Začenjam 4. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost in mladino, vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani odbora: Nedeljko Todorović, Poslanska skupina Resni.ca, ter Damijan Bezjak Zrim, Poslanska skupina Socialni demokrati. Na seji pa kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo naslednji poslanke oziroma poslanci: gospod Aleksander Štorek namesto Nedeljka Todorovića ter gospod Alojz, Aleš Hojs namesto gospe Alenke Jeraj, lepo pozdravljeni.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za njegovo spremembo, je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. točko dnevnega reda, in sicer zaščito otrok in mladih pred sindikalnim aktivizmom ter varovanje avtonomije izobraževalnega prostora, ki jo bomo obravnavali na podlagi zahteve predlagateljev, in sicer Poslanske skupine Nove Slovenije, Slovenske ljudske stranke, Fokus ter Poslanskih skupin SDS, Demokrati. in Resni.ca. Za sklic nujne seje Odbora za izobraževanje, znanost in mladino z dne 15. 9. 2026, ki je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora.

Na sejo so bili vabljeni, kot so razvidni iz sklica, predlagatelj, se pravi Poslanske skupine NSi, SLS, Fokus, SD, Demokrati. in Resni.ca, v imenu predlagatelja gospa Iva Dimic, doktor Borut Rončević, minister za izobraževanje, znanost in mladino, ki je svojo odsotnost upravičil, gospa Mojca Škrinjar, državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino, in sicer za vrtce in do višje šole, doktor Rok Strašek, državni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino, za visoko šolstvo in znanost, doktor Jurij Šink, vršilec dolžnosti na Inšpektoratu Republike Slovenije za šolstvo, gospa Janja Rojc, direktorica... Jasna Rojc, direktorica Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, doktor Dijana Možina Zupanc, namestnica varuhinje človekovih pravic Republike Slovenije,

ki je svojo odsotnost opravičila, gospod Sašo Božič, predsednik Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, ki je svojo odsotnost opravičil, doktor Kristjan Musek Lešnik, predsednik Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje, doktor Boris Dular, predsednik Strokovnega sveta Republike Slovenije za poklicno in strokovno izobraževanje, profesor doktor Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani, ki je svojo odsotnost upravičil, profesor doktor Mojca Šlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je svojo odsotnost prav tako opravičila. Dodatno pa so bili vabljeni na sejo še Visokošolski sindikat Slovenije, Konfederacija sindikatov Slovenije Pergam, gospod Branimir Štrukelj iz Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije.

Torej, prehajamo na obravnavo navedene zadeve.

Predstavnico predlagatelja prosim za dopolnilno obrazložitev zahteve in v imenu poslanske... / oglašanje iz dvorane/ Izvolite... Izvolite postopkovno.

Ja, predsednica, hvala za besedo.

Zdaj, v skladu z 69. členom Poslovnika in v navezi s 45. členom Poslovnika, ki pravi naslednje: "Delovno telo lahko v okviru svojega delovnega področja zahteva od Vlade in drugih državnih organov ter javnih zavodov, javnih podjetij in javnih skladov, katerih ustanoviteljica je država, pojasnila in podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju svojih nalog." Nadalje tretji odstavek 65. člena: "Vlada, drugi državni organi, javni zavodi, javna podjetja in javni skladi, katerih ustanoviteljica je država, so dolžni nemudoma posredovati zahtevane podatke in posamezne dokumente, ki jih zahteva delovno telo iz prvega odstavka tega člena oziroma tretjina njegovih članov, iz drugega odstavka tega člena, razen če bi to bilo v nasprotju z zakonom."

Zdaj, glede na to, da obravnavamo temo, za katero nimamo podatka, kaj se je dejansko dogajalo, bi jaz predlagal, da danes prekinemo sejo in počakamo na to, da organi opravijo svoje delo. Namreč, v kolikor bomo danes nadaljevali s to tematiko, potem bomo inšpektoratu odvzeli legimiteto in politično odločali o nečem, kar ni v naši pristojnosti. Namreč, dokler inšpektorat ne ugotovi, da je dejansko prišlo do kršitev, mislim, da nimamo danes na mizi popolnoma nič, o čemer bi razpravljali.

