Lepo pozdravljeni, bomo kar začeli s 4. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Pozdravljam vse članice in člane odbora, vse vabljene in ostale goste.

Najprej vas obveščam, da je danes zadržan in se seje ne more udeležiti kolega Luka Goršek. Imamo pa tudi nekaj nadomestnih članov: poslanec Vladimir Šega nadomešča poslanko Natašo Sukič in poslanec Dejan Süč nadomešča poslanca Dušana Stojanoviča.

V poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, zato ugotavljam, da je določen dnevni red, kot je bil sklican s predlogom sklica.

In prehajamo na obravnavo 1. točke dnevnega reda, to je Neustrezen sistem prepoznave, zaščite in pomoči žrtvam trgovine z ljudmi, prisilnega dela, delavskega izkoriščanja in nezakonitega zaposlovanja ter neučinkovito kaznovanje storilcev - primer nezakonite tovarne cigaret v Lendavi.

Na sejo je bilo kar veliko povabljenih, zato ne bom brala vseh. So se pa opravičili Skupnost centrov za socialno delo Slovenije in so posredovali pisno mnenje in Specializirano državno tožilstvo, tudi z obrazložitvijo.

S sklicem ste prejeli gradivo, zahtevo Poslanske skupine Levica z dne 20. 10. 2026, po sklicu pa ste prejeli še to pisno mnenje Skupnosti centrov za socialno delo.

In pričenjam z obravnavo te točke in najprej dajem besedo predlagatelju v imenu Poslanske skupine Levica, gospodu Vladimirju Šegi, izvolite.

Hvala za besedo.

Tudi vlada danes obsoja suženjstvo v Lendavi in prav je tako, se pa vprašamo, s kakšno verodostojnostjo ga obsoja vlada, ki hkrati pripravlja zakonodajo, zaradi katerega bodo tuji delavci še bolj odvisni od svojih delodajalcev. Vlada javno obsoja izkoriščanje, v zakonodajnih predlogih pa delavca za šest mesecev priklepa na prvega delodajalca, slabi omejitve zaposlovanja tujcev za kršitelje in odpira vrata zasebnim agencijam, ki bodo delavci lahko posojale naprej za ustrezen dobiček. To ni zgolj nedoslednost, to je politično protislovje, ki ga moramo danes na tej razpravi tudi razčistiti. V Lendavi so kriminalci ljudi, so kriminalci ljudi obravnavali kot blago, vlada pa s svojimi predlogi tvega, da bo utrjevala sistem, v katerem je tuji delavec predvsem odvisna delovna sila brez varnosti, brez družine in brez prave možnosti, da se upre izkoriščanju. Zato danes ne bomo govorili le o tem, kdo je v Lendavi storil kaznivo dejanje, o tem odloča policija, tožilstvo in sodišča, govorili bomo o odgovornosti države, o tem ali bodo žrtve zaščitile, ali bodo žrtve zaščitili tudi takrat, ko ne morejo ali si ne upajo pričati, o tem ali bo delavcu, ki prijavi izkoriščanje, ponujena zaščita ali ga bo kaznovala z izgubo pravice do zaposlitve in pravice do prebivanja, in o tem ali bomo izkoriščanju končno naredili, izkoriščanje končno naredili nedonosno. V nekdanjem kompleksu Nafte v Terminih so kriminalci najmanj 34 ljudi iz Paragvaja in Bolgarije izpostavili razmeram, ki jih lahko brez zadržkov imenujemo sužnjelastništvo. Z lažnimi obljubami so jih pripeljali v Slovenijo, jim odvzeli dokumente, jih zaprli in prisilili v dolge delovnike brez plačila. V Levici to najostreje obsojamo. Zahvaljujemo se Fursu in policiji, ki sta delavce rešila, ter Slovenski Karitas in društvu Ključ, ki zanje skrbita.

