Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje, začenjam 122. izredno sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi drugega odstavka 20. člena, prvega odstavka 58. člena ter drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obvestili o odsotnih poslankah in poslancih seje ter o vabljenih na sejo sta objavljeni na e-klopi. Vse prisotne lepo pozdravljam.

Prehajamo na določitev dnevnega reda 122. izredne seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v sredo, 5. novembra 2025, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za širitev dnevnega reda seje nismo prejeli; Državnemu zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem.

In zato kar prehajamo na odločanje. Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav.

Glasujemo. Navzočih je 74 poslank in poslancev, za je glasovalo 74, proti nihče.

(Za je glasovalo 74.)(Proti nihče.)

Ugotavljam, da je dnevni red 122. izredne seje Državnega zbora določen.

Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA PRIPOROČILA V ZVEZI Z ZAGOTAVLJANJEM VARNOSTI IN UČINKOVITOSTI PRAVOSODNEGA SISTEMA NA OBMOČJIH Z ZAOSTRENIMI VARNOSTNIMI TVEGANJI V JUGOVZHODNI SLOVENIJI.

Predlog priporočila je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisano magistrico Natašo Avšič Bogovič. Za dopolnilno obrazložitev predloga priporočila dajem besedo predstavnici predlagatelja, magistrici Nataši Avšič Bogovič. Izvolite.

Spoštovana predsedujoča, kolegice in kolegi, spoštovani predsednik Vlade, ministrice in ministri, vsi, ki nas zdaj spremljate.

V zadnjih tednih smo vsi čutili isto: negotovost, jezo, razočaranje. Ko se zgodi tragedija, se ljudje vprašajo, kje je država, zakaj sistem ne deluje, zakaj storilci hodijo svobodno med nami. Zato smo danes tukaj, da jasno povemo: čas je, da vsak v tej državi opravi svoj del odgovornosti. Policija, tožilstvo, sodstvo, centri za socialno delo, šole in občine, to je veriga, ki mora delovati kot celota. Če odpove en člen, potem pade cel sistem, in ko pade sistem, trpijo vsi, Romi in ne-Romi. Zato moramo odkrito povedati: vsak v tej verigi mora dosledno opraviti svoje delo - policija mora ukrepati hitro, tožilstvo mora voditi postopke učinkovito, sodniki pa morajo sodbe izrekati brez potrebnih zamikov. Le tako bomo lahko ljudem vrnili občutek varnosti in pravičnosti. Varnost je temelj vsega. Zato je Vlada pripravila Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti, tako imenovani Šutarjev zakon. A ta zakon je le eno orodje v širši sliki, ni zakon proti Romom, je zakon proti kriminalcem, ki rušijo red in mir ne glede na narodnost ali kraj bivanja. Kriminalu bomo jasno pokazali mejo s kazenskimi ukrepi, z zasegom premoženja neznanega izvora, z odločnim ukrepanjem proti nasilju. a hkrati moramo biti jasni: represija sama po sebi ne bo rešila težav. Za dolgoročno varnost je potrebno še nekaj: sprememba odnosa, spoštovanje in vključevanje. Na drugi strani pa mora država ostati zvesta svoji obveznosti, odpraviti sistemske vzroke revščine. Še vedno obstajajo romska naselja brez elektrike, pitne vode, kanalizacije in urejenega lastništva. To ni dostojno 21. stoletju in ni dostojno državi, ki želi biti pravična. Zato moramo urediti romska naselja, zagotoviti elektriko in vodo, pri izobraževanju pa doseči, da bodo romski otroci prej začeli hoditi v vrtce. In tam preživeti več časa ter da bodo v večjem številu končali, vsaj v prvem koraku osnovno šolo. To bi morali biti glavni, ključni merljivi cilji, čas preživeti v vrtcu in šoli ter koliko romskih otrok šolo zares konča. Le tako se bodo lahko tudi Romi vključili v družbo, ne pa živeli na njenem robu. a tudi romska skupnost bo morala narediti svoj del, Romi morajo aktivno sodelovati pri rešitvah, se vključevati v izobraževanje, delo in skupnost. Starši morajo pošiljati otroke v šolo, dekletom je treba omogočiti, da se izobražujejo, ne da jih družba sili v prezgodnje materinstvo. Vsakdo mora sprejeti, da brez spoštovanja zakonov in pravil skupnega sobivanja ni mogoče graditi zaupanja. In Romi morajo prevzeti svoj del odgovornosti, tako kot jo mora vsak državljan te države. Za vse mora veljati enako. Končati moramo z getoizacijo, ločevanje vodi le v nezaupanje, predsodke in konflikte. Naš cilj mora biti zlitje romske in večinske skupnosti, ne v smislu izgube identitete, ampak v smislu sožitja in spoštovanja. Družbo moramo graditi na enakih priložnostih, spoštovanju pravil in medsebojnem zaupanju. In ko bodo romski otroci skupaj s slovenskimi otroki hodili v vrtec in šolo, ko bodo Romi in ne Romi skupaj delali, se družili in živeli v istih soseskah. Takrat bomo lahko rekli, da smo uspeli. In takrat bo zagotovo tudi kriminala manj. Država lahko postavi zakone, financira programe in sprejme ukrepe, a brez ljudi, ki jih izvajajo, ostanejo ti ukrepi le na papirju. Zato danes znova pozivam vse, policiste, tožilce, sodnike, učitelje, socialne delavce in župane, naredite svoj del. Vsak mora opraviti svoj del. Pojdite na teren, ne ostajajte v pisarnah. Pomagajte, svetujte, a tudi ukrepajte. Le tako bomo dosegli spremembo, ki jo vsi pričakujemo, in sprememba se mora zgoditi. Danes ne govorimo o njih in nas govorimo o skupni državi, kjer je vsak odgovoren za varnost, red in spoštovanje. Kriminalci morajo odgovarjati, žrtve morajo biti zaščitene, vsi ostali naši in vaši pa moramo živeti v miru in sožitju. To je cilj, ki presega politiko, ideologijo in predsodke. Čas je, da pokažemo, da smo sposobni živeti skupaj, ne drug ob drugem, temveč drug z drugim, da bo Slovenija država, kjer vlada red, pravičnost in spoštovanje za vse ljudi, ne glede na to, kje živijo in kdo so. Zato za začetek sprejmimo priporočila, ki smo jih pripravili v koaliciji. Nadaljujmo s sprejetjem tako imenovanega Šutarjevega zakona in drugih zakonov, ki sem jih navedla že na matičnem delovnem telesu. Nato pa bomo morali vsi skupaj skrbeti iz dneva v dan, da se bodo vsi ukrepi dosledno izvajali. skupaj skrbeti iz dneva v dan, da se bodo vsi ukrepi dosledno izvajali in poseči tam, kjer se bodo pokazale ovire. Dovolj je kriminala, čas je za ukrepanje, integracijo in ustvarjanje skupne prihodnosti, ki mora biti varna, mirna in pravična. Hvala.

