Spoštovane kolegice in kolegi in vsi vabljeni na sejo, pričenjam 79. nujno sejo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor.

Obveščam vas, da se je za sejo opravičil poslanec Franc Rosec.

S sklicem seje odbora ste prejeli dnevni red z dvema točkama, v zvezi s katerim nisem prejel nobenega predloga za spremembo dnevnega reda, zato je ta določen kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O ODGOVORNOSTI ZA JEDRSKO ŠKODO, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo posredovala Vlada s predlogom, da se predlog zakona obravnava po nujnem postopku.

Kolegij predsednice Državnega zbora je na 154. seji 19. 1. sklenil, da se predlog zakona obravnava po nujnem postopku.

Za obravnavo je bilo posredovano naslednje gradivo: predlog zakona z dne 9. 1. 2026, mnenje Zakonodajno pravne službe z dne 19. 1. 2026 ter mnenje Komisije Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj z dne 20. 1. 2026. Rok za vložitev amandmajev je do zaključka razprave o členih na seji odbora, do zdaj amandmaji niso bili vloženi.

Na sejo so bili k obravnavi te točke vabljeni: Ministrstvo za naravne vire in prostor, Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost, Državni svet in Zakonodajno-pravna služba.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo na podlagi 126. člena Poslovnika opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.

Najprej dajem besedo predstavniku Ministrstva za naravne vire in prostor, gospodu državnemu sekretarju magistru Miranu Gajšku, izvolite.

Hvala lepa, predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani ostali prisotni.

Pred nami je Predlog zakona o spremembi Zakona o odgovornosti za jedrsko škodo, ki trenutno veljaven zakon spreminja v enem členu, to je 24. člen zakona, kateri ureja obdobje veljavnosti jamstva države za tako imenovano odklonjeno zavarovalno kritje. Zakon o odgovornosti za jedrsko škodo ureja odgovornost za jedrsko škodo in zavarovanje te odgovornosti ter postopek uveljavljanja odškodnine, uveljavljanja odškodnine torej za jedrsko škodo. Jedrske škode se na splošno ne da zavarovati, vsa običajna zavarovanja jo celo izrecno izključujejo, zato na tem področju velja poseben režim, in to je zdaj pomembno, ki pa temelji na mednarodnih konvencijah. V Pariški konvenciji, ki ureja temeljna vprašanja glede odgovornosti in višine odgovornosti, je med ostalim jasno določeno, katere so škodne postavke, za katere je upravljavec jedrskega objekta odgovoren in mora svojo odgovornost zavarovati. Pariški konvenciji sledi tudi naš zakon. Že ob samem sprejemu konvencije je svetovni zavarovalni trg opozoril, da nekaterih vrst jedrske škode ne more zavarovati, zato so države pogodbenice, zlasti manjše države, za ta nezavarovljivi del v svojih zakonih predvidele jamstva države. Takšna ureditev vsebuje naš zakon o odgovornosti za jedrsko škodo, ki določa štiriletno obdobje veljavnosti državnega jamstva, se pravi štiriletno obdobje veljavnosti državnega jamstva. To obdobje se v letošnjem letu, natančneje 30. junija, tudi izteče. V zadnjih letih je sicer prišlo do pomembnega napredka na tem področju, saj je danes zavarovana večina škodnih postavk, določenih v konvenciji, ki so bile ob sprejemu samega zakona, problematične, to sta na primer 30-letni zastaralni rok za osebne škode ter škode, nastale zaradi terorizma ali velikih naravnih nesreč, kljub temu pa še vedno ostajata dve postavki, ki se jih ne da zavarovati, in to sta škoda zaradi dovoljenih obratovalnih izpustov ter zavarovana odgovornost v višini 700 milijonov evrov za vsak škodni dogodek posebej, če se zgodi. Predlagana sprememba zakona se torej nanaša na spremembo 24. člena, ki določa obdobje veljavnosti jamstva države. Kot že omenjene razmere na zavarovalnem trgu še vedno ne omogočajo zavarovanja prav vseh škodnih postavk, je jamstvo države še vedno potrebno.

