Lep dober dan, pozdravljam vse članice in člane odbora, vse vabljene in ostale prisotne in začenjam 37. sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.

K dnevnemu redu seje ni bilo drugih predlogov za razširitev oziroma za umik zadeve in zato je dnevni red določen tak kot je bil določen s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR, ki ga je prvopodpisana, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisano poslanko Janjo Sluga in je bil 13. 11. 2025 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Kolegij predsednice Državnega zbora je na 150. seji 27. 11. 2025 sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku.

Kot gradivo imamo na voljo mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev, mnenje Informacijskega pooblaščenca, mnenje Komisije za preprečevanje korupcije.

In k tej točki dnevnega reda so bili vabljeni: predlagatelj in skupina poslank in poslancev s prvopodpisano Janjo Sluga in v imenu predlagatelja bo nastopala Janja Sluga, Ministrstvo za javno upravo, Državni svet, Zakonodajno-pravna služba in Državna volilna komisija.

Amandmaji v poslovniškem roku, to je do vključno srede, 7. 1. 2026, niso bili vloženi.

In zdaj pričenjam drugo obravnavo … Aha, pred tem mogoče še preberem obvestilo o nesodelovanju članov Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke na 37. redni seji in na 72. nujni seji Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, ker nisem prebrala prej, ker sem šele zdaj dobila.

In pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, o katerem bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Odboru predlagam, da se razprava o vseh členih in vloženih amandmajih, v kolikor bodo, združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika Državnega zbora. Po opravljeni razpravi bomo opravili glasovanje o amandmajih ter nato glasovali o vseh členih skupaj. Ali temu kdo nasprotuje? (Ne.)

Če ne, potem dajem besedo vabljenim na sejo in najprej dajem besedo predlagateljici oziroma predstavnici predlagatelja predloga zakona, gospe Janji Sluga. Izvoli, Janja.

): Hvala lepa.

Jaz se že vnaprej opravičujem. Gre namreč za paket šestih zakonov in bo mogoče v tem trenutku morala malo bolj na dolgo in malo bolj temeljito obrazložiti, za kaj gre pri teh, pri tem paketu zakonov. Pa bom poskušala vsekakor strniti, kolikor se bo vendarle dalo.