Tako da še enkrat predlagam, da prekinemo sejo, počakamo, da inšpektorat opravi svoje delo in v kolikor bo inšpektorat zaznal, da so bile storjene torej kršitve, potem takem sem tudi jaz za to, da se ponovno skliče seja ali pa nadaljuje ta seja in razpravljamo takrat o dejanskem stanju in ne o nečem, kar danes še nimamo na mizi. Hvala.

Hvala lepa za, gospod Janev.

Torej, predlagam, da nadaljujemo z obravnavo zaradi tega, ker smo pojasnili v sklicu, zakaj se sklicuje. tukaj ne bomo nič odločali, ampak se bomo samo posvetovali, seznanjali z zadevo in upamo, na koncu sprejeli tudi sklep. Ne iščemo pa nobenih odgovorov, vendar pa imamo zagotovo indice, o katerih se pa moramo tukaj pogovoriti in mislim, da smo se tukaj zbrali, da lahko povsem legitimno in utemeljeno razpravljamo. Lahko pa se tudi glasuje o tem, če se strinjamo z vami.

Izvolite. / oglašanje iz dvorane/ Postopkovno, izvolite, ja.

Hvala.

Jaz bi se strinjal sicer z vami, predsednica, v kolikor mi ne bi imeli sklepov na mizi, ampak glede na to, da imamo sklepe pomeni, da ste prišli že do določenih zaključkov, kar se mi zdi skrajno nekorektno do državnih organov, ki morajo opravljati svoje delo. V nasprotnem, dajmo ukiniti državne organe in politika ne odloča in sprejema odločitve za vse.

Potem predlagam, da pač damo na razpravo oziroma ne na razpravo, da sprejmemo sklep ali nadaljujemo sejo ali ne.

Prosim, da glasujemo. Nadaljujemo torej... / medsebojni pogovor/ Tako, ali se seja prekine ali... glasujemo o tem, ali se seja prekine in nadaljujemo drugič ali ne. / oglašanje iz dvorane/ Torej, nadaljujemo. Tako, damo na sklep in sicer ali da damo na sklep, da se seja nadaljuje.

Da ali ne. Tako. Seja se nadaljuje. Glasovanje bo in sicer seja se nadaljuje, da ali ne. Tako.

Začetek. Ugotavljam, da je sklep sprejet in se seja nadaljuje. Prisotnih je 14 poslancev, za je glasovalo devet poslancev, proti pa šest.

Torej prehajamo na obravnavo navedene zadeve in predstavnico predlagatelja prosim za obrazložitev zadeve, gospo Ivo Dimic.

Hvala lepa, spoštovana predsednica, spoštovana državna sekretarka, vsi vabljeni gostje danes in seveda kolegice in kolegi!

V svojem, bom rekla, uvodni predstavitvi bom podala seveda nekatera opažanja, nekatere pobude, nekatera opozorila, ki je prav, da o njih seveda razpravljamo tudi na Odboru za izobraževanje, mladino in znanost. Ja, v poslanski skupini smo vložili sklic seje z naslovom Zaščita otrok in mladih pred sindikalnim aktivizmom ter varovanje avtonomije izobraževalnega prostora. V prvem tednu zbiranja podpisov v podporo zahtevi za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije smo prejeli več sporočil in slikovna gradiva glede zelo spornega in politično motiviranega zbiranja podpisov sindikatov na hodnikih slovenskih osnovnih, srednjih in visokih šol. Gre za nadaljevanje sporne prakse iz letošnje pomladi, saj je bila tematika izpostavljena že v aprilu in maju, ko so dijaki in študentje poročali o prisotnosti sindikalnega propagandnega gradiva na srednjih in visokih šolah. Dijaki in študentje poročajo tako o prisotnosti pritiskov glede zbiranja podpisov kot tudi o prisotnosti pozivov in propagandnih gradiv na samih hodnikih šol, kar lahko označimo kot prisotno politično motiviranega in enostransko prikazanega sindikalnega gradiva med samim izobraževalnim procesom in na samih šolskih tleh.

