovit in tudi trajno naravnan zdravstveni sistem. Vedno smo dajali pacienta na prvo mesto, zato so tudi členi taki, da je naš cilj res zavarovati pacienta, kateremu je nenazadnje tudi zdravstvo namenjeno. Tako da v Svobodi bomo soglasno potrdili mnenje Zakonodajno-pravne službe.

Bi pa samo se na kratko odzvala predhodnici. Jaz mislim, da v javnem zdravstvu dobiček nikoli ne sme biti pred interesom pacienta in da država mora skrbeti za ljudi, zasebniki pa skrbijo za druge interese in to je ključna razlika med enimi in drugimi, če želite. In zdaj, ko rečem država, država, smo tudi mi vsi poslanci, pa očitno nekateri dajo vseeno interese zasebnikov pred interese pacienta, kar mi je seveda žal. In seveda tudi jaz se veselim odločitve Ustavnega sodišča, kakršna koli bo, jo bomo mi za razliko od nekaterih seveda spoštovali. Mi pa verjamemo tudi glede na ločena mnenja v preteklih podobnih ustavnih presojah, da bodo tudi ustavni sodniki videli, da je pravica nas državljanov, nad pravico zasebnih interesov.

Želi še kdo razpravljati? Ne. Potem zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje.

Na podlagi 265. člena Poslovnika Državnega zbora dajem na glasovanje naslednje mnenje: Odbor za zdravstvo podpira mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 9. september 2025 ter Zakonodajno-pravni službi predlaga, da v skladu z 266. členom Poslovnika Državnega zbora pripravi odgovor Ustavnemu sodišču. In pričenjamo z glasovanjem.

Glasujemo. Od 11 navzočih poslancev, je osem poslancev glasovalo za predlagano mnenje, tri so bili proti.

(Za je glasovalo 8.) (Proti 3.)

Ugotavljam, da je mnenje sprejeto.

Še preden nadaljujem pa samo še naj povem še nekaj pooblastil: magister Karmen Furman nadomešča poslanec Anton Šturbej, Jani Prednik nadomešča poslanko magister Bojano Muršič in Andreja in Zvoneta Černača nadomešča Andrej Kosi.

Pa prehajamo, torej odbor bo, ker je bilo mnenje sprejeto, bo odbor pripravil poročilo v katerega bo sprejeto mnenje vključeno in ga bo posredoval Zakonodajno-pravni službi, ki v skladu z 266. členom Poslovnika Državnega zbora pripravi odgovor Ustavnemu sodišču.

Prehajamo sedaj na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, POBUDO POBUDNIKOV ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA OCENO USTAVNOSTI DRUGEGA ODSTAVKA 3.A ČLENA ZAKONA O ZDRAVSTVENI DEJAVNOSTI. Gradivo z dne 20. junij 2025 ste tudi zaradi varstva podatkov prejeli v varovani predal v sistemu Udis. Na spletnih straneh Državnega zbora sta objavljeni tako mnenje Vlade kot Zakonodajno-pravne službe in tudi ta točka poteka na podlagi 265. člena Poslovnika Državnega zbora.

K tej točki so bili vabljeni predstavniki Vlade in Zakonodajno-pravne službe in besedo dajem kar predstavnici Zakonodajno-pravne službe, magister Sonji Bien Karlovšek, izvolite.

Hvala lepa za besedo. V mnenju, ki ga je pripravila Zakonodajno-pravna služba, so podani izčrpni in podrobni razlogi, zaradi katerih je sprejeta ključna zaključna ocena, da tretja poved drugega odstavka 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti ni v neskladju z Ustavo. V preteklosti, leta 2018 je bila z odločbo Ustavnega sodišča druga poved tega odstavka istega člena že razveljavljena. Zato smo v mnenju izpostavili predvsem razlike med sedaj veljavno in prej razveljavljeno rešitvijo. Hvala.

Hvala lepa, sedaj dajem besedo državnemu sekretarju na Ministrstvu za zdravje, Denisu Kordežu, izvolite.

