Spoštovani, vse članice in člane odbora ter vabljene in ostale prisotne lepo pozdravljam!

Začenjam 1. nujno sejo Odbora za zdravje in dovolite mi, da že znanim in novim članom odbora ob tej priložnosti zaželim veliko uspeha pri delu,

Nadaljevanje) konstruktivnega sodelovanja ter medsebojnega spoštovanja v komunikaciji in odločanju in mislim, da Odbor za zdravstvo to zmore in je v preteklosti tudi dokazal, da to znamo.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani odbora in sodelujejo kot nadomestni: poslanec Aleš Hojs nadomešča Jelko Godec, Andreja Katič, poslanka, nadomešča poslanca Darka Ratajca, Mojca Žnidarič nadomešča oziroma poslanca Tadeja Ostrca, kandidata za ministra in poslanka Tina Brecelj nadomešča poslanko Natašo Sukič.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik zadeve, je določen dnevni red seje kot je bil opravljen s sklicem seje.

Tako prehajamo na 1. točko dnevnega reda, to je predstavitev doktor Tadeja Ostrca, kandidata za ministra za zdravje.

Kot gradivo za sejo ste prejeli predlog liste kandidatk in kandidatov za ministrice in ministre z dne 28. maja 2026, ki je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora, del gradiva, ki vsebuje osebne podatke, pa ste članice in člani odbora zaradi varstva osebnih podatkov prejeli v varovani predal v sistemu Udis.

Na sejo odbora je k tej točki vabljen doktor Tadej Osterc, kandidat za ministra za zdravje. V skladu s 112. členom Ustave Republike Slovenije ter prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora se bo kandidat predstavil Odboru za zdravje, kot pristojnemu delovnemu telesu in odgovarjal na vprašanja članic in članov odbora. Na podlagi predstavitve bo odbor v skladu s prvim odstavkom 231. člena Poslovnika Državnega zbora sprejel mnenje o ustreznosti predstavitve kandidata, ki ga bom v roku, kot ga določa poslovnik, poslala predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade. Pred začetkom predstavitve prosim vse članice in člane odbora, da preverite, ali imate ustavljene glasovalne kartice, da se izognemo morebitnim zapletom med glasovanjem, da to že takoj na začetku imamo urejeno.

Sedaj pa kandidatu za ministra za zdravje dajem besedo za uvodno predstavitev, izvolite.

Spoštovana predsednica odbora, spoštovane kolegice poslanke in poslanci, spoštovani člani odbora. Hvala za možnost, da danes predstavim svojo vizijo slovenskega zdravstva in pa ključne usmeritve dela Ministrstva za zdravje v prihodnjem mandatu.

Danes se moramo zavedati, da ne govorimo samo o zdravstvenem sistemu, ampak govorimo predvsem o ljudeh. Govorimo o človeku, ki predolgo čaka na pregled, govorimo o starših, ki ne morejo pravočasno do pediatra, govorimo o starejših, ki čakajo na operacije in o zdravstvenih delavcih, ki dostikrat delajo preko svojih meja. Moje izhodišče pri tem programu, ki vam bom ga predstavil, je zelo preprosto: pacient mora znova postati središče slovenskega zdravstvenega sistema. Ne birokracija, ne politika, ne interesne skupine, ampak pacienti. Ko govorimo o slovenskem zdravstvu, moramo biti pošteni, Slovenija nima slabega zdravstvenega sistema, imamo kakovostne zdravstvene delavce, imamo dobro medicino in dobre rezultate na številnih področjih. Pričakovana življenjska doba danes v Sloveniji znaša približno 82 let, kar je nad povprečjem OECD, tudi preventivna in ozdravljiva umrljivost sta boljša od povprečja OECD, to pomeni, da znamo v Sloveniji zagotavljati kakovostno zdravstveno obravnavo. Ampak glavni problem slovenskega zdravstva danes ni več kakovost medicine, glavni problem postaja dostopnost. Ljudje predolgo čakajo na specialista, na diagnostiko, na operacijo, na osebnega zdravnika, in ko človek predolgo čaka, sistem zanj ne deluje. Ne glede na to, kdo je lastnik stavbe, kdo vodi zavod ali katera vlada je na oblasti? In to je tista realnost, ki jo ljudje, ki jo pacienti vsak dan občutijo. In za to ne potrebujemo še ene reforme zdravstvenega sistema, ampak potrebujemo reorganizacijo zdravstvenega sistema.

Slovenski zdravstveni sistem je danes eden največjih javnih sistemov v državi. Javna zdravstvena blagajna je leta 2024 znašala približno 5,25 milijarde evrov, leta 2026 pa bo prvič blizu sedmih milijard evrov. To pomeni 1,6 milijarde evrov več

samo v dveh letih. Del te rasti sicer predstavlja dolgotrajna oskrba, velik del pa višje plače, dražja zdravila, staranje prebivalstva in pa širitev programov. Vse to predstavlja približno 8 procentov slovenskega BDP-ja. V sistem je vključenih 2,1 milijona zavarovanih oseb. Sredstva se razdeljujejo med približno 2000 izvajalcev in dobaviteljev. In samo za zdravstvene storitve sistem danes namenja skoraj štiri milijarde evrov letno za zdravila 850 milijonov evrov, za bolniška nadomestila pa skoraj 700 milijonov. Gre torej za izredno velik in pa kompleksen sistem in pri tako velikem sistemu že majhne organizacijske spremembe lahko pomenijo ogromno razliko za končnega uporabnika. To je za paciente.

Težava pa je, da ob tako velikem povečanju denarja ljudje niso dobili sorazmerno boljše dostopnosti čakalne dobe ostajajo predolge. Veliko ljudi še vedno težko pride do osebnega zdravnika, pediatra, ginekologa, zobozdravnika ali specialista. In zato ljudje dejansko upravičeno pričakujejo boljšo organizacijo, boljšo dostopnost, manj administracije, predvsem pa boljše upravljanje sistema. In naloga nove ekipe za to ni rušenje sistema. Nova, naloga nove ekipe je stabilizacija, reorganizacija, modernizacija in pa učinkovitejše upravljanje sistema.

Prvi in najpomembnejši steber našega mandata bo dostopnost zdravstvenega varstva, cilj je pravočasen dostop do kakovostne zdravstvene obravnave, pod enakimi pogoji za vse prebivalce Slovenije. Čakalne dobe bomo reševali z operativnim in učinkovitim upravljanjem sistema. Pri tem moramo biti zelo iskreni do ljudi. V zadnjih letih smo v zdravstvo vložili skoraj dve milijardi evrov dodatnega denarja letno, to izhaja iz finančnih načrtov in pa poročil Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Toda kljub temu se čakalne dobe niso zmanjšale sorazmerno s porabo. Po podatkih NIJZ, se je skupno število čakajočih med leti 2022 in 2026 povečalo za okoli 1,29 milijona, na približno 1,74 milijona. To pomeni 35 odstotno rast. V istem obdobju je število čakajočih nad dopustno čakalno dobo po stari metodologiji približno naraslo za 70 procentov, po novi metodologiji pa za približno 112 odstotkov. To je iz 137000 ljudi, ne številk, na 290000. Problem je organizacija sistema, problem je produktivnost, problem je upravljanje kapacitet, problem je tudi prekomerna administracija, razpršenost čakalnih seznamov in neizkoriščene operacijske ter diagnostične kapacitete.

Precej zaskrbljujoč je tudi podatek o napotitvah s stopnjo nujnosti zelo hitro. Število takih napotitev v nekaterih dejavnostih se je povečalo za več kot 100 odstotkov. Recimo v ortopediji se uporablja tak podatek o približno 120 odstotni rasti zelo hitrih napotitev. To pomeni, prvič, da sistem ne dohaja potreb, drugič, da pacienti pridejo na poseg kasneje in tretjič, da prihajajo v težjih zdravstvenih stanjih. Zato je naš okvir za reševanje te težave zelo preprost: več obravnave pred napotnico in več storitev na sekundarju. Če v sistem vsako leto pride bistveno več pacientov, sistem pa ne poveča produkcije storitev, potem samo dodatni denar ne bo skrajšal čakalnih dob. Zato moramo vzpostaviti centralni sistem upravljanja čakalnih dob, real time monitoring, operativni dashboard in pa aktivno upravljanje kapacitet.

Velik problem sistema danes predstavljajo tudi nepotrebne napotitve, podvajanje diagnostike in pa nepovezanost med vsemi nivoji zdravstva. Zato je potrebno razviti e-posvete, triaže napotnic, centralni dostop do izvidov in pa bolj standardizirane poti obravnave pacientov. Na določenih področjih lahko s tem zmanjšamo deset do 15 odstotkov nepotrebnih napotitev. To pomeni manj podvajanj in posledično tudi krajše čakalne dobe, predvsem pa bolj racionalno uporabo zdravstvenega sistema. Danes pogosto nimamo problema, da kapacitet ni, pogosto imamo problem, da sistem teh kapacitet ne zna učinkovito organizirati. Zato bomo digitalno spremljali izrabo magnetne resonance in pa CT diagnostike v realnem času, vzpostavili centralni operativni dashboard za spremljanje kapacitet, digitalno

spremljali operacijske termine, analizirali popoldanske in vikend termine, zmanjšali neizkoriščene termine z aktivnim upravljanjem sistema, izvedli boljšo no show analitiko in avtomatsko zapolnjevanje odpovedanih terminov ter vzpostavili aktivno digitalno prerazporejanje programov med izvajalci. Danes pogosto v sistemu težavo predstavlja, da nimamo realnih podatkov v realnem času, da nimamo centralnega upravljanja in pa da predvsem nimamo operativne preglednosti nad kapacitetami. In dejansko brez kakovostnih podatkov ni mogoče kakovostno opravljati sistema. In digitalizacija za to ni sama sebi namen, ampak je njena naloga boljša organizacija, hitrejše odločanje, večja izkoriščenost kapacitet, predvsem pa končno krajše čakalne dobe za paciente. Vsaka prosta operacijska dvorana, vsak prost diagnostični termin, vsaka razpoložljiva kapaciteta, vse mora delati za paciente. Če v eno bolnišnico usmerimo več denarja, operacijska dvorana pa popoldne stoji prazna, pacient dejansko na koncu še vedno čaka. Ljudje ne potrebujejo samo višjih številk v proračunu, potrebujejo pregled, diagnostiko in operacijo pravočasno. In pacient na koncu koncev ne more biti administrator lastne bolezni, ampak sistem mora biti tisti, ki vodi pacienta. Koalicijska pogodba zelo jasno določa: v skrajševanje čakalnih dob moramo vključiti vse razpoložljive zmogljivosti pod enakimi pogoji, z jasno metodologijo in z namenom skrajševanja čakalnih vrst v kritičnih oddelkih oziroma storitvah. Celoten zdravstveni sistem mora delovati na maksimalnih zmogljivostih in pa seveda znotraj finančno vzdržnega sistema zdravstva. To pomeni dejansko enake standarde kakovosti, enak nadzor, transparentno financiranje in pa pacienta v središču sistema. Ljudje, dame in gospodje, danes ne sprašujejo kdo je izvajalec, ljudje danes sprašujejo ali bodo pravočasno prišli do zdravljenja. In Slovenija bo ostala evropski javni zdravstveni sistem. Ampak javni zdravstveni sistem mora biti predvsem dostopen. In ključno vprašanje, ne sme biti ideologija. Ključno vprašanje je, je, ali pacient pride pravočasno do zdravljenja.

