Dober dan, lepo pozdravljeni, spoštovane gospe in gospodje. Pričenjam 1. nujno sejo Odbora za obrambo v ponedeljek, 25. maja 2026, ob 10. uri v veliki dvorani na Šubičevi 4 v Ljubljani. Pričenjam 1. nujno sejo Odbora za obrambo, ki je bila sklicana na podlagi 47. in člena in drugega odstavka in 48. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije. Pozdravljeni vsi prisotni in člani odbora in ostali vabljeni.

Obveščam, da so bili zadržani, z urada predsednice so se opravičili svojo prisotnost. In nadomestni člani pa so s pooblastilom se izkazali: gospoda Duška Vujanović nadomešča Andrej Klemenc, gospo Tino Brecelj gospa Nataša Sukič, gospoda Janeza Žaklja gospa Iva Dimic in gospoda Antona Šturbeja Alenka Jeraj.

Prehajam na določitev dnevnega reda. S sklicem seje ste prejeli dnevni red: Predlog zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč ZPSŽPG), s ps gpg, skrajšani postopek, EPA 64-X. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za razširitev oziroma za umik posameznih točk, je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

V skladu s 44. členom prehajam na 1. točko dnevnega reda. Aha, še eno pooblastilo: gospoda Roberta Potnika nadomešča gospod Tadej Ostrc.

Prehajam na 1. točko dnevnega reda - Predlog zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč, skrajšani postopek, ki ga je v Državnem zboru v obravnavo po skrajšanem postopku predložila skupina poslank in poslancev, prvopodpisani Janez Cigler Kralj, in je bil 11. 5. 2026 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Kolegij predsednika Državnega zbora je na 6. seji, 20. 5. 2026 sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku. To odločitev je na 9. izredni seji dne 22. 5. potrdil tudi Državni zbor.

Kot gradivo imamo na voljo še zahtevo poslank in poslancev, prvopodpisani Janez Cigler Kralj, za sklic izredne seje državnega zbora, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Državnega sveta z dne 22. 5.

K tej točki so bili vabljeni: predlagatelj zahteve, v imenu predlagateljev zahteve je med nami gospa Iva Dimic, Vlada Republike Slovenije, Ministrstvo za obrambo, pozdravljam ministra, Državni svet, Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, doktor Mitja Ferenc, Študijski center za narodno spravo, Inštitut za novejšo zgodovino, Nova slovenska zaveza, doktor Katja Drobnič, nekdanja vodja pristojnega oddelka za biološke preiskave, Varuhinja človekovih pravic, Urad predsednice Republike Slovenije, Kabinet predsednika Vlade in predstavnik Zveze združenj borcev NOB.

Amandmaje k predlogu zakona se vlagajo do začetka obravnave na seji odbora. V poslovniškem roku so amandmaje vložili Poslanska skupina NSi, SLS, FOKUS Poslanska skupina SDS in Poslanska skupina Demokrati. Anžeta Logarja k naslovu zakona, k naslovu 1. del - Splošne določbe, k 1. členu, k naslovu 2. del - Spremembe in dopolnitve zakonov, k naslovu prvi, prve ena Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, k 5. členu in k 6. členu, k 7. členu, k 8. členu, k naslovu poglavja 2 - Zakon o vojnih grobiščih, k naslovu 3. del, k naslovu Končna določba in amandma

za nov 10.a člen, Poslanska skupina Svoboda, Poslanska skupina Socialnih demokratov in Poslanska skupina Levica Vesna k 2., 7., 9. in 10. členu ter k naslovu Poglavja končna določba in za novi 10.a člen.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Odboru predlagam, da se razprava o vseh členih, amandmajih združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika. Po opravljeni razpravi pa bi opravili glasovanje o amandmajih in nato glasovali še o vseh členih skupaj. Ali kdo temu predlogu nasprotuje? Če ne, potem bi prosil, da naj bodo razprave in predstavitve kratke, jedrnate, vsebinske, zato ker je poročevalcev in razpravljavcev večje število. Želi predstavnik predlagatelja zakona podati obrazložitev? Prosim, gospa Iva Dimic.