Najlepša hvala.

Predlog priporočila je kot matično delovno telo obravnaval Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.

Za predstavitev poročila odbora dajem besedo podpredsednici Jožici Derganc, izvolite.

Hvala za besedo. Spoštovani predsednik in vsi prisotni. Odbor je kot matično delovno telo na 67. nujni seji, dne 7. novembra 2025 obravnaval predlog priporočila Vladi Republike Slovenije v zvezi z zagotavljanjem varnosti in učinkovitosti pravosodnega sistema na območjih z zaostrenimi varnostnimi tveganji v jugovzhodni Sloveniji.

Uvodoma je predstavnica predlagatelja magistra Nataša Avšič Bogovič podala dopolnilno obrazložitev k predlogu priporočila ter podrobno predstavila razloge za pripravo in njeno vsebino. Nato so mnenje o predlogu priporočila podali vabljeni predstavniki Vlade, predstavnica Zakonodajno-pravne službe, prisotni župani in drugi predstavniki občin Jugovzhodne Slovenije, prisotni predstavniki in koordinatorji ljudskih iniciativ, prisotni predstavnik vaške skupnosti prisotni predstavniki romske skupnosti, nekdanji minister za notranje zadeve in nekdanji generalni direktor policije.

V razpravi je poslanka Poslanske skupine Levica poudarila, da gre pri obravnavani tematiki za težave zadnjih 30 let in nezadostnih ukrepov s strani vsakokratne vladajoče politike in ob tem je izpostavila, da to niso posledica neukrepanja trenutne vlade. Ob tem je izpostavila vprašanje varnosti in integracije Romov in povedala, da je bila integracijska integracija neuspešna, zato danes prihaja do varnostnih težav in porasta kriminala. Omenila je tudi sredstva, ki jih občine prejemajo za urejanje romske infrastrukture, za katere meni, da se ne porabljajo namensko. Med drugim je povedala, da je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in trenutna Vlada izvedla veliko ukrepov za reševanje romske problematike in integracijo Romov v družbo, ob tem pa poudarila, da gre za dolgotrajen proces, pri katerem bi morale vse politične opcije sodelovati.

Poslanke in poslanci Poslanske skupine SDS so v razpravi poudarili, da za posamezne skupine zakoni ne veljajo in da se število kaznivih dejanj s strani Romov povečuje ter ostajajo nekaznovana. Izpostavili so predloge zakonov, ki so jih vložili pred iztekom mandata prejšnje vlade in jim je sedanja koalicija nasprotovala ter predloge zakonov, ki so jih predlagali župani in jih je kasneje Poslanska skupina Nova Slovenija vložila v zakonodajni postopek in so bili zavrnjeni. Med drugim so povedali, da so predlagali več pobud na odborih in komisijah Državnega zbora, kjer se je število kaznivih dejanj s strani Romov stopnjevalo, vendar so bili s strani koalicije zavrnjeni. Povedali so, da je tragičen dogodek v Novem mestu posledica neaktivnosti te vlade in izrazili nasprotovanje stališču, da so za nastalo situacijo v romskih naseljih odgovorni župani. Pozvali so k sprejetju njihovih priporočil.

Poslanec Poslanske skupine SD je povedal, da je težava v neizvajanju zakonodaje. Izpostavil je tudi prelaganje odgovornosti iz države na lokalne skupnosti in obratno. Kot primer dobre prakse je izpostavil Prekmurje, kjer večinsko in romsko prebivalstvo dobro sodeluje in da je ključna vključitev romskih otrok v vzgojno izobraževalne institucije ter po pridobljeni izobrazbi njihova zaposlitev. Za uspešno integracijo Romov v vseh naseljih po Sloveniji je poudaril sodelovanje med državo, lokalno skupnostjo in romsko skupnostjo.

Poslanci Poslanske skupine Svoboda so opozorili na nevarnost razpihovanja nestrpnosti in posploševanja, ki lahko vodi v agresivna dejanja. Odgovorili so na očitke o nesprejetju predlogov zakonov, ki so bili vloženi s strani opozicije oziroma zakonov, ki so jih za rešitev romske problematike predlagali župani in volivci ter poudarili, da v njih rešitve, ki bi izboljšale stanje niso bile ponujene, zato so predloge predlagali spremembe zakonov, s katerimi so naslovili težave pri reševanju romske problematike. Poudarili so, da morajo občine pri reševanju namenska sredstva porabiti za ustvarjanje sobivanja z Romi. Povedali so tudi, da se zavedajo svoje odgovornosti, vendar se je vlada v tem mandatu z romsko problematiko veliko ukvarjala in se bo tudi v prihodnje. Zavedajo se, da je to področje, ki vpliva na varnost celotne Slovenije in rešujejo tudi s pripravo tako imenovanega Šutarjevega zakona. Poslanka Poslanske skupine Nova Slovenija je poudarila, da romska problematika ni samo stvar te Vlade, da pa trenutna Vlada ni nastopila odločno pri njenem reševanju. Med drugim je izpostavila, da je posledica trenutnega stanja in tragičnega dogodka v Novem mestu nedelovanje institucij, na kar je opozarjala, ter da bi zakoni morali veljati za vse enako.

