Lep pozdrav vsem! Vidim sicer, da se še pomnimo, ampak bomo kar začeli.

Pričenjam 1. sejo komisije, 1. redno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti in lepo pozdravljam članice in člane komisije, vse vabljene in vse ostale prisotne.

Na današnji seji imamo dve pooblastili: poslanec Vinko Levstek nadomešča poslanko Jano Gržinić in poslanka magistrica Tamara Kozlovič nadomešča poslanko Andrejo Rajbenšu.

V poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda in ugotavljam, da je določen dnevni red kot je bil predlagan s sklicem, to je 1. točka, redno letno poročilo Zagovornika načela enakosti in pod 2. točko posebno poročilo zagovornika enakih možnosti, izzivi pri vzgoji in izobraževanju romskih otrok in mladostnikov.

In prehajamo na 1. točko dnevnega reda, to je na obravnavo rednega letnega poročila Zagovornika načela enakosti za leto 2025.

K tej točki je bilo vabljenih kar veliko ljudi, zato ne bom vseh naštevala. In dajem kar besedo. Zagovorniku načela enakosti, izvolite.

Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani vabljeni s strani različnih resorjev Državnega sveta, civilne družbe in vsi prisotni lep pozdrav!

Zagovornik načela enakosti mora po zakonu o varstvu pred diskriminacijo do 30. aprila v letu oddati letno poročilo, v katerem mora predstaviti tako svoje delo kot stanje na področju diskriminacije pri nas. To poročilo smo oddali letos že v marcu, poskrbeli pa smo, da ste vsi, veliko je novih poslank in poslancev, prejeli tudi fizične izvode tega obsežnega dokumenta. Prav tako smo vam posredovali publikacijo ob deseti obletnici obstoja te inštitucije, v kateri različne nevladne organizacije ocenjujejo prispevek te inštitucije k razvoju varstva pred diskriminacijo pri nas. Glede na obsežnost letnega poročila bi v uvodu predstavil samo nekaj osnovnih dejstev, ki so pa morda relevantna za razpravo in seveda za vaša vprašanja. Veseli me tudi, naj kar takoj povem. Da tokrat prvič po desetih letih redno letno poročilo te institucije predstavljam na tej komisiji, in da je udeležba državnih institucij, torej resorjev, tako velika, saj to je glavni metodološki namen. Zagovornik skozi leto inštitucijam izreka priporočila, to pa je točka, kjer se te lahko do priporočil opredelijo, predvsem pa javnosti in poslankam in poslancem razložijo, kako in v kakšni meri ali pa zakaj ne jih bodo upoštevali. To je nujen del funkcionalnega dialoga, tako je predvideno v evropskih direktivah in v priporočilih Sveta Evrope in veseli me, da je sedaj, danes takšna zasedba pravzaprav prisotna. To kaže tudi na pomen, ki ga vsi pripisujete varstvu pred diskriminacijo.

Zakaj imamo institucijo zagovornika načela enakosti? Pred desetimi leti je bila Slovenija pred tožbo Evropske komisije, saj kot članica Evropske unije deset let ni uspela implementirati direktiv, ki so tovrstno aktivnost nalagale članicam, ko je bil ustanovljen ta organ, pa smo te zaveze izpolnili. Izpolnili pa jih nismo samo na papirju, ampak je zagovornik načela enakosti v desetih letih, kot je bilo v teh dneh že večkrat poudarjeno, zrasel, postal institucija, ki opravlja vse z zakonom določene naloge. Torej izpolnjujemo evropske direktive izpred desetih let.

Zakaj pa ta inštitucija ni bila postavljena v okvir varuha? To vprašanje je seveda vprašanje preteklosti izpred desetih let. Namreč, takratna izvršna in zakonodajna veja oblasti je sprejela Zakon o varstvu pred diskriminacijo, takratna varuhinja se je zavzemala za model dveh institucij, ki je v Evropski uniji prevladujoč.

