25. nujna seja

Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide

4. 6. 2019
podatki objavljeni: 4. 6. 2019

Transkript

Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!  Pričenjam 25. nujno sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.  Obveščam vas, da so se za današnjo sejo opravičili - nimam opravičenih. Namesto poslanke Ive Dimic je z nami Jožef Horvat.  S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: 1. Zakaj se v Sloveniji ne splača delati? Rekordno število prejemnikov denarne socialne pomoči ob hkratni najvišji stopnji zaposlenosti in visoki stopnji rasti bruto domačega proizvoda v Republiki Sloveniji. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red, kot je predlagan s sklicem. Prehajamo na obravnavno 1. TOČKE DNEVNEGA REDA – ZAKAJ SE V SLOVENIJI NE SPLAČA DELATI? REKORDNO ŠTEVILO PREJEMNIKOV DENARNE SOCIALNE POMOČI OB HKRATNI NAJVIŠJI STOPNJI ZAPOSLENOSTI IN VISOKI STOPNJI RASTI BRUTO DOMAČEGA PROIZVODA V REPUBLIKI SLOVENIJI.  Gradivo zahteve Poslanske skupine NSi za sklic nujne seje odbora je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.  Na sejo so vabljeni: predstavnik predlagatelja Poslanske Skupine NSi, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za finance, Varuh človekovih pravic RS, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Skupnost centrov za socialno delo Slovenije, Slovenska Karitas, Rdeči križ Slovenije, Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije. Pričenjam z obravnavno navedene točke in najprej prosim predstavnika predlagatelja, da nam predstavni njihov predlog za obravnavo problematike. Jožef Horvat, beseda je vaša.
Hvala lepa, spoštovani gospod predsednik. Spoštovani kolegice in kolegi, gospod državni sekretar, drugi predstavniki vlade in spoštovani odlični gostje, vse vas prav lepo pozdravljam v tem petkovem popoldnevu. Ja, v Novi Sloveniji trdimo, da se danes v Sloveniji ne splača delati in vemo, da pri tej trditvi nismo osamljeni. Z današnjo sejo, z današnjo razpravo želimo pravzaprav soočiti različna mnenja, predvsem pa soočiti različne rešitve, kako ovreči to trditev oziroma ustvariti okolje, da bomo lahko rekli: Delo je vrednota, v Sloveniji se splača delati. Gotovo je vsak človek najbolj srečen, ko lahko udejanji vse svoje potenciale, ki jih ima, ki jih nosi v sebi, intelektualne, podjetniške in seveda tudi vse druge. Plače v Sloveniji, s tem seveda mislim na neto plače, to kar dobimo na naš osebni račun, so prenizke, kar pomeni, da je obremenitev bruto plač previsoka. O tem govorijo in smo o tem že velikokrat razpravljali, razne primerjalne lestvice znotraj Evropske unije, znotraj OECD in tako naprej. In ugotavljamo, da je razlika med socialnimi pomočmi danes in med minimalno plačo, da je premajhna, da je ta razlika premajhna. Mi ne govorimo, da je denarna socialna pomoč previsoka. Ni res. Še prenizka je. S 392 evri se ne da živeti na mesec. Morda se lahko preživi. In če zdaj pogledamo številke, na podlagi številk, na podlagi statističnih podatkov in na podlagi naših mnogih terenskih obiskov, je dejansko tudi ta zahteva za sklic te nujne seje nastala. In zdaj, če pogledamo podatke, zadnji kvartal lanskega leta in vidimo, da imamo na področju anketne brezposelnosti dejansko rekordno odličen rezultat, rekorden v zadnjem desetletju, namreč za kvartal 4 v letu 2018, znaša anketna brezposelnost v Sloveniji 4,4 % in je rekordno nizka glede na zadnjo dekado. Na drugi strani prav tako kvartal 4 2018, gospodarska rast oziroma rast bruto domače produkta 4,1. Super. Tu smo lahko zadovoljni, smo nad evropskim povprečjem in smo dejansko prišli tudi nad predkrizno gospodarsko rast.  Na drugi strani spet podatki Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa imamo rekordno število upravičencev do denarne socialne pomoči. Februarja letos je ta številka znašala dramatičnih 91 tisoč 595. Danes zjutraj smo se pogovarjali z ministrico, ki jo podpiramo pri mnogih njenih ukrepih, to bo morda koga presenetilo, ker smo opozicijska stranka, jo v mnogih njenih ukrepih podpiramo in pravi, da danes je število prejemnikov denarne socialne pomoči že nekje nad 93 tisoč. In če pogledamo te trende, če pogledamo podatke o stanju upravičencev do denarne pomoči in izplačil od januarja 2018 do februarja 2019 vidimo, pogledamo januar 2018, izplačil je bilo 14,4 milijonov, število prejemnikov skoraj 51 tisoč, število upravičencev 78 tisoč. To pravzaprav moramo gledati, 78 tisoč 640. In kot rečeno, februar 2019 je znesek izplačil slabih 21 milijonov, se pravi prej 4,4, zdaj slabih 21 milijonov in kot rečeno, upravičencev čez 91 tisoč 500, od tega odraslih oseb 67 tisoč, ostalo so otroci. Se pravi, ob rekordno visoki stopnji zaposlenosti se soočamo z rekordnim številom upravičencev do denarne socialne pomoči, kar je seveda na prvi pogled nelogično in tudi težko razumljivo. Mi v Novi Sloveniji trdimo, da sta dva glavna izziva na tem področju, o katerem bi želeli imeti danes konstruktivno razpravo. Prvič. Socialna politika je neučinkovita, saj je nepregledno prepletena z družinsko in ostalimi politikami. Zakonodaja je preobsežna, nerazumljiva in neusklajena med področju. Gospo in gospodje, kakšna je to socialna država in kakšna je to pravna država, kar piše v drugem členu slovenske ustave, če pa naši državljani pravzaprav ne razumejo sistema socialne politike. Posledično so ukrepi medli in neučinkoviti, potrebno je veliko preveč birokracije za njihovo koriščenje in celoten sistem je popolnoma neživljenjski.  Tukaj v tem poglavju bi želel dodati, da si mi prizadevamo in tudi nismo edini, da bi družinsko politiko izvzeli iz socialne politike. Družinska politika ni stvar sociale. Sociala se mora aktivirati, ko se človeku, državljanki, državljanu nekaj zalomi. Takrat mora priskočiti na pomoč socialna država in hvala bogu, da imamo to zapisano, to socialno državo, kar v drugem členu slovenske ustave.  Drugi izziv, dohodki iz dela, po domače plače, so preobremenjene z davki, s prispevki in posledično so seveda neto plače prenizke. Mi smo za današnjo sejo predlagali tri sklepe, dovolite da jih, gospod predsednik, povzamem. Imate jih seveda tudi v vašem gradivu.  Želeli bi si, da morda teh sklepov še več tekom razprave, torej prvi sklep je seveda ugotovitvene narave.  Drugi sklep: Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Ministrstvu za finance, da pripravi nabor ukrepov za razbremenitev dohodkov iz dela in ga v roku enega meseca predstavi odboru. Na tem mestu naj povem, da je razbremenitev regresa za letni dopust bil korak v pravo smer in smo ga mi podprli. Mi smo ga podprli. Ampak regres za letni dopust ni plačilo za redno delo, to najbrž razumemo. Zdaj moramo iti korak naprej, zaradi mene lahko več korakov naprej, da razbremenimo plačo, tisto za redno delo.  Naprej, tretji sklep: Odbor priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v roku enega meseca pripravi analizo upravičencev do denarne socialne pomoči v Republiki Sloveniji ter morebitnih zlorab in jo predstavi Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide, torej temu spoštovanemu odboru.  In še zadnji sklep: Odbor priporoča Vladi Republike Slovenije oziroma Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v roku treh mesec pripravi nabor ukrepov za preprečevanje zlorab prejemanja denarne socialne pomoči.  Gospe in gospodje, v kontekstu prej navedenih podatkov mi ugotavljamo, kot rečeno, da je razlika med socialnimi pomočmi in minimalno plačo premajhna. Podatek Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je naslednji, da prejemnik denarne socialne pomoči, 392 evrov, ki je upravičen oziroma njegova družina še do kakšnih drugih prejemkov, pride na 89 % minimalne plače. To so podatki Ministrstva za delo, tukaj je gospod državni sekretar, ki bo to lahko ovrgel ali pa potrdil, tako da, kolegice in kolegi, spoštovani gostje, ne bom vam kratil preveč časa. Toliko za ta uvod. Resnično se nadejamo tukaj konstruktivne razprave, ki naj bi prinesla rešitve, da bomo nekoč, mi si želimo recimo na koncu tega mandata, če ne prej, da bomo lahko rekli: V Sloveniji je delo vrednota in v Sloveniji se res splača delati. Hvala lepa, gospod predsednik.
Hvala za predstavitev. Besedo dajem Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, državni sekretar Tilen Božič, beseda je vaša.
Tilen Božič
Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Spoštovane poslanke, poslanci in ostali prisotni! Uvodoma bi dal zgolj krajši komentar, ker predvidevam, da bo potem zanimiva razprava v katero bom po najboljši moči skušal prispevati tako s podatki kot z nekaterimi pogledi Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Iz tega razloga sta danes tudi z mano sodelavca z Ministrstva za delo in tudi nekdanji sodelavec z Ministrstva za finance.  Od tu naprej pa nekako tako. kar se tiče splošno gledano razprave o tem, ta razprava je dobrodošla o tej temi. Posebej je dobrodošla na nek umirjen način in v, lahko rečemo sorazmerno umirjenem času, če upoštevamo, da smo imeli zdaj kar nekaj, lahko rečemo, volilnih obdobij. Ker se v tem času da dejansko dat podatke na mizo, se pogleda, kaj se dogaja in pride do nekih relativno dobrih ali pa boljših rešitev in je tudi možnost za to, da ne pride potem prehitro do kakšnih posploševanj, spinov ali pa kakšnih takšnih ugotovitev, ki bi nas dejansko vodile stran od tistega, kjer dejansko težave so in kjer gre iskati rešitve. Zagotovo, tako kot je že predlagatelj povedal, je zelo dobrodošlo, da kazalniki gospodarske rasti, zaposlovanja in tako naprej, so zelo dobri, kar kaže na to, očitno, če pogledamo to z vidika vseh socialnih, vseh treh socialnih partnerjev, vsak dela po najboljši moči v smeri, da se to dejansko udejanja – tako delodajalci, kot delavci, sindikati in ne nazadnje država, kot nek integrator vsega skupaj. Če začnem nekako z denarno socialno pomočjo, kot je bilo tudi že navedeno, ta je namenjena res tisti, začasni, neki pomoči, da ko se nekdo znajde v težki situaciji, ki jo mora premostit, da dobi nekaj sredstev za to, da preživi in dejstvo je, da višina denarne socialne pomoči ni takšna, da bi nekdo od nje lahko živel, ampak zgolj preživel. Za ostale, se pravi, pravice, ki bi jih nekdo potreboval, posebej za recimo, če je nekdo v delovnem razmerju in se zgodi neka neprilika, mu v marsičem pomagajo nekatera zavarovanja, se pravi, eno izmed štirih zavarovanj, ki jih imamo tukaj tudi po Ustavi, se pravi, starostno, zdravstveno in tako naprej, se pravi, če bi prišlo do bolezni, poškodbe, materinstva, invalidnosti, starosti ali pa recimo smrti, imamo te zadeve zavarovane na način, da se potem sistemsko tudi pomaga. Tako da, cilj te denarne socialne pomoči zagotovo je, seveda, zagotovit neke osnovne življenjske potrebe, od tu naprej pa je treba pazit, seveda, da ne pride do morebitne neučinkovitosti te, da, se pravi, bi sistem spodbujal to, da bi nekdo morda izgubil neko motivacijo za delo, ni pa to odvisno samo od denarne socialne pomoči oziroma njene višine, ampak spleta politik, ki jih tukaj imamo, se pravi, od aktivne politike zaposlovanja, do številnih drugih, ki morajo se v tistem trenutku, ko se nekdo znajde v težki situaciji, se vklopit, zato, da se nekdo kar najhitreje vrne nazaj na tisto svojo pot, na kateri poskrbi lahko sam zase in za svoje bližnje. Se pravi, ko govori o denarni socialni pomoči, govorimo o tisti zadnji varnostni mreži, ki nekako skrbi za to, da se nekdo ne znajde v popolnoma brezizhodni situaciji. Od tu naprej, če gremo na ukrepe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve, z vidika obvladovanja denarnih socialnih pomoči – zakaj uporabim besedo obvladovanja? Zaradi tega ker, ne v nekem slabšalnem smislu, ampak zgolj s tega vidika, kako jo doumevamo in kako razmišljamo o tem oziroma se stalno ukvarjamo s tem, da dejansko dosega tiste cilje, ki se od denarne socialne pomoči tudi predvidevajo. Mi imamo nekaj ukrepov na mizi - nekateri so zakonske narave, nekateri so bolj operativne oziroma izvajalske – seveda, tukaj, je močna navezava tudi na to, kako narediti nadzorne mehanizme nekoliko boljše, zaradi tega, da ta denarna pomoč pride res do tistih, ki jo potrebujejo in sočasno, da pride do tistih, ki jo potrebujejo v primerni višini. Ne nazadnje, pa je tukaj pomembno tudi seveda osveščanje, iz več vidikov – tako z vidika pravic, kot z vidika dolžnosti, kot z vidika splošne javnosti, v smislu doumevanja tega in tistih, ki takšno pomoč potrebujejo. Eden izmed ukrepov, ki smo ga tudi že napovedali, je recimo ukinitev dodatka za delovno aktivnost in ta se dejansko ukvarja, do določene mere, s tisto pastjo neaktivnosti, ko smo nekako zaradi preteklih gibaj, ki so se dogajala in sprememb, prišli do tega, da lahko, se pravi, denarna socialna pomoč, povečana še za ta del, ko rečemo, denarne socialne pomoči, pripelje do tega, da se doseže kar 89 % minimalne plače. Se pravi, če pogledamo institut, kako je bil nastavljen, takrat, ko se je začel recimo, leta 2011, je denarna socialna pomoč predstavljala 40 % minimalne plače. Potem je bila leta 2012, se pravi leto kasneje, uvedena,   (nadaljevanje) se pravi, dodatek za delovno aktivnost in tukaj potem pride do nekega razumnega dviga oziroma možnosti, ki jo lahko nekdo izkoristi, da pride ta na 69 % minimalne plače. Je pa potem zaradi sprememb v lanskem letu, se pravi, ko so se razmerja nekoliko spremenila, vse skupaj naraslo na 89 % minimalne plače in to je tisti del, za katerega se ocenjuje, seveda, tudi 89 % minimalne plače, ne gre za, če temu rečemo, ekstremno visoka sredstva ali karkoli takega – gre zgolj za to, da je morda ta razlika nekoliko prenizka in gre za to, da je ta instrument bil nastavljen in na način, za katerega ugotavljamo, da tistih ciljev, ki so bili s tem predvideni, ne dosega. Od tu naprej, druga zadeva, s katero se ukvarjamo, pa je dokaj znana, se pravi, tudi mednarodno gledano, na ravni Evropske unije, je pomembna, je seveda sodelovanje različnih institucij, ker pogoste se dogaja, da dela vsaka morda malo bolj zase, se osredotoča na svoje delo - tukaj mislim predvsem na sodelovanje med centri za socialno delo, pa zavodom za zaposlovanje. Na tem področju so, že lani smo začeli z enim izmed pilotskih projektov, tudi z namenom tega, da se okrepi to sodelovanje, izmenjava informacij. Kar je pa še pomembneje, neka celostna obravnava posameznika. Se pravi, da ne pride nekdo najprej na center za socialno delo, tam je obravnavan z enega vidika, potem morda na zavod za zaposlovanje, ampak da se rešitve skušajo iskat celovito in skupaj, ker je šele to tisto, kar pomaga nekomu, da pride do celovite informacije, istočasno pa, da se potem lahko samostojno oziroma v sodelovanju tudi s svetovalci, odloči, kako, na kakšen način naprej, da bo kar najhitreje prišel na tisto svojo pot, ki si jo želi. In druga zadeva oziroma tretja zadeva, je tudi, kar se tiče postopkov priznavanja, ko se pogovarjamo o pravicah iz socialnih transferjev – tudi tukaj je zelo pomembna ta digitalizacija, informatizacija. Iz tega razloga, ker nam tehnologija omogoča, da smo pri tem vedno boljši, tako z vidika hitrosti odmere, da tisti, ko rabi neko pravico, čim prej do te pride, tako z vidika možnosti odkrivanja in preprečevanja morebitnih napak ali pa tudi ne nazadnje, zlorab in to se da naredit na več načinov, seveda s povezovanje baz podatkov, sočasno pa tudi z vgradnjo ustreznih internih kontrol in z rastjo dostopa do podatkov, je dejansko, se bistveno izboljšujejo obeti in možnosti, da je nekomu odmerjena, se pravi, poštena oziroma primerna pravica, ki jo pač v tistem trenutku potrebuje. Ko se pogovarjamo tudi o preprečevanju zlorab, se pravi, z vidika baz podatkov, ki sem prej omenil – v tem trenutku mi črpamo, se pravi, sistem ISCSD - ki je sistem, v katerem se odmerjajo te pravice - iz kar 38 baz podatkov. To so tiste, ki nekako omogočajo, da se opravi vse tiste poizvedbe, ki so potrebne, da pride do določene odločitve. Imamo pa tukaj še pa kar nekaj potenciala. Nekaj rešitev smo že našli. Se pravi, primer, da se tiste podatke, ki so zdaj že na razpolago, vključi v to bazo. Takšen primer zagotovo so podatki o transakcijskih računih v tujini. To je bilo zdaj pred kratkim nekako vneseno v sistem. Nekdo, ki obdeluje vlogo ob tem, se pravi, tudi vidi, ali ima oseba oziroma ali ima prosilec, morebiti transakcijski račun v tujini, ga lahko zaprosi, seveda da, morda predloži izpiske ali na nek drug način izkaže, kaj s tem računom je, kaj je morda s sredstvi na teh računih - zaradi tega, da se potem pravilno odmeri pravica. In tukaj je bilo ugotovljenih kar nekaj, lahko rečemo, koristi v tem, kajne, da se je, v bistvu, ravno na podlagi teh podatkov, nekomu odmerila na koncu pravična višina oziroma v nekaterih primerih se ni odmerilo, ker se je ugotovilo, da sredstva za preživljanje oziroma status takšne osebe je bil več kot zadosten za to, da je lahko premostil tisto krajše obdobje težav. Od tu naprej, tudi kar se tiče, se pravi, ko enkrat se odmeri določena pravica, je izjemno pomembna povratna zanka - ta se tudi dodeljuje in nadgrajuje. Gre za to da, ko se neka pravica odmeri, da lahko se tudi potem naknadno preveri, ali je takrat prišlo, se pravi, do primerne odmere, to je ena stvar, druga stvar pa, da se čim bolj promptno preverja, ali so se okoliščine spremenile. Ne vem, če je recimo nekdo prejel republiško štipendijo, se je vmes odločil, da se ne bo več šolal, da je promptno ta informacija tudi v sistemu, da se lahko hitro ukrepa iz več razlogov.  (nadaljevanje) Eden je tudi ta, da se pravi, če nekdo črpa tisto pravico dlje, seveda jo bo slej kot prej moral tudi vrniti in smiselno je, da takrat ko neka takšna situacija nastane, pride čim prej do odziva, se vpraša kakšna je situacija, kako se lahko morda drugače pomaga in se gre potem skupaj naprej. Od tu naprej zagotovo vezano se pravi na to povratno zanko preverjanja. Težave so predvsem recimo s podatki s tujine, zaradi tega, ker jih dobimo zelo pozno. Prejema jih recimo posebej o dohodkih, premoženju in podobnem, naša finančna uprava. Dobi jih septembra za preteklo leto in tukaj te povratne zanke bo treba še dodelati na ta način, da se bo seveda preverjalo, ali je bilo za nazaj vse tako kot mora biti. Je pa res, da če se ugotovi, da je nekdo to pravico zlorabil – kakorkoli že ali pa da je prišlo do nekih napak, seveda so predvidene v zakonu tudi določeni ukrepi, tako da ocenjujemo, da so te stvari solidno rešene, v kolikor bo pa ugotovljena še kakšna težava, se da tudi še kakšen korak naprej narediti. Tako da naj bo to za enkrat uvod in kot rečeno za naprej sem tukaj na razpolago tudi s kolegi. Hvala.
Hvala lepa za predstavitev. Želi besedo kdo od vabljenih? Ministrstvo za finance? Kdo drug?  Izvolite in za magnetogram se prosim predstavite, hvala lepa.
Cveto Uršič
Cveto Uršič, generalni tajnik slovenske Karitas. Hvala predlagatelju za predlog, da se ta tema da na dnevni red. Hvala predstavnikom ministrstva za povedano. Na slovenski Karitas oziroma v okviru mreže Karitas se žal soočamo s tem, da prihajajo k nam po materialno pomoč tudi zaposleni in to predvsem ljudje, ki prejemajo minimalno plačo in z njo žal ne morejo preživeti. O tem nam govorijo tudi kolegi iz nekaterih drug humanitarnih organizacij in to je boleče. Torej, da z osemurnim delavnikom zaslužiš toliko, da še vedno živiš v revščini.  Drugo kar je. Ta številka 92, 93 tisoč prejemnikov denarne socialne pomoči kaže predvsem na to, da so to ljudje, ki so to tisti, ki ostajajo na robu družbe in vprašanje, ali se bodo kdaj vrnili na trg dela. Tudi številke ljudi, ki prihajajo k nam po pomoč – materialno ali finančno ali pa kakšno drugo, se niso bistveno zmanjšale ne glede na to, da se je število brezposelnih recimo vrnilo na številko pred gospodarsko krizo. To pomeni, da neko število ljudi žal ostaja pod pragom revščine in potrebujejo pomoč humanitarnih organizacij. Med temi je žal tudi zelo veliko, je kar veliko družin z majhnimi otroki, je pa tudi velik delež upokojencev. Samo še en stavek glede dodatka za delovno aktivnost, ker je bilo omenjeno. Slovenska Karitas je med podpisniki humanitarnih organizacij, ki nasprotujemo temu, da se ne ukine, ampak da se bistveno zožijo možnosti za vključitev ljudi v te programe, ki jih izvajajo različne organizacije in med razlogi – tam je bilo navedeno tudi kar nas slovenski Karitas zelo boli, tudi različna izigravanja v posameznih humanitarnih organizacijah. Na vsak način mi podpiramo prizadevanja ministrstva, matičnega Ministrstva za delo, da se onemogočijo taka izkoriščanja s strani posameznih humanitarnih organizacij, predvsem takim majhnih, kot ste navedli, kjer so sami uporabniki se organizirali in potem preko tega dali, tako da mi prosimo, da ministrstvo razmisli o tem, da ostaja ta dodatek ne samo za tiste, ki bodo vključeni v APZ, ampak tudi za druge. Med njimi je namreč kar nekaj takih, ki rabijo že dolgotrajno podporo, preden se bodo sploh možni vključiti v programe APZ. Ali so to ljudje brez socialne mreže, ali so to ljudje z nekimi   kroničnimi boleznimi s področja težav na področju duševnega zdravja ali kaj podobnega in rabijo najprej neko aktivacijo, da sploh pridejo zjutraj nekam, da so dve, tri ure sposobni biti aktivni in potem bodo korak za korakom morda pa sposobni se ponovno vključiti v programe APZ in tudi na trg dela. Tako, da na eni strani apeliram na Ministrstvo z delovno aktivnostjo, na drugi strani pa moramo opozarjati tudi na to, da žal prihajajo ljudje po pomoč, kjer sta oba člana zaposlena in z minimalcem, zelo, zelo težko oziroma skorajda ne morejo preživeti brez pomoči različnih humanitarnih organizacij. Hvala lepa.
Hvala lepa za vaš prispevek. Želi še kdo od vabljenih? Izvolite.
Darja Groznik
Spoštovani predsedujoči, poslanke in poslanci, ostali gostje! Naj se predstavim Darja Groznik, predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije. Pozdravljam to več kot potrebno razpravo in ta razmislek prijeti za delo dostojno plačilo je zelo tehten na mestu, seveda boste takoj vprašali kaj je za vas dostojno plačilo, kajti tudi na to gledamo zelo različno. Če vprašate mene oziroma našo organizacijo kaj je dostojno plačilo, dostojno plačilo za delo 8-urni delovnik je najbrž to, da ni potrebno iskati finančne pomoči za kakšen strošek, na primer šolo v naravi ali enotedenske počitnice otrok na morju, ni treba iskati pomoči pri humanitarnih organizacijah, ali pa da ni potrebno da pomoč pred šolskim letom za nakup delovnih zvezkov spet prosiš kakšno od humanitarnih organizacij. Mi vsi smo veseli humanitarne organizacije na sploh, seveda da so gospodarski kazalci premaknjeni sedaj navzgor, ampak to se v življenju otrok družin še ne odraža dovolj. Ne bom rekla, da se sploh ne odraža, tudi ne trdim, da država na področju življenja otrok in družin ne stori ničesar, nasprotno, ja, ti koraki naprej so storjeni, majhni pa vendar kažejo neke pozitivne trende. Ampak poglejte, spomnila bi vas na včeraj objavljen podatek statističnega urada, da pod pragom tveganja revščine še vedno živi 45.000 mladoletnih otrok. Ta podatek velja za leto 2018, dobro, 4000 manj kot leto poprej 2017, ampak ali smo lahko s tem zadovoljni, jaz mislim, da ne, daleč od tega. seveda kot je povedal kolega iz Karitasa, tudi mi se srečujemo z neprestanimi prošnjami družin, ki se obračajo tudi na nas na pomoč, zdaj pred počitnicami verjemite je to praktično ne samo, da bodo telefoni pregoreli, tudi računalniki, naj vas spomnim tudi na včerajšnji podatek 7 od 10-ih gospodinjstev si lahko privošči enotedenski oddih. Koliko je torej otrok, ki bi ostali doma, če ne bi bilo pomoči, humanitarnih organizacij, pa še to z zbranimi sredstvi ne bomo mogli zadostiti vsem potrebam, to je dejstvo. Še na nekaj bi rada spomnila, Slovenija je v okviru ciljev trajnostnega razvoja se zavezala, da bo do leta 2030 razpolovila stopnjo revščine otrok v Sloveniji. Dobro, se bom vrnila na tisti podatek 4000 otrok manj, če govorim o letu 2018 in letu 2017, ampak ali je to dovolj, jaz mislim, da ne. In ko sem že pri besedi, mi vedno govorimo, da so potrebni neki sistemski ukrepi, na primer zavzemamo se za to, da bi bil ponovno uveden univerzalni otroški dodatek, ki ne bo socialni transfer, to je mogoče tudi en korak naprej, da se mogoče to področje življenja otrok izboljša, predvsem pa gre za tehtno in razpravo o tem,  seveda kakšno plačilo za opravljeno delo, to pa absolutno pozdravljam vso to razpravo.  Hvala lepa.
Hvala lepa za vaš prispevek. Izvolite besedo.
Samo Hribar Milič
Spoštovane poslanke in poslanci! Samo Hribar je moje ime, iz Gospodarske zbornice Slovenije prihajam in zelo pozdravljamo in podpiramo predlog, da se o tej tematiki spregovori celovito z argumenti in tudi z nekim strokovnejšim pristopom. Namreč zavedamo se podatkov, ki nam v Sloveniji niso v neko pohvalo, da imamo še vedno 14 %, če mi zadnji podatki prav služijo, ljudi, ki živijo pod pragom revščine in da seveda so med prejemniki različnih oblik socialnih pomoči tudi zaposleni. Zato se ob tej razpravi moramo vprašati kaj lahko naredimo, da ne bomo delali tako, kot delamo do sedaj, da imamo v gospodarstvu še vedno približno 80 tisoč zaposlenih v podjetjih, ki delajo manj kot 22 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega, kar pomeni, da vse kar zaslužijo, namenijo za plače svojih zaposlenih, da praktično nič ne vlagajo v razvoj, v investicije in tako naprej. Torej mislim, da bi v nadaljevanju teh razprav morali pogledati in analizirati kako delujejo posamezni ukrepi tako imenovane socialne in zaposlovalske politike, ker ob vseh težavah, ki jim imamo, in slabostih, ugotavljamo tudi mi, da pa ukrepi dopuščajo izigravanje in zato ta ukrep, da se analizira in pripravi potem tudi predloge, kako bi to preprečili, podpiramo.  Vendar je sočasno potrebno videti tudi kaj v trenutni gospodarski strategiji in tudi razvojno-inovacijski strategiji ne teče tako, da bi se dodana vrednost, ki je osnova zato, da se plače dvigujejo, naraščala hitreje, kljub kritikam, ki so v Sloveniji pogoste in celo prevladujoče. Naj le povem, da v zadnjih petih letih, če seštejemo rast zaposlenosti in rast plač, je vsota obeh teh rasti višja, kot je pa rast bruto domačega proizvoda. Res je, so očitki, da plače bi lahko mogoče kje naraščale kje hitreje, upravičeni, ampak kot rečeno, v celoti pa obe dve rasti, ki vplivata potem tudi na porabo dodane vrednosti kažeta, da rasteta hitreje kot pa sama dodana vrednost.  In nazadnje v okviru te razprave je potrebno ta apel in opozorila prinesti tudi v podjetja, kaj v podjetjih delamo, delajo slabo, ali pa premalo kvalitetno.  Mi smo ravnokar opravili z industrijsko konferenco na Brdu pri Kranju, kjer so tudi industrialci oziroma tudi zaposleni, se pravi inženirji, predstavniki teh podjetij povedal, da še vedno, kljub temu, da vlagamo več kot v preteklosti, premalo vlagamo v inovativnost, v kompetence zaposlenih, v internacionalizacijo, se pravi mednarodno poslovanje, da je še premalo podjetništva na akademskem nivoju, da bi izumi, patenti in dosežki raziskav postali tudi tržno zanimivi in predvsem, da v celoti, predvsem pa javni sektor država premalo vlagamo v raziskave in razvoj. Vemo, da smo na tem področju na repu evropske lestvice, daleč za začrtanimi cilji in seveda s trenutnim tempom ne bomo dosegli ne dodane vrednostni na primerno višjem nivoju, ne gospodarske rasti, ki bi omogočala v povprečju kaj bistveno višje plače. Tako da, kot rečeno, pozdravljamo to razpravo in upamo, da bo dovolj multidisciplinarna, da se ne bo nekako zreducirala samo na socialne programe, kajti vsaj tako kot mi vidimo, socialna politika tudi ta socialna stabilnost v Sloveniji je v močni funkciji bolj kvalitetnega in tudi bolj  (nadaljevanje) zdravega gospodarskega in ekonomskega razvoja.  Hvala lepa.