Hvala lepa. Spoštovani predsednik, spoštovani minister in danes vsi prisotni na današnji seji. V trojčku Nove Slovenije, SLS in FOKUS smo pripravili predlog zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč. Sopodpisali so ga tudi v Demokrati in pa SDS. Naj na začetku povem, da ne gre za omnibus zakona, ampak da gre, da ga z amandmaji, ki sledijo Zakonodajno-pravni službi, v bistvu gre za Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev iz leta 2015. K sprejemu tega zakona nas je nagovorila med drugim tudi resolucija Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, sprejeta leta 2025. Evropski parlament v njej poudarja, da si žrtve povojnih komunističnih pobojev zaslužijo spoštovanje, spomin in dostojanstven pokop. Na ozemlju Republike Slovenije je bilo evidentiranih več kot 750 prikritih grobišč, kjer je bilo brez sodbe pomorjenih več kot deset oziroma celo do 15000 oseb različnih narodnosti. S tem zakonom želimo seveda svojcem omogočiti tudi spomin na žrtve, želimo omogočiti dostojen pokop in želimo, da Slovenija ne ostane kot nek otok sredi Evrope, ki ni po 81 letih še vedno zmožen pokopati svojih žrtev oziroma svojcev. To nikakor ni razdvajanje naroda, ni razdvajanje naroda, ampak je zapiranje ene težke zgodovine. O tem so govorili tudi prvaki strank pred volitvami in si bili enotni, da je to potrebno čim prej storiti. O tem govori tudi predsednica države Nataša Pirc Musar. Tudi na evropski ravni je obljubila, da moramo svoje žrtve povojnega obdobja seveda pokopati. 81 let, to deluje kot breme, breme naroda, napetosti, nespoštovanje. In s tem zakonom prinašamo pravico do groba, do imena, do spomina, do pietete. To so težke vsebine za marsikoga, tudi za tiste, ki po 81 letih še niso imeli možnosti najti ali pokopati svoje svojce, prednike, strice, brate. Mislim, da nov moment tega sklica Državnega zbora prinaša to možnost in da to zadevo, od katere, bom rekla, predniki, pa tudi naši zanamci pričakujejo, da jo zapremo. Nekaj najbolj osnovnega je, da lahko prižgeš svečo, nekaj najbolj osnovnega je, da veš, kje je, kje so tvoje korenine in nekaj najbolj osnovnega je, da narod zaživi.

Lahko bi citirala Antigono, verjamem, da ste jo vsi prebrali, če ne, pa mogoče vsaj v tem zadnjem tednu, da ste si kakšen opomnik prebrali. O čem je v bistvu ali pa kakšno je sporočilo Antigone? Jaz ga lahko povzamem, da na način, da civilizirana družba ne sme odreči mrtvim dostojanstva, tudi če so bili politični ali ideološki nasprotniki. In tukaj je bistvo slovenskega naroda in zdaj res si želim, da po 81 letih smo skupaj kot narod zmožni to narediti. Zakon določa zadnje mesto pokopa, pietetni spomin in seveda tudi kako in na kakšen način se hranijo DNK vzorci, ampak to že bom podrobneje pri samih amandmajih. Še enkrat poudarjam, Italijani, Nemci, vsi, ki so bili mogoče tudi na drugem bregu, njim smo odpustili. Najbolj boli, da ne moremo odpustiti lastnim sosedu, bratu, stricu po 81 letih. Verjamem, da je ta Državni zbor to možen, zmožen narediti, ne zato, ker to drugi tudi terjajo od nas, ker mi to sami želimo. In s tega vidika si želim, da bi danes skupaj zmogli to narediti. Pred nami, še enkrat poudarjam, je usklajen z Zakonodajno-pravno in njenimi pripombami, zakon, ki bo to seveda omogočil in bo to veliko rano slovenskega naroda poskušal zapreti. In jaz si želim, da jo bo tudi zaprl. Želim si, bom rekla, razpravo, ki nas ne bo delila na desne in leve, ker to ni potrebno, ker mi moramo to storiti in svoje pokopati, a ne. In si želim razpravo, ki je sposobna to narediti, ker kdor res tega ni sposoben narediti, res ne vem, koliko ima človečnosti v sebi, in danes govorimo o tem, o človečnosti.

