Prav lep pozdrav, začenjamo 1. nujno sejo v tem mandatu Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Prav lepo pozdravljam vse prisotne članice in člane, vse goste in gostje in vse ostale prisotne!

Imamo nekaj pooblastil; poslanec Damijan Bezjak Zrim nadomešča poslanca Luka Gorška in poslanka Sara Žibrat nadomešča poslanko Lucijo Tacer Perlin. V poslovniškem roku, aha moram verjetno še naznaniti, da smo pred začetkom seje dobili pismo oziroma dopis poslanskih skupin koalicije oziroma Poslanska skupina SDS, Poslanske skupine Nova Slovenija, SLS, Fokus, Poslanske skupine Demokrati. Anžeta Logarja in Poslanske skupine Resni.ca, da se, bom na kratko povzela, ne strinjajo, naj ne bi veljala enaka merila za vse in vedno, čeprav gre za prvo sklicano sejo v tem mandatu, da se ne strinjajo s takim načinom in zaradi navedenega poslanske skupine, vse naštete se seje, ne bodo udeležile in ne bodo sodelovale.

Jaz predlagam, da preden začnemo, najprej mogoče glasujemo o tem, da razprava bo, bomo pa potem na korespondenčno odločali o pripravljenem sklepu, če se strinjate, dajem kar na glasovanje. Aha, Janja, imaš pooblastilo, ja, ima pooblastilo, ali ga lahko dobim? Ja, okej, ja. No. Poslanka Janja Sluga nadomešča poslanko Jano Jerman.

In zdaj mislim, da lahko gremo na glasovanje in sicer na glasovanje dajem sklep, da o sklepu današnje seje glasujemo korespondenčno. In aha, čakajte, glasovanje, prva seja je letos...

Glasujemo. Navzočih je sedem poslank in poslancev, za jih je glasovalo sedem, proti ni bil nihče.

Torej velja, da bomo o sklepu glasovali po seji korespondenčno.

Še enkrat vsi pozdravljeni!

V poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, zato ugotavljam, da je določen dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem.

In prehajamo na 1. točko dnevnega reda, to je na obravnavo z naslovom Enakost spolov v slovenski politiki: izzivi in realnost.

Na sejo smo imeli, smo povabili kar veliko strokovnjakinj in strokovnjakov s tega področja. Ne bom vseh brala, ker so navedeni, bom pa prosila vse, če mogoče, saj bom verjetno vas jaz predstavila, ampak če ne, da se za magnetogram predstavite. Dodatno smo povabili še nekaj kolegov iz Državnega zbora in predsednika Vlade. Nekaj vabljenih se je opravičilo. S sklicem pa ste dobili gradivo in to je pobuda Ženskega lobija Slovenije z dne 8. 6., ki je tudi podlaga za sklic današnje seje. Namreč, dogajanje v Državnem zboru ni ostalo spregledano. Je pa seveda ob potrjevanju ministrov in že prej, skratka dogajanje v zadnjem zadnjih dveh mesecih. Povod za današnjo sejo pa seveda niso zgolj posamezne izjave posameznih politikov, ampak je širši problem, kot ga ocenjujemo prisotni tudi poslanke in poslanci. Vprašanje o katerem danes razpravljamo, je vprašanje kakšno politično kulturo želimo v Republiki Sloveniji in ali bomo dopustili, da postanejo

poniževanje žensk, seksistične opazke, žaljive označbe in javno sramotenje predvsem političnih nasprotnic, običajen del političnega prostora ali pa bomo kot demokratična družba zelo jasno povedali, da obstajajo meje političnega boja in da med te meje sodi tudi spoštovanje človekovega dostojanstva. Demokracija ni zgolj sistem glasovanja. Demokracija je predvsem kultura spoštovanja. In ko se začnejo v politiki normalizirati seksizem, mizogenija, šovinizem, ne gre več zgolj za vprašanje politične korektnosti, gre za vprašanje kakovosti demokracije.

Bom predala kar besedo gostjam in gostom. Danes res lahko bomo verjetno z zanimanjem prisluhnili, kaj nam lahko sporočite strokovnjaki, ki se s tem področjem ukvarjate, predvsem o tem, kaj pravzaprav pomeni, če tako v pomembni instituciji z najvišjih stolov naše demokracije prihajajo besede, ki gotovo v družbi ne spodbujajo medsebojnega spoštovanja, ampak prej nasprotno, zato prehajam kar na razpravo.

Najprej dajem besedo gospe Sonji Lokar v imenu Ženskega lobija Slovenije in se vam hkrati zahvaljujem za pobudo.

Izvolite.

Najlepša hvala.