Osemnajst članic ima po naših podatkih tako ureditev, 11 pa nekakšen model, kjer sta instituciji združeni v eni. Ko sem sam kandidiral, sem seveda kandidiral na obstoječo zakonodajo in se že v prvem mandatu trudil, da bi inštitucija opravljala vse z zakonom predpisane naloge, namreč, le tako služi ljudem, zaradi katerih je tukaj. To je moje stalno vodilo pri mojem delu. Tukaj nismo zato, da odkljukamo kljukico v Bruslju, ampak za to, da so ljudje, ki so v stiski, da najdejo tisto pravno pomoč, socialno podporo, kadar jo iščejo, da najdejo razumevanje ali so diskriminirani in ali imajo dejansko sredstva s katerimi lahko svoj položaj izboljšajo. Ali se podvajamo z varuhom ali ne? Naj jasno povem, da se inštituciji ne podvajata, sodelujeta in se dopolnjujeta že ves čas obstoja. Vodimo redno delovne odnose, v katerih pazimo prav na to. Namreč, da ne bi pošiljali mešanih signalov, in da bi ves čas pazili, da ne bi nekoga obravnavali dvakrat in pošiljali mešana sporočila. Imamo namreč zelo različne pristojnosti po zakonu, o teh lahko še kasneje potem podrobneje razložimo, ampak samo na hitro, mi smo zadolženi tudi za zasebni sektor, kadar so delodajalci osebe zasebnega prava ali pa ponudniki dobrin in storitev, mi imamo formalne postopke ugotavljanja, preiskovanja diskriminacije in mi imamo mandat zastopanja ljudi na sodiščih. To je popolnoma drugače kot pri varuhu. Torej različne rezultate produciramo za različne vrste ciljev.

Glede stanja organa po desetih letih njegove rasti, organske rasti in števila zaposlenih. Ko država sprejme zakon in ljudem obljubi, da bo inštitucija delala približno deset nalog, kolikor je alinej v 21. členu Zakona o varstvu pred diskriminacijo, je predstojnik pred dilemo: ne more prvi dan, ko je izvoljen, zagotavljati ljudem vseh teh storitev. Predstavljajte si, da ste zadolženi za izgradnjo zdravstvenega doma na podeželju, pridete tja in vam rečejo, to je nov direktor zdravstvenega doma, vi pa nimate niti stavbe niti laboratorija niti ljudi, niti rentgena in tako naprej. To je bila moja naloga prvega mandata, da sem ljudem rekel, ne moremo še dati vsega kar je v zakonu napisano, da vam pripada, ampak gradimo in za to gradnjo smo potrebovali sredstva. Ta sredstva so šla večinoma v kadre. Danes je v inštituciji 11 pravnikov in 14 drugih družboslovnih profilov, dva socialna delavca, štirje sociologi in tako naprej, ki opravljajo delo za ljudi in za cilje tega zakona, delo pa je vso opisano v tem poročilu. Izvajamo namreč na prvi liniji svetovanja okoli 600 na leto ljudem, ki pridejo v institucijo za svojo izkušnjo, večinoma je ne znajo izraziti v pravnem besednjaku, občutijo stisko, so šikanirani, izgubili so službo, niso napredovali. invalidi, ki ne uspejo priti iz kraja A v kraj B, naše svetovalke in svetovalci se z njimi pogovorijo, posvetijo se jim in jim večinoma poskušajo razložiti, zakaj je njihov primer stvar varstva pred diskriminacijo ali pa ni. In potem, ko naredimo nek izbor in to vam bo ali pa vam je, če ste že utegnili prebrati poročilo, tudi povedalo, se iz teh 600 na letni ravni približno 100 primerov preseli v oddelek za preiskovanje diskriminacije. Tam veljajo druga pravila in naša institucija spremeni obraz, tam gre za to, da ima tudi kršitelj svoje pravice in da je treba ugotavljati objektivno. V prihodnje je največji izziv tega delovanja, ne pod katero streho ali imenom bo potekalo, ampak ali bo ta postopek ločen od tistega zagovorniškega. Kajti eno je pomoč osebi v stiski, eno so pravice s stališča odvetniškega zagovorništva, drugo pa je to, da ima ta institucija tudi mandat, da ne pristrano, odloči na podlagi dokazov, ali je bila to kršitev zakona ali ne. Tukaj mora obstajati zelo jasna linija, sedaj isti predstojnik dela obe funkciji. Trudim se, da ne prenašam ene funkcije v drugo, ampak to je objektivno gledano težko je v nasprotju z novimi direktivami. To so popravki, ki bodo povečevali učinkovitost tega organa za ljudi.