O preiskavi bodo odločali pristojni organi, danes pa moramo govoriti o tem, kaj bo s temi ljudmi jutri in čez leto dni ter kaj bomo storili za vse prihodnje žrtve. Prvič, zaščita žrtev ne sme biti odvisna od njihovega pričanja. Slovenija nima javne službe za zaščito žrtev trgovine z ljudmi. Pomoč izvajata dve nevladni organizaciji, ki sta v letu 2025 v krizno varno namestitev vključili skupaj le 19 oseb. Sistem je bil zasnovan predvsem za žrtve spolnega izkoriščanja, ni pa pripravljen za skupino več deset delavcev. Še bolj problematično je, da država žrtvam postavlja pogoj. če boste pričali, boste lahko ostali, če ne boste, boste morali domov. Toda pomislimo, česa se bojijo ljudje, ki jih je kriminalna družba pripeljala čez pol sveta in vzela dokumente in zaprla. Bojijo se za svojo varnost in varnost svojih družin. Žrtev ni orodje pregona, zaščito si zasluži zato, ker je žrtev, ne zato, ker je koristna kot priča. Na to Slovenija opozarja tudi Greta, strokovna skupina Sveta Evrope. Zato zahtevamo takojšnjo varno nastavitev delavcev, teh, ki so utrpeli v Lendavi in vseh, ki bodo kadarkoli utrpeli podobne zadeve, psihološko pomoč, pomoč pri izterjatvi neizplačanih plač ter dovoljenja za prebivanje, ne glede na njihovo pripravljenost za pričanje. V šestih mesecih naj vlada pripravi sistem, v katerem bodo žrtve zaščitene in bodo lahko uveljavljale svoje pravice. Druga zahteva: zaščita mora pripadati vsem izkoriščanim delavcem. Kaj pa delavec, ki ima veljavno dovoljenje za prebivanje, a ga delodajalec ne plačuje, ga nastane v neprimernih razmerah in sili v izčrpavanje? Če prijavi kršitve, lahko izgubi zaposlitev in z njo pravico ostati v Sloveniji. Zato mnogi molčijo in prav na ta strah računajo izkoriščevalci. To smo že videli v primeru Marinblu. Indijski delavci so leta 2022 razkrili skoraj suženjske razmere, nato pa ostali brez dela, brez plačila in brez pomoči. Zahtevamo trajen javno financiran program varne nastavitve za vse izkoriščene delavce, ne glede na to ali so formalno prepoznani kot žrtve trgovine z ljudmi. Delavec, ki prijavi izkoriščanje, mora ohraniti dovoljenje za prebivanje in možnost zamenjave delodajalca. Že od prvega dne mora imeti dostop do zdravstvenega zavarovanja, socialnih storitev in brezplačne pravne pomoči. Tretja zahteva: izkoriščanje se mora nehati izplačati. V primeru Marinblu so odgovorni za izkoriščanje dobili zgolj pogojne obsodbe in nekaj malega denarne kazni. Žrtve so ostale brez vsega, storilci pa lahko poslujejo naprej. Naj omenim, da kazen, ki jo je prejel v Marinblu, pokrije en delavec v dveh mesecih. Torej takšno izkoriščanje se žal še vedno splača. In takšne kazni seveda ne odvrača od izkoriščanja, postanejo zgolj strošek poslovanja, vkalkuliran strošek poslovanja. To ni problem samo tujih delavcev. Pošten podjetnik, ki plačuje plače in prispevke ter spoštuje delavske pravice, ne sme izgubljati v tekmi s tistimi, ki kršijo zakon. Zato zahtevamo, da za najhujša kazniva dejanja izkoriščanja delavcev ne bo več mogoče izreči le pogojne obsodbe, niti ob priznanju krivde. Obsojeni za trgovino z ljudmi in najhujše oblike izkoriščanja naj ne smejo več voditi podjetja, podjetjem pa je treba omogočiti prepoved opravljanja nadaljnje dejavnosti. Hkrati seveda potrebujemo več inšpektorjev, finančnikov, policistov in vsi, ki bodo preganjali prisilno delo, ga odkrivali in omogočili preprečitev le-tega. Četrtič, vlada mora umakniti spremembe, ki položaj delavcev še poslabšujejo. Vlada javno obsoja Lendavo, hkrati pa pripravlja zakonodajo, ki bo tuje delavce za šest mesecev vezana na prvega delodajalca, oslabila omejitve zaposlovanja tujcev za kršitelje in odprla več prostora za njihovo posojanje preko zasebnih agencij. Ob tem se podaljšuje čakanje na združitev družine, zvišuje zahtevana sredstva za preživljanje in ukinjajo brezplačni tečaj slovenščine. Delavec, ki je sam, brez družine, ne govori jezika in je odvisen od enega delodajalca, je še posebej ranljiv za izkoriščanje, zato zahtevamo, da Vlada umakne šestmesečno vezavo delavca na prvega delodajalca, omejitev prepovedi zaposlovanja tujcev za kršitelje. Spoštovani, Lendava ni izjema, je le vrh ledene gore, ki ga je razkrila naključna preiskava. Iskali smo cigarete, našli smo sužnjelastništvo. Pod gladino so delavci, ki molčijo, ker jim država nima česa ponuditi, in delodajalci, ki vedo, da se jim takšno izkoriščanje splača. Naša dolžnost je, da to spremenimo, zato vas pozivam, da podprete predlagane sklepe, da žrtve zaščitimo ne glede na njihovo prepričanje, da delavcem omogočimo varnost in uveljavljanje pravic ter zagotovimo, da se izkoriščanje ljudi v Sloveniji ne bo splačalo nikoli več. To ni kakšna radikalna zahteva, to je minimum, ki ga od nas terjajo: terjajo človeško dostojanstvo, ustava in mednarodne obveze.