Torej, predlog, ki ga imamo v tem trenutku na svojih klopeh, to je Predlog zakona o volitvah v Državni zbor, ureja pogoj neizvoljivosti za poslance Državnega zbora in s tem v zvezi tudi spreminja sam postopek ugotavljanja zakonitosti kandidatnih list. Poleg tega pa dopolnjuje tudi ureditev glede javne objave osebnih podatkov kandidatov na kandidatnih listah za volitve. Poslancev predlog zakona je, kot sem omenila, del enega širšega paketa šestih predlogov zakonov, ki so hkrati vloženi v zakonodajni postopek. Če naštejem te zakone: to so Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o poslancih, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah predsednika republike, Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu, potem od Zakona o lokalni samoupravi, o lokalnih volitvah je pa še zadnji iz tega paketa šestih zakonov. S tem paketom se med drugim ureja pogoj neizvoljivosti in prenehanje mandata, v kolikor pride do pravnomočne obsodbe funkcionarja za kaznivo dejanje ter sodno varstvo po prenehanju mandata. Torej voljeni funkcionarji, ki jih to zadeva, so poslanci, predsednik republike, člani državnega sveta, župani, podžupani in člani občinskega sveta. Med temi predlogi zakonov seveda obstaja tesna vsebinska povezanost. Ker gre pri vseh teh za določanje pogojev za pridobitev oziroma prenehanje mandata funkcionarjev zakonodajne in izvršilne veje oblasti na državni in pa tudi na lokalni ravni, v kolikor pride do pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje. Zato je, kar je tudi opozorila Zakonodajno-pravna služba, potrebno ta paket obravnavati celovito, primerljivo, predvsem pa skupaj in zato je tudi ta paket vložen skupaj z našim vztrajanjem. Navkljub, nekaterim procesnim manevrom opozicije, ki je poskušala izločiti posamezne zakone iz tega paketa, pa smo vendarle se pred novim letom temu v koaliciji uprli in vztrajamo na tem, da se paket obravnava skupaj. Prav predlog zakona, ki ga v tem trenutku obravnavamo je tisti temeljni, ki določa pogoje za izvolitev neposredno izvoljenega predstavniškega telesa v državi. In se subsidiarno uporablja tudi za vse ostale. Kot sem že omenila, so vsebinsko povezani. Temu je tako pritrdilo tudi Ustavno sodišče, ki je v juliju 2003 sočasno razveljavilo določbe vseh volilnih zakonov, ki so posegali v volilno pravico iz 43. člena Ustave in to v svoji obrazložitvi tudi razložilo. Predlagane spremembe pa določajo dodaten pogoj nekaznovanosti. In sicer nekaznovanosti v kolikor pride do pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki je naklepno kaznivo dejanje in ki se preganja po uradni dolžnosti in je zanj izrečena kazen najmanj enega leta zapora. Zdaj, v zadnjih letih je bilo v Sloveniji javno izpostavljenih kar nekaj primerov javnih funkcionarjev, ki so v nekih kazenskih postopkih ali pa so bili že celo pravnomočno obsojeni pa vendarle kljub pritisku javnosti niso odstopili in so nadaljevali z izvajanjem svoje funkcije. In so nekako kot razlog za to v bistvu vsi po vrsti navajali neko politično motiviranost pravosodnih organov. Tako ravnanje pa po mnenju koalicije in po mnenju Svobode spodkopava temelje države, ruši zaupanje državljank in državljanov tako v pravno državo kot tudi v zakonodajno in izvršilno vejo politične oblasti. Obramba nekih politikov, ki v narekovajih, ne priznavajo sodišča, pa po eni strani neposredno spodjeda avtoriteto pravosodja, po drugi strani pa želi ustvariti občutek, da je pravosodje pristransko, da je nestrokovno, da ga vodi politika ali pa da ga vodi en del politike in se pogosto tudi interpretira kot da bi obstajali dve pravni državi, ena za navadne državljane, druga pa za neke privilegirane. To seveda stopnja zaupanja v javnosti znižuje in ta stopnja zaupanja je ravno tista, ki je ključna za učinkovito funkcioniranje pravosodnega sistema. Enako pa seveda lahko potegnemo vzporednice tudi glede funkcioniranja in zaupanja v politiko v celoti. Torej, tovrstno nazadovanje politične kulture in neko razkrajanje temeljnega zaupanja in sprejemanja kot ključnega veziva družbene pogodbe, ena taka razgradnja pravne države. Nezadovoljstvo vse večjega deleža ljudi nad takšnimi razmerami pa narekuje določene ukrepe in glede na to terja v bistvu posebne določbe. Te posebne določbe smo nekako v prvem koraku v tej koaliciji že sprejeli. in sicer ob obravnavi Zakona o funkcionarjih, ki je sistemski zakon, ki je bil sprejet pred zadnjimi parlamentarnimi poletnimi počitnicami. V tretjem branju je bil za ta zakon podprt tudi amandma, ki navedeni pogoj nekaznovanosti, torej za naklepna kazniva dejanja, pregonljiva po uradni dolžnosti, za katere je bila pravnomočno izrečena kazen najmanj enega leta zapora, že uvaja kot pogoj torej v Zakonu o funkcionarjih - mimogrede, opozicija tega amandmaja takrat ni podprla. Torej če nadaljujem. Pri sami omejitvi prepovedi smo predlagatelji upoštevali načelo demokratičnosti, sorazmernosti in tudi pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Namreč ta omejitev, o kateri govorim, je sorazmerna z zasledovanim ciljem, da se zagotovi integriteta imenovanih in izvoljenih predstavnikov ljudstva, s tem pa se vzpostavlja tudi mehanizem doseganja nivoja višje pravne kulture tako na, tako za najvišje funkcionarje kot tudi za tiste na lokalni ravni in da imajo ti funkcionarji ponotranjen nek vrednostni in moralni sistem, ki ga naš pravni red ureja in ki ga družba v celoti nenazadnje tudi mora zasledovati, to pa je, da vsi ti funkcionarji, ki opravljajo svoje funkcije na različnih ravneh oblasti, delujejo skladno s tem vrednostnim sistemom.