Poleg tega pa smo zadolženi tudi za sistemska vprašanja, zakonodajo komentiramo, izdajamo priporočila, zakonodajo lahko izzovemo na Ustavnem sodišču. Nekaj zahtev za ustavnost smo uspeli v tem preteklem obdobju tudi izpeljati, imeli smo pravne spore. Ni samoumevno, da smo proti velikemu farmacevtskemu podjetju z ogromno pravno ekipo, lahko rečemo kar največjemu v Sloveniji, po dolgih letih dobili tožbo na upravnem sodišču, da je njihov sistem, božičnic diskriminatoren do nosečnic, do žensk na porodniškem dopustu in do tistih, ki jemljejo bolniško. Namreč, zaradi vseh teh okoliščin, ki jih kot družba ščitimo, one dobivajo manjšo božičnico. Naša ekipa je s tem uspela. En mali vidik naše učinkovitosti.

Obstajajo pa tudi drugi načini, kako jo merimo. Po torku smo malo pogledali magnetograme izjav poslank in poslancev na takih srečanjih zadnjih devet let. Večinoma smo sprejemali pohvale, zelo konkretne, tako na strukturo poročila, na doprinos k temu polju, torej smo dobili tudi nek interni dober feedback. Obstaja pa seveda tudi evropski kriterij, kdaj je inštitucija učinkovita, kdaj ne, pozitivne feedbacke smo dobili od Evropske komisije na obisku komisarke dali pred tremi leti.

Nenazadnje pred enim mesecem ob deseti obletnici inštitucije na Pravni fakulteti. Gospa Jerneja Jug Jerše v imenu Evropske komisije, da gre za vzoren evropski organ. In pa kriteriji obstajajo v najnovejših direktivah, rok, za katere implementacijo pa je potekal 19. junija. Ali so te direktive o standardih za organe za enakost pri nas implementirane, ne? Ali se lahko objektivno pogovarjamo o naši učinkovitosti? Ne. Ne samo, da niso implementirane, celo kršile so se v času po tem, ko jih je prejšnja vlada potrdila v Bruslju. Kako so se kršile? Arbitrarno se je organu jemalo sredstva, za program, ne za kadre. Kaj je ta program? Raziskave, ozaveščanja, izobraževanja in tako naprej.

Na to sem ves čas opozarjal. No, naj spomnim, da na Odboru za finance nisem smel priti, ko se je razpravljalo o proračunu zagovornika, to je bilo leta 2023. Ker nisem smel priti, sem v zvezi s tem obvestil javnost, pa so bile z netočnimi informacijami mediji dezinformirani. Jaz pa sem bil označen za nadležnega ali kako smo slišali v torek.

Torej, moje vprašanje in seveda želja je, da bi potem, ko smo spet prišli v položaj, da po desetih letih kot država nismo naredili nič za implementacijo direktiv na področju enakih možnosti in varstva pred diskriminacijo. To sedanji vladi uspe. Slišali smo tudi razne neustrezne metodološke primerjave o številu ljudi in zaposlenih na teh inštitucijah, ta metodologija ne zdrži. Že včeraj sem poudaril. Francija ima 577 poslancev in 69 milijonov ljudi na prebivalca, torej okoli devet poslancev. Slovenija ima na prebivalca 45 poslancev, pa ne bo noben rekel, da je zato treba skrčiti na 16. Treba je paziti in evropske direktive so tu zato, da nam ponudijo metodologijo, kako se meri učinkovitost naših organizacij. Sta dva vidika. Taka institucija mora, kot rečemo, deliverat. Če človek pride, mora dobiti odgovor, naše odločbe morajo biti izdane, ampak obstaja pa drugi del našega dela, če mi napišemo priporočila, ki jih več kot 116 najdete v letnem poročilu, tukaj pa rdeče pike, približno 80 procentov. Potem ugotovimo, da ni obveljalo, kakor je bilo rečeno v začetku prejšnjega mandata, da bo ta vlada bolj upoštevala priporočila zagovornika. Ni, ampak to ni naša učinkovitost, to je neodzivnost inštitucij, za katere smo mi tukaj. Mi smo tisti, ki moramo osvetliti bolečino ljudi. Ja, jih poslušati, ko so šibki, sprejeti in jim dati adekvaten odgovor in jih pravilno usmeriti in podpreti v pravnih postopkih. Potem pa moramo osvetliti izvor te bolečine. To naredimo z raznimi poročili, formalno včasih celo z ugotovitvijo, ki je možno na njo upravno sodišče in tako naprej.

