Spoštovane članice in člani Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, prav lepo vas pozdravljam in pričenjam 21. sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Najprej bomo pogledali, če je kdo zadržan, nimam opravičila o zadržanosti, imamo pa pooblastila. In sicer poslanka Tamara Kozlovič nadomešča poslanca Bojana Čebelo in poslanec Darko Krajnc nadomešča poslanca Dejana Süča. Za zdaj drugih opravičil ali pooblastil nimam. Torej, dnevni red ste prejeli 19. 12. in s sklicem, ki je bil torej, 19. 12., je na dnevnem redu bilo, kot boste videli, obravnava Zakona o lovstvu. Ker do današnjega dne nisem prejela pripomb na dnevni red tudi takšen dnevni red potem kot je bil s sklicem bomo danes obravnavali.

Prehajam na 1. TOČKO, IN SICER, TO JE PREDLOG ZAKONA OSPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DIVJADI IN LOVSTVU,

ki ga je Državnemu zboru predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Tomažem Lahom, Jernejem Žnidaršičem in Damijanom Bezjakom Zrimom, ter je bil objavljen na spletni strani Državnega zbora. Kolegij predsednice, je na 150. seji, 27. 11., sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku.

Kot gradivo ste poleg predloga zakona prejeli tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe in pa mnenje Državnega sveta oziroma Komisije Državnega sveta. K tej točki smo vabili v imenu predlagatelja vse tri poslance, ki sem jih prej prebrala: Ministrstvo za kmetijstvo, predstavnike Državnega sveta, Zakonodajno-pravno službo, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, Kmetijsko gozdarsko zbornico, Lovsko zvezo Slovenije in Zavod za gozdove. V poslovniškem roku, torej do 8. 1. letos, sta amandmaje vložili Poslanski skupini Svoboda in Socialni demokrati, in sicer k 1., 2., 4. in 5. členu ter za nov 5.a člen ter k 6. členu, vložili so jih 13., 1. 13. 1. pa so amandmaje spremenili k 4. in 6. členu.

Torej pričenjam drugo obravnavo predloga zakona.

Najprej dajem besedo predstavnikom predlagateljev. Obveščena sem bila, da je v imenu vseh treh poslancev pooblaščen, da bo zakon predstavil Tomaž Lah. Vsekakor pa pri sami predstavitvi lahko sodelujete tudi ostala dva poslanca. Torej Tomaž Lah, beseda je tvoja. Če bo pa kdo od drugih dveh še kaj želel povedati, pa naj kar da znak za to.

Predsednica, najlepša hvala. Lep pozdrav vsem kolegom in kolegicam in pa vabljenim gostom. In hvala, da ste se odzvali povabilu.

Dovolite mi, da najprej glede tega zakona orišem v bistvu stanje, ki ga imamo na področju, kjer želi ta zakon pač prispevati k nekim rešitvam in kako je pravzaprav do tega stanja prišla?

