Spoštovane, spoštovani. / pogovor v dvorani/ Fototermin še traja, nismo še sklepčni.

Spoštovane kolegice in kolegi, začenjam 1. nujno sejo Odbora za zadeve Evropske unije, ki bo potekala skupaj z Odborom za zunanjo politiko.

Nismo dobili obvestila, da je zadržan član ali članica Odbora za evropske zadeve, za zadeve Evropske unije, tako da pozdravljam vse navzoče, še posebej kandidata za ministra za zunanje in evropske zadeve, gospoda Toneta Kajzerja.

Prehajam na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem ste prejeli predlog dnevnega reda seje odbora. Ker v poslovniškem roku nisem prejela nobenega predloga za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem.

In besedo sedaj predajam predsedniku odbora za zunanjo politiko, gospodu Francu Brezniku, s katerim sva se dogovorila, da bo vodil današnjo sejo. Izvolite.

Najlepša hvala, hvala, kolegica Andreja Katič, predsednica Odbora za zadeve Evropske unije.

Torej, spoštovani zbrani, lepo pozdravljeni, pričenjam 1. nujno sejo Odbora za zunanjo politiko, ki bo, kot rečeno, potekala skupaj z Odborom za zadeve Evropske unije.

Na začetku seje naj povem, da imam na Odboru za zunanjo politiko dve pooblastili: kolega Roberta Potnika bo nadomeščala kolegica Tea Košir in pa kolega Aleksandra Gungla bo nadomeščala kolegica Iva Dimic. Obe kolegici lepo pozdravljeni na današnji seji Odbora za zunanjo politiko.

Torej prehajamo na določitev dnevnega reda seje tega odbora. S samim sklicem ste prejeli predlog dnevnega reda seje tega odbora. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je le-ta določen, kot je torej predlagan s samim sklicem.

Prehajamo sedaj na 1. točko dnevnega reda - predstavitev Toneta Kajzerja, kandidata za ministra za zunanje in evropske zadeve.

Naj vas obvestim, da je predsednik Vlade gospod Janez Janša na podlagi prvega odstavka 112. člena Ustave Republike Slovenije in 229. člena Poslovnika Državnega zbora 28. maja 2026 predložil listo kandidatk in kandidatov za ministrice in ministre Vlade Republike Slovenije, v kateri je predlagal, da Državni zbor za ministra za zunanje in evropske zadeve imenuje gospoda Toneta Kajzerja. Predsednik Državnega zbora je ta predlog 29. maja 2026 poslal Odboru za zunanjo politiko in Odboru za zadeve Evropske unije kot pristojnima delovno delovnima telesoma. Predsednika obeh odborov sva tako v skladu s prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora sklicala današnjo sejo, na kateri se nam bo predlagani kandidat predstavil ter odgovarjal na vprašanja članic in članov obeh odborov. Na podlagi predstavitve kandidata bosta odbora v skladu z 231. členom Poslovnika sprejela mnenje o njegovi ustreznosti in ga poslala predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade.

Za sejo ste kot gradivo prejeli listo kandidatk in kandidatov za ministrice, ministre Vlade Republike Slovenije z dne 29. maja 2005 2026, ki je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora, in gradivo z dne 29. maja 2026, ki ste ga članice in člani zaradi varstva osebnih podatkov prejeli v varovani predal sistema UDIS.

Glede poteka seje vas obveščam, da bo najprej na vrsti predstavitev kandidata, nato pa bo sledila vprašanja članic in članov obeh odborov kandidatov in njegovi odgovori.

Spoštovani gospod Tone Kajzer, sedaj pa izvolite. Imate besedo, izvolite.

Najlepša, najlepša hvala, gospod predsednik.

Spoštovana gospa predsednica odbora! Spoštovane poslanke in poslanci!