Predlagamo torej, da se njegova veljavnost podaljša za nadaljnja štiri leta. Med tem obdobjem se bo še naprej vseskozi stremelo k temu, da se vzpostavi pričakovano stanje, torej da upravljavec jedrske elektrarne, ki je odgovoren za škodo, če se zgodi, zavaruje celotno odgovornost in jamstvo države ne bi bilo več potrebno. Sprejem predloga zakona je nujen, saj zakon določa, da v primeru, če nuklearna elektrarna Krško ne bi imela sklenjenih veljavnih pogodb za kritje celotne odgovornosti po zakonu, pristojni inšpektor za jedrsko varnost začasno prepove obratovanje jedrske elektrarne in odredi odpravo nepravilnosti, kar bi lahko predstavljalo velike posledice glede na pomen nek za proizvodnjo električne energije.

Spoštovani, toliko za kratek uvod. Če bomo, če bo potrebno, bomo predstavniki ministrstva oziroma Uprave za jedrsko varnost tudi odgovorili na vsa vprašanja. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe, gospa magistra Metoda Hrovat Pirnat? Izvolite.

Lepo pozdravljeni. K predlogu Zakonodajno-pravna služba nima pripomb. Hvala lepa.

Najlepša hvala.

Želi predstavnik Komisije Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj predstaviti stališče, mnenje komisije? Torej, gospod državni svetnik Leopold Pogačar, izvolite.

Predsedujoči, hvala za besedo. spoštovane poslanke in poslanci in ostali prisotni.

Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj podpira predlog zakona o spremembi Zakona o odgovornosti za jedrsko škodo, ki podaljšuje veljavnost državnega jamstva za nezavarovani del odgovornosti za jedrsko škodo za nadaljnja štiri leta. Po našem mnenju dejansko veljavna ureditev sledi pariški in bruseljski konvenciji ter določa, da mora upravljavec jedrskega objekta zavarovati odgovornost v obsegu, ki ga omogoča zavarovalni trg, medtem ko nezavarovani, za nezavarovani del jamči država. Ker se razmere na svetovnem zavarovalnem trgu v zadnjih letih niso bistveno spremenile, Popolno tržno zavarovanje še vedno ni mogoče. Zato je podaljšanje državnega jamstva nujno. Sprejem zakona je potreben tudi z vidika zagotavljanja nemotenega obratovanja Nuklearne elektrarne Krško, saj bi v nasprotnem primeru zakonodaja zahtevala začasno prepoved obratovanja, zaradi nepopolnega kritja odgovornosti. Komisija ob podpori zakonu vseeno opozarja, da podaljšanje državnega jamstva ne sme postati trajna rešitev brez jasno opredeljene dolgoročne strategije upravljanja jedrskih tveganj. Ta mora vključevati preglednost, redno spremljanje razmer na zavarovalnem trgu ter po potrebi tudi vključevanje lokalnih skupnosti, ki bi bile ob morebitnih izrednih dogodkih najbolj izpostavljene posledicam. Komisija hkrati izpostavlja vprašanja porazdelitve odgovornosti med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško kot solastnicama elektrarne. Glede na to, da bi se državno jamstvo lahko uveljavljalo tudi za škodo na ozemlju Republike Hrvaške, Komisija ocenjuje, da bi bilo smiselno v okviru meddržavne komisije odpreti razpravo o morebitni bolj uravnoteženi jamstveni ureditvi. V razpravi je bilo opozorjeno tudi na uporabo nujnega postopka. Komisija ugotavlja, da je bila potreba po podaljšanju jamstva predvidljiva, vendar hkrati sprejema pojasnila predlagatelja, da je novela nujna zaradi izteka obstoječega jamstva in potrebe po pravočasni sklenitvi nove pogodbe do 30. junija letos. Komisija zato podpira predlog zakona kot nujen prehodni ukrep ob hkratnem pričakovanju, da bo država v v prihodnje oblikovala jasnejšo dolgoročno rešitev zlasti tudi v luči nadaljnjega razvoja jedrskega programa.

Hvala.

Najlepša hvala.

Prehajamo na razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Ker ima predlog zakona samo dva člena, odboru predlagam, da se razprava o obeh členih predloga zakona združi v skladu s 128. členom Poslovnika, po opravljeni razpravi pa bi opravili glasovanje ... Amandmaji v bistvu niso vloženi. Torej o obeh členih predloga zakona skupaj.

Želi kdo razpravljati? Gospod Jelen pa gospa Sukič.

Ja, predsedujoči, hvala lepa za besedo.