Po končani razpravi je odbor glasoval o točki predloga priporočila in vse sprejel. Hvala.

Najlepša hvala.

Za obrazložitev mnenja dajem besedo predsedniku Vlade doktorju Robertu Golobu, izvolite. Izvolite, ja.

Predsedujoča, spoštovane poslanke in poslanci.

Danes bi rad predstavil, kako in na kakšen način bomo izpolnili zavezo, ki smo jo podali v Novem mestu pred dobrim tednom dni. Gre za rešitve, ki so primarno zgoščene v Šutarjevem zakonu, nekatere od njih pa naslavljata tudi druga dva zakona, zakon o mladoletnikih pa probaciji. Tri so področja, na katera se želim posebej osredotočiti. Prvo področje je, kako povečati varnost vseh državljanov in državljank v Sloveniji, kjerkoli prebivajo. Drugo je področje, kako imeti bolj učinkovito kaznovalno politiko do prekrškarjev, kako imeti bolj učinkovit pregon kriminalnih dejanj in na kakšen način zagotoviti, da se bodo določeni vzorci prenehali izvajati. Tretje področje je pa povezano z, jaz ga imenujem občutkom nedotakljivosti - nedotakljivosti, v katerem živi sicer majhna, pa vendar zelo vidna skupnost na območju jugovzhodne Slovenije, za katere, za katero so prepričani, da se jim, ker so na socialnih pomočeh, ne more zgoditi nič in da jim je dovoljeno vse. Gre za tri med seboj povezane teme, za katere verjamem, da jim moramo dati vso prioriteto, če ne želimo, da zadeve eskalirajo še bistveno bolj kot so do sedaj. Zato se bom osredotočil samo na te tri teme.

Prva tema, povezana z varnostjo, je povezana s tem, da se čim hitreje lahko zaseže orožje. Ne gre za nobene represivne ukrepe, gre za preventivo, preventivo, da se orožju ne dovoli uporabe, da se orožje ne dovoli razkazovanja in da se, če pride do verjetnosti, da bi lahko z orožjem ogrožali življenje ali zdravje soljudi, lahko policija ukrepa hitro in učinkovito tudi brez sodne odredbe. Poudarjam, ne gre za pregon posedovanja orožja in samo zaradi posedovanja vstop v stanovanja ne bo mogoč, bo pa vstop v stanovanje brez odredbe mogoč takrat, ko se bo ocenilo, da obstaja ogroženost zdravja ali življenja, v takem primeru se lahko to orožje zaseže - ne gre za hišno preiskavo, gre za zasego orožja. Jaz ne vem, če rabim razlagati, zakaj je to potrebno. Žal živimo v svetu, ki drvi vedno bolj v čudne vode. Uporaba orožja se kaže kot eno od tistih področij, kjer pridejo do dogodkov s tragičnimi posledicami še bolj verjetno, pa če govorimo o strelskih pokolih čez lužo ali pa o strelskem pokolu v bližnji Srbiji. In počasi se žal taki dogodki tudi v naši soseščini že pojavljajo, tudi v urejenih državah kot je Avstrija. Orožje, še posebej ilegalno, je žal ena od načinov, ena od poti, s katero take dogodke pospešujemo. Vzporedno s tem bi rad napovedal še eno zadevo, da bomo v najkrajšem možnem času na Vladi potrdili tudi zakon, zakon na podlagi katerega bo šel množičen poziv za predajo ilegalnega orožja. Želimo dati vsem priložnost, da še pred nastopom Šutarjevega zakona tisti, ki posedujejo doma ilegalno orožje, da ga lahko izročijo policiji brez pravnih posledic. Na ta način želimo vsem tistim, ki imajo poštene namene dati priložnost, da se tega orožja znebijo, kajti po preteku tega obdobja bomo pa pričakovali od policije, da takrat, ko se pojavi zaznava nedovoljene uporabe orožja, deluje učinkovito in predvsem hitro.

Drugo področje, ki bi ga rad izpostavil, je kaznovalna politika. Prevečkrat se je zgodilo, da smo zaščitili namesto žrtve, smo ščitili storilca. Prevečkrat. Zato je več sprememb na to temo predlaganih.

Prva sprememba je, da se morajo predvsem kazniva dejanja telesnih poškodb, lahke telesne poškodbe in poškodbe ob uporabi orožja ali nevarnih predmetov preganjati po uradni dolžnosti, ni več na žrtvi, da je ona tista, ki sproža ali celo umika zahtevo po pregonu, ampak morajo to opraviti uradni državni organi, zato jih imamo, da zaščitijo žrtve. Jaz sem bil pretresen ne samo ob dogodku v Novem mestu in uboju Aleša Šutarja, bil sem pretresen tudi na posnetkih nemočne žrtve, ki leži na tleh, ko je storilec brca v glavo in na tem in se ni zgodilo tudi v tem primeru popolnoma nič kljub intervenciji policije ne bom iskal krivcev. Hočemo nasloviti to zadevo na način, da je to dolžnost, ne pa več izbira. Policija in tožilstvo morajo ukrepati v takih primerih in dokazi, kot so videoposnetki, morajo veljati kot dovoljeni v takih primerih. Ne moremo pričakovati od nezavestne žrtve, da bo ona identificirala storilca. To je samo eden od žal velikega števila dogodkov, ki se nam dogajajo na področju nasilništva in nasilništvu moramo reči ne. Odločno in učinkovito. Zelo podobno se mora spremeniti tudi zakonodaja v smeri učinkovitosti na področju bagatelne kraje. Bagatelne kraje so nekaj, kar je v večini Slovenije nepoznano, v jugovzhodni Sloveniji pa lahko beremo o teh primerih praktično vsak dan. Določene skupine pridejo v lokal, na bencinsko postajo ali pa v trgovino, si postrežejo in gredo. Pri tem so še toliko objestni, da tega niti ne skrivajo niti se ne bojijo pregona. In veste zakaj ne, zato ker je tožilstvo že pred časom ugotovilo, da je pregon bistveno dražji od škode, ki so jo povzročili zato je večina teh dejanj ostane ne samo nekaznovanih, tudi ne procesiranih. In seveda pri tistih, ki jim je dovoljeno vse to, da niso kaznovani, ne deluje čisto nič preventivno. Ravno obratno, jih spodbuja, da s takim vzorcem delovanja ne samo, da ga nadaljujejo, ampak da ga celo pripeljejo do takih razsežnosti, da postaja danes eden najbolj motečih prav na področju jugovzhodne Slovenije. V ta namen se bo dejanje majhnih kraj prekvalificiralo v prekršek, prekršek, ki bo kaznovan z globo, z globo, ki bo učinkovito izvršena tudi na denarni socialni pomoči, če ne bo drugih sredstev in premoženja in v kolikor tudi tega ne bo, bo sankcionirana z nadomestnim zaporom. Na ta način hočemo tudi objestnosti do tujega premoženja reči ne in dovolj je tako, da bomo to učinkovito preganjali. Jaz verjamem, da je to eden od ključnih, res eden od ključnih elementov zakona, Šutarjevega zakona, s katerim bomo prav v jugovzhodni Sloveniji prekinili z objestnostjo, za katero si upam trditi, da je bila eden od glavnih razlogov, ki je tudi pripeljal do uboja Aleša Šutarja.