Naj najprej povem, da mi je v veliko čast, da sem lahko danes tukaj na tem odboru, na tej skupni seji obeh odborov, da se predstavim kot kandidat za vodenje Ministrstva za zunanje in evropske zadeve. Pred več kot 30 leti, ko sem zapuščal rodno Koroško in sem potem začel diplomatsko kariero, si nisem predstavljal, da bom kdaj lahko dobil priložnost, da vodim slovensko diplomacijo. Tako da za začetek rečem, da mi je to v veliko čast. Moj pokojni oče bi dejal, sin, glej, to tudi s strahospoštovanjem. Skratka, velika odgovornost.

Kot rečeno, kot karierni diplomat z več kot 30-letnimi izkušnjami sem dejal od prvih korakov, ki sem jih storil v ministrstvu za zunanje zadeve, ki so se začeli leta 1995 in preko diplomatske napotitve v Egipt, kjer je bila moja prva diplomatska služba in kasneje, ko sem služboval kot veleposlanik na Finskem, Danskem, kjer sem imel akreditacijo za celotno nordijsko regijo in tudi del baltskih držav pa potem do državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade in kasneje na mestu državnega sekretarja v zunanjem ministrstvu in nenazadnje potem tudi kot veleposlanika v Združenih državah sem, in to poudarjam, vedno razumel zunanjo politiko kot orodje osnovno orodje za uresničevanje vitalnih nacionalnih interesov. Po mojem mnenju mora zunanja politika seveda temeljiti na strateški presoji, rezultatih in odgovornosti, ne pa na morebitnih kratkoročnih političnih ali celo ideoloških preferencah. Skratka, jedro slovenskih interesov so varnost, stabilnost in blaginja naših državljanov. To je temelj. In to jedro temelji na vrednotah svobode, demokracije, vladavine prava in spoštovanja človekovih pravic, za kar smo se Slovenci odločili na plebiscitu, ko smo se odločali za samostojno in suvereno državo. In te vrednote po mojem mnenju niso abstraktna načela, ampak so temelj naše suverenosti, gospodarskega razvoja in mednarodne verodostojnosti in ta je ključna v mednarodnem prostoru. Vsi vidimo in vemo, da danes živimo v obdobju velikih geopolitičnih sprememb, nekateri to imenujejo geopolitična nevihta, vidimo pa, da se razmerja moči hitro spreminjajo in s tem mednarodni sistem mednarodnih odnosov postaja vse bolj multipolaren, hkrati pa, kot vidimo, tudi bolj nepredvidljiv in seveda tekmovalen. V tem kontekstu velja najprej omeniti rusko agresijo na Ukrajino, ki zdaj traja že več kot štiri leta in dejansko ostaja največji varnostni izziv za Evropo po II. svetovni vojni. Posledice te agresije segajo daleč preko evropske celine in vplivajo na globalno tako prehransko, energetsko in gospodarsko varnost. Prav tako situacija na Bližnjem vzhodu ostaja nestabilna in kratkoročno seveda ni pričakovati trajne stabilizacije regije. Kar pa seveda neposredno vpliva na mednarodne transportne poti, energetske trge, energetsko varnost in širšo regionalno varnost. In vzporedno smo seveda priča tudi vse intenzivnejšemu strateškemu tekmovanju, če temu lahko tako rečemo, med Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Dejstvo je, da se obdobje, v katerem smo verjeli, da bo svet postal bolj liberalen, odprt za trgovino, kjer bodo sodelovanje, dobri odnosi nadomestili interese in vojne, se to ni zgodilo, ampak se dogaja dejansko ta huda geopolitična nevihta. In to tekmovanje, ta geopolitična tekma presega tradicionalno vprašanja moči in vključuje tehnološko prevlado - vidimo, kaj se dogaja na področju umetne inteligence, dostopa do kritičnih surovin, energetsko transformacijo nenazadnje ter seveda nadzor nad globalnimi dobavnimi verigami, zato geoekonomija postaja osrednje področje mednarodnih odnosov. Evropa, ki je v bistvu naš širši dom vse od našega vstopa v Evropsko unijo, je globalna ekonomska, trgovinska velesila, o tem ni nobenega dvoma, ampak Evropa ni bila oblikovana v obdobju sistemskih geopolitičnih rivalstev po II. svetovni vojni in nima mehanizmov, s katerimi se bi lahko na nek način izolirala ali izognila tej sistemski tekmi med Združenimi državami in Kitajsko. In v Evropi se, kot vsi vemo,