To je naša metoda dela. Ampak, ko pa izdamo priporočilo ministrstvom in Državnemu zboru, je pa to izvršna veja oblasti, ki mora to prevzeti. Brez tega krog ne deluje. O tem bi se morali pogovarjati, ko se pogovarjamo o učinkovitosti varstva pred diskriminacijo. Ne pa o tem, kako na pamet kdo misli, kdo kaj tam dela ali pa kdo ne dela. Kazalniki učinkovitosti so v direktivah in med njimi bom citiral samo en izjemno pomemben člen, številka štiri viri: Države članice v skladu z nacionalnimi proračunskimi postopki zagotovijo, da ima vsak organ za enakost na voljo človeške, tehnične in finančne vire, ki jih potrebuje za učinkovito ugotavljanje vseh svojih, opravljanje vseh svojih nalog in izvajanje vseh svojih pristojnosti v zvezi s podlagami in na področjih, ki jih zanimajo direktive, potem so naštete štiri direktive. To je poanta učinkovitosti in to ponavljam že nekaj let. Nimamo te institucije zaradi kljukice in zaradi 25 delovnih mest, ki to delajo, ampak za to, da izvaja svoje naloge in v direktivah jasno piše, da mora institucija sama pokazati, da z danimi viri dobro in učinkovito izvaja svoje naloge. Državni zbor pa se seveda z rezultati tega dela vsebinsko ukvarja. Kolikokrat sem sedel na teh odborih, brez da bi imel občutek, da je kdo sploh prebral kaj smo napisali, večkrat od opozicije konstruktiven feedback in ne. Premaknili smo tudi nekaj velikih stvari v Sloveniji. Mi smo ja naredili poročilo o šolah. Tretjina šol je bila nedostopnih. Zakaj? Ker je pri nas prišel dijak, ki ni mogel na Bežigrajsko gimnazijo. V tej dvorani smo predstavili ta problem. In potem, ko je šel na Škofijske zavode v Šentvid, je mene zanimalo, ker to mora zagovornik vedeti, en se pojavi s krivico, koliko je tega strukturno. Kaj so mi rekli na Ministrstvu za šolstvo. Ja, to imamo pa eno staro tabelo. Mi pa to ne vemo. To se pa ne da. Kaj sem jaz naredil? Kolegom sem rekel, pišemo vsem šolam, vprašajmo jih, kako so dostopne. In takrat dobra četrtina, 30 procentov šol ima približno fizično dostopnost. Naredili smo poročilo, prvič smo dali številke na mizo, strinjali smo se, da je to alarm. In kaj je naredilo šolstvo na naše priporočilo? Rekli smo, naredite si bazo, osvežujte jo, pomagajte šolam obnavljati. In danes oni sami nam poročajo, ko jim predstavimo letno poročilo, da naredijo po pet do deset obnov na leto. In danes vemo, da se nam na šolskem področju premika. Vemo, koliko je še neobnovljenih šol. In ko me kdo vpraša kakšna je učinkovitost institucije, ki jo vodiš, to srednje šole so se posodobile, bolj so dostopne, ampak to je samo eno področje. Poročila so naša metoda, kako pomagamo premakniti stvari, ki se ne. Tudi to je skladno z zakonom in z direktivami. Naj bo to dovolj za uvod. Potrebno se mi je zdelo, da po desetih letih obnovimo ta kontekst. In prav je, da se vprašamo, čemu ta institucija služi, ali bi to lahko delal kdo drug. Ampak naše čakalne dobe so zame še vedno predolge. In tudi če boste 25 strokovnjakov, ki so se deset let učili in so dobri v svojem delu, prestavili pod drugo streho, se s tem ne bo prišparal niti evro, niti nič ne bo hitreje rešeno, še nekaj se bo v tej selitvi zamude naredilo. To si jaz mislim o združevanju institucij. Za vsa vprašanja smo pa seveda, tako kot že deset let, vedno na voljo.