Jaz bi še mogoče na tem mestu nekako utemeljila, zakaj je bila izbrana točno takšna kazen kot je bila izbrana. In sicer, v prvi vrsti se moramo ozreti v javni sektor, kjer lahko ugotovimo, da javni uslužbenci, ki se prijavljajo na delovna mesta v javnem sektorju, v veliki večini že za, da tako rečem, čisto navadna delovna mesta morajo predložiti ali pa vsaj dati soglasje, da organ oziroma kadrovska služba organa sama pridobi potrdilo o nekaznovanosti, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta. In za nas je pač nesprejemljivo, da nek javni uslužbenec na nekem delovnem mestu mora izkazati nekaznovanost, medtem ko funkcionarji na najvišjih funkcijah, tem pa tega ni treba. Drug razlog je integriteta, ki sem jo že omenila in ki mora veljati za višje funkcije višji standardi in za najodgovornejše funkcije v državi najvišji standardi. Tretji razlog in način, kako smo se tega lotili, pa je bil seveda temeljni razmislek o tem, da gre za poseg v volilno pravico. Definitivno gre za poseg v pasivno volilno pravico in zato mora biti ta poseg še bolj podvržen tehtanju načela sorazmernosti. Kar pomeni, da smo ravno iz tega razloga izbrali najhujša in najbolj zavržna kazniva dejanja, da se zasleduje javni interes, da se, da se nekako gradi zaupanje tako v politiko kot tudi v pravosodni sistem. In po naši oceni tega javnega interesa na drug način ni mogoče udejanjiti kot samo na način kot ga zdaj v tem paketu tudi predvidevamo. Razlog, eden izmed razlogov je tudi ta, da ob izrečeni kazni najmanj enega leta zapora seveda funkcionar dlje časa ne more izvrševati svoje funkcije. Zdaj, če si samo to nekako predstavljamo; če govorimo to o na primer, bom rekla, županu, težko si sama predstavljam, kako bi župan, ki je obsojen na, ne vem, recimo čez prst leto in pol zaporne kazni, svojo funkcijo oziroma županovanje opravljal iz zapora. Kako bi to izgledalo za samo lokalno skupnost, v kateri to funkcijo opravlja? Zdaj, kar pa se tiče, kar pa se tiče nekih kolektivnih organov, pa je seveda zelo pomemben v vsakem kolektivnem organu vsak glas. In namen takih določb je ne toliko kaznovanje samih funkcionarjev, pač pa bolj namen vzpostavljanja nemotenega delovanja posameznega organa, v katerem tak funkcionar opravlja svojo funkcijo. In sicer, prenehanje funkcije je seveda posledica, kot sem rekla, obsodbe na neko prostostno, dalj časa trajajočo kazen, ki posledično povzroči nezmožnost opravljanja funkcije in seveda to delovanje organa ovira. Potrebno je povedati, da je za delovanje na primer Državnega zbora pomemben seveda vsak glas, vsak glas ne samo, kadar zaseda plenum, pač pa tudi takrat, ko zasedajo posamezna delovna telesa, in ta glas je lahko v posameznih primerih odločilen. Če se samo spomnimo na primer interpelacije, zaupnice, nezaupnice in podobno, v takih primerih je glas vsakega poslanca v tem primeru seveda odločilen. Zdaj, kar zadeva še predlagano omejitev torej, ki je vezana na obsodbo za naklepna kazniva dejanja izrečeno zaporno kazen daljšo od enega leta. Predlagatelji tudi menimo, da je takšna, takšna določba sorazmerna z zasledovanim ciljem, ki je zagotovitev integritete imenovanih in izvoljenih predstavnikov ljudstva, pa tudi vzpostavljanja nekega mehanizma doseganja višje pravne kulture na način kot sem ga že prej omenila. In pa seveda prvenstveno terja takšno določbo tudi javni interes in jo po našem mnenju, kot že omenjeno, ni mogoče doseči na drug način kot na način, kot smo ga v tem paketu zakonov določili.