Hvala za razpravo. Želi še kdo? Izvolite.
Darja Kuzmanič Korva
Lep pozdrav vsem! (Darja Kuzmanič Korva, Skupnost centrov za socialno delo Slovenije.) Najlepša hvala za to razpravo. Mi že nekaj časa opozarjamo na različne diskrepance in se z vašim uvodnim razmišljanjem pravzaprav v celoti strinjamo.  Centri za socialno delo že več let sodelujejo z zavodi za zaposlovanje in posledica - vsaj tako lahko jaz ocenim - naraščanja števila prejemnikov denarne socialne pomoči je tudi to, da se iz tako rekoč baz zavoda za zaposlovanje na nek način prenašajo uporabniki na centre za socialno delo. Gre predvsem za tiste uporabnike, ki v večjem številu ali pa obsegu imajo težave v duševnem zdravju, ki so praktično na nek način nezaposljivi in zelo težko z njimi rešujemo različne stiske. Torej, centri se aktivno z njimi ukvarjajo in ker prihaja v tem segmentu do povečanja, je ministrstvo že pred časom, mislim, da je zdaj že dve leti, uvedlo program socialne aktivacije, kjer pa, kar se tiče centrov za socialno delo, pravzaprav nismo dosegli takih uspehov, kot smo jih pričakovali ali želeli. Ljudi je težko motivirati, zlasti zato, ker so to dolgotrajno brezposelni. Če bi pogledali raziskave, vsak, ki je več kot šest mesecev na zavodu za zaposlovanje in brezposeln, svoje življenje prilagodi nižjim zahtevam, bom rekla, lažje preživi z manj denarja, prilagodi se in nima interesa vključevanja, tudi njegova osebna motivacija je pravzaprav zelo vprašljiva. Zato se mi zelo veliko ukvarjamo s temi ljudmi. Problem je v tem - strinjamo se, da je denarna socialna pomoč, taka kot je, premajhna razlika med minimalno plačo in denarno pomočjo, pa kljub temu mislimo, da denarna socialna pomoč mora omogočiti prag revščine. Se pravi, vemo, da je zdaj prag revščine 622 evrov in za preživetje bi človek, družina morala imeti zagotovljenih ta sredstva, da bi ostala na pragu revščine. To, kar nas skrbi, je, da ko ljudje izčrpajo, družine, posamezniki, izčrpajo na centru za socialno delo vse oblike pomoči, ki jih država nudi, se pravi, od denarnega do varstvenega dodatka in drugih za družino pomembnih, se pravi, štipendije, otroški dodatek in tako dalje, dobi še izredno denarno pomoč, na katero ljudje zelo računajo, pa nekatere občine pomagajo tudi z občinskimi pomočmi. Takrat pravzaprav vstopijo šele humanitarne organizacije. In če one razmišljajo o tem, koliko je še družin, ki potrebujejo pomoč in jih k njim napotijo - mi na lokalni ravni izjemno dobro sodelujemo tako z Rdečim križem, ZPM in Karitasom -, in če oni ugotavljajo, kakšne so še potrebe, potem imamo seveda velik problem. To, kar je in kjer mi ugotavljamo, da je problem, je velik problem pri družinah z minimalnimi dohodki in pa upokojencih, predvsem pri upokojenkah, lahko rečem, bolj so enočlanske družine upokojenke, tiste, ki so revne. Kar pomeni, da je verjetno problem tudi s pokojninskimi prejemki in je tudi o tem treba razmišljati. Kar se tiče zlorab, jih centri odkrivamo. In verjetno posledica tega predloga ministrstva za ukinitev dodatka za aktivacijo je tudi ugotovitev, da je izjemno veliko število prejemnikov denarne pomoči - jaz zdaj statistike nimam s seboj - prejemalo ta dodatek za aktivacijo. In tako kot je že kolega rekel, je   (nadaljevanje) bil ta institut zlorabljen. Center pa ni imel možnosti tudi ne v postopku ugotoviti, da je resnično zlorabljen. Dva sta ustanovila društvo in sta bila oba prostovoljca v tem društvu in sta seveda, recimo, prejemala ta dodatek. Tako ga je treba strukturirati drugače in res tistemu, ki potrebuje, oziroma tistemu, ki res izvaja različne programe, prostovoljne, in se vključuje, to omogočiti. Se je pa tako razširil, da je res prestavil razliko med denarno socialno pomočjo in minimalnim dodatkom na tako visoko raven 89 %. Tako to je anomalija, o kateri bi bilo treba res govoriti.  Seveda, davke je treba plačati, če hočemo imeti toliko in toliko storitev, v zdravstvu, sociali, izobraževanju. Treba je nekje potegniti črto. Ampak ravno na tej najranljivejši populaciji težko in ravno na populaciji tudi otrok kar nekako z grenkim priokusom vsako leto na centrih spremljamo to, da zbiramo sredstva za odhode na morje, za različne akcije, zbiranje šolskih potrebščin. In je vprašanje, ne bi želela zdaj to tako reči, ampak vprašanje je, ali se nismo navadili na ta sistem in nekako že kar računamo, da, to bomo pa dobili. To se nam velikokrat pokaže na centrih za socialno delo - to bom dobil tam, to bom dobil tam, in ljudje že na nek način načrtujejo svoje življenje, kar ni nič narobe, da se razumemo, ampak če pa to raste, se je pa mogoče treba malo vprašati, zakaj na tak način živimo.
Hvala za vašo razpravo. Želi še kdo od vabljenih besedo? Če ne, prehajamo na razpravo članic in članov odbora. Odpiram razpravo. / oglašanje v ozadju/ Aha, predlagatelj želi, se opravičujem. Izvolite.
Hvala lepa, gospod predsednik. Res iskrena hvala vsem cenjenim gostom, tudi vladni strani, se razume. Prav na tak način smo si želeli, da bi se ta razprava odvila, v nekem mirnem duhu. Priznam, da smo to gradivo imeli pripravljeno že pred evropskimi volitvami, kar je spomnil tudi gospod državni sekretar, ampak smo rekli, naj volitve gredo mimo, ker je vedno to nek iracionalni čas, in da res - ponovno uporabljam besede državnega sekretarja - v nekem mirnem duhu dobro razmislimo o sistemskih rešitvah, ki ste jih, cenjeni gosti, praktično vsi podčrtali.  Če so moji podatki točni - to, kar sta predstavnika človekoljubnih humanitarnih organizacij, gospa Groznik in gospod Uršič povedala, imamo problem, da ljudje, tisti, ki so zaposleni, pa živijo v revščini, prihajajo k vam. Če so moji podatki točni - in res ta podatek bode v oči -, kar 7 % delovno aktivnih živi pod pragom revščine, to bi naj bilo okrog 70 tisoč ljudi. Se pravi, 70 tisoč aktivnih ljudi, ki so zaposleni, je pod pragom revščine. Prag revščine, kot je povedala predstavnica centrov za socialno delo, gospa Korva, je 622 evrov na mesec, tako »od oka«, dobrih 20 evrov na dan. In, pazite, zdaj mi živimo sredi konjunkture, ko se soočamo dejansko s problemom revnih zaposlenih. Tu zdaj ne leti krivda na gospodarstvo, ne narobe razumeti, mi v Novi Sloveniji si prizadevamo, da bi v naši državi - seveda, kolikor imamo pač politične moči - uvedli socialno-tržni model gospodarstva. Včasih nam kdo očita, da ščitimo ne vem koga že - socialno-tržni model gospodarstva, če je treba, še dvakrat ponovim.   (nadaljevanje) Res je, da vsi modeli pač iz neke teorije izhajajo in se jim potem lahko v praksi samo v nekih limitih približamo. In v tej smeri mi delujemo. Za sistemske rešitve, ki bi odpravile te anomalije, o katerih se strinjamo, potrebujemo res razmislek, dobro, mirno, konstruktivno razpravo, in verjamem, da nam bo tudi uspelo.  Zelo sem vesel, da sem slišal tudi od gospe Groznik o univerzalnem otroškem dodatku, zdi se mi, kot da berem program Nove Slovenije. In še enkrat, družinsko politiko moramo vzeti iz socialne politike, to najbrž to tudi pomeni.  Ja, frapanten podatek, mislim, da ga ne smemo zanemariti, kar smo slišali, 45 tisoč mladoletnih otrok živi pod pragom revščine - ja, še enkrat, v obdobju, ko cvete gospodarstvo in tako dalje.  In še, kar pa je morda na strani prestrukturiranja davkov - zdaj naslavljam vprašanje na gospoda z Ministrstva za finance -, pa je to, da moramo na področju prestrukturiranja davkov dejansko tudi nekaj narediti. Saj v nacionalnem reformnem programu vse dobro piše, pravičnejši davčni sistem. Če želimo, da bo gospodarstvo lahko več vlagalo v razvoj, če želimo, da bomo bolj atraktivna destinacija za investicije, domače in tuje, in če želimo, da bomo ta razkorak glede produktivnosti odpravili - tu smo pa zelo slabi, me bo predstavnik Gospodarske zbornice najbrž popravil, če narobe govorim -, mi smo glede produktivnosti 19 % pod evropskim povprečjem. Šele takrat, ko bomo po produktivnosti, se pravi, s kvalitetnimi delovnimi mesti z visoko dodano vrednostjo, ko bomo prišli na neko visoko dodano vrednost, na visoko produktivnost, potem bomo lahko tudi pričakovali najbrž bistveno boljše plače.  Toliko za zdaj. In se veselim nadaljnje razprave kolegic in kolegov. Hvala lepa.
Hvala predlagatelju. Odpiram razpravo. Še prej pa pozdravljam med nami Jerco Korče, ki nadomešča poslanca Aljaža Kovačiča, našega člana. K razpravi so se prijavili: Miha Kordiš, Nina Maurovič in Janja Sluga. Izvolite, Miha Kordiš, beseda je vaša.
Hvala za besedo, predsedujoči. 4,2 milijarde evrov - 4,2 milijarde evrov, toliko je znašal čisti dobiček kapitala v lanskem letu. Pa vendar smo na današnji seji soočeni s tezo, da je za revščino, za socialne pomoči nekako odgovorna davčna politika države, na način, da so plače preveč obdavčene. Pri nas plače niso preveč obdavčene, je pa premalo obdavčen kapital. Plače niso nizke zaradi prevelikih davkov, plače so nizke zato, ker stran kapitala večjih plač ne želi dati. Lahko pogledamo še eno drugo številko, 70 tisoč revnih zaposlenih. Ali je tudi za teh 70 tisoč revnih zaposlenih kriva davčna politika države? Ne, tako kot sicer za prenizke plače davčna politika države ni odgovorna, ampak so odgovorni delodajalci, kapitalisti, stran kapitala, imenujte jih, kot jih želite, ker iz pohlepa ali kakšne drugačne preračunljivosti višjih plač ne želijo izplačevati - pika! Tudi ne drži formalistična teza, da se po obdavčitvah nekako ne moremo primerjati s kakšnimi zahodnimi državami in podobno in da smo nadpovprečno obdavčeni. To je nekaj, kar se pri nas neprestano vrti, vrti se v medijih, to lansirajo zlasti desne stranke, organizacije   kapitala, kot je Gospodarska zbornica, obračajo podobno mantro, ampak to preprosto ni res. Pred seboj imam podatke Evropske komisije: dohodnina plus prispevki v odstotku bruto družbenega proizvoda - če pogledamo povprečje evrskega območja, je v tem območju to povprečje postavljeno na 23 % BDP, v Sloveniji nanese samo na dobrih 19 % BDP. Mislim, če je kakšen zaključek iz tega lahko potegnemo je, da so davki pravzaprav, za primerjavo z razvitimi državami, prenizki in simptomatično je, da praviloma tudi bolj ko je razvita neka država, bolj ko tej državi gre, bolj ko si jo lahko jemljemo za vzgled in jo pogosto ponujano za vzgled, višji so davki. Skoraj kot pravilo skoraj kategorično. Ali pa drug podatek, ponovno vir Evropska komisija: odstotki v BDP, kar se tičejo prispevkov v socialno blagajno – povprečje za delodajalce 8 %, v Sloveniji se ta številka povzpne na 5,5 %. Torej, v primerjavi z povprečjem e evrskim območjem. Ponovno smo pri teh vplačilih, vsaj kar se tiče s strani delodajalcev, s strani kapitala, pod evropskim povprečjem. Pač pa smo nad evropskim povprečjem, ko pridemo do vplačil zaposlenih. Če kaj, bi bilo tukaj potrebno razmerje obrnit. Kar se tiče prispevkov socialne blagajne za zaposlene – povprečje evrskega območja se povzpenja na 6 % BDP, do čim pri nas, se povzpenja na skoraj 9 % BDP. Ampak ta neenakost v temu, kako zaposleni v sisteme socialne varnosti prispevajo več kot delodajalci, kot kapital, to ni nekaj, kar bi lahko s strani predlagateljev današnje seje slišali, niti tega nisem slišal izpostavljenega kaj dosti od koga drugega. Če nadaljujem z naslednjo tezo predlagatelja, da je potrebno družinsko in socialno politiko ločit. Jaz bi šel tu še korak naprej, jaz mislim, da pri kakovostni socialni politiki, kot je pri nas sicer nimamo, ampak če bi jo imeli, kajne, pri kakovostni socialni politiki mi družinske politike pravzaprav ne potrebujemo, ker družinska politika brez socialne politike je v osnovi natalitetna politika – dajmo ljudem, družinam denar, zato da bodo rojevali otroke. Oprostit ampak, to so take življenjske odločitve, ki jih mora nek človek, nek par, neka družina, sprejemat brez ekonomskih pritiskov. Bodisi brez pritiskov na strani palice, to je, da razmišljaš o ekonomskih kategorijah takrat, ko se odločaš za otroka, kajne, kako bi si povečal nek dohodek, bodisi, kar se tiče korenčka. Torej, da namesto, da bi zares okrepili, vzpostavili robustno socialno politiko, da gremo v napihovanje otroškega dodatka, recimo, pa da bi bil to eden izmed razlogov, eden izmed dejavnikov, da bi pari, mladi pari, odločali za otroke. Glejte, to je, to je narobe, kajne? Potrebujemo boljšo, potrebujemo bolj pošteno socialno politiko, zagotovo pa ne potrebujemo natalitetne politike. Kar me pripelje do teze o zlorabah socialne pomoči. Vsakič, ko se pogovarjamo o zlorabah, to je, domnevnih zlorabah socialne pomoči, se v resnici pogovarjamo o anekdotah – kako nekdo vozi mercedesa, pa vseeno vleče socialno pomoč, kako ima nekdo dva vikenda, pa še vseeno vleče socialno pomoč – vedno anekdote, nikoli podatki, nikoli informacije. Take preverljive in otipljive. In kar je še bolj simptomatično – nikoli se ne pogovarjamo o zlorabah, ki se dotikajo pa zares velikih mas denarja. Prej smo slišali podatek, da imamo odhodkov na mesečni ravni za denarne socialne pomoči 21 milijonov. Prej sem omenil en drug podatek, ga bom ponovil – 4,2 milijarde evrov čistega dobička na strani kapitala - pa nobenega zares ne skrbi, ali se ta sredstva reinvestirajo nazaj v proizvodnjo? Nihče ne pritiska, da bi se vsaj delež teh sredstev usmeril v plače, pa v socialne sisteme, v pravičnejšo obdavčitev, s katero lahko financiramo infrastrukturo in socialno državo. Hočete govorit o zlorabah? Začnimo se tukaj potem pogovarjat o zlorabah, ker se spet dalje lahko pogovarjamo o legalnih in nelegalnih, kajne, ker trenutno je cela zakonodaja pri nas pisana na način, da visi izrazito v korist strani kapitala, strani delodajalcev in če kot mero, kot metriko, pravičnosti, ne vzamemo zakona, ampak kaj veliko bolj otipljivega, bi lahko tako zakonodajo označili tudi kot za zlorabo, zagotovo pa kot nepravično. Tudi je neka medvrstična teza, da so ravno zlorabe tiste, ki so krive in odgovorne za to, da se je število prejemnikov socialne pomoči povzpelo na 93 tisoč, kar seveda ni res, kajne. Podatek, ki recimo tukaj umanjka je, da se je denarna socialna pomoč pod pritiskom Levice povzpela iz slabih 300 evrov na slabih 400 evrov. Mislim, da smo šli iz 297,5 evrov denarne socialne pomoči, na 392 kolikor znaša v tem hipu. Ampak to ni samo številka zneska, ki ga nek upravičenec do socialne pomoči prejme, to je hkrati cenzus – kar pomeni, prej so lahko zaprosil za denarno socialno pomoč samo tisti, ki so imeli prihodke nižje od 300 evrov, zdaj lahko za koriščenje denarne socialne pomoči zaprosijo tudi tisti, ki imajo prihodke nižje od 400 evrov in seveda, se potem masa upravičencev na ta račun poveča. Ampak to ni podatek, ob katerem bi morali biti plat zvona in zganjat alarm, češ, zagotovo so posredi zlorabe, ampak bi se morali vprašat, koliko pa je še takih ljudi, ki zaradi cenzusa na slabih 400 evrih denarne socialne pomoči – ki bi moral biti višji sicer, kajne – ne prejema nekih resnih dohodkov, je izločenih iz sistema socialne varnosti. Eno informacijo na to temo smo lahko danes že slišali, kajne, imamo revne zaposlene – 70 tisoč revnih zaposlenih. Tako da je, kar se tiče no teh zlorab, s tem bi rokoval zelo previdno, ker je ravno alarmni klic zoperstavljanja proti zlorabam denarne socialne pomoči tisti, pod katerim se je v zadnjemu desetletju izvedla totalna birokratizacija naše socialne politike. Vsaj v tej tezi, v tej osnovni tezi oziroma v tej osnovni diagnozi, da je naš sistem socialne varnosti do konca zbirokratiziran, ima predlagatelj prav – ker v resnici naši socialni sistemi niso narejeni za to, da bi ljudem pomagal, ampak, da bi jih na tisoč in en možen način odgnali od tega, da bi lahko socialne pomoči koristili, pa še kaj drugega tudi, kajne? Lahko pogledamo samo, koliko pogojev mora nekdo izpolniti, da lahko denarno socialno pomoč izkoristi. Mislim, teh pogojev tukajle imam, skopirane oziroma povzete, se jih nabere za stran in pol, za stran in pol alinej, glejte, tukaj se začnejo, tukaj se nadaljujejo, čez celo stran, sami pogoji, pod katerimi ti sploh lahko prideš do denarne socialne pomoči in tukajle je še četrt strani. Torej stran in pol pogojev, zato, da ti sploh lahko koristiš denarno socialno pomoč in seveda, nek sleherni, ki se je znašel v socialni stiski, nima nekega pravniškega znanja, ne zna navigirat po temu blodnjaku pogojev, inštitucij, tabelic in podobnega, se seveda v tem res ne bo znašel. Edini, ki tu delajo razlike, so različne humanitarne organizacije in centri za socialno delo, prav zaposleni v teh inštitucijah, tisti, ki se posebej angažirajo za to, da nekega posameznika pripeljejo od točke A do točke B naprej do točke C zato, da sploh lahko pride do tega, da bi nekaj koristil in si pomagal v življenju. Ampak to je prej v nasprotju z duhom naših pravilnikov in zakonov, kakor v skladu z njimi. Ker kot rečeno, pri nas že od časa, najkasneje od časa ministrovanja gospoda svetlika, socialna politika ne strmi k temu, da bo ljudem pomagala, ampak strmi k temu, da jih obdrži na ravno pravni stopnji revščine in jih na tak način prisili v to, da bodo sprejeli čisto vsako delo, ne glede na to kako izkoriščevalsko je, kako slabo plačano je, celo nelegalno je. In tudi to je oziroma bi morala biti funkcija socialne pomoči ravno obratna od te funkcije, ki jo zdajle opravlja. Dajmo postaviti socialno pomoč dovolj široko in na dovolj visoko raven, da bo lahko iskalcem zaposlitve, delovno aktivnim omogočila neko socialno blazino, neko varnost na katero se lahko naslonijo, da bodo lahko zavračali izkoriščevalske zaposlitve. Na tak način potem lahko čisto s strukturnim ukrepom, če želite temu tako reči, prisilimo stran kapitala, delodajalce, da začne z izplačevanjem boljših plač. To je tista masa 4,2 milijarde evrov lanskega letnega dobička, ki sem jo, ki / nerazumljivo/, milijarde evrov, ki sem jo prej omenil in nič drugega ne bo pomagalo. Kar se tiče države, je ravno največ kar lahko stori za dvig plač mimo same minimalne plače, ki dejansko je zakonsko regulirana, to da okrepi sisteme socialne pomoči, jih debirokratizira in te socialne pomoči dvigne in ljudem omogoči, da bodo lahko izbirali katero zaposlitev vzeti in katere zaposlitve ne vzeti.  Pa še nekaj. Na to temo se lahko začnemo pogovarjati tudi o kakovosti določenih zaposlitev. Zdaj smo v 21. stoletju, ni si več treba lomiti hrbta za opravljanje čisto vsakega dela. V 21. stoletju lahko organiziramo gospodarstvo na tak način, da bo človeško dejavnost razbremenilo tistih najbolj duhamornih in rutiniziranih opravil in ljudem omogočijo, omogočilo, da radi pridejo na delo, ne samo zaradi višine plače, ampak zaradi narave dela, ki jih izpopolnjuje, ki jih zadovoljuje, pa tudi, da ko pridejo na delovno mesto, ne pridejo v nek despotski režim, pa če imamo pri nas v državni formalno demokracijo, vsaj za tistih 8 ur na dan pa vemo, da ni več osem ur na dan, da je tega veliko več, ko nekdo prestopi prag podjetja, v ogromni večini primerov pride v diktatorski režim, kjer mu nekdo drug odreja vse, kaj bo delal, kako bo delal, kakšno kvoto bo dosegel. Se pravi, najmanj eno tretjino svojega življenja, svojega aktivnega dneva je nekdo podvržen praktično diktaturi tovarne, diktaturi in menedžmenta pri kateremu nima nobene besede, pri čemer ne moreš sodelovati, kar me pripelje tudi dalje v pozitivno rešitev tega problematičnega režima dela, delavske participacija, delavsko opravljanje, vsaj soopravljanje, da imajo zaposleni glas in besedo pri temu kako se podjetja vodijo, kakšne smotre naj zasledujejo in podobno. To je neka vizija gospodarstva in kakovostnih delovnih mest v katera moramo iti. In tukaj ni dejavnik zgolj in samo plača, je tudi vprašanje kako se podjetje vodi, koliko glasu imajo zaposleni pri tem, da organizirajo svoje življenje na delovnemu mestu.  Nekaj besed je bilo izrečenih tudi na račun univerzalnega otroškega dodatka. Se bi vrnil nazaj na točko zlorab. Mislim, prav simptomatično je, kako desna politična opcija opozarja na zlorabe, morebitne zlorabe pri sistemih socialne pomoči, torej pri najrevnejših, hkrati jih pa morebitna zloraba univerzalnega otroškega dodatka, ki ga daš tudi bogatemu, ki ne rabi dodatnega denarja, tam jih pa nobena zloraba ne skrbi, ker to je denar, ki naj bi bil namenjen za otroka, kaj torej nekemu bogatemu prepričuje, da bi ta denar vložil v neke delniške sklade, v neke špekulativne posle. Ali to pa ne bi bila zloraba? Seveda bi bila tudi to zloraba otroškega dodatka, ki je namenjen razvoju otroka, ampak to kar nekako ne pride v retorični in idejni register tistih, ki bi preganjali fiktivne zlorabe pri socialnih pomočeh. Na sploh je zamolčana predpostavka teh zlorab, da so ljudje lenuhi, da posegajo po socialnih pomočeh zaradi tega, ker se jim ne ljudi delati, kar je popolnoma zgrešeno. Dajte ljudem možnost kakovostnih delovnih mest, dajte jim pošteno plačilo za opravljeno delo na primerni višini, pa ne bo nobenega problema z ničemer. Ker tudi tisti, ki je deležen denarne socialne pomoči, ki jo prejema, pa tudi če predpostavimo, da jo prejema neupravičeno, torej da zlorablja, da je goljuf, to ni človek, ki lahko zares vodi kakovostno življenje. Mislim, saj to niso neki veliki denarji. To je ravno nekaj s čimer si nekdo pokrpa par dni v mesecu in to je to. Spravljati se na te ljudi, sploh predpostavlja, da obstajajo, ker trenutno ne vemo, če pač obstajajo, se mi zdi popolnoma deplasirano.  Na drugi strani imamo zgornje odstotke najbogatejših v slovenski družbi, ki prejemajo večino ali vse svoje dohodke na račun premoženje, torej pasivne dohodke, rente, najemnine, delnice in podobno. To so v osnovi ljudje bogati, najbogatejši ljudje v naši družbi, ki nič ne delajo, samo vlečejo denar, ker imajo v rokah papir na kateremu piše: »moje«, samo za to. Hočete iskati lenuhe, začnite pri kapitalistih. Sploh pri tistih rentniških. Saj imamo tip kapitalistov, ki se nekako trudi z vlaganjem v investicije v proizvodnje itd., ampak ta hip ne govorim o teh ljudeh, ker ti praviloma tudi ne kotirajo zares med najbogatejše. Največji delež pač teh najbogatejših je dejansko rentnikov. Torej, ljudi, ki vlečejo denar iz naslova lastnine in ne delajo nič. In kje dobijo ta denar? Na račun tistih, ki delajo. Delavcev, delavskega razreda, tistih, ki delajo v podjetjih, po možnosti za minimalne plače, pa jih ti rentniški kapitalisti preko pritiskov ali celo dogovorno z menedžmentom dobesedno molzejo in jih podplačujejo ali pa iz kakšnih revnih študentov in njihovih delavskih družin, ki jim zategujejo najemnine do onemoglosti. To so zlorabe, tukaj se obračajo največji zneski in tukaj nastajajo največje krivice.  Za zaključek, zdi se mi vse to, kar s takimi politikami desnica zastopa, čeprav skriva v evfamizme, izjemno problematično, nekaj po čemur ne smemo, ne moremo / nerazumljivo/, proti čemur se je potrebno zoperstavljati na vsakemu koraku in vse te lepe rečnice razkrinkavati v njihovih resničnih ambicijah. Se mi zdi pa podobno problematično, da določen del političnega razreda, ki je pa trenutno na oblasti, s takimi politikami simpatizira, ne toliko jasno, ne toliko odkrito, malo bolj prikrito to počne, pa vendarle zastopa stališče, da imamo pri nas socialne pomoči preveč, da je treba to oklestiti, da je treba število prejemnikov zmanjšati, seveda ne govorijo o tem, da se plače dvignejo s pritiskom na kapital, naj ne govorijo o še več represije, še več birokracije, še več nadzora. In pri tem jim asistirajo tudi predstavniki gospodarstva. Torej, ko rečem gospodarstva to besedo sem v tem hipu uporabil na način kot jo uporablja politični razred, kjer kot predstavniki gospodarstva pripoznava samo kapitaliste in nikogar drugega, zaposlenih ne. Skratka, ti predstavniki kapitala neprestano tožijo o tem, kako je premalo vlaganj v kadre, kako je premalo vlaganja v razvoj, v inovativnost, ampak ravno kapital za menedžment poslovodstva je tisti, ki je odgovoren   (nadaljevanje) za razvoj podjetja, za kakovost delovnih mest, za usmeritve. Ampak, namesto da bi te gospe in gospodje pometli pred svojim pragom in se dejansko ukvarjali s krmarjenjem gospodarstva na produktiven način - kaj delajo? -, tožijo državi, naj jim zniža davke, naj demontira univerzalen sistem izobraževanja, pa ga začne substituirati s tem, da bo to izobraževanje z javnimi sredstvi, torej našimi skupnimi sredstvi, servisiralo potrebe posameznega kapitalista. In potem je kar naenkrat krivda države, da smo pri nas podpovprečno produktivni, da 19 % nižji v produktivnosti v primerjavi z evropskim povprečjem ali, ne vem točno, katera metrika je bila že vzeta. Ne. Mislim, če je kdo odgovoren za zagotavljanje produktivnosti in krmiljenja gospodarstva v tej državi, je to ravno stran kapitala, stran delodajalcev. Ampak žal se določeni segment, tisti segment slovenskega kapitala, ki ima največ vpliva v politiki, ukvarja samo s tem, kako bi na eni strani lobiral pri državi za nižje davke pa za znižanje minimalne plače in podobno, na drugi strani pa z izsesavanjem zaposlenih, z vlaganjem v produktivnost pa bore malo ali nič. Dajmo si to pošteno povedat. Kolega tovariš Franc Trček me je že nekajkrat okaral zaradi tega, ker v luči takega tipa slovenskega kapitalista, kot sem ga ravnokar opisal, sploh govorimo o kapitalistih. Zaradi tega, ker po njegovem tovrstno ravnanje v osnovi sodi v sfero parazitiranja, niti ne produktivnega upravljanja s kapitalom.  Za zaključek. Kar bi bilo treba narediti v zvezi s socialno politiko in hkrati s plačno politiko, je dvigniti plače in dvigniti socialne pomoči. Ampak plače dvigniti ne na račun davčnih razbremenitev delodajalcev in kapitala, pač pa na račun pravičnejše porazdelitve dohodkov v naši družbi. Kapital služi na veliko, njegove malhe so globoke, sam od sebe boljših plač ne bo izplačeval. V to ga lahko prisili zgolj socialna država ali primerno sindikalno organiziranje zaposlenih, še najbolj pa kombinacija obojega. Pri tem pomaga tudi boljša socialna politika, bolj dostopne socialne pomoči, višje socialne pomoči, zato da bodo ljudje lahko nečastno, izkoriščevalsko, pogosto tudi nelegalno delo odklonili, zaradi tega, ker jim sprejem takega izkoriščevalskega delovnega režima ne bo več življenjska nujnost, kot jim je življenjska nujnost v tem trenutku. Hvala.