Hvala lepa.

Jaz bi, preden nadaljujemo, prosila še nekoga iz dvorane, če lahko se umakne, imamo še eno poslanko, ki nima svojega sedeža, pa mora sedeti, da lahko potrdi tudi prisotnost. Tako da če lahko se nekdo od gostov, prosim, umakne. Najlepša hvala. Očitno imamo malo premajhno dvorano za današnje srečanje, ampak smo računali, da mogoče ne bo toliko ljudi. Najlepša hvala.

Zdaj pa dajem besedo predstavniku Državnega sveta Republike Slovenije, izvolite, gospodu Danetu Kastelicu, izvolite.

Spoštovana predsednica komisije, hvala za besedo. Lep pozdrav.

Lepo pozdravljeni tudi poslanke in poslanci, predstavniki zagovornika načela enakosti, predstavniki Vlade in ostali prisotni.

Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide se je z zagovornikom poročilu o delu v lanskem letu seznanila včeraj na 72. seji. Poročilo ocenjujemo kot kakovostno, sistematično, analitično, predvsem pa informativno. Tako kot predstavniki prisotnih državnih organov ter Sveta za invalide in Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, smo tudi mi izrekli pohvale zagovorniku. O delu v zadnjih desetih letih. Večina je bila namreč namenjena rezimeju opravljenega dela v tem času glede na to, da zagovornik načela enakosti, gospod Miha Lobnik poslavlja s te funkcije, ugotavljamo, da je zagovornik v teh desetih letih delal zelo zavzeto, poglobljeno analiziral posamezne primere in odločno zagovarjal tiste, za katere je bilo ugotovljeno, da so bili deležni diskriminacije. Pohvale smo izrekli tudi strokovni službi zagovornika, ki je sledila zadnjemu intenzivnemu tempu dela in se uspešno soočila z vsemi izzivi na tem področju. Tako naša komisija kot Državni svet sta sicer že od samih začetkov delovanja organa zagovornika aktivno podpirala njegovo delo, še zlasti, ko se je v začetnih fazah soočil s pomanjkanjem ustreznih prostorov, kadrov in financ. Zavedali smo se namreč, s kakšnimi izzivi se sooča novoustanovljeni organ, ki mora poskrbeti ne samo za ustrezne razmere za svoje delo, ampak se mora tudi hkrati uveljaviti napram drugim organom tako doma kot tudi v tujini. Še najbolj pa smo bili veseli, da je zagovorniku v vseh teh letih uspelo pridobiti zaupanje ljudi, na kar kaže statistika obravnavanih primerov že to, da je nekdo prisoten in ustrezno usposobljen za to, da prisluhne ljudem, ki so v stiski, ker ocenjujejo, da se jim je zgodila krivica, je izrednega pomena. Ugotavljamo tudi, da zagovornik ni pomagal zgolj posameznikom, ampak tudi večji skupini ljudi, če so se primeri, ki jih je obravnavalo, nanašali na sistemsko diskriminacijo. Več kot zadovoljni smo bili tudi z včerajšnjo prisotnostjo in odzivom ključnih predstavnikov posameznih ministrskih resorjev, ki so se odzvali na naše povabilo na seje, v njej aktivno sodelovali in pojasnjevali svoje delo na tem področju, s tem pa izkazali priznanje tako zagovorniku, nam in predvsem obravnavani tematiki.