Zadnje, zaščita žrtev. Mladoletne mamice, predvsem pa njihovi otroci so največje žrtve sedanjega stanja, sedanjega stanja, ko marsikatera mladoletnica je dobesedno prisiljena v to, da ima mladoletna otroka s strani družine svoje ali pa svojega moža, dostikrat tudi mladoletnega in največkrat je razlog za to, žal, sistem državnih socialnih pomoči. Sistem otroških dodatkov, po katerih je zakoniti zastopnik za otroka mladoletne mamice nekdo, ki je seveda polnoleten, dostikrat sploh ne iz njene družine. Ta sistem, ta tok okrog, tudi finančni, je potrebno prekiniti. Po novem zakonu in tu se bo v zakonu še določene izboljšave seveda naredilo tudi, že zdaj povem, po novem zakonu mora biti zakoniti zastopnik za otroka mladoletnik Izključno center za socialno delo do odločitve sodišča, potem pa lahko sodišče odloči drugače. Ne more biti avtomatizma, da lahko tisti, ki je najglasnejši, vstopi v center za socialno delo in izsili denar zase samo zato, ker je polnoleten, ker zna groziti in ker je povezan z mladoletno mamico. Center za socialno delo bo bil tisti, ki bo zakoniti zastopnik. V primeru, ko bo mladoletna mamica mlajša od 15 let, pa mora center za socialno delo sprožiti postopek preučitve odvzema takega otroka. Ne more več biti prepuščeno, da gre po liniji najmanjšega odpora, moramo narediti vse korake, da te otroke in tudi te mamice, ki so največje žrtve, iztrgamo iz tega začaranega kroga. To je naša dolžnost, vseh nas in države kot tiste, ki morajo skrbeti za socialno blaginjo. Jaz sem prepričan, ko bomo cel ta set ukrepov sprejeli, potrdili in začeli izvajati, bodo nasilneži spoznali, da niso več nedotakljivi. Bodo mali, bodo mali tatovi spoznali, da niso več nedotakljivi. In bodo tisti polnoletni, ki izkoriščajo svoje mladoletne otroke za ustvarjanje lastnega bogastva, tudi ugotovili, da je dovolj. Jaz res verjamem, da smo na ta način učinkovito, hitro in odločno odgovorili na razmere, ki so se razpasle ne samo v jugovzhodni Sloveniji, ampak ki počasi žal se pojavljajo tudi drugje po Sloveniji. In ja, slišim in poslušam tudi opozorila stroke, slišim in poslušam opozorila nevladnih organizacij, pa vendar, ne moremo se delati, kot da je vse v redu, ker ni. Ne moremo verjeti, da bo sistem, ki je 30 let dokazano ni dal rezultata, sedaj pa dal rezultat sam od sebe, brez sprememb, zato so te spremembe nujne. In čisto možno je, da boste v parlamentarni obravnavi našli še boljše rešitve. Še boljše v smislu, da boste še boljše namene o katerih govorim uokvirili v naš ustavni red. To tudi pričakujem od vas. Pričakujemo predloge za izboljšavo teh sprememb pa hkrati da nikoli ne izgubite izpred oči, da je dovolj tega, da 30 let nihče ni sistema spreminjal. Naša dolžnost tega mandata in te koalicije je, da to izpeljemo. Hvala.

Najlepša hvala.

Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin.

Besedo ima Poslanska skupina Svoboda, zanjo poslanka Jožica Derganc, izvolite.