soočamo z upadom demografije, nezakonitimi migracijskimi tokovi, pospešeno deindustrializacijo in veliko energetsko izpostavljenostjo, kar seveda tudi krepi notranja trenja v Evropski uniji. V tem smislu je nujna krepitev konkurenčnosti, seveda tudi debirokratizacija in krepitev skupnega kapitalskega trga, in pa seveda krepitev evropske obrambne avtonomije. Prej sem govoril o varnosti, ki je izjemno pomembna ob ohranjanju transatlantske povezave. In Slovenija v teh procesih ne more biti zgolj opazovalka, samo čakati, kako se bodo stvari razpletle, Ampak mora kot članica Evropske unije, zavezništva Nato in seveda Združenih narodov voditi aktivno, pragmatično in interesno usmerjeno zunanjo politiko. Ta politika bo lahko krepila naš vpliv ter ustvarjala konkretne koristi za državljane in gospodarstvo. V tem smislu koalicijska pogodba nastajajoče vlade na področju zunanje politike jasno opredeljuje sledeče prioritete, ki bi jih želel izpostaviti. Krepitev vloge Slovenije v Evropski uniji in Zavezništvu Nato kot temeljnih dveh stebrih naše skupne varnosti. Gospodarska diplomacija in internacionalizacija slovenskega gospodarstva, čemur je seveda potrebno okrepiti ali prilagoditi diplomatsko konzularno mrežo, ter hkrati gospodarsko diplomacijo strateško povezati z uradno razvojno pomočjo. Le ta je pomemben inštrument.

Naslednja prioriteta je seveda podpora širitvi Evropske unije, kar se tiče stabilnosti naše sosedske regije Zahodnega Balkana, in pa seveda učinkovita skrb za naše Slovence v zamejstvu in po svetu, ter nenazadnje struktura, ki mora biti strokovna in učinkovita. Govorimo o diplomatskem aparatu. Ključni steber zunanje politike ali jaz ga imenujem prvi koncentrični krog naših zunanjepolitičnih prioritet predstavljajo sosedski odnosi in regionalno sodelovanje v Srednji Evropi. Dobri odnosi s Hrvaško, Italijo, Avstrijo in Madžarsko niso zgolj vprašanje politične korektnosti, so vitalni za gospodarsko sodelovanje, prometno in energetsko povezanost, nenazadnje tudi za energetsko varnost, za upravljanje migracij ter za kakovost življenja naših državljanov in članov slovenskih manjšin v zamejstvu, ko govorimo o sosednjih državah. Slovenija mora biti aktiven in zanesljiv, rekel bi verodostojen partner v srednjeevropskem prostoru. Dolga leta sem deloval v nordijski legi in lahko rečem, da se lahko zgledujemo po sodelovanju v nordijski in baltski regiji in želel si bi seveda, da bi v srednji Evropi prišlo do več sinergij na tem področju. Osnova za to je seveda pragmatizem, zaupanje in dolgoročna usmerjenost in skupen nastop v Evropi in v svetu. Naj v tem kontekstu omenim pomembno vlogo Pobude treh morij. Ta pobuda postaja eden ključnih mehanizmov za razvoj prometne, energetske in digitalne infrastrukture med Baltskim, če pogledamo po vertikali, Baltskim morjem, Jadranskim morjem in Črnim morjem in tukaj je Slovenija s pomembno geografsko lokacijo. Omenjena pobuda Tri morja sedaj vstopa v drugo desetletje delovanja in jaz ga vidim kot ključni steber evropske strateške avtonomije, kohezije in odpornosti. Nedavno sprejeta dubrovniška deklaracija na vrhu treh morij poudarja razvoj severno-južne osi, privabljanje investicij, energetsko varnost in digitalno povezljivost in vse to po mojem mnenju odpira konkretne priložnosti tudi za slovenska podjetja pri krepitvi logistične, energetske in investicijske povezanosti regije. Zdaj, ko gre za Evropsko unijo, bi rad poudaril, da Slovenija ni in po mojem mnenju nikoli ni bila, čeprav geografsko bi to lahko kdo trdil, ni bila del evropskega obrobja, ampak je del evropskega jedra odločanja. Pri tem izhajamo iz principa subsidiarnosti in ne delimo Evrope na jedro in obrobje. Mislim, da smo vsi, ne bom rekel povsem enaki, ampak imamo možnosti, da s svojo lastno konkurenčnostjo, s svojimi lastnimi idejami, delovanjem krepimo jedro in seveda celotno Evropsko unijo. Tako, da se bom pri svojem delu še posebej zavzemal za močno, konkurenčno in geopolitično samozavestno Evropsko unijo, ki