Torej sam poseg v pasivno volilno pravico iz 43. člena ustave je skrbno premišljen, gre vendarle za temeljno politično človekovo pravico. In Ustava poleg pogoja državljanstva in starosti v tem trenutku ne določa nobenih drugih pogojev za izvrševanje aktivne volilne pravice niti ne določa zakonskega pridržka za urejanje teh pogojev. Za samo izvrševanje pasivne volilne pravice pa Ustava izrecno pooblašča zakonodajalca, da sme z zakonom določiti, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca in nezdružljivost funkcije poslanca v 82. členu Ustave. Kot omenjeno, je Ustavno sodišče v zvezi z omejitvami volilne pravice že leta 2002 zavzelo stališče, da se človekove pravice, torej tudi volilna pravica, lahko omejijo, vendar samo v primerih, ki jih določa Ustava ali če je to potrebno zaradi varstva pravic drugih oziroma javnega interesa; tako določa 15. člen Ustave, poseg po 15. členu pa mora prestati tudi ustavnosodno presojo po strogem testu sorazmernosti, kar sem zdaj predhodno že tudi utemeljila. Zdaj, pri poslancih je glede omejitve pasivne volilne pravice pomembna tudi določba drugega odstavka 82. člena Ustave, ki določa, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca. In tukaj Ustava izrecno pooblašča zakonodajalca, da sme pogoje neizvoljivosti predpisati z zakonom. Obstoj dopustnega cilja za neizvoljivost poslanca v tem primeru izhaja že iz same Ustave, zakonodajalec pa mora pri omejitvah te pravice spoštovati načelo sorazmernosti iz 2. člena. Skladno s tem načelom so ustavno dopustne le takšne omejitve pasivne volilne pravice, ki so v neposredni zvezi z legitimnim ciljem oziroma z razlogom za njeno omejevanje, kot sem že omenila, zaradi javne koristi. Ustavno sodišče se je pri obrazložitvi in pri pogojih za omejitev volilne pravice sklicevalo tudi na zakonik dobre prakse v volilnih zadevah, ki smo ga tudi sami temeljito pogledali. In Beneška komisija pravi, da se za izvrševanje tako aktivne kot tudi pasivne volilne pravice lahko določi pogoj starosti, državljanstva in prebivanja v državi, poleg tega pa se volilna pravica lahko odvzame tudi iz razlogov, iz drugih razlogov, pri čemer morajo biti kumulativno podani naslednji pogoji. Torej, da je odvzem določen z zakonom, da je upoštevano načelo sorazmernosti, da odvzem temelji na duševni nezmožnosti ali kazenski obsodbi za hujša kazniva dejanja in da je odvzem politične pravice ali ugotovitve duševne nezmožnosti določen s sodno odločbo. Pri določanju kazni za neizvodljivost in za prenehanje mandata pa velja upoštevati tudi namen instituta nekaznovanosti, ki je poleg integritete funkcionarja, kot sem že prej omenila, tudi, da zaradi kazni zapora, ki traja dlje časa, ne more izvrševati svoje funkcije. Zdaj samo prenehanje funkcije zaradi obstoja kaznivega dejanja, če še to mogoče omenim, da prvenstveno niti ni namenjeno kaznovanju ali pa nekemu varovanju funkcionarja, pač pa, kot sem prej navedla, delovanju samega organa in izvajanju funkcije, ki jo je ta funkcionar seveda za svoj mandat tudi pridobil. Mogoče v tem trenutku toliko. Če pa še dodam, da se torej neizvoljivost v tem paketu zakonov ureja za vse ostale funkcionarje, torej poleg poslancev tudi za državne svetnike, za predsednika republike, za župane, podžupane in občinske svetnike, kar se nam zdi prav, dotični zakon, o katerem se zdaj pogovarjamo, pa prvenstveno seveda ureja postopek ugotavljanja zakonitosti samih kandidatnih list, ureja, na kakšen način se preverja ta pogoj nekaznovanosti, na kakšen način se potem potrjujejo kandidatne liste s strani pristojne volilne komisije, določa se povezljivost evidenc v katerih volilna komisija preverja izpolnjevanje tega določenega pogoja, in kot sem že rekla, oža se nabor podatkov, ki so javno objavljeni, oža pa se tudi rok, do katerega so javno objavljeni ti podatki. Mi smo namreč ugotovili, da stalno prebivališče samega kandidata mogoče ni tisti podatek, ki bi moral biti nujno objavljen vse do naslednjih volitev. Nekateri funkcionarji se zaradi tega soočajo tudi s težavami, zato smo ta podatek nekako opustili, hkrati pa smo popravili dikcijo v zakonu, da ostanejo ti podatki javno objavljeni do naslednjih volitev. Torej, izbrisali smo besedico "rednih", kar pomeni, da smo de facto ta rok tudi skrajšali.

Mogoče toliko v tem trenutku, pa če bo še potrebno, bom se še oglasila, glede amandmajev pa vsekakor.

Hvala lepa.

Preden dam besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe, še preberem pooblastilo: poslanka Mojca Šetinc Pašek nadomešča poslanca Damijana Bezjaka Zrima. In še povem, da smo dobili predloge amandmajev za amandmaje odbora, ki so jih vložile Poslanske skupine Svoboda, Socialni demokrati in Levica.

In zdaj dajem besedo predstavniku Zakonodajno-pravne službe, doktorju Dušanu Štrusu, izvolite.

Spoštovana predsednica, poslanke in poslanci ter ostali navzoči!