Naj tukaj poudarim nekaj še zelo pomembnega. Tudi OECD s svojo novo študijo podpira pravilnost usmeritve slovenskega zdravstva, ki je podana v koalicijski pogodbi. OECD v svojem poročilu Competition and Regulation in the Healthcare Sector jasno ugotavlja, da glavni problem številnih evropskih zdravstvenih sistemov ni nujno pomanjkanje denarja, ampak predvsem neučinkovita organizacija, slabo upravljanje sistema, administrativne ovire, nepovezani informacijski sistemi in pa neučinkovita uporabo obstoječih kapacitet. OECD posebej poudarja aktivno upravljanje zdravstvenega sistema, administrativno razbremenitev kot vir dodatnih kapacitet, digitalizacijo kot orodje za učinkovito upravljanje in pa četrtič, vključevanje vseh kapacitet pod enakimi pogoji. OECD poudarja, da mora biti ključno vprašanje, ali pacient pravočasno pride do zdravljenja, ne pa, kdo je izvajalec. Zato OECD podpira vključevanje vseh razpoložljivih kapacitet, enake standarde kakovosti, enak nadzor, transparentno financiranje in pa pacientov v središču sistema. OECD pravi tudi v tej študiji, da država mora ostati regulator, financer, varuh dostopnosti in pa varuh kakovosti sistema. Hkrati pa opozarja, da pretirana birokracija in pa seveda neučinkovita regulacija in omejevanje zmanjšujeta dostopnost, podaljšujeta čakalne dobe in zmanjšujeta učinkovitost sistema. In predlagana usmeritev reorganizacije slovenskega zdravstva ni privatizacija, ni amerikanizacija, ni rušenje javnega sistema. Gre enostavno za učinkovitejše upravljanje, boljšo organizacijo, digitalizacijo, administrativno razbremenitev, večjo preglednost in pa boljšo izrabo obstoječih kapacitet, seveda v okviru evropskega javnega zdravstvenega sistema in to je tudi bistveno sporočilo OECD.

Naslednji zelo pomemben segment zdravstvenega varstva, na katerega bomo usmerili večjo pozornost, je tudi primarna raven. Dejstvo je, da brez močne primarne ravni ni stabilnega zdravstvenega sistema. Če ne deluje primarna raven, se začne rušiti celoten zdravstveni sistem

in takrat se povečajo pritiski na urgence, se povečajo čakalne dobe na sekundarni ravni, poveča se število hospitalizacij in dolgoročno se poveča tudi strošek sistema. To verjetno zveni vsem tukaj znano. Zato je krepitev primarne ravni ena ključnih prioritet našega mandata. Posebno pozornost bomo namenili vsem segmentom, tako družinski medicini, pediatriji, ginekologiji, zobozdravstvu in pa predvsem dostopnosti do osnovne zdravstvene oskrbe. Danes imamo v Sloveniji na žalost območja, neke sive lise kjer ljudje težko pridejo do osebnega zdravnika, imamo zdravstvene domove, kjer so timi preobremenjeni, imamo nekatere zdravnike, ki bistveno, ki imajo bistveno previsoke glavarine za tak način dela kot ga imamo danes in imamo paciente, ki zaradi tega težje pridejo do kakovostne in do pravočasne obravnave in to ni dolgoročno vzdržen sistem. Specialisti družinske medicine že dlje časa opozarjajo, da mora biti cilj sistema postopno približevanje strokovnim normativom, ki omogočajo, po eni strani kakovostno, po drugi strani pa varno obravnavo pacientov. Danes pa imamo pogosto situacijo, ko zdravnik zaradi preobremenjenosti ali pa administrativne preobremenjenosti enostavno nima dovolj časa za posameznega bolnika, in če zdravnik nima časa, je pacient tisti, ki izgublja. Za to bomo naredili več ključnih sprememb.

Najpomembnejša in prva velika prioriteta bo administrativna razbremenitev. Osebni zdravnik mora opravljati to, za kar se je dolga leta izobraževal na medicinski fakulteti in potem v okviru specializacije. Danes imamo zelo konkreten slovenski podatek, slovenske študije, koliko časa zdravniki dejansko izgublja zaradi administracije. Ne boste verjeli, da družinski zdravniki približno 21 odstotkov ordinegacijskega časa porabijo za papirologijo, to pomeni, da več kot petino ambulantnega časa predstavljajo obrazci, potrdila, birokratski postopki, dokumentacija in pa dostikrat tudi podvajanje administrativnega dela. Če zdravniku vrnemo samo 30 minut dnevno za delo s pacientom, mislim, da ne govorimo o optimizmu, ampak govorimo o osnovni racionalizaciji sistema in to lahko naredimo zelo hitro. Če gremo na enostaven izračun, če imamo danes v Sloveniji približno 1200 družinskih zdravnikov in vsakemu dnevno vrnemo 30 minut časa, to pomeni več kot 140 tisoč ur dodatnih letno. To pomeni, ob konservativni oceni približno 100 tisoč dodatnih pregledov letno. Brez nove fakultete, brez novih stavb, brez milijardnih investicij, samo z boljšo organizacijo sistema in to je tisto ključno sporočilo. Organizacijski ukrepi lahko pomembno povečajo dostopnost zdravstva, če znamo sistem voditi operativno. Ne gre za to, da birokracijo prestavimo na nekoga drugega, gre za tisto dejansko digitalizacijo, za odpravo dvojnih vnosov, za avtomatizacijo ponavljajočih se postopkov, za poenostavitev pravil, boljšo organizacijo dela in pa smiselno uporabo administracije in administrativne podpore. Cilj ni več papirja drugje, ampak je cilj manj nepotrebnih pravil in več časa za paciente. Veliko rešitev je stroka, kot že rečeno, predlagala že pred leti in zadeve so na žalost obležale v predalih. Naloga države je, da začne te rešitve skupaj z izvajalci tudi dejansko upravljati v prakso. Cilj je jasen, manj papirjev in več zdravstva.

Primarna raven ne more več temeljiti tudi samo na enem preobremenjenem zdravniku. Potrebujemo sodobne multidisciplinarne time po vzoru najboljših zdravstvenih sistemov na svetu. To pomeni več vključevanja diplomiranih medicinskih sester, kliničnih farmacevtov, fizioterapevtov, psihologov, kineziologov in drugih specialistov. Specialist družinske medicine mora ostati vodja tima, ampak del bremen naj prevzamejo tudi drugi ustrezno usposobljeni kadri in naj se več stvari opravi na primarnem nivoju.

Na tak način bomo povečali dostopnost, izboljšali kakovost, zmanjšali izgorelost kadra in dejansko naredili tudi poklic družinske medicine bolj privlačen. Posebej pomembno bo, da družinsko medicino ponovno naredimo privlačno za mlade zdravnike, ne samo s finančnimi spodbudami, ampak tako, da bodo družinski zdravniki, mladi družinski zdravniki želeli delati na primarni ravni.

Zato potrebujemo po eni strani boljše pogoje dela, manj administracije, kot že rečeno, boljše mentorstvo, predvsem več fleksibilnosti, stimulativno nagrajevanje in pa dejansko jasno karierno perspektivo. Posebno pozornost bomo namenili tudi deficitarnim območjem države. Ni sprejemljivo, da je dostopnost do osnovnega zdravstva bistveno odvisna od poštne številke pacienta. Zdravstvo mora biti dostopno vsem prebivalcem Slovenije, ne glede na regijo.

Brez ljudi ni zdravstva. Glejte, to ni politična fraza, to je osnovno dejstvo vsakega sistema. Vsi zdravniki, medicinske sestre, reševalci, zdravstveni tehniki, farmacevti, negovalno osebje, strežnice, administrativni delavci, skratka vsi zdravstveni delavci so temelj sistema. In če sistem izgubi ljudi, izgubi tudi svojo sposobnost delovanja. In danes je eden največjih problemov slovenskega zdravstva prav kadrovska izčrpanost sistema, ker imamo preobremenjene time, imamo izgorelost, imamo težave pri nadomeščanjih, imamo pomanjkanje kadra na določenih področjih in pa vedno večje regionalne razlike.

V zadnjih letih smo bili priča tudi zelo nevarni retoriki, ki je zdravstvene delavce pogosto predstavljala kot problem sistema. Bivši predsednik vlade je javno govoril celo o vojni z zdravniki. Takšna retorika je ustvarjala dodatne delitve, nezaupanje, stigmatizacijo in občutek, da država z zdravstvenimi delavci vodi konflikt namesto partnerstva. In zato koalicijska pogodba jasno govori: konec vojne z zdravstvenimi delavci. Sam trdno verjamem, da nobena sprememba ne more uspeti brez sodelovanja ljudi, ki sistem vsak dan držijo pokonci. Zdravstveni delavci niso sovražniki javnega zdravstva, so razlog, da sistem sploh še deluje. In danes so ljudje v zdravstvenem sistemu utrujeni od konfliktov, ideoloških bitk, stigmatizacije, od občutka, da jih politika pogosto uporablja kot grešne kozle za probleme sistema. In zato namesto konfliktov potrebujemo dialog, sodelovanje in pa ponovno vzpostavitev zaupanja. Zdravstveni kader ne potrebuje novih vojn, potrebuje normalne pogoje dela, organiziran sistem in pa občutek, da država stoji za njim. V zadnjih letih smo na žalost videli tudi zelo konkretne posledice teh razmer. Odhajali so posamezniki, odhajali so ekipe, ki predstavljajo vrhunsko znanje slovenskega zdravstva. To smo videli na področju ORL, smo videli na področju maksilofacialne kirurgije, radiologije, urgentne medicine in drugih ključnih dejavnosti. In ko začnejo odhajati ljudje, ki držijo pokonci najbolj zahtevne dele sistema, to ni več samo kadrovski problem, ampak postane vprašanje nacionalne zdravstvene varnosti. In takšnih opozoril država ne sme ignorirati. Zato bodo prioritete naslednjega mandata: izboljšanje pogojev dela, zmanjšanje izgorelosti, administrativna razbremenitev, stabilizacija kadrovske slike, razvoj specializacij, mentorstva mladim in pa dolgoročno načrtovanje kadrovskih potreb. Cilj ni samo izobraziti in pridobiti kader. Cilj je ustvariti sistem, v katerem bodo ljudje želeli ostati, ker dolgoročno zdravstvenega sistema ne bodo rešili zakoni, ampak ga bodo rešili ljudje, ki v zdravstvenem sistemu delajo.

Posebna prioriteta našega mandata bo tudi reorganizacija nujne medicinske pomoči in pa vzpostavitev delujoče helikopterske nujne medicinske pomoči. Nujna medicinska pomoč ni običajna javna storitev. Gre za sistem, kjer po navadi minute odločajo o tem ali preživimo ali bomo invalidni in pa o dolgoročnih posledicah za zdravje in življenje bolnika, zato mora država biti sposobna zagotoviti hiter in učinkovit odziv, ne glede na to, v katerem delu Slovenije človek živi. Dejstvo je in od tega ne moremo bežati, da imamo danes v Sloveniji velike regionalne razlike. Imamo nekatere preobremenjene urgentne centre, imamo težave pri kadrih v tem segmentu in pa sistem, ki je pogosto organiziran preveč nepovezano. Danes čas dostopa do nujne medicinske pomoči ni povsod enak. In mislim, da to za državo Slovenijo ni sprejemljivo. Človek mora imeti možnost hitre nujne medicinske pomoči, ne glede na to, ali živi v Ljubljani ali živi na Koroškem ali živi v Posočju, v Beli krajini ali pa v slovenski Istri. In naš cilj kot države mora biti enakomernejša dostopnost nujne pomoči po celotni državi. Zato bomo analizirali odzivne čase, sive lise zaradi geografije,

kadrovske kapacitete in organizacijo urgentnih poti. Tak sistem mora biti organiziran okoli sistema, ne pa okoli administrativnih meja. In vzpostaviti moramo en še bolj enoten dispečerski cent sistem, boljše povezovanje nujne medicinske pomoči, helikopterske nujne medicinske pomoči in pa bolnišnic, rabimo standardizirane urgentne poti in pa predvsem organizacijo urgentnih centrov in pa centralno operativno koordinacijo.