zna zaščititi svoje interese, se osredotoča na varnost, migracije, energetsko neodvisnost in gospodarsko rast ter hkrati ostaja odprta, demokratična in povezana, pluralna.

Naše predsedovanje Svetu Evropske unije pred štirimi leti je pokazalo, da lahko z verodostojnostjo in pobudami dosežemo veliko. Posebno pozornost bomo seveda namenili odnosom z Nemčijo in Francijo kot ključnima, ne izključnima, ampak ključnima nosilkama evropskega povezovanja. Obenem pa bomo gradili partnerstva z vsemi državami članicami. Naš pristop mora oziroma bo temeljil na iskanju soglasja, gradnji koalicij in konstruktivnem prispevku k skupnim evropskim rešitvam.

Seveda nepogrešljiv steber slovenske varnosti ostajajo transatlantski odnosi. Kot zavezniki delimo vrednote in interese. Pri tem pa se seveda ne slepimo, da prihajajo ob teh tektonskih, bomo rekli, premikih in sistemskem rivalstvu med Kitajsko in Združenimi državami tudi spremembe v ta transatlantski odnos. / oglašanje iz dvorane/ Skratka nepogrešljiv steber slovenske varnosti je transatlantska hrbtenica in kot kolektivna obramba Nata je temelj naše varnosti, zlasti v času ruske agresije na Ukrajino. V tem kontekstu si bomo prizadevali za okrepitev strateškega dialoga z Združenimi državami, ki je bil vzpostavljen v letu 2020, na področju gospodarstva, tehnologije, energetike in posebej kibernetske varnosti. Slovenija mora biti verodostojen partner, ki izpolnjuje zaveze in prispeva k skupni obrambi.

Prej je že bilo omenjeno področje gospodarske diplomacije. V prihodnjem obdobju nameravam nameniti posebno pozornost gospodarski diplomaciji in v svetu geopolitične konkurence postaja gospodarska diplomacija eden najpomembnejših instrumentov zunanje politike. Njena naloga ni zgolj podpora izvozu, temveč tudi privabljanje tujih investicij, odpiranje novih trgov, vključevanje slovenskih podjetij v globalne dobavne verige ter zagotavljanje dostopa do strateških tehnologij in kritičnih surovin. Nedavni trgovinski sporazumi, prostotrgovinski sporazumi Evropske unije z Indijo in državami Mercosurja odpirajo nove priložnosti za slovenska podjetja na področjih industrije, farmacije, digitalnih rešitev, logistike, energetike in nenazadnje zelenih tehnologij. Naloga slovenske diplomacije bo, da te priložnosti pomagamo pretvoriti v konkretne poslovne rezultate za slovenska podjetja. Sodobna gospodarska diplomacija v nabor tako imenovanih orodij vključuje tudi sredstva uradne razvojne pomoči, to bi želel posebej izpostaviti, in sicer na način, da ima poleg koristi partnerskih držav, ki jim je ta razvojna pomoč namenjena, korist in dodano vrednost tudi naše gospodarstvo in naša država. Uradna razvojna pomoč po standardih OECD dandanes ni več zgolj izraz solidarnosti, temveč je pomemben instrument strateških partnerstev.