Hvala za razpravo. Besedo ima… / oglašanje v ozadju/ Ja, predlagatelj, izvolite.
Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani gostje, jaz tu želim samo zatrditi, da mi kakšnih medvrstičnih sporočil nimamo, kot smo slišali. Vse, kar smo želeli, smo napisali, kar nismo napisali, pa smo še v uvodni predstavitvi povedali. Tako obžalujem, da se nas tu za nekaj obsoja. Želimo eno res mirno, kvalitetno, konstruktivno razpravo, usmerjeno v prihodnost. To, kar smo slišali, sem jaz slišal pred 45 leti, ko sem bil maturant, ampak tu naredim piko. Hvala lepa.
Hvala.  Besedo ima Nina Maurovič, pripravi naj se Janja Sluga.
Hvala lepa za besedo, gospod predsedujoči.  Lep pozdrav vsem prisotnim! Nerada uporabljam to besedo, ampak ta seja lahko spet izzveni precej populistično. Namreč, predlagatelj na eni strani v zahtevi   (nadaljevanje) predlaga razbremenitev plač na delu prispevkov, in vemo, kakšne posledice ima to za državni proračun. Na drugi strani pa opozarja, da je razlika med socialno pomočjo in minimalno plačo premajhna, seveda na račun socialne pomoči. Mi pravzaprav vedno iščemo nek balans med državo in gospodarstvom pri teh zadevah. Se pa strinjam s predlagateljem v točki, da bi bilo treba ločiti družinsko in socialno politiko.  Ampak, naj se vrnemo k osnovni temi. Dvig števila upravičencev do socialne pomoči se je med drugim zgodil tudi zaradi dviga cenzusa. Logično je, da ko dvigneš neko mejo, pod katero določiš ljudi, ki so upravičeni do socialne pomoči, se bo ta bazen bistveno razširil. Tako bi bilo mogoče zanimivo s strani ministrstva ta podatek dobiti, koliko se je razširil bazen teh, ki so upravičeni do socialne pomoči, na račun dviga tega cenzusa. Kdo pa so dejansko upravičenci, poleg brezposelnih, malo sem si pogledala te statistike, ker v debato o brezposelnih se sploh ne bi spuščala, logično, da so upravičeni do kakršnekoli pomoči. Poleg brezposelnih imamo pa tu še 13 tisoč drugih, to so upokojenci, invalidi, porodniška nadomestila, 6 tisoč revnih brezposelnih in 400 samozaposlenih. Mi smo zakonodajna veja oblasti, mi se pravzaprav v minimalno plačo lahko edino nekako direktno vtaknemo. In to smo letos tudi storili in to nameravamo še storiti. Kot vemo, smo se nekako zavezali, da se bo minimalna plača postopoma dvigovala. Meni osebno se zdi skrajno sporno, da se s tem sploh moramo kot Državni zbor ukvarjati. Logično mi je, da gospodarstvo nekako samo zazna, kje je tisti znesek, pri katerem njegov zaposleni še kolikor toliko dostojno preživi, kje je pa znesek tako nizek, da pravzaprav imajo zaposleni občutek, da skorajda sami plačujejo za to, da lahko delajo, in takih zaposlenih ni malo.  Tale cela seja danes se mi pravzaprav zdi bolj stvar Odbora za gospodarstvo, če jo zapeljete v tej smeri, kot govorite, gospod predlagatelj. Namreč, mi se zdaj ukvarjamo ves čas samo z višino plač. Višina plač pa vemo, da je in ostane domena gospodarstva. Veliko slišimo, da bi država tu morala več vlagati v raziskave, v razvoj. Moj odgovor je, da verjetno res, je pa tudi res, da je v tujini mogoče v kakšnih še bolj razvitih gospodarstvih pravzaprav ravno gospodarstvo tisto, ki največ vlaga v razvoj in raziskave. Govorila sem z nekaterimi predstavniki univerz, tehničnih univerz po svetu in tam glavnina njihovih sredstev za financiranje univerz prihaja s strani gospodarstva; pustimo, da je dosti šolanja tam vezanega tudi na participacijo študentov, se pravi, da plačujejo šolnine. Ampak če to odmislimo, v končni fazi imamo tudi v Sloveniji en zelo dober primer, to je Fakulteta za elektrotehniko, oni se pogovarjajo o milijonskih številkah, ki jih za raziskave in razvoj pridobijo s strani gospodarstva, ki konkretno študentom dajejo razvojne naloge, in potem oni s temi sredstvi lahko zelo dobro opremijo svoje laboratorije in vlagajo naprej v znanje.  O produktivnosti, o kateri se ves čas pogovarjamo, da je premajhna, tu sem jaz zelo občutljiva, ker od produktivnosti do inovativnosti, ki je tista, ki prinaša dodano vrednost gospodarstvu, je vmes res še ena stopnička in ta stopnička je znanje   (nadaljevanje) pa kakovost in ko je kolega prej govoril o delavski participaciji - pravzaprav če delodajalec ne vlaga v znanje in razvoj zaposlenih, potem ta stopnička vmes umanjka in ne bomo nikoli prišli do stopnje, kjer bomo dejansko inovativna podjetja imeli in bomo tudi v resnici veliko dodano vrednost ustvarjali, tako da smo spet pri temi, ki zadeva gospodarstvo, zato sem rekla, da bi mogoče to na Odboru za gospodarstvo morali to temo odpreti. Tako da jaz danes tukaj sem prav vesela, da je gospod Hribar Milič prisoten, ker se verjetno vse to, o čemer danes debatiramo prav najbolj navezuje na njega, pa verjetno bi bilo koristno, če bi bil tudi sindikat delodajalcev prisoten.  Zdaj, verjetno je pri vsem tem velika vloga tudi Gospodarske zbornice Slovenije. Jaz je ne vidim kot eno inštitucije, ki pobira članarine, pa organizira seminarje. Jaz jo doživljam kot eno inštitucijo, ki bi se dosti bolj aktivno morala vključiti v razvoj gospodarstva. Dejansko se poglobiti v to, kaj v podjetjih delajo narobe, kaj slabo, izobraževati vodilne kadre o inovativnih načinih vodenja in s tem doprinesti k tej dodani vrednosti, ki potem ustvarja pogoje za bistveno višje plače. Tukaj verjetno se strinjava.  Je pa po drugi strani tudi res, ko smo že pri minimalnih plačah, ki naj bi bile višje, da je STA 13. junija že recimo objavil, da novela Zakona o minimalni plači očitno ne bo povzročila le nekaj turbulenc kot je kazalo, ampak jih bo kar precej, ker bodo delodajalci skušali zakon spremeniti preko Državnega sveta in za jesen napovedujejo ostre akcije. In smo spet na točki nič pri minimalni plači.  Tako da moje mnenje je, da socialni transferji absolutno niso prenizki. Podpiram prizadevanja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da ljudi poskušajo čim bolj aktivno vključevati v sistem dela in v iskanje dela samega in mislim, da so pri tem kar uspešni, ker če ne drugega, to dokazujejo tudi številke. Vse manj je nezaposlenih, kar je pozitivno, bi bilo pa zelo koristno dejansko v mojih očeh, da se gospodarska zbornica in gospodarstvo kot tako, začne res intenzivno ukvarjati s to dodano vrednostjo, ker dodana vrednost je tista, ki bo ta razkorak med socialno pomočjo, višino socialne pomoči, ki je res ravno tolikšna, da nekako ljudje preživijo, nikakor pa ne živijo in pa potem neko minimalno ali pa vsaj povprečno dostojno plačo bo pa povečala. Toliko od mene, hvala.
Hvala lepa za razpravo. Besedo ima Janja Sluga, pripravi naj se Jožef Lenart.
Ja, hvala lepa. Niso črno bele stvari, to lahko zdaj že na točki ugotovimo. Niti slučajno niso črno bele, niti slučajno niso tako zelo ozke, da bi se v resnici lahko omejili zgolj samo na ta odbor, ne kolegi predlagatelji. Tukaj se moram res strinjati. V bistvu, ko se nekako poglobiš in nekako poskušaš konstruktivno razmišljati, bom rekla, ne zgolj razpravljati, ampak dejansko razmišljati o teh stvareh, je neizogibno vključiti tudi gospodarstvo in tudi finance, pa tudi na konec koncev izobraževanje in tako naprej. To vse skupaj daje to neko celoto, o kateri se je treba pogovarjati in nekako domisliti, kako med vsemi temi področji, med vsemi temi dejavniki najti tisto primerno ravnovesje, da ne udariš v bistvu preveč po enem, pa ne po drugem, da nekje to ravnovesje ostane na točki, ki bi bila za vse najbolj pravična, čeprav je v resnici to zelo težko.  Ta informacija, ki je bila danes že večkrat povedana, da se je v enem letu število prejemnikov denarne socialne pomoči povečalo za 14 tisoč je res nek podatek, ki ga ne gre zgolj jemat v smislu, okej, dvignili smo cenzus. Seveda smo ga dvignili in se je zaradi tega tudi število teh prejemnikov povečalo, ampak, mislim, da je treba zelo vsebinsko pristopit k tej številki, kajne, in pogledat dejansko, zakaj, kako, kakšni so ti primeri… Jaz mislim, da se ne moremo enostavno sprijaznit s tem, pa reči, okej, cenzus smo dvignili, zdaj jih je pa pač več, kajne. Mislim, da ne. Mislim, da moramo zelo sistematično pristopit k tem prejemnikom in ugotovit, predvsem pri tistih, ki so dolgotrajni prejemniki denarne socialne pomoči, zakaj so tam in zakaj so še vedno tam, ker kot smo danes skupaj ugotovili, res se je višina denarne socialne pomoči povečala, kar je prav. Mi smo takrat res ugotovili, da največja težava so tisti, ki so samski, brez otrok in tisti so zagotovo ta dvig krvavo potrebovali, da tako rečem. Teh 70 %, teh samskih, ki so prejemniki, zagotovo, smo na tak način resnično rešili izpod neke, iz neke zelo mizerne situacije, kajne? Potem bi se pa, seveda, naslednji korak, ko se pa pogovarjamo o parih z otroci in tako naprej, o tem, o vseh drugih socialnih transferjih, o tem seštevku, kjer je pa tudi treba zelo sistematično pristopiti – kaj, zakaj in kako. Jaz ugotavljam, da se v preteklosti, ves čas se namreč pogovarjamo, kako nepregledna je ta zakonodaja, kako zakompliciran sistem imamo, kaj vse je treba ugotavljat in tako naprej – jaz mislim, ko takole zdaj, pa v drugem mandatu spremljam, da se je preveč sprejemala ta zakonodaja na podlagi nekih posamičnih primerov. Zaznala se je, ne vem, neka zloraba, zaznalo se je neko stanje in se je na podlagi teh parih primerov pripravila neka rešitev, se je sprejela in je to bilo to, kajne in zato je zadeva tako zakomplicirana, kajne in to prečistit, zdaj, usesti se res, preštudirat to in sistem naredit res takšen, vedno ti pade skozi, saj, tega ne moremo preprečit, ampak, na neki generalni ravni, jaz mislim, da je treba no pristopit, pogledat, kje so tiste najhujše deviacije v samem sistemu, spravit neke stvari na skupne imenovalce, poenotit stvari, poenostavit stvari. Namreč, tu sem brala neke podatke, kajne, ne zgolj, da se je število prejemnikov povečalo, tisto, kar mene skrbi, ko berem po starostni strukturi teh prejemnikov. Namreč, podatek je, da je največja skupina prejemnikov starih od 36 do 50 let – to je več kot 30 %, je teh, od 36 do 50 let, to so najbolj produktivna leta, to so leta, ko bi ljudje v bistvu največ od sebe moral dat, kajne? Največ priložnosti se ti takrat odpre, največ vsega je pred tabo, da tako rečem in tej skupini upravičencev pa potem pa sledi skupina tistih, ki so stari od 27 do 35 let. To mene v bistvu skrbi. Če nekako razumem, da se na podlagi preteklih sprejetih odločitev, ki so bile, ki so vodila v pokojninski sistem, takšen kot ga imamo, da se tu, seveda zaradi tega, ker se to pozna na pokojninah, znajdejo upokojenci in ti se res iz te pasti ne morejo izvit, me pa v bistvu ta podatek o tej starostni strukturi pa zelo, zelo, zelo, zelo skrbi, kajne in tu se mi zdi prav, pravi pristop tega povezovanja, v bistvu centrov za socialno delo, zavodov za zaposlovanje, da se k vsakemu takemu posamezniku res pristopi celovito, se ugotovi, zakaj je tam, zakaj je še vedno tam, kajne, in se mu pomaga, prvič, da izkoristi resnično v sistemu vse, kar mu pripada, zagotovo in drugič, da se ga res nazaj aktivira in tu se mi zdi, da je, da je potrebno v bistvu prioriteto nagnit v to smer, da se resnično s temi ljudmi začne delat, da se začne ciljno   (nadaljevanje) s takimi ukrepi, ki bodo to aktivacijo nazaj omogočili, ker naj ostane DSP tisto, čemur je prvotno bila namenjena. Se pravi, ko se v nekem trenutku zgodi nekaj nepričakovanega, da te ta DSP reši, nikakor pa ne, da na dolgi rok postaneš in ostaneš prejemnik, pa četudi potem še z nekimi drugimi transferji, pa se potem situacija nekoliko izboljša. Ampak zagotavljati na tak način neko dostojno življenje ali pa celo neko kvaliteto življenja, zagotovo ni to to.  Mogoče tudi kakšno rečemo, no, glede zlorab. Kolega Miha je rekel, zagotovo so posredi zlorabe, kar reče marsikateri desničar. Jaz bi rekla, da v večini verjetno niso. So pa zlorabe na vseh področjih in govoriti, da na tem področju jih pa ni, pa tudi verjetno ne bi bilo povsem pravično. Tako kot na vseh ostalih področjih tudi na tem področju, tam, kjer so, jih je zagotovo treba preprečiti. Prihajajo informacije od ljudi, pa tudi iz centrov za socialno delo, da kakšno zlorabo prepoznajo, kot je bilo rečeno, zelo težko ukrepajo. Ampak, ja, na koncu koncev tu ne gre za velike denarje. Gre pa predvsem za nekaj drugega, z mojega vidika. Ne gre za tistih 100, 200 evrov, gre za to, da moraš ti tega človeka prepričati, da to za njega ni dobro. Da je za njega na dolgi rok veliko bolje, da se aktivira, da si poišče delo, da najde nek drug način za preživetje, kot pa da se enostavno prepusti malodušju, bom rekla, ali pa pač nekemu trenutnemu stanju, ki je za njega v tistem trenutku očitno okej, ampak na dolgi rok zagotovo ne. S tega vidika jaz gledam na te stvari.  Kar se tiče razlike med denarno socialno pomočjo in plačo. Mislim, da smo tu kar precej na skupnem imenovalcu. Ni denarna socialna pomoč problem, jaz mislim, da je. Jaz mislim, da je problem plača. Imeti med zaposlenimi, celo med takimi, kjer sta oba v družini zaposlena, pa na tako nizki plači, da ne moreta preživeti, to je res nedopustno. Šla sem gledat tudi primerjavo v obremenitvi plač. Tako radi se sicer z Avstrijo primerjamo, nikoli, jaz pravim, se ne moremo primerjati kar na splošno, pa gledati samo nekih številk, ampak je treba skupek nekih dejstev vzeti, se pravi, ne zgolj obdavčitev, tudi olajšave, tudi stroške in še marsikaj. Ampak ta slika, ki se je potem v tej primerjavi pokazala in je bila narejena tudi pri časniku Delo, 7. junij 2019 je bil objavljen ta članek, zelo pazljivo sem ga prebrala in šla gledat te številke. Ugotovi se, da dejansko so v Sloveniji bolj obdavčene nižje plače, pri nekih povprečnih plačah je Slovenija ugodnejša kot pa Avstrija, in potem se zopet naredi razlika pri bruto plači nad 10 tisoč evrov, kjer je seveda Slovenija bistveno manj ugodna kot Avstrija. Ampak - kajne, ampak - tisto, kar je pa v tem kontekstu zelo pomembno, je pa to, da je pa povprečna plača v Avstriji dvakrat višja kot v Sloveniji. In tisto, kar je v tem kontekstu potem še naprej pomembno, ko greš gledat neke povprečne olajšave ali pa obdavčitve v okviru EU, ugotoviš, da v bistvu je Slovenija za nekoga z otroki izrazito bolj ugodna, kot pa so nekatere druge države, se pravi, olajšave za vzdrževane družinske člane so v Sloveniji nadpovprečno visoke v primerjavi z drugimi državami. Medtem ko pa so samski ljudje pri nas pa bolj obdavčeni. In tu se naredijo tiste pomembne razlike, če pustimo ob strani odmore za malico pa povračilo za malico,   (nadaljevanje) potne stroške in tako naprej. In tu se moram strinjati s kolegico Nino - Gospodarska zbornica. Tudi jaz vidim vašo vlogo še kje drugje. Ker če tu zdaj predstavljate na tem odboru glas gospodarstva, lahko zdaj glas tega, kar smo mi povedali, prenesete tudi nazaj, se pravi, v drugo smer. In to jaz pričakujem. Pričakujem, da boste to počeli ves čas. Da se zdaj pogovarjamo, ali se bo minimalna plača za tistih mizernih par evrov dvignila, in da poslušamo potem grožnje gospodarstva, da bo zaradi tega pa ne vem koliko podjetij propadlo - oprostite! Oprostite, mi imamo ljudi na dveh plačah, ki hodijo po socialne transferje. Dejansko, tako kot sem prej rekla, jaz poskušam vedno kot poslanka vzeti v obzir vse, dati na tehtnico, na obe strani vse, kar je pač treba dati, ko se poskušam potem na koncu odločiti, ampak tu pa ne pridemo skozi, no, res ne. Saj veliko hodimo tudi po terenu, tako kot kolegi hodite po terenu, ko poslušam posamezne predstavnike podjetij, ki mi pravijo: »Joj, veš, že tri leta iščem tak in tak kader, bi vzel kogarkoli, sploh ni treba, da ima šolo…« in tako naprej, »pa ga ne morem najti.« In potem se jaz čudim in rečem: »Kako ne morete najti, ali iščete intenzivno, ponujate, ne vem, ali ste dvignili plačo, ste ponudili višjo plačo…« »Ja, tega pa nismo. Tega pa nismo, še vedno ponujamo isto plačo.« Pa niso samo taki primeri, da ne bo pomote, so tudi drugi primeri, kjer pa so ponudili višjo plačo za neko enostavnejše delo, pa kljub temu niso dobili delavcev. Zato pravim, da niso stvari črno-bele. Ampak mi se moramo začeti zavedati, da ta produktivnost, ki nas vedno tepe, ni stvar tistega delavca v proizvodnji, ampak je stvar tistega tam zgoraj v pisarni. In tisti morajo narediti, da se bo ta produktivnost dvignila, ne delavci. In vse skupaj, pravim, gre z roko v roki, ta sistem, vse je živo, vse je povezano, ničesar se ne da izločiti in govoriti samo o enem področju, drugega pa ne s tem povezovati.  Zdaj bi lahko takole še eno uro govorila, ampak se bom tu ustavila / smeh/, predsednik. Toliko zaenkrat, no.
Hvala za razpravo. Predlagatelj… / oglašanje v ozadju/ No, potem ima pa najprej repliko Miha Kordiš.
Hvala za besedo, predsedujoči. Mislim, da me je kolegica Janja Sluga, ne zlonamerno oziroma dobronamerno, pa vendar narobe razumela. Jaz nisem trdil, da tudi na področju socialnih pomoči ni zlorab, samo postavil sem retoriko o zlorabah na področju socialne pomoči v kontekst. In ta kontekst je, prvič, da tudi tisti, ki morda zlorablja socialne pomoči, ne vodi nekega ležernega, udobnega, lepega življenja, tudi ta človek se v resnici »matra«. Drugič, da imamo, recimo, na strani kapitala, ne na strani revnih, prostor, kjer lahko preganjamo zlorabe za zelo, zelo velike zneske, ne pa za par »fičnikov«, tiste, ki so revni. In v resnici vsa ta retorika o zlorabah služi še dodatnemu pritisku na siromake, še dodatnim omejitvam, še dodatni birokratizaciji socialnega sistema, skratka, še dodatnim korakom v smeri tega, da imamo socialni sistem, ki ljudem ne pomaga, ampak jim meče polena pod noge. In trditev, da je treba nekako ljudi opolnomočiti in jim razložiti, da to, da so na socialni pomoči - okej, saj lahko rečemo, da je dobronamerna, ampak v temelju zgreši stvarnost, ki je naslednja: prvič, če je nekdo čisto po racionalni računici na denarni socialni pomoči, namesto da bi delal za mizerno plačo, garal od začetka dneva do konca dneva, takega človeka bo prepričala samo boljša plača. In prav ima, da je v življenju postavil tak pogoj. Zakaj bi šel delat za minimalko, petek, svetek, zato da se bo potem tvoj šef vozil v svojem tretjem mercedesu do svojega drugega vikenda. Popolnoma prav imajo ljudje, da zavrnejo tako delo. In kot drugo, tisti, ki so, zlasti dolgotrajno brezposelni oziroma dolgotrajni prejemniki socialne pomoči, ki so pa psihično sesuti od revščine, tem pa noben pregon, nobena penalizacija, nič od tega, ne bo pomagala, kajne, tukaj so pa potrebni veliko bolj koreniti ukrepi in nobeden od teh ukrepov nima zveze s tem, da bi mu, ne vem, posekala recimo socialno pomoč ali kaj takega. To so hude stvari, ta spirala revščine, to ti uniči psiho, sesuje človeka in velik napor družbe, znanje države, je potreben, da se takega človeka postavi nazaj na noge, da se mu pomaga postavit nazaj na noge, zagotovo pa, mu ne more pomagat kakšna politika palice, kajne. Hvala.
Hvala lepa. Predlagatelj.
Hvala lepa, gospod predsednik. Jaz se lahko v enem delu strinjam s kolegico Janjo in s kolegico Nino – z vama, ko pravita, da bi tu moral biti še Odbor za gospodarstvo, mi smo vabili tudi Ministrstvo za finance. Razumem, da minister za finance ima v petek popoldne kakšne druge obveznosti, da Državni zbor ni toliko pomemben, kajne. Razumem, da ima Ministrstvo za finance štiri državne sekretarje, a nobenega ni. Hvala gospodu, ki je prišel, vsaj tukaj Ministrstvo za finance zastopa in da bo tudi kaj povedal, verjamem. Ampak glejte, logika je takšna, če lahko en poslanec, ena poslanka, da poslansko pobudo – eden od 90 v Vladi – potem ta cenjeni odbor ne podcenjevat, kajne? Potem bi jaz pričakoval, da boste, res, da boste te naše sklepe preoblikovali, da pozivamo, da priporočamo Vladi, ne ministrstvu. Saj, ne nazadnje je, naš sogovornik je Vlada, kajne, ker, zdaj če smo čisto natančni, moramo tukaj imet potem tudi še Odbor za pravosodje. Zakaj? Zato, ker je v preteklosti naša Zakonodajno-pravna služba večkrat za kakšen socialni zakon napisala, da se krši 2. člen Ustave, ki pravi, da je Slovenija pravna država, ker je zakonsko besedilo tako bilo in je še vedno zamotano, da ga ja nihče ne bi razumel, kajne, in to ni pravna država. Torej bi tukaj morali imet tudi Odbor za pravosodje. Tako da, kolegice, hvala za to opozorilo in boste vidve ali bom jaz, bomo mi kot predlagatelji, potem, ko bomo glasovali o sklepih, upam, da boste tudi sami kakšne pripravili, bomo mi jih preoblikovali, da se sklicujemo na Vlado, ne samo na določeno ministrstvo. Še nekaj, mi smo konstruktivna opozicija. Poznamo obrise zakonodaje, ki jih pripravlja resorno ministrstvo, ministrica Ksenija Klampfer, in te obrise, kolikor jih poznamo, smo jim mi naklonjeni. Ni še končnih besedil, bomo videli, kaj bo šlo skozi Vlado, ampak mi smo jim naklonjeni. In še nekaj, zdaj v tem delu, še dve zadevi no. Kar zadeva participacijo, je bilo govora delavcev o sodelovanju, kajne. Ko smo bili v Vladi, se spomnim, minister za finance, žal pokojnega dr. Andreja Bajuka, nam je razložil leta 2007, Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju – mi smo ga takrat sprejeli, ker je prejšnje besedilo bilo popolnoma neuporabno. Ja žal, zdaj se tudi, koliko poznam, te zadeve ne realizirajo, ampak neko zakonsko osnovo imamo in če že govorimo o 4 milijardah, ko berem na Odboru za finance odloke za sestavo proračuna za okvir, potem je zelo lahko izračunati, da bo ta država od leta 2018 do leta 2022, porabila za 4 milijarde več, izključno za sektor država – 4 milijarde, izključno za sektor država. Hvala za zdaj.
Izvolite, gospa Nina, repliko.
Ja, hvala lepa za besedo. Zdaj, mogoče se nisva dobro razumela ali pa me niste dobro poslušal, kar se tiče financ, sem se jaz nanašala strogo samo na to, v začetku moje razprave, da razbremenitev plač na delo prispevkov, vemo, da ima za državni proračun posledice in nisem nič rekla, da pogrešam kakega predstavnika Ministrstva za finance, da se to razume. Pravzaprav verjetno ni treba bit ravno Einstein ali pa genij, kajne, to je samo po sebi umevno. Kar se pa tiče ostalih, ki sem jih tukaj pogrešala, sem pa govorila o predstavnikih gospodarstva, pa o predstavnikih sindikata delodajalcev in pač, sem izrazila pomislek, da pravzaprav taka tema je, ena tema, ki bi jo Odbor za gospodarstvo moral obravnavat na odboru. Hvala lepa.
Hvala. Za besedo je prosil državni sekretar, Tilen Božič. Izvolite.
