Spoštovani poslanke in poslanci, ostali vabljeni na 41. nujno sejo našega odbora, lepo pozdravljeni!

V tem trenutku nimam opravičil kolegov poslank in poslancev, tudi ne nadomestnih, zato prehajamo na določitev dnevnega reda. Dnevni red ste prejeli s sklicem seje, to je bilo 4. septembra. Predlogov za spremembo dnevnega reda v poslovniškem roku nisem prejela, zato je dnevni red določen s takšen kot je bil s sklicem vam tudi poslan.

Torej prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - ŠIRJENJE BOLEZNI MODRIKASTEGA JEZIKA V SLOVENIJI.

Poslanska skupina Nove Slovenije - krščanski demokrati je 3. septembra letos zahtevala sklic nujne seje odbora na navedeno temo. Zahtevo ste članice in člani prejeli. Kasneje istega dne, je za vsebinsko zelo podobno temo zahtevala sklic nujne seje tudi poslanska skupina Demokratske stranke, Slovenske demokratske stranke, zato je njihova zahteva tudi priložena k tej točki kot gradivo in bosta obe gradivi obravnavani pod isto točko.

Torej k tej točki smo povabili Matejo Čalušić, ministrico, Vido Znoj, generalno direktorico uprave, doktorja Toma Wankmüllerja, predsednika Veterinarske zbornice, doktor Jožeta Podgorška, predsednika Kmetijsko gozdarske zbornice, potem pa rejce, ki so tukaj prisotni, eni so pa rekli, da so poslali tudi nadomestilo, mislim, da je to sicer sindikat, drugi so prosili, da bi jih še kdo iz zveze oziroma društva spremljal, so tudi tukaj, zdaj jih bom prebrala, tisti, ki so bili vabljeni in ti bodo tudi kasneje dobili besedo. Od rejcev je Roman Savšek, predsednik Zveze društev rejcev drobnice Slovenije, Boris Grabrijan, predstavnik rejcev avtohtone pasme drobnice, Boris Kunšič, predstavnik Zveze rejcev govedi lisaste pasme, Tomaž Modic, predsednik Zveze za rejce govedi rjave pasme, Denis Hrga, predsednik Društva rejcev govedi črnobele pasme v Sloveniji, Rok Suhodolnik, predsednik Društva rejcev govedi za meso, Anton Jamnik, predsednik Združenja rejcev avtohtonega cikastesta goveda Slovenije. Potem smo vabili tudi predstavnika Veterinarsko higienske službe, za zdaj ga še ne vidim med nami… / oglašanje iz dvorane/ Aja, se opravičujem, Vasilij Kocjančič. Hvala. Potem smo vabili državnega svetnika Branka Tomažiča, kot sem rekla, predsednika Sindikatov kmetov Slovenije, ki se je opravičil in je namesto njega gospa / oglašanje iz dvorane/ Andrejka Majhen. Vabili smo seveda tudi gospoda Srečka Šestana, poveljnika Civilne zaščite, ki je menda sporočil, da že prihaja. Bil je predlog, da vabimo Matjaža Ocepka, ampak vi ste najbrž namesto njega, a, ti si namesto njega, okej, to se, tako, predstavniki VHE(?) službe in Veterinarske fakultete. Najlepša hvala. Torej, še enkrat lepo pozdravljeni.

Zdaj sem dobila še eno pooblastilo, in sicer poslanec Branko Zlobko tudi na tej seji nadomešča poslanca Uroša Brežana.

Gremo na sam dnevni red, najprej bom predstavila zahtevo za sklic sama, kasneje bom prosila seveda še, da se mi pridruži kolegica Alenka Helbl.

Glede na to, da je bilo v javnosti v zadnjem času o bolezni modrikastega jezika zelo veliko povedanega, napisanega in da so se rejci aktivno odzivali na stanje, ki trenutno vlada na terenu, smo se v Novi Sloveniji odločili, da predlagamo sklic te seje. Predvsem z razlogom, da bi rejcem, ki so potožili in se obračali tudi na nas in name osebno, dali možnost, da poslankam in poslancem povedo kakšno je trenutno stanje na terenu in seveda, da povedo, kakšne ukrepe, pomoč, napotke so dobili od pristojnih služb. To je Veterinarska uprava Republike Slovenije, ki je centralna veterinarska oblast in je organ v sestavi Ministrstva za kmetijstvo. In seveda tisto, kar pa je najbolj pomembno, da tudi poslanci, vsaj iz naše strani, podpremo zahteve rejcev, ki smo jih razumeli, to je seveda cepljenje proti tej bolezni, to, da država to cepivo tudi plača in seveda, da država ugotovi, da ni naredila vsega, kar je bilo v njeni moči, da bi rejce zaščitila in da jim prizna odškodnino.