Evropske države vse bolj povezujejo razvojno sodelovanje z gospodarsko prisotnostjo, odpornostjo partnerskih držav, upravljanje migracij z zelenim prehodom in digitalnim razvojem, zato mora po mojem mnenju Slovenija svojo uradno razvojno pomoč usmerjati tja, kjer lahko doseže največji razvojni učinek in hkrati krepi dolgoročna partnerstva. V tem smislu bo potrebno seveda pogledati veljavno razvojno strategijo in oceniti, kako bi lahko iz tega naredili sodobnejše orodje, ki bi bilo v interesu vseh partnerskih držav, naložbeno usmerjenih, slovenskih podjetij in Slovenije kot celote. Pri tem se seveda zavedam, da razvojna partnerstva terjajo javna sredstva, ki pa lahko privabijo tudi zasebni kapital.

Pomemben del naše zunanje politike bo seveda ostal učinkovit multilateralizem. To pomeni podporo mednarodnemu redu, temelječem na ustanovni listini Združenih narodov, mednarodnem pravu in tudi spoštovanju suverenosti držav. Hkrati podpiram reforme multilateralnega sistema, ki bo odseval realne globalne izzive in spremenjena razmerja moči. Slednje

je potrebno, če želi multilateralni sistem ostati relevanten v času, ko se dogaja poskus erozije mednarodnega reda. Naj na tem mestu posebej poudarim pomen kakovostnih kadrov v diplomaciji. Vemo, da diplomatski poklic zahteva znanje, strokovnost, integriteto, jezikovno kompetenco, medkulturno kompetenco, predanost javnemu interesu in seveda sprejemanje dejstva, da to ni služba kot uradniška služba med 8. in 16. uro, zato bom zagovarjal meritokratski sistem kadrovanja, sistematično usposabljanje kadrov, grajenje karierne diplomatske poti, kot sem jo prehodil tudi sam ter pri tem posebej poudarjam podporo družinam diplomatov. Slednje so največkrat najbolj izpostavljen element v času dela diplomata.

Poseben poudarek želim nameniti tudi digitalni diplomaciji, uvajanju možnosti umetne inteligence v sistem, strateškem komuniciranju in kibernetski varnosti. In tehnologija, kot vemo, danes ni več zgolj tehnično vprašanje, temveč pomemben dejavnik mednarodne moči in vpliva. Iz do sedaj povedanega izhaja, da je v zunanji politiki ponovno potrebno vrniti večji poudarek na varnost. Varnost je ključna. Brez varnosti ni razvoja in prosperitete in to velja tudi za varnost naše diplomatske infrastrukture. V zadnjih letih je postalo očitno, da so kibernetska tveganja nekaj, na kar moramo biti ne samo posebej pozorni, ampak graditi našo odpornost.

Hkrati ocenjujem, da bomo strukturo samega Ministrstva za zunanje in evropske zadeve prilagodili prioritetam. Torej, kot sem poudaril v sosedski politiki, Srednji Evropi, močni Evropski uniji, gospodarski diplomaciji in mednarodnim partnerstvom, transatlantskim odnosom in učinkovitemu multilateralizmu. Cilj je moderno, odzivno in učinkovito ministrstvo, ki je sposobno delovati v hitro spreminjajočem se mednarodnem okolju. Naj poudarim, da nikakor ni moj namen rušiti sistema po prihodu v ministrstvo, niti ne želim in ne bom nepremišljeno posega v obstoječo organizacijsko strukturo ali delovna mesta. Ministrstvo, ki ga bom vodil, če seveda, spoštovani, pridobim zaupanje poslancev, dobro poznam. Najprej želimo oblikovati ožjo skupino, vodstveno, ki bo skupaj z izkušenimi in cenjenimi diplomati, ki jih je veliko v našem sistemu ter s strokovnimi sodelavci seveda bomo pripravili pregled strukture, šele nato bomo videli ali je ta oblika, ki je trenutno pač še v veljavi kos nalogam in šele potem bo sledila modernizacija ter optimizacija brez pretresov. Si bom pa seveda prizadeval za bolj učinkovito ministrstvo: zmanjševanje administrativnih bremen, kar je izjemno pomembno, da se lahko diplomati fokusirajo na svoje delo, ne na birokratska opravila ter boljše povezovanje posameznih organizacijskih enot, kjer je to seveda smiselno. Cilj pri tem je okrepiti sodelovanje med direktorati in preprečiti delovanje po tako imenovanem institucionalnem silosu, kar pogosto zmanjšuje učinkovitost odločanja in izvajanja politik.