Tilen Božič
Hvala za besedo. Bi podal samo par krajših komentarjev. Nekatere teme so bile že načete, ena se tiče, morda nekoliko bolj, Ministrstva za finance, tako da bom podal zgolj en kratek komentar. Pri nizkih plačah, kot je bilo tudi že omenjeno, smo z vidika davčnega primeža relativno konkurenčni, se pravi, primerjalno z drugimi državami, so nizke plače, se pravi, nizko obremenjene. To izhaja iz tega, da je v bistvu, imamo določeno splošno olajšavo, povečano splošno olajšavo, potem, po novem, tudi popolnoma razbremenjen regres dohodnine in tako naprej, kar pripelje do tega, da dejansko se v teh skupinah, ko gledamo, kjer je nizka plača, dejansko davki oziroma dohodnina ne plačuje, skorajda nič, se pravi je ta zajem relativno majhen, potem pa, kar se tiče prispevkov, pa tega nekaj je, seveda, ker pri nas obremenitev s prispevki je velika, tudi če pogledate, ena zanimiva reč, da je dejansko osnova za obračun prispevkov višja od, če imate minimalno plačo, od minimalne plače, kar je svojevrsten paradoks, ker tisti, ki zasluži manj, prispeva relativno več prispevkov, je pa tudi res ena stvar, da je zgodovinsko gledano bila Slovenija izjemno naklonjena enim takim partikularnim rešitvam, tu se vleče ena vzporednica s tem, kot je že gospa Sluga omenila, da se zasnuje rešitve, ne toliko z vidika sistema, ampak na posamičnih primerih, kar dejansko pripelje do tega, da lahko sistem postane manj učinkovit in bistveno bolj zakompliciran. Pri davkih se je to zgodilo tako, da se je začelo erodirat oziroma požirat davčno osnovo, kar pomeni, da posledično moramo imet bistveno višje davčne stopnje in prispevne stopnje, da dosežemo tisti zajem prilivov, ki bi ga država potrebovala. Če pogledamo samo na prispevkih, zagotovo, primerjalno z drugimi državami je običajno tako, da s stroški se nekako, ki jih ima posameznik, s tem da dela, se običajno vključujejo oziroma se prepoznajo skozi neko davčno olajšavo. Pri nas je, recimo, en tak primer je malica, prevoz na delo, regres, sedaj po novem tudi popolnoma do povprečne plače razbremenjen prispevkov in tako naprej in to, se pravi, pomeni to, iz kaj pa iz tega izhaja, da je z vidika davčne politike, manevrskega prostora za razbremenitve pri nizkih plačah, tega prostora praktično ni oziroma je minimalen, če že, zaradi tega ker tudi so že tako, se pravi, skrčen je ta zajem, da je vprašanje, ali je smiseln, ali je rešitev sploh v tej smeri. Druga stvar, trenutno je v teku, se pravi, je pogajalska skupina vzpostavljena, ki jo nekako vodi Ministrstvo za finance. Tam so sedaj predvidene določene rešitve na davčnem področju. V tem času, dokler pogajanja tečejo, se tega ne komentira, so pa bila postavljena izhodišča, ki skušajo na nek način naslovit tudi te težave. Tretja reč, to se pa malo nanaša na gradivo, ker je, pogosto se dogaja, edino kot vzgled, seveda je dobro, da se postavlja, se pravi, tiste države, ki imajo višji, recimo, BDP, na državljana, pa boljšo produktivno, pa tudi v nekaterih drugih rezultatih so boljše, pa vendar, ko se postavi, recimo, Avstrijo kot primer tiste države, ki je imela zdaj, se pravi, preden je prišlo do te nerodnosti v njihovi Vladi, plan naredit nadaljnjo davčno razbremenitev, oni so tam ocenili, ne vem, na 5, 6 milijard, da bo to odneslo. Zdaj, če bi oni hoteli priti na obremenitev takšno, kot je v Sloveniji, se pogovarjamo o razbremenitvi med 20 in 25 milijard, kar pomeni, da ta njihova razbremenitev niti približno ne pripelje do tega oziroma do davčnega zajema, kot ga ima trenutno Slovenija – mi smo tam na okoli 36 % v BDP, oni so na 41 % v BDP – eno tako reformo so že dali skozi, ki je bila ravno tako zelo močno poudarjena v javnosti, koliko bo odnesla, pa ni odnesla. Se pravi, šli so dol za manj kot odstotek v BDP, v smislu davkov. Tako da, eno je tisto, kar je promocija, drugo je pa tisto kar dejansko se v praksi zgodi. Jaz verjamem, da je to dobro za države, da se skušajo nekak tako pozicionirati kot davčno ugodne zaradi tega, da pritegnejo nekako tuje investicije, ampak zagotovo pa tuji investitorji preden začnejo iti v vlaganja vzamejo en list papirja, izračunajo, pogledajo številke kaj dejansko je na stvari in se potem na tej podlagi odločajo. Slovenija je relativno dobra, se pravi z vidika zagotavljanja neke blaginje in tako naprej, če pogledamo ginijev koeficient smo eden izmed najboljših v tem kaj uspemo s temi transferji narediti. se pravi, da tiste, ki se znajdejo v težji situaciji, če pogledamo mrežo, ki je spodaj vsaj primerjalno z drugimi državami smo jo bili sposobni ne glede na vse komentarje in tak naprej narediti boljšo. Nenazadnje ena izmed študij, ki jo je imel takrat OECD pa so takrat gostovali tukaj vezano na davčne spremembe so rekli oni niso nič kaj, se pravi v zvezi s tem sistemom redistribucije so rekli »dajte to ohraniti to je vaša prednost«, čeprav se včasih reče, da oni imajo bolj take neoliberalne afinitete, ampak v tem primeru so pogledali številke in so rekli glejte, to pri vas funkcionira. Seveda so možne izboljšave in tak naprej, ampak primerjalno z drugimi državami ste solidni. Od tu naprej, se pravi kar se tiče minimalne plače, stališče Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je tukaj jasno, se pravi nekdo, ki dela za polni delovni čas mora biti, se pravi iz tega dohodka sposoben preživeti dostojno brez da mora potem še prositi za transferje, smo še daleč od tega, da tisti, ki prejema minimalno plačo bodisi to bodisi tisto v naslednjem letu bodisi tisto v 221, ki bo vezana na višino minimalnih življenjskih stroškov plus 20 %, da ne bi potreboval transferjev, da pride skozi mesec, ampak vseeno je pa neka smer, se pravi tudi razumevanja, dojemanja, da nekdo, ki dela 8 ur na dan mora s tem angažmajem si zagotoviti sam sebi neko dostojnost, ker če ne smo tudi kot družba najbrž nekoliko zgrešili. Tudi ta država se je odločila da bo socialna država in socialna država stane, to je dejstvo. Iz tega razloga je treba graditi državo ne na nekem nizkem plačnem modelu ali pa na eni težavi, ki jo imamo, in to je nasilna zgostitev, ko pogledate recimo razporeditev plač, mi imamo silno zgostitev tam od minimalne do nekaj čez minimalno plačo, se pravi naša medijana se kar močno zamika na levo stran na grafu od neke povprečne plače in to je tisti problem, se pravi to je tisto kar dejansko kaže, da mi ko tudi kakršnokoli reformo delamo, so zajemi pri davkih, ukrepih in tako naprej izjemno občutljivi, vi dvignete nekje neki za 2 evra in učinki so neverjetni, to pa ravno zaradi tega, ker imamo vse tako ekstremno zgoščeno in tukaj pridemo do tistega diskurza, se pravi kaj je prihodnost te države, kako bomo delali na dodani vrednosti, kako bomo delali na dvigu produktivnosti, kako bomo delali na izobraženi delovni sili, v katero je treba ves čas vlagati ne samo dokler končaš šolanje, ampak vseživljenjsko učenje tudi na delovnem mestu usposabljanja, prekvalifikacij in tako naprej. Kako bo prehajala na zahtevnejša delovna mesta ne v smislu tega, da bo mogla delati za isto plačo več ali pa do bo ta produktivnost odvisna zgolj od tega, da bo namenila dve uri dodatni na dan za delo, ampak dejansko da bo delo opravljeno na bolj učinkovit način in na ta način, da se bo omogočilo, da se bo ustvarila večja razlika v kateri bo ostalo več tako za delavca kot za delodajalca in nenazadnje tudi za državo, da potem lahko ustrezno paleto storitev nudi vsem skupaj. Tako, da ti izzivi so kar močni, eden izmed odgovorov nanezadnje tudi na to kako bo vzdržal zdravstveni sistem, sistem dolgotrajne oskrbe, pokojninski sistem in tako naprej, je tudi zelo tesno prepleten s tem kako uspešni bomo pri dvigovanju te produktivnosti in sposobnosti, da dejansko manjše število ljudi uspe sfinancirati vse te blagajne, se pravi aktivnih v tem smislu in zdaj glede na to, da nismo več v nekih zelo daljnih časih nazaj, ko je včasih res pomenilo en človek na enega človeka, ampak je na eni strani en človek, ki dela in nima zraven še toliko in toliko robotov, toliko in toliko produkcijskih možnosti, ki omogoča bistveno višjo produktivnost, se postavlja, mislim, ni tukaj več vprašanje ali bo ta z vso to plejado pomoči sposoben poskrbeti za nekoga drugega, ker tega nekoč ni bilo možno, zdaj pa to tudi z digitalizacijo in industrializacijo oziroma avtomatizacijo in tako naprej postaja možno, ampak mora biti ta, kot se temu reče, človekocentrična, se pravi ne sama sebi namen, ampak dejansko namenjena napredku tako človeka kot družbe na sploh. Od tukaj naprej je bilo nekaj zanimivih zadev še omenjeni. Dobro, kar je bilo glede dviga, se pravi dejstvo je, da to povečanje prejemnikov denarne socialne pomoči je bilo zelo lepo povedano, se pravi s tem, ko se je dvignil znesek denarne socialne pomoči so se dvignili cenzusi, se pravi tako za posamično, se pravi za samsko osebo kot tudi preko pondre vse ostalo, se pravi vse kombinacije, se pravi samska z enim otrokom, z dvema, se pravi dvostarševska družina in vse tako naprej se je v bistvu potem tukaj potenciralo in kakšno je bilo to potenciranje, se pravi povečalo se je za približno 30% to mejo, kar pomeni, če potem pogledamo, da na račun tega tako hitrega enkratnega dviga cenzusov za 30 % je prišlo do dviga števila upravičencev za približno 14 tisoč v roku leta dni in se pravi porasta sredstev kot je, se pravi lansko leto smo nekje prišli do 270 milijonov na letni ravni, z letošnjim letom verjetno bomo tam nekje končali nekje čez 300 milijonov evrov za namene denarne socialne pomoči. Ta skok je ekstremen v denarnem smislu ampak po logiki stvari ni toliko ekstremen kolikor je prišlo do neke integralne spremembe v tem kako, kakšna je, se pravi kje je ta meja do upravičenosti in kakšne te pravice so. Od tu naprej ena zadeva seveda v člankih se marsikaj najde, jaz bi samo opozoril, da ko se pogledajo nekatere številke je včasih malo nerodno pri teh grafih, ko nekdo naredi, pridobi podatke, pa potem pokaže nekako stolpčno po kohortah kje je koliko tistih, ki prejemajo denarno socialno pomoč, pa potem je prva kohorta dolga od 0 do 14, druga od 15 do 26, se pravi je krajša, potem je naslednja še krajša je na 7 let, potem pa imamo 36 do 50 let, ki je pa praktično isto nekako najdaljša kohorta znotraj tega. Ti podatki, bi samo opozoril na to, da so popolnoma neprimerljivi, ker če bi naredili vse enako, se pravi na pet let ali pa na dve leti zaradi tega, da vidimo kako se giblje bi dobili dejansko šele občutek ali je res v določeni starostni strukturi primer prejemanja denarne socialne pomoči oziroma potreba po tej višja. Iz tega razloga na ministrstvu dve zadevi smo začeli delati. Mi bomo v doglednem času začeli redno objavljati standardizirane oblike teh poročil ravno zaradi tega, da tako javnost kot tudi poslanci kot mi na istih vatlih redno spremljamo kaj se nam dogaja, da se lahko sploh začnemo spraševati pravilna vprašanja, ker na podlagi tega, da imaš ti neke čudne vatel in vsakič drugače predstaviš te podatke, vsakič drugače morda narediš poizvedbo v sistemu, je to nekako jalovo delo, ker se zna zgoditi, da se boš odločil na napačnih podlagah oziroma na napačnih argumentih. Tako, da kar se tiče analitike nas čaka tudi še kar nekaj dela in na tem intenzivno delamo tudi zaradi tega, da bodo tisti ukrepi, ki jih bomo predvideli bolj učinkoviti. Od tu naprej je bilo tudi še, se opravičujem. Glede ukrepov, ki jih mi predvidevamo, treba je vedeti, da v zadnjih dveh oziroma še več letih je prišlo kar do nekaj sprostitev teh pravic, na zadnje tudi s spremembo ZIPRS-a zadnjega oziroma s sprejemom zadnjega ZIPRS, to je Zakon o izvajanju proračuna Republike Slovenije, za tiste morda, ki vam ta kratica pretirano veliko ne pove, je pa spremljevalni zakon k proračunu in se načeloma ukvarja zgolj z nekimi operativnimi vprašanji, pri nas je pa postal tudi vsebinski zaradi razno raznih razlogov zato, da se lahko kalibrira, lahko temu rečemo malo bolj na /nerazumljivo/ finance takrat, ko je treba in v tem primeru recimo lahko rečemo, da z našega področja se je sprostilo tako z vidika državnih štipendij v zadnjem času tako z vidika višine nadomestila za porodniško oziroma starševsko tako, potem z vidika dodatka za veliko družino, ohranilo se je potem naprej tudi glede otroških dodatkov istočasno lansko spremembo denarne socialne pomoči, ki je poleti zrasla in se potem še indeksirala smo ohranili v letošnjem letu, čeprav je bilo lani planirano, da bo to samo pol leta, ampak dejstvo je, spremembe transferjev oziroma zneskov navzgor, ko se gre za socialno politiko so ireverzibilne. Iz tega razloga je bilo pričakovano, da bo do takšne zadeve prišlo in, se pravi, ko enkrat se poveča vsa ta masa, se pravi, mi imamo kar resne eskalacije, kar se tiče obsega socialnih transferjev, se pravi, ocena je bila, da bo tega nekaj čez 1,2 milijarde evrov, verjetno bo tega tudi več. Po drugi strani je treba narediti določene zadeve, na katere tudi sami opozarjate, se pravi na preglednost, učinkovitost, tudi kar se tiče hitrosti odločanja in tako naprej. Tukaj vas zagotovo prosimo za določeno podporo in razumevanje, ko se te rešitve prinašajo v Državni zbor, zaradi tega, ker so po našem prepričanju nujne. Pred vami bo v naslednjih mesecih zagotovo enotna ureditev kako se ti transferji indeksirajo, bo tudi ena rešitev zdaj nazadnje, kar se tiče fikcij obračuna pri štipendijah, kar dejansko zadeva trenutno tako nastavljanja, da preden nekomu odmeriš štipendijo, pa če ne prosi za vse ostale pravice, ki so pred to, to so otroški dodatek, denarna socialna pomoč in tako naprej, mora center za socialno delo to izračunati. Mora narediti poizvedbe vseh 38 baz podatkov, odmeriti za vsako posamično pravico in ko po vrsti potem pride do štipendije, potem je šele odmeri. Temu se reče izjemno veliko, na nek način tudi jalovega dela, glede na to, da je res fikcija. On s tem denarjem ne razpolaga, mu ni bil dan na razpolago, istočasno se pa uporablja pri tem, ko se ugotavlja, ali oziroma koliko neke štipendije mu pripada. To je nek tak korak, ki bo pomagal tako tistim, ki to prejemajo, sistem bo bolj pregleden, centri za socialno delo bodo bolj operativni pri svojem delu in se bodo več ukvarjali z vsebino, kar je tudi naš končni skupni cilj, zaradi tega, ker ugotavljamo, da se je premalo na terenu, premalo se ukvarja s pogovornim ugotavljanjem, dejanskim poznavanje situacije. Ker če tega ne več, potem tudi človeku težje po meri pomagaš. Takšnih ukrepov si mi obetamo še kar nekaj. Računamo, da bi s tem pripeljali sistem do tega, da bo res bolj pregleden in učinkovit, da bo prej zaznaval tudi določene anomalije. Zagotovo pa si ne bi niti približno upal trditi, da bi kje šlo za kakšne sistemske zlorabe, ker ocenjujemo, da te ga ni. Kar mi delamo je, da vi bistvu v določenih situacijah ugotavljamo, kjer bi eventualno lahko bile, postavljamo določene hipoteze, potem preverjamo podatke. Če se izkaže, da na podlagi podatkov se hipoteza potrdi, potem gremo naprej v ukrepanje. To je stalni proces. To ni nekaj, kar ti, ko postaviš sistem, rečeš to je to, pa 10 let ga pustimo pri miru, ampak je treba stalno na tem delati. Iz tega razloga gremo tudi letos v revizijo informacijskega sistema ISCSD, ki bo pokazal, kje imamo določene pomanjkljivosti v internih kontrolah. Pred nekaj dnevi so se pri nas nekako napovedali iz Računskega sodišča, da jih to zanima, kar je lahko samo pozitivno. Ker to pomeni, da ko se bomo mi ukvarjali z javnim naročilo, se pravi, kaj gledati, da bomo morda dosegli določene sinergije in imeli skupaj boljši rezultat.  Tako, da ja, naš pogled, kar se tiče tudi te prihodnosti, prej sem že omenjal, z vidika nekih delovnih mest tudi. Se pravi, kako doseči višjo raven produktivnosti, kako doseči bolj varna zdrava, ne nazadnje delovna mesta z boljšimi poboji, doseči stanje, da bodo zaposleni imeli več veščin in znanj, da bodo hitreje prehajali na višja bolj zahtevna delovna mesta, ki so tudi bolje plačana, se pravi bolj pošteno, lahko rečemo plačana. To so tisti ključni izzivi, ki bodo pripeljali nas do točke, da ko bo eventualno in glede na to, da gospodarstvo se giblje v ciklih, prišla naslednja recesija, da bodo tako ljudje, kot podjetja imeli bistveno več manevrskega prostora in odpornosti na te šoke, ki se dogajajo. Ker dejstvo je, da je Slovenija majhno in odprto gospodarstvo in naša nihajnost v vseh smislih, tako z vidika javno finančnih prihodkov, tako glede potreb ljubi, tako glede nihanja brezposelnosti oziroma zaposlenosti in tako naprej, je silovito. Zaradi tega tudi mi potrebujemo bistveno boljšo odzivnost in bolj robusne sisteme, kot morda kakšni večji sistemi, pri katerih so nihaji nižji. In tudi to nekako jemljemo pri svojem načrtovanju ukrepov v obzir. Hvala.
Hvala lepa. Besedo ima naprej Soniboj Knežak. Pripravi naj se Jurij Lep. Rad bi samo še obvestil, da imam opravičilo od člana odbora Marka Koprivca in da se ježe prej opravičil varuh človekovih pravic. Izvolite.
Hvala predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani gostje! Del razprave na katero sem se mislil danes nasloniti v teh svojih minutah bom izpustil kar je bilo že povedanega in nima smisla, da se ponavljamo, bom pa izhajal iz tistih dveh dejstev, ki jih predlagatelj tega sklica navaja, in sicer, plače so preobremenjene z davki, plače so posledično nizke, razlika med minimalno plačo in DSP je premajhna in zato se v Sloveniji delo ne izplača.  To je ena mantra, ena trditev, neko stališče Nove Slovenije, ki jo vseskozi ponavlja, češ v smislu nizki davki so rešitev za vse socialne in gospodarske težave. To je lahko eno razmišljanje nekoga, ki sedi opoziciji, ki ni v vlogi, da hkrati zagotavlja tudi funkcioniranje države, ki ga izvajamo skozi pobiranje davkov in vseh teh. Je pa stvar ene pametne politike, kako bomo te zadeve znotraj ene ekonomije urejali.  Okrog samih davkov. Jaz sem pogledal zadnjo raziskavo OECD okrog obdavčitve oziroma davkov. Res je, legitimno kaže, da je Slovenija v primerjavi z ostalimi drugimi državami v Evropski uniji nadpovprečno obremenjena z davki in prispevki. To drži. Smo nekje na osmem mestu po tej davčni obremenitvi in to je sigurno manevrski prostor, kjer imamo še dovolj prostora za izboljšave. Res je tudi, da nam te študije govorijo, da imamo na drugi strani kapital, med celo tistimi državami, ki je najnižje obdavčen. Tako, da v tej smeri nekako Ministrstvo za finance predlaga nekatere rešitve, ki jih je predstavil kakšen mesec oziroma dva nazaj, in sicer, da pripravljajo v naslednjih mesecih dvig splošne olajšave kot popravek k dodatni olajšavi in pa spremembo dohodninske lestvice in pa seveda samih dohodninskih stopenj.  Zdaj, da bi bila 5 % plača manj obdavčena ali manj, ne bo nihče, nobenemu tistemu, ki imajo te nizke plače bistveno izboljšalo življenja. Dejstvo je, da so plače tistih najnižjih prenizke, dejstvo je, da smo v Sloveniji popolnoma opustili socialni dialog. Jaz ti tukaj, ker imam malo zgodovinskega spomina in ker sem se en lep del svoje poklicne kariere predvsem v prehodu iz enega v drugi sistem v devetdesetih letih delal na sindikalni strani. Če danes poslušam spoštovanega gospoda Miliča, z isto retoriko kot danes govorite, ste uporabljali tudi prej leta in desetletja, ko ste bili kot predstavnik delodajalcev. Vsakršne spremembe, ki so pripomogle k dvigu sociale v tej državi naj si bo plač, ali vsega, so bile za vas katastrofične, podjetja bomo zapirali, množično bomo odpuščali, pa naj si bo to debata okrog malce, prevozov, tega ne zmoremo. Skratka, posledično vsega tega, saj pravim dober, da smo imeli sindikate v tistem obdobju, predvsem Zveza svobodnih sindikatov, ki je bila v devetdesetih letih kar množično obiskana in da so kar krepko sindikati pripomogli, da smo danes, dejansko smo socialna država. Tista razprava, se strinjam, da ne sodi na današnji odbor. Mi smo danes v končni fazi odbor za delo, družino in socialne zadeve in je poglavitna tema naša sociala in zagotavljanje ne socialne varnosti tudi ljudem, ki se znajdejo v stiski. Zdaj, ali je razlika med minimalno plačo in pa DSP premajhna. Je premajhna. To je tudi opozarjala prejšnja ministrica, ki je pripravila predlog za 331, pa je bil pred volitvami, da ne bom pogreval, sprejet v taki obliki v kakršni je bil in danes verjamem, da ima obstoječa ekipa na ministrstvu kar precej težav zaradi tega, ker smo podrli ta razmerja. 40 let delovne dobe, minimalna pokojnina 520 evrov. Drugo, kaj je zajeto vse v ta DSP, tisto o čemer, kar je sedaj ministrica predlagala, ne vem ta dodatek za aktivacijo. Prvič slišim, da obstaja, ker mi smo se prej s to problematiko, teh socialnih transferjev tudi ukvarjal, mi popolnoma ni jasno, leta 2014 po kakšni logiki je to prišlo, tudi notri to prostovoljstvo. Mešamo zadeve.   (nadaljevanje) beseda prostovoljec mi je beseda prostovoljec, če nekaj prostovoljno opravljam, neko zadevo pač prostovoljno opravljam. Sedaj vem, da je to problem ukiniti in da tudi razumem civilno družbene organizacije predvsem te humanitarne, ki so tudi danes predstavniki tukaj, ki vam ga v končni fazi tudi omogočali so, ti prostovoljci dobijo v končni fazi tudi prispevek za to svoje delo, zato smo tudi mi ministrici predlagali, da poskušamo malce razmisliti o teh ukrepih, da bi morebiti prostovoljne organizacije oziroma tiste humanitarne predvsem te največje pri razpisih, ko se javljate in ko dobite sredstva od države, da bi morda povečali ta sredstva pa, da izločimo dejansko ta del dodatka iz DSP in tega, ker vem, da kvari sliko. Predlagali smo tudi, da razmislijo o nižanju količnikov tega dodatka za delovno aktivnost. Ne nazadnje skozi vso debato in tudi številke nam kažejo, da - vem da bo tudi kolegica iz centra za socialno delo tudi vedela povedati - kategorijo teh najtežje zaposljivih od 50 plus morda njih izvzamemo pa jih pustimo, da delajo v društvih, ker ostale delodajalce pa trg absorbira in ni zahteve po njihovem delu. Skratka, zdi se mi, da smo obrali najlažjo pot ukinimo s tem pa, da razumem ministrico, da so težave in da bo treba najti neki izhod iz tega, če ne nam bo kazilo celo sliko. Socialni dialog - tisto, kar sem prej omenil - pri nas ga dobesedno zadnje leto več ni. Sistem kolektivnih pogodb smo ga imeli, jaz sem bil zraven, ko smo se pogovarjali za splošno kolektivno pogodbo davnega leta 90 pa, da ne govorim od sistema pogajanj s / nerazumljivo/ kolektivne pogodbe. Spoštovane kolegice in kolegi z delodajalskih straneh ni bilo dovolj prave volje pa so pač z argumentom ni prišlo do podpisa teh novih pogodb. Danes imamo totalno zmešnjavo. Podjetja so se reševala kot so se znala. Mi imamo številna dobra podjetja, ki so sistem nagrajevanja, ker se to ni uspelo dogovoriti in na državni ravni so jih reševali sami. Te danes nimajo problema z zaposlenimi. Gospod Milič vi ste omenili teh 80 tisoč podjetij je takih, ki ne ustvarja neke dodatne vrednosti, ki bi omogočala neki razvoj na trgu. Jaz sem prepričan, da njihov menedžment pa lastniki niso neki socialni reveži sem pa prepričan, da ta podjetja dolgoročno ne bodo preživela. Podjetja se rojevajo, odmirajo, to je eden tak normalni ciklus. Ni vse črno-belo. Jaz tudi kakorkoli se velikokrat s kakšnimi idejami poistovetim tudi, ko jih kolega Kordiš, ki ga sicer včasih malo zanese pa bi bilo prav, da vidim tako tovarno tudi od znotraj in ne samo skozi debate lomljenja delavskih hrbtov v slovenskih podjetjih. Tukaj danes sem si prav zapisal ne vem kje pobirajo te izraze, da so ljudje podvrženi osem ur diktature, tovarne in pa menedžmenta to je deleč od resnice. Pri nas podjetja skrbijo v glavnem za svoje delavce. Seveda imamo tudi slabe prakse, bomo tudi podjetja, kjer so mizerne, katastrofalne plače, ko je gospa iz ZPM rekla, da nam res ni v ponos, da ljudje, ki delajo in hodijo humanitarno organizacijo prositi za pomoč, da si v letu ne moremo privoščiti dopusta pa da ne govorim še kaj drugega. To nam sigurno ni v pomen.  Nekatere rešitve smo že slišali, ki jih je tudi predstavnik ministrstva povedal. Ne glede / nerazumljivo/ razumel kolega češ verjetno je letelo na nas, ker je bila tudi nanaša ministrica eno obdobje vodila to delo, družina in socialo in pa seveda tudi vsi ostali. Mi smo res dejansko v teh letih zelo zbirokratizirali ta sistem, ki ste tudi že danes sami omenili. Da nas danes pri vsej tehniki, ki jo s področja IT imamo, da nam to povzroča težave v povezovanju nekih 38 baz, potem nam je to že dosti govoren podatek pa brez tega, da je lista teh pogojev, da prejemaš to denarno socialno pomoč. Jaz mislim, da bo eden del teh odgovorov na tisto, kar je predlagatelj opozoril pa verjamem v dobronamernost, da se jih ministrstvo zaveda, da bodo pripravili neke rešitve seveda bomo mogli vsi tudi pri naših razmišljanjih včasih v kakšnih nasprotovanj stopiti tudi kakšen korak k razumevanju in kakšen korak nazaj, da jim pripomoremo, da s temi ukrepi izboljšajo situacijo na tem trgu dela in seveda   (nadaljevanje) posledično s standardom ljudi.  Hvala lepa.
Hvala za razpravo. Besedo ima - prej sem pomotoma, se opravičujem, ampak je bil prej na spisku Jožef Lenart in potem Jurij Lep. Izvolite, beseda je vaša.
Hvala lepa za besedo, predsednik. Lep pozdrav vsem prisotnim z ministrstva in Gospodarske zbornice! Kolegice in kolegi, mislim, glede na slišano danes, pa to, kar se pogovarjamo v tem sklicu že skoraj leto dni, da se vas večina zaveda, da imamo čas prosperitete in da razumemo trg dela. Kaj pomeni velika potreba po delavcih, po eni strani dovolj velika baza brezposelnih oseb, 8 % ali okrog 70 tisoč brezposelnih oseb. In v državi še ni bilo nikoli toliko prejemnikov denarne socialne pomoči. Z dodatkom se je ta približala 90 % minimalne plače. Samo malo pogledam po forumih, pa po teh člankih, recimo, »bolje socialec kot minimalec«, pa kako mlade prepričati, da bi začeli delati. In potem vidimo, da delamo nekaj hudo narobe, že nekaj časa, verjetno tudi starši. Se pravi, mladina se navadi na lagodno življenje pri starših, potem je pa težko začeti nekje za 667. In zdaj se ta mladi človek sprašuje, ali 600, pa sem doma, ali 667, pa grem delat. To je dejstvo. Poznamo jih veliko, nekateri, ki smo tukaj, smo delali tudi na uradu za delo, pa nismo mogli nič pomagati. Upam, da bo pomagal sistem, ki se vzpostavlja. Upam tudi, da sistem ne bo več tak, kot je bil do sedaj, in sicer, da smo začeli vzgajati lenuhe namesto pridne delavce. Kar pomeni, da sistem v Sloveniji v zadnjem obdobju ljudi bolj spodbuja, da so revni in da goljufajo državo, kot pa k temu, da bi začeli delati. In ko to ugotoviš, pač moraš vedeti, da država s takšnimi prijemi nima neke možnosti razvoja, neke dobre bodočnosti in je treba ukrepa. Če sem bolj, kako bi rekel, strog, bom rekel, da je zadnji čas, da je ministrstvo dejansko tudi samo ugotovilo, da tako ne bo šlo naprej. Da prihajajo njihovi prvi ukrepi, ki, upam, da so stopničke do tega, da se ta razlika med minimalno plačo in denarno socialno pomočjo in drugimi socialnimi transferji zmanjša, tako kot je bilo včasih, ena tretjina proti trem tretjinam ali pa proti celoti. Naj rečem, da smo si veliko tudi sami krivi, dovoljujemo tudi zlorabe, ne bom rekel, da jih je ogromno, ampak brez reda pač ni uspeha. Pred časom je bil na obisku pri sosedu hrvaški državljan, poročen s Slovenko, ki je rekel: »Dokler boste imeli takšno denarno socialno pomoč, ne boste prišli nikamor. Mi imamo tam okoli 100 evrov na Hrvaškem, pa še za to lahko kupujejo naši samo osnovne potrebščine, ne alkohola ne cigaret in tako dalje.« Se pravi, nas Hrvaška v marsikaterih stvareh prehiteva. Čeprav, tudi jaz imam socialni čut in verjamem, da je 400 nekako dovolj za preživetje. Ampak mi ne ustvarjamo dovolj dobrih pogojev, dovolj dobrega, spodbudnega gospodarskega okolja, da bi šla minimalna plača tudi v določenih panogah navzgor. In zaradi tega, ker ne moremo vedno diktirati podjetnikom, koliko naj dajo plače, če ni velike dodane vrednosti, se pač danes moram tudi tu strinjati s predlagatelji, pa tudi z Gospodarsko zbornico, da je treba delo razbremeniti, ustvarimo dobre pogoje, spodbudno gospodarsko okolje in seveda gremo s plačami v gospodarstvu navzgor.  Zlorabe so v vsakem primeru vredne obsojanja. Ne more nekdo priti na socialno in vložiti vlogo za denarno socialno pomoč, vozi se pa z audijem Q5. To so primeri. Pa da ima 500 tisočakov na transakcijskem računu, to so tudi primeri. In to so   (nadaljevanje) informacije z ministrstva, nihče si ne izmišljuje. Pač, dokler se to odkriva, rešuje, je to dober primer za naše mlade, da ne vzgajamo lenuhov.  Hvala.
Hvala lepa za razpravo. Besedo ima Jurij Lep. Pripravi naj se Boštjan Koražija.