Torej, Veterinarska služba, ki je edina odgovorna in tudi zadolžena, da vodi in nadzira izkoreninjanje te bolezni in da v skladu z evropsko zakonodajo na nacionalni ravni pripravi program izkoreninjenja, tega do zdaj še ni naredila. Namreč, bolezen je iz, na področju Evropske unije iz liste A, kar pomeni, da ukrepe določa Bruselj, po domače povedano, premeščena na listo C, kar pomeni, da ukrepe določi država sama v skladu s situacijo v tej državi, v skladu tudi z možnostmi, kaj lahko rejcem ponudi. Ker tega do sedaj pač nismo zasledili, ampak smo ugotovili, da je bolezen močno razširjena, povzroča veliko škodo pri rejcih, da cepiva še ni, da se že izteka čas, ko mušice prenehajo letati, se bo treba danes jasno vprašati, kaj je bilo do zdaj narejenega, kaj ni bilo, predvsem pa, kar je moja tudi osebna želja, kaj bomo do sedaj naredili, pa ne mi, politiki, ampak strokovne in odgovorne službe, da ponudi rejcem najboljši servis, ki si ga zaslužijo in da bomo v času pozne jeseni in zime se pripravili na naslednjo pomlad, kjer pač lahko ponovno to bolezen pričakujemo. Bolezen je prisotna po celi Evropi. Države so se je lotile vsaka na svoj način. Nismo zasledili nikjer tako visokega pogina. In to, kar se je zgodilo zadnji teden, vam moram povedati, da v vsej svoji praksi, 42 let sem veterinarka, pa še prej se česa spomnim, takega pogina, predvsem pa, da bi mrtve živali ležale po slovenskih vaseh, še k sreči nismo doživeli. Hvala bogu, da imamo civilno zaščito in Slovensko vojsko, da je priskočila na pomoč. Upam, da se nam gospod Šestan pridruži, da se mu še posebej zahvalim. Vendar to, kar zdaj dela Civilna zaščita, je posledica, ki je nastala zaradi neobvladovanja te bolezni. Kot veterinarka bom pa rekla tudi zaradi podcenjevanja. Poslanska skupina in tudi sama sem februarja letos sklicala odbor na katerem so bili prisotni vsi predstavniki institucij brez rejcev oziroma rejce je predstavljala Kmetijsko gozdarska zbornica. Takrat smo predlagali v Novi Sloveniji sklepe, da se gre v cepljenje, dokler je bil še čas. Takrat sem razumela, da je to, ta predlog podprla tako veterinarska kot Kmetijsko gozdarska zbornica. Cepljenja ni bilo oziroma kot sem razumela, ga je bilo premalo, ker je bilo nabavljeno premalo cepiva za štirko, medtem ko se je k nam prikradel sev osem, ki za katerega sploh ni cepiva in zdaj smo tam, kjer smo. Zato mislim, da smo dolžni rejce poslušati in jim nuditi vso podporo, predvsem pa strokovno pomoč.

Zdaj bom dala besedo kolegici Alenki Helblovi, če me bo dopolnila. Sami sklepi pa, kot sem rekla so, da se omogoči oziroma da se nabavi cepivo, da je to cepivo zastonj za rejce, da se jim prizna škoda in da seveda stroka, tukaj mislim upravo in tudi Veterinarsko zbornico in Veterinarsko fakulteto, nudi vso strokovno pomoč rejcem, kot si jo zaslužijo. Alenka Helbl, beseda je tvoja.

Hvala za besedo, lep pozdrav vsem gostom, povabljenim. Zato, ker je to takšna tema, ki si zasluži resnično razpravo in konkretne ukrepe danes na tej seji. Namreč glede na odziv prošnje, klice pisma že konec oziroma v tistem drugem delu avgusta so zahtevale naš odziv, odziv tistih, ki smo, ki smo torej kot politiki v Državnem zboru tudi odgovorni za to, da se odzivamo na stanje v državi. Zdaj, če nadaljujem tam, kjer je gospa predsednica zaključila. Tudi sama sem v imenu Poslanske skupine SDS 1. septembra postavila pisno poslansko vprašanje ministrici. ki so podobna, torej takšna kot so, torej v skladu z današnjo sejo tudi sklepi. In da smo se vsi skupaj odzvali na to epidemijo, pravzaprav na to stanje rejcev drobnice v Sloveniji, ki so se znašli resnično v, zdaj, če gledamo in poslušamo torej in posnetke in poslušamo besede rejcev, gledamo te žalostne posnetke umirajočih ovc se seveda vprašamo, kje smo, kdo in kje je zatajil. Danes bi želela predvsem seveda bom spregovorila tudi o tem, o tej odgovornosti pristojnih, ki bi morali ukrepati pravočasno, pa se niso pravočasno odzivali že vse od februarja letošnjega leta naprej pravzaprav in želim pa predvsem, da se danes složno odločimo vsi poslanci na tem odboru, da podpremo sklepe, ki bodo rešili torej položaj rejcev, položaj tudi stanje živali, kajti tu govorimo tako, smo zaščitniški do živali, zdaj pa gledamo te, nekdo je napisal kako ovce trpijo, ko umirajo. in kje smo torej zdaj, če smo tako zelo podporniki dobrobit živalim. Torej moramo delati na vseh področjih enako. Zdaj seveda, pristojno ministrstvo. Je tudi odgovorno ministrstvo, ne samo pristojno in tudi odgovorno, da učinkovito ukrepa takrat, ko prihaja do takšnih izrednih dogodkov in moramo biti na to pripravljeni. Predsednica je že opozorila na sejo 20. februarja 2025, ker smo imeli dokaj burno razpravo o tem. In tudi smo bili poslanci, ki nam je mar, zelo presenečeni nad izjavo takratne državne sekretarke, da pač recimo, ne želim si pa zdaj kakršnihkoli sklepov sprejemati, ker informacij nimam zadosti, ampak od tega je dobrega pol leta. Informacij je bilo že avgusta, že malo prej dovolj oziroma bi morali se takrat že pripraviti, kajti že takrat je v naši okolici rasla ta bolezen. Rešujemo situacijo z učinkovitimi konkretnimi ukrepi, ne pa da prelagamo odgovornost na tistega, v tem primeru na rejce, ker pač, češ, da spomladi niso pokazali dovolj zanimanja za cepljenje. Jaz ne bi želela zdaj, ker želim, ker smo rekli, da želimo, da slišimo besede rejcev, torej tistih, ki so v tem času tudi zelo ogroženi. Kajti ne gre samo za to, da živali umirajo, gre še za vse kaj drugega, kajti posledice bomo čutili kmalu, ne samo rejci, tudi vsi državljani. In to celostno reševanje mora priti nekako v zavest vseh tistih, ki se pač odločajo in sprejemajo konkretne strokovne ukrepe. Kajti, neodzivanje pravočasno, takojšnje odzivanje je najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi, ko se znajdeš v težavah, najhujša stvar. In jaz osebno, tako kot Alenka Helbl, in tudi v trenutni funkciji poslanke ne želim biti odgovorna in želim in zahtevam pravzaprav, da se stroka, ministrstvo tega vprašanja loti konkretno, tako kot so tudi pripravljeni sklepi. In ne želim, da bodo rekli, da smo mi odgovorni za propad slovenske ovčereje, da ne govorim o izgubo kulturne krajine, izginotje življenjskih habitatov na naših pašnikih in še vse kaj drugega. Mislim govorim o tem, da govorimo tukaj o mnogih kmetijah, o mnogih rejcih, o mnogih družinah, o mladih prevzemnikih, kot je bilo rečeno tudi v, ki so se odločili za prevzem, prevzem kmetije, kjer pač imajo, kjer gojijo drobnico, zdaj pa se sprašujejo o smiselnosti, o smiselnosti svojega dela. In predlagani sklepi, ki govorijo o tem, da moramo danes tukaj se odločiti mi poslanci, ki sprejemamo te sklepe, ali bomo podprli to panogo, to kmetijsko panogo, ki je izjemno pomembna ali ne. Torej, to je naša odločitev.