Hvala zaenkrat.

Hvala.

Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe, gospa magistra Metoda Horvat? Hrovat. Prosim, ja.

Hvala lepa za besedo, gospod predsednik.

V zvezi s predlogom zakona je Zakonodajno-pravna služba najprej opozorila na neustrezen naslov, ki daje vtis, da gre za omnibus zakon, čeprav spreminja Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev in razveljavlja eno določbo Zakona o vojnih grobiščih. Naslov mora izraziti vsebino predloga zakona, zato bi se moral oglasiti Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, pri čemer je povsem sprejemljivo, da tudi razveljavlja določbo Zakona o vojnih gradbiščih, ki je s spremembami povezana.

K posameznim členom predloga zakona je Zakonodajno pravna služba v zvezi s 5. členom opozorila, da je treba zagotoviti usklajeno izvajanje nalog Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč v primeru, da poteka tudi predkazenski ali kazenski postopek. V zvezi z novim 10.a členom je Zakonodajno-pravna služba opozorila na nedoločnost pojma "javna institucija, ki mora izvajati analize DNK", in na to, da je neomejeno dolg čas hrambe vzorcev DNK kršitev pravil varstva osebnih podatkov. V zvezi z 10.b členom Zakonodajno-pravna služba opozarja. Na nedorečenost pravne podlage za posredovanje vzorcev DNK v tujino, v zvezi z 10.c členom pa, da po sistemski ureditvi vladnih služb taka služba ne more biti ustanovljena za opravljanje upravnega nadzora. Pri nadzoru pa brez izrecnega javnega pooblastila ne more sodelovati Inštitut za sodno medicino; ta lahko izvaja, izdaja strokovna mnenja in druge strokovne naloge, ne more pa izvajati nalog upravnega nadzora ali sodelovati pri njih.

V zvezi z 10.c členom smo opozorili, da ni usklajen s temeljnimi načeli vodenja matičnega registra, uporablja zastarele izraze in ne upošteva veljavnega 14.a člena Zakona o matičnem registru, ki precej podrobno ureja vprašanje ugotavljanja smrti oseb, ki so življenje izgubile neposredno po koncu 2. svetovne vojne ali med njo. Določba o objavljanju izpiskov iz matičnega registra, četudi za umrle osebe, je nesorazmeren poseg v varstvo osebnih podatkov sicer umrlih oseb. Pripombe je Zakonodajno-pravna služba dala tudi v zvezi s 7. členom predloga zakona, ki določa novi 11.a člen Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, in sicer glede načina določitve kulturnega spomenika državnega pomena in akta, s katerim bo pristojno ministrstvo uredilo vse potrebne pogoje za pieteten prenos in pokop posmrtnih ostankov. V vsem, v predlogu zakona je Zakonodajno-pravna služba tudi opozorila, da spadajo določbe o rokih za izvedbo zakonskih nalog v prehodne in končne določbe.

Zakonodajno-pravna služba ugotavlja, da vloženi amandmaji ustrezno upoštevajo te pripombe in Zakonodajno-pravna služba dodatnih pripomb k predlogu zakona nima, predlagatelj zakona vztraja le pri tem, da zakon začne veljati naslednji dan po objavi. Zakonodajno-pravna služba napoveduje tudi redakcijske popravke v sodelovanju s predlagateljem pred objavo zakona. Hvala.

Hvala.

Kot predstavnik Vlade je med nami predstavnik oziroma minister za obrambo, gospod Borut Sajovic. Želite besedo? Prosim, izvolite.