Zelo sem vesela, da smo se danes zbrali v tej dvorani, predvsem zato, ker je Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti se odzvala na našo pobudo. In ni bilo govora o tem, da bomo zdaj odlašali naslednjih pet mesecev, da se lahko dobimo. To je resnično prijetno presenečenje.

Tisto, o čemer bi rada danes nekaj povedala, se nanaša na vprašanje, kako in zakaj je tako zelo pomembno, da nimamo v politiki govora sovraštva, da nimamo sovražnega diskurza, da nimamo uporabe mizoginije in seksizma na najvišjih mestih političnega odločanja? Kajti, najvišja mesta političnega odločanja določajo ton in nivo. Siceršnje javne razprave in ravnanja nas, navadnih smrtnikov, v situacijah, ko se ne strinjamo s svojimi sogovorniki, zato je tako zelo pomembno, da se o tem pogovorimo in da poskušamo doseči civilizirano komunikacijo. Danes ni tukaj kot smo slišali uvodoma, predstavnikov strank, koalicije in Resni.ce, kar mi je zelo, zelo žal. Kajti, jaz se osebno zelo dobro zavedam, da ti pojavi, ki so se zgodili ravnokar, niso nekaj posebnega in nekaj, kar bi samo prihajalo z desne strani. Edino, kar je res tipično, je to, da so to edini pojavi, ki pridejo direktno v javnost, ne glede na to, kdo jih začne: levica ali desnica ali center ali zeleni ali črni, ni važno kateri -, ker je to v bistvu del političnega boja med opozicijo in pozicijo hkrati je pa to škoda, ki se dela celotni demokraciji. Ni pa to edino mesto, kjer se to dogaja. Jaz mislim, da je takšnega govorjenja in takšnega ravnanja zelo veliko tudi znotraj političnih subjektov vsepovsod: v političnih strankah, v sindikatih, kjerkoli, se srečujejo ljudje, ki smo različnega mnenja in ko ti zmanjka argumentov, potem pa nastopi diskvalifikacija. In seveda, če gre za moškega in žensko, je zelo priročno, da se uporabijo argumenti, ki direktno ciljajo na spol. In to je nekaj, kar bi morali dejansko obsoditi in se tega znebiti. Jaz mislim, da tema današnje seje, vsaj z vidika ženskega lobija ni, da pogrevamo, kaj je kdo komu kdaj rekel, izjavil, od tega ne bomo imeli nič. Meni se zdi, da je veliko bolj pomembno, da se pogovorimo ali lahko in kako lahko preprečimo, da se ne bi taki pojavi dogajali še vnaprej in da bi v družbi zavela neka nova, nek nov veter medsebojnega spoštovanja in upoštevanja, da parlament ni samo mesto, kjer je popolnoma legitimno, da se ljudje ne strinjajo in to tudi povedo drug drugemu, ampak tudi mesto,

kjer se lahko skuje politični konsenz. In če se o čem lahko skuje politični konsenz, jaz mislim, da bi se lahko o tem, kako bomo v javnosti zagovarjali svoja stališča. Ali bomo pri tem civilni, bom rekla. Nikoli si nisem mislila, ko smo, ko smo delali demokracijo, si nisem mislila, da bo osnovna stvar pri demokraciji bonton, da brez bontona ni možno nič drugega, ni možno, ni možna demokracija, vse drugo stoji na tej preprosti stvari, ki se ji reče bonton. Samo to, če bi spoštovali, pa smo že na konju.

Zdaj, ko sem se pripravljala na to sejo, sem šla pogledat etični kodeks, ki ga imajo poslanci in poslanke. Vse je lepo zapisano tam, vendar je metodologija taka, da je to brezzobi tiger. Nič ne moreš narediti, če ni, prvič, če predsednik parlamenta in njegov namestnik Nista za to, da se sproži postopek. Če onadva ne začneta, se stvar ne more začeti. Druga stvar, če se že začne, mora biti za to, da se ugotovi, da je šlo nekaj narobe dve tretjini tistih poslank, tistih predsednikov poslanskih skupin, ki tvorijo dve tretjini večine v parlamentu. V naši zelo razdeljeni družbi je to zelo težko doseči tako visoko soglasje. Se pravi, morali bi se res zgoditi nekaj tako zelo groznega in očitnega, da bi to lahko delovalo. In kar je še najbolj zanimivo, poslanke, ki so največja tarča napadov v politiki na osebni ravni nimajo nobene možnosti protestirati. Niti, niti kot klub poslank niti kot skupina poslank niti kot dve tretjini poslank. Preprosto jih ni. In jaz sem premišljala, mogoče bi pa lahko malo dopolnili ta kodeks. In to bi bila ena stvar, ki bi jo predlagala.