Spoštovani kolegi poslanci, jaz bi rada v imenu Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke povedala še, da umikamo predlog naših sklepov in podpiramo sklepe Poslanske skupine Nove Slovenije. Kajti, oni so tudi sami vložili sklic za nujno sejo tega odbora pred nami, so v bistvu enaki in so vsekakor v duhu tega, da rešimo konkretno, kot sem omenila, konkretno tako kot pravzaprav državljani Slovenije pričakujejo od tistih, ki odločajo o naših življenjih, o našem preživetju in bivanju. Hvala lepa.

Najlepša hvala kolegici Alenki Helbl. Spoštovani predstavniki rejcev in ostalih inštitucij. Na začetku sem se vam pozabila opravičiti, ker ste nekoliko morali počakati, ker smo poslanci delali na isti seji 2. točko dnevnega reda, to je Zakon o gozdovih, ki je tudi pomemben. Glede na to, da imamo zasedene dvorane, vam moram žal sporočiti, da imamo danes to dvorano na razpolago le do 14. ure. Ker ste prišli predstavniki in predstavnice rejcev v tako velikem številu, sem se odločila, da najprej damo besedo vam, kasneje institucijam in kasneje poslankam in poslancem. Namreč, mi smo prisotni v tem Državnem zboru in če bo potrebno, bomo lahko sejo prekinili in jo nadaljevali drugič. Mislim, da se, gledam zdaj poslanke in poslanci, pa strinjate, da res najprej damo besedo rejcem, tistim, ki dejansko živijo, ta trenutek, ki jim živali poginjajo in ki od nas in od ministrstva upravičeno pričakujejo pomoč.

Zato bom dala besedo najprej, torej še enkrat, vseeno vse, ker vas je veliko prosim, da poskušate na kratko predstaviti situacijo, kot jo vidite vi. Predvsem pa situacijo, ki dejansko na terenu je, ki je mi ne poznamo, ker mislim, da smo tukaj tako poslanci koalicije kot opozicije enotni, da vam bomo prisluhnili in da vam želimo pomagati.

Prvemu bom seveda dala besedo gospodu Romanu Savšku, ker je predsednik Zveze društev rejcev drobnice, ker je pri drobnici, se je izkazalo, da je pogin največji in da tudi nastaja velika škoda. Ko bodo posamezni predstavniki posameznih društev svoje povedali, boste tudi drugi, ki ste danes tukaj, če bo le čas, dobili svojo besedo.

Izvolite, najprej gospod Roman Savšek.

En lep dober dan tudi v mojem imenu!

Pozdrav, gospa predsednica odbora, pozdrav poslancem, cenjenim gostom!