Hvala lepa. Predsedujoči, ker je to tvoja prva seja, čestitke za odgovorno in zahtevno nalogo, ki si jo prevzel. In jaz sem prepričan, da boš kot župan tej nalogi kos, kajti tisti, ki smo v lokalni samoupravi te naloge že opravljali, vemo, da je za dobre in prave rešitve treba iti daleč, daleč čez sredino - matematično in politično.

Zdaj pa k zakonu, ker vprašanja, ki je tudi danes pred nami, v tej državi že nismo uredili dolgo in pa predolgo. Dodajam pa k temu, da ga nismo uredili tudi zato, ker je to vroča politična tema, ki je v resnici nikdar in nikoli ni bilo iskrene želje zapreti. Zakon, ki je pred nami in je že, kot ste slišali v uvodu, doživel množico, množično pripomb Zakonodajno-pravne službe, ni v realnem času, ki je ocenjen, izvršljiv in ga zato na Vladi tudi ne podpiramo. Zagotovo pa se strinjamo v tem, da je to problematiko potrebno urediti. Nikdar in nikoli v mandatu 2022-2026 mrtvim nismo odrekali spoštovanja. Celo več, malo je bilo obdobij v 35-letni zgodovini te države, kjer je bilo tudi na tem področju povojnih žrtev storjenega toliko kot zdaj - to niso moje besede, to so tudi besede Jožeta Dežmana, ki je v, predsednika komisije, ki je v obširnem intervjuju v, mislim, da je tednik Družini, opisal, da je bilo obdobje te vlade eno od zlatih obdobij, kjer so se uredile konkretne stvari, prenesle napredek, žal se pa niso dokončale. Treba se bo vrniti in pa pozdraviti tudi dva sestanka, ki smo jih imeli pri predsednici države, kjer so šle stvari v pravo smer,

ampak tako kot se rado pove: takrat, kadar smo sami za mizo, brez kamer je beseda ali pa misel ena, ko se pa pride pred javnost, pa prav nasprotno. Vam bom povedal en sam primer. Ko smo govorili, kako dostojno, na pobudo večino slovenskih župnikov in gospoda župnika Gnidovca urediti, da se žrtve pobitih iz jame pod Macesnovo gorico, ki so končale v skladišču kočevske komunale, dostojno preseli na neko drugo mesto, je gospod Janez Janša, ki je danes predsednik Vlade, dejal: kdor je takrat sprejel to odločitev, da gredo v kočevsko komunalo, naj sprejme tudi odločitev, da se jih premesti na dostojnejše mesto. Živel sem v prepričanju, da beseda med resnimi, odgovornimi politiki velja, da ima težo in na najbolj možen, spoštljiv način, z maksimalno pieteto ob blagoslovu odhoda iz Kočevja, ob sprejemu v Škofji Loki, kjer smo v namensko zgrajeno kostnico te žrtve dostojno premestili, so bili politični odzivi in pa reakcije povsem nasprotne. Jaz sem prepričan, da bo tudi iz te sobe danes se bo kdo javil pa opravičil, zakaj je slikal te kosti, zakaj jih je preko sodelavca dal na Facebook in zakaj je treba vedno znova in znova odpirati to temo, ki deli, namesto da bi to dostojno rešili. To, da smo otok sredi Evrope, niti slučajno ne drži. Imam zapisano zapiske in mojega sestanka, srečanja s komisijo, kjer sem parkrat slišal, da toliko kot se s to problematiko v tej državi ukvarjamo mi, da tako vzorno kot skrbimo za to področje mi, da je ni take države in da nas za to kličejo okolici po tujini, da eminentni člani iz različnih inštitucij in ustanov predavajo in tako naprej, kako vzorno to rešujemo v tej državi. Solidno smo na dobri poti, nismo pa postorili še vsega. Zadovoljen sem, da smo jamo in okolico Macesnove gorice uredili tako, da omogoča dostojno slovo, spominjanje svojcev. Zadovoljen sem, da so kosti začasno v kostnici v Škofji Loki, kjer je že tradicionalno možno žalovanje, spominjanje in pa poslavljanje. Zadovoljen sem, da smo rešili in uredili zgodbo rudnika Barbarin rov, da smo dosegli in pa podpisali sporazum z občino Laško, da je mesto poboja, mesto zločina ustrezno označeno in omogoča prezentacijo, pieteto in spominjanje. Zadovoljen sem, da so te žrtve iz Hude jame, kjer so bili v glavnem tujci, pokopane na mestu, ki omogoča spominjanje in tako naprej.