Poseben poudarek želim nameniti tudi krepitvi medresorske koordinacije. Sodobni zunanjepolitični izzivi zahtevajo tesno sodelovanje različnih resorjev, še posebej na področju gospodarske diplomacije, mednarodnega razvojnega sodelovanja, varnosti, energetike, novih tehnologij in upravljanje migracij. Le z usklajenim delovanjem celotne države in naše uprave lahko učinkovito uresničujemo slovenske interese v mednarodnem okolju. Skratka, moje vodilo bo preprosto: proaktivna, pragmatična in verodostojna zunanja politika, ki vedno postavlja interese Slovenije na prvo mesto in pri tem krepi varnost in blaginjo državljanov ter ustvarja konkretne rezultate za gospodarstvo in družbo kot celoto.

Pri svojem delu bom tesno sodeloval z vsemi deležniki, ki so po Ustavi Republike Slovenije pristojni za oblikovanje in izvajanje zunanje politike. Posebej si želim odprtega, rednega in konstruktivnega dialoga

z obema odboroma za zunanjo politiko in za zadeve EU, saj verjamem, da lahko z medsebojnim zaupanjem in usklajenim delovanjem dosežemo najboljše rezultate za Slovenijo. Prav tako, in to si...

Samo malo, samo malo kolegica Grgurevič, tukaj dam jaz besedo, jaz bom gospoda lahko opomnil, ste edini in bi prosil, da se ne oglašate. Lahko daste postopkovno. Želite postopkovno, potem vam dam postopkovno, žal imate besedo, izvolite. Ja, ampak dobite postopkovno, ko bo kandidat končal predstavitev, bi pa vas prosil, ker vsi slišijo, samo vi ne. / oglašanje iz ozadja/ Glejte, ko vam bom dal besedo, izvolite kandidat, nadaljujte.

Bom bližje mikrofonu in se opravičujem, ker sem mogoče bil predaleč od mikrofona, tako da je vse v redu. Kmalu zaključim, pa potem razprava.

Skratka, želim si zelo konstruktivnega in bom rekel, odprtega rednega konstruktivnega dialoga z obema odboroma in verjamem, da lahko s skupnim, bom rekel, delovanjem dosežemo maksimalno dobre rezultate za Slovenijo v mednarodnem prostoru. Želim posebej poudariti tudi, da si bom prizadeval za usklajeno delovanje s predsednico Republike Slovenije in njenim uradom. Predsednica države ima na področju zunanje politike izjemno pomembno vlogo, zato je skupno delovanje ključnega pomena za uspešno zunanjo politiko.

Naj na tem mestu spomnim, da je Državni zbor leta 2015 sprejel deklaracijo o zunanji politiki Republike Slovenije, ki je bila tedaj deležna širokega političnega soglasja. Ta deklaracija, naj poudarim, ostaja vodilo še v naprej in Slovenija ni otok. Naša varnost, gospodarska uspešnost in mednarodni vpliv so neločljivo povezani z našimi zavezniki, partnerji in predvsem s sosedi. Če bom potrjen za ministra za zunanje in evropske zadeve, se seveda zavezujem, da bom vodil diplomacijo, ki bo gradila zaupanje, krepila ugled države in dosledno zastopala interese Republike Slovenije.

S tem bi svoj predstavitveni del želel zaključiti in se veselim vprašanj in sodelovanja.

Hvala lepa in se opravičujem, da sem mogoče govoril pretiho.