Druga stvar pa se mi zdi, da lahko na osnovi svojih izkušenj. In verjemite mi, da sem bila v zelo veliko parlamentih prisotna in da sem dostikrat srečala ženske parlamentarke, ki so imele popolnoma enake probleme, kot so tukaj. In da je bilo izjemno malo primerov, kjer so pa uspešno premagale takšne situacije. In ne boste verjeli, en tak primer je s Kosova. V kosovskem parlamentu je bila takrat najmočnejša Tačijeva stranka in Envidvosi, ki je zdaj na oblasti, je bila takrat v globoki opoziciji. In predsednik, ne vem, ali sem pozabila, je bil predsednik vlade takrat, mislim, Tači je govoril v parlamentu in je grobo osebno napadel poslanko Ventuedosija. In kaj se je zgodilo? Najbolj pomembna in najvidnejša poslanka iz njegove poslanske skupine je stopila na oder in je rekla: oprostite, to ni način, na katerega se je treba pogovarjati v našem parlamentu. Lahko se razlikujemo v mnenjih o marsičem, vendar osebne diskvalifikacije na podlagi spola ne morejo biti v demokratični družbi dopustne. In lepo prosim, predsednik, če se opravičite. Ne boste verjeli, opravičil se je. In ko se je opravičil, je v bistvu popolnoma spremenil ton, ki je še možen v politiki. Ker če je najvišja šarža, ugotovi, da tako ne more govoriti, potem nihče drug ne bo tako govoril. In kaj je, kaj je nauk te zgodbe? Nauk te zgodbe je, da moramo dostojanstvo drug drugega braniti ne glede na politično barvo, ker je to osnova naše kakršnekoli drugačne komunikacije. In če se o tem lahko dogovorimo in jaz ne verjamem, da bi bilo to nemogoče v tem parlamentu, jaz verjamem, da je mogoče, ker je to samo stvar politične volje in odločitve, da ne bomo šli po poti, ki ni dobra pot. Ker na koncu koncev veste, kaj se zgodi. To je tako kot v gostilniškem, v gostilniški debati ne, najprej padejo žaljivke, potem se vihtijo pesti in na koncu je nekdo mrtev. To se ne zgodi rado na najvišji politični ravni, čeprav tudi ni izključeno, ker smo videli žrtve političnega linča poslank, da so na koncu izgubili življenje zaradi tega, ampak to so izjeme. Nasilje se prenese v družbo, prenese se v vsakdanje odnose, zastrupi se okolje, da si nihče več ni varen pred tem, da bo zato, ker je izpovedal svoje mnenje, kakršnokoli je že bilo v katerikoli stvari, da bo doživel v bistvu take vrste napad, ki se lahko zanj tudi fizično slabo konča. Torej,

ta naš poziv je v bistvu poziv k miru, k pomiritvi, k civiliziranemu obnašanju. Hvala.

Hvala lepa.

Besedo zdaj dajem Ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve, državnemu sekretarju, gospodu Andreju Šteslu, izvolite.

Hvala lepa za besedo, spoštovani.

Ženski lobi Slovenije je podal pobudo za razpravo glede vprašanja politične kulture, spoštovanja demokratičnih postopkov ter položaja žensk v politiki. Kot družba se moramo zavedati, da demokracija ni samoumevna in da kakovost politične razprave pomembno vpliva na kakovost odločitev, ki jih sprejemamo v imenu državljank in državljanov. Neposredno soočenje različnih političnih stališč je sicer legitimni del parlamentarne demokracije, vendar ne sme nikoli prestopiti meje spoštljivega dialoga. Politična razprava tako ne sme postati prostor osebnih diskvalifikacij, žalitev ali seksističnega naslavljanja, ki spodkopava enakopravno sodelovanje žensk v političnem odločanju. Zato se strinjam, da moramo biti na takšne pojave pozorni ne glede na politično pripadnost. Državni zbor mora biti zgled demokratične razprave in ne prostor, v katerem se utrjujejo vzorci komunikacije, ki v javnosti spodbujajo nestrpnost in poglabljajo družbene delitve.

Pobudo, da bi v Državnem zboru na to temo izvedli strokovni posvet, razumem kot konstruktivni prispevek k iskanju rešitev. Menim, da je razprava o preprečevanju seksizma v političnem prostoru potrebna ter da lahko k njej pomembno prispevajo predstavnice in predstavniki stroke, civilne družbe, sindikatov ter vseh parlamentarnih političnih skupin. Samo s skupnim naporom bomo lahko gradili politično kulturo, ki bo temeljila na spoštovanju enakosti in odgovornosti.

Na našem ministrstvu se zavedamo svoje odgovornosti. Enakost moških in žensk ostaja za nas pomembna tema tako pri pripravi politik in zakonodaje kakor pri preprečevanju nasilja in diskriminacije nad ženskami. Pripravljeni smo prisluhniti predlogom, ki bodo šli iz današnje razprave in pri njih in pri njihovem uresničevanju sodelovati.

