Dober dan in lep pozdrav vsem članicam in članom odbora, vsem vabljenim in ostalim prisotnim!

Pričenjam 3. nujno sejo Odbora Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Obveščam vas, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti; gospa Ana Cajhen in poslanec Zoran Mojškerc. Na seji kot nadomestni člani komisije pa sodelujejo: Sara Žibrat, ki nadomešča poslanca Dušana Stojanovič in poslanec Andrej Klemenc, ki nadomešča poslanko Lucijo Tacer Perlin.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje, ki ste ga prejeli s sklicem, in sicer dnevni red je Socialna izključenost in stigmatizacija prejemnikov denarne socialne pomoči. V poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda in zato ugotavljam, da je določen dnevni red, kot je bil sklican s sklicem seje.

Prehajamo na 1. točko dnevnega reda in to je na obravnavo socialne... teme Socialna izključenost in stigmatizacija prejemnikov denarne socialne pomoči.

Na sejo je bilo kar nekaj vabljenih predstavnikov, predvsem strokovnjakov s področja socialne politike, ne bom brala, vse je določeno s sklicem. In kot gradivo ste prejeli dopis predsednice Sekcije za materinske domove, varne hiše in sorodne organizacije Društva za nasilno komunikacijo gospe Tanje Horvat Svetičič. Po sklicu pa ste prejeli še stališče Društva socialnih delavk in delavcev o posvetovalnem referendumu o pogojevanju pravice do denarne socialne pomoči z aktivnim vključevanjem delovno sposobnih upravičencev v družbeno koristna dela, z dne 7. 10. in mnenje doktorice Srne Mandić z dne 8. 10. in seveda predlog sklepov z dne 8. 10..

Pričenjam z obravnavo te točke. Najprej pa mi dovolite nekaj besed o današnjem sklicu. Torej, spoštovani prisotni, spoštovani državljanke in državljani, ki danes spremljate današnjo komisijo, današnjo sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti sem sklicala na pobudo mnogih, ki ste spremljali predvsem razprave v Državnem zboru ob potrjevanju posvetovalnega referenduma, ki se nanaša na denarno socialno pomoč. Iz poslanskih klopi, predvsem predlagateljev posvetovalnega referenduma, to so stranke SDS, Nova Slovenija, Fokus in SLS, Demokrati. in Resni.ca, so se slišale tudi hudo sovražne razprave do ljudi, ki se znajdejo v stiski in zato zaprosijo za denarno socialno pomoč. Če se socialna ali katerakoli politika gradi na predsodkih in spodbujanju sovraštva med ljudmi, posebej ko gre za že tako zelo ranljive skupine sodržavljanov, to ni dobro za nikogar, sploh pa ni dobro za dobrobit vseh nas in naše države.

Pavšalne ocene ali pa zavajanja o številkah, izpuščanje dejstev in ignoriranje stroke ni razvojna politika, zato bomo danes lahko slišali nekaj strokovnjakov, ki se ukvarjajo s socialno politiko in ljudi, ki so se osebno znašli v situaciji, ko so pomoč države potrebovali. Kako oni razumejo označbe z lenuhi, brezdelneži, in podobnimi oznakami? Brez konkretnih številk, ki bi trditev, da so prejemniki denarne socialne pomoči lenuhi, kot smo slišali večkrat v razpravah in tisti, ki so grožnja naši skupni dobrobiti, ostaja vprašanje, ki so ga predlagatelji umestili na referendum na ravni gostilniškega natolcevanja. Koliko je ljudi, ki naj bi izkoriščali sistem? Koliko je ljudi, ki bi lahko delali, pa ne delajo in zakaj ne? Zakaj predlagatelji razpisujejo referendum, namesto da bi zavihali rokave in vsem, ki lahko delajo, tudi našli ustrezno zaposlitev? Pravijo, da jo lahko najde vsak, ki si jo želi.

V Sloveniji že obstaja družbeni dogovor, da tisti, ki lahko dela, tudi dela. V prejšnjem mandatu med leti 2022 in 2026 je število dolgotrajno, število dolgotrajno brezposelnih močno zmanjšali. Zakaj tega trenda Vlada ne nadaljuje? Ampak raje sporoča ljudem, da so med nami taki, ki izkoriščajo denarno socialno pomoč, ob tem pa nam ne pove, koliko je takih in zakaj tega ne prepreči, če ve, da problem obstaja. Za boljše razumevanje dejanskega stanja na področju socialne politike in posebej denarne socialne pomoči smo povabili strokovnjake s tega področja. Zahvaljujem se vsem, ki ste se vabilu lahko odzvali. Seveda pa razumem tudi, da si marsikdo ni mogel današnjega dneva rezervirati za našo komisijo.

In zdaj pričenjam z obravnavo te točke. In najprej dajem besedo predstavniku Ministrstva za demografijo, družino in socialne zadeve in se vam hkrati zahvaljujem za udeležbo, izvolite.

Spoštovana predsedujoča, spoštovani članice in člani Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, Cenjene, drage poslanke in poslanci, dragi gostje, dragi gostje in gosti!