Ponovno hvala za besedo. Vlada se odziva tudi na pobudo koncesionarjev za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 3. člena s predlogom za začasno zadržanje izvrševanja predpisa, in sicer zaradi domnevnega neskladja zlasti z 2., 33., 67. in 74. členom Ustave. Tudi ta predlog za začasno zadržanje je ustavno sodišče že zavrnilo. Pobudniki menijo, da se z omejitvijo razpolaganja z dobičkom koncesionarjev brez stvarnega razloga nesorazmerno posega v njihovo podjetniško svobodo, lastninsko pravico in ekonomske pravice. Zato predlaga razveljavitev določbe kot protiustavne. Vlada te navedbe v celoti zavrača in ustavnemu sodišču primarno predlaga, da pobudo za oceno ustavnosti drugega odstavka 3. člena ZZD-E zavrže, ker pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa oziroma ker pobuda ni dopustna gre zgolj za hipotetične primere nastopa nepopravljivih posledic. Prav tako niso izčrpana vsa pravna sredstva, ki so pobudnikom na voljo. Pod redno pa Vlada predlaga, da se pobudo zavrne, ker izpodbijana določba 3. člena ni v neskladju z Ustavo. Pobudniki trdijo, da jim izpodbijana določba onemogoča izplačilo dobička, vendar ne predložijo nobenega konkretnega akta ali odločbe, ki bi tak poseg dejansko izkazovala. Zato vlada meni, da gre za pavšalno in hipotetično zatrjevanje brez pravnega interesa za ustavno presojo. Poleg tega je koncesijsko razmerje prostovoljno in pogodbeno, kar pomeni, da pobudniki svobodno izbirajo pogoje delovanja v javni zdravstveni mreži, pri čemer jim zakon ne preprečuje izstopa iz sistema ali prehoda v zasebno dejavnost. Zato njihov pravni položaj ni prisiljen, temveč temelji na svobodni odločitvi, kar dodatno potrjuje, da zatrjevani poseg ni neposreden, konkreten ali individualiziran. K 3. členu, torej pri določanju uporabe presežka prihodkov nad odhodki za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti pobudniki zmotno razumejo koncesijsko dejavnost kot tržno, čeprav gre po mnenju Vlade za izvajanje javne zdravstvene službe pod zakonsko določenimi pogoji in izven konkurenčnega okolja. Poslovna tveganja, ki jih navajajo kot dokaz tržnosti, niso odločilna, saj so jim izpostavljeni tudi javni zavodi, koncesijsko razmerje pa je prostovoljno. Izpodbijana določba ne prepoveduje ustvarjanja dobička, temveč določa namensko porabo presežka v okviru javne službe, kar predstavlja dopustno omejitev po 67. in tudi 74. členu Ustave skladno z naravo koncesijskega razmerja in javnim interesom. Namen 3. člena je, da se zagotovi, da se javna sredstva, namenjena koncesionarjem v okviru javne službe porabijo namensko za izboljšanje kakovosti, varnosti in dostopnosti zdravstvenih storitev, kar je skladno z nepridobitno naravo koncesijskega razmerja. Vlada poudarja, da določbe ne prepoveduje ustvarjanja dobička, temveč zgolj določa način njegove porabe, kar ne pomeni posega v lastninsko pravico, temveč dopustno omejitev uživanja lastnine v skladu s 67. členom Ustave, prav tako je omejitev svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave ustavno dopustna, saj zasleduje javno korist in temelji na prostovoljni naravi koncesijskega razmerja, ki omogoča koncesionarjem svobodno odločitev o vstopu ali izstopu iz sistema javne zdravstvene službe. Izpodbijana določba torej določa, kako lahko presežek prihodkov nad odhodki porabi koncesionar, in sicer le v delu, ko opravlja koncesijsko dejavnost, saj tudi koncesionar izvaja javno zdravstveno službo. Določba izrecno izključuje možnost, da presežek, da bi ta presežek prešel na ustanovitelja ali koncendenta, saj morebitni presežek ostane koncesionarju. Vlada priznava, da je Ustavno sodišče že dvakrat razveljavilo drugo poved drugega odstavka 3. člena ZZDej, pri čemer je ključno poudariti, da je sodišče v obeh primerih ugotovilo, da zakonodajalec ni zadostno izkazal sorazmernosti posega v pravico do svobode, svobodne gospodarske pobude in razpolaganja s presežki prihodkov. Vendar Vlada v tem primeru opozarja, da gre za različne pravne položaje. Lekarniška dejavnost se ne more izvajati brez koncesije, kar pomeni, da je koncesija pogoj za opravljanje dejavnosti, medtem ko lahko zdravniki svojo dejavnost opravljajo tudi izven javne zdravstvene mreže, torej brez koncesije. Kar jim omogoča večjo svobodo pri izborih poslovnega modela. Ustavno sodišče je v prvi odločbi res priznalo, da je ustvarjanje dobička lahko individualni cilj zasebnika, ki opravlja javno službo, vendar je hkrati opozorilo, da intenzivna omejitev razpolaganja s presežkom lahko spodkoplje motivacijo za opravljanje koncesijske dejavnosti, če ni ustrezno utemeljena z javno koristjo. V drugi odločbi pa je Ustavno sodišče dodatno poudarilo, da zakonodajalec ni podrobno razjasnil, zakaj bi morali biti presežki prihodkov v lekarniški dejavnosti nujno reinvestirani, čeprav gre za dejavnost, ki se izvaja v okviru javne službe. Vlada poudarja, da je zdravstvena dejavnost v javni mreži financirana iz namenskih javnih sredstev, zbranih preko obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da koncesionarji ne delujejo v pogojih svobodne konkurence, temveč v reguliranem okolju z zagotovljenim financiranjem, kar jih postavlja v privilegiran položaj. Zato je dopustno, da zakonodajalec ob upoštevanju ustavne pravice do zdravstvenega varstva, kar določa 51. člen. ustave, in javne koristi določi namensko porabo presežkov v okviru koncesijske dejavnosti, pri čemer je koncesijsko razmerje prostovoljno, pogoji pa znani že ob vstopu vanj. Vlada s tem utemeljuje, da je dopolnitev določbe zakonodajno upravičena, saj upošteva ustavnopravne razlike med izvajalci, naravo financiranja in posebni režim javne zdravstvene službe. Ta pa zahteva učinkovito, trajno in enakopravno dostopno izvajanje storitev ne glede na statusno-pravno obliko izvajalca. Kot rečeno, izpodbijana določba ne prepoveduje ustvarjanja presežka prihodkov nad odhodki, ampak v skladu z ustavno dopustno omejitvijo svobodne gospodarske pobude in socialno funkcijo lastnine določa namenski režim njegove porabe v okviru izvajanja javne zdravstvene službe, ki je financirana iz javnih sredstev in namenjena uresničevanju pravice do zdravstvenega varstva, ponovno 51. člen Ustave. Koncesionarji so del javne mreže. Glavni cilj je zagotavljanje kakovostne, varne in dostopne obravnave obvezno zavarovanih oseb, ne pa pridobivanje dobička, pri čemer se ekonomski interes koncesionarjev ohranja z zagotovljenim financiranjem iz javnih virov in možnostjo izvajanja zasebne dejavnosti v istih prostorih, opremi in s kadrom, ki je bil razvit z javnimi sredstvi. Zakon konsistentno ločuje javno in tržno dejavnost ter zahteva transparentno evidentiranje, kar preprečuje prelivanje sredstev med režimoma in zagotavlja ustavno skladnost ureditve, ki se razlikuje od koncesij v drugih gospodarskih panogah, saj koncesionarji v zdravstvu ne delujejo na prostem trgu in ne nosijo ekonomskih tveganj, temveč imajo zagotovljen program in plačilo preko pogodbe z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije. Dodati velja, da koncesionarji ne delujejo na prostem trgu in ne nosijo primerljivih poslovnih tveganj kot zasebniki, zato prihodek, presežek prihodkov, ustvarjen iz javno financirane dejavnosti, ne more služiti zasebni potrošnji, temveč mora biti namensko porabljen za razvoj zdravstvene dejavnosti.