Tukaj je namreč treba povedati, da se ukvarjamo s problematiko, ki se v Sloveniji v bistvu 33 let, nekako bom temu rekel, rola po sceni in v vsem tem času se ni rešila tako, da bi bilo pač primerno za tiste, ki so v tej zgodbi, bom rekel, na nek način prizadeti. Osnovna seveda sprememba, ki je to povzročila, je bil Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, torej sprejet leta 1993 in njegov 14. člen, po katerem se določene nepremičnine oziroma tukaj gre bolj, bom rekel, kot nepremičnine, gre za kmetijska ali gozdna zemljišča, ki so v lasti nekaterih društev, ki so bile torej pridobljene v času, bom rekel, prejšnje države so se na nek način s tem zakonom, bom rekel, podržavile ta zemljišča. Potem je bil ta člen predmet ustavne presoje in je Ustavno sodišče leta 1995 pač odločilo, kot je odločilo. Se pravi, da je zakonska rešitev skladna pravno, ustavno, da je to pravilno. Tako, ampak potem, se v tistem času k dejanskemu konkretnemu reševanju te problematike sploh ni pristopilo in v praksi je to izgledalo tako, da se enih deset let, torej ta problematika teh zemljišč pravzaprav sploh ni reševala nekako do sprejema prvega Zakona o divjadi in lovstvu, ki je bil sprejet leta 2004. Tudi to je bilo z razlogom, zakaj je bil v Sloveniji lovski zakon sprejet tako pozno v samostojni državi? Zato ker smo že od prej imeli relativno dober, strokovno dober zakon in ni bilo nekega potrebe po nekem velikem hitenju. Ampak lovski zakon iz leta 2004 tudi ni uredil te problematike ali česarkoli spremenil. In potem so se začeli postopki, ki jih je začel sprožati Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, da pač lovske družine morajo ta zemljišča prepustiti torej skladu glede na ta 14. člen zakona. Tisto, kar je bilo tudi moteče v vsem tem obdobju je to, da je bil pristop parcialen. Ves ta čas ni bilo sistemskega pristopa k rešitvi tega problema. Kako bi si jaz predstavljal sistemski pristop? Predstavlja bi si ga tako, da če je bil zakon o skladu sprejet leta 1993, ustavna odločba na to temo o kateri govorimo, je bila leta 1995, se pravi po tistem, bi nekdo moral sistemsko k tej zgodbi pristopiti, ugotoviti koliko je takšnih zemljišč, katera društva jih imajo. In potem za vse skupaj te postopke speljati. Žal temu ni bilo tako. Postopki so se peljali, potem tam nekje, bom rekel, od leta 2004 naprej in to vsako leto nekaj postopkov. Kaj je to za sabo potegnilo? Vsaka lovska družina je rekla, to pravno ni prav. Vsaka lovska družina ali pa vsaj velika večina, bom rekel, po mojem res velika večina tistih postopkov, ki so do zdaj že končani je bilo dejansko končanih preko sodišč, se pravi, s sodnimi postopki. Nekatera sodišča so takrat, v tistem začetnem času te zgodbe, celo razsodila v prid, na okrajni stopnji, v prid lovskih družin. Vendar seveda, ko je zgodba prišla na Vrhovno sodišče, je pa tam jasno Vrhovno sodišče pogledalo odločbo Ustavnega sodišča in so se je izoblikovala sodna praksa po kateri jasno in glede pač na zakonodajo, ki velja pač ta zemljišča pridejo pod sklad. Potem malo kasneje je bila tudi še sprejeta ena zakonska rešitev, po kateri bi naj sklad dajal ta zemljišča lovskim družinam v najem, v trajen najem, vendar se tudi to ni izvajalo čisto striktno, tako da tudi tam je malo mešana zgodba. Skratka, 33 let od tega 14. člena Zakona o skladu v državi tega problema rešili nismo in pojavlja se seveda tudi na terenu veliko nezadovoljstva. Nekatere lovske družine so se pač že soočile s temi težavami in jih pač probale reševati, imele s tem stroške, imele s tem torej tudi, bom rekel, precej težav in seveda, to je bil tudi to, kar sem do zdaj opisal, so bili na nek način tudi razlogi, da smo se odločili za ta zakon, ki je sicer kratek in v bistvu vsebuje pravzaprav dve pomembni rešitvi. Ena je ta, da se ta zemljišča oziroma nepremičnine dajo lovskim družinam v upravljanje pod pogojem koncesije. In druga je ta, da se koncesijsko obdobje podaljša iz 20 na 30 let, kar pa je podobno, kot imajo recimo tudi ribiške družine. Tako da v bistvu so te rešitve čisto preproste. Seveda je zakon k zakonu podala mnenje tudi Zakonodajno-pravna služba, za kar se ji zahvaljujem. In na podlagi tega mnenja je bilo potem vloženih tudi nekaj amandmajev, da so se določene zadeve še izboljšale. Predvsem bi opozoril na amandma, ki črta tisti del, ki se je tikal kriterija za podelitev koncesije, da bi se iz velikosti lovne površine spremenilo v velikost skupne površine, to smo pač na predlog tudi Zakonodajno-pravne službe in na druge pomisleke. Z amandmajem zdaj dali ven. Tako da to vprašanje lovne, ne lovne površine več ni na mizi, čeprav če mene osebno vprašate, pa verjemite mi, da zelo dobro poznam to problematiko, smo se tu malo preveč zapletli, ker to je bilo mišljeno čisto kot enostaven zakonski kriterij. Se pravi, če je kriterij, pomeni velikost nečesa ali pa ne vem, če so leta pol, se reče, če je 25 let, ja, če je manj, ne, ne. To je pa pač lovna površina ali pa skupna površina in je to samo kot kriterij za moje pojme to ne opredeljuje ničesar, kaj se dela z lovnimi ali pa ne lovnimi površinami po vsebinski plati vezano z Zakonom o divjadi in lovstvu, ampak okej. Pač tudi glede na priporočila ZPS smo torej to vprašanje dali ven. Tako da mogoče toliko za enkrat z moje strani.