Zdaj, kot je bilo rečeno, pred nami je predlog novele Zakona o odgovornosti za jedrsko škodo, ki po vsebini ni obsežen, je pa izjemno pomemben za zagotavljanje stabilnega in nemotenega delovanja jedrske elektrarne Krško. Zdaj, sama sprememba tega zakona se nanaša zgolj na en člen, s katerim se pač podaljšuje veljavnost državnega jamstva za ta nezavarovani del odgovornosti za jedrsko škodo, do 30. junija 2030. Zdaj, če tega zakona ne bi sprejeli, bi se z iztekom pač 30. junija 2026 ustvarila neka pravna praznina, ki bi lahko onemogočila nadaljnje obratovanje elektrarne Krško, s tem bi sigurno nastala tudi škoda in stabilnost tega elektroenergetskega sistema v Sloveniji. Ta zakon tudi neposredno ne prinaša finančnih posledic za državni proračun, zato menim, da je predlagana rešitev razumna, smiselna in odgovorna, zato bomo v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke ta zakon podprli. Hvala.

Hvala lepa, gospa Sukič, izvolite.

Hvala, predsedujoči, za besedo. Saj ne, bomo podprli zakon, da se ne boste ustrašili, bom pa seveda povedala par zadev z vidika ekosocialistične stranke, zelene stranke. Torej, kot smo slišali, se s predlogom zakona podaljšuje jamstvo države za jedrsko škodo, ki je upravljavec elektrarn seveda ne more zavarovati na trgu komercialnih zavarovanj, tako da bo družba NEK lahko zavarovala jedrsko škodo, torej lahko pri zavarovalnicah zavaruje do višine 700 milijonov evrov, s tem zakonom pa bomo uredili, da bo lahko zavarovala še dodatnih 800 milijonov, torej skupaj za milijardo pa pol. In tu se seveda zgodba konča, kajti ostala škoda ne more in ne bo, ne more biti zavarovana in ne bo zavarovana, vemo pa, da je ta škoda pač, če pride do česa, enormna. Recimo odškodninskih zahtevkov zaradi nesreče jedrske elektrarne v Fukušimi je bilo samo do danes vloženih za, pazite, 225 milijard evrov. In to sploh še ni končna številka. V primeru jedrske nesreče, kot je bila tista v Černobilu, ki se je še vsi dobro spomnimo, bi škoda znašala na stotine milijard evrov, da o uničenih človeških življenjih, izgubljeni obdelovalni zemlji in tako naprej sploh niti ne govorim. Skratka na svetu ni zavarovalnice, ki bi lahko vse to v resnici zavarovala, to je popolnoma jasno, oziroma ne predstavljamo si, da bi lahko katerakoli jedrska elektrarna obratovala, če bi bila dejanska realna škoda vključena v ceno elektrike, ker potem pač take elektrike ne bi mogli prodajati. Skratka kar hočem povedati, je, zakoni kot je ta danes jasno razblinjajo mite o čistosti in varnosti jedrske energije in nas seveda spominjajo na globino prepada, po robu katerega hodimo kot družba vsak dan, ko jedrske elektrarne še obratujejo. Kljub vsem varnostnim mehanizmom pač napake v celoti ni mogoče izključiti in to dokazujeta prav Fukušima in Černobil recimo, ne, pa še kaka manjša nesreča še na kateri drugi elektrarni kot smo ji bili priča v preteklosti, ne. Skratka dejstvo je, seveda je dejstvo, da je jedrska energija poceni, dokler vse lepo deluje, ko njene proizvodnje in potencialne škode seveda ni treba plačevati v celoti, ampak se stroški prenašajo seveda na celotno družbo in tako naprej. Kakorkoli obrnemo, v Levici bomo predlog zakona podprli, kot sem povedala že uvodoma, ker je trenutno stanje proizvodnje električne energije v državi pač takšno kot je, ne, boljšega nimamo ta trenutek, ker bi izklop jedrske elektrarne iz danes na jutri lahko pomenil resno krizo pri preskrbi z električno energijo, ki je danes osnovna življenjska dobrina. In seveda s tem ne bi nič naredili v smislu tudi ne varovanja narave, ker če bi mi to zdaj izklopili in uvažali, elektriko, bi uvažali seveda spet lahko umazano električno energijo in pač to je začaran krog, ki je seveda značilen za anomalije kapitalizma kot smo mu priča.

Hvala lepa.