V svojem mnenju opozarjamo tudi na to, da se odprava diskriminacije začne pri vsakem od nas, tudi v tej hiši. Če bodo vsi deležniki v verigi opravili svoje delo, bo slednje po naši oceni lahko v bistveni meri vplivalo na zmanjšanje pojavnosti diskriminacije v družbi, z dobrim zgledom javnega sektorja pa bo lahko sledil tudi zasebni sektor. Kot že več let zapored smo v svojem mnenju izpostavili določena zagovornikova priporočila, ki kažejo na to, da se v naši državi še vedno ne spoštuje zavez iz Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, tako glede dostopnosti grajenega okolja, kjer se je rok iztekel, od decembra 2025, kot tudi glede nedostopnosti medkrajevnega avtobusnega prometa za invalide, ki je sicer dolg, dolg prehodni rok potekel že pred šestimi leti. Na voljo ni namreč niti ene linije za prevoz invalidov v okviru javnega medkrajevnega avtobusnega prometa, so se pa potrudili zasebniki in prilagodili štiri avtobuse za prevoz v turistične namene, torej se da, če je motivacija za to dovolj velika. Izpostavljamo tudi področje na katerega je zagovornik tudi s posebnim poročilom v preteklih letih intenzivno opozarjal, to je področje dostopnosti izobraževalnih ustanov za invalide. Veliko število slednjih na primer kar samo 25 do 30 procent srednjih šol za gibalno ovirane je dostopnih v slovenskem prostoru, kar vpliva na zmožnost izbire izobraževalne smeri in s tem na kariero, pot mladih invalidov v skladu z njihovimi željami, interesi in talenti. Ob tem naša komisija opozarja, da si brez ustrezne izobrazbe invalidi težko zagotovijo samostojnost, ekonomsko neodvisnost in s tem boljšo kakovost življenja. Nedostopnost izobraževalnih ustanov v povezavi že s prej omenjeno dostopnostjo medkrajevnega avtobusnega potniškega prometa po ugotovitvah komisije vodi do dvojne diskriminacije in omejuje življenje in potenciale invalidom, še zlasti tistim,

ki živijo izven mestnih središč in imajo že tako omejene možnosti za aktivno vključevanje v družbo. Ob koncu razprave smo zagovornika vprašali, kakšne so njegove usmeritve za nas, za prihodnost in na srce nam je položil, da naj takšen nivo podpore, kot smo ga zagotavljali v njegovem delu, zagotovimo tudi njegovemu nasledniku oziroma naslednici, Kot trenutno kaže. na tem mestu lahko potrdim, da bomo njegovo željo tudi spoštovali.

Toliko na kratko z naše strani in hvala za pozornost.

Hvala lepa.

Naslednjemu dajem besedo predstavniku Ministrstva za demografijo, družino in socialne zadeve, državnemu sekretarju gospodu Tomislavu Nemcu.

Spoštovani poslanke in poslanci, spoštovani zagovornik načela enakosti, gospod Miha Lobnik, spoštovane in spoštovani gostje!

Hvala za povabilo in seveda za besedo, ki ste mi jo dali na današnjo sejo, na kateri obravnavamo letno poročilo zagovornika načela enakosti za leto 2025. Gre za deseto redno letno poročilo zagovornika, kar predstavlja pomembno prelomnico in priložnost za pogled na razvoj varstva pred diskriminacijo v Sloveniji v zadnjem desetletju. Takšna poročila niso zgolj zakonska obveznost, temveč pomemben instrument demokratičnega nadzora, saj opozarjajo na izzive pri uresničevanju človekovih pravic ter prispevajo k oblikovanju boljših javnih politik.

Na ministrstvu pozdravljamo poročilo, saj predstavlja celovit pregled dela zagovornika v letu 2025. Predstavlja tudi pomemben vpogled v stanje na področju diskriminacije in hkrati opozarja na področja, kjer so potrebni nadaljnji ukrepi. Poročilo kaže, da se posamezniki še vedno najpogosteje srečujejo z diskriminacijo zaradi zdravstvenega stanja, spola, starosti, invalidnosti ter nosečnosti oziroma starševstva. Med področji ostaja najbolj izpostavljeno zaposlovanje in delovno okolje. To potrjuje, da zagotavljanje enakih možnosti na trgu dela ostaja ena ključnih nalog države.

Na ministrstvu zato pripravljamo zakon o preglednosti plačil, ki bo prispeval k učinkovitejšemu preprečevanju diskriminacije pri plačilu za delo ter k večji preglednosti plačil plačnih sistemov. Poročilo hkrati opozarja, da številna priporočila zagovornika ostajajo neuresničena. To razumemo kot spodbudo, da moramo državni organi in druge javne institucije priporočila še dosledneje upoštevati pri pripravi zakonodaje, oblikovanju politik in vsakodnevnem delu. Ministrstvo z zagovornikom sodeluje konstruktivno, njegova priporočila razumemo kot pomemben prispevek k izboljševanju celotnega sistema.