Hvala.

Hvala lepa.

Preden nadaljujemo, še dve pooblastili preberem. Poslanka Maruša Babnik nadomešča poslanca Zorana Mojškerca in poslanec Luka Simonič nadomešča poslanko Anjo Bah Žibert.

In zdaj nadaljujemo, najprej dajem besedo Ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo, državnemu sekretarju gospodu, ja, Zobariču, izvolite.

Hvala za besedo.

Ja, torej, najprej bi želel na kratko pač predstaviti obstoječo sistemsko ureditev preprečevanja in boja proti trgovini z ljudmi. Palermski protokol, je ključen mednarodni pravni dokument Organizacije združenih narodov, ki je bil sprejet leta 2000 v Palermu, države podpisnice pa zavezuje k preprečevanju trgovine z ljudmi, zaščiti žrtev in pregonu storilcev. Ta protokol v svojem 9. členu izrecno govori o usklajevanju nalog in sodelovanju med državami in državnimi organi ter civilno družbo. Državam nalaga obveznost vzpostavitve celovitih politik in programov te politike v praksi zahtevajo medresorsko koordinacijo, oskrba žrtev, trgovine z ljudmi, odkrivanje žrtev, namestitev le teh v varnem prostoru oziroma krizne namestitve žrtev, pomoč oziroma zaščita le teh v predkazenskih, kazenskih in sodnih postopkih. Pomoč pri dostopu do trga dela, poklicno usposabljanje in izobraževanje, pomoč pri urejanju statusa v Republiki Sloveniji, informiranje in osveščanje ciljnih populacij ter vračanje žrtev v matično državo, pa temeljijo na 4. členu Zakona o ratifikaciji konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi. Tako da, ta sistemski pravni okvir pri nas imamo vzpostavljen.

Nadalje je Republika Slovenija kot članica Evropske unije zavezana tudi k spoštovanju določil direktive 2011/36 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej, ter zaščiti njenih žrtev, ter novele te direktive 2024/1712, ki je bila sprejeta leta 2024. Rok za prenos te novele v slovenski pravni red se je iztekel julija letos in pa še do danes ni v celoti izveden. Gre predvsem za problematiko novelacije 113. člena Kazenskega zakonika, ki opredeljuje kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Pripravljena je bila tudi že novela Zakona o varuhu človekovih pravic, saj je vzpostavitev neodvisnega mehanizma za spremljanje izvedenih dejavnosti državnih organov na tem področju, ki ga danes obravnavamo, predvidena tudi pri Varuhu človekovih pravic.