Zato je današnja seja potrebna, ker je potrebno, da od sindikalnih vodstev pričakujemo, nenazadnje lahko rečem tudi zahtevamo pojasnila ter morebitno odgovornost za njihove organizacijske mreže v referendumski akciji. Posebej problematično je, kadar se možnosti za sindikalno delo uporabijo za širjenje političnega nagovarjanja med učence, dijake ali študente. Prav tu pričakujemo jasne odgovore vodstva Sviz in drugih sodelujočih sindikatov. O navodilih, naslovnikih in poteku akcije seveda mora odgovarjati tudi tisti, ki jo vodi. Javne objave Sviz kažejo več mesečno pripravo. V okrožnici z dne 7. maja letos, je vodstvo za upnike pozvalo k čim večji angažiranosti. Poziv 12. maja je izrecno zajel zaposlene, ki so člani sindikata, in tiste, ki niso, ki niso več, čim večji angažiranosti, poziv 12. maja izrecno zajel res te zaposlene. Glavni odbor je nato junija sklenil, da bo ob odločitvi ustavnega sodišča, ki bi omogočila referendum, zbiranje podpisov in morebitno kampanjo postavil med prednostne naloge na vseh ravneh sindikata. Organiziral je tudi pripravljanje prostovoljcev. Kot centrala načrtuje aktivnosti in pošilja navodila mreži zaupnikov, se mora seveda vprašanje odgovornosti začeti pri njej. Od vodstva pričakujemo, da pojasni, katere omejitve je postavilo pri uporabi prostorov, nagovarjanju ljudi in nastopanju v imenu zaposlenih. Zaupniki na terenu potrebujejo jasna navodila tudi o mejah dopustnega ravnanja.

Če gremo naprej, vodstvo seveda je naročilo tudi razobešanje plakatov v zavodih. Posebej konkretna so obvestila Sviz z dne 24. avgusta. Vodstvo je napovedalo pošiljanje referendumskih plakatov in zaupnikom zapisalo: "Prosim, da jih obesite na za to

predvidena mesta v vaših zavodih." Obenem jih je usmerilo k spremljanju elektronske pošte z nadaljnjimi navodili. To potrjuje, da je umeščanje gradiv v zavode del organizirane akcije. Prav beseda o predvidenih mestih zahteva seveda tudi pojasnilo, kdo je določil ta mesta in komu je bilo gradivo tam namenjeno? Ali govorimo o sindikalni oglasni deski za zaposlene ali o prostoru, kjer se vsakodnevno zadržujejo učenci, dijaki, in študenti? Sam poziv še ne dokazuje nepravilne postavitve, vodstvo pa mora seveda pojasniti, kako je zagotovilo, da se navodila izvajajo v skladu s pravili posamezne ustanove. Sindikalni status prinaša možnosti za zastopanje zaposlenih. Z njimi pride tudi odgovornost, da se dostop do zavoda uporablja skladno z njegovim namenom in da mladi niso potisnjeni v vlogo občinstva za organizirano politično nagovarjanje. Sodelovanje z levo opozicijo je pri tej pobudi javno, pri tej referendumski pobudi je sodelovanje z levo opozicijo seveda javno napovedano. Po poročanju 24 ur in STA so Svoboda, SD in Levica že 13. maja podprle sindikate pri zbiranju podpisov Levica je 18. maja sama objavila, da so podpise zbirali skupaj s sindikati, civilno družbo in opozicijske stranke.

Sodelovanje se nadaljuje tudi septembra. V poročanju z dne 24. septembra je predstavnik Svobode napovedal, da bodo dali na voljo strankarsko infrastrukturo, SD je napovedala sodelovanje v kampanji, Levica pa je pozdravila zbrane podpise. To je dovolj konkretna podlaga za vprašanje o obsegu in načinu sodelovanja. Iz teh objav ne sklepamo o vsakem sindikatu in vseh njegovih preteklih odločitvah. Govorim o sodelovanju, ki ga akterji pri tej pobudi sami javno potrjujejo. Sindikalno vodstvo, ki v taki ali pa v takšni pobudi sodeluje s političnimi strankami, mora sprejeti tudi politično kritiko svojih odločitev. Kritično vprašanje o njegovi vlogi je povsem upravičeno. Članom in javnosti mora jasno povedati, s kom sodeluje, kdo odloča o aktivnosti in katere organizacijske možnosti pri tem uporablja. Posebej občutljive, občutljivo postane, da so te aktivnosti prenesene v okolju šole ali fakultete.