Glede predstavitve. Jaz mislim, da vseeno ta zakon pomeni neko vmesno rešitev, ki je iz vidika tega, torej potencialnega, torej upravljanja, ki ga predvideva. Ena takšna vmesna rešitev, ki bi vsaj toliko rešila trenutno stanje za lovske družine, da si lahko zadeve uredijo zakonsko skladno, ne govorim pa, da je to na dolgi rok najbolj pravilna rešitev, to je trenutno možna pravna rešitev, trenutno taka, ki pije vodo po sedanji zakonodaji. Seveda pa vsi vemo, da je poleti lani torej Državni svet vložil še enkrat ustavno presojo tega problema, torej tega 14. člena Zakona o skladu, s čimer se strinjam. Jaz bom zelo vesel, če bo Ustavno sodišče odločilo drugače, kot je odločilo leta 1995, ker to bi bila edina poštena končna rešitev za, ne samo lovske družine, tudi za druga društva. Namreč, tukaj je treba vedeti še eno stvar. Lovske družine, ki so v času prejšnjega sistema ta zemljišča pridobivala, pridobivale na tak ali drugačen način ali s prostovoljnimi prispevki, z zbiranjem denarja ali z denarjem, pridobljenim iz lovišča, iz gospodarjenja z loviščem, ali so jih dobile od kakšnih kombinatov ali kakorkoli, na kakršenkoli način, to itak ni tukaj predmet, če gledamo samo zakon, ampak zakaj so to počele, zakaj so pridobivale ta zemljišča. Zaradi tega, ker so se že takrat zavedali, da ti lahko trajnostno upravlja z loviščem najbolj učinkovito takrat, ko si tudi lastnik določenih površin, ker določene površine bi danes v smislu, ne vem, grmišč, gozdov, remiz, torej življenjskega prostora ne samo za divjad, v bistvu za vsa prostoživeča živa bitja danes bi že izginile, če ne bi lovci bili lastniki in to je bil razlog, ne, nimajo pa vse lovske družine takih zemljišč, tako da tiste, ki jih nimajo, nimajo težav. Ampak recimo, jaz osebno gledam na to tako, da se je v bistvu kaznovalo tiste, ki so bili v 60 in 70 letih prejšnjega stoletja najbolj proaktivni na področju že takrat trajnostnega upravljanja z, mi smo pač rekli, z divjadjo ne, ampak tam so si našli življenjski prostor vsa prostoživeča živa bitja. In posebej poudarjam, da te površine niso bile pridobivane v smislu nekega ekonomske kmetijske pridelave. En del, mogoče je za krmne njive, to pomeni, da se pridela neka krma ali pa ne vem, koruza, karkoli, kar se potem v zimskem času torej živalim tudi krmi, ampak to je pa tudi vse. Večji del površin pa so take, kot so že takrat bile, okarakterizirane kot neplodna in v bistvu služijo izboljšanju razmer v naravi. To so bili glavni razlogi, zakaj so lovske družine šle v to? In potem na koncu izpade tako, da v bistvu država kaznuje tiste, ki so bili pred desetletji najbolj proaktivni na tem področju. Danes pa so nas polna usta trajnostnega upravljanja. Habitatov, biodiverzitete. Ja, ravno na teh površinah imamo biodiverziteto. Veste, pa če teh površin ne bi bilo, jih ne bi več bilo. Bi tam bile pač, ne vem, monokulture ali pa karkoli, kar je sigurno slabše, kot pa eni naravni pogoji. Toliko malo za oris. Skratka, kot rečeno, zakon uvaja ti dve zadevi, trajno opravljanje pod pogoji koncesije, ker to se mi zdi tudi fer, če država nekaj da v upravljanje, da za to tudi nekaj zahteva. Mislim pa, da lovske družine v, ki imajo koncesije, svojo nalogo tudi zelo dobro opravljajo, ta sistem je zdaj 17. leto v veljavi in mislim, da tudi z izvajanjem tega sistema ni težav, tudi niti ena koncesija do zdaj zaradi slabega upravljanja ni bila odvzeta. Hvala lepa.