Nadalje, v okviru našega, je v okviru našega resorja vzpostavljen tako imenovani institucionalni mehanizem nacionalnega koordinatorja in sicer ta deluje že od leta 2002, ko je vlada takrat imenovala prvega nacionalnega koordinatorja. Ta vzpostavitev tega koordinatorja je namenjena zagotavljanju usklajenega delovanja pristojnih državnih organov sodelovanja, sodelovanje z organizacijami civilne družbe pri preprečevanju in boju proti trgovini z ljudmi ter zagotavljanju učinkovite zaščite žrtev. Vzpostavitev in delovanje funkcije nacionalnega koordinatorja tako predstavlja enega od, bomo rekli, osnovnih elementov institucionalnega okvira naše države za izvajanje obveznosti iz 29. člena konvencije, in to zlasti v delu, ki se nanaša na zagotavljanje ustrezno organiziranega in strokovno usposobljenega sistema za učinkovit boj proti trgovini z ljudmi. Nacionalni koordinator je hkrati tudi vodja medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi, to je drugi vidik te organizacije, ki pri nas deluje. Gre za strokovno-posvetovalni organ, ki je sestavljen iz predstavnikov resornih ministrstev, vladnih služb, SDT, torej Specializiranega državnega tožilstva, Državnega zbora, civilne družbe. Ta organ nekako deluje tudi že od leta 2003 in deluje še danes. Sestava se sicer spreminja glede na aktualne trende, organizacijsko podporo v tem delovanju pa zagotavlja sektor za preprečevanje in boj proti trgovini z ljudmi na Ministrstvu za notranje zadeve in javno upravo, ki deluje od leta 2018. Torej na podlagi 4. člena izvedbenega dela so v Sloveniji vzpostavljeni programi oskrbe žrtev trgovine z ljudmi, in sicer tako imenovana krizna namestitev žrtev, to gre za 30-dnevno obdobje za okrevanje in razmislek, ki jo v skladu s pogodbo z ministrstvom za demografijo in družino izvaja na podlagi javnega razpisa oziroma natečaja izbrana nevladna organizacija Slovenska Karitas, in pa druga namestitev, to je tako imenovana namestitev v varni prostor, ki jo izvaja tudi na podlagi javnega razpisa izbrana organizacija Društvo Ključ. Društvo Ključ pa izvaja tudi program tako imenovane reintegracije žrtev. Nadalje imamo sprejet tako imenovani priročnik o identifikaciji pomoči in zaščiti žrtev trgovine z ljudmi, ki ga je vlada sprejela že leta 2016. In hkrati se za obravnavo posameznih primerov nameščanja žrtev trgovine z ljudmi oblikujejo tudi tako imenovani multidisciplinarni timi, v katerih sodelujejo predstavniki raznih državnih institucij ter izvajalci programov pomoči in zaščite žrtev trgovine z ljudmi. In ravno takšen pristop nam omogoča individualno obravnavo vsake žrtve ter usklajeno načrtovanje in izvajanje ukrepov pomoči in zaščite glede na njene specifične okoliščine in potrebe v vsakem konkretnem primeru. Dejstvo je tudi, da so tako organi, torej državni organi kot tudi nevladne in humanitarne organizacije, ki pri svojem delu tako ali drugače izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da se izvaja trgovina z ljudmi, so na podlagi tega priročnika dolžni o tem takoj obveščati policijo in tožilstvo. Žrtev ima pravico do pomoči in podpore takoj, ko se upravičeno domneva, da je morebiti oziroma morebitna žrtev tega, te trgovine. Pomoč in podpora pa nista pogojeni s pripravljenostjo žrtve, da sodeluje v predkazenskem postopku, ker so se v pač dolgoletni praksi prikazale določene pomanjkljivosti. Ta medresorska delovna skupina pripravlja tudi posodobitev priročnika, ki je trenutno v zaključni fazi usklajevanja med vsemi deležniki in s katero se bo dodatno okrepilo zgodnje prepoznavanje domnevnih žrtev ter njihova pravočasna napotitev v ustrezne oblike pomoči in zaščite. Posodobljena različica bo tudi jasneje opredelila vloge, naloge in pristojnosti posameznih deležnikov, ki pri svojem delu prihajajo v stik z morebitnimi žrtvami ter določila bolj enotne usmeritve za njihovo nadaljnjo obravnavo. Pravice žrtev trgovine z ljudmi, ki so državljani tretjih držav, glede prebivanja v Republiki Sloveniji ureja 50. člen Zakona o tujcih, ki določa, da žrtve trgovine z ljudmi v naši državi, ki v naši državi prebiva nezakonito, policija na njeno prošnjo ali po uradni dolžnosti dovoli zadrževanje za čas 90 dni, da se odloči, ali bo sodelovala kot priča v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Žrtve trgovine z ljudmi v Sloveniji, ki v Sloveniji prebiva nezakonito, policija na njeno prošnjo dovoli zadrževanje za čas 90 dni tudi v primeru, ko žrtev izkaže obstoj osebnih okoliščin, ki utemeljujejo njeno prebivanje v Republiki Sloveniji. Iz utemeljenih razlogov pa se ta čas zadrževanja lahko podaljša za nadaljnjih 90 dni. Zdaj, seveda, daleč od tega, da je ta sistem idealen in imamo tukaj določene izzive. Bi pa prosil nacionalnega koordinatorja, da bi pa zdaj v tem, v tem kontekstu pa on spregovoril.

Hvala.

Hvala, dajem besedo nacionalnemu koordinatorju za trgovino z ljudmi, doktor Gregorju Hudriču, izvolite.

Hvala lepa, predsedujoča za besedo.