Ob tej priložnosti bi se Ženskemu lobiju Slovenije zahvalil za dolgoletno delo na področju krepitve enakosti žensk in moških ter spodbujanju udeležbe žensk v javnem življenju. Vaše opozorilo razumem kot poziv k skupnemu prizadevanju za demokratičen, vključujoč in enakopraven prostor v Sloveniji. Hvala lepa. Bi se pa že vnaprej opravičil, če ne bo mogel biti do konca seje tukaj, ker imam še druge obveznosti. Hvala.

Hvala lepa za prispevek in za udeležbo.

Naslednji dajem besedo doktorici Dijani Možina Zupanc, namestnici Varuha človekovih pravic, izvolite.

Hvala za besedo.

Spoštovane, spoštovani. Najprej bi se želela v imenu Varuhinje človekovih pravic doktor Simona Drenik Bavdek opravičiti. Namreč, že pred sklicem te seje je bil načrtovan, načrtovano poslovanje zunaj sedeža, ki ga vsak mesec izvedemo, in sicer v Kranju tokrat, kar pomeni, da to spremljajo javne objave že prej in ni bilo možno tega preložiti. Bi pa seveda varuhinja z veseljem bila danes tukaj, zaradi tega, ker se tudi sama osebno zelo angažira in veliko pozornosti namenja tej temi.

Vprašanje enakosti spolov je v veliki meri odvisno oziroma pravzaprav poraja tudi vprašanje družbenih odnosov, kulture dialoga in nasploh spoštovanja dostojanstva žensk v javnem prostoru. Pri varuhu vedno opozarjamo, da formalna enakopravnost žensk in moških še ne pomeni dejanske enakosti. Priznavamo, Slovenija je v zadnjih letih naredila velik napredek, vendar pa številni kazalniki kažejo, da imamo zelo veliko in pomembnih izzivov, ki so še odprti. Ženske so tako po ugotovitvah, ki jih pri varuhu zaznavamo, še vedno zelo ali pa bom rekla, pogosteje izpostavljene tveganju revščine. Še posebej to velja za ženske v starejšem življenjskem obdobju. Obstajajo še vedno razlike v plačilu za delo, ne glede na stopnjo izobrazbe. Neenakomerno ostaja razporejeno gospodinjsko in skrbstveno delo, ne glede na to, ali govorimo o skrbi za otroke ali pa o skrbi za starše. Pandemija je te razlike še dodatno razgalila, saj je v bistvu pokazala, da so ženske tudi v tistem času prevzele največji delež dodatnih skrbstvenih obveznosti. Poleg tega pa opažamo tudi, da so ženske slabše zastopane na vodilnih mestih v gospodarstvu, pa tudi žal v znanosti, kjer se kažejo tudi zaskrbljujoče razlike v plačilu in pa tudi v napredovanjih.

Čeprav se je delež izvoljenih žensk v politiki povečal, njihova zastopanost

na najvišjih funkcijah še vedno ne odraža načela enakih možnosti. Kot smo tudi slišali danes, ženske, ki delujejo v politiki, v medijih ali pa v drugih na drugih javnih položajih, se prepogosto srečujejo z osebno diskreditacijo, seksističnimi opazkami in pa žaljivimi odzivi, ki jih moški na primerljivih položajih praviloma ne doživljajo v enaki meri. In nihče ne sme biti, zaradi spola ali pa zaradi kakršnekoli druge osebne okoliščine v položaju, ko mora plačevati višjo ceno, zaradi svoje izpostavljenosti v javnem prostoru. Na to in pa na povezanost med položajem žensk v družbi, nasiljem na podlagi spola in pa na potrebo po učinkovitejših sistemskih ukrepih smo mi kot varuh, kot institucija opozorili tudi v alternativnem poročilu Odboru Združenih narodov za odpravo diskriminacije žensk - nazadnje smo poročali septembra lani. In pri tem ponovno poudarjamo, Slovenija še vedno nima nacionalnih raziskav, ki bi pokazale dejanski obseg vseh oblik nasilja nad ženskami, zato ostaja velik del tega pojava skrit pred uradnimi statistikami. Opozarjamo pa tudi na potrebo po sistematičnem zbiranju in analiziranju podatkov o psihološkem, ekonomskem, spletnem in pa tudi o drugih oblikah nasilja nad ženskami. V okviru tega je potrebno posebno pozornost nameniti tudi ženskam v ranljivih položajih med njimi če omenjeno starejše ženske, ženske z različnimi oblikami invalidnostmi, migrantke, Rominje in ostale. Pozdravili smo sprejetje Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in preprečevanja nasilja nad ženskami 2024-2029. Vendar pa ob tem opozarjamo, da od priporočil pa do njihovega uresničevanja ostaja še precej odprtih vprašanj. Ne glede na priporočila odbora Združenih narodov še vedno ni bila izvedena nova nacionalna raziskava o razširjenosti nasilja nad ženskami, prav tako pa še vedno ni bila vzpostavljena enotna podatkovna baza, ki bi omogočala celovit vpogled v problematiko. Podatki namreč kažejo, da je fizično ali spolno nasilje doživela zelo široka skupina žensk, številne žrtve pa bodisi, zaradi strahu bodisi zaradi nezaupanja v institucije ali pa v odvisnosti od povzročitelja ali pa drugih ovir, tega nasilja enostavno ne prijavi. Nasilje nad ženskami ni težava posameznice. Tukaj gre za družbeni problem, gre za vprašanje človekovih pravic. Zato je pomembno, da država zagotovi učinkovit sistem zaščite podpore in pa dostopa do pravnega varstva za vse žrtve.