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno tehničnega vidika ter o tem pripravila obsežno pravno mnenje na katerega se je predlagatelj odzval in z vloženimi amandmaji naslovil nekatere naše pripombe. Z ustavnopravnega in pravno sistemskega vidika pa je treba posebej izpostaviti, da je predlog zakona vsebinsko povezan s še petimi predlogi zakonov, ki so bili hkrati vloženi v zakonodajni postopek in jih je nujno obravnavati sočasno, vendar pa povezani predlogi zakonov ne vključujejo spremembe Zakona o volitvah poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament ob uveljavitvi predloga zakona bo tako imel pasivno volilno pravico za volitve v Evropski parlament vsak državljan Republike Slovenije, ki je dopolnil 18 let in ni bil pravnomočno obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od enega leta zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. V nasprotju z navedenim pa bo za pasivno volilno pravico tujega državljana druge države članice Evropske unije, ki prebiva v Republiki Sloveniji še naprej veljal le pogoj dopolnitve 18 let brez dodatnega pogoja neizvoljivosti. Predlagana ureditev je zato sporna z vidika kršitve prepovedi diskriminacije iz 14. člena Ustave.

Poleg tega bi moral zakonodajalec po našem mnenju razmisliti o enakem ali vsaj primerljivem pogoju nekaznovanosti za nosilce zakonodajne in izvršilne veje oblasti, kot velja za sodnike Ustavnega sodišča iz 164. člena Ustave, ki določa, da se ustavnega sodnika razreši, če je kaznovan, za kaznivo dejanje s kaznijo odvzema prostosti. Zahteva po primerljivosti položajev nosilcev veje oblasti v sistemu delitve oblasti izhaja iz načela delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave in ustavno sodne prakse. V zvezi s tem izpostavljamo tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom, ki zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako, v bistvenem različne položaje pa različno. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno ali v bistvenem različne položaje ureja enako, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja, ki ga predlagatelj v tem primeru ni navedel. V obrazložitvi predloga zakona ni pojasnjeno, zakaj se je predlagatelj odločil za ureditev neizvoljivosti zaradi pravnomočne obsodbe tako, da jo je vezal na nepogojno kazen zapora, daljšo od enega leta zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Iz uvodnega dela zakonodajnega gradiva je razvidno, da se je predlagatelj zgledoval po sistemski ureditvi nekaznovanosti funkcionarjev. Vendar ta rešitev, ki je bila sprejeta z amandmajem pristojnega odbora, ni bila pojasnjena ob sprejetju Zakona o funkcionarjih. Poleg tega ni bila pojasnjena niti v razmerju do ureditve v predlogu zakona o funkcionarjih, ki je glede pogoja nekaznovanosti funkcionarjev določal, da funkcionar ne more biti oseba, ki je bila pravnomočno obsojena na nepogojno kazen zapora. Predlagana ureditev je po našem mnenju vprašljiva tudi z vidika načela najmanjšega obsega podatkov iz splošne uredbe Evropske unije o varstvu podatkov, ki določa, da morajo biti osebni podatki, ki se obdelujejo ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo. Saj s predlogom zakona v zbirko listo kandidatov se vpisuje več podatkov, kot bi bilo to nujno potrebno, in se z njimi seznanjajo volilni organi, čeprav tudi za to ni nobene potrebe. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Naslednjemu dajem besedo predstavniku Ministrstva za javno upravo, državnemu sekretarju, gospodu Juretu Trbiču, izvolite.

Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo.

Spoštovani poslanke, poslanci in drugi prisotni!

Sprememba Zakona o volitvah v Državni zbor je, kot že omenjeno, del paketa zakonodaje, ki ureja pogoj nekaznovanosti po vzoru omenjenega zakona o funkcionarjih. S tem se zagotavlja enakovredno obravnavo vseh javnih funkcionarjev, tako imenovanih, kakor voljenih, kar je v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom in načelom pravne države.

Predlog zakona določa, da pravice biti voljen nima oseba, ki je bila pravnomočno obsojena na nepogojno kazen zapora, daljšo od enega leta, zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti tako v času prestajanja kazni in pet let po tej po zastaranju kazni ali potem, ko ji je bilo prestajanje kazni odpuščeno. Z uvedbo pogoja nekaznovanosti se ureja institut neizvoljivosti. Ministrstvo za javno upravo podpira uvedbo pogoja nekaznovanosti. Namen takšne ureditve je namreč varstvo javnega interesa, da bi bile na ta način za funkcionarje izvoljene osebe z integriteto in verodostojnostjo. Ustava z zakonskim pridržkom v svojem 82. členu izrecno pooblašča zakonodajalca, da sme pogoj neizvoljivosti predpisati z zakonom. Z določitvijo pogoja nekaznovanosti se tako zagotavlja integriteta volilnega postopka ter integriteta izvoljenih predstavnikov ljudstva. Tovrstna omejitev pasivne volilne pravice predvideva torej že sama ustava, s čimer je izpolnjen ustavno dopusten cilj za neizvoljivost. Zakonodajalcu pa preostane še, da omejitve določi z zakonom in pri tem spoštuje splošno načelo sorazmernosti iz 2. člena ustave.