Žrtev iz 2. svetovne vojne je bilo in je veliko preveč. številni, ne glede na stran, nimajo groba, nimajo imena, nimajo priimka, nimajo sveče. Ni dolgo nazaj, ko smo si ogledali tudi stvari v Dachauu, neposredni bližini Münchna. Tudi tam človeka kar stisne.

Ga pa zaskrbi, kako so nekatere od teh stvari prezentirane. Jaz si želim, da zadevo dokončno uredimo s tem zakonom, ki je prišel zelo na hitro. Ima sigurno dober namen, ni bil pa domišljen. Je mogoče prvi korak, treba se je pa usesti in stvari urediti tako, da bodo izvedljive. Žrtev 2. vojne je bilo veliko, sem pa ponosen in pa zadovoljen, da smo v mandatu, ki ga zaključujem, uredili tudi kampor na otoku Rab na Hrvaškem, da smo po poplavi, po ujmah uredili tudi stvari na največjem morišču na Gorenjskem, v Begunjah in da so obnovljene tudi take stvari, kot je kostnica na Cviblju.

Kar se tiče politike ministrstva, direktorata, mojih sodelavk in sodelavcev, do vseh, do vseh umrlih v 1. in 2. vojni smo enaki, spoštljivi, pietetni in za njih poskrbimo tako, kot se najbolje da. Jaz si želim, da se zakon nadgradi, tema dodela in pa na dostojen način zapre. Pravna podlaga oziroma osnutek, ki ga imamo pred nami, tega še ne omogoča, se moramo pa vsi skupaj, vsi potruditi, da do rešitev pridemo.

Hvala lepa.

Hvala minister.

Želi še predstavnik ministrstva, gospod Matjaž Ravbar besedo? Ne. Želi besedo predstavnik Državnega sveta, gospod Anton Bratuž? Prosim.

Anton Bratuž (državni svetnik): Predsedujoči, hvala za besedo, lep pozdrav tudi z moje strani vsem navzočim.

Komisija za državno ureditev v Državnem svetu je na 27. izredni seji 21. maja obravnavala Predlog zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč po skrajšanem postopku, ki ga je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina poslank in poslancev Državnega zbora. Komisija je predlog zakona podprla.

Komisija je poudarila, da je pravica do groba ena od osnovnih človekovih pravic in neizpolnjevanje te pravice je necivilizacijsko in zavržno dejanje, ki mu ni mesta v nobeni družbi. Člani komisije so se strinjali, da je skrajni čas, da se po vseh desetletjih zapre to poglavje narodove zgodovine in se z ustreznimi ukrepi in dejanji omogoči pokop žrtev povojnega nasilja. Žrtve naj končno dobijo grobove in svoje ime na njem, svojci pa možnost spomina in žalovanja. In zato mora država storiti vse potrebne korake, da bo to omogočeno. Nekateri člani komisije so izpostavili delovanje lokalnih skupnosti na tem področju, kot na primer Slovenske Bistrice, kjer je občina poskrbela, da so bile odkrite žrtve povojnih pobojev dostojno pokopane in da je bila zanje na slovenjebistriškem pokopališču urejena kostnica. V nekaterih okoljih tudi posamezniki urejajo različna obeležja in poskušajo ohranjati spomin na žrtve. Posebej je bilo izpostavljeno, da lokalne skupnosti po vsej državi skrbijo za najrazličnejša obeležja in pokopališča iz različnih zgodovinskih obdobij, predvsem iz 1. in 2. svetovne vojne, za vse vpletene strani. Zato so člani komisije izrazili upanje, da bo Mestna občina Ljubljana omogočila ureditev območja za pokop žrtev povojnega nasilja, kot je tudi želja svojcev, in da bodo žrtve teh dogodkov pokopane v glavnem mestu države, na ljubljanskih Žalah. V razpravi je bilo poudarjeno, da je nujno, da se vsa dejanja pokopa izvedejo dostojanstveno in brez nadaljnjih delitev in obtoževanj, saj bo tudi tako izkazana pieteta do žrtev, in da pokop žrtev ne sme postati vir novih ideoloških delitev. Zgodovinske razprave in polemike se morajo opraviti drugje in ne ob pokopu žrtev, je bilo opozorjeno na seji komisije. Komisija je opozorila na nekatere pripombe na predlog zakona, ki so jih predlagatelji prejeli s strani različnih deležnikov. Nekateri člani komisije so predlagali, da predlagatelji nekatere rešitve v predlogu zakona, ki se