Na pomanjkljivosti pri odzivanju na nasilje nad ženskami opozarja tudi skupina strokovnjakov Sveta Evrope v okviru istanbulske konvencije GREVIO, ki je Slovenijo pozvala k izboljšanju institucionalnega odziva, k boljšemu zbiranju podatkov, k zagotovitvi specializiranih podpornih storitev za žrtve. Konec letošnjega leta bo skupina GREVIO ponovno pripravila nova priporočila o Sloveniji, ki bodo v sodelovanju z varuhinjo, pa tudi institucijo varuha seveda tokrat tudi podrobneje predstavljena v Sloveniji na posebnem javnem dogodku. Spoštovanje dostojanstva žensk v javnem prostoru ni ločeno od širšega vprašanja nasilja in diskriminacije na podlagi spola. Družbena klima, o tem je bilo s strani predhodnikov že izrečeno, da tam, kjer se seksistični stereotipi, kjer se poniževanje, razvrednotenje žensk sprejme kot nek običajen del javne komunikacije, žal rezultira k normalizaciji neenakosti in zmanjšuje občutljivost družbe na tudi vse ostale oblike kršitev pravic žensk, zato je pomembno, da država ne krepi zgolj odzive na posamezne primere nasilja, temveč razvija kakovostne podatkovne podlage, raziskave, preventivne ukrepe in pa politike, ki omogoča učinkovito prepoznavanje vzrokov in razsežnosti nasilja nad ženskami.

Posebej bi želela poudariti, da seksističen govor v javnem prostoru in tudi na spletu, pa na družbenih omrežjih izjemno negativno vpliva na položaj žensk v družbi in na njihovo sodelovanje v javnosti. Mednarodna študija je celo že pokazala, da vse več žensk se ne odloča za izpostavljena mesta v politiki, gospodarstvu, znanosti pa tudi na drugih področjih, zaradi nadlegovanja, žaljenja, zaradi tovrstnega diskurza. Sovražni govor je vedno nesprejemljiv, ne glede na to, komu je namenjen in nikoli, ampak res nikoli ne povzroči nič drugega kot samo in zgolj to, da se še poglablja neka nestrpnost v družbi. In če govorimo o sovražnem govoru proti ženskam, se poleg tega

omenjenega, se pravi krepitvi krepitve nestrpnosti v družbi, povečuje tudi družbena neenakost in diskriminacija. Varuh človekovih pravic zato poudarja, da enakost spolov ni odvisna samo od sprejetja zakonov, temveč se odraža v vsakdanjem življenju ljudi. In kot smo slišali, prvo mesto za to je ravno tukaj. Ključna beseda za dostojanstvo vseh je po mojem mnenju spoštovanje in spoštovanje se prične s komunikacijo. Besede lahko povezujejo, lahko razvajajo, lahko nekomu daje občutek pripadnosti, lahko pa ga popolnoma izključijo oziroma poglabljajo to izoliranost. Javni prostor, še posebej politični, mora biti zgled spoštljive komunikacije in enake obravnave. Kot je bilo tudi že rečeno, kritična izmenjava mnenj nekih različnih odločitev ali pa ravnanj ni samo legitimna, temveč nujna komponenta demokratične družbe. Ampak pri tem se je potrebno zavedati, da osebno žaljenje in poniževanje na podlagi spola celotni družbi povzroča rane, ker krepi, kot sem rekla, neenakost, hkrati pa tudi zmanjšuje zaupanje v delovanje demokratičnih institucij.

In za konec bi rada povedala samo to, da ko govorimo o, ko se govori o ženskah in o tem kako se jih obravnava v javnem prostoru, se ne odraža zgolj standarda v neke javne razprave, ampak je od tega odvisna kakovost naše demokracije in pa tudi od tega je odvisno spoštovanje človekovih pravic. Hvala.