Najlepša hvala. Ravnokar se nam je pridružila tudi ministrica. Čeprav Vlada k tej točki ni dala mnenja, ministrico najprej lepo pozdravljam. Potem pa sprašujem, ali želi tudi pri tej točki besedo ali gremo naprej po dnevnem redu - govorimo o Zakonu o lovstvu?

Pozdravljeni. Verjamem, da ste me pogrešala. Tako da tudi poznate po Poslovniku, da ni potrebe, da se Vlada oglaša, tako da hvala vsem za vašo pozornost.

Ja, normalno, da ni potrebe, ampak ker ste med nami, seveda sprašujem? Torej, potem gremo naprej. Bo ministrica se oglasila kasneje, če bo potrebno? Za to zdaj sprašujem predstavnico Zakonodajno-pravne službe Matejo Tavčar, ki verjetno želi besedo, izvolite.

Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni!

V Zakonodajno-pravni službi smo predlog zakona preučili v skladu z našimi pristojnostmi in podali pisno mnenje, ki ste ga prejeli 19. decembra lani. V njem je bilo poudarjeno, da predlagana širitev trajnostnega gospodarjenja z divjadjo tudi na nelovne površine in možnost neodplačnega prenosa zemljišč v lasti Republike Slovenije v upravljanje imetnika koncesije predstavlja odstop od veljavne sistemske ureditve in ureditve več področnih zakonov: razmerja do teh zakonov pa niso urejena. Posega v sam Institut lovske pravice, kar ob pomanjkanju ureditve soodvisnih določb znotraj Zakona o divjadi in lovstvu povzroča notranjo neskladnost zakona. Obenem pomembno odstopa tudi od dosedanje ustavno sodne in sodne prakse, zato je treba ponovno pretehtati v razmerju do načela pravne varnosti iz 2. člena Ustave in delitve oblasti iz 3. člena Ustave. Predlagana neodplačnost prenosa lahko predstavlja tudi parcialno dodelitev posebnih pravic le nekaterim upravičencem, kar je treba preveriti z vidika načela enakosti pred zakonom. Ob vključitvi nelovnih površin v območje lovišča v 1. členu se koncesijsko upravljanje ex lege prenese še na nelovne površine, med drugim celo lahko tudi na površine, kjer je trajno prepovedan lov, kar je predvideno brez strokovne preveritve in brez sodelovanja naravovarstvenih in lovskih organizacij, kar sicer velja za ustanovitev lovišč. Spregledano je še, da lahko tak način normiranja vpliva tudi na pristojnosti upravljavcev drugih delov okolja, kot so gozdovi, vode, ribištvo, kmetijska zemljišča. Predvideno ex lege podaljšanje ali skrajšanje trajanja podeljene koncesije obstoječim koncesionarjem v 2. členu je pravno sistemsko sporno, saj se s tem obide institut koncesije in v tem okviru zlasti preverjanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev koncesije, ki se s predlogom celo spreminjajo postopek izbire koncesionarja na podlagi javnega razpisa ter medsebojnih pravic in obveznosti koncendenta in koncesionarja, kot jih določa sistemska ureditev. Pri čemer pa tudi ni predvidena uskladitev koncesijskega akta in koncesijskega pogodbenega razmerja. Po mnenju Zakonodajno-pravne službe je podelitev pravice do upravljanja na nepremičninah v lasti Republike Slovenije v 4. členu sporna z več vidikov. Lovska družina, ki je oseba civilnega prava s podeljeno koncesijo za trajnostno upravljanje z divjadjo bo z nepremičninami upravljala v svojem imenu in za svoj račun, kar zajema širok spekter upravičen, ki sicer pripadajo lastniku nepremičnine. Pri izbiri teh nepremičnin in upravljanju bo imela diskrecijsko pravico. Polno diskrecijsko pravico bo imela tudi pri porabi prihodkov od upravljanja. z navedenimi nepremičninami, namreč za upravljanje niso predvidena nobena zakonska merila. Prav tako tudi niso določena merila za ugotavljanje neposredne povezanosti s trajnostnim gospodarjenjem z divjadjo in za dodelitev teh nepremičnin v upravljanje. In tudi ni predvideno orodje za usklajevanje različnih javnih interesov na isti nepremičnini. Rešitve posegajo v več zakonov, ki sicer določajo upravljanje z nepremičninami v državni lasti, upravljavca in odplačnost upravljanja brez ustrezne utemeljitve takih odstopov. In sicer odstopu od Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti, Zakon o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije, Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in Zakona o kmetijskih zemljiščih ter tudi Zakon o vodah. Lovske družine so kot koncesionarji sicer zavezanci za plačilo koncesijske dajatve, vendar ta ni vezana na dohodke iz upravljanja s stvarnim premoženjem Republike Slovenije, saj tega predlog zakona ni predvidel. Nasprotno, v letošnjem letu je bila na predlog sprejetih amandmajev ob noveliranju Zakona o divjadi in lovstvu uvedena možnost občutnega znižanja koncesijske dajatve na pet oziroma celo na en odstotek od osnove. V pisnem mnenju je bilo še pojasnjeno, da so kmetijska zemljišča in gozdovi v družbeni lastnini, s katerimi na dan uveljavitve Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov upravljali lovske družine postala last Republike Slovenije po samem zakonu. Kljub temu lovskim družinam nadaljnja uporaba teh zemljišč ni bila onemogočena. Pravno podlago za nadaljnjo uporabo zemljišč je vzpostavil tudi Zakon o kmetijskih zemljiščih: to je v 105.a in 105.c člen. V skladu s katerim lahko Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije zemljišča oddal brezplačen zakup ali najem osebam, ki so imele na zemljiščih pravico uporabe pred prehodom v last republike. Slovenije pod pogojem, da na teh zemljiščih ne bodo izvajale pridobitne dejavnosti. S predlaganimi amandmaji so upoštevane pripombe ZPS predvsem k 1. členu. V preostalem se z amandmaji določeni posamezni popravki, vendar večina bistvenih pripomb ZPS ostaja. Hvala.