Spoštovani, zahteva za sklic izredne seje, na kateri danes razpravljamo o priporočilih glede zagotavljanja varnosti in učinkovitosti pravosodnega sistema na območju z zaostrenimi varnostnimi tveganji v jugovzhodni Sloveniji smo v koaliciji vložili zaradi tragedije, ki se je pred kratkim zgodila v Novem mestu. Dogodek, ki je globoko pretresel javnost in vsakega od nas, je odprl mnoga vprašanja in razgalil staro resnico, da je sistem varnosti, pravosodja in socialne zaščite na številnih območjih Slovenije preprosto prepočasen, premalo usklajen in premalo odločen. Po eni strani se ljudje ne počutijo varne. Storilci kaznivih dejanj pogosto ostajajo nekaznovani ali pa so kljub temu, da gre za povratnike, obravnavani izjemno prizanesljivo. Po drugi strani pa sodna veja oblasti trdi, da dobro opravlja svoje delo. A če bi temu bilo res tako, danes ne bi govorili o tej tragediji, ne bi govorili o primerih, kjer se zlorabe, nasilje in kriminal, ponavljajo. Sodišča in tožilstvo pa se odzivajo z večmesečnimi zamiki, z odlogi, z znižanimi kaznimi, z opravičevanji, da sistem ne zmore več. In ljudje to čutimo. Čutimo, da država ne zagotavlja varnosti, da ni pravična, da ne zna zaščititi poštenih delovnih ljudi, ne glede na to, ali so Slovenci tuji državljani pri nas ali Romi? Že ob pripravi tega tako imenovanega Šutarjevega zakona smo slišali odzive pravnikov, da imamo vse potrebne zakonske instrumente, da ni težava v zakonih, temveč v njihovi uporabi, da so že danes lahko učinkovito ukrepa. Pa vendar realnost kaže drugačno sliko, težave ostajajo, zaupanje pada. In zato se danes upravičeno sprašujemo ali policija, tožilstvo in sodstvo res izvajajo vse ukrepe, ki jih zakon omogoča, ali izvajajo svoje dolžnosti zaščite prebivalcev na kritičnih območjih od Brežic do Novega mesta, od Črnomlja do Kočevja. Vemo, da so te institucije pri svojem delu neodvisne in da se morajo ravnati po zakonih in Ustavi, ne po političnih željah. Toda neodvisnost ne sme biti sinonim za neučinkovitost. Neodvisnost ni in ne more biti opravičilo za ne ukrepaj! In če ljudje že dolgo opozarjajo, da sistem ne deluje, potem je prav, da si to priznamo tudi mi in da zahtevamo spremembe. Še posebej zaskrbljujoče je, da stopnja povratništva ostaja visoka, postopki pa trajajo predolgo. Ko nekdo stori kaznivo dejanje, se pričakuje, da bo kaznovan hitro, pošteno in odločno. Če kazen pride po treh, štirih ali celo po desetih letih, ko je storilec že prost, ko se kazni kopičijo v obliki pogojnih obsodb, potem pravna država izgubi svoj pomen in za stanje niso odgovorne samo represivne institucije. Za situacijo, zlasti tam, kjer bi se težave lahko naslovile, še preden prerastejo v kriminal, so soodgovorne tudi druge institucije, centri za socialno delo, šole, občine in tudi nevladne organizacije. Zato nas zanima, kako poteka koordinacija med njimi? Kako poteka sodelovanje med policijo, tožilstvom, sodstvom, CSD, šolami, lokalnimi skupnostmi? In zakaj se pri številnih primerih, kjer bi lahko z zgodnjim posredovanjem preprečili tragedijo, institucije odzivajo šele, ko je prepozno? Tudi od Romov moramo zahtevati, da pokažejo več pripravljenosti in prilagajanja splošnim družbenim normam. Osnovni red družbe je potrebno spoštovati in kdor ga krši, mora prevzeti svoj del odgovornosti in biti sankcioniran.

Vlada je že pripravila tako imenovani Šutarjev zakon, ki bo institucijam, neposredno ali posredno odgovornim za varnostno situacijo v državi, dal dodatnega orodja, da bodo lahko ukrepali hitreje in učinkoviteje. A ključno vprašanje ostaja, bodo te pristojnosti uporabljene, bo sistem zmogel sam sebe premakniti iz udobja neodgovornosti? In tukaj pridemo do srža težav, odgovornost. Kdo je zares odgovoren za stanje, kakršnega imamo danes? V zadnjih mesecih, pa tudi letih se Slovenija utaplja v valovih sovraštva, populizma in političnih manipulacij in vemo, kdo to poganja. Na družbenih omrežjih, na propagandnih portalih, ki se pretvarjajo, da so mediji, pa celo v nekaterih resnih medijih se ponavlja ena in ista neresnična zgodba, da bi bilo vse drugače, če bi sprejeli predlagane ukrepe županov in da do tragičnega dogodka tega ne bi prišlo, kar seveda ne drži. Povezati zahtevo glede končane osnovne šole, če želi nekdo pridobiti vozniški izpit z napadom, ki se je zgodil, je sprevrženo. Dobro namreč vemo, da imamo že sedaj težavo s tem, da se nekateri vozijo z neregistriranimi vozili in brez izpita. To področje, kjer bi več morala narediti mogoče občinska redarstva, ravno zato smo s plačno reformo dvignili plače za javne uslužbence, da bi našli kadre tudi za take poklice, kot so redarji, policisti, vojaki, medicinske sestre, negovalce. Razmišljamo tudi v smer, da bi dali redarjem še nekatera dodatna pooblastila in okrepili njihovo izobraževanje. Resnica, ki je žal premalo prisotna celo v resnih in kredibilnih medijih, je namreč ta, da je Golobova vlada prva, ki je vprašanje reševanja romske problematike vzela resno, brez držanja fige v žepu in to še preden se je zgodil tragičen dogodek v Novem mestu. A ko se je zgodil, je vlada nemudoma reagirala in začela pripravljati zakon, ki bo verjetno zagotovil več varnosti. Naj spomnim; v času Janševe Vlade, marca 2021 so trije kočevski Romi brutalno pretepli 77-letnega Stanislava Knaflja iz Grosupljega, ki je zaradi poškodb umrl. Takrat ni bilo pozivov k odstopom ne političnih spektaklov. V Grosuplju ni bilo niti vojske, niti policije, niti medijev, ki bi iskali politične točke, ker je bila takrat na oblasti njihova vlada. In danes prav ti, ki so molčali takrat, kričijo najglasneje. Zato povejmo jasno: naša Vlada je pripravila obsežen zakonski paket za izboljšanje položaja romske skupnosti in za večjo varnost prebivalcev.