Jaz bi najprej takole začel, dajmo danes probati na nek način politiko pustiti ob strani, pa pojdimo dejansko se vklopiti v te razmere, v te probleme kakor jih imamo rejci drobnice. Jaz mislim, da ni tukaj možnosti za politično preigravanje v tem momentu, ampak stvari na terenu so res alarmantne. Jaz moram reči, da po nekaterih rejah je izpad nekje od 10 procentov pa tudi do 70 procentov živali, kolikor imam podatke. Dejansko, službe, ki bi morale odvažati te kadavre iz kmetijskih gospodarstev, enostavno ne zmorejo. Daleč od tega, da bi obsojal to higiensko službo, te uslužbence, oni se res trudijo, samo glede na stanje je zadeva taka, da enostavno ne zmorejo. Mi smo bili prejšnji teden, tudi na ministrstvu smo predlagali, da bi se vključila vojska, mogoče civilna zaščita, gasilci. Zdaj, nekaj se na tem področju dogaja, ampak moram reči, da po klicih teh rejcev živali, so še kar po štiri, pet dni na kmetijskih gospodarstvih. Jaz verjamem, da ta zaostanek bo na nek način težko nadoknaditi, ampak vseeno pa se bojimo še kakšnih drugih kužnih bolezni, ki pa lahko preidejo tudi na ljudi ali pa na živali v kakšni drugi obliki, ne.

Zdaj, tukaj jaz mislim, da je res potrebno tu se zavzeti, pa spraviti iz kmetijskih gospodarstev, v najkrajšem možnem času. Zdaj, zakopavanje, jaz mislim, da ne pride v poštev to, ker potem tudi ovca v bistvu ne moreš razknjižiti in bo dober(?) potem problem v Volos(?) vnesti, kako pa kaj odknjižiti, vemo pa, da imamo pregled nad tem kar dosti zahteven.

Zveza društev rejcev drobnice Slovenije se je na nek način na upravnem odboru odločila za cepljenje proti tem trem sevom, to se pravi proti sevu tri, proti sevu štiri in sevu osem. Zdaj, na nek način so letele pripombe, da smo si rejci sami krivi, da nismo upoštevali možnosti cepljenja. Glejte, kratko in jasno povedano, da, mi smo imeli spomladi 7 tisoč dosti cepiva. Ovc je v Sloveniji tam po zadnjih podatkih, ki sem jih zdaj iz medijev slišal, okrog 117 tisoč, jaz sem govoril, da je okoli 120 tisoč. Dobro, jaz nimam čisto ažurnih podatkov. Tako da s tem cepivom, če bi mi cepili, ne bi naredili čisto nič oziroma slabše, kot je sedaj. Ker prvo bi nam že cepivo, določene probleme, vemo, da vsako cepivo, vsako zdravilo, tudi lekadol ima stranske učinke in bi že prvič, ko bi cepili, imeli določene probleme. Zdaj bi pa z vso silovitostjo udaril pa ta sev osem, za katerega pa še enkrat poudarjam, ni bilo cepiva spomladi, ni cepiva trenutno in cepiva tudi še nekaj časa ne bo, je pa po mojih podatkih v postopku naročanja. Tako da, tukaj nismo mogli rejci praktično čisto nič narediti in ne obtoževati neke rejce pa laična javnost pa tudi zelo rada prime take podatke, saj ste imeli možnost cepljenja, pa se niste odločili za njega. Kot pravim, na upravnem odboru Zveze društev rejcev drobnice Slovenije je bilo v ponedeljek prejšnji teden sprejeto, da se gremo v cepljenje.

Zdaj, naslednja zadeva, ki bi rekel, ja, govori se o številki 2500 več odpeljanih kadavrov kot v lanskem letu. Glejte, jaz imam tu podatke na telefonu iz primorskega konca. Samo avtohtonih pasem, ki predstavljajo 20 procentov vse reje v Sloveniji oziroma še ne čez 20, je bilo odpeljanih samo na primorskem koncu 250 kadavrov. Zdaj, če to pomnožimo krat 5, če je 20 procentov, je že samo na Primorskem koncu, pa tu gor Bovško odpeljanega, bilo tam okoli 1250, če posplošimo, kadavrov, da ne govorimo o celi Sloveniji. Te številke po mojih ocenah, laičnih, teh podatkov ne dobimo. Jaz upam, da bodo danes predstavniki Uprave za varno hrano res predstavili podatke, korektne, ker jaz vem, da so zastrašujoči, da bodo boleči, ampak treba je operirati z realnimi številkami. Tukaj, tukaj mislim, da se te številke približujejo 10 tisočem ali pa mogoče še kaj več? Moja laična ocena. podatkov pa enostavno ne dobimo. Samo glede na to, da so izpadi tudi, saj pravim, tudi tja do 70 procentov, jaz lahko jasno povem, za svojo kmetijo oziroma imamo mladega prevzemnika, tudi ko ne vemo, kako bo naprej, da imamo izpad tam preko 30 procentov plemenskih odraslih živali. Od 125 ovc nam je poginilo 37 komadov, s tem, če damo še tiste abortirane živali, se pravi kadavre, kadavrčke pa jagenjčke, ki so nam poginili, je ta številka nekje tam od 57 do 60, nimam čisto točnega izračuna. To se pravi, skoraj polovico tropa, če bi tako rekel, je šlo. Tako da tudi ekonomika zdaj je vprašljiva, kaj bomo, kaj bo sin, ko je prevzel kmetijo, delal naprej, ne vemo. Živali se ne bo dalo dobiti na trgu, ker bo osip takšen, tudi povečevati ne bomo mogli. Mi nam, če žival pogine, mi nimamo samo izgubo, da je žival poginila, mi dve leti dejansko te živali smo izgubili tudi jagnitve, to so dve do tri jagnitve in tukaj tudi, če mi hočemo mlado žival zdaj spodrediti, če jo bomo imeli, tudi vprašanje, kako bo z jagnjetom, ker ogromno je zvrgel, abortusov, in lahko, da enostavno tudi domače živali, da bi jo spodredili, ne bomo imeli. Da jo pa spodredimo, da imamo prvi zaslužek od nje, je pa nekako treba računati, da to traja približno dve leti in dve leti bomo od teh ovc brez dohodka. To se pravi, da je ogrožena tudi socialna varnost teh rejcev pa njihovih družin seveda. In tukaj bo treba, jaz apeliram na vas poslanci, pa poslanke Državnega zbora, z vsem spoštovanjem, da res pristopimo k reševanju tega problema, ne najdemo ene rešitve. Tukaj bo treba dejansko tem rejcem pomagati, ker drugače bodo kmetije propadale, s tem se bo zaraščala, govorimo predvsem o hribovitih kmetijah, ker tam, koder so prisotne ovce, dejansko za druge panoge ni, tam se ne morejo goveda pasti. Ročna obdelava v zdajšnjih cajtih ni več možna. Kljub nekje ti stroji, ko so gorski, gredo do ene meje, tudi po se pa tudi to neha in tukaj od te meje naprej je pa primerna samo ovca, koza, pa mogoče še ponekod kaka cika, drugače pa drugega pa enostavno ni, da bi te površine obdelali in tukaj izgubimo obdelano kulturno krajino, izgubljamo, če se bo zaraščalo, habitate. Mi se tudi promoviramo kot neka turistična destinacija. Za turista je lepa obdelana krajina, ne v robidovni in pa v zaraščanju, tako da tudi s tega vidika je treba malo pogledati kako pa kaj.