Najlepša hvala. Sedaj bi moral dobiti besedo predstavnik Državnega sveta. Sporočili so, da bo to gospod Anton Medved, vendar med nami ne vidim predstavnika Državnega sveta, zato bomo šli zdaj naprej. Glede na to, da govorimo o lovstvu, bom vendarle dala prvo besedo predsedniku Lovske zveze, ki je med nami, gospodu Alojzu Kovšci, ki ga lepo pozdravljam, potem pa predsedniku Kmetijsko gozdarske zbornice. Izvolite gospod Kovšca.

Hvala lepa.

Uvodoma naj povem, da Lovska zveza predlagane novele zakona ne podpira, zaradi tega, ker ne rešuje temeljno vprašanje, to je pa vprašanje lastnine zemljišč.

Lovska organizacija za svoje delovanje ta zemljišča nujno potrebuje, zaradi tega jih je tudi v preteklosti pridobivala. Naj povem, da so to zemljišča, ki niso bila primerna za kmetijsko rabo in so bila večinoma pridobljena od zasebnih lastnikov, ki so se tem zemljiščem odpovedali v korist lovske organizacije bodisi s plačilom, z nakupom ali pa so bila ta zemljišča v nekaterih primerih dodeljena lovskim družinam upravljanja s strani države, ker niso bila primerna za kakšno drugo rabo. Struktura teh zemljišč se je z leti spremenila, njihovo stanje se je z delom lovcev izboljšalo. Ne gre samo za zemljišča, gre za objekte, ki so nujno potrebni za izvajanje javnih pooblastil, ki jih izvaja lovska organizacija. Na teh zemljiščih, so naše zbiralnice, hladilnice divjačinskega mesa, so lovski domovi, so lovske krmilnice, zadrževalne krmilne njive, s katerimi preprečujemo to, da bi se divjad oddajala na pridelovalne površine in tam so tudi strelišča, ki so za lovsko organizacijo posebnega pomena, pa tudi za varnost in obrambo države. Dinamika prehoda teh zemljišč v last države kaže na to, da ni šlo za nek pereč problem za neka zemljišča, ki bi bila nujno potrebna za kmetijsko pridelavo, niti ne nujno potrebna v Republiki Sloveniji za normalno funkcioniranje države. Mi lovci menimo, da smo v tem primeru kolateralna škoda. Na nas se zbira pozitivna sodna praksa, sodišča ne dovolijo izvedbe dokaznih postopkov, kjer dokazujemo, kako smo do te lastnine prišli, kako smo sredstva zbrali kot zasebne osebe civilnega prava, kot lovci s svojimi prostovoljnimi prispevki in kako smo to kupili in imeli naravo civilnih lastnikov. Sodišča tega preprosto ne dovolijo izvesti, sodijo izključno po 14.a členu zakona o skladu kmetijskih zemljišč, pozitivna sodna praksa, ki je bila tukaj večkrat omenjena se pa po mojem mnenju zbira bolj zaradi zemljišč, ki so v lasti turistične zveze oziroma zveze turističnih društev, tista zemljišča imajo neko vrednost in tista zemljišča, ker so neprimerna za kmetijsko rabo bo sklad verjetno potem odtujil za primerno finančno nadomestilo. In tukaj v tem grmu po mojem mnenju tišči, tiči zajec. Lovci, ribiči in ostali smo tukaj zgolj kolateralna škoda. Baje, da se da ta zemljišča že zdaj po obstoječem zakonu dobiti v uporabo, kar jaz trdim, da ni res in lahko tudi dokažem, da so mnoge lovske družine zaprosile za ta zemljišča, pa jim je bilo rečeno, da tam, kjer so zemljišča, gozd, se jih ne da dobiti v najem, SIDG ta zemljišča ne daje v najem. Sklad kmetijskih zemljišč pa ponuja zamenjavo neka druga zemljišča v najem, ne teh, ki so bila odvzeta, pač pa neka druga in seveda ob nekih posebnih pogojih, ki jih pa zakon ne predvideva. Prav tako sklad zdaj za tri leta nazaj zaračunava lovskim družinam neko vrsto kot nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za tista zemljišča na katerih stojijo lovski objekti, pa kakršnikoli že so. Torej lovska organizacija nasprotuje novelam, ki ne urejajo lastnine, ampak v bistvu samo podaljšujejo agonijo lovskih družin.