Omejitev pasivne volilne pravice je, kot že rečeno, mogoče urediti zgolj z zakonom. Zakonsko določene omejitve pa morajo prestati tako imenovani strogi test sorazmernosti, na podlagi katerega se presoja dopustnost omejitve človekove pravice. Pogoj nekaznovanosti je v različnih oblikah prisoten tudi v pravnih redih številnih evropskih držav. Naj izpostavim Avstrijo, Hrvaško, Francijo, Belgijo, Luksemburg, Poljsko, Slovaško, Romunijo in tako naprej. Vsebina pogoja nekaznovanosti, kot ga določa Zakon o funkcionarjih in predlog tega zakona, je po svoji zasnovi najbližje tistemu v Avstriji. Napotila za ureditev pogoja nekaznovanosti je v zakonik dobre prakse v volilnih zadevah določila tudi Beneška komisija. Tako določa, da države lahko določijo pogoj nekaznovanosti kot način omejevanja pasivne volilne pravice ob kumulativnem, torej hkratnem izpolnjevanju naslednjih pogojev: omejitev volilne pravice mora biti omejena v zakonu, spoštovano mora biti načelo sorazmernosti, omejitev mora temeljiti na kazenski obsodbi za hujše kaznivo dejanje in nenazadnje omejitev pasivne volilne pravice je dopustna samo na podlagi izrecne sodne odločbe. Ministrstvo za javno upravo meni, da so v predlogu zakona upoštevana ta priporočila Beneške komisije glede omejevanja pasivne volilne pravice ter da je predlagana ureditev skladna tudi z določbami Ustave, ki opredeljujejo volilno pravico ter z ustavnim načelom sorazmernosti. Ministrstvo za javno upravo pa opozarja, da je pomembno, da se pogoj nekaznovanosti enotno uredi tudi za voljene funkcionarje in seveda zato je zelo pomembno, da so vsi predlagani zakoni sprejeti hkrati, tudi pred nami Zakon o volitvah v Državni zbor, ki se seveda sprejema s kvalificirano večino - kot vemo, za sprejem tega zakona je potrebno vsaj 60 glasov. Nadalje, vezano na spremembo Zakona o volitvah v Državni zbor v okviru preverjanja zakonitosti kandidatur, na ministrstvu podpiramo predlog, da se namesto neposredne elektronske povezave omogoči elektronska izmenjava podatkov iz kazenske evidence Ministrstva za pravosodje z informacijskim sistemom, ki ga uporabljajo volilne komisije in v katerem se vodijo zbirke list kandidatov. Prav tako pa podpiramo še predlagano rešitev glede javne objave ožjega nabora osebnih podatkov potrjenih kandidatk in kandidatov in seveda izvoljenih poslank in poslancev. Javno objavljeni podatki o kandidatkah, kandidatih oziroma izvoljenih predstavnicah ter predstavnikom so tako omejeni predvsem na osnovne identifikacijske podatke, ki omogočajo volivcem in volivkam prepoznavnost potrjenega kandidata oziroma predstavnika, hkrati pa varujejo njihovo zasebnost pred prekomernim razkritjem teh osebnih podatkov.

Naj na koncu opozorim še na mnenje Komisije za preprečevanje korupcije, ki je v svojem mnenju navedla, da z vidika preprečevanja korupcije in krepitve integritete. Ocenjujejo, da predlagane rešitve povečujejo odpornost volilnega procesa na koruptivna tveganja ter zagotavljajo večjo jasnost in pravno varnost. Komisija sicer, kot vem, ni imela vsebinskih pripomb.

Skladno z vsem navedenim na Ministrstvu za javno upravo predlog zakona podpiramo in menimo, da je seveda predlog primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala.

Hvala lepa.

Naslednjemu dajem besedo predstavniku Državnega sveta, državnemu svetniku gospodu Rajku Fajtu, izvolite.

Spoštovana gospa predsednica, hvala za besedo. Spoštovani gospe in gospodje!