ne nanašajo na sam pokop posmrtnih ostankov žrtev pobojev, iz predloga zakona izpustijo in tako omogočijo lažje uresničevanje osnovnega namena predlagane zakonodaje. V mislih so imeli na primer vprašanje kazenske odgovornosti, ki je urejeno v Kazenskem zakoniku, ter na urejanje statusa pokopališča kot spomenika državnega pomena, saj postopek razglasitve kulturnega spomenika ureja Zakon o varstvu kulturne dediščine.

Predstavnica predlagateljev se je zahvalila za podporo predlogu zakona, prav tako se je zahvalila za podane pripombe državnih svetnikov in predstavnika MORS ter izpostavila, da so pripombe predlagatelji prejeli tudi s strani Komisije Vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Poudarjeno je bilo, da je njihov cilj, da se po 81 letih to boleče poglavje narodne zgodovine zapre in se ne pušča bremen prihodnjim generacijam in tudi s to mislijo bodo popravljali posamezne člene predloga zakona, ter da ne želijo ob tem predlogu zakona novih razdvajanj in prepirov. Predstavnica predlagateljev je tudi poudarila, da so pregledali mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora in pripravljajo amandmaje, ki bodo omogočili, da bo predlog zakona tudi glede različnih izvedbenih rokov ter drugih vprašanj izvedljiv in operativen.

Komisija je torej predlog zakona soglasno podprla in pri tem predlagateljem predlagala, da naj v nadaljnjem zakonodajnem postopku v največji možni meri upoštevajo razpravo in podane pripombe na seji komisije ter vse prejete pripombe vključno z mnenjem Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora. Hvala lepa.

Predsednik Srečko Ocvirk: / izklopljen mikrofon/

Hvala lepa, dober dan vsem in čestitke za prvo vodenje seje.

Zdaj, kot varuhinja človekovih pravic sem se oglasila iz vidika, da se je treba zavedati, da ko govorimo o povojnih pobojih, prikritih grobiščih in predvsem o vprašanju pokopa žrtev, ne govorimo samo o zgodovini, o moralnih, etičnih načelih, govorimo namreč tudi o sodobnem evropskem in mednarodnem pravu človekovih pravic. Namreč pomembno je razumeti nekaj temeljnega: sodobno pravo človekovih pravic ne izhaja več samo iz pravic umrlih, ampak tudi predvsem iz pravic njihovih svojcev in v ospredju so v tem oziru pravica do resnice, pravica vedeti usodo bližnjega, pravica do groba, do žalovanja ter pravica do dostojnega ravnanja s posmrtnimi ostanki. Torej to danes ni več samo moralno ali politično vprašanje, ampak gre za vprašanje človekovih pravic. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je v več pomembnih sodbah poudarila celo, da dolgotrajno prikrivanje usode izginulih oseb povzroča trajno psihično trpljenje svojcev. V tem oziru naj posebej omenim na primer zelo znano sodbo Ciper proti Turčiji iz leta 2001, o kateri je odločal veliki senat in odločil, da je molk oblasti glede usode pogrešanih oseb lahko celo oblika nečloveškega ravnanja do njihovih družin. Naslednja sodba, ki je tudi aktualna in zanimiva za našo razpravo oziroma zavezo, da se to vprašanje v Sloveniji reši tudi dejansko, ne samo na papirju, je Savanšijeva in drugi proti Rusiji iz leta 2013, kjer je Evropsko sodišče za človekove pravice dodatno poudarilo, da imajo svojci pravico do dostojnega pokopa. Torej v tej zadevi mogoče velja poudariti, da je šlo za osebe, ki jih je država obravnavala kot teroriste, pa je vendar Evropsko sodišče za človekove pravice jasno povedalo, da osnovna človeška pieteta in pravica svojcev ne izginejo zaradi politične ali ideološke presoje pokojnikov. Torej to je tudi po moji oceni bistveno za slovensko razpravo. Namreč tudi konvencija o, konvencija o prisilnih izginotjih oziroma mednarodna konvencija o preprečevanju