Spoštovana gospa predsedujoča, vi ste se dostikrat ukvarjali z varno prehrano, tudi s temi lovskimi zbiralnicami divjadi. Zdaj, zakonodaja na tem področju gre naprej in zahteve so vedno večje, zelo težko pa je zagotoviti sredstva za nekaj, za obnoviti in nadgraditi nekaj, kar ni tvoje, ker če nisi lastnik, se vsakokratni minister lahko spomni in zadevo spremeni. Obljuba, da imaš nekaj za 99 let, dovolite, da se izrazim v jeziku, ki nam je bil nekoč domač, običajno ludomradovanje ali obljuba bedaka razveseli. Na obljube mislim, da noben resen subjekt, pa za to se lovci imamo, ne bo šel investirati v objekte, ki so lahko potem naslednji dan že odvzeti. Mi vztrajamo pri tem, da Ustavno sodišče sprejme svojo odločbo in presodi, ali je prav, da ta zemljišča imamo ali pa nimamo v svoji lasti, ker menimo, da državi pravzaprav niti niso potrebna.

V preteklosti smo večkrat ponovili, da se da ta gordijski vozel presekati tudi z zakonsko rešitvijo, da ponovno olastninimo ta zemljišča. Če smo jih enkrat kupili, smo jih pripravljeni kupiti še enkrat, pa ni bilo nobene politične volje, da bi se nam to omogočilo. Zakaj torej ne vidimo nobenega vzroka, zakaj nekaj kar smo nekoč kupili in potrebujemo za svoje delovanje, ne bi mogli kupiti še enkrat? V čem je tu problem, da se nam to ne omogoči? Kakšen je pravzaprav pravi namen tega, da ima država v svojem portfelju nekaj, kar ni potrebno za kmetijsko proizvodnjo in ni namenjeno čemu drugemu? Očitno so nameni nekje drugje, pa jaz tukaj več o tem ne bom špekuliral. Poudaril bi še to, da je novela Zakona o divjadi in lovstvu prinesla mnoge spremembe, ena izmed njih je tudi ta, da je lovski organizaciji naložena nova naloga. Vseh 411 lovskih družin v Republiki Sloveniji mora imeti po dva interventa, to sta dve osebi, dva preizkušena lovca ali izkušena lovca, ki bosta izvajala intervencijo odstrela na nelovnih površinah. Glejte, z vsem spoštovanjem do svoje organizacije in članstva med katerimi sem prvi med enakimi, se mi zdi, da država ne ve pravzaprav, kaj bi rada z lovstvom naredila. Lovci smo dobili pooblastilo, ki niti vojski ni dano, ima ga samo policija, da se z orožjem sprehaja po naseljenih mestih in opravlja svoje naloge. 822 lovcev brez kakršnegakoli kriterija, razen izvedbe nekega usposabljanja, bo lahko po Rožniku, v Tivoliju streljalo. Jaz apeliram na vse poslance, da se ta problematika lovstva vzame zelo resno, ker je zelo ozko povezana z možnostjo kmetovanja. Če se nam vzame zemljišča, posebej tiste zadrževalne krmne njive, bomo imeli večje kmetijske škode. S spremembami v naravi se naša koncesijska pogodba pravzaprav postavlja na rob. Ni možno več iz lovišča dobiti tisto, kar pomeni tisti zaslužek s katerim bi poplačali stroške škode. Kmalu bomo pri tem, da lovske družine ne bodo sposobne poplačevati škod kmetom. Država se je tu elegantno umaknila, ni več lastnica divjadi, ampak je skrbnica dobrobiti, med kmeti in lovci ostaja latentni konflikt, kdo bo plačal škode, zmanjšuje se pa možnost uspešnega gospodarjenja z divjadjo, z odvzemom teh zemljišč in možnost povečanja kmetijskih škod. Po drugi strani se pa lovski organizaciji dodeljujejo tudi naloge, ki so po mojem mnenju ustavno sporne in jih ne bi smeli imeti. Mi nismo organizacija, ki bi smela z orožjem korakati po naseljenih mestih, po ulicah. Tako da, ja, pozdravljamo spremembe na področju zakonodaje divjadi in lovstva. Vendar morajo biti pretehtane in morajo biti usklajene z vsemi deležniki. Novele zakona pač ne moremo podpreti. Hvala.