Zakon o starševskih in družinskih prejemkih s spremembo, ki ukinja 20 odstotni dodatek za otroke, ki ne obiskujejo vrtca, to je ukrep, ki spodbuja vključevanje romskih otrok v predšolske programe in s tem zmanjšuje izključenost od malih nog. Zakon trenutno blokira zbiranje podpisov za referendum o pokojninski reformi, ki ga skuša izsiliti zelo majhna, a glasna manjšina. Upam si napovedati, da jim blokada ne bo uspela in da bo tudi pokojninska reforma - še en velik uspeh naše Vlade - uveljavljena že letos. In ko se ta blokada konča, bomo sprejeli tudi ta zakon. Program Romanozor, ki ga skupaj izvajata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Zavod za zaposlovanje, povezuje lokalne podjetniške inkubatorje v Kočevju in Novem mestu, spodbuja zaposlovanje Romov in jih vključuje v programske podjetništva in socialne dejavnosti. Od decembra 2024 imamo tudi 30 terenskih delavcev na CSD-jih na območjih z večjo romsko populacijo. Vzpostavlja se devet novih večnamenskih romskih centrov, ki dopolnjujejo mrežo centrov pod okriljem Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, ki bodo namenjeni delu z družinami in ne le z otroki. To se mi zdi zelo pomembno; kot nekdanja vzgojiteljica vem, vem, kako je pomembno vključevanje otrok že v vrtcu. Žal romski otroci v vrtcu ostajajo zgolj po 4, 5 ur, kar je veliko premalo. O pomembnosti skrbi za otroke pa moramo ozaveščati tudi starše. V kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije sta bili ob prehodu v nov plačni sistem izvedeni dve novi delovni mesti, in sicer sodelavec na CSD, storitve kaznive namestitve in v programih 4 in 5. To bo omogočilo tudi terensko delo in večjo fleksibilnost. Znižali smo pogoje zahtevane izobrazbe pri razpisih za socialnovarstvene programe, da bi pritegnili čim več pripadnikov romske skupnosti v delo znotraj skupnosti. V letu 2024 je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve sofinanciralo 7 programov socialne aktivacije za Rome, med njimi tudi program Tudi ti šteješ, ki krepi socialno aktivacijo romskih žensk. Na področju enakosti spolov smo podprli projekt Kralji ulice za podporno delo z romskimi ženskami in moškimi. Na področju izobraževanja smo sprejeli Zakon o vrtcih, ki določa obvezno in brezplačno vključitev romskih otrok v 240-urni program letno pred vstopom v osnovno šolo. Če starši tega ne zagotovijo, CSD lahko ugotovi, da gre za zanemarjanje otroka. Če v občini vrtca ni, mora poskrbeti za obisk v drugi občini in tudi plačati prevoz. Sprejet je bil tudi Zakon o osnovni šoli, ki prinaša pouk slovenskega jezika in kulture v prvem triletju za romske učence, strožje poročanje o izostankih in zgodnejše vključevanje CSD. V centralo evidence šol se lahko dodajajo podatki o etnični pripadnosti in državljanstvu, da se zagotovi boljše spremljanje izobraževalnih poti. Pripravljen je tudi Zakon o romski skupnosti, ki uvaja mrežo romskih koordinatorjev, sodelovanje z državnimi organi in pozitivno presumpcijo, torej hitrejše postopke pri urejanju prostorske problematike romskih naselij - če organ v 30 dnevih ne poda mnenja, se šteje, da je pozitivno. Ukrepi bodo veljali dve leti po uveljavitvi zakona. Odprli smo tudi tako, tudi del tako imenovanih podprli županskih zakonov, ki jih je vlagala Nova Slovenija. Podaljšanje vključitve dolgotrajne brezposelnosti v programe javnih del na največ štiri leta, ter avtomatizem pri dodelitvi otroškega dodatka in denarne pomoči v naravi če otrok brez opravičila ne obiskuje pouka. Vsi ostali predlogi in županske pobude so bili zavrnjeni, ker niso bili dobri in bi povzročili več težav kot koristi. Na področju financiranja občin smo šli še korak dlje. Marca letos smo sprejeli spremembo Zakona o financiranju občin, ki določa jasne kriterije zakaj se lahko porabijo sredstva za romska naselja ter obveznost poročanja. Če občine sredstev ne porabijo namensko, se jim lahko sredstva odvzamejo. Proti sprememb je glasovala SDS, Nova Slovenija se je vzdržala. V obdobju 2021-2025 so občine za izboljšanje razmer v romskih naseljih prejele 21 milijonov evrov iz naslova dodatne povprečnine, ne vključujoč drugih programov. Novo mesto je recimo prejelo več kot tri milijone evrov, Murska Sobota 2,7 milijona, Krško 2,5 in Brežice 2,2 milijona evrov. In vendar številne občine teh sredstev niso uporabile učinkovito. Kje so rezultati? Kje so nove vodovodne povezave, elektrika, urejene ceste? Koliko romskih otrok je zaključilo osnovno šolo? Koliko mladih se je zaposlilo in koliko žensk je dobilo pomoč pri izobraževanju in vključevanju v družbo? Če se odgovor glasi skoraj nič, potem je jasno, da se ne gre za hvaliti z zneski, ampak z učinki. Zgodba o neučinkovitosti institucij pa žal ni nova. Spomnimo se leta 1995 romska sodba, ki je odmevala po vsej državi in tudi v tujini. Mariborsko Okrožno sodišče je takrat oprostilo 22-letnega Roma, ki je po romskih običajih poročil 12-letno deklico. Sodniki so razsodili, da gre za nemotečo kulturno posebnost, tožilstvo se ni pritožilo, deklica, otrok, je bila prepuščena sama sebi, Šele višje sodišče je sodbo razveljavilo, a tudi ob ponovnem sojenju je storilec dobil le pogojno kazen. In čeprav so to domače in tuje organizacije opozarjale, da gre za škandalozen primer zlorabe otroka, se je slovensko pravosodje znova skrilo za besedno zvezo, kulturna raznolikost. Trideset let kasneje smo na istem mestu. Še vedno se srečujemo s primeri nosečnic, 12, 13-letnic, zlorab neodvisnosti institucij in pogojnimi kaznimi. Še vedno slišimo opravičila, da gre za romsko tradicijo, nespoštovani, ne gre za tradicijo, gre za zlorabo, zlorabo mladoletnih in dokler bo del pravosodja in tožilstva to toleriral, ne bomo govorili o pravni državi. Primer iz leta 1995 bi moral biti opomin, pa je danes ogledalo. Oglejte si ga, pa boste videli, koliko se je v 30. letih v resnici ni spremenilo. Naša vlada za to ne beži od odgovornosti. Priznavamo, da sistem ni popoln, a ne bomo se sprijaznili s takšnimi, s takšnim, kot je. Želimo sistem, ki bo deloval hitro, pravično, učinkovito. Želimo, da se zaščiti vsakega otroka, da se zlorabe obravnavajo po uradni dolžnosti, da kazni ne bodo več pogojne, ko gre za nasilje, spolne zlorabe ali ponavljajoča se kazniva dejanja in želimo, da institucije začnejo delati tisto, za kar jih plačujemo. Politika ne sme in ne more vplivati na odločitev sodišč in tožilcev, a lahko in mora jim povedati, da sedanji pristop ne deluje, da ljudje nimajo več zaupanja, da država ne more biti pravična, če sistem kaznuje šibke in ščiti močne.