Hvala lepa. Naslednji dajem besedo gospe Nevenki Prešlenkovi iz Urada zagovornika načela enakosti. Izvolite.

Hvala za besedo. Pobuda Ženskega lobija Slovenije upravičeno opozarja na zaskrbljujoč pojav seksističnega komuniciranja, žaljivih diskreditacij, omejevanj in izključevanj iz razprav ter splošne neenake obravnave poslank v parlamentarnih razpravah. Z vidika zagovornika načela enakosti je vprašanje, ki ga odpira ta pobuda v svojem bistvu vprašanje spoštovanja človekovih pravic v političnem prostoru, še posebej v Državnem zboru, ki bi moral postavljati najvišje standarde javne razprave. Pri svojem delu zagovornik načela enakosti obravnava pojave diskriminacije in neenake obravnave, tudi diskriminacije zaradi spola ter opozarja na zakonsko prepovedane oblike ravnanj zaradi spolnih stereotipov in seksizma, ki pogosto niso vedno prepoznana kot diskriminacija, čeprav so to lahko po svojem učinku. Zakon o varstvu pred diskriminacijo kot obliko diskriminacije prepoveduje tudi nadlegovanje, na primer zaradi spola, pa tudi pozivanje k diskriminaciji. Nadlegovanje kot oblika diskriminacije pomeni neželeno ravnanje, ki ima za učinek ali pač namen prizadeti dostojanstvo osebe ter ustvariti zastrašujočo, sovražno, ponižujoče in žaljivo okolje. Pri tem lahko govorimo tudi o množičnem nadlegovanju, kadar so tarča skupine ljudi. V javnem prostoru, torej tudi v politiki, se to lahko kaže skozi izjave in sporočila, ki temeljijo na stereotipih, žaljenju in poniževanju ter prispevajo k občutku izključenosti ali manjvrednosti. Pri tem je treba poudariti, da se vsaka izjava in vsaka presoja, vsaka izjava, da se presoja v konkretnem kontekstu in da vsaka pač ostra in kritična politična razprava sama po sebi še vedno ne pomeni kršitve. Ključno vprašanje pa vseeno je, ali način izražanja preseže meje dopustne razprave in ustvarja okolje, v katerem so ljudje zaradi svoje osebne okoliščine, v tem primeru recimo spola in politične opredeljenosti ponižani, izključeni, odvračani od sodelovanja. Posebej zaskrbljujoče je, kadar se takšni vzorci ravnanj pojavljajo v institucijah, kjer imajo besede širši družbeni učinek. Tovrstna ravnanja namreč ne vplivajo le na posamezne osebe, temveč na celoten prostor političnega odločanja. Raziskave kažejo, kot je bilo že prej tudi omenjeno, da lahko normalizacija takšnih vzorcev prispeva k širšemu družbenemu sprejemanju nasilja nad ženskami od verbalnih oblik nadlegovanja do resnejših oblik spolnega nadlegovanja in nasilja v zasebnem in javnem življenju. Na ženske pa posledično učinkujejo odvračalno, tudi tako, da se manj pogosto odločajo za aktivno in vidno politično vlogo in druge vloge v javnem življenju. Rezultat javnomnenjske raziskave zagovornika načela enakosti o diskriminaciji v Sloveniji

v letu 2025 kaže, da v slovenski družbi obstaja široko prepoznana potreba po večji zastopanosti žensk v političnem odločanju. Podatek, da skoraj dve tretjini, to je 63 odstotkov prebivalcev in prebivalk v Sloveniji meni, da bi moralo v politiki sodelovati več žensk, potrjuje, da je vprašanje enakosti spolov v politiki širše družbeno vprašanje. Večja zastopanost žensk v politiki pa ni pomembna le z vidika pravičnosti in uresničevanja načela enakosti, temveč tudi zato, ker prispeva k bolj vključujočemu, reprezentativnemu in kakovostnemu odločanju. Ob tem pa sama prisotnost žensk v političnih institucijah ni dovolj. Pomembno je tudi, da lahko v teh prostorih sodelujejo enakovredno, brez seksističnih pritiskov, stereotipov in diskreditacij. Zagovornik zato podpira prizadevanja, da se v državnem zboru okrepi ničelna toleranca do seksizma in mizoginije ter da se vzpostavijo jasni in učinkoviti postopki za obravnavo in odpravo tovrstnih ravnanj. Z vidika načela enakosti spolov je ključno razumeti tudi, da formalna enakost, torej enaka pravila za vse ne zadostuje, kadar so v praksi prisotni vzorci neenake moči. Prav zato pravo človekovih pravic priznava potrebo po aktivnih ukrepih za odpravo strukturnih neenakosti tudi na področju politične participacije. Poudarjam pa, da mora biti vsak ukrep zasnovan tako, da krepi svobodo politične razprave, vendar hkrati varuje dostojanstvo vseh udeleženih v njej. Hvala za pozornost.