Hvala. Zdaj dajem besedo predsedniku Kmetijsko gozdarske zbornice, doktor Jožetu Podgoršku. Probamo strniti misli v par minut.

Hvala lepa, lepo pozdravljam vse poslanke in poslance, vse goste, ministrico. Tudi na Kmetijsko gozdarski zbornici smo kar tudi s strokovnim odborom pregledali predlog zakona o divjadi in lovstvu. Naj uvodoma poudarim, da na Kmetijsko gozdarski zbornici podpiramo vsak predlog zakonodaje, ki izboljša stanje lovcev v naši državi, kajti vemo, da imamo na področju kmetijskih zemljišč in gozdov vse večje težave zaradi škod po divjadi in zato vsaka sprememba, ki bo pripomogla k temu, je izjemno dobrodošla. Vendar pa smo ravno tako malo zadržani že tudi na podlagi mnenja, s katerim se tudi na zbornici strinjamo z Zakonodajno-pravne službe in moram reči, da smo bili tudi z Lovsko zvezo, v kar močnem kontaktu pri pregledu tega predloga zakona in se bom dotaknil morda res samo dveh vprašanj, torej trajanje koncesij in pa urejanja z nepremičninami.

Na nek način smo kar zadržani do takšnega načina podaljšanja koncesij iz 20 na 30 let v času trajanja koncesij. Mi nimamo težav, če se v zakonu napiše, vendar ob naslednji koncesiji, ob naslednjem koncesijskem obdobju. Zakaj? Prvič, pridružujemo se res mnenju Zakonodajno-pravne službe, ampak da damo še eno misel. Tudi po naših informacijah se na terenu vendarle že nekatere lovske družine pripravljajo, nove lovske družine. Pripravljajo na to, da bi pa morda po poteku koncesijskega obdobja tekmovale za pridobivanje koncesij. Kar pomeni, da se v lovske družine včlanjujejo predvsem lastniki kmetijskih zemljišč in lastniki gozdov, ki so že v obstoječem točkovalniku, potem lahko lovska družina dobi večje število točk oziroma večjo možnost za to, da s koncesijo pridobi upravljanje lovišča. Kar pomeni, sedaj je ta trud kar naenkrat zamaknjen za naslednjih deset let. Koncesije potečejo leta 2029, 20 letne koncesije, to se sedaj premikajo na leto 2039. In takšno lahkomiselno spreminjanje koncesijskega obdobja je zaskrbljujoče. Okej, zdaj podaljšujemo, morda bo pa jutri prišel nov zakon, s katerim bomo skrajševali. In zato menim, da ni prav, da v času obstoječega koncesijskega obdobja spreminjamo koncesijsko obdobje. Nimamo pa težav, ponavljam, če v zakon zapišemo, da po poteku koncesijskega obdobja napišemo 30 letnik koncesije ali 50, meni je vseeno. Zato, ker nismo enaki, torej nismo enaki pred zakonom vsi, ki bi si morda želeli tudi upravljati z lovišči oziroma pridobiti koncesijo. Nenazadnje na terenu tudi kar nekaj želja po novih območjih in tako naprej. Kot verjetno veste je bila tudi ena sprememba še v času prejšnje vlade za to, da se celo novo lovišče ustanovi in tako naprej, ki je pa potem ta vlada to z enim omnibusom enostavno samo presekala. Tega ni bilo več. Torej, na terenu se marsikaj dogaja. Torej ni tako stanje enostavno, da bi rekli, bomo to podaljšali, pa bomo vsi za. Imamo tudi nekatere lovske družine, kjer se kmetje in lastniki gozdov včlanjujejo za to, da bodo in to si želimo, želimo si zato, ker kmetje in lastniki gozdov bodo zagotovo najbolj učinkovito upravljali tudi z divjadjo in branili svoje pridelke pred škodami, ker so lovci, ki so lastniki kmetijskih zemljišč, zagotovo veliko bolj zagnani, kot pa nekdo, ki pride iz bloka in je član lovske družine - pa nobenega ne podcenjujem, daleč od tega -, ampak vendarle, kmet bo branil svojo površino, svojo njivo ni dileme.