Spoštovani, če želimo napredek, potrebujemo tako represivne kot mehke ukrepe. Najprej zagotovimo varnost. Zato bomo še v tem mesecu sprejeli tako imenovani Šutarjev zakon. Brez varnosti ni izobraževanja, ni integracije, ni sobivanja. Ko bo varnost zagotovljena, bomo lahko izvajali tudi vse mehke in preventivne ukrepe. Tudi pri Romih bo takrat več pripravljenosti in možnosti za izboljšanje, saj se bo odstranilo kriminalne elemente. CSD in druge službe morajo biti bolj prisotne na terenu, treba je obiskati naselja, spoznati ljudi, njihove težave, njihove zgodbe. Mlade romske fante je treba vključiti v šport, nogomet, atletika, košarka. Tisto, kjer bodo začutili pripadnost in ponos. Programi v tujini, kjer se to že izvaja, daje zelo dobre rezultate. Potrebujemo večletno stabilno financiranje za nevladne programe, ki bodo omogočili kontinuiteto. Za pridobitev zaupanja je namreč potreben čas. Brez zgrajenega zaupanja ni mogoče pričakovati uspeh. Občine morajo končno urediti tudi infrastrukturo. Namesto da župani investitorjem govorijo, naj ne prodajajo stanovanj Romom, naj raje poskrbijo, da ne bo več romskih getov, kajti ravno geti so tisti, ki onemogočajo napredek in ponavljajo slabe vzorce delovanja. Izkušnje kažejo, da se Romi, ki zapustijo te gete, zelo hitro in uspešno integrirajo v večinsko družbo. Žal pa so to redki primeri. In seveda svoje mora opraviti tudi država, ampak država smo na koncu mi vsi. Občine, institucije, šole, CSD in ministrstva, vse to smo ljudje, vsak od nas mora opraviti svoj del naloge, le tako bomo dosegli spremembe.

Zato predlagamo tri konkretna priporočila: Vlada Republike Slovenije naj Državnemu zboru predloži informacijo o zagotavljanju varnosti na območjih z zaostrenimi varnostnimi tveganji. Policija, tožilstvo in sodstvo naj v roku 30 dni predložijo poročila o učinkih svojega ukrepanja na kritičnih območjih v zadnjih desetih letih. Tukaj imamo v mislih podatke o številu postopkov izrečenih kazni, trajanju procesov in o stopnji povratništva in tako naprej. Vlada naj pripravi medresorski akcijski načrt za izboljšanje varnosti in socialnih razmer v izpostavljenih občinah. Načrt, ki bo povezal vse institucije, od policije, pravosodja do CSD, šol, občin v enoten usklajen sistem ukrepanja. In bodimo iskreni, težave ne bodo izginile jutri. A če danes naredimo korak naprej, če danes z jasnimi cilji pogledamo in in pregledanim delom in odgovornostjo začnemo graditi nov pristop bomo čez deset let živeli v varnejši, bolj pravični in bolj vključujoči državi. In to je tisto, kar dolgujemo sebi, svojim otrokom in vsem, ki tu živimo. Hvala.

Hvala lepa.

Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, zanjo poslanka Anja Bah Žibert, izvolite.

Spoštovani predsednik Vlade v odhodu, spoštovani ministri in državni sekretarji, dokler ste še tukaj, spoštovane kolegice in kolegi. Tako kot je predsednik Vlade v Novem mestu prišel skozi zadnja vrata, obdan z močnim varovanjem, in se ni bil sposoben soočiti z ljudmi, ki so se zbrali in dostojanstveno, razočarano, razočarano sporočali, da jih niste slišali ves ta čas, tako kot niste želeli slišati njihovih sporočil, da je dovolj, je moralo priti do najhujšega. Tako se danes koalicija s poslovniškim manevrom, da ste obrnili vrstni red obravnav predlaganih poročil in dali prednost vaši točki zato, da boste govorili sami sebi, poslušali sami sebe in se ves čas prepričevali, kako zelo prav imate in kako zelo učinkoviti in uspešni ste pri reševanju tematike. Za nameček pa bomo verjetno s strani tistih, ki bodo še nekoliko ostali, poslušali o dialogu, o tem, da naj predlagamo rešitve. In to smo poslušali tudi v petek s strani ministra Luka Mesca, da je potreben dialog, a na seji ni ostal dlje kot pol urice, tudi danes ga ni več, pred tem pa se na to tematiko nikoli ni odzval v Državnem zboru. Zato, spoštovani, je današnji sklic seje zgolj poskus prikrivanja vaše dosedanje neodzivnosti, neukrepanja, ignorance do problematike, ki je prestopila vse meje. Ravnate natanko tako kot je napovedal vaš prihodnji minister za notranje zadeve gospod Zlobko, češ da se mora v Sloveniji zgoditi nekaj hudega, da oblast odreagira. Zato so vaša priporočila, vaši sklepi lastni Vladi po treh letih in pol prvovrstni cinizem in oportunizem. Odgovorni ste za vse zamujeno v zadnjih treh letih. Zato je danes relativizacija in posploševanje v stilu kolektivne politične odgovornosti smešno in predrzno.