Hvala, predsednik, za besedo.  Lep pozdrav tudi z moje strani kolegicam in kolegom, predstavnikom ministrstva in vsem ostalim prisotnim! Jaz bi to razpravo, glede na to, da se je že marsikaj povedalo, mogoče začel malo drugače. Pa bi začel s tem, kako se sploh ustvari nek prihodek, nek dohodek, na podlagi katerega mi ali pa naša država sploh prispeva k temu, da lahko imamo socialno državo ali pa nimamo socialne države. Če gremo iz malega, recimo, pa rečemo, nek samostojni podjetnik, mali podjetnik začne z delom, išče si delo, zaposli človeka, nekaj naredi in potem to da v obtok, mora to prodati. Se pravi, plača vse prispevke, vse davke, in je, recimo, nekaj za sebe napravil pa nekaj za družbo. To lahko potem gradimo naprej do nekih večjih firm, ki delajo podobno, le v večjem številu. Naš problem v Sloveniji je pač ta, da smo mi vsa leta, kot je vseskozi rečeno, dodana vrednost. Mi smo zanemarili en korak vmes. Mi smo hoteli preskočiti z naših delovnih navad, ki jih imamo, pa možnosti, se pravi, s surovin, ki jih imamo, smo hoteli takoj preskočiti v neko družbo samo z digitalizacijo, z računalniki, z neko visoko tehnologijo, smo pa pozabili na ta korak vmes, ki bi omogočil, da bi lahko posamezniki pa ljudje tudi do tega prišli. Se pravi, čisto konkreten primer, 40 tisoč ljudi je delalo v lesni industriji pred, recimo, 20, 30 leti, potem smo pa s svojo državno politiko spravili to dejavnost v tako zadevo, da se več ne splača nič delati. Ampak stvar je v tem, tu smo imeli delovno silo, imamo usposobljeno, imamo znanje, imamo resurse, se pravi, tu bi morali začeti, potem pa gremo korak naprej. Tako jaz tudi ne vidim samo v tem, pa sem tudi sam gospodarstvenik 40 let, da je v dodani vrednosti rešitev - ja, postopoma, ampak ne moreš preskočiti koraka naprej in potem graditi to zgodbo samo s tem, da je socialno odvisna od dodane vrednosti. Naša družba - Slovenija je socialna država in če hočemo socialna država biti in tudi ostati, se moramo s tega stališča tako tudi obnašati. Se pravi, prispevki, ki jih plačujemo za zavarovanje, za zdravstvo, za pokojnine in za skupno dobro. Se pravi, ti moraš svojemu delavcu dati tako plačo ali pa ljudem, ki so zaposleni, da bodo oni zadovoljni. Zdaj pa, če se delodajalec čuti, da je opeharjen ali pa obratno, to je stvar dogovora. To je pa ta socialni dialog, ki bi moral biti vzpostavljen, tako kot je že mogoče bil. Včasih so bili sindikati, je bilo 50 % ljudi zaposlenih, ki so bili v sindikatu, zdaj jih je 20 %. Sindikati se borijo pa za vso skupino zaposlenih ljudi. Tako s tega stališča mislim, da je pomembno, da tu zdaj nastopi država, nastopi delodajalec, nastopi delojemalec in socialna država. Če hočemo s temi svojimi resursi, ki jih imamo, se pravi, z malo ljudmi zagotoviti to svojo socialno državo, nas je pač malo, žal, in čim manjši, kot smo, toliko več bo stala neka socialna država. Jaz se pa osebno strinjam, da moramo biti socialna država. Tako po vsej verjetnosti s svojega vidika - da ne bom zdaj zopet zahajal - bi govoril predvsem o tem, da mi v tem momentu ne rabimo razmišljati. Zdaj imamo minimalno plačo, socialno pomoč, to je predlagatelj lepo povedal, ampak glede na to, da je isti predlagatelj bil prej tudi nasprotnik minimalne plače, take kot je, se pravi, da bi morali mi zmanjšati socialno pomoč, kjer sem pa jaz a priori proti. Se pravi, socialna pomoč, če je tako narejena, pa če smo rekli, da do te stopnje lahko živimo, jo moramo ohranjati. Se pravi, rešitev je v dvigu minimalne plače. Kako do tega priti, pa je zopet pot, ki bi jo morali skupaj s temi ljudmi, gospodarstveniki predvsem - in tu se strinjam s kolegi, da bi morali gospodarstveniki več prispevati k temu, da bi dali svoje znanje pa izkušnje v tej smeri, da bomo imeli neko zadovoljivo družbo. Saj ni v tem problem, Avstrija, Slovenija, Nemčija, to ni primerljivo. Vi morate vedeti, v Avstriji, skorajda lahko rečemo, da… / nerazumljivo/ pa ni. Jaz v Avstriji ne bi živel, pa živim čisto ob meji. Pa sem star 60 let pa še nekaj več, pa vam povem, tudi tisti, ki so gor, se potem vračajo v Slovenijo. Se pravi, za razliko od tega, kaj ti hočeš od sebe, kaj hočeš od družbe, da ti bo dala, greš delat v Avstrijo zato, da boš sebe zadostil. Dobro, to je en izhod v sili. Stvar pa je v tem, da mora naša družba zagotoviti, da se bomo dobro počutili in da bomo te socialne transferje, ki jih imamo, tudi jaz osebno mislim, da niso previsoki. Zdaj, zakaj jih je zdaj toliko, o tem ne bom razpravljal, ker ima vsak svoje gledanje. Vsekakor je pa to, da se izkorišča - pustimo to zdaj ob strani -, tudi na lokalni ravni so nekateri dobili pomoč od Rdečega križa, v občini pa na centru, pač izkoristijo. Se pravi, evidenca tudi ne »štima« in to je druga plat medalje. Tako jaz mislim, da je prav, da se vrnemo v to sfero, da ohranimo to razmerje, ki ga imamo zdaj, in lahko vidimo rešitev samo v tem, ker tudi gospodarstveniki, kolikor je meni znano,   se strinjajo s tem, da je treba pri obdavčitvi dobička, kot govori kolega Kordiš 4,2 milijarde na leto se ustvari. Seveda, saj to je prav, da se ustvari. Ta dobiček bi se v Sloveniji moral porabiti, bi se moral tu investirati. S tem, da je naša država pred leti oziroma še vedno to velja, se lahko z olajšavami spravi davek na dobiček na nulo. Mislim, da je to ena taka stvar, ki bi jo lahko vsi veliki, to kar so se delodajalci strinjali s tem, da se ne spravi do nule, ampak da se gre do nekega odstotka. In če bi ta denar zopet šel v skupno dobro, bi zopet nekaj bilo. Korak po korak. Vsekakor pa nekih velikih skokov se ne da narediti. In tudi to se strinjam, da so gospodarstveniki, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, pa tudi z bankami in s temi zadevami, so sigurno na pravi strani. Moti me, da večina kapitala, ki ga ustvarijo posamezniki, se zadovolji s tem, da so lastniki nečesa in da v nekaj vlagajo in potem ko izgubijo, potem pa evo država zdaj pa mi tu pomagajte. To je druga plat. Se pravi, če si tu vložil in se ta denar, ki se tam obrača, to se z Miho strinjam, da je to ta zadeva, ki ga država ne bi smela tako močno podpirati, če smo neka socialna država. S tega stališča, bi rekel, da bi morali tu malo omejiti, malo stopiti korak nazaj in reči nekaterim, ki se samo z dohodki, s tem, da se zastopa nekaj ali zastavljajo neke nepremičnine in iz tega stališča služijo velike denarje, to je en izhod oziroma ena stvar na kateri bi lahko gradili.  Tako, da se prepričan, da socialna državna pomoč ni prevelika, da združim. Delati moramo na minimalni plači in delati moramo tudi na skupnem odboru, za kar vsi tudi delamo in zavedati se moramo, da je bruto plača omejena oziroma obremenjena s tem kar je obremenjena. Vsi so povedali, da je minimalna plača relativno bolj obremenjena kot srednja plača, potem pa višja zopet ne. Iz tega stališča imamo dosti možnosti, dosti poti in mislim, da je državni sekretar na Ministrstvu za delo in družino v pravi smeri in tudi kar se tega tiče, mislim, da bomo tudi mi njega podpirali. Hvala.
Hvala za razpravo. Predlagatelj se je javil k besedi. Potem je Boštjan Koražija, za njim pa naš kolega Reberšek.
Hvala lepa gospod predsednik. Hvala za vašo razpravo kolega Lep. Ne vem, katero glasovalno listo se vi gledali, ker imate neko fikcijo, oprostite, da smo mi nasprotovali, čemu že? Minimalni plači? Napaka. Čemu že? Denarni socialni pomoči, dvigu? Napaka vaša. Ne moramo tako z nekimi fikcijami razpravljati. Na mizo je treba dati glasovalne liste, pa pogledati kako je kdo glasoval.  Tako, kot prej kolega Kordiš, da mi govorimo o lenuhih. Halo! Pa da med vrsticami govorimo. Počakajte malo. To je parlament gospe in gospodje. To ni tržnica. Lepo prosim, dejmo govoriti egzaktno in bi želel, da slišim tudi kakšne vaše predloge sklepov. Nikoli ne trdim, da so naši sklepi edini zveličavni. Če pa vse prav, tako kot je, ampak cenjeni gostje so malo drugače govorili, da nekaj moramo popraviti. Zato smo mi, da popravimo, da izboljšamo sistem. Potem predlagam tudi, bomo dobili z vaše strani, s stani koalicije tudi kakšne predloge sklepov. Seveda ne bomo užaljeni, če nas boste totalno zradirali. Vi imate vso moč in tudi vso pravico radirati. Hvala lepa.
Repliko ima Jurij.
Gospod Jožef Horvat, poglejte nisem nič slabega mislil o vašem predlogu. Jaz sem samo razpravljal v tem smislu, da v Državnem zboru, ko smo takrat razpravljali vaša poslanska skupina ni bila za to, da se dvigne minimalna plača. Saj nobeden ni rekel o glasovanju. Razprave, ki so bile. Kako je kdo glasoval, pa res, lahko pogledamo pa bomo videli kako je glasoval. Mogoče ste vi glasovali za, jaz tega ne gledam. Nimam te opcije, da bi sedaj gledal, kako kdo glasuje, razprave sem pa poslušal. Bil sem na razpravi in ste bili eden od teh, ki ste v razpravi povedali, ne vi, vaša poslanska skupina, da se s tem ne strinjate. Iz tega stališča sem izhajal, da glede na to, da ste predlagali točko dnevnega reda, ali se izplača delati, minimalna plača socialna denarna pomoč, potem vidim edino možnost, da je vaš predlog, da se to zniža. Zato sem to, drugače se opravičujem, če ste me narobe razumeli.
Besedo ima Boštjan Koražija. Izvolite.
Spoštovani! Najlepša hvala za besedo.  Jaz bom predlagatelju in vsem vam tukaj prisotnim predstavil dejanska dejstva z ulice ali pa vasi, če hočete. Imam zelo dobrega prijatelja, ki je v dveh letih oddal in napisal skoraj 1000 prijav na razpise za delo. Od tega je dobil odzive nekje v 45 % v kar je šteto kakršenkoli odgovor oziroma o ne uvrstitvi ali pa odgovor, da je uvrščen v naslednjo fazo postopka. V cca 15 % vabil je dobil povabilo na preverjanj znanja. V cca nekje 9 % pa da je celo uvrščen na razgovor. V nobenem vabljene primeru kjer je bil vabljen na razgovor samo enkrat, ko je celo pote tudi podpisal, mislim, želel je podpisati pogodbo in začel delati pri enem določenem delodajalcu, ampak ker niti v 14 dneh niso uspeli pripraviti pri tem delodajalcu pogodbe o zaposlitvi, čeprav je zakon glede tega zelo izrečen in določen, in je potem delo zapustil, podjetje mu pri tem ni povrnilo nobenega stroška, ne za predpisano obleko, ne potnih stroškov, ne plačila za opravljeno delo. V enem primeru v teh dveh letih je dobil možnost, da dobi oziroma da sprejme delo na čisto drugem koncu Slovenije. Se pravi, glede na to, da prihaja iz štajerskega dela, je dobil možnost službe oziroma zaposlitve na Gorenjskem. In po enem letu in pol brezposelnosti, brez da bi se prijavil v katerikoli socialni prispevek obvezno ali prostovoljno zdravstveno zavarovanje, sta mu plačevala mama in oče in zaradi tega, ker je bil tako prizadet se niti ni prijavil oziroma ni zahteval denarno socialno pomoč. In poslanci smo tukaj, da v Državnem zboru zaščitimo in varujemo najšibkejše in revne, ki se sami ne morajo. Tukaj smo glas vseh tistih šibkih, revnih in zatiranih in stigmatizirati že tako stigmatizirane, ni človeško in brez dostojanstva. In ta seja danes je nepotrebne in nedostojanstvena. In ker se v NSi imate za kristjane in ste krščanski demokrati, menim, da poznate do potankosti Sveto pismo in krščanske vrednote in vam predlagam, da si preberete tisto pripoved o bogatašu in ubožcu, ki jo je prerok Natan povedal kralju Davidu in se globoko zamislite. Hvala.
Hvala za razpravo. Predlagatelj, izvolite, beseda je vaša.
Hvala za ta literarni prispevek gospod Korožija. Tisti, tisto žalostno zgodbo, ki ste jo povedali, vam ne privoščim, da jo vi doživite, ko nekoč ne boste izvoljeni. Jaz sem jo pa doživel, veste, pa sem univerzitetni diplomirani fizik. Takrat, ko smo izpadli iz parlamenta, sem imel 55 let. Nihče vas ne bo povohal razen, če ste v javnem sektorju, ste zaščiteni. Če ste v zasebnem, kot sem bil jaz 24 let, nihče vas ne bo povohal, zato ker ste omadeževani, ker ste politik. Pa moj nasvet. Sam sem se izobrazil, da sem začel kot s.p. delati nekaj drugega in potem, ko sem bil 4. decembra 2011 ponovno izvoljen, sem seveda takoj s.p. zaprl, ker jaz nisem takšen poslanec, da bi sedel na dveh stolčkih, kot imamo primer.  Da pa mi sedaj s to sejo nekoga stigmatiziramo. Če bi vi bili korektni, bi se sedaj tukaj pred javnostjo opravičili. Ja, nam očitate, da mi nekoga mi stigmatiziramo. Koga že? Lepo vas prosim. Malo se zamislite.
Replika, Koražija.
Najlepša hvala. Replika gospodu Horvatu. Poglejte, dejansko vsi tisti, ki danes gledajo ta odbor in spremljajo ta odbor in prejemajo socialno denarno pomoč, se počutijo zelo neugodno in nelagodno. Prebral sem vam primer in ga tudi predstavil. Človek dve leti intenzivno išče delo v Sloveniji. In ta gospod je v tem trenutku, po mojem, zelo razočaran nad državo in vsemi nami tukaj. Hvala.
Kot predlagatelj, pa ne bi rad, da bi se to podajanje nadaljevalo. Izvolite, kot predlagatelj.
Tudi jaz ne, gospod predsednik. Veste kaj sem uvodoma povedal in mi je malo nerodno pred odličnimi gosti, ker so si želeli, tudi jaz, tudi mi predlagatelji, da imamo eno mirno razpravo, ne da me zdaj kdo napoti na branje Svetega pisma ali kogarkoli že, česarkoli. To jaz delam takrat ko želim, ker želim biti svoboden človek in vsakemu  (nadaljevanje) tudi svobodo privoščim, ampak vi ste na napačni seji kolega Koražija. Mi govorimo danes o delu in uvodoma sem povedal, kar ste seveda vi preslišali, ker imate fikcijo, da smo mi ne vem proti komu. Mi govorimo o tem, da se delo ne splača in delo je treba obravnavati kot vrednoto in sem povedal, da ne govorimo in ne bomo govorili, da je denarna socialna pomoč 392, da je previsoka. To ne govorimo in ne govorimo, da je minimalna plača previsoka. Danes je to druga tema. Vi ste najbrž na napačnem odboru.
Izvolite repliko Koražija.
Repliko gospodu Horvatu. Zakaj ste pa takrat glasovali, zakaj niste glasovali za podporo za dvig minimalne plače? Hvala.
/ Izklopljen mikrofon/ Reberšek, beseda je vaša. Pripravi naj se Mojca Žnidarič.
Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Lepo pozdravljam predstavnike ministrstva in pa vse ostale prisotne! Ja, zakaj se v Sloveniji ne splača delati? Ne splača se delati zato, ker je plača preveč obremenjena in poglejte, kaj ste predlagali v Levici. S 1. januarjem 2020 gre plača minimalna na 700 evrov, prispevkov, dajatev, davkov bo pa 400 evrov. Kdaj boste nehali obdavčevati revščino vas sprašujem? V Sloveniji se ne splača delati iz enega preprostega razloga, zaradi tega, ker so plače prenizke, socialne podpore pa stalni dohodek nekaterih. Socialna podpora ne bi smela biti stalni dohodek zdravih oseb, sposobnih za delo, predvsem pa se ne splača delati zato, ker je razlika med denarno socialno pomočjo in minimalno plačo premajhna. Povejte mi vsi prisotni, ki ste zdajle tukaj – kdo bo v tej državi delal za 600 evrov, če za nedelo dobi 400 evrov? Enostarševska družina v kateri je starš brezposeln, pripada tisoč 115 evrov denarne socialne pomoči, otroških dodatkov in pa še cel kup ugodnosti. Pa vzemimo drug primer, če starša hodita v službo in delata za minimalno plačo, dobita mesečno 200 evrov več kot če bi bila doma, bi bila brezposelna in bi prejemala denarno socialno pomoč. Naša država sporoča ne delati, se ne splača. Naša država očitno podpira nedelo. Podpira to, da določeni ljudje delajo, drugi pa to izkoriščajo in to ni pošteno. Glejte, medtem ko imamo na Zavodu za zaposlovanje 72 tisoč brezposelnih oseb v naši državi, uvažamo delavce iz tretjih držav. To ni kritika priseljencem, delavcem, ki pridejo k nam delati, ampak je to kritika proti temu sistemu, ki ga imamo in to je tudi zdrava kmečka pamet. Tujci iz tretjih držav, ki prihajajo k nam delati in tako politiko vi zagovarjate, sploh v stranki Levica, so pripravljeni delati za manjše plačilo. Njihova družina izkorišča socialne transferje, ti ljudje, ki pa pridejo delati, pa delajo za manjše plačilo, kar posledično pomeni, da plače in pa standard našega delavskega razreda ne rasteta, če imamo konstanten pritok cenejše delovne sile. Delate si neko medvedjo uslugo, delate medvedjo uslugo vsem revnim zaposlenim. Tukaj se tudi kaže, kako se zavzemate za naše delavce, za naš delavski razred. Glejte, manjše kot bodo plača, večja kot bo pomoč države socialnih transferjev, bolj odvisne delate te ljudi od države in s tem tudi pohlevne – bodi reven, da si pohleven. Cilj vsake politike bi morala biti družina, ki s svojo plačo preživi in ne životari. V Novi Sloveniji smo že večkrat predlagali dvig plač, vseh plač – tako v javnem sektorju, kot v gospodarstvu z dvigom splošne dohodninske olajšave. Se pravi višji neto pri istem brutu, samo to je rešitev. Nikakor pa ni rešitev tisto, kar sem uvodoma povedal – zgrešena politika, ko se bo minimalna plača dvignila na 700 evrov, vseh davkov in prispevkov bo pa že 400 evrov. S tem seveda obdavčujete revščino. Le poglejmo samo za primer, kaj je naredil nekdanji avstrijski kancler z davčno reformo. Znižal je davke tako, da bo delavnim ljudem ostalo več kot 8, 3 milijarde. To je politika zmanjšati davke, večje plače ljudem, ki delajo in ne podpirati zdrave ljudi, ki prejemajo denarno socialno pomoč. A ni logično, da večje kot bodo plače, več bodo zaposleni potrošili in skozi na ta način bo država na nek mehek, lep   (nadaljevanje) način pobrala davke. Ali ni logično, da več kot bo zaposlenih, več kot bodo zaslužili, manj bo socialnih transferjev. In poglejte, kaj je naredila politika, stranka Levica in pa ostali, ki so to tudi podprli. Ob takšni gospodarski rasti kot je maja 2018, smo imeli 50 tisoč prejemnikov denarne socialne pomoči, v manj kot desetih mesecih, marca 2019, pa že 58 tisoč. V desetih mesecih se je število prejemnikov denarne socialne pomoči povečalo za 8 tisoč evrov, to je vaša politika. Ljudje morajo delati, ne pa prejemati denarne socialne pomoči. To dokazujejo vse te številke, da višja socialna podpora ne stimulira dela, ampak nedelo. Potem, pa pojdimo vsi na socialno, kdo bo pa delal. Taka je vaša politika. Naj povem, da nas to stane, če imam pravilen podatek, 260 oziroma 280 milijonov na letni ravni, dajemo za denarno socialno pomoč, za to, da podpiramo zgrešeno socialno politiko in ustvarjamo revne zaposlene. Jaz rešitve zlorab socialnih transferjev in pa vprašanja, zakaj se pri nas ne splača delati, vidim predvsem v tem – še enkrat poudarjam, da je treba zmanjšati prispevke in povišati neto plače. Časovno je treba omejiti socialno podporo zdravim ljudem v primeru, da zdrav za delo sposoben prejemnik denarne socialne pomoči odkloni delo, mu je treba takoj ukiniti denarno socialno pomoč. Vsak prejemnik, ki je sposoben za delo in je prejemnik denarne socialne pomoči, pa bi moral to oddelati z družbeno koristnim delom.  V ta namen smo v poslanski skupini pripravili še dva sklepa, ki ju bom zdaj tudi prebral in sicer: »Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in invalide priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v roku treh mesecev pripravi nabor ukrepov za bolj pravično razdelitev socialnih transferjev, ki bodo med drugimi vsebovali: časovno omejitev prejemanja denarne socialne pomoči zdravim in za delo sposobnim prejemnikov, ukinitev prejemanja denarne socialne pomoči zdravim in za delom sposobnim prejemnikom, ki odklonijo ponujeno delo in obvezo, da morajo vsi zdravi in za delo sposobni prejemniki denarne socialne pomoči v zameno za denarno socialno pomoč, opravljati družbeno koristno delo.« In še drugi sklep: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v roku treh mesecev pripravi predlog za poenostavitev postopkov za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.« V Novi Sloveniji pravimo: zdrav človek potrebuje delo, ne pa socialne pomoči, medtem pa v Levici pravijo: »boljše socialc, kot minimalc.« Hvala lepa.
Replika Miha Kordiš.
Hvala za besedo. Zdaj, kolega iz Nove Slovenije, ki se je njihovi poslanski vrsti pridružil v tem mandatu, laže kakor da bi sedel v parlamentu že deset let. Ampak, da grem na vsebino svoje replike. V srednji šoli sem imel francoščino. Ob neki priložnosti je moja profesorica francoščine povedala naslednjo šalo: »j`ai travaille toute travaille á profit«, »jaz delam, ti delaš, on profitira«. In točno to lepo povzame naravo in strukturo slovenskega gospodarstva. Delavski razred dela, kapitalistični razred profitira. In edini način, da smo začeli situacijo izboljševati je bilo preko orodja, ki ga imamo zakonsko na voljo, to je dvig minimalne plače in to minimalno plačo smo dvignili in posledično se neto prihodki zaposlenih na minimalni plači z naslednjim letom dvigajo na 700 evrov neto plus dodatki. Torej tisti dodatki so se jim prej vštevali v definiciji in definicije minimalne plače. Tudi konsistentno se borimo proti socialnemu »dumpingu«, tudi na način kapitala, ki nateguje delavce v kakšnih revnejših državah, jim obljublja boga in svašta, potem jih pa pripelje sem in jih tukaj še bolj grobo izkorišča, kot so izkoriščani tisti delavci na minimalni plači. Zdaj prvi tak večji fenomen tega uvoza tujih delavcev, če želite, smo lahko gledali v prvi vladi Janeza Janše med letoma 2004 in 2008. V tej vladi in pri teh politikah socialnega »dumpinga« in izkoriščanja naših tovarišev iz nekdanjih bratskih republik, je podpirala tudi Nova Slovenija, ki je bila takrat del te vladne koalicije, ampak to je kolega iz Nove Slovenije prikladno pozabil.  Za zaključek, problem ni v višini davkov. Če kaj so bogati kapital pri nas podpovprečno obdavčeni. Prej sem navajal vire, sem navajal statistike, sem navajal številke. Problem je v tem, da kapitalistični razred pospravlja enormne dobičke ob blagoslovu slovenske politike. Samo v zadnjem letu je bilo teh dobičkov 4,2 milijardi evrov. Ti dobički pa se ne prevajajo v delavske plače. Na zato, ker kapital tega ne bi mogel izplačati kot plače, ampak zardi tega, ker tega noče. In nobeni davki tega niso krivi. Kriv je pohlep, odgovoren je kapitalizem.
Izvolite, predlagatelj ima proceduralno.
Predsednik tega cenjenega odbora, bom pa vseeno imel proceduralni predlog in vas prosim, ker ste dolžni, da vzdržujete na seji red, v skladu s Poslovnikom, da zahtevate, da se kolega Kordiš mojemu kolegu Aleksandru opraviči. Kot ste slišali uvodoma v svoji repliki je povedal, da kolega Aleksander Reberšek laže. To se ne dela, to ni stvar parlamentarne kulture, razen če to delajo tisti, ki niso kulturni.
Prosil bi vse razpravljavce, replike na replike, proceduralno, da ne izkoriščajo te zadeve in da nehajo s tem dvobojem in tudi medsebojnimi neprimernim obnašanjem. Ker tudi to je bilo neprimerno obnašanje, kakor je bilo to neprimerno obnašanje. In bi vas lepo prosil, da v miru ostanemo na ravni kot smo začeli… /oglašanje iz klopi/ Ne, ker je bilo tudi z druge strani marsikaj rečeno. Prosim vse strani, da se umirimo in razpravljamo kot smo začeli v začetku. Ne dam replike. Ni replike na repliko. V tem primeru ne dam. Mislim, da je neupravičena.  Besedo ima Mojca Žnidarič.