Torej, naj uvodoma poudarim, da se je žal, izgleda, zalomilo v komunikaciji in predlagatelji komisiji niso predstavili vsebine predloga zakona, kar je onemogočilo konstruktivno razpravo o njem. Posledično komisija ni imela možnosti zastavljati vprašanj predlagateljem niti pridobiti njihovih pojasnil. Na komisiji je bilo izpostavljeno mnenje Informacijskega pooblaščenca, ki meni, da ni izkazana sorazmernost, torej spoštovanje načela najmanjšega obsega podatkov glede vnosa osebnih podatkov iz kazenske evidence v zbirko list kandidatov, ter da bi bilo treba pred začetkom takega povezovanja izdelati oceno učinka po 35. členu splošne uredbe in se posvetovati z nadzornim organom Informacijskega pooblaščenca po 36. členu splošne uredbe. Ne glede na to vse, torej da predložene spremembe ne bodo vplivale na prihajajoče volitve v državni zbor, je na komisiji prevladala ocena, da obdobje pred spomladanskimi volitvami v Državni zbor ni primeren čas za sprejemanje zakonodaje s tega področja in na koncu komisija predloga ni podprla.

Hvala.

Hvala.

Prehajamo na razpravo in besedo dajem članicam in članom odbora.

Najprej je prijavljena Nataša Sukič. Aha, najprej predlagateljica.

Ja, če dovolite, bi mogoče samo na začetku na par dilem, ki so bile izpostavljene, še odgovorila, da bom potem mogoče lažje v razpravi.

Zdaj, kar se tiče evropskih volitev, seveda, mi smo seveda pogledali in ugotovili, da tudi evropske volitve so en tak primer, kjer bi bilo seveda nujno uvesti pogoj nekaznovanosti tudi za tiste kandidate, ki so državljani drugih držav, vendar pa se je na izvedbenem nivoju tukaj pokazalo kar nekaj težav. Prva težava je, na kakšen način bi naši volilni organi preverjali tuje kazenske evidence. Pri najboljši volji se jaz ne spomnim nekega pametnega načina, na kakšen način bi volilnim organom to omogočili? Druga težava je, da seveda kazni za kazniva dejanja v tujini niso predpisane enako, kot so predpisane pri nas. Torej za neko kaznivo dejanje je lahko pri nas predpisana zaporna kazen enega leta, nekje v tujini manj, več, zelo različno. In tretji problem je, da nekatere stvari, ki so pri nas kaznivo dejanje, v neki drugi državi sploh niso kaznivo dejanje. Da so na primer samo prekršek. Tudi do takih situacij lahko prihaja. In zato smo se pač odločili, da v tem paketu tega zakona ne naslovimo zato, ker so rešitve, ki jih terja ta zakon, bistveno zahtevnejše in jih je treba nekako širše tudi uskladiti, premisliti in določiti na novo neke postopke, ki jih v tem trenutku še ni.

Potem, kar se tiče izpostavljene dileme, da bi moral veljati enak pogoj nekaznovanosti, kot to velja na primer za sodnike, pa za, pa za nekatere druge funkcionarje. Zdaj mislim, že danes temu ni tako, če smo čisto odkriti. Že danes ne velja enak pogoj za vse funkcionarje, za nekatere velja strožje, za nekatere velja blažje. Zahtevati od poslanskega zakona, da sistemsko naslovi in uskladi ta pogoj za vse ostale funkcionarje je mogoče nekaj, kar sama od poslanskega zakona pač ne bi pričakovala. Druga stvar. Vseeno mislim, da sodnik, ki sodi v zadevah ni čisto v primerljivem položaju, ko pravimo, da moramo enake položaje urejati enako, ni v primerljivem položaju s poslancem. Sodnik, ki sodi na sodišču, mora biti brezmadežen, če mene kdo vpraša, Torej, že, pogoj, kot je danes za sodnike določen, torej pogoj nekaznovanosti, kot ga danes imajo, je za moje pojme ustrezen. Ni pa tako v bistvenem enak s položajem poslancev, ministrov in tako naprej, da bi terjal popolnoma enako obravnavo. In mislim, da je zelo razumno, da je tu vendarle obstaja razlika med njima.