prisilnih izginotij jasno poudarja to pravico. Morda naj izpostavim, da je Slovenija trenutno v fazi prvega poročanja Odboru za prisilna izginotja o uresničevanju pravic iz konvencije in 31. oktobra lansko leto je odbor objavil seznam vprašanj za Slovenijo glede poročanja. Med drugim je odbor posebej zanimalo, oziroma ga zanima prav ukrepi za zaščito in zagotavljanje pravic žrtev prisilnih izginotje in to je na podlagi 24. člena te konvencije.

Če zaključim. Pomembno je namreč, iskati rešitve, ki bodo dejansko privedle do pokopa vseh žrtev. In pri tem je pomembno, da imamo v mislih tudi pravice svojcev, ki so priznane po sodobnem mednarodnem pravu človekovih pravic. Zdaj, v konkretne člene se ne bi spuščala. Pomembno pa je, da se resno pogleda na pomanjkljivosti obstoječe zakonodaje. Vemo, da zakon imamo že kar nekaj let, pa vendarle do realizacije v obsegu kot je seveda so posamezni primeri in to je seveda pohvalno. Vendar pa na splošno ni prišlo in čas je, da se to naredi tudi iz odgovornosti vseh nas tukaj, do naših otrok, do nove generacije in da tega ne prenašamo nanje. Hvala lepa.

Hvala. Želi besedo doktor Mitja Ferenc, izvolite.

Hvala lepa. Rad bi nekaj stvari povedal, pa tudi odgovoril na nekaj, kar sem tukaj slišal. Član ali sodelavec vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč sem od njenega nastanka pred 36 leti. Na eni strani imam pred očmi več kot 700 lokacij, ki sem jih uspel evidentirati. Pogovore s tisočerimi, ki so mi pokazali in zaupali svojo bolečino in pričakovanja. Na drugi strani pa sem 36 let spoznaval največkrat empatije odločevalcev, torej predstavnikov države, s katerimi sem se srečeval in ki so imeli drugačne poglede na reševanje, kot so jih imeli sorodniki. V prvem desetletju so nas predstavniki države prepričevali, da je dovolj simbolna odločitev označitev dveh krajev, torej v Kočevskem Rogu ali na Teharjih, pa še za to simbolno odločitev je država potrebovala 14 let. Da je bil sprejet Zakon o vojnih grobiščih, je država potrebovala 13 let in ta predlog Zakona o vojnih grobiščih je bil v zakonodajnem postopku kar šest let. Pri ekshumaciji in ureditvi prikritih grobišč so, kot smo slišali, državo prehitevale lokalne skupnosti.

To ni bila dobra popotnica za državo. Šele leta 2006, torej 16 let po tako imenovani spravni slovesnosti, je pristojno ministrstvo izdalo prvo, prvo dovoljenje vladni komisiji za terensko potrditev, ali je na evidentirani lokaciji prikrito grobišče ali ne. Prve raziskave so bile za to izvedene šele leta 2006, 2007, 2008, a leta 2009 je bila Huda jama prehuda. Država je zaustavila delo komisije, posmrtne ostanke žrtev pustila v rudniku v vrečah in gajbicah, zaprla vrata v rudnik in tam so čakali kar sedem let na pokop.