Dober dan, dragi kolegi in kolegice! Kolegi na levi in kolegi na desni, vedno ste na različnih bregovih. Mi, koalicijski poslanci pa vse skupaj moramo vedno nekako uravnavati, da življenje in reka in naši tokovi tečejo tako, kot morajo.  Kje začeti? Kar veliko je bilo že povedanega. Mogoče bom začela s podatki, z zadnjimi statističnimi podatki Zavoda za zaposlovanje, in sicer za maj 2019, kjer jasno piše, da je bilo konec maja 2019 med registriranimi brezposelnimi 30 tisoč 231 oseb prejemnikov denarne socialne pomoči, kar predstavlja za 5,2 % manj kot maja lansko leto. Se pravi, med brezposelnimi je 5 % manj prejemnikov denarnih socialnih pomoči. Kje so torej tisti prejemniki denarne socialne pomoči, ki se pa ekstremno povečujejo? Normalno je, kar je bilo že danes večkrat ugotovljeno, da je dvig cenzusov denarnih socialnih pomoči dvignil, razširil tudi bazen prejemnikov socialnih pomoči. Ampak zraven teh brezposelnih, ki jih vedno non stop omenjate, je tukaj še zelo veliko teh začasno nezaposljivih, kar je gospa omenila, dejansko gre za plod dela skupnega sodelovanja Zavoda za zaposlovanje in centrov za socialno delo, kjer se prečiščuje kdo je še sploh sposoben za delo in kakšno delo in kdo začasno ni sposoben za delo in potrebuje druge ukrepe socialnega vključevanja. Potem zraven teh so tudi ljudje, ki so zaposleni, se pravi partnerji od teh brezposelnih oseb. Tukaj je kar precej upokojencev. Danes je bilo omenjeno predvsem upokojenci, tisti, ki živijo sami, vdove oziroma vdovci. Tukaj bi vas želela spomniti, da imamo tudi mi v naši koalicijski pogodbi zapisano, da bomo v tem mandatu dvignili del vdovske pokojnine. In tukaj, mislim, da ko bomo začeli na tem področju oziroma nujno je, da začnemo na tem področju, da moramo to najprej urediti. Med temi 92 tisoči prejemniki socialnih pomoči je po podatkih 67 tisoč odraslih, vse ostali so otroci, ker veliko družin je, ki prejema te socialne pomoči. Kar je pa zelo zaskrbljujoče pa je to, da je delež dolgotrajnih prejemnikov socialnih pomoči zelo visok. Ljudje res ostajajo predolgo na socialnih pomočeh in se na tak način življenja tudi navadijo. To nam je povedala predstavnica centrov za socialno delo in to vam lahko tudi sama iz prakse potrdim. In zelo težko je potem ljudi prepričati in jih motivirati za neko delo. Včasih je potrebna tudi kakšna prisila ali kazen, čeprav se to ne sliši okej.  Prej je bilo povedano, da se ljudje, torej neradi vključujejo v socialno aktivacijo, predlagatelj pa je v svojem sklicu seje tudi govoril o zelo nizkih plačilih socialne aktivacije, ampak socialna aktivacija ni namenjena delu in plačilu, ampak temu, da se ljudje ponovno aktivirajo, da se družijo in ponovno sploh začnejo razmišljati o načinu življenja skozi delo.  Rečeno je bilo tudi, naj bo delo bolje plačano, da bo potem postalo vrednota. Vsak človek ima svoje vrednote in različno visoko imamo uvrščene vrednote, torej tudi delo je različno visoko uvrščeno pri posamezniku. Zame in za večino ljudi je delo še vedno vrednota, ne glede na plačilo in mislim, da tudi veliko tistih ljudi, ki dela na minimalni plači, jim delo vseeno predstavlja vrednoto, kajti vsak, ki lahko dela, se počuti koristnega, pomembnega, pripadnega družbi, potrebnega. Vprašajte invalide, tiste ki več ne morejo delati, kaj jim je pomenilo delo ali pa, kaj jim bi pomenilo delo, tudi če bi ga delali za minimalno plačo.  Denarna socialna pomoč ni previsoka. S tem se strinjam. Sem tudi na začetku mandata glasovala za to, da se ohrani na tej višini. Sem pa tudi že takrat dala svoj glas pod pogojem, da se razmere uredijo, da se izloči vse anomalije, ki se dajo izločiti. Seveda se ne morejo izločiti vse, tako kot pri vsaki zakonodaji so določene luknje in vsak jih izkrivlja oziroma išče po svoje, ampak tudi na tem področju se zadeve dajo urediti in tudi Ministrstvo za delo na tem področju že dela. Nekaj stvari je bilo naštetih danes. Eden izmed teh je tudi dodatek za aktivnost, kajti kot sem že večkrat rekla, prostovoljno delo naj ostane prostovoljno delo. To ni delo za plačilo, prostovoljno delajo ne samo brezposelni, tudi zaposleni, tudi študentje in prostovoljstvo naj ostane prostovoljstvo. Tisti, ki pa se zaposlujejo za krajši delovni čas in dostikrat tudi namerno, zato da lahko uveljavljajo te razlike, pa dobijo zraven še kaj na roko plačano, pa mislim, da se na ta način tudi ta sistem izboljšuje s tem, da se ukinja ta dodatek za delovno aktivnost.  Žalostno je to, kot ste rekli, ja, na Karitas hodijo ljudje, ki so zaposleni. Torej, na Karitas, Rdeči Križ in dejansko sem, tudi danes, ko sem še govorila s kolegico iz centra za socialno delo, je rekla ja, dva ki delata na minimalni plači in dva otroka so upravičeni do razlike do socialne pomoči. Tukaj se povem strinjam s, kot je že predstavnik ministrstva za delo povedal, torej vsak, ki dela za polni delovni čas, mora dobiti takšno plačilo, da bo lahko s tem preživel, da ne bo rabil, torej prositi za socialne transferje. Mi pa lahko v zadnjih dnevnih, v zadnjih mesecih beremo članke, poslušamo posvete, kako delodajalci in gospodarska zbornica želi vplivati na nas, da smo preveč dvignili minimalno plačo s tem, ko smo izločili vse dodatke. Tukaj se na tem mestu s tem ne morem strinjati in torej minimalna plača mora biti takšna, da bo človek lahko z njo preživel brez, da bi prosil za razliko denarne socialne pomoči.  Nižanje davkov, omenja tudi predlagatelj. Ja. Nekaj malega na tem področju v kolikor nam je znano, Ministrstvo za finance pripravlja, kaj dosti se pa ne more storiti, znižati, ker ne vem kjer bomo potem vzeli sredstva še za zdravstvo, kjer jih krvavo potrebujemo. Kje bomo zagotovili sredstva za dolgotrajno oskrbo, kjer vsi non stop v eno govorimo, da je to treba rešiti, nujno in čim prej. Tako da, tukaj jaz rešitve ne vidim in tudi podatki, ki so prej bili danes nekaterih, od nekaterih kolegov, ni velikih odstopanju napram drugim državam, da bi imela Slovenija veliko bolj, torej, obdavčene plače. Želela bi reči, eno zadevo sem izpostavila, ko smo obravnavali poročilo Varuha človekovih pravic. Torej, v naši Ustavi, v 49. členu piše, da je, torej ima človek svobodo dela. Zagotovljena je svoboda dela – piše v Ustavi – in vsakdo prosto izbira zaposlitev. Prisilno delo je prepovedano. Se mi zdi, ko poslušam, tule v parlamentu, pa tudi v družbi, da so delavci, zaposleni na centrih za socialno delo in delavci, zaposleni na zavodih za zaposlovanje, tisti najhujši, najbolj nesramni ljudje, kar jih je možno, zato ker na nek način morajo ljudje motivirati, pa ne vem kako, ker zakonske možnosti neke nimajo, da bi se torej zaposlili, ker, kajti zelo težko je, če se kdo ne želi, ga je zelo težko prepričati, da se pa mora zaposliti. Moram vam povedati, da sem danes, v našem oddelku za raziskovanje, naročila to raziskovalno primerjalno nalogo, ker me res zanima, kakšne obveznosti imajo prejemniki denarnih socialnih pomoči v drugih državah, kajti tukaj se tudi jaz sama strinjam, da bi vsak, nek svoj delež, svoj prispevek k tej družbi, moral prispevati. Po eni strani govorimo, da, ne vem, primanjkuje delavcev v domovih za upokojence in povsod drugje, če ne drugo, družabništvo ali pa kakšna takšna dela, bi prejemniki socialnih pomoči lahko opravljali in s tem ohranjali svojo delovno aktivnost, svojo socialno vključenost. Ne mislim tu nič slabega in nič prisilnega, ampak to, da se ohranjajo delovne navade in vključenost in na tak način torej ostajajo aktivni in pripravljeni za nove zaposlitve, kajti preveč je, kot sem rekla, dolgotrajno brezposelnih oseb in dolgotrajnih prejemnikov socialnih pomoči. Rečeno je bilo torej, da je denarna socialna pomoč skoraj enaka minimalni plači, kar smo ugotovili, da skorajda drži, če pa upoštevamo potem tudi druge socialne transferje, kot je, ne vem, otroški dodatek, štipendije, vrtci, pa lahko ugotovimo, da imamo v Sloveniji eno veliko uravnilovko in da so tudi tisti, ki, ne vem, delajo na povprečnih plačah, na približno enakem. Hm, ja, to sem že rekla, torej, da so se ljudje navadili na te pomoči, tudi na izredne socialne pomoči. Verjetno že kot družba, se mi zdi, da ljudi, pa otroke v šoli, že preveč učimo samo o pravicah, o obveznostih pa nič in vsak reče, ja to mi pripada, pripada mi denarno nadomestilo, pripada mi socialna pomoč, pripada mi izredna socialna pomoč… Ampak mislim da, nekateri centri za socialno delo to delajo dosledno, nekateri pa res zelo z lahkoto podeljujejo te socialne pomoči. Ampak tukaj sem si v enem odgovoru, ki ga je pripravilo Ministrstvo za delo, prav… Vam bom prebrala, kaj točno piše, kdo bi naj zaprošal za socialno pomoč, komu je namenjena. Torej, Zakon o socialno varstvenih prejemkih določa, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov in kdor si ne more preživetja zagotoviti sam, z delom, s pravicami iz dela, iz zavarovanja ali pa z dohodki iz premoženja in tako dalje, ta ima pravico do denarne pomoči, v višini in pod pogoji, določenimi v zakonu. Torej, kdor si ne more z delom sam zagotoviti. Jaz, ker vas večina že ve, kje sem delala in takrat se velikokrat jezila, ker dnevno so me klicali delodajalci, ali mi res zraven 700 ali pa tisoč brezposelnih ne morete najti ene »kelnarce« ali pa enega gradbenega delavca? In že takrat sem si nekako zadala cilj, da res, dejansko moramo tukaj narediti neko spremembo, ampak kot pravim, samo z svetovanjem, z motivacijo, pregovarjanjem, da delo je vrednota, ker nekoga lahko prepričaš, drugega ne, da mu poveš, da bo čez 40 let imel pokojnino, na ta način ne bo šlo. Če večina mislite, da je treba karkoli urediti, potem bo treba urediti tudi zakonsko. Pred leti, dolga leta nazaj, je bilo v zakonodaji tako, da so prejemniki denarnih socialnih pomoči bili dolžni sprejeti vsako delo, ki so ga bili zmožni delati. Pa tukaj jaz ne rečem, da vsi, pa takoj, ampak govorim predvsem o dolgotrajnih prejemnikih. Če nekdo leto dni išče zaposlitev ali pa še več, pa je pač ne najde v svojem poklicu, pa bo pač sprejel kakšno drugo delo, ki je na razpolago. Pa delodajalci ponujajo tudi več, ne samo minimalne plače, tudi čez tisoč evrov neto ponujajo za strežbo v gostinstvu, pa bi se mi šli vsi turizma, pa ne delodajalci ne dobijo ljudi, tudi če ponudijo več, čeprav jih več sedaj velika večina še vedno ponuja minimalne plače.  Zadeve so kompleksne, niso enostavne. Se strinjam, da je pač ta tema zelo preča, da se je potrebno o njej pogovarjati, da je treba najti neko sredino, niso eni ekstremi dobri, ne drugi.  Glede na te sklepe, ki smo jih sedaj prejeli. Drugi sklep, to se pravi sklep odbora, da naj ministrstvo za delo pripravi v roku treh mesecev predlog poenostavitev postopkov. Danes je bilo že povedano, državni sekretar je rekel, mislim, da že drug teden imamo na seji enega izmed teh, torej, da se ne bodo brez potrebe po nepotrebnem obravnavali, izračunavali ti fiktivni izračuni socialnih pomoči in drugih pravic, če jih človek niti ne uveljavlja. Jaz mislim, da Ministrstvo za delo dejansko dobro dela na tem področju, išče anomalije, ki so, jih sproti odpravlja. Da bi pa cel sistem na glavo obrnili pa vprašanje spet, kaj bi naredili. Hvala lepa.
Hvala lepa za razpravo. Ker so dobili vsi besedo, sicer so k razpravi vabljeni še drugi, se tudi sam prijavljam k besedi na koncu. Še dobite tudi besedo, možnost, če dodatek k svojim obrazložitvam, vabljeni na to sejo. Prvo, bi jaz šel skozi čisto enostavno kar je danes pred nami predlog sklepov, ki jih je nam predlagatelj predstavil.  Mogoče za začetek bi še drugače, vidimo tudi malo je ratalo, pa ne me narobe razumeti, čisto dejansko ideološka razlika dva pristopa. Mi imamo v državi, pač, v vsaki državi je nek socialni podsistem in ekonomski podsistem. In eni so pač bolj na stališču, da mora biti ekonomski podsistem nad socialnim, drugi pa pravijo, socialni sistem bi moral biti nad ekonomskim, kar se reče, če rečemo ta sistem je socializem, kar je tudi Levica se izrazila, to pomeni organizirano solidarnost, da ne bomo uporabljali besede, ki jih uporabljamo kot slabšalnice. V tem hočem povedati, imamo pač dva gledišča. S tem smo se srečali, to je malo, mislim so se povišali tlaki, ampak ni treba. Jaz sem na predlagateljevi strani, da gremo skozi te zadeve mirno in pripeljemo to zadevo. Nek problem je. In jaz mislim, da je gospod Milič iz Gospodarske zbornice popolnoma jasno v svojem povedal, da se da problem razrešiti skozi dvig produktivnosti, kar je tudi gospod Mramor(?) predstavil jeseni, kar Gospodarska zbornica pravi s tem programom, povprečna plača 2 tisoč evrov bruto. To mora biti usmeritev in to nam nekam pripelje. Zraven je pa sigurno, zato pa se ne strinjam s prvim sklepom, ki je naslovljen, je predlagatelj dovolil, da ga tudi razširimo, da je naslovljen na ministrstvo za delo in na naš odbor, ker mi imamo vpliv, recimo, na eno stran, na drugo stran pa manjši in omejen vpliv, kar pomeni sprejemati ustrezne državne politike za posamezno področje. Torej, za gospodarstvo politike, če rečemo industrijske in druge politike, ki so prometne in druge politike, ki jih je tu potrebno sprejemati, da ima gospodarstvo bolj organiziran in lepše možnosti za razvoj in razvijanje. Tako da bi rekel, da nam tu verjetno nekaj umanjka. Jaz sem pač dovolj star in sem bil tudi direktor v prejšnjem sistemu in se spomnim še cifer, da smo mi imeli po produktivnosti smo bili v letu tam po 80. letih   na isti ravni kot Avstrija, zdaj imamo pa precej večjo razliko. Torej nekaj smo narobe delali, da se nam te škarje zožujejo. Dajmo povedati po pravici, je treba tukaj narediti in v politiki in v gospodarstvu neke premike, ker v nekem času smo dali pač v roke gospodarske organizacije, bi rekel, podjetja, uno tretje, špekulantom zaradi samo neke zadeve, da je to hitro treba privatizirati in potem se nam je nekaj dogajalo, še prehitro. Ampak ko smo, ni to zdaj važno, to je mimo, moramo iti naprej, gledati naprej, vzpostaviti ustrezne politike in hoditi naprej. Zato se jaz s tem, povem ne kot predsednik, ampak kot član tega odbora s prvim sklepom ne morem najbolj strinjati v taki obliki. Potem po drugem mislim, da ko je v povezavi s prvim, nakazuje pravzaprav neko smer, da so davki in prispevki na plače previsoki. Če jaz pogledam nedavno par dni nazaj, 7. 6. 2019, je izpel časopis, ne bom govoril zdaj o teh izvirih, drugih izvirih, je pač primerjava med Avstrijo, ko jo rad tako naš kolega, ki blizu tam stanuje, ponavljam, med Avstrijo in Slovenijo, kjer pri bruto plači je dejansko pri tisoč 750 evrov, to je manj kolikor predlaga gospodarska zbornica, kar nam mora biti cilj, res pride do razlike, da smo v Sloveniji obremenjeni s 40,3, v Avstriji 39,5. Če gremo pa tisto plačo, da je povprečna, torej so tudi te plače 3 tisoč 650, tam pa je, bi bila v Avstriji skupaj obremenitev 49,1 v Sloveniji pa 47,5. Torej ni šla. Še nekaj moramo povedati. Če Eurostat greste pogledati, obremenitev, primerjava Slovenije, obremenite z davki in prispevki, smo pod povprečjem, Eurostat poglejte, pod povprečjem Evrope. Torej, nismo tukaj država ne pretežka ne predraga, ni v tem vzrok. Zato se s tem drugim, da gremo na zniževanje zdaj kar na enkrat, mimo tega programa, ki je že narejen, se mi zdi ukrep neprimeren in tudi, da mi posežemo in naročamo ministrstvu, da naj to dela, če smo nek program sprejeli, pač zame to ni primerno.  Potem imamo tretjo zadevo. Odbor priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v roku enega meseca pripravijo analizo upravičencev do denarne socialne pomoči v Republiki Sloveniji ter morebitnih zlorab in jo predstavi odboru. S tem predlogom bi se strinjal. Ker to so silno občutljive zadeve, in če jih kdo izkorišča pri teh ljudeh, dajmo si zamisliti, vsi so, nobeden ni bogat. Vsi so nekje v coni tega preživetja in tudi, če pride do razlik, so zelo hude. Tudi v coni preživetja so te, ki so na minimalnih plačah in njihovi družinski člani, vsi so in to, ko se med sabo ljudje gledajo, so te zadeve hude in ne gre, da bi to zanemarjali, tako da ta predlog podpiram, da se to pogleda, in da se izda ena analiza, čeprav jaz imam malo na sumu pri tej zadevi, ampak to je brez analize, tako kot je bilo danes govora kje so davki, tisto, tretje, ko pravijo, prispevki, kakšne strašne nove mize, zdravstvo, ampak pozabijo, da mi za zdravstvo damo iz proračuna 3 %, Avstrija pa 30 %, je drugače financiran, moramo drugače razumeti. Ne moremo hruške pa jabolka kar dati v enostavno in se mi zdi, da zaidemo neke te ideološke razlike na razprave in začnemo z nekimi podatki, ki ne držijo, operirati, ni prav. Tako, da bi tudi malce opozoril. In se mi ne zdi prav, če to pogledamo. Torej, če grem naprej, se mi zdi ta sklep v redu in podpiram, kot bom glasoval za.  Odbor priporoča Vladi Republike Slovenije oziroma Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve, enake možnosti, da v roku treh mesecev pripravi nabor ukrepov za preprečevanje zlorab, prejemanje denarne socialne pomoči. Prvo moramo ugotoviti, če so te zlorabe, naj se to ugotovi in potem lahko sklepamo naprej, bi tako rekli, zopet da ne bomo delali na posamičnih ekscesnih primerih zadeve, ker mi smo vse prepogosto na ekscesnih primerih višali socialne pomoči, si izmišljali nove načine in smo dobili, gospod Horvat, ko ste že dolgo časa v parlamentu, vam bom to vrnil malo, dal žogico,   (nadaljevanje) in smo sprejemali ad hoc neke ukrepe, neke dodatke, tako kot smo rekli zadnjič, pomoč za upokojenke po kmetijskem zakonu, tisto spremembo, tretjo spremembo, in tako lahko dobimo cel kup in postane zadeva netransparentna. Mislim, da gospod državni sekretar ve, da sem jaz že nekajkrat na odborih in tudi drugače v pogovorih rekel, da moramo ta sistem narediti transparenten in razumljiv, da ga bodo ljudje, tisti, ki so res v stiski, znali uporabljati, vedeli za njega, da jim bo dostopen in da ga bodo razumeli. Ker zdaj jaz mislim, da nobeden od tule, kar nas sedi, ki bi ga vprašal, naj mi razloži ta sistem socialnih pomoči, da nobeden ne bo vedel povedati, tudi državni sekretar bo imel s tem probleme. Ker to smo dejansko tako zakomplicirali, da je postal predpis ne-predpis. Torej, to poenostaviti in tudi ločevati, bi rekel, glede na tiste besede, družinsko in socialno politiko, bi za razliko od Levice jaz tudi se zavzel za to družinsko politiko, ampak družinske politike ne vidim v spodbujanju natalitete z denarnimi nagradami ali spodbudami, ker se je to v svetu izkazalo za neuspešno. Zadeve se lahko premaknejo, če naredimo nekaj na stanovanjski politiki, če naredimo nekaj na politiki zaposlovanja in socialni sigurnosti mladih. Tam se bo začelo dogajati, da se… Ker zdaj en prekarec pač ne more dobiti kredita na banki, je vse zastonj, stanovanja so po taki ceni, je vse zastonj. Če bomo uspeli neko shemo narediti, kakor imajo drugod po svetu, kaj vem, da bi stanovanja pa najem stanovanj povezali tudi z varčevanjem za pokojnino in tako naprej, kot so neki sistemi, da v to pritegnejo, ki so dali rezultate, bi se tudi splačalo.  Toliko sem hotel samo poudariti, ampak važno je dvigniti produktivnost, dvigniti dejansko to zadevo, ker tu imamo prostor. Nekdo je omenil 19 %, da zaostajamo, neki podatki so malo drugačni, ampak tu je očitno nek prostor, kjer se da narediti. In bojim se, da so ti socialni prispevki tudi posledica tega, da mi zaposlujemo dejansko nizko produktivno delo, da ustvarjamo taka delovna mesta, ki so nizko produktivna. In potem dobimo poceni delovno silo - grobo se izražam - pač na jugu, ker tu nobeden noče več delati, na jugu, če se tako izrazim, nobeden več ne dela, mi jih zaposlimo in potem 11 % prejemnikov socialne pomoči je tujcev. To tudi kaže na to, v kakšnem položaju so, ko pripeljejo še družine, jih nastanijo, in to tudi ljudje gledajo in jih malo zmoti. Ampak mislim, da v tem spisku, ki sem ga dobil, so neki ukrepi, ki gredo v tej smeri.  K razpravi sta se prijavila še Aleksander Reberšek in Miha Kordiš. Potem bom dal besedo še našemu državnemu sekretarju in tudi, če želi dopolniti stališče, gospodu Miliču. Ne? Ne razprave. Moram pa povedati še to, samo da boste vedeli, zdaj smo dobili na mizo, imamo še od Levice predlog dveh sklepov in od nas še dodatna dva sklepa. Aleksander Reberšek, beseda je vaša.
Hvala lepa. Jaz sem želel samo to povedati, da ni mogoče dobiti boljše potrditve, da govoriš resnico, od te, da ti poslanec Kordiš reče, da lažeš. Prej se nisem mogel prijaviti, pa sem to priložnost izkoristil zdaj. Se opravičujem.
Miha Kordiš.
Hvala za besedo. To je toliko deplasirano, da se niti odzval ne bom, bom šel raje na vsebinske zadeve.  Prej sem imel uvodno precej dolgo intervencijo, iz katere mi je ponesreči izpadla še ena poanta, ki sem jo želel povedati, in to je sledeče. Živimo v ekonomskem sistemu, ki se mu reče kapitalizem. Marsikdo to besedo obravnava kot umazano, zaradi tega je ne želi uporabljati. Pa vendar, živimo v kapitalizmu, naj nam je to všeč ali ne. Kako funkcionira gospodarstvo v kapitalizmu, ne bom šel zdaj v vse podrobnosti, izpostavil bom le nekaj, kar je pomembno za temo današnjega odbora - in to je rezervna armada delovne sile. Kapitalizem vselej ustvarja oziroma ima, razen v nekaterih   (nadaljevanje) izrazito mejnih primerih, kot sta bili, na primer, dve svetovni vojni, na zalogi toliko in toliko ljudi, za katere ne najde dela. In v resnici noče, da bi se zanje našlo delo, ker ti ljudje, ljudje na margini, na robu, brezposelni, prejemniki socialne pomoči, so tisti, ki služijo kot vzvod pritiska na že zaposlene, kot neka grožnja, ki predstavnikom kapitala, delodajalcem - recite jim, kakor želite -, omogoča, da nižajo plače. In nižajo delavske standarde in nižajo delavske pravice. To je ta rezervna armada delovne sile. In zato se tudi revščine v kapitalizmu ne da kar izkoreniniti skozi gospodarsko rast, kot dostikrat lahko slišimo to tezo, če želiš naslavljati revščino, mora za to poskrbeti država s svojimi redistributivnimi mehanizmi. Da gospodarska rast sama po sebi revščine ne odpravlja, potrjujejo tudi podatki, če jih vzamemo v roko, kjer delež populacije pod ali pa na pragu tveganja revščine ne niha tako zelo občutno, ne glede na to, ali smo v konjunkturi ali smo v recesiji. Recimo, 2007, takrat smo imeli konjunkturo, odstotek populacije, ki dela in je soočen s tveganjem revščine in nasploh deprivilegiranosti 0,9 % pri gospodarski rasti 6,9 %. Isti odstotek revnih lahko zasledimo tudi leta 2009, ko smo imeli totalno strm padec gospodarske rasti, in sicer minus 7,8 %. In tako naprej, okrog 1 % se, ne glede na to, da smo v recesiji ali konjunkturi, delež revne populacije vrti; seveda, v recesiji je vendar malo večji, številka naraste na 1,3, 1,4, 1,5 %, ampak tam nekje, to so razmeroma majhna odstopanja. Kar pomeni, da imamo opravka s stalnim deležem populacije, ki je v revščini in ki ji nobena gospodarska rast ne more pomagati. Pomaga ji lahko samo država, s tem da pravično na eni strani pobere davke, potem pa te davke primerno usmeri v socialno infrastrukturo, semkaj sodijo tudi denarne socialne pomoči, pa druge oblike socialne države, zdravstvo, šolstvo in tako naprej. No, in v tem trenutku pri 4,9 % gospodarski rasti je delež prebivalstva pod pragom tveganja revščine 1,1 %. Kar želim povedati, je, da tem ljudem in tem številkam, četudi bi se strinjal s to v osnovi popolnoma zgrešeno tezo, da če pa mi zdaj znižamo davke, na tak način »kao« dvignemo neto plače in tako naprej, ne moremo priti do tega, da bi ljudem, ki tolčejo revščino, vsaj določenemu delu teh ljudi, lahko pomagali. Ne moremo. In to lahko naredimo najbolj učinkovito res samo s tem, da dvignemo denarno socialno pomoč, kot tisto najbolj materialno, najbolj osnovno obliko podpore in pomoči.  Dalje bi izpostavil tudi, da je v našem proračunu, slovenskem proračunu namenjenih za denarne socialne pomoči - mislim, da je prej eden izmed predstavnikov Vlade, če se ne motim, izpostavil, da se pogovarjamo o številki okrog 300 milijonov. Istočasno pa imamo v obliki različnih subvencij za kapital namenjenih 500 milijonov, to je pol milijarde evrov. Pa dajmo se pri teh stotinah milijonov, ki posegajo že v kategorijo milijard, pogovarjati o raznih zlorabah. Pa kako lahko pri takih javnih odhodkih, javnem subvencioniranju kapitala, njegovih dobičkov in vsega ostalega, še zmeraj zaposleni v tej državi tolčejo minimalno plačo, ne glede na to, kje jo zakonodajalec zakonsko postavi. Kar je še eden izmed dokazov ali pa podkrepitev, če želite, da je glavni problem nizkih plač v tej državi, ne previsoki davki, kot bi nas v to rada prepričala desnica, ampak nepripravljenost kapitala, da bolje plača zaposlene. Potem pa v vseh sortah malverzacije posega kapitala, od tega, da sili zaposlene v espeje zato, da jim lahko poseka dohodke, do tega da na veliko lobira za zniževanje davkov, pa za še dodatne subvencije, navsezadnje pritiska za popolno deregulacijo in področja delavcev, ki sem pridejo iz tujine, zlasti iz tretjih držav. Zakaj, seveda vemo. Zato, da lahko izvajajo socialni dumping. Skratka, dela vse, samo plač noče dvigniti. Zakaj? Zaradi tega, ker očitno 4,2 milijarde evrov čistega dobička na leto, kot je bil primer zadnje leto, ni dovolj, je treba še pograbiti. Tukaj je spet, je samo politika, samo distrubitivni mehanizmi države tisti, ki to lahko preokrenejo in obrnejo okoli. Tudi jim je, v razpravi je bila namreč servisirana teza, sicer mislim, da s tele strani, iz desne, da je preveč prejemnikov denarne socialne pomoči. To je zelo bizarna teza. Kar bi bilo treba reči je, da imamo preveč ljudi, ki tolčejo revščino. Preveč je ljudi, ki živijo v revščini pri takih visokih stopnjah gospodarske rasti, pri takih ekstremnih dobičkih je jasno, da je tako število ljudi v revščini lahko tako visoko zgolj zaradi tega, ker politika primerno ne odreagira in ne ukrepa, ker se raje pogovarja o zlorabah socialnih pomoči, kako je treba te grde brezposelne socialce naterati delati in podobne teze, kot jih lahko danes slišimo. Namesto, da bi se ukrepalo v smeri tega, da se revščina odpravi v celoti. Ne da se jo dotakne, ne da se jo naslovi. Revščina je družbena sramota v tako bogati družbi kot je naša in revščino bi bilo treba odpraviti, pika, konec. Imamo sredstva za to? Imamo. Dovolj bogata družba smo, samo pač puščamo, da si ta denar prilašča neka privilegirana peščica običajno rentniških kapitalizmov na perifernih državah. Ta sredstva je potrebno zajeti in jih preusmeriti tja, kjer so potrebna.  Dalje, ta druga dva sklepa, ki so jih predlagatelji današnje seje prinesli na mizo kot predlog sklepov za sejo odbora, bi jih lahko kratkomalo označil kot socialni terorizem. V osnovi so ti sklepi predlagajo, da ljudi odrežemo od denarne socialne pomoči. To kar sem prej rekel, naterajmo jih delati ne glede na pogoje dela, ne glede na legalnost dela, ne glede na vse, dajmo jim spodnesti še tisto malo socialne blazine, ki jo omogočajo socialni transferji, zato da bodo morali prijeti ja za vsako še tako nečastno, še tako slabo plačano obliko dela. Skratka, to je stopnjevanje obstoječe socialne politike do točke brutalnosti. To, da ti časovno omejiš prejemanje denarne socialne pomoči, to, da ti ukineš socialno pomoč tistim, ki neko nečastno delo zavrnejo, to mislim, da ne gre nikamor. Mislim, če nočete, da ljudje delo zavrnejo, potem jim pa ponudite tako delo v katerem bodo lahko osebnostno rasli, v katerem bodo pošteno plačani, namesto tega, da se sedaj vsa odgovornost, vse breme prenaša na te posameznike, ki so prejemniki denarne socialne pomoči, ki so torej reveži in se jih v resnici kara, češ, vi nočete delati, ampak ta stavek bi morali izpeljati do konca. Ti ljudje nočejo delati zaradi tega, ker jim delodajalci, ker jim kapitalisti pri svojih gromzanskih dobičkih ne želijo ponuditi dostojno plačanih zaposlitev. Ampak sedaj pa mi namesto, da bi zagotovili primerno plačano delo, dostojno delo in tako naprej, kaj bi naredili? S palico na te siromake, s palico na te reveže. Zakaj? Zato, da bo tisti kapitalist namesto dveh jadrnic imel še tretjo jahto zraven. Mislim, dajte no. Absolutni zmagovalec je pa del sklepa, ki pravi, da morajo zdravi in za delo sposobni prejemniki denarne socialne pomoči v zameno za to denarno socialno pomoč opravljati družbeno koristno delo. Ja poglejte, če je v tej družbi delo, ki ga je potrebno opraviti, potem naj se pa ljudje zaposli, naj se pošteno plača, pa bo to delo narejeno, pa naj se jih pošlje to delati. Ker tole kar je pa tukaj opisano, pa ni v redu, tole stvar je treba narediti, dajmo zaposliti človeka, dajmo ga pošteno plačati, ampak je v resnici, tukaj se nam zdi, da bi bilo treba nekaj narediti ali pa še to ne, ampak dajmo prejemnike denarne socialne pomoči zapeti v delavski lager, pa še hvaležni naj nam bodo za tiste par fičnikov kakor naj jih vržemo. To je sporočilo teh sklepov, efektivno socialni terorizem in tako politiko, take sklepe kategorično zavračamo, res.  Zaključil bi pa z dvema sklepoma, ki smo jih med samo sejo odbora pripravili v Levici in sicer, in so diametralno nasprotni po svoji vsebini vsem tem desnim tendencam na današnji seji.  Prvi sklep pravi, da naj se denarna socialna pomoč oziroma osnovni znesek minimalnega dohodka, ki je podlaga za denarno socialno pomoč pa za varstveni dodatek, pa še za kaj, dvigne na raven kratkoročnih minimalnih življenjskih stroškov. To smo že večkrat v Levici predlagali. Uspeli smo s tem dvigom iz slabih 300 evrov na slabih 400 evrov, ampak osnovni izhodišči, naš predlog pa ni bil, da se ustavimo pri 400 evrih, ampak da dvignemo ta znesek na 442 evrov, toliko namreč so naračunani kratkoročni minimalni življenjski stroški. Se pravi, zato da ti lahko prideš za silo skozi mesec, brez da bi bili v ta znesek vračunani kakšni bolj dolgotrajni stroški. / nerazumljivo/ znesek je postavljen na 442 evrov in najmanj kar je, je denarna socialna pomoč bi morala ta znesek dohajati. Se pravi, dolgoročni minimalni življenjski stroški, ki so pa, ki pa jemljejo v zakup malo širšo košarico odhodkov, ki jih ima nekdo kot posameznik, so pa postavljeni na 600 in nekaj evrov. Tako za predstavo, koliko je, vsaj kar se računov tiče, potrebno, da nekdo pride iz začetka meseca za konec meseca, pred tem, da si upam trditi, da so še te številke postavljene in naračunane konservativno. V luči tega sklepa bo kdo dejal, da bi s takim dvigom osnovnega zneska minimalnega dohodka še zmanjšali razkorak med socialno pomočjo in minimalno plačo in imel bi prav, če odmisli, da smo sprejeli nov zakon o minimalni plači, ne samo v višini minimalne plače, ampak tudi po metodologiji izračunavanja te minimalne plače, in tudi tempa, kako naj se ta minimalna plača dviguje. In če vzamemo obstoječo ureditev, mutatis mutandis, da se ne spuščam na možne davčne prilagoditve pa prilagoditve socialnega sistema, kar mora iti s temi dvigi z roko v roki, da ne pride do kakšnih težav, bi z letom 2021 minimalna plača lahko znašala okrog 850 evrov neto. Za toliko jo ministrstvo lahko dvigne. Potem se pa morda že lahko pogovarjamo o ugodnem razmerju nad socialno pomočjo in višino minimalne plače, seveda v korist višjih plač na račun višjih odhodkov predstavnikov kapitala, torej malo manjših njihovih dobičkov pa pretakanje dela teh dobičkov v višje delavske minimalne plače. Tukaj ima ministrstvo stvari v svojih rokah in v kolikor to sicer nismo predložili kot sklep, je neka sugestija o kateri lahko razmišljajo in smer o kateri lahko razmišljajo na Ministrstvu za delo.  Drugi sklep, ki smo ga dali, pa tangira zlorabe. Zlorabe javnih sredstev iz neke druge vstopne točke, tiste vstopne toke, kjer bi se res morali pogovarjati. Prej sem že omenil, da imamo v obliki raznih subvencioniranj iz javnih sredstev namenjenih pol milijarde evrov za kapital kot pomoč gospodarstvu oziroma podpora gospodarstvu, kakorkoli je že to pakirano. Potem imamo tukaj še kakšna naročila in podobno. Drugi sklep želi preveriti zlorabe v prejemnikih, gospodarskih subjektih, ki prejemajo ta javna sredstva in sicer predlagamo, da ministrstvo pripravi pregled teh gospodarskih subjektov, ki prejemajo javna sredstva, znotraj tega pa pretežno izplačujejo minimalne plače, medtem ko hkrati plače poslovodstva presegaj 5-kratnik najnižje plače oziroma izplačujejo dobiček. Skratka, če neka firma tukaj dobi toliko in toliko denarja o države v obliki raznih pomoči in vsega ostalega. Mislim, da lahko mirno rečemo, da gre za zlorabo v trenutku, ko tako podjetje oziroma predstavnik, lastnik takega podjetja vzame javni denar svojim zaposlenimi pretežno izplačuje najnižje plače hkrati pa špona dohodke poslovodstva v nebo. In mislim, da je tudi zloraba če je tako isto podjetje prejemnik javnih sredstev, potem hkrati izplačuje dobiček. Kako lahko ti živiš s podporo ali celo od javnih sredstev, potem pa izplačuješ minimalno plačo svojim zaposlenim medtem ko hkrati samemu sebi oziroma menedžerski kasti v firmi daješ bajne vsote in bajne denarje? Ali pa lastnikom delničarjem kakorkoli izplačuješ dobiček, medtem ko od države prejemaš denar. To ne gre. Skratka to bi bilo fino videti, pregledati, potem se pa lahko res začnemo pogovarjati o pregonu zlorab tam kjer to šteje in tam kjer se obrača veliko, veliko več denarja kot se ga obrača v denarnih socialnih pomočeh. Hvala.