Propad kmetij, pa če država ne bo pomagala, je neizbežen. Tako da jaz res še enkrat ne vem kaj naj rečem, prosim v imenu zveze, v imenu vseh rejcev, ne samo sebe, ampak v imenu vseh rejcev, poslušajte nas, verjemite nam, stanje je resnično, resnično alarmantno in če ne bo država nam pomagala, smo obsojeni na propad. Ne samo velike kmetije, tudi male kmetije obdelajo določen procent kraji in tukaj bo treba neko rešitev dejansko najti. Toliko zaenkrat, če bo pa še kaj, bom pa še potem se vključil. Hvala lepa.

Najlepša hvala. Mislim, da ste bili jasni z vašim sporočilom. Ostajamo še vedno pri rejcih drobnice, zdaj imamo še avtohtono pasmo drobnice, za katero tudi moramo skrbeti, zato dajem besedo gospodu Grabrijanu, potem bomo pa šli na rejce govedi. Boris Grabrijan, izvolite.

Hvala lepa. Gospa predsednica, vsi sodelujoči. Jaz se bi najprej rad zahvalil doktor Čadonič Špeličevi za razumevanje, ker je ena redkih, do katerih imamo mi dostop. Je pokazala neko resnost zaradi hudega problema, s katerim se soočamo, da smo do tega sestanka tudi prišli.

Zdaj, če kaj delamo, moramo delati zdaj zelo hitro, ker tukaj, kot vidite, časa prav zelo veliko ni. Jaz bi najprej se samo za trenutek vrnil na eno zadevo okrog izjave, ki smo jo kar naprej slišali, neko čudno mantro ministrstva, cepljenje je bilo omogočeno, rejci ga niso izkoristili. To je zavajajoče, ne samo to, to je neresnica in je nekorektno do nas in seveda nespoštljivo do širše javnosti, ki v resnici ne ve, za kaj gre. To je zavajanje.

Ko govorimo o bolezni modrikastega jezika, pač ne govorimo zgolj o virusu, govorimo o odnosu odgovornih, o odnosu oblasti do ljudi, ki jim je živinoreja edini ali poglavitni vir prihodka. In zdaj smo v stanju, ko je to zelo, zelo vprašljivo. Govorimo pa v mojem primeru pač, ker ne bom se vračal na kolega, ki je dobro predstavil. Splošno stanje v reji drobnice, rejci avtohtone pasme različnih vrst živali v bistvu nekako ohranjamo predvsem z dobro voljo. In ne mi očitati tistih majhnih subvencij, ki malo pomaga tej zadevi. Predvsem kot rejci entuziasti skrbimo za nacionalni genski zaklad, za našo dediščino, kulturno in naravno, za bogastvo genov, ki jo bi sicer izgubili. Mnogi ljudje, ki danes pišejo lepe članke o tej zadevi, so v prejšnjih službah, ki še niso bili sivi, delali vse, da bi to uničili. In zdaj je to kljub temu ohranjeno in smo tik nad tem, da to stvar izgubimo.

Zdaj, ukrepi so običajno prepozni v kriznih situacijah, tukaj mislim, da pa v tem primeru je pa sploh eklatantno zaskrbljujoče ta nonšalantnost, kateri smo bili priča vse poletje. Lahko povem, da sem bil prvi, okej, na naši kmetiji imamo tudi mladega prevzemnika in to njegovo delo, jaz mu pač po svojih močeh pomagam, sem bil prvi, ki je klical, da ne bom pripeljal po 26 letih na razstavo genske banke naših živali, da je riziko prevelik. In prva reakcija je bila, bom rekel, zelo neprijetna, da kaj se grem, da so mi pripravljeni plačati cepivo, ki ga ni, pač repelent ni cepivo in da je dovolj, da pokrivajo te stroške, živalim to dodamo, jih pripeljemo in je konec. Ne, živali morajo nazaj. Če bi jaz reskiral, da kakšno bolezen domov pripeljem, je eno. Če pa jo bom zanesljivo pripeljal pri povratku plemenskih živali nazaj na kmetijo, potem je moja odgovornost velika in takšnega bremena seveda ne morem sprejeti in moje ravnanje bi bilo neodgovorno za celo skupnost.