Na današnji seji komisije obravnavamo pomembno temo, in sicer položaj žrtev nasilja v družini, za katerega smo pristojni na Ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve. V uvodoma želim poudariti, da se po referendumski nedelji ne bodo omejevale pravice do denarne pomoči nikomur, ki bo do nje upravičen, tudi žrtvam nasilja v družini ne. Prav tako se zavedamo naloge države, da povečujemo varnost, naloge države, da povečujemo varnost žrtev nasilja in jih niti posredno zaradi finančne stiske in negotovosti ne in ne bomo, država ne bo silila, da vztrajajo v škodljivih in nevarnih odnosih. Takega in podobnega izražanja zaskrbljenosti je v teh dneh namreč veliko.

Tako izražamo iskreno željo, da se seja komisije ne spusti na nivo predvolilnega soočenja, saj je tema, ki jo obravnavamo, izredno pomemben del naših prizadevanj, da država resnično in učinkovito zaščiti najšibkejše. Na kakršnekoli podobne napačne interpretacije referendumske vsebine, saj je seja sklicana pred volilnim molkom, ne bomo namreč po zaključku seje, se bomo namreč po zaključku seje zelo težko odzvali, saj bi s tem morda že kršili volilni molk. Republika Slovenija ima sistem socialnega varstva, ki zagotavlja ustrezno raven zaščite ter omogoča dostop do pomoči. Osebe, ki se znajdejo v stiski, povezani z nasiljem, lahko poiščejo pomoč v okviru mreže javne službe socialno varstvenih storitev. Storitve v sistemu socialnega varstva dopolnjujejo socialno varstveni programi na področju preprečevanja nasilja, ki vključujejo v programe materialnih materinskih domov, varne hiše, zatočišča, krizne centre, informiranje in svetovanje, obravnave žrtev spolnega nasilja, obravnava, obravnave povzročiteljev nasilja, telefonsko svetovanje, celostno obravnavo žrtev nasilja, preventivne programe na področju preprečevanja nasilja in drugo.

Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve vsako leto pripravi javni razpis za izvajanje socialno varstvenih programov, s katerim poskuša slediti prepoznanim potrebam na terenu. Poudarjamo, da so vse socialno varstvene storitve in programi žrtvam vojnega nasilja v družini v Republiki Sloveniji na voljo brezplačno. Namen storitev in programov je zaščititi žrtve nasilja v družini, jim nuditi pomoč in podporo ter varen umik iz nasilja ter sredstva za izvajanje socialno varstvenih programov, namreč zagotavlja ministrstvo letno po na tem področju, približno v vrednosti 30 milijonov evrov. Od tega je bilo na področju preprečevanja nasilja in podpore žrtvam nasilja v družini vsako leto sofinanciranih 37 socialno varstvenih programov, leta 2025 pa v skupni višini 5 milijonov 937 tisoč 500, 937000 evrov in letos v skupni višini 6 milijonov 656000 evrov.

Zavedamo se, da je treba pri oblikovanju oziroma spreminjanju sistemov socialne varnosti posebno pozornost nameniti najbolj ranljivim skupinam prebivalstva, med katere sodijo tudi žrtve nasilja v družini. Zato bomo pri presoji morebitnih zakonodajnih sprememb na področju socialnih pravic skrbno pretehtali rešitve in bomo naredili vse, da ukrepi ne bodo imeli neželenih posledic za žrtve nasilja v družini in da predlagane rešitve ne bodo poslabšale njihovega položaja ali zmanjšale njihove varnosti. Naš cilj je vsekakor pravičnejši obojestranski sistem socialne varnosti, ki prejemnike socialne pomoči aktivno vključuje v družbo in ohranja stik z njo, k čemur stremijo tudi naši predlogi na področju denarne socialne pomoči. Razumemo skrb organizacij, ki vsakodnevno delate z žrtvami nasilja v družini in se soočate s posledicami njihove socialne in ekonomske ranljivosti.

Prav zato želimo zelo jasno še enkrat poudariti pravice do denarne socialne pomoči za žrtve nasilja v družini in druge posebej ranljive skupine se ne bodo omejevale. Takšnega cilja ni in takšnega učinka ne bo. Zavedamo se, da je finančna neodvisnost eden ključnih pogojev, da lahko žrtev nasilja varno zapusti nasilno okolje in začne samostojno življenje. Denarna socialna pomoč v takšnih primerih pogosto predstavlja nujno oporo in pomemben zaščitni mehanizem. Zato ostaja zaveza države, da žrtvam nasilja zagotavlja hiter, učinkovit in neoviran dostop do socialno varstvenih pravic ter drugih oblik podpore.

Kot sem že omenil, se v javnosti ob razpravi o bolj aktivnem vključevanju prejemnikov denarne socialne pomoči v družbo pojavljajo tudi interpretacije, da naj bi bili takšni ukrepi usmerjeni v zmanjševanje pravic najbolj ranljivih. Takšne interpretacije niso pravilne. Namen razprave, ki ravnokar poteka v družbi, ni kaznovanje ljudi v stiski, temveč iskanje načinov, kako okrepiti socialno vključenost posameznikov, kadar je to mogoče, ob hkratnem ohranjanju ustrezne socialne varnosti za vse, ki pomoč potrebujejo.