Hvala. K besedi se je še prijavila Jerca Korče. Izvolite.
Hvala. Moja kolegica Janja Sluga je enkrat na enem odboru ali celo na plenarki rekla: »Oh, fantje, fantje«, pa si bom jaz danes vzela pravico, da uporabim tudi te besede, ker se mi zdi, da je bilo s strani moškega dela slišati zelo ene ekstremne pozicije na eni ali na drugi strani, pa smo mogoče vsaj v ženskem delu malo uravnotežili z nekim zdravim pogledom kako stvari so in kako niso. Jaz se večkrat vprašam, če mi še vemo kakšen model države smo se odločili, da ga bomo imeli ob osamosvojitvi in odločili smo se za socialen model države, za upam, da tudi solidaren model države, ki bo v prihodnje še bolj temeljil na tem, ker bo moral še bolj temeljiti na tem, ker se družba stara in bomo mogli tudi mi mlajša populacija vedno bolj ponotranjiti ta solidarnostni model pri čemer nam ne bo v aktivni dobi več vplačevati na račun tega, da bomo skrbeli za svoje starše in na račun tega, da tudi ko bomo mi stari bo nekdo v tem sistemu skrbel za nas, jaz upam, da bo tak model obstal in se še bolj krepil, ker to je model države, ki nam ga marsikdo zavida. Ne prestano se pojavljajo primerjave z drugimi državami, pa se res dostikrat vprašam ali je primerjava samo po enem segmentu sploh smiselna, ne ni, zato, ker če hočemo ugotoviti primerjavo davščin, prispevkov kakorkoli in da primerjamo koliko procentualno kje drugje plačujemo, bi mogli na drugi strani vzeti tudi kakšen šolski sistem imajo tam kjer to primerjamo, kakšne zdravstvene storitve imajo, ne nazadnje če hočete ali in seveda to obstaja v določenih državah morajo tudi podjetniki plačevati za to, da gasilci pogasijo obrat, ki je zgorel, kar se je zgodilo tudi včeraj pa pri nas za take stvari poskrbi država in to tudi nudi gospodarstvu. Tako da tudi take stvari se vsekakor financirajo iz davkov in jaz nisem zagovornica tega, da se davki nižajo, tudi nisem zagovornica tega kar Nova Slovenija poudarja, in sicer sistem vitke države, sem pa za sistem učinkovite države, ker pod vitko državo se hitro lahko razume tudi plačljivost nesolidarnost zdravstvenega sistema, pokojninskega sistema in še česa po principu vsak bo poskrbel zase, za svojo pokojnino in ko bo zbolel bomo imeli situacije, ki jih v nekaterih državah imajo, pa lahko se jim ne gre tako zelo daleč, lahko se gre samo v Švico, imam kar nekaj prijateljev, ki tam živijo in z veseljem povedo, da samski zdrav moški ima tam lepo življenje ob ustvarjanju družine ali bodisi kakšne bolezni pa to življenje tam ni tako zelo ugodno, tako da jaz bi si želela, da v Sloveniji ohranjamo tak sistem, bi si na drugi strani tudi želela, da ti ekstremi, ki jih kolega Kordiš, zdaj že trikrat eno in isto ponovil, pa na vsakem odboru isto ponavlja, pa že vemo, kakšna je njegova tirnica, tudi ni smiselna tirnica, ker tudi v gospodarstvu niso vsi gospodarstveniki slabi, imamo, jaz verjamem, v večini, dobre podjetnike, ki so ponosni na svoje delavce, ki si želijo svoje delavce dobro plačat, ki imajo odnos do njih in ne gradijo svojega poslovnega modela na izkoriščanju delavcev, ampak na temu, da se zavedajo, da dober delavec, dobro plačen delavec, v dobrem delovnem okolju, ima višjo produktivnost. Obstajajo pa absolutno tudi slabi delodajalci, tako kot obstajajo tudi tisti, ki izkoriščajo denarno socialno pomoč. Tako da, v vsakem sistemu obstajajo anomalije, obstajajo ljudje, ki bodo sistem izkoriščal, tudi če ga skušamo nastavit na najbolj idealen način, se bodo taki ljudje našli in bojo vedno našli neko luknjo. Je pa tako, da jaz verjamem v to ministrico, ki je prevzela ministrstvo. Jaz mislim, da je zelo težko ministrstvo, ki vključuje ogromno enih elementov in je začela delat prave korake, ima izjemen socialni čut, izjemen čut za solidarnost in prišla je v sistem, ki se je v, lahko rečemo, od osamosvojitve naprej, samo kopičil, to pomeni kompliciral, kot smo danes že večkrat ugotovili, so se parcialno stvari reševale, so se dodajali zakonski, podzakonski akti, zbirokratiziral smo zavode, socialne, zbirokratiziral smo tudi zavod za zaposlovanje, tudi nadzor in inšpektorji so premalo na terenu in jih je tudi premalo, to tudi nenehno ugotavljamo in začelo se je premikat v pravo smer, no. Tako da, jaz bi si želela, da pustimo mogoče ključ vsemu, vsaj še nekaj časa, da ministrica te predloge, ki jih ima in jih je že predstavila, vsaj svojo vizijo, začne dejansko v prakso tudi dajat, zato pretežno vse sklepe, ki so danes bili dani na mizo, ocenjujem kot izredno parcialne in gledajo samo en segment. Če vzamemo od Nove Slovenije, gledajo na to, da bi mogli davke zniževat, pa vemo, da to tudi delodajalcem na dolgi rok ne bo ustrezal, ker, z zniževanjem davkov bo padala kvaliteta javnih storitev, bo padalo tudi šolstvo in na ta način ne bomo prišli do višje produktivnosti. Do višje produktivnosti bomo prišli na način, da bomo imeli visoko izobraženo delovno silo, da bo tudi gospodarstvo se prestrukturiral tam, kjer se še ni. Jaz mislim, da nekaj teh segmentov v Sloveniji še imamo, ki bodo mogli se prestrukturirat, ker ne bodo zmogli in v tem stanju dejansko ne zmorejo plačevat niti minimalne plače, ampak jaz mislim – tu se pa strinjam z Levico – ni problem v tem, ampak je problem v tem, da bojo mogli svoj poslovni model začet prilagajat. To, toliko na kratko, sem še kaj mislila… ne, v bistvu sem pa zdaj si želela, ker zato sem se k besedi prijavila, da bi okoli teh sklepov prosila ministrstvo, da se opredeli, ker lahko se mi opredeljujemo, ko jih preberemo, ampak vemo, da, če zakonodajna veja oblasti, pa izvršna veja oblasti ne bosta delovali z roko v roki in se strinjale glede sprejetih sklepov ali pa ne strinjale glede sprejetih sklepov, potem premika naprej ne bo, tako da bi jaz bila vesela, da se tisti del, ki bi potencialno moral te sklepe izvrševat, okoli tega opredeli. Hvala.
Hvala za razpravo. Predlagatelj ima besedo, potem bom jaz dal besedo gospodu Miliču in na koncu Božiču, da se, državnemu sekretarju Tilen Božiču, da se opredeli.
Hvala lepa, gospod predsednik. Hvala tudi kolegici Jerci. Kar nekaj skupnih točk sem zaznal. Lahko se mi prepiramo, kaj je vitka država, kakšna je učinkovita – mislim, da ne bo učinkovita, če ne bo vitka, ampak to zdaj ni tema, kajne, to zdaj ni tema. Glejte, jaz samo berem vaš dokument vaše vlade, ki je tudi moja vlada, slovenska vlada. Temu dokumentu se reče Nacionalni reformni program 2019 – 2020. Dveletni, vemo, zakaj ga sprejemamo in tukaj piše, ja, v pripravi so ukrepi za razbremenitev dela. Čakajte, ali enako govorimo? Enako, kajne? Super, enako govorimo, hvala kolegica Jerca, enako govorimo. In mi smo želeli samo to, da enako govorimo ali pa vsaj podobno, da se poslušamo, da se razumemo. Določene zadeve so šle mimo – res je, v nek sistem, ki ga ni več. Zakaj ne? Ker je propadel. In glejte, samo še to, ker me pa res boli in bi rad, da morda kateri od poslancev ustanovi podjetje, enkrat, ko ne bo več poslanec in da bo potem to šolski primer, šolski model slovenskega podjetja. In, da potem vsi gledamo, politiki gledamo, kakšno podjetje to mora biti in kako bo politika rekla, da se naj podjetje prestrukturira – še več, da bo politika rekla, kaj naj proizvaja, po kakšni ceni naj prodaja – čakajte malo, to pa gre malo mimo. En gospod mi je nekaj zanimivega napisal na Twitter, pa ne bom nikogar tukaj žalil, da bi zdaj to prebral, še najmanj pa kolego Miha, ker ni vreden tega, da bi ga človek žalil. Naši terenski obiski, ko obiskujemo – ja, tudi podjetnike, tudi družinska podjetja in ko je bila danes že tisočkrat omenjena beseda kapital, kapital to noče… Veste, kaj nam govorijo lastniki in direktorji takšnih malih družinskih podjetij, ki jih izjemno cenim – »kaj vse naši ljudje znajo narediti.« Pa mi smo menda najboljši na svetu, kaj vse delamo – na NASO, za velike multinacionalke in to po zelo dobri ceni. Tam je produktivnost fantastična, nad evropskim povprečjem in tako dalje. Ampak pod črto, lastniki in direktorji družinskih podjetij, pa tudi drugi nam pravijo kot, da so se naučili, v en glas in pravijo: »moj največji ali pa največji kapital so ljudje. Tudi, če mi hala zgori, ni problem, zgradimo novo. Tudi, če pride do nekega grdega strojeloma, ni problem,kupimo novi stroj. Če izgubim delavce, sem izgubil vse.« Torej, verjamem, da niso vsi isti, ampak zdaj tukaj vidim, da eni dajejo kar v en koš vse delodajalce, podjetnike in tako naprej. glejte, ni pošteno. Jaz sem za to, da se sankcionirajo nepravilnosti, zlorabe takšne in drugačne, da se sankcionirajo in da se torej zakoni, ki jih imamo spoštujejo, mi smo pa za to, da zakone optimiramo, da jih popravljamo in kot sem že povedal in ponavljam – lahko nam vi vse te skrepe zradirate, nobene užaloščenosti ne bo, če so res tendenciozni ali kakršnikoli že ali teroristični. Ampak povem pa nekaj še enkrat, da smo zelo pozorni do rešitev, ki se zarisujejo na Ministrstvu za delo in smo jim mi Nova Slovenija naklonjeni. Tako da nekako ste preveč puščice - tako sem vsaj zaslutil, usmerili proti nam.  Tolikokrat je že bilo povedano – 4, 2 milijarde dobička. Hvala bogu, jaz si želim, da bi jih bilo 10 milijard dobička, sploh zdaj v obdobju konjunkture. Ena podrobnost bi pa tu bila tudi iz naslova korektnosti, dobro da jo povemo. Gospe in gospodje koliko je pa bilo investicij v tem istem letu s tega ta istega kapitalističnega gospodarstva? Približno, če so moji podatki točni ali ne vem, morda bo gospod Milič povedal. Dvakrat več, 8 milijard je bilo lani investicij. A premalo? Ne vem, morda. Tako dajmo potem obe strani tudi dati ne tehtnico, ne pa samo eno. Tako da jaz se zdaj trudim nekako poiskati skupne rešitve. Sem hvaležen predsedniku tega odbora, da je vsaj v enem sklepu zaznal, da bi ga pa bilo vredno podpreti. To sem hvaležen. Naši nameni so bili dobri nameni. Če kdo misli, da smo tukaj v nedeljo, pardon, v petek popoldne – ja, lahko smo tudi do nedelje, če smo tukaj v petek popoldne, zaradi tega, da bi eni druge utrujali in matrali pa neke mantre zganjali, dajte no, nismo zaradi tega tukaj. Ljudje so nas sem poslali, vse enako. Hvala.
Replika?
Ja.
Izvolite gospa, Jerca Korče / smeh/
Najlepša hvala. O prestrukturiranju nisem govorila o tem, da bi politika narekovala gospodarstvo, da se mora prestrukturirati / oglašanje iz dvorane/. Jaz sem govorila o prestrukturiranju, ampak nisem se navezovala na to, da bi politika diktirala gospodarstvu, da se mora prestrukturirati.   Govorila sem pa v to smer, da se bomo mogli enkrat tudi vprašati, da a si želimo imeti podjetja z visoko dodano vrednostjo, ali podjetja z nizkimi plačami, ki delajo masovno proizvodnjo. Saj najbrž neko kitajsko podjetje ima visoko dodano vrednost, pa izkoriščevalsko delovno silo zaposleno. Zdaj mi se moramo vprašati, kam bo naša država peljala ta svoj voz. Imamo podjetja, ki so propadala, zaradi tega, ker so bila nekonkurenčna in niso mogla zagotavljati na koncu, ko so hirala, niti več minimalnih dohodkov in so konec koncev tudi z državnimi pomočmi in z vsemi napori, ki jih je država naredila, šla tja kamor so šla. In so določeni zdravi deli se ven izvzeli in danes funkcionirajo normalno in delajo dobro in imajo malo zaposlenih, ki so dobro plačani in delajo svoje izdelke z visoko dodano vrednostjo – na to sem se navezovala in ohranjati to, da imamo nizke plače in nič ne naredimo na tem, da se bodo te plače dvigovale, ne vem, najbrž niso socialne pomoči krive za to. Jaz sem že večkrat zapisala, da bi socialna pomoč mogla biti še višja, ampak ker ko enkrat ne moreš delati iz takega in drugačnega razloga, ko pride življenjska situacija težka, si zaslužiš še več in to definitivno si. Nižati socialne pomoči oziroma delati karkoli drugega z njimi, zaradi tega, ker obstaja pa določen procent ljudi v državi, ki te pomoči zlorablja, pa ni po mojem prava pot. To se najbrž bo cela politika strinjala. Kar se tiče pa sklepov, govorite pa v pripravi naborov za razbremenitev vseh dohodkov iz dela, vlada govori pa o drugačnih ukrepih. Vlada dela pa preračune, kjer, v katerem segmentu je smiselno razbremeniti, prilagoditi dohodninsko lestvico in razbremenite regresa je že bil prvi ukrep, ker smo ga ocenili kot neškodljivega za proračun, da ne dela prevelikega posega v proračun, da bomo na ta način zagotovili tudi domačo potrošnjo in da bo nekaj, to kar vi pravite, tukaj se strinjamo, prišlo nazaj v proračun. O tem govorimo, ne govorimo pa kar posplošeno, da se razbremeni čisto vse dohodke in še prispevke in ne vem kaj vse, zato da bodo imeli višje plače, ker se tudi sprašujem, ali bodo delodajalci na tak način res izplačevali potem višje plače, nisem popolnoma prepričana v to, da bi to veljalo za vse.
Hvala lepa. Gospod Milič, beseda je vaša. Ampak na kratko.
Samo Hribar Milič
Hvala. Če nekdo stokrat pove nekaj, da potem to postane resnica. Če nekdo stokrat reče, da je 4, 2 milijarde evrov bilo ukradeno zaposlenim ali pa, če vi meni stokrat rečete Milič, potem mislijo, da sem Milič, jaz sem Hribar.
Aja, pardon, se opravičujem. Globoko se opravičujem.
Samo Hribar Milič
Ampak to za »ice breaker«. Drugače pa, zakaj se v Sloveniji ne splača delati? To je bil ta ambiciozen naslov, ki nas je pripeljal danes na vaš odbor, ker smo upali, da je med vami prevladala ocena, da je treba v Sloveniji nekaj spremeniti, če hočemo priti do najmanj 2 tisoč evrov povprečne plače. In kaj je treba spremeniti? Na vsakem področju je treba kaj spremeniti, zato sem jaz tudi v svojem uvodu, pa seveda nisem bil edini, apeliral, da se razprava zgolj o samo teh denarnih socialnih pomočeh razširi s tematiko, zakaj se v Sloveniji ne splača delati. Vi se že povedali in opozorili na to, na več replik poslanca Levice – 4, 2 milijarde evrov, da se je nabralo dobička. Ta dobiček je bilo treba ustvariti in ta dobiček se je ustvarjal na globalnih trgih, kamor je Slovenija izvozila preko 40 milijard evrov. V 15 letih smo podvojili svoj izvoz. Če mislite, da je do tega prišlo samo za sebe, ali pa oprostite, zaradi državnih politik, se motite. Prišlo je z nekim načrtnim, dolgoročnim delovanjem in kot ste opozorili, več kot še enkrat toliko je slovensko gospodarstvo lani investiralo. Se pravi, seveda so bili tudi kapitalisti, ki so vzeli ta denar in ga vložili nekam drugam, porabiti se pa ne da tega. Saj veste, da se tega ne da porabiti. So ga vložili nekam drugam, tam, kjer se jim je to splačalo. Živimo v kapitalizmu, v tržnem gospodarstvu in tako se to dela. Ampak očitati, da je bil tam    (nadaljevanje) dobiček, ki ga je nekdo zadržal za sebe, je pa nevednost in nepoznavanje tega, kar se…
Prosim, kar so poslanci govorili, ne bi komentirali. Vi dajte dodatno, kar imate… / govorita oba hkrati/
Samo Hribar Milič
Skratka, če skrajšam…
… skratka, vaše stališče, ne pa replike.
Samo Hribar Milič
Moje stališče bi bilo samo to, da bi poudaril, da je pri tej razpravi, zakaj se v Sloveniji ne splača delati, treba verjetno tudi znotraj vašega odbora sprejeti nek predlog, da se obravnava razširi na gospodarstvo, na finance in na razvoj. Samo znotraj socialne politike se na vprašanje, zakaj se v Sloveniji ne splača delati, ne bo moglo najti odgovorov.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Gospod Tilen Božič, izvolite, beseda je vaša.
Tilen Božič
Hvala za besedo. Najprej nekaj krajših komentarjev, ki bodo šli nekako v smeri tistega uvodnega nagovora, od tam naprej pa tudi opredelitev do sklepov. Torej, prva stvar, kot dodatna informacija, ko se pogovarjamo o dodatku za delovno aktivnost, bi vseeno izpostavil še naslednjo reč, da imamo še dva načina nekako motiviranja, ki ostajata oziroma se bosta tudi v prihodnje krepila. Eden izhaja iz tistega projekta socialne aktivacije, za katerega je vseeno treba povedati, da je to zaenkrat pilotni projekt, na katerem se dela in če se bo izkazal kot dobra rešitev, se bo potem seveda moral umestiti v sistem, se pravi, ne zgolj kot nek projekt, ampak dejansko kot neka stalna dejavnost v okviru politike oziroma, kot je bila prej ena besedna zveza lepo uporabljena, neke socialne infrastrukture. Od tu naprej pa tudi aktivna politika zaposlovanja, ta ima tudi to možnost, se pravi, da za tiste, ki se udeležujejo, so predvidene določene stimulacije oziroma določeni dohodki, in iz obeh teh dveh, kar se prejme, ne vpliva na višino denarne socialne pomoči, se pravi, ne vpliva na to, koliko jo nekdo dobi. Tako tu vseeno ne gre za to, da se nekaj vzame, se pravi, nekaj se spremeni, imamo pa še vsaj dva stebra, ki potem vlečeta naprej, na drugačen način, na nek način, za katerega ocenjujemo, da je bolj učinkovit. Druga zadeva, pogosto se v isti sapi - to gre pa nekako v uvod, se pravi, previdnost uporabe podatkov in primerjav, da ne pride potem do kakšnih prehitrih ali pavšalnih sklepov. Se pravi, pogosto se v isti sapi omenja število brezposelnih, se pravi, trenutno smo približno na 72 tisoč, in tudi število tistih, ki so upravičenci do prejemanja denarne socialne pomoči, ki jih je približno 92 do 93 tisoč. In zdaj je ena takšna reč, pri brezposelnih to ni enostavna reč, tam je približno polovica dolgotrajno brezposelnih. Dolgotrajno brezposelni pa niso zgolj zaradi tega, ker bi želeli biti dolgotrajno brezposelni, ampak zaradi tega, ker gre za nek kompleks težav, ki so se pojavile, da so v takšni situaciji. Ravno zaradi tega je ena izmed pomembnih in tudi finančno dokaj težkih in ambicioznih politik aktivna politika zaposlovanja, v kateri je kar nekaj sredstev namenjenih za to, da se jih potem skuša opolnomočiti do te mere, da se vrnejo nazaj na trg delovne sile. Dejstvo pa je, da se vsi ne morejo vrniti nazaj na trg delovne sile, ampak jim mora biti na razpolago tudi neka druga mreža, ki jim potem pomaga. In tu pridemo potem do teh 92 oziroma 93 tisoč upravičencev do denarne socialne pomoči, ko se potem reče, ja, na nek način je bilo slišati, naj gredo delat. Ampak vseeno, veste, tam je skoraj 25 tisoč otrok, se pravi, ti težko gredo delat, ker so v situaciji, ko dejansko znotraj družine se pojavi neka situacija, na katero sami nimajo vpliva; se pravi, mora biti tu neka mreža predvidena. Od tu dalje so potem tudi drugi, recimo, upokojenci, nekateri iz raznoraznih razlogov, potem so lahko tu tudi invalidi, lahko imamo neke situacije, morda ljudi, ki imajo težave, tudi psihiatrične, imajo lahko drugačne težave, v smislu tudi nekaterih odvisnosti. Pa da ne bo kdo tukaj zdaj takoj pogledal oziroma pomislil na te tako imenovane trde droge, v Sloveniji je resen problem alkoholizem. In to se odraža, se pravi, ta kultura pitja ali pa nekultura pitja, ki jo imamo pri nas, se odraža tudi na ravni denarnih socialnih pomoči in se odraža tudi na številu brezposelnih oziroma v težavah na trgu   (nadaljevanje) dela. Potem pa, ko imamo še neke situacije, se pravi, ko se to začne pa med sabo, lahko rečemo, povezovati, se pravi, potem še zdravstvene težave in druge zadeve, iz tega razloga so potrebni neki ukrepi, ki niso samo taki, da rečeš, pojdi delat, ampak moraš pripeljati do tega, da lahko tudi z nekim kompleksnim pristopom in spletom nekih storitev ter pomoči nekoga opolnomočiš, če ti seveda uspe, da potem nekako poskrbi, kolikor seveda lahko, sam zase. Od tu naprej so tudi takšne zadeve, kot so bile nakazane, se pravi, v smislu - tako na hitro - te premajhne razlike, ki je bila nekako nakazana, ja, češ, 700 evrov neto, 400 evrov je potem davkov in tako naprej. Jaz bi vseeno še enkrat ponovil, da večji del pri nizkih plačah predstavljajo prispevki za socialno varnost, prispevki za socialno varnost pa niso, če rečemo temu tako, davki, ampak so neka namenska plačila. Se pravi, iz tega bo izhajala potem nekoč pokojnina, iz tega izhajajo pravice iz zdravstvenega zavarovanja, pravice v primeru brezposelnosti, invalidnosti, boleznin in tako naprej. Tako gre tu za neka plačila, ki imajo na drugi strani že neposredno vezano določeno pravico. Tako to ni v tem smislu, da kar nekaj država vzame nekomu, ki ima malo, ampak gre za sistem, za ustroj, ki omogoča, da ta socialna država deluje in da lahko črpajo pravice tudi iz socialnih zavarovanj, ne pa zgolj iz tiste zadnje mreže, ki ostane na koncu, ki se ji reče denarna socialna pomoč. Od tu naprej takšne trditve, kot so, recimo, država podpira nedelo in drugi to izkoriščajo, jaz mislim, da niso na mestu, iz tega vidika, kar sem rekel, mislim, da se je treba osredotočiti na dejanske podatke, na to, kar je na mizi, in potem sprejeti neke odločitve, ker takšna pavšalne navedbe lahko peljejo dejansko v napačno smer. Se pravi, pripeljejo do nekih zmot, kjer pa to ni primerno, še posebej glede na to, da gre v največjem delu za izjemno občutljivo in ranljivo populacijo.  Rečeno je bilo tudi glede tujih delavcev. Tu se dostikrat v isti sapi kar omenja neko zlorabo transferjev. Jaz moram to odločno zanikati, iz več razlogov. Prva stvar, ko se pogovarjamo o denarni socialni pomoči, nekdo, ki pride delat v Republiko Slovenijo, mora tukaj pet let živeti, ima prijavljeno začasno prebivališče, bolj ali manj stalno biti tukaj, zaradi tega, da sploh postane upravičen do denarne socialne pomoči. Drug tip transferjev, se pravi, otroški dodatek, pa je, recimo, pogojen s tem, da otroci dejansko bivajo na ozemlju Republike Slovenije, gre pač za neko pravico, ki se jo potem dodeli. Pri čemer so pa spet določeni mehanizmi, s katerimi se preverja in ugotavlja, ali so tudi tu prisotni in tako naprej. Tako tu ne gre posploševati. Tudi v marsičem je lahko to odraz morebiti napačnih preteklih politik ali pa premalo poudarka na določenih politikah, tu mislim predvsem na integracijo. Se pravi, kaj lahko mi naredimo, da se lažje integrirajo, da lažje najdejo svojo sredino, delo in tako naprej, zaradi tega, ker se rado zgodi, kaj pa vem, da nekdo pride v Slovenijo, pa se zaposli v gradbeni dejavnosti, pride iz tujine kot, recimo, mlad, perspektiven, dela 20, 25 let v tej branži, se dejansko iztroši, dela ves čas v sredini, lahko rečemo, sebi bližnjih tako po razmišljanju, tudi po jeziku ne nazadnje in tako naprej in nikoli sploh ne pride do tistega stika, da bi lahko prišel do neke integracije, do tistega trenutka, ko dejansko postane nekako neprimeren za tisto delo, za tistega delodajalca, se znajde na zavodu in takrat je postavljen v bistveno drugačno realnost, kot je bil takrat, ko je v to državo dejansko prišel toliko in toliko let nazaj. Se pravi, mladosti mu zagotovo mi ne moremo več vrniti, temu je ne more nobeden, lahko pa mu pomagamo z opolnomočenjem, kar se tiče veščin, znanj, priložnosti, ki se tudi ponujajo. In tu je spet tista aktivna politika zaposlovanja, ki mora odigrati svojo vlogo. Omenjeno je bil spet, ko se pogovarjamo o nizkih plačah, dvig splošne olajšave, ki je bil spet omenjen kot tisti, ki bi eventualno tu lahko pomagal. Splošna olajšava dejansko, tako kot je pri nas zasnovana, ki ni zasnovana kot davčni odbitek, ampak dejansko kot olajšava, znižanje davčne osnove, ima največji učinek na tiste, ki imajo višje dohodke, ne pa na tiste, ki imajo nižje, ker je seveda višja obdavčitev oziroma v višji dohodninski razred, v katerega padeš, večja je nekako   (nadaljevanje) ugodnost iz naslova te olajšave. Ampak tu zagotovo bo še nekaj zanimivih razprav tudi v prihodnje, kako te ukrepe pravilno zasnovati.  Spet je bila omenjena Avstrija, pa je ne bi ponovno komentiral, razen v toliko, da, kot rečeno, če se bodo oni odločili, da bodo naredili res to reformo, da bodo znižali javnofinančne prihodke tam nekje za 20 do 25 milijard evrov, potem se lahko pogovarjamo o tem, da so približno na obremenitvah, ki jih ima Republika Slovenija. Se pravi, po deležu davkov v BDP, po spletu, sem prej že povedal, je Avstrija približno na 41 %, Slovenija 36 %, kar pomeni, da res imamo bistveno drugačno strukturi, se pravi, kar poberemo, prispevke, dohodnino, davek od dohodkov pravnih oseb, davek na nepremičnine in tako naprej, potem tudi DDV in tako naprej. Ampak v osnovi, ko seštejemo vse skupaj, je skupna obremenitev v Avstriji toliko višja. Zagotovo, če bi imeli mi minimalno plačo oziroma če bi imeli mi takšno povprečno plačo, kot jo ima Avstrija, bi si lahko mimogrede privoščili bistveno nižje obremenitve pri nižjih dohodkih, to je zagotovo. In to je tisto vprašanje te naše zbitosti plač, kjer nas bo dejansko samo produktivnost pripeljala do tega, da lahko začnemo raztegovati, se pravi, da ljudje hitreje napredujejo v višje plačne razrede in da se ta naša povprečna plača dvigne, da bo čim manjša zgostitev okoli minimalne plače, kar je potem tudi dobra popotnica za morebitno poslabšanje gospodarskih razmer v naslednjih letih.  