Hvala lepa. Naslednji dajem besedo redni profesorici doktorici Milici Antič Gaber z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, izvolite.

Dober dan, hvala lepa za besedo, hvala za pobudo ženskemu lobiju Slovenije. Sama že več kot 30 let raziskujem položaj žensk v politiki v Sloveniji in primerjalno in pri svojem prispevku se bom osredotočila prav na to, kaj izhaja iz raziskav v prvem delu. In v drugem delu sem na hitro analizirala naš, vaš etični kodeks, pa bi nekaj besed namenila tudi temu.

Torej, če izhajamo iz raziskav o političnem delovanju žensk v Sloveniji, intervjujev s političarkami, poročil zagovorniških institucij in mednarodnih primerjav, se danes zdi, da ni največji problem več dostop do žensk v politiki, čeprav podatki kažejo, da jih je, da vas je vse več, ampak da je veliko večji problem, da so veliko večji problemi pogoji, okoliščine, v katerih delujejo ter odzivi na njihovo delovanje in to se mi zdi potrebno na samem začetku poudariti. Torej različne raziskave. Med perečimi problemi, s katerimi se srečujejo političarke, navajajo seksizem in diskreditacije političark zaradi njihovega zunanjega izgleda, tona, govora in zasebnega življenja, spletno nasilje in sovražni govor, simbolno izključevanje iz moškocentrične politične kulture, proti feministične reakcije in negativni odzivi na vprašanje enakosti. Zato bom v nadaljevanju predstavila nekaj o tem, kako se je mogoče temu zoperstaviti in kaj nam kažejo dobri zgledi. V državah, ki se s tem vprašanjem bolj organizirano in učinkovito posvečajo, izpostavljajo naslednje ukrepe: jasne protokole proti seksističnemu govoru v parlamentu in strankah; hitra in nedvoumna obsodba seksističnih izjav, ne glede na politično pripadnost. Večja občutljivost medijev za spolno stereotipno poročanje, učinkovitejši pregon groženj in spletnega nasilja, podpora političarkam pri prijavljanju nasilja, razvoj različnih mehanizmov zaščite, javno prepoznanje spletnega nasilja kot širšega problema sodobnih demokracij, krepitev ženskih mrež in mentorstva, večja vidnost različnih stilov političnega delovanja, argumentirana javna razprava, boljše komuniciranje o koristnosti enakosti spolov za celotno družbo in povezovanje vprašanj enakosti spolov s širšimi vprašanji demokracije in človekovih pravic. Morda je najpomembnejši izziv danes ustvarjanje političnega prostora, v katerem bodo političarke lahko delovale brez seksizma, nasilja, sistematičnega razvrednotenja. Zato se raziskovalke politične participacije vse pogosteje ukvarjajo z vprašanjem, v kakšnih političnih okoliščinah, pogojih delujejo. Saj neugodni, diskriminatorni, sovražni pogoji

dolgoročno zmanjšujejo pripravljenost žensk za vstop v politiko in slabijo kakovost demokracije. Zato najuspešnejši odzivi na te prakse združujejo takojšnje ukrepanje, institucionalne mehanizme in dolgoročno spreminjanje družbenih norm kar je pa najtežje. Torej, cilj ni le zaščita posameznih žensk, kot je bilo že nekajkrat poudarjeno, temveč ustvarjanje javnega prostora, v katerem spol ne določa, kdo lahko varno in enakovredno sodeluje v politiki in javnem življenju. V slovenskem kontekstu to pomeni, da seksizem, mizoginijo in nasilje na podlagi spola obravnavamo kot vprašanje kakovosti demokracije in stanja človekovih pravic in ne kot medosebni konflikt ali del običajne politične polemike kar se dostikrat želi pokazati.

Če zdaj nekaj pozornosti posvetim etičnemu kodeksu kot enemu od pomembnih mehanizmov urejanja odnosov ravnanj v parlamentih lahko ugotovim najprej naslednje.