Danes pogosto posamezni deli sistema, tudi znotraj posameznih urgentnih centrov, delujejo preveč ločeno. In to pomeni podvajanje, pomeni slabšo koordinacijo, dolgo čakanje na urgencah, manjšo učinkovitost, to pa pri urgentni medicini pomeni izgubo časa, slabše izide zdravljenja in včasih tudi izgubo življenj. Zato mora biti sistem enoten, interoperabilen, digitalno povezan in pa operativno voden v realnem času.

Na področju nujne medicine kadrovska situacija postaja vse bolj zahtevna, imamo hudo pomanjkanje specialistov urgentne medicine, imamo težave pri zagotavljanju ekip, ki delajo 24 ur na dan, imamo vedno večje obremenitve zaposlenih in piloti helikopterjev, ki bi lahko pilotirali naše, našo helikoptersko nujno pomoč, zapuščajo sistem in gredo raje na sosednjo Hrvaško. Zato bomo posebno pozornost namenili stabilizaciji urgentnih ekip, dodatnemu usposabljanju, izboljšanju pogojev dela in pa seveda dolgoročnemu kadrovskemu načrtovanju, ker sistem mora dejansko temeljiti na organizaciji.

Pri razvoju helikopterske nujne pomoči moramo biti zelo jasni. Cilj ureditve tega ne sme biti piar projekt, ne sme biti nabava enega nakupa helikopterjev, ne sme biti niti politični projekt. Cilj, cilj mora biti učinkovit, strokoven in transparenten sistem za bolnika, to ni samo zdravstveni projekt. Gre za del nacionalne varnosti, gre za del krizne odpornosti države in pa kritične infrastrukture Republike Slovenije. Helikopterska nujna medicinska pomoč mora biti sposobna delovati v vsakodnevnih intervencijah ob večjih nesrečah, naravnih katastrofah, epidemijah in pa drugih kriznih situacijah. Za to rabimo stabilno organizacijo, jasne protokole in pa enotno operativno koordinacijo in pa dolgoročno kadrovsko strategijo teh delavcev.

Drugi steber je finančna vzdržnost sistema. brez finančno stabilnega sistema dolgoročno ne bo mogoče zagotavljati dostopnega zdravstva, to vemo vsi. Zato bomo veliko pozornosti namenili upravljanju sistema, upravljanju sredstev, transparentnosti, odgovornosti in pa seveda učinkoviti porabi javno zbranega denarja. V zadnjih letih, kot je bilo že povedano, je država v zdravstvu usmerila ogromno dodatnega denarja. Konec leta 2025 je država na primer zagotovila 65 milijonov evrov neposredne likvidnostne pomoči državnim bolnišnicam z izgubami in likvidnostnimi težavami. To pomeni, da je država mora reševati likvidnost javnih bolnišnic. ZZZS za leto 2026 sam navaja, da bi država za stabilizacijo zdravstvene blagajne morala zagotoviti približno 520 milijonov dodatnih evrov državne pomoči za ZZZS zaradi spremembe sistema financiranja in pa ukinitve dopolnilnega zavarovanja. In tukaj moramo biti pošteni do ljudi. Državljani danes zberemo več, plačujemo več, prispevki rastejo, država dodatno financira, zdravstvena blagajna dobiva stotine dodatnih milijonov evrov dodatnih sredstev in zato ljudje dejansko in upravičeno pričakujejo boljšo dostopnost zdravstvenih storitev. In zato Slovenija ne more nenehno samo dodatno financirati zdravstvenega sistema iz proračuna brez, da jasno vemo, kaj za ta denar dobimo, kakšni so rezultati, kako učinkovito sistem sploh deluje. In zato koalicijska pogodba jasno poudarja tudi potrebo po večji učinkovitosti, odgovornosti in pa dolgoročni javnofinančni vzdržnosti zdravstvenega sistema. In zato mora biti ena ključnih prioritet naslednjega mandata tudi reforma upravljanja javnih zdravstvenih zavodov.

Danes imamo pogosto nepregledno upravljanje, nejasne odgovornosti, nepovezane informacijske sisteme, premalo operativnega menedžmenta in pa premalo podatkov za učinkovito upravljanje sistema. In posledično država pogosto nima celovitega

pregleda nad stroški, primerljivosti med programi realne slike produktivnosti ali podatkov o dejanski učinkovitosti posameznih delov sistema in to ni sodoben način upravljanja sistema, ki letno opravlja več kot šest milijard naših evrov, zato bomo uvedli upravljanje na podlagi ključnih kazalnikov uspešnosti programske pogodbe, redno spremljanje uspešnosti posameznih zavodov in pa sistem likvidnostnega nadzora. Vodstva zdravstvenih zavodov morajo imeti jasne cilje, jasne odgovornosti in pa jasne rezultate. Če se nekaj meri, se lahko izboljša, kar se ne meri, pa običajno postane nepregledno in sčasoma tudi neučinkovito. Slovenija danes še vedno nima enotnega poslovnega informacijskega sistema zdravstva, nima operativnih podatkov in nima centralnega pregleda nad delovanjem sistema, zato bomo uvedli postopno poenoteno informatizacijo operativnega poslovanja tako zdravstvenih domov, bolnišnic in pa obeh kliničnih centrov. Šele z enotno informatizacijo celotnega sistema lahko dobimo pregled nad nabavo, nad porabo, nad investicijami, nad kadri, nad stroški dela in pa s tem tudi realno sliko delovanja sistema, kajti to je ključen predpogoj za centralizacijo in optimizacijo nabav, zniževanje nabavnih cen, optimizacijo zalog zdravil, zmanjšanje nepotrebne rabe in zastaranja zdravil, primerljivost zdravstvenih programov med izvajalci, oceno ekonomičnosti posameznih programov, nadzor nad investicijami in pa določitev realnih lastnih cen zdravstvenih storitev. Danes pogosto nimamo problema, da podatkov ni, ampak jih ne zberemo in sistemi med sabo ne govorijo in posledično država pogosto opravlja sistem na slepo in to moramo spremeniti. Problem slovenskega zdravstva, ni samo pomanjkanje ne denarja ob slabši kadrovski sliki. Velik del problema predstavlja organizacija, administracija, nepovezani sistemi in pa neučinkovita uporaba obstoječih kapacitet. Če gremo nekaj na številke. Številne evropske študije zdravstvenih sistemov kažejo, da boljša organizacija dela, optimizacija procesov, task shifting in pa administrativna razbremenitev poveča število obravnav za 10 do 15 odstotkov. To je konservativna ocena, ampak lahko že samo z organizacijskimi ukrepi realno sprostimo 5 do 10 procentov časa zdravnikov pri približno 7500 aktivnih zdravnikih v Sloveniji to pomeni zmogljivost približno 375 do 750 zdravnikov polnega delovnega časa dodatno, to pomeni več pregledov, več dostopnosti, boljšo izrabo obstoječega kadra tudi brez dodatnih zaposlitev. In organizacija, kot vidite, je pogosto enako pomembna kot vložen denar.

Koalicijska pogodba govori tudi o modernizaciji Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zavod za zdravstvene Slovenije je potrebno modernizirati sodobnega, učinkovitega in transparentnega deležnika v sistemu. Zavod danes še vedno prepogosto deluje kot pasivni financer sistema, ne pa kot aktiven upravljalec zdravstvenih storitev, in to moramo spremeniti. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije mora postati sodoben, digitalen in aktiven kupec zdravstvenih storitev, in to na koncu v sistemu pomeni, da bomo v državi aktivno opravljali čakalne dobe, spremljali produktivnost, kakovost primerljiva, primerjali izvajalce, opravljali tudi izide zdravljenja in pa aktivno opravljali kapacitete sistema. In zato bomo največ pozornosti namenili področjem, kjer obstaja največ potenciala za racionalizacijo in pa bolj učinkovito delovanje sistema. Zato lahko govorimo o boljšem upravljanju zbranega denarja, večji preglednosti, jasnejših pravicah zavarovancem in učinkovitejši organizaciji sistema. Univerzalna dostopnost zdravstvenih pravic pa obstaja, ostaja temelj sistema. Ključno sporočilo je preprosto, Slovenija potrebuje več aktivnega upravljanja, več transparentnosti. Več merljivih rezultatov in pa manj pasivnega administriranja sistema, in zato cilj ni rezati pravice pacientov, ampak je cilj, da sistem začne delovati bolj organizirano, bolj pregledno. Bolj učinkovito. Ker dolgoročno ni dovolj, kot vidimo, da v sistem samo dodajamo denar, ampak vedeti moramo tudi, kaj za dodaten denar dobimo.

Posebno področje, ki ga pri finančni vzdržnosti naslavljamo, je tudi absentizem in bolniške odsotnosti. Danes sistem letno namenja ogromna sredstva za bolniške odsotnosti. Bolniška odsotnost je v Sloveniji v letu 2025 dosegla rekordne ravni. In tukaj pridemo do podatka, ki bi moral resno zaskrbeti celotno državo. Danes Slovenija za bolniške odsotnosti namenja letno približno 677 milijonov evrov. Skoraj toliko, kot znaša strošek celotnega delujočega primarnega zdravstva v državi, ki znaša približno 780 milijonov evrov. To pomeni, da smo prišli v situacijo, ko strošek pasivnega financiranja odsotnosti skoraj dosega strošek sistema, ki vsak dan zdravi ljudi, preprečuje bolezni in izvaja preventivo in pa drži pokonci osnovno zdravstvo države. In to ni več samo zdravstveni sistem, ampak postaja razvojni sistem države. To jasno kaže, da moramo narediti prehod iz pasivnega financiranja posledic aktivno upravljanje zdravja, rehabilitacije, preventive in delovne sposobnosti prebivalstva. Vsak dan zaradi bolniškega staleža manjka na slovenskih delovnih mestih več kot 56000 zaposlenih. Povprečno število bolniških dni znaša 21 delovnih dni na zaposlenega na leto. Stroški nadomestil za bolniško odsotnost pa so se v zadnjem desetletju nekajkrat povečali. Več kot 18 milijonov izgubljenih delovnih dni na leto je za zdravstveno blagajno in tudi za slovensko gospodarstvo enostavno preveč. Banka Slovenije je v svoji ekonomsko finančni analizi potrdila, da je bil slovenski BDP v povprečju za 1 odstotek višji, če bi bolniške odsotnosti uspeli omejiti na raven pred letom 2019. In tukaj moramo biti racionalni in tukaj moramo biti odgovorni. Ne govorimo o kaznovanju bolnih ljudi, ampak govorimo o učinkovitejšem sistemu, hitrejših rehabilitacijah, boljšemu vračanju na delo in pa seveda zaščiti dolgoročne vzdržnosti zdravstvene blagajne.

Tretji steber je operativna odpornost sistema. Pandemija je pokazala, da zdravstvo ni samo socialni sistem, ampak je del kritične infrastrukture države in zato moramo ta sistem pripraviti na epidemije, večje nesreče, kibernetske napade in druge krizne situacije. Vzpostaviti moramo krizno koordinacijo, centralno koordinacijo kriznega upravljanja, standardizirane krizne postopke, rezervne kapacitete, strateške zaloge in pa redne simulacije pripravljenosti sistema. Država mora vedeti, kakšne kapacitete ima, kje so tista ozka grla in kako sistem deluje v kriznih razmerah.

Posebno pozornost bomo namenili tudi kibernetski varnosti, zaščiti zdravstvenih podatkov, ki so danes ranljivi, podpornim sistemom in pa interoperabilnosti, ker digitalni sistem zdravstvenega varstva mora biti varen, stabilen in odporen. Pripraviti moramo tudi sistem, ki bo sposoben delovati tako v normalnih kot v kriznih razmerah. In to pomeni tudi mobilne kapacitete, interoperabilnost z Evropsko unijo in Nato sistemi, povezavo s civilno zaščito in pa večjo regionalno odpornost sistema.