Zdaj obljubljena pomoč, ki zdaj slišimo o njej, bo najbrž enkrat prišla, predvsem pa je pomembno, da pride hitro, da se prepreči katastrofa. Najprej, da se razumemo, škoda je nenadomestljiva. Avtohtonih živali mi ne moremo nadomestiti. Belokranjske pramenke, poglejte, je manj kot tisoč živali. V lanskem letu jih je kotilo manj kot 600. To je pulz, s katerim mi delamo. Samo na naši kmetiji so jih volkovi lani poklali 53, neznano število jih je izginilo in pa seveda nismo imeli več kotitov po tem napadu. Konec je bilo, ovce so zvrgavale, vsega je bilo konec, ni bilo podmladka. Pa smo pomemben segment v tem delu reje. Drugo je, nekaj rej se ukvarja tudi s prirejo mleka, tega je v Sloveniji sicer pri ovcah malce manj, v bistvu, bistveno manj kot pri prireji mesa. In te, zdaj smo, mi imamo vedno, molzemo ovce tamle v november mesec. Zdaj je konec, drug teden prenehamo matrati te živali, sprehajati sem pa tja gor, kjer ni več, kaj, v bistvu, dalj časa peremo opremo, kakor molzemo in izplen je nikakršen. Tudi ko ni poginov, bom rekel, se pa najprej pokaže ta opešanost živali na mlečnosti, eventualnem poginu in opešanju tudi mladičev, potem pa seveda tudi živali. Ta trenutek, preden sem stopil v dvorano, sem preveril zadevo pri enem od rejcev, 70 odstotkov živali belokranj, pasma belokranjska pramenka, mu je poginilo. Pri drugem, ki sem ga uspel danes z njim govoriti zjutraj, pa več kot 40 odstotkov. Ste slišali številke, kakšne so, o kakšnem "poolu" govorimo? Manj kot 30 rejcev v Sloveniji redi to vrsto reje, to pasmo živali. Hvala bogu se nam je pa zgodila vsaj ena pozitivna zadeva, da imamo danes eno rejo v Prekmurju, dve na območju Ljubljane in dve na območju primorske regije, se pravi okrog Nove Gorice. Pred tem še tri leta, štiri leta nazaj je bilo vse skoncentrirano v Beli krajini, v krogu 30 kilometrov, ki bi bila lahko živa katastrofa, če se zgodi tudi s kakšno drugo boleznijo, ko bi se ta krog zaprl.

Torej, mi danes pričakujemo jasen odgovor, bo odškodnina za poginule živali, bo strošek kritja zdravljenja, bo kompenzacija za vse izgubljene prihodke? Kaj bo s kritjem stroškov zavarovanja, pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja? Tukaj gre za mlade kmete, ki pravzaprav zelo hitro, ko njihove obveznosti prekinejo, pogodbene, pustijo to zadevo in odidejo v panogo, kjer bo to veliko lažje dobivati paritetni dohodek, kot pa v teh mukah s kmetovanjem.

Torej, če danes ne bo odgovora oziroma te dni mladega kmeta ne bo več, ne bo nobenega kmeta, ne bo hribovskih kmetov, ne bo kmetov na težkih obdelovalnih pogojih, kjer večinoma tudi pač seveda redimo drobnico. Torej, opozoril bi samo nekaj še, Bruselj zagotovo ne zahteva, da slepo sledimo nekim njihovim predpisom. Tu je vedno dovolj prostega prostora, da naši situaciji prilagodimo tudi ukrepe, s katerimi bomo delali. Nesprejemljivo je, da je Nemčija, ko se je soočila s temi velikimi pogini, kompenzirala te zadeve, mi mali bomo pa zdaj, ker je zadeva šla izvajati, pa pač se obrisali pod nosom. To je pač za nas nesprejemljivo in želim, da je popolnoma jasno; bolezen modrikastega jezika je nevarna, ampak nevarnejša od tega je brezbrižnost odgovornih, da se tukaj ne premika toliko časa nič. In to pač spominja, da smo kmetje neka kolateralna škoda v tej epidemiji, v tej širjenje bolezni. In definitivno, prosim, da naj se ne dogaja tako kot pri kolegih prašičerejcih, rejci nismo problem, rejci smo rešitev in tako želimo biti seveda tudi tretirani. Na koncu koncev, veste, noben minister, noben veterinar, noben uradnik se ne bo bolj zavzel za naše živali, kot to počnemo mi in ko bomo mi odnehali, pač ne bo nikogar več. Hvala lepa.

Najlepša hvala.

Zdaj smo slišali dva govorca, ki sta tudi predstavnika svojih društev oziroma celo zveze. Zato zdaj predlagam, da damo besedo tudi predstavnikom govedorejcev in potem kasneje poskušamo vsem ostalim, ki tukaj sedite, dati besedo. Mislim, da so se govedorejci dogovorili, da bo prvi v njihovem imenu govoril Tomaž Modic, potem pa seveda tudi ostali, če boste želeli, da ga dopolnite.