Član sindikata ima lahko drugačno politično prepričanje od njegovega vodstva in ga pogosto ima. Njegov podpis za referendum mora ostati povsem svobodna odločitev, sindikat ga mora enako zavzeto zastopati pri njegovih delovnih pravicah tudi takrat, ko zavrne sodelovanje v referendumski akciji. Od vodstva zato pričakujem jasno zagotovilo, da ima tudi drugače misleči član prostor, da izrazi svoje stališče. Sviz je 15. junija objavil še poziv sindikalnih central k podpori referenduma o spremembah zakona o pravni državi in demokratičnih varovalkah. To je konkreten primer širšega političnega angažiranja, ki sega preko neposrednih vprašanj plač in delovnih pogojev v šolstvu. Tudi pri takšni pobudi je primerno vprašati, kako je bilo stališče sprejeto in kako so bili vanj vključeni člani. Sindikalna komunikacijska mreža omogoča hiter dostop do številnih zaposlenih. Prav zato mora biti razvidno, kdaj sporočilo predstavlja odločitev vodstva, kdaj pojasnjuje pravice zaposlenih in kdaj jih vabi k podpori širši politični pobudi.

Če se dotaknem nekega članka na portalu zanima.me je 15. maja objavil vprašanje o opozorilih pred posegi v plače in zamrznitve plačne reforme ter odgovor sindikalne strani. Ta je takšne nevarnosti pojasnjevala kot možne prihodnje posledice zmanjšanja javnih prihodkov. To razliko je treba jasno povedati tudi članstvu. Določba zakona, ocena njenih finančnih učinkov in napoved morebitnega prihodnjega ukrepa vlade so tri različne trditve. Če sindikat zaposlene nagovarja z opozorilom, da bi lahko izgubil določeno pravico, mora pojasniti, na čem to opozorilo temelji.

Zahtevamo torej konkretno določbo ali jasno obrazložitev v napoved s predpostavkami. Takšna natančnost je še posebej potrebna pri sporočilih, ki se opirajo

na zaupanje zaposlenih v njihov sindikat. Kje so meje nagovarjanja mladih in potrebni ukrepi? Pri nagovarjanju študentov je potrebna posebna odgovornost, pri fakultetah je treba posebej obravnavati visokošolski sindikat Slovenije po poročanju portala zanima.me, je z dne 12. maja letos ta v dopisu članstvo pozval, naj k podpisu nagovori tudi sodelavce in študente. Filozofska fakulteta je v odgovoru objavljenem članku Dovoljenje za zbiranje podpisov povezala z dogovorom o pogojih sindikalnega dela. Nagovarjanje študenta s strani profesorja, ki ga ocenjuje, zahteva posebno presojo. Študent ne bi smel ugibati, ali bo zavrnitev podpisa vplivala na njun odnos. Od sindikalnega vodstva pričakujemo torej jasna navodila, ki preprečujejo povezovanje podpore referendumu, študijskimi obveznostmi, ocenjevanjem ali pričakovano lojalnostjo profesorjev. Varstvo svobodne odločitve mora biti zagotovljeno tudi polnoletnemu študentu. V javnosti so se pojavile tudi navedbe o pogojevanju ocen s podpisi. N1 je 10. septembra, portal N1, je 10. septembra objavil te očitke in odziv predsednika visokošolskega sindikata Gorazda Kovačiča, ki je zavrnil, ki jih je zavrnil ter povedal, da ne pozna takšnega primera. Na tej podlagi krivde posamezniku ne moremo pripisati, lahko pa zahtevamo varno prijavo, preveritev konkretnih navedb in jasna navodila sindikata. Sindikalna vodstva bi morala takšen standard podpreti, seveda. Univerza v Ljubljani je 14. maja sama razmejila dopustno sindikalno obveščanje zaposlenih in zbiranje podpisov v prostorih zaupnikov od javnega referendumskega nagovarjanja s stojnicami in plakati. Rektor je 18. maja pojasnil, da sta dva od treh sindikatov ravnala po usklajeni praksi. To kaže, da je mogoče sindikalno dejavnost izvajati ob spoštovanju pravil ustanove. Planet je 11. septembra ponovno poročal o referendumskih plakatih na Filozofski fakulteti. Ob takšnem poročanju pričakujemo seveda pojasnilo, kje so bili nameščeni, na čigavo pobudo in kako je bila postavitev usklajena z navodili univerze. Odgovornost imata tako organizator aktivnosti kot vodstvo zavoda. Splošno sklicevanje na sindikalne pravice ne pojasni vsake konkretne uporabe prostorov. Od sindikalnih vodstev zato pričakujemo konkretna zagotovila in sindikalna vodstva pozivamo, naj predstavijo navodila svojim zaupnikom in pojasnijo, komu namenjajo referendumska sporočila v zavodih. Jasno naj določijo, kako bodo preprečili občutek obveznega sodelovanja. obravnavala opozorila članov in zagotovila spoštovanje pravil o plakatih ter uporabi prostorov.