Digitalizacija, kot rečeno, ni sama sebi namen. Namen digitalizacije je manj administracije, hitrejše odločanje, boljša dostopnost in pa boljša organizacija sistema. In zato moramo končno vzpostaviti interoperabilen sistem. To pomeni, da bodo se sistemi med sabo pogovarjali. Vzpostaviti moramo delujočo e-kartoteko, enoten pregled pacientovih poti, digitalno triažo, telemedicino in pa tudi uporabo umetne inteligence tam, kjer lahko izboljša odločanje in pa organizacijo sistema. Podatki morajo služiti pacientu in morajo služiti stroki, ne pa biti sami sebi namen.

Posebno področje, aktualno v zadnjem času, ki mu bomo namenili veliko pozornosti, so tudi redke bolezni. To ni več medicinsko vprašanje. To je vprašanje pravičnosti sistema, dostojanstva države in pa odnosa družbe do najbolj ranljivih otrok in družin. Danes in imamo na žalost še vedno situacije, ko družina otrok z redkimi boleznimi čaka na odločitve, živijo v negotovosti in pa iščejo pomoč tudi preko dobrodelnih akcij. To v socialni državi, kot je Slovenija, ne sme biti normalno, zato bomo pripravili nacionalni sklad za redke bolezni kot strokovno, transparentno in pa dolgoročno vzdržno ureditev področja redkih bolezni. Cilj je hitrejše odločanje. Cilj je jasna odgovornost države. Cilj je boljši dostop do

inovativnih terapij in pa predvsem večja varnost za otroke ter njihove družine. Slovenija se mora jasno zavezati, da otrok ne izgubi možnosti zdravljenja zaradi počasnosti sistema in pa zaradi administrativnih ovir.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Slovenija danes potrebuje organiziran sistem, potrebuje učinkovito upravljanje, potrebuje sodelovanje in pa potrebuje fokus na pacientu. In verjamem, da lahko z več odgovornosti, več skupnega sodelovanja, manj administrativnega kaosa in pa s preglednimi pravili, tako na področju zakonodaje kot pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, slovensko zdravstvo ponovno postavimo v korist ljudi. In moja zaveza je jasna: delati strokovno, odgovorno in v korist pacientov. Hvala.

Hvala lepa in se zahvaljujem za podano predstavitev.

Prehajamo na vprašanja članic in članov odbora za kandidata. Ob tem poudarjam, da se vprašanja lahko nanašajo izključno na delovanje področja Ministrstva za zdravje, kot ga določa 40. člen Zakona o državni upravi, zato vas vljudno prosim, da to pri svojih vprašanjih upoštevate.

Dodatno pojasnjujem, da faza postavljanja vprašanj, vprašanj kandidatov za ministre v skladu z 230. členom Poslovnika Državnega zbora ni namenjena razpravi članic in članov odbora, temveč izključno postavljanju vprašanj, na katera kandidat podaja odgovore. Za to, da bodo odgovori prišli vsi zainteresirani, bomo najprej izvedli prvi krog vprašanj, po njegovem zaključku pa bo odprt drugi krog, v katerem se boste lahko k besedi ponovno prijavili tudi tisti, ki ste vprašanje že zastavili.

V kolikor se strinjate, bom kandidatu za ministra omogočila, da bo po postavljenem vprašanju vsakega tretjega člana odbora dobil besedo, da poda odgovore na do takrat postavljena vprašanja. Tako da bi naredili sklop treh vprašanj, pa potem odgovor in mislim, da je to, bom rekla, taka neka ustaljena praksa in tudi, da ima kandidat možnost odgovora pravočasno.

Zato sprašujem, če želi kdo besedo? Ja, Tamara Kozlovič, izvolite.

Samo še en trenutek. Pooblastilo: Vinko Levstik nadomešča Zvonka Černača.

Ja, spoštovana predsedujoča, poslanke in poslanci, spoštovani kandidat!

Naj uvodoma povem, da upam, da ne boste omejevali razprave, ker je tako že nakazano in da bomo lahko vsi, ki smo danes tukaj prisotni in nam zdravstvo predstavlja pomembno področje, dobili priložnost, da dobimo odgovore na številna vprašanja, ki jih imamo.

Zdaj, preden preidem na svoja vprašanja, naj povem, da v bistvu, ko sem poslušala predstavitev kandidata moram povedati, da sem malo razočarana, ker nisem slišala v bistvu nič novega. Kar sem slišala, sem slišala to, kar že 20 let poslušamo v Sloveniji. In v bistvu v sami predstavitvi sem tudi pogrešala konkretne ukrepe, kako se bo odpravilo administrativno oviro, kako se bo boljše upravljalo javne zdravstvene sisteme in tako naprej. Ampak če odmislim, ker sem si koalicijsko pogodbo zelo podrobno prebrala v teh 20 točkah, recimo, da devet točk je takih, so sicer zelo splošne, ampak so smiselne, sem jaz dobila občutek, kot da ne vem, da kandidat za ministra zadnji dve leti, ne vem, ni spremljal medijev, ni spremljal, kaj se dogaja na področju zdravstva, ni spremljal kaj Ministrstvo za zdravje vse izvaja, ker številne ukrepe, ki jih je predstavil, sicer splošno, da se bodo izvajali, smo jih mi že izvedli v prejšnji koaliciji ali pa vsaj sprejeli zakonsko podlago, ki omogoča, da se določene stvari izpelje, začne urejati. Namreč, tudi mi, ko smo nastopili mandat, smo ugotovili iste pomanjkljivosti, ki smo jih danes poslušali v uvodni predstavitvi in o katerih se govori že 20 let.

Zato smo tudi mi takoj pričeli z vzpostavitvijo sistemov, ki bodo omogočili pridobivanje točnih podatkov, ker tukaj se pa absolutno strinjam tudi s kandidatom za ministra, da če nimaš pravih in točnih podatkov,

je v bistvu na nek način neodgovorno sprejemati in tudi ne moreš sprejemati pravilnih odločitev.

Zdaj jaz si bom dovolila biti tudi nekoliko osebna. Zakaj? Zato ker sem bila s kandidatom za ministra dve leti v isti ekipi in danes tega soočenja, zaslišanja ne spremljam zgolj kot opozicijska poslanka, ampak tudi nekdo, ki je imel priložnost v prvi vrsti spoznati kandidata za ministra pri delu in tudi nenazadnje z njim sodelovati. In ni skrivnost, da me v bistvu njegova nova politična pot nekoliko preseneča. Zdaj, nekaj časa nazaj smo prebrali v enem izmed medijev, ko je nekdo, nek član koalicije, nove koalicije, skorajda malček žaljivo kandidata za ministra primerjal z Esmeraldo, ker se očitno z nečim ni strinjal ali ni pripravljen bil slediti navodilom. Na drugi strani pa se v bistvu istočasno tudi jaz počutim malo Esmeralda, ker očitno, ne vem, sem mislila, da poznam enega človeka, pa ga na drugi strani očitno nisem najboljše spoznala. Zdaj, ko nekdo želi postati minister v vladi s tako koalicijsko pogodbo, kot smo jo prebrali in ki v bistvu v številnih točkah, vsaj v 11, predstavlja diametralno nasprotno vsebino, kot jo je vključevala koalicijska pogodba prejšnje koalicije in nenazadnje jih je tudi v, ko je bil v vlogi državnega sekretarja, ta ista oseba v prejšnji vladi tudi zagovarjala, se seveda zares sprašujem, kdaj smo v resnici zares spoznali to osebo - takrat ali danes. Zdaj jaz predpostavljam, da vsak odgovoren kandidat prebere koalicijsko pogodbo tiste vlade, v katero želi vstopati. In zdaj, če si je nekdo prebral prejšnjo koalicijsko pogodbo in sedaj to je res malo nenavadno, da v bistvu so tako diametralna stališča, tako diametralni pogledi. Zdaj ali pa, ne vem, dopuščam možnost, da jih jaz nisem prepoznala. Tako da zdaj moje vprašanje zagotovo je to ali so se zdaj prepričanja spremenila ali gre za politični oportunizem v smislu, vse funkcije, vse zagovarjam, samo da pridem do funkcije. Tako da to zagotovo je eno od mojih vprašanj predvsem zaradi verodostojnosti v prihodnje. Zdaj, kadar nekdo nekako zamenja politično pot, to sicer ni nič samo po sebi narobe, ker odraščamo, dobimo dodatne informacije in lahko tudi spremenimo mnenje, vendar verjetno neke osnovne vrednote ostajajo. Tako da zagotovo mene zanima ali je zdaj kandidat za ministra menjal ploščo in spremenil mnenje ali, ne vem, za ceno vstopa v vlado to je pripravljen samo zagovarjati. Zdaj me na nek način tudi ne bi to presenetilo, glede na izjave predsednika stranke nekaj, mislim, da pretekli teden, ko je rekel, da je politika brutalna in danes v politiki rečeš tako, jutri drugače in to ni nič nenavadnega. Sama se s tem sicer ne strinjam, ampak morda je tudi tukaj razlog za tako spremembo.

Zdaj absolutno sprejmem, da politika ni prostor za zamere in tudi jaz bom ocenjevala kandidata za ministra po dejanjih, in sicer po tem, kar bo napovedoval, da bo naredil, še bolj pa po tem, kar bo naredil. In tukaj jaz postanem malček zaskrbljena, predvsem, ko res podrobno preberem koalicijsko pogodbo in tistih 11 točk, ki v bistvu spreminjajo komplet temelje zdravstvenega sistema, v bistvu jih premikajo iz solidarnosti na trg.

In to ni več vprašanje ideologije, ampak predvsem vprašanje kakšno državo si želimo živeti. In zdaj v govoru se je kandidat za ministra v bistvu ponavljal, kar smo poslušali v bistvu od opozicije vsa štiri leta, da kako se gremo mi ideologije, istočasno pa je kandidat za ministra v bistvu celo predstavitev imel dobesedno ideološko. Tako da dajmo, ne vem, ne delati nečesa, kar očitamo drugim. In ena izmed takih stvari je bila ta, ki me je zmotila in me vedno zmoti, ko desna, desne stranke nam polagajo, torej prejšnji koaliciji, da smo se šli vojne z zdravniki. Vojne z zdravniki, tega predsednik vlade ni nikoli rekel, tako da jaz ne vem, kje ste vi našli ta citat od njega, to so predvsem govorili drugi, ker so želeli nas očrniti in v bistvu nas nam na nek način nagajati pri vsakem koraku, ki smo ga želeli narediti. Ker če si ti z nekom v vojni, ne vlagaš v delovne pogoje, izboljšuješ kapacitete, nabavljaš drago opremo, zvišaš plače, poskrbiš za administrativne ovire, jim skušaš prisluhniti in še številno ukrepov, ki smo jih na tem naredili. Tako da absolutno to jaz v celoti zavračam in bom vedno zavračala. V Svobodi vse zdravstvene poklice neizmerno cenimo in smo jim hvaležni tudi za vse, kar počnejo. Zdaj, ker sem rekla, da v bistvu ta koalicijska pogodba in če ji dodam še interventni zakon, ki je bil sprejet, obrača temelje, zato je naslednje vprašanje za kandidata: ali tudi vam predstavlja zdravstvo gospodarsko dejavnost, katere namen je ustvarjanje dobička? Si mogoče zdravstvo kot gospodarsko dejavnost predstavljate kot tisto, ki bo stabiliziralo in moderniziralo javno zdravstvo? Nadalje vas sprašujem, če se vam res zdi, da solidarnost ni več pomembna vrednota slovenskega zdravstvenega sistema. Zdaj, tukaj me res zanima vaše mnenje, ker ste tudi v vaši predstavitvi večkrat govorili o solidarnosti, na drugi strani pa skozi ukrepe iz koalicijske pogodbe in nenazadnje že s prvim zakonom, ki ste ga dobesedno sforsirali v tem Državnem zboru, interventni zakon, ravno solidarnost se ruši.