No, in ravno bi se navezal tudi pri urejanju nepremičnin tudi na to koncesijsko obdobje, kot je že gospod Kovšca, predsednik Lovske zveze omenil. Lovci želijo investirati zato, da bodo lahko zadostili vsem sanitarnim pogojem, Hasapu in tako naprej. Zakonodaja se tudi tukaj zaostruje. In kot pravim, lahko danes lovcem obljubimo 30-letno koncesijo, ob letu / nerazumljivo/ lahko skrajšamo koncesijo na deset let, investicija bo pa narejena, ki jo bo moral nekdo odplačati. Torej ta povezava je kar pomembna tudi po našem mnenju in celo menim, da in podpiram tukaj tudi gospoda Kovšco, pri na nek način boju za to, da se pri teh zemljiščih vendarle vrnemo na neko stanje, ki je morda, kot ste že tudi predlagatelji omenjali, veliko bolj pošteno kot je to. Razumem ta vmesni korak, moram reči, da ga razumem in verjamem, da bo, če bo zakon sprejet, morda v nekaterih primerih celo dobronameren. Nimam težav s tem. Pa vendarle glede na to, da je vložena ustavna presoja bi se vendarle splačalo počakati, da Ustavno sodišče svoje pogleda, odloči in se na podlagi te odločbe, odločitve potem ponovno presoja. Ravno tako vemo, da se vlagajo tožbe tudi s strani sklada kmetijskih zemljišč za prenose teh zemljišč, torej tožbe proti lovskim družinam za prenose teh zemljišč torej v, naj rečem, pravnem tako zmedenem stanju je takšna rešitev lahko rešitev, okej, kakorkoli, lahko je pa tudi malo rokohitrska rešitev. In zato bi se tukaj pridružil mnenju Lovske zveze. In na nek način tudi glede na to, da Lovska zveza tega ne podpira mislim, da ni težko potem tudi zbornice reči, da tukaj sledimo temu mnenju ne samo lovska zveza, tudi Državni svet in tudi Zakonodajno-pravna služba torej je tukaj kar nekaj argumentov. Ponavljam pa, razumem pa namero, razumem pa namero, ki je bila dana za spremembo tega zakona, za tudi pri zemljiščih za urejanje, za urejanje teh razmerij. Nedavno smo tudi na tem istem odboru že o tem govorili na predlog enih drugih poslancev, poslancev SDS takrat, da bi urejali te nepremičnine zato, da bi pomagali lovskim družinam, ker to je ključno, lovske družine potrebujejo te površine za to tudi pasišča, da se zmanjšajo pritiski divjadi na kmetijska zemljišča in tako naprej. Torej, absolutno to potrebujemo v tem prostoru. Ta zemljišča so res nepomembna za samo kmetijsko rabo in bi bilo verjetno res smiselno enkrat reči bobu bob tudi pri tem vprašanju in dokončno rešiti ta problem, kot ga je tudi gospod Kovšca izpostavil. Hvala lepa.