Če se pokaže odstopanje, morajo pomagati pri njegovi odpravi. Organizator mora prevzeti odgovornost za izvedbo akcije. In kje je meja sindikalnega delovanja? Problem ni, da ima sindikat politično stališče, sindikat ima pravico opozarjati na zakonodajo, ki posega v položaj zaposlenih, in ima pravico svoje interese zastopati tudi v javnosti. Vprašanje pa je, kje se ta legitimna sindikalna dejavnost konča in kje se začne nekaj drugega. Problem nastane takrat, ko začne sindikat svojo organizacijsko mrežo v javnih zavodih uporabljati kot infrastrukturo za referendumsko mobilizacijo. Pri tem ne govorimo o nekem hipotetičnem primeru. SVIZ je maja letos sindikalne zaupnike izrecno pozval, naj se pri zbiranju podpisov angažirajo v največji možni meri in naj možnost podpisa omogočijo čim širšemu krogu zaposlenih. Nekaj dni pozneje jih je pozval, naj aktivno tudi člane in ne člane sindikata ter organizirajo zbiranje in predajo podpisov. Junija je svoje članstvo pozival k pomoči pri zbiranju podpisov in drugih dejavnostih referendumske kampanje. Septembra pa je sindikalne zaupnike ponovno pozval k aktivnemu nagovarjanju članov in posredovanju referendumskih obvestil po zavodih. To niso več samo izjave za javnost ali sporočila vodstva sindikata o tem, kakšno je njegovo stališče do nekega zakona. Gre za organizirano uporabo sindikalne strukture za dosego konkretnega cilja v

referendumskem postopku. Zato se moramo vprašati, kakšna naj bo vloga sindikalnega zaupnika v šoli. Sindikalni zaupnik v šoli ne bi smel avtomatično postati podaljšana roka referendumske kampanje samo zato, ker ima sindikat preko njega neposreden dostop do zaposlenih. Enako velja za samo članstvo. Članstvo v sindikatu je odločitev zaposlenega, da želi sindikalno zastopanje svojih ekonomskih, socialnih in delovno pravnih interesov. Iz tega še ne sledi, da želi biti posameznik tudi del vsake politične ali referendumske aktivnosti, za katero se odloči vodstvo sindikata. Zato je pomembno razlikovati med obveščanjem članov in njihovo organizirano mobilizacijo. In kje je meja? Če se zaposlene preko sindikalnih kanalov sistematično poziva k podpisovanju referendumskih pobud, k sodelovanju pri kampanji in k nadaljnjemu širjenju teh pozivov je legitimno vprašanje, ali gre še zgolj za zastopanje interesov zaposlenih ali že za organizirano sodelovanje v političnem oziroma referendumskem procesu. In potem pridemo do prostora, v katerem se to dogaja. Zakon že danes izhaja iz tega, da mora biti šolski prostor posebej varovan pred neposrednim strankarskim političnim delovanjem. Zato se postavlja vprašanje, ali je ureditev dovolj dosledna kadar podobna mobilizacija poteka preko drugih organizacijskih struktur, ki so močno prisotne prav v šolah in v drugih javnih zavodih. Izobraževalni zavodi ne bi smeli postati logistična baza niti političnih strank niti drugih organizacij, ki želijo vplivati na volilne ali referendumske odločitve. Enak standard bi moral veljati ne glede na to, kdo takšno dejavnost organizira. Ne moremo na eni strani govoriti o politični nevtralnosti šolskega prostora, na drugi strani pa vprašanje organizirane referendumske mobilizacije spregledati samo zato, ker poteka prek sindikalne organizacije. Pri tem ne gre za prepoved sindikalnega delovanja. Pravica do organiziranja, zastopanja zaposlenih in izražanja stališč mora ostati zagotovljena. Gre za precej bolj omejeno vprašanje, ali mora biti jasneje določena meja med sindikati in zastopanje zaposlenih in organizirano politično oziroma referendumsko dejavnostjo v javnem izobraževalnem prostoru? To je vprašanje, ki ga mora politika nasloviti, jasno, predvsem enako za vse. Toliko za uvod. Hvala.