Še nekaj kratkih komentarjev. Omenjeno je bila ena izmed primerjav v delu med avstrijsko obremenitvijo pa slovensko. To je težko primerjati, tudi zaradi tega, ker, kot rečeno, mi imamo določene dohodke, ki preprosto izpadejo iz davčne osnove. In če bi vse to dali skupaj, bi ugotovili - pa še kakšno našo olajšavo, recimo, za vzdrževane družinske člane -, bi ugotovili, da smo pri določenih plačah daleč bolj ugodni, kar se tiče obdavčitve, kot na avstrijski strani, to zagotovo. Je pa v korist oziroma najbolj učinkovit, vsaj tako jaz vidim, kazalec, ki kaže na to, kako je nekdo znotraj nekega dohodkovnega razreda na koncu pod črto, se pravi, kateri sistem je bolj ugoden, manj ugoden oziroma kaj se dogaja tudi s transferji. Če se pogleda neto razpoložljivi dohodek, se pravi, pogleda se tisto, kar je po davkih, pogleda se, koliko je transferjev, koliko je ugodnosti, in to vzamete vse skupaj, potem je pa to že zelo dober podatek in tudi mednarodno relativno dobro primerljiv. Ker, kot veste, davčni sistemi, sistemi socialne varnosti so izjemno razvejani, obstaja veliko razlik, ravno zaradi tega - tisti, ki ste bili zdaj na Odboru za zunanjo politiko, smo imeli en sporazum s Korejo, kjer smo imeli noter pokojninski, da smo uspeli uskladiti, ostalih, zdravstvenih in tako naprej, nismo uspeli, zaradi tega, ker je bila tako velika razlika med sistemi, in to se od države do države zelo pozna. Še glede teh sklepov, ki jih je kar nekaj danes, kar je na nek način dobro tudi s tega vidika, ker kaže na angažiranost. Se pravi, gre za neko temo, ki je aktualna, ki buri misli in tudi spodbuja marsikoga k temu, da skuša najti neke rešitve oziroma vidi neke svoje poglede. Če gremo najprej na te, ki so vezani na gradivo, ki nam je bilo predloženo. Kar se tiče prvega sklepa, do tega smo zadržani. Razlogov za to je več, zaradi tega, ker tu nekako piše, da smo se seznanili s težavami, se opravičujem, ste se seznanili s težavami zaradi premajhne razlike med višino denarne socialne pomoči in neto minimalno plačo. To je izjemno kompleksno vprašanje, odvisno, kaj se vzame, odvisno, če se gleda neko samsko osebo, odvisno, če se gleda v neki kombinaciji tudi z dodatkom na delovno aktivnost in drugimi zadevami; tako je v nekaterih primerih lahko to težava, v nekaterih ni. Da se pa seznani nekdo s tem, je pa do tega še kar nekaj poti, tudi verjetno potom podatkov, ko pridemo potem do tistega sklepa, ki bi jih dejansko morali tudi mi zagotoviti kot Vlada, da nekdo lahko potem reče, no, zdaj pa se nam zdi, da smo se pa vsaj tako na grobo seznanili s to problematiko. Ker problematika je res zahtevna, tema, ki ste si jo izbrali, je izjemna, se pravi, z intelektualnega vidika kot tudi vseh drugih. Tako smo do tega zadržani, ker težko rečem, da je prišlo do seznanitve.  Druga točka, tu odbor priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvu za finance, da pripravi nabor ukrepov za razbremenitev vseh dohodkov iz dela, in ga v roku enega meseca predstavi odboru. Tudi do tega smo zadržani, to pa zaradi dveh razlogov. En ukrep je bil že narejen potem regresa. Drugi je pa trenutno v pogajanjih. Zdaj, kako bo s temi pogajanji, kdaj bodo zaključena, jaz tega podatka nimam, ker je dejansko to informacija Ministrstva za finance in bodo verjetno po tistem zagotovo šli v javno razpravo, tudi prinesli papirje v Državni zbor in bo verjetno takrat neka, če rečemo temu seznanitev, kar se tega tiče, pa tudi neka razprava, ki bo pripeljala do tega, da bo povedala v katero smer pa še naprej oziroma na kakšen način oziroma ali izpolnjuje pričakovanja, pa ne mislim, se pravi, tako koalicijskih kot tudi opozicijskih poslancev. Ker tukaj pobud in zamisli je veliko.  Kar se tiče tretjega. Tukaj je navedeno, da v roku enega meseca pripravi analizo upravičencev do denarne socialne pomoči v republiki Sloveniji. Do tukaj mislim, da nimamo težave, smo sposobni v roku 30 dni to vam tudi zagotoviti. V enem izmed zakonskih predlogov smo to dali, mislim, da do februarja meseca so podatki, bi osvežili z novimi. Imamo težavo s tem morebitni zlorabi in jo predstavi odboru. Zdaj, mi imamo na dnevni ravni, ko se ukvarjamo s tem, kako sistem izboljšati, se pojavijo določene hipoteze, jih preverjamo in potem prihajamo do rešitev. Mislim, da bo en paket tak, ki bo pokazal na to, se pravi, pa ne z vidika toliko zlorab, koliko z vidika nekih potencialnih pomanjkljivosti v sistemu, predvsem informacijskega sistema, preko tega se bo videlo, bo pokazala revizija informacijskega sistema ISCSD. To bo po moji oceni na razpolago nekje do konca leta in v vsakem primeru bo to takrat zanimiva debata, tudi če bo že uspelo Računsko sodišče tudi neki svoj pogled na to pripraviti. Tako, da če bi ta del spustili, teh morebitnih zlorab v tem tretjem sklepu, mislim, da potem ni nobenih težav s tem. Zagotovo potem ne bi toliko govorili o zlorabah, koliko o možnosti izboljšav sistema, izboljšanjem internih kontrol in tako naprej, ki pa pride še čez nekaj časa. Tisto kar smo identificirali, da so težave, smo že dali določene predloge. Tako, da tukaj smo v nekem suspenzu oziroma pripravili smo predloge, smo jih predstavili in to je za to fazo to, potem pridejo še ostali, istočasno pa da bi bili v kratkem, imeli že naslednji paket na mizo, dokler tiste preverke ne naredimo, težko kaj takega obljubimo kot ekipa.  Od tu naprej četrti. V roku teh mesecev pripravi nabor ukrepov za preprečevanje zlorab prejemanja denarne socialne pomoči, se pravi lahko so določene pomanjkljivosti, ki jih bomo ugotovili skozi ta proces in skozi revizijo, ampak to pride šele čez nekaj časa.  Od tu naprej so bili še predlogi, mislim, da tukaj predlog odbora, ta ki se začne z enimi ukrepi. Se pravi nabor ukrepov za bolj pravično razdelitev socialnih transferjev, ki bodo med drugim vsebovali, potem so pa trije predlogi: prvi - časovno omejitev prejemanja denarne socialne pomoči. Tu bi vseeno povedal, da denarna socialna pomoč se nikoli ne odmeri za nedoločen čas. Denarna socialna pomoč je vedno pomoč, ki se odmeri začasno, za tisti čas, ko nekdo rabi in se potem ta vloga vsakič znova obnovi, se presoja in ugotavlja ali so še izpolnjeni pogoji in tudi vklaplja določene ukrepe, bodisi socialna aktivacija, bodisi kaj drugega, zaradi tega, da nekdo ne potem več prejema te denarne socialne pomoči. Zakaj to govorim? Zato, ker to je glavnina na tem nivoju. Sicer je ena določena izjema, ampak ta z vidika števila je v tem diskurzu nepomembna.  Kar se tiče potem ukinitev prejemanja denarne socialne pomoči zdravim in za delo sposobnim prejemnikom, ki odklonijo ponujeno delo. Mi imamo sedaj v pogajanjih v Zakonu o urejanju trga dela, ta predvideva spremembo politike sankcioniranja. Imeli smo sedaj dvostopenjsko pri čemer je bila ena anomalija, ker če se je nekdo odjavil pa prijavil v sistem so mu bile kršitve izbrisane. Zdaj gremo nekako v tak režim, da za večje kršitve je ena kršitev dovolj, da se nekomu odvzame pravica. V primeru manjših kršitev, pa je najprej opozorilo in potem morebitne učinek na pravice, ki jih črpa. Zdaj odklonitev dela, seveda to delo mara biti, se pravi določeni pogoji so, se ne ponudi kar vsakemu vse, ampak tisto delo, za katerega se ocenjuje, da je primerno. V tem primeru se pomoč odvzame in to Zakon o urejanju trga dela tudi bo predvideva v posodobljeni različici oziroma v izboljšani različici.  Kar se tiče obveze, da morajo zdravi in za delo sposobni v zameno za DSP opravljati družbeno koristno delo. Ta zadeva, o tem smo tudi že govorili, da je to ena izmed zadev, ki se pripravlja Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Rešitev, tako kot smo na začetku si jo zamislili, da bo to enostavno in pavšalno, kot se zelo rado zgodi v takih zadevah, to ne gre. Zaradi tega bomo rabili, da to razvijemo, še nekaj časa. Tudi odvisno na kakšen, se pravi, ga moramo še nastaviti, ampak to je zadeva, ki je v delu.  Kar se toče potem drugega, da se pripravi predlog za poenostavitev postopkov za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Kot že rečeno, nekaj je že takšnih, da ena bo v naslednjem tednu, se pravi ZPUJS, glede teh fiktivnih izračunov že poslana v Državni zbor. Druga je bila poslana v Državni zbor in skoraj doživela nujni postopek glede indeksacije, ampak ni uspelo, bomo to od prilike tudi rešili. Nam bi to dosti pomagalo, da bi uspeli to tako hitro rešiti, tudi zaradi tega, da dodatek za pomoč in postrežbo vse tri tipe poenotimo in tako naprej, ampak bomo to naredili, ko bo za to čas. Poslanci ste ocenili, da v tem trenutku je primerneje, da gremo po rednem postopku. Predlog je tudi, kar se tiče DDA, tako da kaj jočem s tem povedati? Da predlogi izboljšav, poenostavitev in tako naprej, so na mizi in se delajo. Naslednje izboljšave, pa seveda tudi sledijo. Tako, da to je, lahko rečem, stalni proces.  Kar se tiče šestega, se opravičujem, jaz imam tukaj točko 6 zaznamek, ampak gre za dva predloga, ki jih je dala Levica. Prva reč, se pravi dvig osnovni znesek minimalnega dohodka na raven kratkoročnih minimalnih življenjskih stroškov. Se pravi, mislim, da je 441 evrov. Tukaj je zadeva nekako taka. Že zadnje spremembe, ko smo naredili, je imela, tudi zaradi ponderjev, velik vpliv na razmerja, ki so v sistemu, do vseh, različnih dohodov, tudi do pokojninskega sistema in tako naprej. Sedaj smo v fazi nekega, lahko rečemo temu tudi uravnavanja teh razmerij. Če pogledate, recimo, predlog za izhodišča sprememb pokojninskega zakona, se pravi, da se odmerni odstotki spremenijo, tako pri starostnih, invalidskih, družinskih, se pravi vdovskih pokojninah in tako naprej, da se spremenijo tudi določenih odmerni odstotki, ko govorimo o otrocih, se pravi tam so rešitve pripravljene, da bi se to nekako, da bi prišlo do nekih novih razmerij, ki bi bila morda nekoliko primernejša, tudi omenjen je bil ta dodatek na delovno aktivnost, ki spet nekako vpliva na ta razmerja. Se pravi, mi smo sedaj v fazi neke konsolidacije tega sistema, urejanja teh razmerij, urejanja neke debirokratizacije v končni fazi oziroma poenostavitev in delamo trenutno na drugih ukrepih, kar bi tukaj nas skrbelo v tem primeru glede na to, da vem približno kakšna je naša finančna situacija in da je tudi kar se tiče prihodnih obetov, ko se je sprejemal proračun že predvidelo kakšen bo okvir za naslednji dve leti, je morda ta reč težko uresničljiva glede na trenutno situacijo, zelo težka. Bom povedal še eno stvar, ki tukaj spada zraven. Mi s tem, ko so določenih; trenutno smo v fazi neke konjunkture, solidnih gospodarskih razmer in res je pa, da tudi trenutno imamo najvišji obseg socialnih transferjev kadarkoli, ki so, če rečemo temu tekoči, se pravi iz meseca v mesec. En vidik se pa malenkost pozablja, da ne gre zgolj za to, da m uredimo socialne transferje, višino teh ampak tudi stroške, ki jih imajo prejemniki teh transferjev z življenjem. Se pravi, če pogledamo, recimo, starejše, vidik tega, da gre zelo velik delež za transferje, nam potem najeda substanco, se pravi, gradnje domov za upokojence, morda nekih dislociranih enot. Neke druge infrastrukture ali pa pomoči, ki bi dejansko omogočila to, da morda kljub temu, da nekdo ne bi prejel 440 ampak bi prejel 392, bi z infrastrukturo socialno, ki bi jo zagotovili potem storitev, potem nekih kapacitet, dejansko omogočili boljšo kakovost bivanja. Tako da tu smo nekoliko v precepu, se pravi, kako te politike uravnotežit na način, da bomo zagotavljali tudi to infrastrukturo, zakaj je pa ta pomembna? Ker rado se zgodi predvsem, kadar se obrne ta trend, da v recesiji potem začne zmanjkovat denarja za te redne transferje, če rečemo temu in takrat je pa izjemnega pomena, da imamo mi socialno infrastrukturo narejeno na način, da ljudje lahko tudi z nekaj manj sredstev, dostojno preživijo in za to pa rabimo, kajne, se pravi, tako, če rečemo ta nepremičninski del, ne vem, rečemo socialna stanovanja, domovi za upokojence in tako naprej, tudi neke dostopne storitve in tako naprej, neko pomoč na domu, ki se na generalni ravni zagotavlja in na tak način dejansko z nižjimi stroški zagotovimo neko blaginjo oziroma neko storitev, ki bi si jo nekdo, če ne, tudi če bi prejel ta transfer, je nekoliko višji, na trgu pač najbrž ne bi mogel privoščit. Tako da, tu gre za en precep, zaradi tega smo tudi do tega izjemno zadržani. Drugi sklep je pa tukaj vezan na, se pravi, nekoliko na nas, največ pa na Ministrstvo za finance in Ministrstvo za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo. Tako da, jaz načeloma nimam nikoli težav komu drugemu kar naložit, kar mi ne bo treba meni naredit, ampak je pa malo nešportno. Ampak, zdaj tako – moja ocena, na podlagi vašega predloga je ta: tukaj vidim predvsem, da je treba križat nekaj baz podatkov, govorimo o MFRAC, iz tega, se pravi, sistema centralnega, na katerem temeljijo recimo državne finance, se da videt, kam so šla določena sredstva, kajne, se pravi, tudi družbam in tako naprej. Podatki iz tega sistema, ki se tudi redno objavljajo, konec koncev, v smislu, mislim da je ta Erar, ko kaže, koliko je kdo prejel, se načeloma da uparit s podatki, ki so pa nekoliko zahtevnejši – to so podatki iz e-REK, se pravi, obračunov plač, ki je pa na finančni upravi, tam so zelo podrobni podatki, se pravi, za vsako podjetje, celotna plačna struktura, če gledamo, za vsakega posameznika. Tako da, za to reč je, mislim, da je možno to zagotovit, ne bi si pa upal obljubit, koliko časa bi za takšno reč potrebovali. Zdaj, glede na to, da roka niste noter postavili, mislim, da se pač naredi v razumnem roku. Zdaj če je tako, je verjetno to izvedljivo, iz tega vidika. Moram po povedat da, če se to naredi, podatki, ki bodo prišli ven, je pa zadeva potem taka, na kakšen način se bojo uporabili. Podatke je vseeno treba gledat samo kot, podatke ne bi rad, v končni fazi, da bi na podlagi recimo teh razmerij ali pa nekih transferjev in tako naprej, potem se posploševalo ali pa neke prehitre sklepe naredilo iz tega, češ, poglej, izkoriščajo delavce, na drugi strani dobivajo transferje, ker tu so zelo različne družbe. Lahko so noter tudi tiste, ki so družbe v razvoju, družbe v prestrukturiranju, start-up in tako naprej, ker dejansko se na začetku vsi nekako trudijo za to, da potem naredijo nek preboj, da bo vsem skupaj kasneje boljše, tako da tu bi samo prosil, da ko pridejo ti rezultati, da se ne tega takoj vzame na nek posplošen način, ampak res, z neko mero zadržanosti, da se vsak podatek gleda v luči tega, kaj so dejansko tudi okoliščine, dejstva in okoliščine, ki do takšnega podatka pripeljejo. Hvala.
Hvala lepa za podano mnenje in obrazložitev stvari. Še se je prijavil… Ja, aha, Janja Sluga najprej in potem, ne, me je opozorila kolegica, da je bila prej in potem Miha Kordiš.
Okej, hvala. Jaz bi samo, glede na to, kar je bilo zdaj povedano in izhajajoč iz obrazložitve, ki jo je podal državni sekretar, bi jaz v bistvu predlagala en nov sklep odbora in sicer, se nanaša na ta že obstoječi tretji sklep predlagatelja. Ampak glede na to, kar je povedal državni sekretar, da je v bistvu v tistem drugem delu težava oziroma je časovno nemogoče tudi izpolnit, bi jaz zdaj predlagala, kot nov sklep odbora, torej odbor priporoča Ministrstvu za delo, da v roku enega meseca pripravi analizo upravičencev do denarne socialne pomoči v Republiki Sloveniji in predlagam, da tak sklep sprejmemo, ker se nam zdi, da bi bila takšna analiza vendarle nekaj, kar bi si želeli imet in bi nam mnogo kaj povedalo. (nadaljevanje) Ta drugi del pa, glede na to, kar je bilo rečeno, verjamem da, ko bo ministrstvo te podatke do konca leta dobilo, da bomo tudi člani odbora do njih lahko prišli. Hvala.
Hvala lepa. Miha Kordiš, beseda je vaša.
Ja, hvala. Vprašanje za gospoda sekretarja – kaj je za vas razumen rok? Pa bomo to pripisali k sklepu. Saj bom čisto razumel, glede na to, da morate it križat evidence, s katerimi se da si jih kmalu niste zares ukvarjal, kajne, da to utegne trajat 3 mesece, popolnoma razumem. Vseeno bi bilo pa fino sklep opremit z rokom, navsezadnje so pa to tudi neke informacije, ki niso samo v rabi za nas, za Poslansko skupino Levica, pa za naš politični »case«, ampak za sabo potegnejo tudi kakšne izvedbene konsekvence, kajne, to je nekaj, s čimer lahko tudi vi, na izvršni veji oblasti, zelo elegantno rokujete z razpolaganji in razporejanje teh javnih sredstev, subvencioniranje gospodarstva in tako naprej, na način, da uporabljate tudi komponento socialne pravičnosti. Skratka, če vidite, da nekdo dobesedno zgolj »cuza« javna sredstva, zaradi tega, da si kupuje jahte, namesto, da bi razvijal podjetje, kajne, je tak register, ki bi ga ven dobil, iz teh podatkov, nekaj, kar vam lahko pri temu, da zaustavite izplačevanje sredstev, takim primerom pa ta sredstva preusmerite v razvoj na tistih mestih, kjer bi pa res prišel prav, zelo pomaga.
Izvolite, gospod sekretar.
Tilen Božič
Hvala za besedo. Težko rečem, ravno zaradi tega ker, to informacijo, natančno koliko časa potrebujejo, pa kakšno imajo kapaciteto za to naredit, imajo na finančni upravi, pa delno na Ministrstvu za finance oziroma na enem izmed njihovih področij delovanja, se pravi, to kar je javno računovodstvo. Jaz mislim da, bi bil nekako razumen rok 3 mesece, da potem oni to tudi pripravijo, lahko pa tudi se naredi na nek tak način da, se pravi, se tukaj roka ne navede, pa se dogovorimo, da mi vam v roku tedna dni pisno javimo, do kdaj bo to pripravljeno. To pa je možno.
To, zadnja točka potem. Izvolite, gospod predlagatelj.
Hvala lepa, gospod predsednik. Sledi beseda zahvale, vsem, ki ste vztrajali, cenjenim gostom, še posebej predstavnici skupnosti Centra za socialno delo, gospe Korva, ki je vztrajala do konca, seveda tudi ostalim. Zahvaljujem se tudi državnemu sekretarju, gospodu Tilnu Božiču, ki je zaznal našo angažiranost in njegove besede, temo, ki buri misli. Torej, najbrž je tema kar ta prava, kajne? Zdaj, seveda, lahko, operiramo z različnimi podatki, ko gre za obremenitev dela v Sloveniji, v primerjavi z drugimi državami članicami, z drugimi državami članicami EU ali OECD, ampak, jaz sem se v prejšnjem mandatu veliko pogovarjal z veleposlaniki, ki so »okreptirani« tukaj v Sloveniji, največ o gospodarskem sodelovanju, o naši želji naše države, da bi čim več in še več investirali v Republiki Sloveniji, v delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, prispevali k višji produktivnosti – beri, ki višjim plačam – in višjim prilivom v državni proračun. In ko sem veleposlanike spraševal, kaj pa pravzaprav njihovi investitorji, investitorji iz njihovih držav, gledajo? – ali to, kar mi politiki govorimo? Seveda ne, normalno, da ne, kajne. Ker eden bo rekel, smo takšni, smo dobri, drugi bo rekel, da smo slabi glede davkov in tako dalje, kar smo videli tudi danes. Gledajo pa seveda lestvice, ki jih objavlja OECD. Gledajo lestvice na primer, ki jih objavlja Švicarski inštitut za razvoj menedžmenta in tako dalje in tako dalje. Zdaj, kar se sklepov tiče, ponavljam, državni sekretar je pravzaprav povedal, da pravzaprav nobeden od naših sklepov, šestih, ni, da so zadržani do njih, razen tretjega delno, kajne, kar je kolegica Janja potem natančno artikulirala.  (nadaljevanje) Mi nimamo s tem mnenjem Vlade in koalicije problemov, nobene užaloščenosti ne bo, vi imate vso moč. Dejstvo pa je, da bo sporočilo te seje, iz te teme, ki buri misli, pa takšno, da je pravzaprav vse v najlepšem redu. Zakaj potem adaptacije določenih zakonov, za katere zdaj četrtič povem, da smo ji mi naklonjeni, gospod državni sekretar. Nekateri sklepi gredo vam na roko in samo rečete v odgovoru, zakon je pripravljen in tako dalje.  In še nekaj, tu se moram javno ministrici, pa tudi vam, državni sekretar, opravičiti, ker smo v razgovorih mi obljubili, da bomo danes na Kolegiju predsednika Državnega zbora podprli nujne postopke, ki ste jih želeli, žal sem sam kot član kolegija bil pri predsedniku republike v zvezi z volilno zakonodajo in moj kolega, ki me je nadomeščal, je enostavno zadeve preslišal oziroma spregledal, kljub temu, da sem mu dal pisna navodila, kako naj glasuje - da? Da. Je pa nekaj, kar pa morate vi v koaliciji razčistiti, pa ne bom zdaj govoril, da ste bili pač na tem kolegiju zelo »razštelani«, kot se neslovensko reče - generalni sekretar Vlade je porazno slabo razložil, za kaj gre. Tako je najbrž tistim, ki so glasovali za nujni postopek, bilo tudi nerodno. Tako v svojih vrstah naredite najprej red. Jaz se pa opravičujem, ker če daš besedo, jo moraš tudi držati; v tem primeru je šlo enostavno za nesporazum znotraj naših vrst. In še tretji sklep. Mi pravimo »ter morebitnih zlorab«, morebitnih. Mi nismo rekli, da so zlorabe, »morebitnih«, ampak jaz berem - najbrž tudi vi, kolegice in kolegi - v časopisih, da je nekdo dobival - ne vem, ali še dobiva - denarno socialno pomoč, na švicarskem računu pa ima - koliko? - 500 tisoč evrov! A so to zlorabe ali niso? Pa samo ta primer bi potem v tej analizi navedli. Mi bomo zadovoljni. Če pa ste to spregledali, potem bo pa najbrž res treba nekoga nagovoriti - pa se ne smemo vtikati in se nikoli ne vtikam v uredniško politiko medijskih hiš -, da bo kakšna jesenska Tarča tudi temu namenjena.  Vsem hvala lepa. In se opravičujem, da ste toliko petkovega popoldneva tu preživeli zaradi državljank in državljanov te države. Hvala lepa.
Hvala, predlagatelji. Hvala tudi za neka opozorila, polgrožnje in tako naprej. / smeh/ /oglašanje v ozadju/ Ja, jaz sem tako razumel / smeh/, jaz sem to v časopisih in na televiziji…  Gremo na glasovanje. A, pardon, pardon! / oglašanje v ozadju/ Aja, obrazložitev glasu, izvoli, gospod Soniboj.
Imam generalno zadržke okrog predlogov teh dodatnih sklepov, ki pridejo med besedami na naše mize. Bom pa okrog tega, kar smo dobili s strani Nove Slovenije, moram pa reči, da mi je pa res dvignil pritisk. Jaz upam, gospod Horvat, kot ste zdajle omenili, da sporočilo te današnje seje ne bo, da je vse v redu, daleč od tega. Jaz upam, da naše sporočilo ne bo v medijih, da nismo poslanci koalicije podprli vašega predloga, da morajo za delo sposobni prejemniki denarne socialne pomoči, in med njimi so tudi otroci, zato da ga bodo dobili, opravljati delo. Tudi take stvari, neumnosti predlagate v teh… Tako jaz nobenega od teh predlaganih dodatnih sklepov ne bom podprl. Toliko se mi je zdelo prav, da povem.
Hvala za obrazložitev.  Še kdo?  Prehajamo na glasovanje. Na glasovanje dajem predloge prvih štirih sklepov, ki jih imate pred sabo na uradnem papirju. / oglašanje v ozadju/ Izvolite, gospod Horvat.
Hvala lepa, gospod predsednik. Povsem normalno je, da bom vse štiri sklepe, ki smo jih predlagali, tudi podprl; ker imam pooblastilo, imam tudi glasovalno   (nadaljevanje) pravico. Želeli smo ministrici in temu celotnemu ministrstvu vsaj malo pomagati pri totalno razsuti socialni politiki, ki so jo nekaj let kreirali Socialni demokrati, in tu vas dejansko čaka veliko, veliko dela in veliko naporov, da boste najprej prepričali koalicijo, nas ste skoraj že.
Hvala lepa. Še kdo?  Zdaj pa res prehajamo na glasovanje.  Na glasovanje dajem prvi predlog sklepa. Glasujemo. Kdo je za? (1 član.) Kdo je proti? (9 članov.) Ugotavljam, da prvi sklep ni sprejet. Prehajamo na glasovanje o drugem predlogu sklepa. Glasujemo. Kdo je za? (1 član.) Kdo je proti? (9 članov.) Ugotavljam, da drugi sklep ni sprejet.  Prehajamo na glasovanje o tretjem predlogu sklepa. / oglašanje v ozadju./ Ne, o originalu, o originalu. / oglašanje v ozadju./ Ja, o originalnem sklepu. Glasujemo.  Kdo je za? (1 član.) Kdo je proti? (9 članov.) Ugotavljam, da tretji sklep ni sprejet. Prehajamo na glasovanje o spremenjenem tretjem sklepu, kakor ga je predlagala Janja Sluga, s tem da se na koncu tega sklepa razlikuje, »ter morebitnih zlorab in jo predstavi odboru,« se črta ta zadnji del. Je v redu tako? Glasujemo. Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (2 člana.) Ugotavljam, da je sklep, kakor ga je predlagala Janja Sluga, sprejet. Prehajamo na glasovanje o četrtem predlogu sklepa. Glasujemo. Kdo je za? (1 član.) Kdo je proti? (9 članov.) Ugotavljam, da četrti sklep ni sprejet.  Prehajamo na glasovanje o dveh dodatnih sklepih, ki ju je predlagala Poslanska skupina Nove Slovenije. Glasujemo o prvem dodatnem sklepu. Glasujemo. Kdo je za? (1 član.) Kdo je proti? (9 članov.) Ugotavljam, da prvi dodatni sklep ni sprejet. Prehajamo na glasovanje o drugem dodatnem sklepu. Glasujemo. Kdo je za? (1 član.) Kdo je proti? (8 članov.) Ugotavljam, da drugi dodatni sklep ni sprejet. Prehajamo na glasovanje o predlogu sklepa Poslanske skupine Levica. Glasujemo o prvem sklepu Poslanske skupine Levica. Glasujemo. Kdo je za? (2 člana.) Kdo je proti? (8 članov.) Ugotavljam, da prvi sklep Poslanske skupine Levica ni sprejet.  Prehajamo na glasovanje o drugem predlogu sklepa Poslanske skupine Levica. Glasujemo. Kdo je za? (2 člana.) Kdo je proti? (8 članov.) Ugotavljam, da drugi sklep Poslanske skupine Levica ni sprejet.  Zaključujem to točko dnevnega reda in 25. nujno sejo   (nadaljevanje) Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.  Vsem se zahvaljujem za udeležbo in sodelovanje in vas lepo pozdravljam.