Pa poglejmo, kaj ste se zdaj zavrnili. Dvakrat ste zavrnili delovanje pododbora za spremljanje romske tematike. Mimogrede, na njegovi podlagi je bila v prejšnjem mandatu Državnega zbora ustanovljena vladna delovna skupina v vladi Janeza Janše, njeno delo pa je rezultiralo v rešitvah, ki so zajete v zakonih, katerih sprejem je Levica zablokirala s poslovniškim manevrom. Ti zakoni so bili potem tudi podlaga za tako imenovane zakone 11 županov jugovzhodne Slovenije. Štiri tematske seje Komisije za peticije, človekove pravice, in enake možnosti so bile sklicane na to temo. Le teden dni pred umorom je bila zadnja seja. Predstavniki lokalnih skupnosti in iniciativ so opozarjali na stopnjujoče se nasilje in vse zahtevnejše razmere. Bali so se, da se bo zgodilo najhujše. Bili so razočarani in ogorčeni nad vašim početjem, ignoranco, saj ste tudi to sejo obstruirali tako kot dve pred tem, vse predlagane sklepe pa tudi takrat zavrnili. V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke smo sklicali sejo odborov za notranje zadeve, izobraževanje in socialo. Zopet ste zavrnili vse sklepe, rdeča nit vaših razprav pa je bila, da se o romski problematiki ne boste pogovarjali, ker da je to rasistično. Takrat je bila za vas problematična že besedna zveza "romska problematika". Zaradi zaostrovanja razmer smo v poslanski skupini podali tudi zahtevo za sklic izredne seje Državnega zbora. Tudi takrat ste zavrnili vse naše predloge sklepov in sprejeli svojo neučinkovito različico, kar vam danes sporoča teren. Štirikrat ste zavrnili zakonske predloge, ki so nastali na terenu, s strani županov in ljudi, ki problematiko dobro poznajo, in tudi na podlagi dela vladne skupine iz časa prejšnje vlade. Sedaj jih imate na mizi petič. Tokrat so bili - in tudi takrat - za vas nepotrebni, neustavni, pretirani in diskriminatorni. Upam, da vam je danes vsaj nerodno, glede na to, kar sedaj rokohitrsko predlagate. V dobrih treh letih vam je uspelo uničiti Urad za narodnosti. Vse, kar ste počeli, so bile štiri menjave vršilcev dolžnosti. Eden od njih je na seji sveta občine Škocjan celo grozil s kazenskimi ovadbami, ker so tamkajšnji prebivalci zgolj predstavili stanje na terenu. Medvladna delovna skupina pa je brez rezultatov. To so vaši rezultati, nerezultati. Poročilo o položaju romske skupnosti, ki bi jih morali v skladu z zakonom predložiti vsako leto, sploh niste pripravili. Niti enega samega ne. V tem mandatu Državnega zbora smo obravnavali zgolj eno poročilo, in to za leto 2022, ki ga je pripravila prejšnja Vlada Janeza Janše. Toliko o vaši iskreni skrbi za položaj romske skupnosti ter njihovo vključevanje in sobivanje v družbo. Sicer pa ste v času pozivov, da vendarle pride do ustreznih ukrepov, raje obračunavali župani in prebivalci jugovzhodne Slovenije ter opozicijo. To smo poslušali tudi danes, čeprav zakonskih rešitev in drugih predlogov nikoli niste sprejeli in jim dali možnosti, shode ogroženih prebivalcev pa ste označevali za festivale opozicije. Zanimivo, tega si predsednik vlade v Novem mestu pred več kot 10 tisoč zbranimi ni upal povedati, tudi tega ne, kako neresno in neodgovorno ste do sedaj delovali in ne sprejemali kakršnokoli rešitev. Danes smo celo slišali s strani predlagateljice, da je družba sili mlada dekleta v rojstva. Kakšna družba nekaj, oblast je tista, ki mora zaščititi te otroke in iz takšnega okolja tudi odstraniti. Predsednik Robert Golob zato danes, po treh letih in pol. Kje ste bili ves ta čas? Kje so bili vaši zveneči ukrepi? Ali ste šele danes videli prvo pretepeno žrtev? Kje ste bili? In ja, ni odpovedal državni aparat, tako kot ste dejali, odpovedali ste vi, oblast je odpovedala, odpovedali ste vse od prvih zavrnjenih zakonskih predlogih in zavrnjenih sklepov, vse do danes. Po tragičnih dogodkih v Novem mestu ste se najprej poslužili taktike molka, a že minuli petek na seji ste koalicija nadaljevali s politiko diskvalifikacije in zavračanja, ponovno ste zavrnili vse, kar je bilo predlagano s strani Slovenske demokratske stranke in Nove Slovenije. Zato vaše pozive k skupnemu sodelovanju, prosim, ohranite sami zase. Vaša pompozna napoved zakona, ki ste ga poimenovali celo po tragični žrtvi, ki je po mnenju poslanke Levice Sukičeva le nerodno padla, je v prvi vrsti vaš komunikacijski ščit. Da so za dosedanje neukrepanje, ko bi vsaj toliko energije, kot jo vlagate v svoj piar, namenili reševanju romske problematike, bi bilo danes drugače, ker bi se lahko pogovarjali o rezultatih. Nič drugega ni treba, spoštovani, sprejeti kot to, kar imate že tri leta in pol na svojih mizah, to pa je sprejeti zakone županov jugovzhodne Slovenije, ki so nastali kot rezultat spoznavanja stanja, razmer in tudi tega, kar so videli, da lahko reši problem. Da smo pred zakonom vsi enaki, to bi moralo biti vaše sporočilo. In da so socialni transferji pomoč države in ne način življenja posameznih skupin. Tisti, ki povzročajo prekrške in kazniva dejanja s poudarkom na ponavljajočih dejanjih, pa morajo za svoja deviacijska ravnanja tudi odgovarjati, temu pa mora slediti kaznovalna politika. Policijo pa, prosim, pustite, da opravi svoje delo, ne pa da se že cel mandat ukvarjate z lastnim varovanjem in antijanšističnimi čistkami. Policija naj opravi svoje delo. Spoštovani! Pravnim državam daje dostojanstvo to, da zakoni in pravila veljajo za vse. Zaradi vaše oportunistične politike Slovenija danes tega dostojanstva nima.