Hvala lepa. Besedo pa dajem gospe Mojci Škrinjar, državni sekretarki na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino, izvolite.

Hvala za besedo. Naj najprej pojasnim v imenu ministrstva, da to nima podatka o tem, na koliko vzgojno-izobraževalnih zavodih naj bi bili otroci, dijaki ali študentje izpostavljeni sindikalnemu aktivizmu v obliki nagovarjanja ter izobešanja oziroma razdeljevanja plakatov in letakov s politično vsebino. Podatek o obsegu oziroma številu tovrstnih dejavnosti bi bilo mogoče pridobiti z izvedbo usmerjene ankete med vzgojno izobraževalnimi zavodi, ki bi jih bilo treba poslati vse relevantnim zavodom. Ministrstvo za to brez izvedbe takšne sistematične preverbe ne razpolaga z verodostojnimi podatki o obsegu konkretne opisane aktivnosti. Pojasnimo pa zakon. Ministrstvo torej podpira varovanje avtonomije vzgojno-izobraževalnega prostora, zaščito otrok in mladih ter nemoten vzgojno izobraževalni proces. Hkrati je treba ločiti med tem, kar je po zakonu prepovedano, in tem, o čemer je v okviru zakonskih pristojnosti posameznega zavoda pristojen odločati ravnatelj oziroma vodstvo zavoda. Pri presoji konkretnih primerov je treba izhajati iz veljavne zakonodaje, pristojnosti zavodov in konkretnih okoliščin posameznega primera, ne pa iz splošne predpostavke, da je vsaka sindikalna dejavnost v izobraževalnem prostoru nedopustna. 72. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja določa

dejavnosti, ki niso povezane z vzgojo in izobraževanjem, se lahko v javnem vrtcu oziroma šoli izvajajo le z dovoljenjem ravnatelja. V vrtcih in šolah je prepovedano delovanje političnih strank in njihovih podmladkov. Treba je pa razlikovati med političnim delovanjem strank, zakonsko je prepovedano v vrtcih in šolah, in drugimi dejavnostmi, ki niso neposredno povezane z vzgojo in izobraževanjem. Lahko se izvajajo, vendar le z dovoljenjem ravnatelja. In dejavnostmi, ki so povezani z delovanjem zaposlenih oziroma sindikata. Njihova dopustnost se presoja glede na konkretno pravno podlago, namen dejavnosti, prostor, način izvedbe in pristojnosti zavoda. Ravnatelj je v skladu z 49. členom ZOFVI pedagoški vodja in poslovodni organ javne šole in je v okviru zakonskih ter podzakonskih določb pristojen za odločanje o dopustnosti posameznih dejavnosti v šoli. Ravnatelj mora pri odločanju upoštevati omenjeni zakon, s kratico imenovan ZOFVI, in druge veljavne predpise, varnost in dobrobit otrok in mladih, nemoten potek vzgojnoizobraževalnega procesa, pravice učencev in dijakov, okoliščine konkretne dejavnosti, morebitno dovoljenje oziroma drugo pravno podlago za uporabo prostorov. Če ravnatelj ugotovi, da je določena dejavnost nedopustna, mora ustrezno ukrepati, če prepoved ni podana, pa je v okviru svojih pristojnosti odgovoren za odločitev, ali in pod katerimi pogoji se dejavnost dovoli. 72. člen ZOFVI torej ni splošna prepoved političnih vsebin v šoli. Člen izrecno prepoveduje delovanje političnih strank in njihovih podmladkov, pri drugih dejavnostih pa mora ravnatelj presojati dopustnost oziroma nedopustnost posamezne aktivnosti na šoli.