Tomaž Modic, beseda je tvoja.

Hvala lepa. Hvala za besedo, gospa predsednica, lep pozdrav vsem!

Sem predsednik Zveze rejcev rjave pasme. Pač, s to boleznijo se Evropa sooča že kar nekaj časa. Mi smo pač spremljamo, kaj se dogaja tudi po svetu, kaj se dogaja v naši bližini. Tako da smo svoje rejce že takoj po izbruhu prvih rezultatov oziroma v februarju, ko so prišli prvi pozitivni rezultati, smo začeli obveščati svoje rejce. Tudi na občnem zboru smo sprejeli, smo imeli predavanje glede bolezni kaj se lahko dogaja z modrim jezikom. Sprejeli smo tudi sklep in ga poslali naprej na državo, da nam pomaga pri zaščiti svojih živali, vendar se od tistega dne do takrat se ni zgodilo v našo korist skoraj ničesar. Poslušali smo razne po medijih debate, kaj je in kaj ni, vendar vsi vemo, da edina rešitev za to je vakcinacija. Vakcine, ne vem, ali je bila naročena ali ni bila naročena, ljudje so se prijavljali, ko je bila poslana anketa. Tako da do danes se ni zgodilo nič in smo, v bistvu nas je država po domače povedano pustila na cedilu. Sam rejec si ne more nič pomagati, sam ne more vakcinirati. Kar se lahko drži, je, da živali zapre v hlev, da opusti pašo, da opusti ukrepe, ki jih izvaja, izvaja v namen dobrobiti živali, da so lahko pašne živali, pa tako naprej. In bom še enkrat ponovil, pač država je pustila govedorejce oziroma vse rejce pač domačih živali oziroma prežvekovalcev na cedilu. Pač ti trenutni virusi poznamo, vemo, da jih je približno, mislim, da jih je 24 stereotipov teh virusov v naši neposredni bližini ogroža tudi virus / nerazumljivo/ na avstrijskem Koroškem. Pač, osmica je prišla, kot smo videli, je bila zelo blizu že lansko leto v Italiji. Smo vedeli, da bo prej ko slej prišla. V Slovenijo. Štirica je bila pa že prisotna že prej. Vemo pa, da so na pohodu novi tipi, v Holandiji imajo tip 13 in tako dalje in tako dalje. In čas je, da pristopimo k temu, da čeprav so listo premaknili tako kot je prej predsednica povedala, iz liste A, na listo C, je na naši stroki, na naši politiki tudi, da bo odločila, kaj bomo delali, ali bomo še imeli živinorejo ali se bomo pač od nje poslovili. Moramo pa še nekaj vedeti, da zelo pomemben rezervoar bolezni so tudi naši divji prežvekovalci, na katere pa nimamo veliko vpliva. In pozivam, da pač nehajmo iskati zdaj krivca za nazaj, ampak da za jutri nekaj naredimo, da ne bo prišlo do totalne katastrofe. Pri govedu trenutno nimamo ne vem kakšnih poginov, pač, ker različni stereotipi so različno smrtonosni, imamo pa že kar velike izpade v proizvodnji. Toliko bi jaz o tem. Zdaj pa prosim, če lahko še kakšen drug kaj pove od naših rejcev.

Najlepša hvala. Tomaž, za tiste, ki ga ne poznate, Tomaž je tudi doktor veterinarske medicine, za to situacijo še bolj, bi rekla, razume in je še bolj zaskrbljen. Zdaj pa sprašujem najprej še predstavnike govedorejcev, če kdo, karkoli še želi dodati, naj se javi in naj se predstavi, ker bom z veseljem mu dala besedo. Izvolite. Prosim, če se predstavite za zapisnik.