Hvala. Cenjenemu kandidatu se zahvaljujem za podano predstavitev ter preden odpiram razpravo imamo dve zadevi, prvo imam še tukaj pooblastilo.

Kolegico Natašo Sukič nadomešča kolega Luka Mesec, ki ga lepo pozdravljam na današnji seji. Kolegica Alena Gregurevič, želeli ste postopkovno, izvolite, imate besedo.

Hvala, gospod predsednik.

Jaz bi samo prosila, to se mi ni zdelo fer od vas, vljudno sem prosila kandidata za ministra, če lahko, prvič v mandatu sem prosila, če lahko govorim malo, malo bolj na glas, ker je resnično izjemno, izjemno tiho govoril in se mi ne zdi primerno, da potem Mahniču tukaj pritegnete in se začnete nekaj... To je nekaj res običajnega in mislim, da ni prav, da ste me, ne vem, zdaj tukaj nekaj izpostavljali. Samo prosila sem, če malce glasneje govoriti, da ga slišimo, jaz ne morem ga potem spraševati.

Hvala lepa.

Izvolite kolega Mahnič.

Hvala predsedujoči. Zdaj mislim, da nas je tukaj enih 25 v tej dvorani. Samo Lena Grgurevič je imela problem, da kandidata ni slišala. Tako da tu ne gre za problem to, da je kandidat za ministra govoril pretiho, ampak gre za pač njen osebni problem, ker hodi provocirati na vsake odbore in izzivati kandidate.

Hvala, kolega Mahnič.

Preden nadaljujemo, poglejte, vsi boste dobili besedo, vsako postopkovno bom upošteval, žal pa kolegica Leona Gregorič, ne moremo se, jaz dajem besedo, jaz odvzemam besedo in ne moremo se oglašati sredi predstavitve kandidata. Zahtevate postopkovno, bom upošteval in bomo to tudi upoštevali. Ni problema. Kolegi, ki poznajo moj sistem vodenja, pa mislim, da tudi kolegice Katičeve, na Odboru za zadeve EU in tudi na Odboru za zunanjo politiko bomo temu primerno, obema odboroma, reprezentativnosti teh odborov, tudi temu primerno vodili te odbore. Tako da vedno boste dobili besedo, ne bom nikomur odvzemal, bom pa že danes povem, držite se vprašanj,

teme, ki se tičejo delovanja Ministrstva za zunanje in evropske zadeve. In seveda kandidata bom prosil, da bo na vsa morebitna vprašanja tudi odgovoril. Tako.

Preden pa nadaljujemo s prijavami vas, ki imate vprašanje za kandidata, pa imam še eno pooblastilo: kolegico Marušo Babnik nadomešča kolega Vinko Levstik, ki ga prav tako pozdravljam na Odboru za zunanjo politiko.

Tako, sedaj pa mi dovolite torej še en stavek, torej nekaj usmeritev še za to sejo. Namen obravnavane točke dnevnega reda je torej predstavitev kandidata, torej seznanitvi članic in članov obeh odborov s kandidatovi in programom dela v primeru opravljanja ministrske funkcije ter možnost podajanja odgovorov kandidata na zastavljena vprašanja glede njenega morebitnega opravljanja funkcije. Tako vas vljudno še enkrat naprošam, da se vprašanja kandidatov nanašajo zgolj na področje zunanjih in evropskih zadev. Predlagam pa seveda način vodenja, da zberemo sklop vprašanj petih razpravljavcev, ker se mi zdi, da če jih je več, bo nekako tudi fokus kandidat izgubil in na to predam besedo za odgovore kandidatu, potem pa ta krog zaključim in bomo tudi odprli naslednji krog, v kolikor mislite, da niste dobili vprašanja.

Tako, sedaj pa odpiram. Prvi krog vprašanj. Gospod Stojanovič je prvi prijavljen, gospa Meira Hot, vi boste naslednja. Gospod Stojanovič, izvolite, imate, imate besedo, prvi ste se prijavili.