72. člen ZOFVI izrecno torej določa prepoved delovanja političnih strank in njihovih podmladkov, iz te določbe pa ne izhaja splošna prepoved vseh sindikalnih aktivnosti. Pri sindikalnih dejavnostih je treba zato presojati njihovo konkretno vsebino, namen, način izvedbe in pravno podlago za njihovo izvajanje v posameznem zavodu. Če konkretno ravnanje sindikata preseže okvir dopustnega in pomeni kršitev zakona ali poseg v pravice otrok oziroma nemoten vzgojnoizobraževalni proces, mora zavod ustrezno ukrepati. Ne glede na različna stališča o konkretnih sindikalnih ali referendumskih aktivnostih, mora biti v središču pozornosti otrok oziroma mladostnik in njegov nemoten dostop do kakovostnega izobraževanja. Ministrstvo torej vedno pričakuje od vodstev zavodov, da zagotovijo varno okolje, nemoten pouk, spoštovanje dostojanstva in otrok mladih, pluralnost informacij, prostor za kritično mišljenje, spoštovanje pravic vseh deležnikov. Dopustnost konkretne dejavnosti se presoja na podlagi veljavne zakonodaje v pristojnosti in je v pristojnosti torej konkretnega zavoda. 72. člen torej določa, da se lahko izvajajo le z dovoljenjem ravnatelja in ravnatelj mora pri tem upoštevati predpise in konkretne okoliščine. Ni mogoče vseh sindikalnih aktivnosti vnaprej opredeliti kot prepovedanih, prav tako pa dovoljenje za sindikalno delo ne pomeni avtomatičnega dovoljenja za vsako obliko političnega oziroma referendumskega nagovarjanja.

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje zagovarja avtonomijo vzgojne izobraževalnega prostora, pluralnost mnenj ter zaščito otrok in mladih pred vsakršnimi pritiski. Hkrati moramo spoštovati veljavno pravno ureditev in pristojnosti, ki jih zakon daje ravnateljem in vodstvom zavodov. Zaradi navedenega ministrstvo ne more vnaprej odločati v vsakem primeru, v posameznem primeru, namesto ravnatelja. Lahko pa zagotavlja pravni okvir, usmeritve in nadzor nad zakonitostjo delovanja sistema v okviru svojih pristojnosti. Odgovornost vseh zaposlenih v vzgoji in izobraževanju je, da je šolski prostor varen, strokoven in namenjen predvsem vzgoji in izobraževanju ter da se pri vseh aktivnostih sprašujejo pravice, dostojanstvo in dobrobit otrok in mladih. Stališče ministrstva temelji na spoštovanju

ustavno zagotovljene avtonomije univerz. Presoja vsebine posameznih plakatov, objav ali drugih gradiv na visokošolskih zavodih ni v pristojnosti ministrstva, razen če bi bili podani elementi kršitve zakonodaje. Avtonomija univerz je zagotovljena v 58. členu Ustave Republike Slovenije. Univerza je prostor akademske svobode, odprte razprave in soočanja različnih pogledov. Načelo ideološke nevtralnosti države ne pomeni odsotnosti razprave o družbenih ali političnih vprašanjih, temveč obveznost države, da zagotavlja pogoje za pluralno in svobodno akademsko razpravo. Torej, če povzamem, ni vsako delovanje, ni vsaka politična stvar prepovedana, če gre za politično razpravo, in ni vsaka sindikalna dejavnost dopuščena, če gre za politično delovanje.

Hvala.

Hvala lepa.

Besedo dajem gospodu doktor Roku Strašku, državnemu sekretarju na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino, za visoko šolstvo in znanost, izvolite.

Hvala lepa, lepo pozdravljeni. Jaz morda v tej točki ne bi nič kaj dodajal, glede na to, da je področje, ki zadeva vsebino sklica seje, naslovila v svojem nagovoru moja predhodnica, državna sekretarka, sekretarka Mojca Škrinjar.