Zdaj, kar se tiče izbrane kazni, torej ne eno leto, najmanj eno leto zaporne kazni in pa pet let po prestani kazni oziroma tukaj smo še malo dikcijo popravili, ampak pet let, zakaj je bilo to izbrano? Torej, kot sem rekla, gre za poseg v ustavno varovano pravico, torej v volilno pravico. Po našem mnenju mora dejanje, ki je bilo storjeno, biti dovolj hudo, dovolj, da se tako izrazim, zavržno, da lahko s storitvijo tega dejanja opravičimo poseg v volilno pravico, ki je politična pravica. Zato smo se odločili, da je pogoj naklepno kaznivo dejanje. Torej, zdaj, če malo karikiram, pa rečem, da ne vem, se vozimo domov po zasneženi cesti z, ne vem, letnimi gumami in iz naše malomarnosti pride do neke prometne nesreče. Upam, da se vsi strinjamo, da iz takega razloga pač ne moremo posegati v volilno pravico. Da pa za neko naklepno kaznivo dejanje, neko hujše kaznivo dejanje, zavržno kaznivo dejanje, ki pripelje do obsodbe na najmanj eno leto zapora je pa tak poseg v ustavno varovano pravico seveda primeren. Zakaj smo se potem odločili tudi za obdobje petih let? Prvi razlog je razmislek v smeri, da mandati funkcionarjev, za katere to urejamo, po večini trajajo štiri leta. To pomeni, da bi se teoretično lahko zgodilo, da je nekdo na začetku svojega mandata storil kaznivo dejanje, je bil v teh štirih letih zanj celo že obsojen in je tudi na primer že kazen prestal. To je v štirih letih možno. Bi seveda v takem idealnem primeru, v narekovajih idealnem, pomenilo, da bi ta oseba že na naslednjih volitvah lahko kandidirala enako kot vsi ostali, ki takega madeža nimajo. Ne glede na to, da da ni namen pogoja nekaznovanosti kaznovanje posameznega funkcionarja, pač pa delovanje organa, se nam ne zdi primerno v duhu zasledovanja javnega interesa in varovanja integritete, da takšna obsojena oseba že na naslednjih volitvah kandidira kot da se ni, pardon, zgodilo nič. In za to smo se odločili za pet let. Dodaten razlog za pet let je bila tudi, je bilo tudi kar nekaj primerov, ki jih verjetno vsi poznamo, ki so se zgodili v Evropi, ko so sodišča po posameznih državah za nekatere vidne funkcionarje v svojih državah na primer Italija, Francija ali Nemčija dosodila prepoved kandidiranja na javne funkcije za obdobje točno petih let. To je primer Le Pen, to je primer Berlusconi / nerazumljivo/, ki sicer še ni pravnomočen in tako naprej, tudi ti primeri so nam pri presoji, zakaj, za katero obdobje se odločiti, v bistvu pomagali, da smo izbrali obdobje petih let - tako se nam je zdelo smiselno.

Kar se tiče osebnih podatkov sem mogoče prej premalo natančno omenila, da mi že v tem trenutku v primerjavi z obstoječimi osebnimi podatki, ki se objavljajo, ožamo nabor in tudi časovno skrajšujemo to objavo. Bi pa mogoče samo še opozorila, da smo z amandmaji vendarle upoštevali tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe in tudi informacijskega pooblaščenca v enem delu, da smo tudi nabor podatkov, ki jih ministrstvo, ki je pristojno za pravosodje posreduje volilnim organom zdaj nekoliko zožan - tako da imamo to v amandmajih urejeno.

Kar se pa tiče ocene učinkov. Jaz si ne predstavljam, kako bi lahko, kako bi lahko poslanski zakon naredil tako temeljito oceno učinkov, kot jo zdaj v dopisu zahteva informacijski pooblaščenec, zato je treba kar nekaj energije, volje, pa tudi kadrovskih resursov. To je ena stvar. Druga stvar je pa tudi, da tudi, če bi ta ocena učinkov bila izdelana, kot jo je kolegica pri svojem poslanskem zakonu izdelala, pa vendarle z njo informacijski pooblaščenec nikakor ni bil zadovoljen, ne glede na to, koliko jo je dodeljevala, da si ne predstavljam, da bi lahko ta ocena učinkov bila negativna, glede na to, da se nabor podatkov oža in da se tudi čas objave krajša. Torej je takšna ocena učinkov lahko po mojem mnenju kvečjemu pozitivna, kar je verjamem, da dobro.

...Potem pa bi samo še opozorila tudi na, torej prejeli smo te pripombe informacijskega pooblaščenca, pa tudi dopis Komisije za preprečevanje korupcije, ki pa na predlagane rešitve, citiram: "Povečujejo odpornost volilnega procesa na koruptivna tveganja ter zagotavljajo večjo jasnost in pravno varnost. In komisija na osnutek predloga nima vsebinskih pripomb." Bom se pa potem še oglašala pri posameznih členih in amandmajih, pa če bo še kakšno vprašanje.