Pregledala sem nekaj teh kodeksov. Najnaprednejše parlamentarne okvire v Evropi najdemo seveda v Evropskem parlamentu, potem sledi poleg tega še škotski parlament in parlament nordijskih držav, kot sta Švedska in Finska. Z vidika enakosti spolov in varovanja človekovih pravic imajo po učinkovitosti najmočnejši kodeksi tri skupine značilnosti. In sicer, izrecno priznavanje dostojanstva kot temeljne parlamentarne vrednote, izrecno prepoved seksizma, diskriminacije, ustrahovanja in spolnega nadlegovanja in obstoj neodvisnih mehanizmov za pritožbe in sankcije. Če zdaj glede na to ocenim kakšen je etični kodeks v Državnem zboru Republike Slovenije, lahko ugotovim naslednje. Kodeks izrecno zahteva, da poslanci delujejo spoštljivo, strpno, ne diskriminatorno in dostojanstveno ter da spodbujajo demokratični dialog in se vzdržijo žaljivega vedenja. To pomeni, da dostojanstvo in spoštovanje razume kot demokratični vrednoti in ne le kot stvar bontona, kar se mi zdi še posebej pomembno poudariti. Prva večja slabost je v tem, da spol sploh ni viden. Presenetljivo je, da kodeks nikoli ne omenja žensk, enakosti spolov, seksizma, spolnega nadlegovanja, nasilja na podlagi spola, diskriminacije na podlagi spola ali česa drugega. To kaže na spolno nevtralnost diskurza oziroma spolno slepoto. Kodeks predpostavlja, da so vsi poslanci v enakem položaju in se soočajo z enakimi tveganji, a raziskave pravijo drugače. Raziskave parlamentu po vsej Evropi kažejo na to, da so poslanke bistveno bolj pogosto tarča seksističnih komentarjev, dvomov o kompetentnosti, prekinitev pri njihovih govorih, spolno motivirane žalitve, grožnje, spletne zlorabe in podobno. Če kodeks govori zgolj o spoštovanju in nediskriminaciji, zgoraj naštete pojave pa ne poimenuje, jih pravzaprav naredi za nepomembne oziroma nevidne.

Druga slabost se kaže v tem, da kodeks obravnava neprimerno ravnanje kot individualni problem in ne kot strukturnega. Slovenski kodeks namreč v veliki meri temelji na tradicionalnem razumevanju etike, integritete, ugleda, spodobnosti in odgovornosti. Kodeks na primer prepoveduje žaljivo vedenje, vendar ne priznava, da lahko ponavljajoče se seksistične pripombe povzročijo izključevanje žensk iz političnega delovanja. Prav zato se novejši mednarodni standardi vse pogosteje sklicujejo na spolno zaznamovano politično nasilje in nadlegovanje in ne zgolj na žaljivo vedenje.

Tretja slabost predstavlja to, da ni okvira za boj proti nadlegovanju. Evropski parlament izrecno prepovedujejo psihično in spolno nadlegovanje ter od poslancev zahteva, da se z vsemi osebami, z vsemi osebami, poudarjam, tudi z zaposlenimi v Državnem zboru v strokovnih službah in drugih dostojanstveno in brez diskriminacije obnašajo in z njimi v komunikaciji tako tudi ravnajo. Posebej se sklicuje tudi na ponižujoč in žaljiv diskriminatorni jezik. Sodobni parlamentarni kodeks bi torej moral jasno navesti, da so seksistično vedenje, spolno nadlegovanje, nadlegovanje na podlagi spola in ustrahovanje nezdružljivi s poslansko funkcijo.

Četrta slabost je šibko razdelano sankcioniranje. Mehanizem izvrševanja kodeksa je politično nadzorovan. Vemo kako to poteka znotraj, bilo je že povedano, kdaj sploh lahko pride do izreka kakšne, kakšnega mnenja. Tako da, če se kaže, da torej ni

politične volje za to, da bi se iz tega kaj pozitivnega izcimilo, sankcioniralo, potem seveda ne moremo kaj dosti od kodeksa pričakovati. Peta slabost je, da se dostojanstvo razlaga preozko. In tukaj bi rada povedala nekaj, kar sem bila še posebej pozorna. Iz vidika enakosti spolov je to precej po vedno izraženo v 8., mislim da v 8. členu, ki spet razkriva pomembne razlike, saj kodeks posveča izredno pozornost oblačenju, a ne omenja spolnega nadlegovanja, ki je vedno spolno specifično in ga večinoma doživljajo ženske prav zaradi svojega oblačenja oziroma izgleda. To pa odraža tradicionalno razumevanje parlamentarnega dostojanstva, kot spodobnosti in videza, ne pa vsebine.

In če zaključim, jaz bi rekla, da slovenski kodeks, etični kodeks v Državnem zboru, predstavlja tradicionalni model parlamentarne etike, osredotočen na ugled, sposobnost in osebno integriteto. Priznava dostojanstvo in ne diskriminacijo, vendar še ne odraža sodobnega razumevanja seksizma, nasilja, na podlagi spola, nadlegovanja in neenakih razmerij moči v politiki.

Na koncu bi rada samo par besed rekla, kako bi lahko pravzaprav reagirali na vse to, če imam še kakšno minuto časa.