Pri tem želim posebej poudariti, da sistem socialnega varstva ne more in ne sme prezreti posebnih okoliščin posameznikov. Na področju socialne varnosti oziroma denarnih prejemkov že obstaja ena pomembna varovalka. Veljavna zakonodaja namreč že danes omogoča, da se v primerih nasilja pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči ne upošteva materialnega stanja povzročitelja nasilja, če so izpolnjeni zakonski pogoji za njegovo izločitev iz ugotavljanja materialnega položaja. S tem je zagotovljeno, da žrtve pri uveljavljanju socialnih pravic niso odvisne od dohodkov ali premoženja osebe, ki nad njimi izvaja nasilje. To ostaja tudi naše temeljno vodilo v prihodnje. Naš cilj je jasen: zagotoviti socialno varnost tistim, ki jo potrebujejo, ter hkrati spodbujati vključevanje in opolnomočenje ljudi, kjer je to mogoče in smiselno. Žrtve nasilja v družini bodo tudi v prihodnje deležne ustrezne zaščite, njihove pravice do denarne socialne pomoči pa se ne bodo zmanjševale ali omejevale. Verjamem, da nas pri tem povezuje skupen cilj; ustvarjati družbo, v kateri so najbolj ranljivi posamezniki ustrezno zaščiteni, hkrati pa deležni podpore, ki jim omogoča čim bolj samostojno in dostojno življenje. Hvala za pozornost.

Hvalalepa, gospod državni sekretar, Tomislav Nemec.

Nadaljujemo z besedo gostom in naslednji dajem besedo doktorici Andreji Rafaelič iz Inštituta za socialno varstvo Republike Slovenije, izvolite.

Hvala.

Ja, lepo pozdravljeni v imenu Inštituta za socialno varstvo! Najlepša hvala za povabilo na to sejo komisije.

Zdaj, nekako na inštitutu smo tisti, ki zbiramo podatke o prejemnikih denarnih pomoči. V Sloveniji imamo v bistvu, pravzaprav 16000 otrok, ki prejema denarne pomoči. Meni se zdi ključno to poudariti, saj gre v bistvu za posebej ranljivo skupino, pri katerih pri odločitvah moramo biti posebej pazljivi, saj gre, pomeni to, da če se kdaj sprejmemo kakšno napačno odločitev, to pomeni, da za 30 let se zadeve poznajo in ponavljajo. Tu, zakaj to poudarjam, zato, ker so to že poskušali narediti nekaj podobnega, sorodnega, pri zmanjševanju denarnih pomoči za otroke in družine na Danskem in se je izkazalo pravzaprav, kaj je to pomenilo, da so imeli pravzaprav potem ti otroci bistveno, zaključevali so šolanje eno leto pred prej kot običajni otroci pred tem, preden so ta ukrep sprejeli. Kriminal se je povečal med temi otroci, ki so dobivali nižjo denarno pomoč, za 10 odstotkov, povečala se je tudi najstniška nosečnost.

Se pravi, to pomeni, da v takih primerih ne naredimo, ne, ko onemogočimo pravzaprav otroke, ki doživljajo večkratne diskriminacije in izključevanje, ne pomeni, da naredimo, da onemogočimo tega otroka zdaj, ampak tudi dolgoročno. To se mi zdi ena izmed ključnih zadev, ki jih moramo premišljati, kadar se odločamo o prejemkih. Na drugi strani smo na inštitutu, imamo številne, smo spremljali že leta, no, programe socialne aktivacije. To so programi, ki že zdaj, ki jih sofinancira Ministrstvo za delo, ki že zdaj poskušajo aktivirati ljudi v delovno okolje. Pri našem spremljanju smo ugotovili, da so to ljudje, ki se zavedajo, kako pomembno je iti delat, kako jim bi to tudi koristilo in omogočilo boljše delovne pogoje za boljše življenje. Na drugi strani, ko smo jih vprašali, kaj bi se pa zgodilo, če bi jutri dobili pogoje za službo, so večinoma rekli, da tega ne bi zmogli, ker imajo prej druge težave, ki jih morajo odpraviti v življenju, kakor je razne dolgotrajne bolečine v hrbtu in tako dalje. Tako da pravzaprav ljudje, mislim tako, tisto, kar se mi zdi ključno, ko sprejemamo take odločitve, ki lahko vplivajo na materialni položaj ljudi, je pravzaprav to, da razmišljamo tudi o tem, kako bomo zagotovili take storitve, ki bodo omogočale vključevanje v delovni proces. Se pravi, ne moremo na eni strani govoriti o tem, da bi ljudje dobivali manjše prejemke, če nimamo storitve, ki bi jih podprli pri vključevanju v delovno okolje. Sama se pri svojem delu redno srečujem s številnimi ljudmi, ki doživljajo duševne stiske, ki imajo intelektualne ovire, ki bi pravzaprav zelo, zelo z veseljem delali, karkoli delali, pa jim je odvzeta pravica do dela oziroma v primeru, če bi delali, bi morali svoj prihodek nameniti za socialno varstvene storitve. Tako da pravzaprav bi morali v bistvu, če res želimo aktivirati en del prebivalstva, ki trenutno ne dela in prejema denarne prejemke, bi se morali vprašati, kako prilagoditi delovna mesta, da se bodo ljudje lahko vključili, kako prilagoditi okolje, kako destigmatizirati njihov družbeni položaj in tako dalje.