Potem naprej. Zdaj, vsi ti ukrepi iz koalicijske pogodbe, ker imate v bistvu vse, vse stranke v vaših programih, imate tudi program krepitve javnega zdravstva, vsi o tem pišete, ampak dejansko, ko gledaš tudi ostale ukrepe, ki jih vi predlagate, ni prav nič o krepitvi javnega zdravstva, ampak se gre za v bistvu čisto privatizacijo pod lepimi besedami - učinkovitost, konkurenčnost, svobodna izbira in tako naprej. Tako da absolutno po moji presoji, no, vaš program v večini, kot rečeno, ne vse, predvsem odpira vrata dodatni komercializaciji zdravstva in krepitvi zasebnih izvajalcev, ne pa javnih zdravstvenih zavodov. Vi pa še dodatno boste krepili tudi zavarovalniški trg, torej še en dodaten trg. In to ne opozarjamo samo mi v Svobodi, ampak tudi številni drugi strokovnjaki, ker namreč širite zasebno zdravstvo na račun javnega zdravstva, povečujete vloge dodatnih zavarovanj in zavarovalnic, ki bodo dodatno plačljiva, in tega ljudem ne poveste - ne vem, verjetno namerno to spustite. Vaši ukrepi gredo, da se javni denar preusmerja k zasebnim izvajalcem, da ne govorim o nevarnem mešanju javnih funkcij z zasebnimi interesi. In v bistvu tukaj vidim tudi eno največjih protislovij vaše koalicije, ker zelo glasni ste bili že pred volitvami in tudi potem po volitvah, kako se boste borili proti korupciji, v bistvu pa sprejemate rešitve, ki legalizirajo vsa korupcijska tveganja in v bistvu povečujejo korupcijo.

Tako da na nek način ste zame predvsem podpornik in spodbujevalec korupcije in v bistvu me to izredno skrbi. Zato je moje naslednje vprašanje: kaj je za vas drugega kot konflikt interesov, če nekdo, ki ima možnost odločati v javnem zavodu, hkrati ustvarja zasebni dobiček v istem sistemu? Torej kako naj vam ljudje verjamejo, da boste čakalne vrste reševali v javnem interesu, če uvajate sistem, ki ustvarja finančne spodbude za prelivanje pacientov v zasebni sektor. Dalje, ali se vam zdi sprejemljivo, da direktor javne bolnišnice hkrati dela in služi tudi kot lastnik zasebne zdravstvene dejavnosti? Ali se vam zdi primerno, da vodja neke organizacijske enote v bolnici, na primer določene klinike, ima istočasno zasebno prakso za izvajanje iste zdravstvene dejavnosti? Če da, kako lahko pacient verjame, da direktor ali vodja organizacijske enote ne bo preusmerjal kadrov - ker tudi to se dogaja - in pacientov tja, kjer se ustvarja zasebni dobiček, ali celo v delovnem času naroča paciente k svoji, v svojo zasebno prakso? To me namreč ljudje na terenu sprašujejo. Zdaj, če ima zdravnik dopoldne ambulanto v javnem zavodu, popoldne pa si v svoji zasebni ordinaciji, vas sprašujem, kje je njegov interes, da čakalne vrste v javnem sistemu res skrajša, sploh glede na to, da ko smo gledali storilnost in to je bilo narejeno v prvih dveh letih mandata, ko ste bili tudi vi državni sekretar, po večjih preigravanjih z ZZZS, da se je objavilo podatke o storilnosti posameznih zdravnikov. In ko greš tam analizirati, oziroma timov, in ko greš analizirati vidiš, da se v istem časovnem obdobju v nekem javnem zavodu opravi bistveno manj storitev kot v istem času oziroma krajšem času popoldne pri nekem zasebniku. Potem se sprašujem, zakaj podpirate odpravo prepovedi, da vodilni v javnem zdravstvu hkrati opravljajo funkcije ali da so lastniki zasebnih zdravstvenih podjetij. To je namreč bilo v interventnem zakonu in bi res rada vedela, zakaj se vam zdi to dobro, če vas, ste glasni in pravite, da želite odpraviti korupcijo.

Zdaj jaz, ko to govorim, nisem odkrila tople vode. Jaz sem si res šla prebrat številna poročila in ugotovitve KPK in Računskega sodišča. In zdaj ne vem ali ste vi morda ta poročila spregledali ali bo praksa, in tukaj je moje vprašanje, da v prihodnje ne boste upoštevali mnenja neodvisnih institucij, kot sta KPK in Računsko sodišče. Če samo preberem en primer, torej leta 2013 je KPK predlagala in citiram: razmislite o zakonski prepovedi popoldancev; zaradi sistemskega korupcijskega tveganja in nasprotja interesov KPK Ministrstvu za zdravje, Vlade in Državnemu zboru predlaga, naj razmislijo o postopni zakonski prepovedi hkratnega delovanja v javnem sektorju zaposlenih zdravnikov v zasebnih ambulantah in drugih zasebnih ustanovah. To je recimo eden od ukrepov. Naslednji spet, ki ga ugotavlja Komisija za preprečevanje korupcije v seznamu 11 korupcijskih tveganj, je eno izmed teh: obstaja tveganje, da bo zdravljenje oziroma obravnava težje obolelih pacientov ostala strošek javnih zavodov, lažje oboleli pacienti pa bodo na različne načine preusmerjeni k zasebnikom koncesionarjem; ker načeloma lažje pacienti pomenijo nižje stroške, to na dolgi rok pomeni, da zasebni koncesionarji pobirajo smetano. Torej, to niso ugotovitve Tamare, ampak to je ugotovitev KPK iz leta 2013. In imamo še sveže poročilo, da ne boste rekli, kaj hodim tako nazaj, in sicer KPK poročilo Analiza dodatnega dela zdravnikov v obeh UKC iz 17. 7. 2025.

In spet citiram: analiza izpostavlja številna tveganja, povezana z dodatnim delom, ena od teh je predvsem pomanjkljiv, neustrezen nadzor, še pristranskost tistega, ki nadzira, kajti trenutni nadzorni mehanizmi dopuščajo možnost, da zdravniki nadzorujejo delo svojih kolegov. In tako naprej, no, da ne citiram, ampak v tem je več teh ugotovitev. V prejšnji koaliciji smo seveda vsa ta opozorila vzeli resno, zato smo tudi šli v novelo Zakona o zdravstveni dejavnosti in skušali odpraviti to, kar KPK opozarja že od leta 2013 dalje. Med drugim, in me zanima, kako to komentirate, med drugim sem leta 2013 našla tudi stališče Gospodarske zbornice Slovenije, kar mi je bilo nenavadno. In sicer, oni pravijo, predlagajo, naj se strogo loči javno od zasebnega zdravstva: kot plačniki ne pristajamo na možnost prelivanja javnih sredstev v žepe zasebnikov, ne odobravamo nestimulativne plačne politike javnega sektorja in slabega upravljanja, pa tudi ne nepreglednega šušmarjenja zdravstvenih delavcev znotraj obeh sektorjev. To tudi ni Tamara napisala, ampak Gospodarska zbornica Slovenije avgusta leta 2013. Torej, če povzamem vse te in gledam vaše ukrepe iz interventnega zakona in iz koalicijske pogodbe, zame to ni odprava korupcijskih tveganj, kar vas je vas nekako polna usta, ampak predvsem legalizacija teh korupcijskih tveganj. Tako da res me zanima, kako vi odgovarjate in ali ste sploh seznanjeni s temi ugotovitvami. Iz medijev sem prebrala, da, zdaj to tudi niso moje besede, ampak sem, en medij je zapisal, da ste vi odposlanec zasebnih interesov v zdravstvu, tako imenovanih zdravstvenih botrov. Jaz, ker me je to tudi več državljank in državljanov na terenu vprašalo, vas sprašujem, kako odgovarjate na te očitke. Da imate priložnost tudi odgovoriti na to.

Zdaj, javni zavodi danes, vsaj kolikor sem se jaz z njimi pogovarjala, večkrat opozarjajo, da imajo ljudi, da imajo znanje in da imajo opremo za izvajanje določenih zdravstvenih storitev, ampak da nimajo sredstev, da bi lahko to izvajali ali pa da nimajo dodatnih programov. Iz vaše strani pa na drugi strani poslušamo, da naj bi šlo še več denarja k zasebnim izvajalcem, torej denarja iz ene vreče, ki ima dno. In zdaj, če vi trdite, da je na prvem mestu pacient, me zanima, kje boste našli dodatna sredstva za financiranje vseh zasebnih kapacitet, ki jih želite vključiti. Zaradi tega, ker že danes vemo, da vsaj na kratek rok ne bo možno vse tako optimizirati, da bi se našlo neke prihranke iz danes na jutri, zagotovo ne, storitve pa ljudje rabijo že včeraj ali predvčerajšnjim. Zato me zanima, kje boste dobili ta sredstva in kako boste, zdaj, če je pripravljenost pri javnih zdravstvenih zavodih, da bi delali več, a jim boste dali prednost ali na kakšen način boste zdaj to dvoje povezali, torej kapacitete in pripravljenost pri javnih zavodih in na nek način želje zasebnikom, da pridejo do javnega denarja. Zdaj posledično me iz tega zanima ali je vaš cilj skrajšati čakalne vrste, ali je to bolj pomembno, ali je bolj pomembno vam ustvariti prostor, da se zasebni trg še bolj razvija, torej boste vi minister za paciente ali minister za zdravstvene barone, če uporabim izraz, ki so ga novinarji v članku uporabili.

Zdaj še ena stvar, vi ste prej omenjali neko raziskavo OECD in me preseneča ena stvar. Torej, jaz sem rekla, da sem si v preteklih štirih letih prebrala veliko gradiva.

Tukaj imam nekaj študij tujih, ne slovenskih, različnih strokovnih, vseh strokovnih, medicinskih, znanstvenih institucij. In v bistvu se tako privatizacijo zdravstva kot dvojno prakso raziskuje že več več let, to ni nekaj novega in v bistvu vse države na svetu imajo s tem izzive. In ko jaz preberem v bistvu vse te študije, jaz mislim, da sem eno našla za Emirate, da je tam pa privatizacija okej in tudi kazalniki, da so v redu, ampak nisem našla niti ene študije za katerokoli drugo državo, kjer bi bila končna ugotovitev, da privatizacija in dvojne prakse skrajšajo čakalne dobe in povečajo kakovost zdravstvene storitve. Lahko da nisem pravilno gledala, vse dopustim, ampak sem pa res iskala. In v bistvu meni je najbolj zaskrbljujoče to, in zato se sprašujem ali mogoče vi teh raziskav niste pogledali, lahko vam jih pošljem, če vas zanimajo, ampak ugotovitve vseh teh raziskav so pri vseh enake: slabša kakovost zdravstvene obravnave, uhajanje kadra iz javnih zdravstvenih zavodov k zasebnikom, draženje storitev, podaljševanje čakalnih vrst. In jaz mislim, da predvsem kar se tiče slabše kakovosti zdravstvene obravnave, jaz upam, da ni vaš cilj, da se našim državljankam in državljanom s spodbujanjem privatizacije v bistvu slabša kakovost zdravstvene oskrbe. Zato me preseneča, enako ugotavlja tudi KPK v svojem poročilu leta 2025, tako da zato se sprašujem, če vsi smo prebrali te študije, kako lahko še trdimo, da je to dobro. To meni ni jasno in zato vas sprašujem za mnenje, če ste sploh seznanjeni s temi študijami. In kot rečeno, vam jih lahko tudi pošlje.