Posebno pozornost namenjamo področju invalidnosti. Dostopnost ni zgolj tehnično vprašanje, temveč eden temeljnih pogojev za enako uresničevanje človekovih pravic. Zato nadaljujemo z ukrepi za odpravljanje arhitekturnih in drugih ovir. Pripravljamo spremembe na področju osebne asistence ter nadaljujemo proces deinstitucionalizacije. Pomembni ostajajo tudi ukrepi za večjo socialno vključenost romske skupnosti, urejanje položaja ranljivih skupin ter iskanje sistemskih rešitev na področjih, na katera opozarja tudi letošnje poročilo zagovornika.

Prav tako bi izpostavil napredek pri urejanju položaja gluhoslepih. Slovenija je namreč leta 2021 kot prva država v Ustavo zapisala pravico do uporabe jezika gluhoslepih. Z novim zakonom pa uvajamo nove pravice in podporne storitve, ki bodo pomembno prispevale k večji samostojnosti in enakim možnostim ter te skupine prebivalcev.

Spoštovane poslanke in poslanci!

Poročilo zagovornika nas ponovno opominja, da diskriminacija ni zgolj pravno vprašanje, temveč vpliva na kakovost življenja ljudi, njihove možnosti, dostojanstvo.

Zato je odgovornost vseh državnih institucij, da ustvarjamo družbo v kateri bodo načela enakih možnosti uresničevana predvsem v praksi. Neodvisen organ za enakost je pomemben steber demokratične države in učinkovitega varstva človekovih pravic. Ministrstvo bo tudi v prihodnje podpiralo njegovo neodvisnost in krepilo pogoje za njegovo delo, tudi v luči novih evropskih direktiv o standardih za organe za enakost.

Ker se letos izteka mandat gospodu Mihi Lobniku, ob tej priložnosti v imenu Ministrstva za demografijo, družino in socialne zadeve izražamo zahvalo za njegovo delo. V preteklih letih se je institucija zagovornika namreč utrdila kot neodvisen in strokoven organ, ki pomembno prispeva k varstvu človekovih pravic in spodbujanju enake obravnave v Sloveniji. Za ta razvoj gre nedvomno priznanje tudi gospodu Lobniku in celotni njegovi ekipi. Želimo vam tudi v prihodnje vse dobro. Hvala.

Hvala lepa.

Naslednji dobi besedo državni sekretar, gospod Štefan Kušar z Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport, izvolite.

Hvala lepa gospa predsednica.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani vabljeni gostje.

Dovolite mi, da uvodoma poudarim, da sta enakost pred zakonom in prepovedi diskriminacije temeljni ustavni vrednoti Republike Slovenije. Zato priporočila zagovornika obravnavamo zelo resno, hkrati pa je naša odgovornost, da dosledno izvajamo veljavno zakonodajo in morebitne spremembe pripravljamo v skladu s predvidenimi zakonodajnimi postopki.

Glede obeh direktoratov, ki so bili tudi v poročilu omenjena, v smislu priporočil, govorimo o trgu dela in zaposlovanja ter delovnih razmerjih in pravice iz dela, poročilo odpira seveda pomembna vprašanja zaposljivosti, štipendijske politike, vključevanje ranljivih skupin in dostopa do trga dela. Naš cilj ostaja trg dela, ki temelji na enakih možnostih, spoštovanje človekovega dostojanstva in preprečevanje diskriminacije. Tam, kjer je zagovornik predlagal spremembe zakonodaje, smo njegova priporočila seveda preučili. Menimo, da je veljavna ureditev pri nekaterih vprašanjih še vedno ustrezna in zagotavlja uravnoteženo obravnavo vseh upravičencev. To velja tudi za ureditev na primer državnih štipendij ali pa na primer zahtevo po znanju slovenskega jezika, ki sta pomembna pogoja za uspešno vključevanje brezposelnih tujcev na trg dela, ob hkratnih zakonskih izjemah in dodatni podpori pri učenju slovenskega jezika. V zadnjem delu bi posebej rad izpostavil večkrat omenjeno romsko skupnost, ker vem, da je to tudi posebna točka dnevnega reda v nadaljevanju, menimo, da morajo biti temeljni sistemi države dostopni vsem pod enakimi pogoji. Obenem pa se zavedamo, da romska skupnost zaradi posebnih socialnih okoliščin potrebuje dodatne podporne ukrepe in ti morajo biti usmerjeni v zgodnje vključevanje v izobraževanje, karierno orientacijo, razvoj delovnih kompetenc in lažjih prehodov na trg dela. Kombinacija enakih pravic in ciljno usmerjene podpore za vstop na trg dela je po našem prepričanju najboljša pot do uspešne družbene integracije in dolgoročne socialne vključenosti. Na ministrstvu bomo tudi v prihodnje priporočila zagovornika skrbno preučevali ter iskali rešitve, ki bodo hkrati varovale načelo enakosti, zagotavljale pravno varnost in prispevale k vključujočemu ter učinkovitemu trgu dela. Verjamem, da lahko z odprtim dialogom med vsemi pristojnimi inštitucijami tudi v prihodnje izboljšujemo zakonodajne in izvedbene rešitve ter tako še učinkoviteje uresničujemo načelo enakih možnosti za vse. Tudi z naše strani, vse dobro, gospod Lobnik, na nadaljnji poti. Hvala za pozornost.