Dušan Stojanovič (PS Svoboda): Hvala lepa, predsednik.

Hvala lepa tudi kandidatu za predstavitev. Bi pa seveda vendarle v nadaljevanju med vprašanji kandidatu seveda prosili tudi še za kakšno bolj konkretizacijo.

V preteklem mandatu mislim, da je Slovenija kar nekako opozorila nase na mednarodnem področju, okrepila svojo mednarodno prepoznavnost, med drugim v času ne stalnega članstva v Varnostnem svetu OZN, tudi s priznanjem Palestine, z nadaljevanjem podpore Ukrajini, z večjo ali pa s povečanjem humanitarne in mednarodne pomoči, razvojne in ostale, s krepitvijo tudi gospodarske diplomacije. Nekaj novih predstavništev je bilo odprtih tudi z mislijo na interese slovenskega gospodarstva, slovenske znanosti, slovenske kulture in športa in tudi umetnosti. Tako da bi me najprej zanimalo, kakšna je vaša, bom rekel, celovita vizija slovenske zunanje politike v prihodnjih štirih letih? Katere tri recimo konkretne zunanjepolitične prioritete boste postavili v ta okvir in v ospredje in kako bomo lahko čez leto ali dve ocenjevali našo zunanjepolitično uspešnost? Zanima me, kaj nameravate glede diplomatsko-konzularne mreže? Kot sem že prej dejal, smo odprli nekaj novih predstavništev, kar pomeni večjo prisotnost v tujih državah, tako na trgih, tako v regijah, kjer se neki gospodarski, kulturni, razvojni in tudi geopolitični interesi prepletajo. Me zanima, po kakšnih kriterijih boste določali, v katerih državah bi Slovenija morala okrepiti svojo prisotnost, ali bo to po interesih gospodarstva, bo to po interesih, varnostnih razmerah, potrebah naših državljanov v tujini in tako naprej? Potem me zanima tudi glede, bom rekel, mednarodne razvojne in humanitarne pomoči. Mnogi kolegi se verjetno spominjajo, da je bila ena od zadnjih sej tega odbora, pa tudi ena od zadnjih plenarnih sej, tematika mednarodna razvojna pomoč. Jaz mislim, da Slovenija lahko kot majhna država vendarle uspešno dosega ali pa povečuje svoj ugled in politični učinek na področjih, kjer ima znanje, ne vem, razminiranje, ne vem, gospodarjenje z vodami, z okoljem, znanja s področja civilne zaščite, gasilstva in tako naprej in mislim, da ta mednarodna pomoč de facto lahko naš ugled v tujini povečuje. In me zanima, kako bomo s temi financiranji teh projektov ta naš ugled dejansko povečevali, da ne bomo potem poslušali, da ti projekti niso potrebni, da je potrebno najprej poskrbeti za stvari doma, potem šele v tujini. Bi pa seveda želel od vas tudi slišati, kako boste poskrbeli, da ta razvojna pomoč pa ne bo podaljšek politike, dnevne, notranje, ampak da bo dejansko sledila interesom naše države. Da bo

izkazovala neko odgovornost, seveda tudi solidarnost do sosedstva in do tam, kjer nastopamo in pa tudi dvigovala neko verodostojnost naše zunanje politike. Tako da me zanima morda, v katerih recimo državah bi želeli ali pa nameravate to pomoč okrepiti?

In pa zanima me tudi glede diplomatsko konzularne mreže, kako boste zagotovili, da naši DPK ne bodo samo DPK, ne bodo samo protokolarne točke, da bodo tudi dejansko točke stičišča interesov dveh držav ali tudi morda treh, da bodo podpora slovenskemu gospodarstvu? Kakšna je vaša vizija, tudi glede, kot sem že prej dejal, morebitnega odprtja novih ali morebitne prestavitve kakšnega od DPK-jev v prihodnosti?

Tako da, morda toliko v prvem krogu, ker sem kar nekaj vprašanj nanizal, pa mislim, da lahko potem še v drugem krogu kaj bolj konkretno.

Hvala lepa.