Zdaj, zakaj to tako ponavljam? Zato ker se bojim, če boste vi izvedli vsaj večino teh, vsaj v teh 11, ki jih na nek način ne podpiram, ukrepov, da poti nazaj več ne bo. In to, vsaj kolikor jaz vidim, tudi skozi frazo, ki je v koalicijski pogodbi prevetritev košarice pravic, je moje naslednje vprašanje: ali lahko vi zagotavljate državljankam in državljanom, da se obstoječa košarica pravic, ki jo danes dobimo vsi s plačilom obveznega zdravstvenega zavarovanja, ne bo zmanjšala. Torej ali zagotavljate, da bomo državljanke in državljani imeli najmanj obseg pravic iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, kot ga imamo danes. Govorili ste o modernizaciji ZZZS. Zdaj spet vsak si lahko predstavlja svoje. Meni tukaj, priznam, mi domišljija kar dela, kako si vi predstavljate modernizacijo. Zato me zanima, ali skozi tudi druge ukrepe, ali to pomeni, da boste vi poleg obvezne košarice, kot jo poznamo danes, uvedli še, ne vem, B in C košarico, kar je bila že večletna želja nekaterih desnih strank. In to pomeni, da se bo obstoječa košarica zmanjšala in bo treba dodatno plačevati še za, ne vem, neke zdravstvene storitve, ki so danes že vključeni v osnovno košarico. Ker zdaj, če boste šli po tej poti, se bojim, da bodo največjo ceno za tak korak, za tako odločitev plačali ravno najtežji pacienti, tisti, ki so, ki imajo kompleksna zdravljenja, ki imajo dolgotrajne, draga zdravljenja in kjer se v bistvu zasebni interes hitro izgubi, ker niso več profitabilni. Tako da tudi tukaj vas prosim za odgovor.

Veliko ste govorili tudi o regionalizaciji zdravstva. Jaz osebno to zelo podpiram, zato sem tudi vesela, da smo z Zakonom o zdravstveni dejavnosti, z novelo, v prejšnji vladi vzpostavili temelje za zdravstvene regije. To je tudi ena od stvari, ki pravite vi, da jih boste naredili, pa smo jih že mi naredili. Seveda je treba to postaviti k življenju.

Zato me zanima ali boste s temi ukrepi nadaljevali in tudi na kakšen način boste to nadaljevali.

Potem naprej, kar se tiče standardov in normativov. Zdaj, mnenja glede uvedbe standardov in normativov v zdravstvu so različna, vsaj kolikor sem se jaz z različno stroko pogovarjala. Ena zdravstvena stroka zagovarja uvedbo standardov in normativov, eni samo eno, eni oboje, eni drugo, del stroke pa je mnenja, da bi to pomenilo, da naj bi se v javnih zdravstvenih zavodih delalo še manj, če bi se nekaj takega sprejelo. Tako da me zanima vaše mnenje, ali ste tudi vi podpornik vzpostavitve standardov in normativov ali samo enega ali drugega.

Potem, zdaj, jaz sem temeljito pogledala tudi programe koalicijskih strank, ker vem, da, iz lastnih izkušenj v prejšnjem mandatu, da smo kakšne razprave z našimi koalicijskimi partnerji, so bile burne, je bilo tudi veliko nestrinjanja pri kakšni stvari kljub temu, da smo se v največji meri skušali poenotiti. Zato, ker sem zasledila od ene od vaših koalicijskih strank določene vsebine programa, me zanima, kaj vi menite o tem. In sicer, ena koalicijska stranka si zelo prizadeva za izstop Slovenije iz Svetovne zdravstvene organizacije. In zdaj mene zanima vaše mnenje, ali to podpirate. In če podpirate, zakaj podpirate, če ne podpirate, zakaj ne podpirate, in kaj boste naredili, ko boste postali minister. Drugo me zanima, kakšno je vaše stališče do obveznega cepljenja. Namreč spet ena vaša koalicijska stranka ima tudi na tem področju drugačne poglede in bi odpravila vsa obvezna cepljenja, zato me zanima, kako boste vi, ali boste sledili stroki ali boste sledili politični matematiki. Se mi zdi to tudi področje zelo pomembno. Pa še ena stvar, in sicer ena koalicijska stranka vaša tudi poudarja, da bo spodbujala naravno zdravljenje in so napisali v koalicijski pogodbi, citiram: v stari Kitajski so bili zdravniki plačani, ko so bili ljudje zdravi, naši zdravniki so plačani, ko so ljudje bolni - interes je jasen. Skozi to poglavje tudi večkrat izpostavljajo, da je uradna medicina zatajila, da ji ne verjamejo najbolj, tako sem jaz razumela, pa me zanima, kakšno je vaše mnenje do tega.

Da sedaj pa bom zaključila s prvim sklopom, pa se bom potem kasneje še oglasila, ker imam še več vprašanj. Zdaj, ne glede na to, koliko je oseba aktivna, sposobna, če nima dobre ekipe, ne more sama vsega narediti. Zdaj, v vaši predstavitvi nismo nič slišali o vaši ekipi, ali jo imate sestavljeno ali ne. Zdaj, iz, tudi iz medijskih člankov ali izjave, ki ste jo dali, smo slišali, da pride z vami na ministrstvo vaša kolegica poslanka Tea Košir, pa me zanima, zdaj, jaz nisem zasledila, da bi imela ona kaj izkušenj s področja zdravstva, kar ni problem, se človek lahko vsega nauči, tudi jaz sem se veliko naučila. Pa me zanima, kakšno področje bo konkretno ona pokrivala na Ministrstvu za zdravje in kdo je še del vaše ekipe, če imate že ali jo boste šele sestavili in kako ste si zamislili razdelitev dela.

Toliko za uvod, je bilo malo več kot tri vprašanja. Če boste kaj pozabili, vas bom že naknadno spomnila. Hvala.

Hvala kolegici Kozlovič.

Naprej gremo. Dušan Stojanovič.

Dušan Stojanovič (PS Svoboda): Hvala, predsednica.

Kolegica magistrica Kozlovič je zelo široko odprla današnje zaslišanje. Hvala lepa tudi kandidatu za uvodno predstavitev.

Jaz bi bil v prvem krogu bolj konkreten.

In sicer se bo moje vprašanje nanašalo na organizacijo urgence nujne, medicinske pomoči, še posebej na, bi rekel, dislociranih območjih v regijah, ki so odmaknjene od središč kakršna je tudi Koroška.

Urgentni centri, sistem nujne medicinske pomoči so danes pod vse večjim pritiskom, tako kadrovskim kot tudi logističnim. Tudi finančnim nenazadnje in pa predvsem tudi nedostopnost osebnih zdravnikov, pomanjkljivo organizirana. Neka akutna oskrba v rednem delovnem času, potem vodi v zatekanje ljudi na urgence. Neenakomerno delujejo, potem te dežurne službe, eni so bolj obremenjeni, drugi manj. Zato se mi zdi, da smo lahko zadovoljni, da smo v preteklem mandatu vendarle uspeli na tem področju narediti nekaj konkretnih korakov za dobrobit pacientov, in sicer v smislu reorganizacije nujne medicinske pomoči. Vzpostavili smo nekaj satelitskih urgentnih centrov. Uvajal se je tudi srečevalni sistem. Vozil urgentnega zdravnika, uvedene so bile spodbude za zdravnike, motivacije, tudi za specializacije, za diplomirane zdravstvenike, za zdravnike družinske medicine. Izhodišča smo sprejeli tudi za centralno upravljanje nujne medicinske pomoči na nivoju države preko Zavoda Republike Slovenije za nujno medicinsko pomoč. To so, mislim, kar neki resni ukrepi. Začeli smo tudi že z aktivnostmi za uvajanje helikopterske medicinske pomoči, o čemer bom nekoliko več v nadaljevanju. Tudi kupili dva oziroma naročili dva namenska helikopterja. In začeli z Načrti urejanja baz. Pa še vedno še vedno obstajajo pa seveda odprta ključna vprašanja. Dispečerska služba, ta še vedno ne pokriva celotne države. Urgentni centri so preobremenjeni, sistem nujne medicinske pomoči je preveč razdrobljen. Standardi tudi niso povsod enaki se pravi, kar se tiče opremljenosti, kar se tiče usposobljenosti, kar se tiče odzivnosti, o kateri ste tudi vi govorili. Ta odzivnost je sploh problematična v bolj odmaknjenih območjih. Pa imate to seveda tudi zapisano v vašem programu za urejanje tega področja, zato bi si želel pač slišati vaše mnenje o tem, ali boste nadaljevali po tej že nekako zastavljeni strokovno začrtani poti vzpostavitve tega enotnega državnega upravljanja nujne medicinske pomoči, vključno tudi z ustanovitvijo oziroma operacionalizacijo tega zavoda za nujno medicinsko pomoč tudi s celovito vključitvijo dispečerske službe zdravstva, ureditvijo mreže ekip zdravnikov in tako dalje in nadaljnjim razvojem satelitskih urgentnih centrov, kot so bili že zastavljeni?

Ne zanima me torej načelno to vsi vemo, da je pač te urgentne centre potrebno razbremeniti in izboljšati njihovo dostopnost, zanima pa nas - mislim da delim to s kolegicami in kolegi Odbora za zdravstvo -, katere konkretne ukrepe boste izvedli, v kakšnih rokih? In nas res zanima, kako vidite prihodnjo vlogo urgentnih centrov, da ti ne bodo več predvsem, kot sem že prej dejal, nadomestna rešitev za pomanjkanje družinskih ali pa kakšnih drugih zdravnikov in seveda, da ne bodo rešitev za tiste druge sistemske težave, ki jih imamo v zdravstvu, še posebej tudi ob izrazito velikih težavah kadrovske narave na področju urgentne medicine, na področju družinske medicine?

Potem težava, ki se pojavlja kar marsikje je tudi zagotavljanje specialistov družinske medicine v teh urgentnih centrih torej, dogovori nekje delujejo, nekje ne delujejo. Kako boste to sistemsko uredili, tako da bodo pač morali storitve urgentne medicine izvajati vsi, ki bodo vključeni v ta sistem dežurstev,

da ne bo prihajalo do neenakomerne obremenitve zdravnikov, kot se dogaja zdaj. In pa, da bo, in pa da bo to potem, da bo tudi ta služba, kot sem že prej dejal, dispečerska služba, dejansko delovala po celotni državi. Zdaj, Koroška ima neko specifiko pri nujni medicinski pomoči in se pravzaprav srečujemo kar z veliko izzivi, vsaj zdravniki, tako da bom vesel tudi, če boste se poglobili v to.

Zdaj pa, kar se tiče helikopterske nujne medicinske pomoči, s tem zaključujem, pa me res zanima ali jo vidite kot ločen sistem, morda skozi neko javno-zasebno partnerstvo ali morda kot nek koncesijski model, ali kot integriran in javno voden in enotno opravljen del nujne medicinske pomoči, kar se mi zdi, da je bilo predvideno v izhodiščih za zavod NMP, o katerem sem govoril, pa tudi, pa tudi usklajeno z letalskim oddelkom zdravstva oziroma oddelkom za letalsko dejavnost zdravstva. Po vašem mnenju koliko baz za helikoptersko nujno medicinsko pomoč bi potrebovali v Sloveniji? Stroka govori o treh, najmanj eni, ki bi delovala 24 ur na dan, vse dni v tednu. To je smiselno nasloviti že kar zdaj v začetku, kje bi bile te baze, kako bi jih vzpostavili, skratka kako bi zagotovili kadre, opremo in financiranje te operativne pripravljenosti teh ekip. Pa seveda bi želel slišati danes neko zavezo, da reorganizacija nujne medicinske pomoči ne bo pomenila zmanjševanja dostopnosti na terenu, ampak da bo sledila ciljem izboljšav, da bodo sistem, da bo sistem enotnejši, hitrejši, bolj učinkovit in pa bolj strokovno voden, se pravi, da bo, da bodo, da mu bodo, da ga bo, da ga bodo deležni pravzaprav vsi prebivalke in prebivalci Slovenije, da bodo deležni primerljive obravnave.

Hvala.

Hvala tudi vam.

Naprej je prijavljena kolegica poslanka Katič Andreja, izvolite.

Hvala predsednica, lep pozdrav vsem skupaj.

Spoštovani kandidat.