Zdi se mi tudi pomembno izpostaviti, da pravzaprav, če bomo se pogovarjali o tem, kako težavno je to, da obstajajo ljudje, ki naj bi zlorabljali sistem denarnih pomoči, da bomo še bolj odvračali ljudi od pomoči, ki jo rabijo. Centri za socialno delo so že zdaj velika stigma. Uporabniki zelo težko pridejo tam, to pa vemo, da je škodljivo, ne samo za njih, ampak tudi za celotno družbo. Tako da to se mi zdi še ena pomembna zadeva.

Zdaj poudariti, bi pa poudarila, da to, kar se trenutno, kar je javni diskurz trenutno v Sloveniji ni nova stvar. So to že poskušali že kje drugje, recimo, in najbolj temeljito so se tega lotili na Irskem, ki so zdaj ta sistem že opustili. Zelo temeljito so se lotili pregledovanja ljudi, ki naj bi zlorabljali sistem in so ugotovili, da je bilo takih ljudi 1 procent. Vzpostavitev takega sistema pa je stala trikrat več, kakor pravzaprav so našli teh napak. Podobno so se lotili so tako poglobljeno študijo naredili tudi v Franciji in je bil rezultat približno podoben. Se pravi, tisto, kar bi jaz rekla kot socialna delavka, raziskovalka na tem področju, je, dajmo se lotiti najprej podporne storitve, razvijati podporne storitve za vključevanje v delo za ljudi, predvsem z oviranostmi, ki jim je onemogočen dostop do dela, šele potem se lahko lotimo še kakšnega drugega premisleka.

Hvala lepa za vaše razmišljanje. Naslednji dajem besedo gospe Tatjani Milavec, sekretarki Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, izvolite.