Hvala lepa.

Naslednja dobi besedo gospa Mojca Škrinjar, državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino, izvolite.

Hvala lepa.

Torej največ komunikacije z zagovornikom je potekalo na temo, poteka na temo Romi in priporočila naslovljena na naše ministrstvo,

je moč strniti v nekaj vsebinskih sklopov. Dovolite mi, da povem tiste, ki se zdijo najbolj izstopajoči: krepitev zgodnjega vključevanja otrok v predšolsko vzgojo, zgodnjega učenja slovenskega jezika, ter odprava finančnih in logističnih ovir za vključevanje otrok. Tu lahko povemo, da se veča število vključenih otrok v krajše programe vrtca. Nadaljnji razvoj sistema romskih pomočnikov ter drugih oblik individualne podpore učencem. Tukaj razmišljamo o nadgradnji sistema romskih pomočnikov, ter dela tudi, ne le s starši, ne le z otroki, temveč tudi starši, zlasti materami in nadaljnji razvoj mentorstva, poučevanje romske kulture ter učinkovitejša uporaba evropskih sredstev za podporo ukrepov. Zagovornik nas je opozoril, da država še nima enotnega sistema spremljanja učinkov posameznih ukrepov in je priporočil vzpostavitev celovitega sistema zbiranja podatkov, določitev merljivih ciljev, ter redno evalvacijo izvajanja politik. Take centralizirane zbirke podatkov, kot jo predlaga zagovornik, še ni, dejstvo pa je, da načrtujemo tako zbirko podatkov pravzaprav za vse učence, saj je evidenca o tem, kako napredujejo, potrebna za vse učence, tako da so Romi samo vključeni v informacijski sistem, ki bo nastajal. Menimo, da je neposredna strokovna podpora šolam eden ključnih dejavnikov uspešnega vključevanja romskih otrok. Tukaj so poseben element podpore romski pomočniki. Menimo tudi, da izobraževalnega položaja romskih otrok ni mogoče izboljšati zgolj z ukrepi na področju vzgoje in izobraževanja, potrebno je medresorsko sodelovanje. In ugotavljamo tudi, da smo številčno tudi okrepili strokovno podporo šolam in lokalnim skupnostim ter premaknili poudarek za oblikovanje sistemskih rešitev na njihovo izvajanje v praksi. In te pomembne izzive na katere nas opozarja zagovornik, za nas ne predstavljajo večinoma nove usmeritve, temveč potrditev ukrepov, ki jih že izvajamo ali jih postopno razvijamo. Ključni cilj je, da romski otroci čim prej vstopijo v kakovostno predšolsko vzgojo, redno obiskujejo šolo ter uspešno zaključijo izobraževanje. Vsi ukrepi ministrstva so usmerjeni v doseganje tega cilja in ne le zgolj podpora, ne oblikovanje zgolj sistemskih rešitev, temveč njihova dejanska izvedba v šolah.

Naj povem to, da poročilo samo spodbuja ministrstvo, da išče nove pristope in rešitve. Nismo zadovoljni z obstoječim stanjem in to želimo izboljšati, to bomo počeli tudi s pomočjo evropskih sredstev in nameravamo to zelo intenzivno delati.

Hvala lepa.