Zdaj, sama se nisem nikoli imela za strokovnjakinjo za področje zdravstva kljub temu, da sem kot dolgoletna direktorica občinske uprave na nek način tudi bila v svetu javnega zavoda Zdravstveni dom Velenje, tako da na primarni ravni nekoliko poznam delovanje in organizacijo. Sem si pa ves čas svojega dela na državni politiki želela, da vsakokratnemu ministru ali ministrici za zdravje uspe načrt, da zagotovi kvalitetno zdravstveno oskrbo za človeka takrat, ko jo ta potrebuje. In sama kot socialna demokratka to vidim v kvalitetnem in dostopnem, učinkovitem javnem zdravstvu. Imam štiri vprašanja, ne bom predolga.

V zadnjem obdobju sem se večinoma ukvarjala z mladimi, kako jim zagotoviti pomoč na področju pravosodja. Bi pa vas vprašala, glede na to, kar sem bila seznanjena, vse skupaj svet mladih, mladostnikov, pa tudi otrok v bistvu postaja vse bolj surov, tekmovalen, izključujoč. Od digitalnih vsebin, spletnih omrežij, platform, ki med mladimi širijo vsebine, celo spodbujajo uporabo vsebin, ki na nek način sprožajo nasilje nad njim, najsibo to psihološko ali pa fizično, pa tudi mladih samih nad sabo, se pravi, govorimo o samopoškodbah in podobno. In da so mladi, pa tudi otroci, soočeni s čedalje večjimi potrebami po psihološki pomoči. In kot nekdanja ministrica za pravosodje sem vedno na hearingih dobila vprašanje, kako bom zagotovila dovolj veliko število izvedencev, govorimo o kliničnih psihologih. Na Ministrstvu za pravosodje smo določene ukrepe izvedli, sem pa sama vedno menila, da je to vprašanje predvsem za ministra, pristojnega za zdravstvo, torej ga postavljam vam. Izpostavila bi to, da je Mladi forum Socialnih demokratov velikokrat že izpostavil od vseh ministrov, ministric izrazil pričakovanje, da se zavzema za boljši dostop do psiholoških in psihoterapevtskih storitev. In da je potrebno povečati število tako pedopsihologov in psihologov oziroma vseh teh. Strok. Kandidat. Spoštovani, kaj so vaši načrti na tem področju? V preteklem mandatu je bil tudi sprejet zakon, ki je precej razdelil tako strokovno in drugo javnost. Mene zanima predvsem, glede na to, da nisem kje sledila, kaj mislite vi narediti na tem področju, da bi predvsem pomagali mladim.

Drugo vprašanje bi imela glede sklada za redke bolezni - mislim, da je omenjen tudi v vaši pogodbi?

Zakon o Skladu za redke bolezni je bil na pobudo Socialnih demokratov sprejet ob koncu preteklega mandata in kljub nekaterim nasprotovanjem in nepopolni rešitvi se je pravzaprav izkazalo, da tak sklad potrebujemo. Socialni demokrati ocenjujemo, da je oblikovanje Sklada za redke bolezni kot javnega sklada, ki bi lahko sistemsko pokrival potrebe po zdravilih, ki še niso odobrena za splošno uporabo prava pot. Nas pa tukaj zanima kaj več o vaših načrtih za ustrezno nadgradnjo tega Sklada za redke bolezni.

Tretje vprašanje imam. Omenili ste preoblikovanje javnih zavodov, javnih zdravstvenih zavodov v neprofitne javne gospodarske družbe - o tem smo tudi že sami pri nas govorili. Zdaj, če ne govorimo samo o organizacijski obliki in drugačnem načinu vodenja, me zanima, malo več, če lahko poveste na kakšen način bo to tudi prineslo rešitve za probleme javnega zdravstva?

In kot zadnje me zanima pa kot žensko oziroma tudi še aktualno predsednico ženskega foruma Socialnih demokratov dobivamo desno vlado. V ženskem forumu smo v prejšnjem mandatu preprečili tako imenovani ugovor vesti v javnih lekarnah - govorim o Zakonu o lekarniški dejavnosti -, in je bil le ta v Državnem zboru spremenjen. Govorim o tem, da lahko dekle ali ženska pride do kontracepcijske tablete ali jutranje tabletke. Na Hrvaškem tudi vidimo problem uresničevanje pravice do odločanja o lastnem telesu, se pravi, govorimo o storitvi prekinitve nezaželene nosečnosti. Zanima me, pa prosim, da me pomirite, ali mislite na tem področju karkoli spreminjati? Sama upam, da ne. In mogoče kot podvprašanje, tudi velikokrat smo govorili o tem, kako izboljšati ginekološko oskrbo žensk. Nekaj se je na tem področju naredilo, ampak vemo še vedno, da veliko žensk nima svojega osebnega ginekologa.

Hvala za odgovore.

Hvala tudi vam za res konkretna vprašanja. Mislim, da si tako želimo današnjo razpravo, da ni to, bom rekla, neka vaja govorna, ampak da so res konkretna vprašanja.

S tem zaključujem ta prvi sklop vprašanj. Trije poslanci so imeli možnost in seveda dajem odgovor za priložnost kandidatu za ministra.

Izvolite.

Predsednica, najlepša hvala.

Bom šel kar po vrsti, tako kot so bila vprašanja postavljena.

Res je, da se s Tamaro poznava predvsem iz časa, ko sva, ko sem jaz deloval pod pred prejšnjim ministrom v vladi, ki odhaja. Jaz mogoče za razliko od nje ne bom šel na osebni nivo, ampak bom probal ostati v strokovnem področju, tako kot sem tudi predstavil program.

Zdaj, povedano je bilo veliko o tem, z vaše strani, o študijah in o nekih, bom rekel, papirjih, ki so bili povedani v preteklosti. Zdaj naj povem, da ta študija OECD je sveža praktično iz leta 2026 in če vam preberem zaključke, pa bom si dovolil prebrati v angleščini / nerazumljivo/. Se pravi, če neke vrste vzpostavimo neke vrste delovanje notranjega trga, lahko pride do to, prinese večjo kvaliteto in tudi večjo učinkovitost. In ko ste govorili, veliko smo slišali o tem, očitku privatizaciji, me veseli, da niste šli na amerikanizacijo zdravstva. Ne vem, če veste, jaz sem znanstveni magisterij delal tudi na Fakulteti za družbene vede in tam sem primerjal stališče uporabnikov zdravstvenih sistemov v Sloveniji in v ZDA. Zdaj, najprej mislim, da je prav in pošteno, ker očitno se pač imamo drugačne poglede na termine in mislim, da je pravilno, da ta podstat najprej izenačimo, da imamo neke kalibri kaj sploh kdo razume pod izrazom privatizacija? Zdaj, če razumete v smislu privatizacije to, da vključimo vse razpoložljive kapacitete v državi in to z namenom, da dobimo storitve za paciente, potem gremo po poti Avstrije, Nemčije, Švice, Nizozemske, Francije, Belgije in številnih drugih držav? Tam dejansko obstajajo javne bolnišnice, obstajajo koncesionarji, obstajajo zasebni izvajalci,

skratka različni organizacijski model. In pa nihče mislim, da danes tukaj ne trdi, da ti modeli niso evropski ali pa da niso solidarni. Zato mislim, da je treba ločiti pri tem, ko se pogovarjamo, predvsem dve stvari, prvo je financiranje sistema, drugo je pa organizacija izvajalcev. In dejansko, ja, mi zagovarjamo javno financiranje, in to solidarno javno financiranje, univerzalno dostopnost, predvsem pa zdravstveni sistem, kjer pacient pride do storitve pravočasno. In to je tisto, kar pacienta dejansko zanima. In če lahko pacient pride hitreje do diagnostike, pacient hitreje pride do operacije z uporabo vseh kapacitet v državi, potem je, mislim, da moja dolžnost ali pa dolžnost vsakokratnega ministra za zdravje, da mu to pač omogoči. Ker pacienta dejansko na koncu ne zanima ideološka razprava. Zdravstveni sistemi 21. stoletja se ne delijo več na državne, ne državne, ne zasebne ali pa ne zasebne, delijo se na dobro organizirane in pa na slabo organizirane. In v Sloveniji sistem, tako kot sem povedal, na žalost deluje velikokrat kot slabo organiziran zdravstveni sistem, kljub temu, da imamo vrhunske strokovnjake, vrhunsko medicino in po mojem mnenju tudi dovolj zbranega denarja. Dostikrat pa nimamo organizacije, nimamo dobrega upravljanja in nimamo dobre centralne koordinacije sistema. In mislim, da je prav, da res se odmaknemo od ideologije in gremo na več rezultatov za pacienta.

Zdaj, na očitke o, bom rekel, barvanju strankarske, kakorkoli, naj samo povem za javnost, da jaz do vstopa v stranko Demokrati, katere tudi ustanovni član sem, nisem bil član nobene politične stranke. In mislim, da je to ljudem pomembno pač povedati.

Zdaj, solidarnost je nekaj, kar krasi to državo in mislim, da temu nihče tukaj od nas ne oporeka ali pa mislim, da tudi vseh 90 poslancev temu ne bi oporekalo, tako da tukaj ne bi izgubljal besed.

Ko govorimo pa o tem ideološkem boju med javnim in zasebnim, si moramo naliti čistega vina in povedati, da od sedmih, skoraj sedmih milijard zbranih sredstev 85 odstotkov sredstev namenjamo javnim zavodom, državnim zavodom, tistim, ki so v lasti občin, države in tako naprej in samo 15 odstotkov tistim, ki imajo neke vrste koncesijo.

Korupcija je nekaj, kar, čemur ostajamo zavezani, boju proti korupciji. Zato smo tudi naslovili jasno digitalizacijo, kjer dejansko tisti, ki upravlja sistem, sledi podatkom. In to je tisto, ko ste me vprašali glede standardov in normativov. Govoriti danes o standardih in normativih, to je, bom rekel, so termini izpred skoraj 20 let. Mislim, da danes v digitalni dobi lahko govorimo o tem, da imamo digitalen povezan sistem, tako kot imajo recimo nekatere slovenske bolnišnice, ena od takih bolnišnic je Izola, kjer na žalost pač ta sistem implementacije tega digitalnega sistema ni bil vpeljan do konca, je samo deloma nastal, ampak vidimo, da, taki sistemi, take bolnišnice delujejo potem pozitivno, seveda tudi zahvaljujoč dobremu, dobremu vodstvu.

Zdaj, mislim, da to, čemur pravimo mi, da preoblikujemo javne zdravstvene zavode, mi imamo danes problem v tem, da smo s poplavo zakonodaje in hipernormiranostjo ubili sistem na nek način. Mi smo predpisali, koliko mora biti visok strop, kakšne naj bodo poti, kako naj se obnaša direktor. In direktorji danes, pa sem se z veliko njimi pogovarjal, imajo nekako zvezane roke. In če obrnemo, to se pravi, da javnim zdravstvenim zavodom damo več svobode, da bo lahko direktor nagradil tistega, ki opravlja več in bolj kakovostno delo, se bo storilnost povečala, bodo ljudje bolj motivirani za delo in jaz mislim, da bo tudi likvidnost slovenskih bolnišnic in javnih zdravstvenih zavodov boljša.

Zdaj, ko ste naštevali podatke KPK. Jaz dvomim, da je KPK govoril o tem, da si nekdo vzame smetano, ampak kakorkoli, mi vedno upoštevamo neodvisne inštitucije, vedno upoštevamo Računsko sodišče, sodbe sodišč, Ustavno sodišče in kakorkoli že. Zdaj, moje mnenje je,

da se vrhunska medicina naj opravlja res v vrhunskih inštitucijah, to sta oba klinična centra in še nekaj večjih bolnišnic. In temu mora tudi v prihodnosti ostati tako in te storitve morajo biti financirane na tak način, da bodo te storitve ostale tam. Govorim recimo o otroški srčni kirurgiji, govorim o transplantacijski medicini, govorim o konec koncev tudi maksilofacialni kirurgiji, ki je bila z novelo zavoda Zakona o zdravstveni dejavnosti na nek način posledično razmontirana.