Hvala lepa za besedo, spoštovana gospa predsednica, spoštovane poslanke in poslanci, predstavnik ministrstva, strokovne javnosti in vsi prisotni. V imenu Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije se zahvaljujemo za povabilo na današnjo sejo. Pozdravljamo razpravo o socialni izključenosti in stigmatizaciji prejemnikov denarne socialne pomoči. Gre za temo, ki neposredno vpliva na dostojanstvo ljudi in na njihovo možnost, da v času stiske dobijo pomoč, ki jo potrebujejo. Na Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije podpiramo opozorila organizacij, ki delajo z najbolj ranljivimi skupinami prebivalstva. Tudi naši strokovni delavci se vsakodnevno srečujejo z ljudmi, ki živijo v revščini, socialni izključenosti, nasilju, boleznih, odvisnostih ali drugih težkih okoliščinah. Posebej želim poudariti, da smo skupaj z izvajalci varnih hiš in materinskih domov opozorili Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve na težave, s katerimi se srečujejo pri zagotavljanju ustreznih namestitev najbolj ranljivih uporabnic in njihovim otrokom. Pri denarni socialni pomoči zato ne govorimo zgolj o finančnem prejemku, ampak pogosto o možnosti, da žrtev nasilja sploh lahko zapusti nevarno okolje in začne samostojno življenje. Pomembno je vedeti, da denarna socialna pomoč ni brezpogojna pomoč in ni namenjena zgolj brezposelnim. Gre za pravico, ki jo država zagotavlja ljudem, ki se znajdejo v socialni stiski, ob tem pa je sistem že danes podvržen številnim preverjanjem, pogojem in nadzoru. V javnosti se pogosto ustvarja vtis, da so prejemniki denarne socialne pomoči predvsem ljudje, ki ne želijo delati. Na centrih za socialno delo. Vidimo povsem drugačno sliko. Med prejemniki so invalidski upokojenci, starejši z nizkimi pokojninami, vdove in vdovci, kronično bolni, osebe z boleznimi odvisnostmi. Med drugim odvisnosti od alkohola, ki v družinah povzroča številne stiske. Osebe s težavami v duševnem zdravju. Žrtve nasilja. Družinski oskrbovalci, enostarševske družine, ljudje po izgubi zaposlitve in tudi zaposleni, ki kljub delu ne zmorejo pokriti osnovnih življenjskih stroškov zase in svojo družino. Gre za ljudi s kompleksnimi življenjskimi okoliščinami, med njimi niso samo brezposelni, kot sem že omenila. Revščina je zelo redko posledica ene same odločitve ali okoliščine posameznika. Najpogosteje gre za preplet zdravstvenih, družinskih, socialnih in ekonomskih dejavnikov. Vsakodnevno na centrih srečujemo ljudi, ki si pomoči ne želijo, ampak jo v določenem življenjskem obdobju potrebujejo. Nihče si ne želi živeti s 507 evri na mesec. In za vsako vlogo, ki jo dobimo na center za socialno delo, stoji človek, njegova zgodba. Pomembno je poudariti, da zakonodaja že danes vsebuje res veliko mehanizmov do upravičenosti denarnih socialnih pomoči, preverjanja teh. Centri so, za socialno delo, pri svojem odločanju uporabljajo številne baze podatkov, in sicer teh je kar več kot 50. Vlagatelji pod materialno in kazensko odgovornostjo potrjujejo resničnost navedenih podatkov. In sicer tudi, moram povedati, ne gre samo za to, da nekdo, ki podatke prikazuje na način, da niso resnični, in da center v bistvu ugotavlja v teh svojih postopkih gre tudi za kazensko odgovornost ljudi, ki zlorabljajo sistem. O zlorabah se veliko govori, bistveno manj pa imamo o njih dejanskih podatkov. Imamo pa zelo jasne podatke o revščini, socialni izključenosti in materialni prikrajšanosti. Te raziskave, res moram reči, veliko teh raziskav je narejenih na Fakulteti za socialno delo in na Inštitutu Republike Slovenije za socialno varstvo. Menimo, da mora razprava o socialnih transferjih temeljiti predvsem na podatkih in dejstvih ter na razumevanju dejanskega položaja ljudi. Dovolite, da pojasnim, v kolikor Center za socialno delo. Prejme informacije o morebitnih nepravilnostih, zlorabah, mora ukrepati in ugotoviti dejansko stanje in izdati odločbo, ki ustreza dejanskemu stanju. Vendar v pravni državi odločitve ne morejo temeljiti zgolj na govoricah ali anonimnih obtožbah, temeljiti morajo na dokazih in ugotovljenih dejstvih. Noben sistem ni imun na zlorabe, z njim se srečujejo tudi davčni sistem, zdravstveni sistem, zavarovalniški. To ne pomeni, da zlorab ne smemo odkrivati in ukrepati, pomeni pa, da zaradi posameznih primerov ne smemo ustvariti splošnega nezaupanja do vseh prejemnikov socialnih pravic in nezaupanja v institucije. Pri razpravah o socialnih transferjih pogosto slišimo vprašanje, zakaj kdo ne dela. Pomembno je vedeti, da o delovni sposobnosti ne odločajo centri za socialno delo, o njej presoja za to pristojni strokovnjaki medicine dela in drugi izvedenski organi.? Delovna sposobnost tudi ni stvar osebnega mnenja, ampak strokovne ocene, zato moramo biti pri javnih razpravah previdni in izhajati iz strokovnih ugotovitev, ne pa iz predstav ali predsodkov. Na Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije menimo, da je mogoče vsak sistem izboljšati, vendar morajo spremembe temeljiti na analizah, raziskavah in jasno opredeljenih ciljih. Pri oblikovanju rešitev je treba slišati stroko, izvajalce programov in tudi ljudi, ki imajo izkušnjo revščine. Izkušnje centrov za socialno delo kažejo, da trajnih rezultatov praviloma ne prinašajo zgolj sankcije, večji učinek ima zgodnja pomoč, Socialna aktivacija, mentorstvo, intenzivno in strokovno delo in celostna podpora ljudem pri premagovanju ovir. Na Skupnosti centrov za socialno delo zagovarjamo zakonitost in odgovorno porabo javnih sredstev, hkrati pa opozarjamo, da zaradi posameznih primerov ne smemo izgubiti izpred oči ljudi, ki pomoč dejansko potrebujejo. Socialni transferji niso privilegij, so mehanizem družbene solidarnosti, ki ljudem v obdobju stiske omogoča dostojno življenje. Skrbi me, da trenutna razprava krepi predsodke do ljudi, ki prejemajo denarno socialno pomoč, ter prispeva k večjemu nezaupanju, stigmatizaciji, v nekaterih primerih celo sovražnosti do ljudi v stiski tistih najbolj revnih. Skrbi me, da bodo nekateri ljudje, zaradi občutka sramu ali strahu pred obsojanjem pomoč poiskali prepozno ali pa je sploh ne bodo. Ohraniti moramo ravnovesje med odgovornostjo posameznikov in solidarnostjo družbe. Če želimo manj revščine in več zaposlenosti, moramo predvsem investirati v ljudi. Nihče si ne želi živeti v revščini. Naš skupni cilj mora biti, da ljudem pomagamo iz stiske. Če želimo manj revščine in večjo socialno vključenost, moramo ob odgovornosti posameznika ohraniti tudi solidarnost družbe ter vlagati v ljudi, njihove sposobnosti, možnosti za samostojno življenje.

Hvala.

Hvala lepa. Naslednji dajem besedo gospe Anji Tekavčič iz Društva socialnih delavk in delavcev. Izvolite.

Spoštovana predsednica komisije, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani vabljeni! Hvala za povabilo Društvu socialnih delavk in delavcev Slovenije, da predstavimo strokovni pogled socialnega dela na vprašanje pogojevanja denarne socialne pomoči z opravljanjem družbeno koristnega dela.

Za socialno delo je pri tej razpravi vsekakor bistveno, da človeka ne obravnavamo skozi eno njegovo okoliščino, torej skozi dejstvo, da prejema denarno socialno pomoč. Socialno delo človeka razume v njegovem življenjskem okolju, v odnosih, materialnih pogojih, možnostih, ovirah in virih, ki jih ima človek na voljo, zato želimo najprej poudariti, da denarna socialna pomoč danes ni brezpogojna pravica. Zakon namreč že določa pogoje za njeno pridobitev, preverjanje dohodkov in premoženja ter tudi obveznosti oseb, pri katerih je mogoče pričakovati aktivno vključevanje v reševanje njihovega položaja. Socialne delavke in delavci lahko z upravičencem sklenemo tudi dogovor o aktivnem reševanju socialne problematike v katerem se določijo konkretni cilji in aktivnosti upravičenca. Za to vprašanje ni, ali naj bo človek aktiven.