/ nerazumljivo/ v imenu črnobele pasme na mesto predsednika Denise Hrge. Jaz bi samo izpostavil to zadevo, vsaj glede na to, da črnobela pasma predstavlja glavno pretežno mlečno proizvodnjo. To so pretežno kmetije, ki se dejansko iz kmetijstva samo preživljajo in posledično bolezen, vsaj v finančnem smislu, veliko bolj prizadene mogoče kot katero drugo kmetijo, ki je kot dopolnilna dejavnost kmetijstvo. In že ob izbruhu bolezni, ko je bil potrjen, da se reče sev štiri v februarju, smo v društvu in mislim tudi na govedoreji na splošno, izrazili veliko zanimanje za cepljenje. In glede na tega famoznega cepljenja, ki je bil obljubljen, jaz lahko iz svojih izkušenj tudi povem, ko imamo kmetijo s 300 živali, saj čez 150 krav molznic, mi smo se takrat po, mislim, da je bil najprej s strani svetovalne službe poslano eno povabilo, da se naj obrnemo k svojim terenskim veterinarjem za naročilo cepljenja. Mene je najbolj presenetilo to, svetovalna služba je pošiljala eno vabilo, veterinarji niso vedeli o tem nič, da zbirajo naročila o cepljenju, po drugi strani potem smo izvedeli, da je bilo naročeno 8 tisoč cepiv, mislim doz cepiva, ampak glede na to, da imamo 450 tisoč goveda, 150 tisoč drobnice, na splošno je to 600 tisoč, kaj bi dejansko 8 tisoč doz predstavljalo kot rešitev. Tudi če je bilo za sev štiri, pa zdaj imamo sev osem težavo. Mi smo potem v društvu oziroma tudi preko zbornice, ker so društva vsi člani strokovnega odbora na zbornici smo izrazili, kako bi ta cepiva prednostno porabili in je bilo predlagano, da bi bila prednostno se pocepila bikovske matere, ki so prenos dednega materiala za naprej. In glede na to, da smo pač predlagali, če bi ostala cepiva, bi tudi mi bili pripravljeni cepiti našo, na primer že mojo osebno mislim, mojo osebno čredo naprej in tako tudi vsi večji rejci so zelo velik interes pokazali. Ampak po začetnem tem prijavi ni bilo nobenih informacij in kot rejci najbolj pogrešamo, kdo bi mogel to obveščanje dejansko vršiti, kdo bi mogel predlagati vaše območje je na območju problematičnem, tukaj dajte te in te ukrepe. Ali je zdaj to poklicana, se reče lokalni veterinar oziroma veterinar koncesionar ali je to poklicana zbornica oziroma javna svetovalna služba? Tukaj smo v eni nevednosti in potem tudi veterinarji niso znali odgovoriti, kdaj bodo cepiva prišla, če bodo prišla, pa kdo bo lahko sploh cepil. Ja, zadeva je potem malo zamrla po tem primeru, ko smo izgubili status države proste bolezni, je zadeva malo zamrla, mogoče smo tudi rejci ratal malo manj aktivni, čeprav smo se zavedali, kaj to dejansko predstavlja. In dejansko poleti, ko se je začelo, mislim, da je bilo tudi na zbornici, kjer sem tudi dejansko v svetu, sklicana izredna seja, se reče takrat za zaščito živali, kjer je bila obravnavana tudi ta tema in smo izrazili, mislim da je bil celo sprejet sklep, da se zavzemamo za cepljenje, precepitve. Vsi smo se zavedali, da smo že zelo pozni za letošnjo sezono, in da je verjetno rešitve ni. Sploh pa potem, ko je bil potrjen sev osem, smo vedeli, da sigurno ne moremo tako kratkem času dobiti cepivo za sev osem. Potem imamo pa spet po drugo, ko je bilo s strani ministrstva podana izjava, da je cepivo ostalo, smo se spet ponovno pri veterinarjih prijavili, da bi ponovno cepili in ponovno ni bilo nobenega odziva nazaj. Kdaj, zakaj ne? Jaz osebno razumem, da ni smiselno bilo cepiti konec avgusta, ker bi verjetno v zaščito živali prišli. In glede na to, da je bilo na razpolago samo 7000 doz cepiva, verjetno ne bi kakšnega velikega učinka dosegli.

Zdaj, mene zanima oziroma na splošno pri govedu, tako kot je prej gospod Modic lepo omenil, nimamo direktnih poginov, imaš pa ti veliko subklinične bolezni, zelo veliko posledičnih bolezni, za katere imaš izpade proizvodnje, sploh pri mlečni proizvodnji imaš ti zelo veliko problemov abortusov in zmanjšanje mlečnosti, ko ti avtomatsko izgubiš laktacijo in potem se moraš kot rejec odločiti, ali boš tisto žival. Kljub temu, da ni poginila v celotnem padcu mlečnosti, še redil celo leto, pa upal, da bo breja, pa čez eno leto imel prihodek od nje ali jo boš dejansko izločil in dejansko posledice te bolezni, kako med govedorejo razsajajo, bodo vidne kot posledice drugo leto, saj če v zmanjšanem številu prireje zmanjšamo število goveda. In zato kot rejci oziroma kot primer v tem primeru, ko jaz tukaj zastopam črno bele pasme upamo, da bo to tako, kot je bilo obljubljeno za cel tri, štiri in osem dejansko izvedeno cepljenje, da ne bo pokrito samo cepivo, ampak da bo tudi strošek usluge. In v primeru, da se pokaže, ker mislim, da se bo, da bo tudi primerna gospodarska škoda pokrita, sploh ljudem, ki se dejansko od tega življenjsko preživljajo. Jaz verjamem, da je vsakemu rejcu gospodarska škoda. Samo nekomu je to življenjskega pomena, ki se preživlja izključno od kmetijstva oziroma v tem primeru prireje mleka. Nekomu je pa to obstranska, ampak tudi pri drobnicah, kjer so pa zdaj veliki, večji pogini in veliko večje težave imajo rejci, je govedo včasih tudi nek bazen, katere mi okužujemo in tukaj moramo nasloviti, sigurno, tako kot smo imeli že, mislim, da med 2008 in 2010 za sev 8 smo v Sloveniji že enkrat ga nekako omejili, mislim, da 2007 na 2021, smo se ukvarjali s sevom 4, sev 3, mislim, da imamo v bližini in da najmanj te tri seve moramo delati. Zdaj, kako bo divjad tukaj vplivala, to jaz premalo poznam, ampak verjetno je tudi velik faktor. Ampak že s cepljenjem takrat 204 smo dejansko, mislim, 2017, smo dejansko zelo zamejili širjenje bolezni, se reče, dejansko, obvezno cepljenje je verjetno za državo še najmanjši strošek, da ga pokrijejo. Vsaj toliko zaenkrat z moje strani.