Zdaj, na seji Državnega zbora sem že povedal to zgodbo z mojimi botri. Jaz imam v svojem življenju enega botra in to je krstni in birmanski v isti osebi. Drugače sem pa Tadej Ostrc človek z integriteto in teh, bom rekel, pisanj ne sprejemam.

Zdaj, ko ste vprašali kje bomo zagotovili dodatna sredstva. Če s 7 milijardami zbranega denarja ne moremo pozdraviti 2 milijona ljudi, imamo strukturni problem, imamo problem organizacije. In problem organizacije se ne naslavlja z vedno več zakoni, z vedno več pravilniki, ampak se naslavlja s tem, da jasno in decidirano uvedeš zakonsko spremembo, jo implementiraš in potem od tega pričakuješ tudi neke rezultate in te rezultate spremljaš in ti rezultati morajo slediti ciljem. In zato sem rekel, da bomo na osnovi KPI-jev spremljali potem tudi implementacijo zakonodaje in pa tudi implementacijo bolnišnic.

Zdaj, kot že rečeno, ta študija iz leta 2016, pa vam jo bom potem predal, ker je v tiskani verziji, in zdaj jaz sistem poznam, bom rekel, od zunaj in od znotraj. Poleg tega, da sem zobozdravnik specialist protetik, sem delal dolga leta na UKC Ljubljana, bil sem tudi asistent na katedri za stomatološko protetiko, učil mlade kadre. Potem sem naredil magisterij na FDV, doktorat na Medicinski fakulteti in pa opravil podiplomsko izobraževanje na Harvardu. Res vidim, kako bi ta sistem dejansko od znotraj moral delovati, ampak to lahko naredimo samo tako, da se izvajalci pogovarjamo. In jaz mislim, da je tukaj, čeprav je mogoče od začetka bila zdravstvena reforma, predvsem takrat, ko sem bil jaz tam, v redu nastavljena, 53 poslancev takratne koalicije se je podpisalo pod tistih deset korakov, pa niso bili nikoli izvedeni, je pač potem politika na zdravstvenem področju zavila v neko drugo smer in pač te smeri jaz kot strokovnjak z zdravstvenega področja pač na žalost nisem mogel zagovarjati, ker sem vedel kakšne bodo posledice take politike. In posledice take politike so bile vidne tudi recimo v odhodih specialistov ORL, maksilofacialne kirurgije, radiologije in ostalih.

Zdaj, ko ste omenjali košarico storitev, jaz tiste dikcije, kot ste jo vi povedali, nisem nikjer videl, ampak piše: prenova sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja z jasno opredelitvijo pravic zavarovancev. Se pravi, zavarovanci morajo vedeti dejansko, kaj jim pripada, ker danes so marsikdaj pravice na papirju, v praksi pa niso recimo izvedene. In tak primer imamo na področju zobozdravstva, ker imamo veliko ljudi brez izbranega osebnega zobozdravnika. Piše tudi, da ohranitev univerzalne dostopnosti zdravstvenih pravic, jasno opredelitev pravic zavarovanja, preglednosti financiranja, učinkovitim upravljanjem sredstev / nerazumljivo/. Mislim, da so to, da so to neke, neke osnove, s katerimi bi se, vsaj po mojem mnenju, morali vsi danes tukaj strinjati. In jaz si res želim, da bomo v prihodnje vsi politiki delovali v smeri tega, da dobimo res delujoč zdravstveni sistem, ker je to konec koncev tudi neka naša zaveza ali pa neka naša odgovornost volivkam in volivcem. In če se ne moremo mi tukaj poenotiti ali pa da bijemo nek ideološki, politični boj na tem področju, gremo v bistvu, imamo bolnike in pa paciente za talce.

Zdaj, kot je že predsednik vlade povedal, vsi bodo dobili v podpis partnerstva za razvoj in jaz mislim, da je to, je to pomembno, da pač tisti, ki bodo mislili ali pa bodo se čutili poklicani sodelovati, da bodo k temu tudi pristopili.

Zdaj, če grem mogoče na drugo vprašanje, gospoda Dušana Stojanovič, vi ste res postavili, pa se vam zahvaljujem za vprašanje, jasno vprašanje glede urgence in nujne medicinske pomoči. Dejansko je to ena izmed, eno izmed področij, ki je bilo dolga leta zapostavljeno. Ob prihodu, mojem prihodu na Ministrstvo za zdravje, smo organizirali ekipo Gremi in najboljših strokovnjakov, ki so potem izdelali dejansko elaborat, in jaz sem se pogovarjal pred nekaj meseci z njimi in so rekli, da ta elaborat še vedno stoji in ta elaborat je potrebno implementirati in bo nujna medicinska pomoč začela delovati. Nekaj izmed tega sicer je bilo implementirano, ampak mislim, da povsod sistem ne deluje dobro, ljudje na urgencah še vedno predolgo čakajo. Dejansko je pa treba uvesti tak sistem in to sem tudi v predstavitvi povedal, nujne medicinske pomoči, kjer bo ne glede na regionalno pokritost ali pa regijsko, ne glede na to, ali živiš na Goričkem ali na Koroškem ali pa v Osilnici, ta nujna medicinska pomoč primerljiva in enako kakovostna, ker če temu ni tako, potem ljudje, ki živijo v teh, bom rekel, bolj regionalno ali pa regijsko ali pa strukturno drugačnih področjih, nimajo enakih pravic in nimajo enakih tudi na koncu koncev možnosti preživetja.

Helikopterska nujna pomoč je nekaj, kar si dejansko Slovenija zasluži. To, kar je bilo, kar imamo, kar smo imeli do sedaj, je bil nek nastavek tega. Tisti, ki so videli delovanje helikopterske nujne pomoči v tujini, bodisi to, da je to, ne vem, Avstrija, Nemčija, Italija, Švica, Hrvaška, konec koncev, to pomeni, da dispečer, to je, se pravi nekdo, ki ga mi pokličemo in rečemo, zgodila se je nesreča na Primorki, tako kot vidimo, je gneča, je vikend in potem se izračuna dostopni čas z rešilcem in se vidi, da je dostopni čas prekratek, in da bi to, temu rečejo oni, zlata ura, lahko dosegli s helikopterjem, da se takoj dvigne helikopter in da helikopter pristane nekje na polju, nekje na avtocesti ali kjerkoli je pač to varno, in odpelje ponesrečenca oziroma življenjsko ogroženega človeka do najbližje zdravstvene ustanove. Jaz mislim, da to premalokrat vidimo v Sloveniji, in da si Slovenija zasluži delujočo helikoptersko nujno pomoč. Strokovnjaki, ki kar nekaj vedo o tem, pravijo, da ta zračni most, če ga uvedemo, lahko nekako nadomesti do sedem ekip na Zemlji in mislim, da je to, da je to nekaj kar je treba v najkrajšem možnem času uvesti.

Zdaj, gospa Andreja Katič je lepo povedala, da je delujoč sistem, zdravstveni sistem v interesu vseh. Duševno zdravje mladih je nekaj, kar je zelo, zelo pereče. Dejansko nam primanjkuje kliničnih psihologov. Kliničnih psihologov primanjkuje tako za predšolske otroke kot tudi tiste v šolah in tudi potem za kasnejše mladostnike, in tukaj je potrebno s specializacijami, z izobraževanjem in pa dejansko z neko vzpostavitvijo mreže narediti sistem, kjer bodo dejansko mladi prišli do kliničnih psihologov in do pravočasne obravnave. Veliko pa moramo tudi narediti na preventivi, na izobraževanju. Družina je neka osnovna celica in o teh pasteh se mora govoriti. Jaz sama imam tri otroke in moram reči, da veliko pozornost namenjam temu, da jih osveščam o pasteh, bom rekel, socialnih omrežij in ostalih digitalnih pasti, ob tem, da seveda pač jim omogočam, da se s temi tehnologijami spoznavajo.

Sklad za redke bolezni je nekaj, kar sem povedal, Slovenija nujno potrebuje po dolgih letih zbiranja zamaškov rabimo in jaz sem tudi vaši kolegici poslanki Meiri Hot se zahvalil in je pač izrazil to zahvalo za prizadevanje, da se je to vprašanje naslovilo, da se je pač ta zakonski predlog speljal. Zdaj v praksi vidimo na področju nekaterih otrok,

da mogoče ta rešitev ne deluje tako, kot bi mogle. In tudi ona je rekla, da si je pač neke stvari takrat želela, drugače pa pač v koaliciji takrat ni bilo volje. Zdaj mi smo takrat že kot Poslanska skupina Nepovezanih poslancev, stranke Demokrati., predlagali neke amandmaje in so bili takrat na Odboru za zdravstvo zavrnjeni. Želimo si predvsem vzpostaviti samostojen Sklad za redke bolezni, ki bo imel več virno financiranje, se pravi, da ne bo samo država tista, ki bo to zagotavljala, ampak bo več virov in mislim, da tak zakonski predlog lahko naredimo zelo hitro. In jaz menim, da bi bilo najboljše, če ga podpiše vseh 90 poslancev, zato, da se ta stvar enkrat in končno uredi, da otroci dejansko dobijo tudi zdravila, kot ste lepo povedali, ki so mogoče v zgodnjih kliničnih fazah preizkušanja. Kajti Zavod za zdravstveno zavarovanje nekako je tisti, plačnik, ki dejansko plačuje preverjena zdravila in tista zdravila, ki so na trgu že dlje časa in temu je prav tako Sklad za redke bolezni pa kot samostojna institucija, bi pa prevzel to možnost, da bi otroci imeli večjo dostopnost do tega: lahko bi se povezoval s sosednjimi državami, lahko bi sklepal tudi tako imenovane / nerazumljivo/ pogodbe.

Zdaj, preoblikovanje javnih zavodov, sem nekaj že prej omenil. Jaz mislim, da rabimo več fleksibilnosti v javnih zdravstvenih zavodih. Da morajo menedžerji ali pa upravljavci ali pa direktorji teh zavodov imeti več možnosti, več orodij. Zdaj jih dušimo. Imamo nekaj dobrih praks, kot sem povedal, tudi na področju zdravstvenih domov. Ampak se res trudijo in iščejo razno razne, bom rekel, neke kreativne poti, da privedejo do tega, da lahko učinkovito upravljajo te zavode. In spet, še enkrat, potrebno se je pogovarjati z njimi. Tako kot pri rešitvah za zdravstvo je treba poslušati zdravnike, je treba poslušati medicinske sestre, je tudi tukaj potrebno poslušati uspešne menedžerje in oni so tisti, ki povedo kako naj bi sistem izgledal.

Zdaj, kar se tiče dostopnosti do zdravstvene oskrbe za ženske. Zdaj, pač ugovor vesti je neka pravica, ki jo poznajo vse moderne demokratične države. V Sloveniji pač ta ugovor vesti ne vpliva na delovanje zdravstvenega sistema. So vse storitve na voljo. Predvsem je pa pomemben drugi del vprašanja, ki pa govori o dostopnosti ginekološke oskrbe za ženske. Mi imamo nek unikaten, bom rekel, sistem tega in to je, mislim, da prednost Slovenije, ampak dejansko se veliko mladih žensk vključuje prepozno v ta sistem. In tako kot sem že povedal, tako kot si vsak človek zasluži svojega dostopnost pri osebnem zdravniku, tako bi tudi vsaka ženska morala imeti ginekologa kaj pa šele, da ima vsak otrok svojega izbranega pediatra.

Tako da, zaenkrat toliko.

Vam predajam besedo.

Hvala lepa za odgovore.

Mi gremo naprej z drugimi, bom rekla, drugim sklopom.

Besedo dajem Sari Žibrat.