Socialno delo že po svojem bistvu temelji na aktivnem sodelovanju človeka. Ključno vprašanje pri tem je, kakšna aktivacija je smiselna, učinkovita in prilagojena posamezniku? Najpomembnejši strokovni pomislek pri referendumskem vprašanju je za to razlikovanje med delovno sposobnostjo in zaposljivostjo. Človek, ki je lahko formalno delovno sposoben, pa je kljub temu zelo oddaljen od trga dela. Razlogi so lahko dolgotrajna brezposelnost, nizka izobrazba, stanovanjska negotovost, psihosocialne stiske, skrbi za družinskega člana, pomanjkanje prevoza, zadolženost, šibka socialna mreža in tako dalje. Za vse navedeno je skupni imenovalec kompleksna in večplastna socialna izključenost. Med dolgotrajnimi prejemniki denarne socialne pomoči so tudi ljudje, ki po veljavni pokojninski in invalidski zakonodaji ne izpolnjujejo pogojev za upokojitev, hkrati pa so, zaradi starosti, zdravstvenih omejitev, zmanjšanje funkcionalnih zmožnosti, dolgotrajne brezposelnosti ali drugih življenjskih okoliščin težko zaposljivi. Ti ljudje lahko formalno sicer ostajajo v kategoriji delovno sposobnih, oseb s pogojno možnostjo vključitve na trg dela, predvsem z veliko strokovne podpore, če sploh. Prav takšne skupine pokažejo, kako nevarno je, če formalni status enačimo z dejansko življenjsko zmožnostjo. Pogosto ne gre le za eno samo oviro, temveč za več okoliščin, ki se med seboj prepletajo in povezujejo. Prav zato v socialnem delu govorimo o individualiziranem pristopu. Ne izhajamo iz vprašanja, zakaj ta človek ne dela, temveč izhajamo iz vprašanja, kaj se v njegovem življenju dogaja in kaj človek potrebuje, da bi lahko naredil naslednji korak. Za nekoga je naslednji korak res zaposlitev, za drugega usposabljanje s ciljem ponovnega vstopa na trg dela, za tretjega ureditev bivanja. Za četrtega zdravljenje ali psihosocialna podpora. Za petega ureditev varstva otrok ali prevoza. To ni popustljivost, to je strokovno socialno delo s človekom Nadaljevanje) v njem, v lastni življenjski situaciji. Socialno delo temelji na konceptu krepitve moči. Naš cilj ni, da človeka naredimo odvisnega od sistema, temveč ga, temveč da povezujemo, povečujemo njegove možnosti izbire, vpliva nad lastnim življenjem in sposobnost, da postopno ljudje dosežejo večjo samostojnost. Če ukrep človeku odvzame osnovna sredstva za preživetje, ne da bi prej odstranili ovire, ki mu preprečuje vključitev, lahko dosežemo ravno nasprotni učinek. Namesto vključevanja lahko povečamo revščino, izključenost, negotovost, zato je pomembno tudi vprašanje, kaj pomeni formulacija oseba brez objektivnih ovir za delo. V praksi socialnega dela ta meja pogosto ni jasna. Ali je objektivna ovira samo medicinska diagnoza? Kaj pa človek brez avtomobila, brez izpita, ki živi v odročnem kraju, oseba brez varnega in stabilnega bivanja, samohranilka ali samohranilec brez urejenega varstva, ker mogoče babica otroka ne živi v istem kraju? Dolgotrajno brezposelna oseba, ki je iz dela izstopila že leta nazaj in tako izgubila tudi velik del socialne mreže, starejša oseba, ki nima pogojev za upokojitev, a jo trg dela nekako ne uspe umestiti v ustrezno obliko zaposlitve. Mogoče človek z duševno stisko, ki še ni prepoznana in ustrezno naslovljena, mogoče žrtve nasilja v družini, kot smo danes že slišali. Prav pri teh ljudeh je strokovna presoja potrebna in je tudi zahtevna. Če bi družbeno koristno delo postalo splošen pogoj za denarno socialno pomoč, bi bilo zato nujno odgovoriti tudi na vprašanje, kdo bo presojal te okoliščine, po kakšnih kriterijih in ali bo ponujena možnost individualna podpora človeku ob vstopu na trg dela. Pomembno je tudi, da družbeno koristnega dela ne predstavljamo kot nečesa, kar je samo po sebi problematično. Takšna oblika vključevanja lahko posamezniku seveda prinese dobrobit, lahko omogoči krepitev socialnih stikov, občutek pripadnosti, pridobivanje novih delovnih izkušenj in ponovno vključevanje v skupnost. Toda z vidika socialnega dela je velika razlika v tem, da je takšna aktivnost del individualnega načrta pomoči in ne tam, da postane enoten pogoj za dostop do sredstev za osnovno preživetje. Enak ukrep za vse, tako ni nujno pravičen ukrep in pogosto tudi ni učinkovit. Socialno delo temelji na spoštovanju dostojanstva človeka in na prepričanju, da posameznik ni samo prejemnik pomoči, ampak tudi partner v procesu spremembe. Zato ne želimo sistema, v katerem bi ljudi delili na aktivne in neaktivne, zaslužne in nezaslužne. Želimo sistem, ki zna razlikovati med nepripravljenostjo in nezmožnostjo, med izbiro in okoliščinami ter med formalno in mogoče navidezno delovno sposobnostjo in dejansko možnostjo vključitve v delo. Če je cilj predlaganega ukrepa večja zaposlenost in socialno vključenost, potem se moramo predvsem vprašati kateri ukrepi ljudem dokazano, ljudi dokazano približujejo temu cilju. Če pogledamo iz druge plati, so rešitev lahko na primer dostopna delovna mesta, usposabljanje za vstop na trg dela, podpora pri urejanju stanovanjskih in družbenih razmer, psihosocialna pomoč in podpora za posameznika in njegovo družino dostopen prevoz. Naš cilj mora biti, da človek denarne socialne pomoči nekoč ne potrebuje več. Ne zato, ker smo mu jo odvzeli, ampak zato, ker smo skupaj z njim ustvarili pogoje, da lahko živi bolj samostojno, dostojno in vključujoče. To je po našem prepričanju samo bistvo socialnega dela in s tem tudi bistvo socialne države. Hvala.