In takšna ureditev je skladna z ustavnimi načeli socialne države, varovanja javnega zdravja in pa učinkovite porabe javnih sredstev, medtem ko je svobodno razpolaganje z dobičkom dopustno le v okviru tržne dejavnosti, kjer izvajalec dejansko prevzema ekonomska tveganja.

Vlada meni, da je zakonski poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude koncesionarjev sorazmeren, primeren, nujen in ustavno upravičen, saj zasleduje legitimen cilj varovanja javnega zdravja in učinkovitega dostopa do zdravstvenega varstva, ki je financirano iz javnih sredstev. Z enako obravnavo javnih zavodov in koncesionarjev v okviru javne zdravstvene mreže se preprečuje neustrezno prelivanje presežkov prihodkov v zasebne namene, kar bi bilo v nasprotju z načelom solidarnosti in vzajemnosti, ki sta temelj socialne države, kar opredeljuje 2. člen Ustave, in pravice do socialnega varstva. Koncesionarji imajo zagotovljen trg preko javnega financiranja in praviloma stalnega pripada pacientov, kar pomeni, da ne delujejo v pogojih svobodne konkurence in ne nosijo primerljivih poslovnih tveganj kot tržni subjekti. Zato je dopustno, da se presežek prihodkov, ustvarjen v okviru koncesijske dejavnosti namensko porablja za razvoj te dejavnosti. Potrebno je vlaganje v opremo, prostore, razvoj, kader in tako naprej, pri čemer se ekonomski interes koncesionarja ohranja tudi z možnostjo izvajanja samoplačniške dejavnosti v istih pogojih. Vlada poudarja, da ni dopustno, da bi se javno zbrana sredstva, namenjena zdravstvenemu varstvu, porabljala za zasebno potrošnjo ali nagrade družbenikom, saj bi to pomenilo neustaven poseg v integriteto javnih sredstev, zakon pa ne omejuje koncesionarjev pri opravljanju tržne dejavnosti, temveč zahteva ločenost in transparentnost med javno in zasebno dejavnostjo, kar je skladno z ustavnimi načeli in naravo koncesij v zdravstvu, ki se bistveno razlikujejo od koncesij v drugih gospodarskih panogah.

Vlada zaključuje, da je zakonodajalec izkazal vrsto stvarnih razlogov za ponovno urejanje področja porabe presežkov, zlasti ob izrecni in novi določitvi namena varovanja namensko zbranih sredstev in varovanja javne koristi, kar pomeni, da ukrep ni bil določen arbitrarno oziroma samovoljno. Prav tako cilj tega zakona prispeva h krepitvi mreže javne zdravstvene službe in javnega zdravja, torej gre za javno korist in ne na primer morebitnih posamičnih koristi koncendentov, lastnikov ali ustanoviteljev koncesionarjev. Pravni položaj, pravice ali pravni interes pobudnikov z omejenim ukrepom pa v nobenem primeru na noben način ni poslabšan. Hvala.