Spoštovani poslanci in poslanke, leta 2009 so vaši predhodniki v Državnem zboru sklenili, da se žrtve pokoplje v kostnici na Teharjih. Sprašujem se, ali so se zavedali svoje odločitve? Tam namreč kostnice ni, je pa onesnažen kraj med ali v območju treh odlagališč Komunalnega odlagališča Celje in dveh odlagališč Cinkarne Celje. Sprašujem vas, kakšno sporočilo bi s pokopom na Teharjih dali sorodnikom žrtev? Ena, revolucionarna oblast jih je pometala v brezna, le ta zminirala in prekrila s smetmi. Druga, demokratična, pa bi jih med smeti vrnila. Ali sploh poznamo sklepe Evropske komisije in odločbo Evropskega sodišča, ki je Sloveniji naložila vrsto ukrepov za sanacijo ali zaprtje

odlagališča Bukev v žlaht na Teharjih. In tam naj bi jih pokopali. Do sedaj smo evidentirali, kot je bilo rečeno, preko 700 lokacij prikritih grobišč, a smo jih s terenskimi deli uspeli potrditi šele 224. Iz okoli sto grobišč je bilo v celoti ali delno izhumiranih okoli 9000 žrtev, vendar večinoma še vedno ležijo po skladiščih nepokopani, čeprav je od umora preteklo 81 let, se njihov pokop preprečuje z različnimi izgovori. Ne poznam razloga, zakaj je Vlada, ki se poslavlja, v svojem mandatu v zadnjih treh letih ni obravnavala, sprejela ali potrdila programe vladne komisije, ki so bili že medresorsko usklajeni. Zakaj se javni razpisi za sondiranje, izkope in ureditve niso mogli izvajati. Samo pregled delovanja enega in drugega obdobja različnih vlad in analiza bi to enostavno dokazala in pokazala. Res je, da je Zakon o prikritih vojnih grobiščih, ki ga danes poskušamo nadgraditi, omogočil humanitarna in civilizacijska dejanja, a ne za vsa obdobja in za vse vlade. Zakaj je Ljubljana in pokopališče Žale glavno mesto države, ni le največje ali veliko mesto, pač pa vedno tudi srce nacije, je identifikacijsko središče vseh državljanov in kot tako mora ohranjati spomin na vsa narodova zmagoslavja in dosežke, ampak tudi na njegove tragedije. To je preprosto državotvorna naloga prestolnice, ki nima pravice biti le najlepša. Zato v glavnem mestu ohranjamo grobišča nekdanjih okupatorskih vojakov, zato imamo tam tudi kostnico padlih slovenskih vojakov iz prve svetovne vojne in tudi tam niso, niso pokopani le prebivalci Ljubljane. Kot veste in kot je bilo rečeno, so nas na temeljne civilizacijske norme lani morali z resolucijo opomniti v Evropskem parlamentu. Na to človekovo pravico nas je pred kratkim v javnem zapisu opozorila tudi varuhinja človekovih pravic doktor Drenik Bavdak glede na konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji. Ampak z razmerami, ki jih imamo, seveda Slovenija te že šest let veljavne konvencije ne spoštuje. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prikritih vojnih grobišč omogoča ravno to, kar določa konvencija: ureja pokopno mesto za žrtve iz prikritih grobišč v glavnem mestu države, v skladu z željami sorodnikov vzpostavlja postopke DNK analizo, povezano z identifikacijo žrtev tam, kjer bi bilo to mogoče, in vzpostavlja dodatne možnosti za pridobitev mrliškega lista po uradni dolžnosti.

In če zaključim, verjamem, da smo kot Evropejci tudi del tiste grške civilizacije, ki ima pokop mrtvih že iz časa Antigone zapisanega v svoj moralni kodeks. In po 35 letih neke druge, bolj pravične, bolj dialoške, bolj demokratične države je to nujnost in težko pričakovano sporočilo, da bi te spremembe zakona sprejeli za junijsko obletnico rojstva naše države. Hvala lepa.