Hvala lepa. Naslednjemu dajem besedo gospodu Jerneju Jelenu, tudi fotografu. Eno od vaših razstav smo lahko občudovali tudi v okviru Državnega zbora, sicer pa imate tudi lastno izkušnjo na tem področju. Izvolite.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, vsi vabljeni, predvsem pa vam, gospa predsednica, hvala, ker ste mi omogočili, da danes lahko spregovorim. Danes sem tukaj človek, ki si želi delati, ne kot nekdo, ki bi si želel živeti od socialne pomoči, ampak kot nekdo, ki se je znašel v situaciji, v kateri dela kljub trudu ni dobil. Lansko leto sem namreč izgubil status študenta, takrat sem imel dogovorjeno zaposlitev, za katero sem seveda pričakoval, da jo bom dobil. Potem pa si je delodajalec premislil, ker ne bodo odprli delovnega mesta posebej zame. V enem trenutku sem tako ostal brez študentskega statusa, brez zaposlitve in hkrati brez rednega dohodka. S tem sem seveda zaprosil za denarno socialno pomoč in tu bi rad povedal nekaj zelo konkretnega, ker se mi zdi pomembno, da o socialni pomoči ne govorimo samo v številkah, ampak tudi skozi človeka, ki mora s tem denarjem živeti. Novembra in decembra 2025 sem prejel 97,88 evra, januarja 2026 pa nisem bil upravičen do denarne socialne pomoči. Šele maja sem prejel 507 evrov, vmes pa se moje življenje ni ustavilo, še danes vsak dan spremljam tri zaposlitvene portale. Ko najdem delovno mesto, ki ustreza mojemu znanju, izobrazbi ali pa tudi ne, se prijavi, ne posvetim 5 minut, preberem pogoje, pogledam podjetje, preverim, kaj iščejo, in pripravim prijavo tako, da je prilagojena konkretnemu delodajalcu. Svojo prijavo vsakokrat vzamem, v narekovajih, smrtno resno. Imam namreč izobrazbo s področja vizualnih komunikacij in trženja, za mano so štiri avtorske razstave, delo z mladimi in tudi prva mednarodna izkušnja z razstavo lansko leto, ampak vse to na koncu ne pomeni, da lahko sam odločam, če me bo nekdo zaposlil. Jaz lahko naredim vse, kar je v moji moči, ne morem pa delodajalca prisiliti, da me zaposli, ne morem ga niti prisiliti, da mi odgovori. In če država od brezposelnega človeka pričakuje, da aktivno išče zaposlitev, potem mora enako resno pričakovati odgovornost tudi od delodajalcev. Tudi če človek pošlje prijavo z napotnico Zavoda za zaposlovanje, kar sem naredil trikrat, se je vsakokrat zgodilo, da nisem dobil niti odgovora na mail. Zakon o delovnih razmerjih določa v 30. členu o delovnih razmerjih o pravicah neizbranega kandidata, da mora delodajalec neuspešnega kandidata po končanem postopku v osmih dneh obvestiti o tem, da ni bil izbran. V praksi pa vsi vemo, kako pogosto se zgodi, da človek ostane brez odgovora. Če od brezposelnega pričakujemo aktivnost in odgovornost pri iskanju dela, je prav in enako osnovno korektno, da pričakujemo tudi to od delodajalcev. In potem se vprašam, kaj naj naredim, da bom še bolj aktiven od tega, da vsak dan gledam portale, pošiljam prijave, se prijavljam na razgovore, grem na razgovore in seveda poskušam najti delo. Zdaj, ali si naj ustvarim delovno mesto, če bi si ga lahko, bi si ga že in ne bi danes tukaj sedel, ampak za to potrebujem kapital in ravno za to socialna država obstaja, da človeka v obdobju, ko tega sam pač ne zmore, ne pusti popolnoma samega. In zato me skrajno moti, da se o ljudeh, ki prejemajo socialno pomoč, govori, kot da so vsi enaki, kot da vsi nočemo delati, kot da vsi iščemo način, kako bi izigravali sistem. Seveda obstajajo ljudje, ki sistem zlorabljajo in če nekdo zavestno goljufa, naj za to odgovarja. S tem nimam seveda nobenega problema. Ampak ne moremo zaradi posameznikov stigmatizirati vseh, zato ker obstaja ogromno ljudi, ki bi delali, ki si želijo delati, ki iščejo delo, pa ga ne dobijo. Še to, če na dogodek, na katerega sem vabljen s strani zavoda za zaposlovanje, ne grem in ne priložim tehtnega opravičila, mi lahko vzamejo 30 procentov denarne denarno socialne pomoči. Ob tem pa iz političnih vrst poslušamo besede, ki so lahko veliko bolj žaljive od kateregakoli uradnega obrazca. Gospod Vrtovec je namreč na omrežju X zapisal, da bodo na referendumu podprli podjetno Slovenijo. V Slovenijo ljudi, ki si kruh služijo z delom in ne z lenobo. Naj vam povem, kaj brezposelni sliši v takšnem stavku: nobene spodbude k delu, prezir, delitev na pridne in na lene, in pa na prave in neprave. In zanima me, kdo je politik, da odloča kdo je dovolj priden, kdo mu daje pravico, da človeka, ki je brez službe, išče delo, pošilja prošnje, označi za lenuha. In še to, ali je človek danes brez zaposlitve postal res manj vreden človek? Želel bi se tudi dotakniti izjave poslanca Reberška, ki je na soočenju na rtv dejal, zdrav človek potrebuje delo, ne pa denarne socialne pomoči. S tem se strinjam. Ampak ja, tudi jaz potrebujem delo, tudi jaz si želim delati, ne želim biti na socialni pomoči, ampak vprašanje je, kaj pa človek, ki delo aktivno išče, pa ga ne dobi. Kaj mu lahko rečemo, da je len, da izkorišča državo, da lagodno živi? In ker te besede prihajajo iz stranke, ki se opredeljujejo kot krščansko demokratska, se mi zdi prav spomniti tudi na Jezusove besede: ne sodite, da ne boste sojeni, evangelij po Mateju, sedmo poglavje, prva vrstica. Človek, ki išče delo, pa ga ne najde, ni zaradi tega manj vreden, socialna pomoč ni cilj njegovega življenja, lahko pa je samo začasna varovalna mreža, dokler ne pride do priložnosti za delo. Delo je vrednota in odgovornost je vrednota. Sam sem v zadnjem letu večkrat občutil, kaj pomeni negotovost, ko pošlješ prijavo in ne dobiš odgovora, ko vidiš, da se nekateri pogovarjajo o nas brezposelnih, kot da smo problem, ti pa sam veš, koliko truda vlagaš v to, da bi se iz te situacije čim hitreje izvlekel. Zato me je tudi prizadela formulacija, ki sem jo zasledil v političnem gradivu desnih strank ta teden v poštnem nabiralniku, da nekateri delovno sposobni ljudje lagodno živijo od socialne pomoči. In zdaj me zanima, ali je 97 evrov novembra in decembra bilo lagodno življenje? Je bil januar, ko sem prejel 0 evrov lagodno življenje? Ne. In mislim, da moramo biti pri takšnih besedah zelo previdni, ker za številko na papirju stoji človek. Socialne pomoči ne razumem kot nekaj, kar mi država podarja, ampak kot začasno pomoč, iz katere želim čim prej izstopiti, zato je vsaka prijava za zaposlitev korak k temu in tudi krivično je vse prejemnike socialne pomoči metati v isti koš. Danes ne govorim samo zase, ampak tudi za ljudi, ki iščejo delo, pošiljajo prijave in ne dobijo odgovora. Nismo vsi lenuhi, nismo vsi goljufi. Ne potrebujem pa poslanca, ki mi bo govoril, da potrebujem delo, ker to vem sam. Potrebujem sistem, ki bo moje znanje prepoznal kot potencial in mi pomagal, da ga uporabim. Če človeku pomagamo premostiti težko obdobje in mu omogočimo vrnitev na trg dela ali pa začetek lastne dejavnosti. ne ustvarjamo odvisnosti, ampak možnost za ponovno samostojnost, zato sem danes tu, da povem, kako sistem izgleda, ko se z njim dejansko srečaš kot konkreten človek. Ne čakam križem rok in ne čakam, da bo nekdo drug namesto mene ustvaril priložnosti. Ves čas razvijam nove ideje. Pripravljal nove projekte in iščem načine, kako svoje znanje in izkušnje uporabiti za nekaj, kar ima širši pomen. Trenutno pripravljam dva nova fotografska projekta, prvi priče časa, posvečen še živečim partizankam in partizanom, drugi pa upokojene igralke in igralci nad 80 let. To ni čakanje, ampak je ustvarjanje, delo in vlaganje v svojo prihodnost. Upam, da bom lahko odprl svoj espe in si ustvaril pot, po kateri bom lahko delal to, kar znam in kar si želim. Fotografija zame ni zgolj poklic ali pa način preživljanja; je področje, v katerem imam znanje, izkušnje, ideje in predvsem željo delati. Vem, da bi takšno delo opravljal z veseljem, z odgovornostjo in predanostjo. In verjamem, da je cilj vsakega človeka, ki želi delati, prav to, da lahko svoje sposobnosti spremeni v delo, v katerem vidi smisel in prihodnost.

Hvala za vašo pozornost.