Ja, zdaj verjetno odveč bi bilo pojasnjevati, da gre, ko govorimo o trgovini z ljudmi, za eno najbolj zavržnih kaznivih dejanj, kjer posamezniki ali pa kriminalne združbe za svojo korist, ne za preživetje, ampak za korist grobo teptajo dostojanstvo sočloveka. Oblike izkoriščanja so pa sila različne. Zdaj, v preteklih letih smo se v Sloveniji najpogosteje srečevali z izkoriščanjem prostitucije, v zadnjih dveh letih se pa kar precej oziroma posebno pozornost namenjamo delovnemu izkoriščanju, ki ga je v zadnjih letih vedno več. Zdaj, v letu 2023, je bila v skladu z akcijskim načrtom za boj proti trgovini z ljudmi za obdobje 2023-2024, pripravljena primerjalna analiza zakonodaje držav članic EU glede opredelitve prisilnega dela in delovnega izkoriščanja v povezavi s kaznivim dejanjem trgovine z ljudmi. O ugotovitvah analize in možnih spremembah kazensko-pravne ureditve je razpravljala tudi medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi, ki jo vodim in sprejela sklep, na podlagi katerega je takratna nacionalna koordinatorica za boj proti trgovini z ljudmi. Torej že oktobra leta 2023 Ministrstvu za pravosodje posredovala pobudo, naj prouči možnost za spremembo 113. člena Kazenskega zakonika, tako da bi ta poleg prisilnega dela ustrezneje zajel tudi hujše oblike delovnega izkoriščanja. Težava sedanje ureditve je namreč v tem, da izrecno določa prisilno delo kot obliko izkoriščanja, medtem ko se ko se primeri hudega delovnega izkoriščanja, ki ne dosegajo praga prisilnega dela, pogosto obravnavajo v okviru drugih mileje sankcioniranih kaznivih dejanj. Posledica tega je, da praviloma žrtve teh kaznivih dejanj tudi ne dobijo ustrezne podpore in pomoči. Zakaj pravim? Praviloma zato, ker smo v preteklem letu v nekaj primerih v praksi že nudili podporo in pomoč tudi domnevnim žrtvam trgovine z ljudmi, ko je šlo za hujšo obliko delovnega izkoriščanja in bilo obravnavano kaznivo dejanje po 113. členu Kazenskega zakonika, ampak so bila obravnavana druga kazniva, sorodna kazniva dejanja, največkrat kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu Kazenskega zakonika.

Zdaj, rad bi omenil, da je Državni zbor Republike Slovenije že junija 2023 sprejel tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, ki pravico do odškodnin žrtvam kaznivih dejanj širi tudi na državljane tretjih držav. Se pravi, ni več pravica do odškodnine pogojena z državljanstvom Republike Slovenije ali Evropske unije. Zdaj, rad bi pojasnil še na kratko s čim se ukvarja medresorska delovna skupina na področju problematike delovnega izkoriščanja. Na svojem 44. sestanku 30. maja 2025 je medresorska delovna skupina sprejela sklep, na podlagi katerega je Direktorat za migracije na takratnem Ministrstvu za notranje zadeve, opravil analizo, ki jo tudi pobudniki navajajo izvajanja 50. člena Zakona o tujcih. Zelo na kratko, analiza ni pokazala težav sicer pri izvajanju 50. člena Zakona o tujcih. Res pa je, da tudi ni bila izkazana praksa, ko bi bila izdana odločba na podlagi osebnih okoliščin osebe. Na istem sestanku je bila na pobudo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje tudi sprejet sklep, da medresorska delovna skupina zaradi izjemnega porasta zaposlitev azijskih delavcev v zadnjih treh letih, ki v Republiki Sloveniji pridobivajo soglasja k enotnim dovoljenjem in zaradi porasta kršitev zoper te delavce tudi sumov kaznivih dejanj trgovine z ljudmi. Torej, da delovna skupina podpira omejitev izdaje enotnih dovoljenj za azijske delavce in uvedbo tako imenovanega kvotnega sistema v skladu s četrtim odstavkom 41. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev. Z vsebino stališča medresorske delovne skupine je bila takrat seznanjeno tudi ministrstvo, pristojno za gospodarstvo. Rezultata ne poznam. Potem se je medresorska delovna skupina ukvarjala s problematiko delovnega izkoriščanja tudi v ožji sestavi in prvi sestanek na to temo je bil 27. avgusta 2025. Na sestanku je bilo sprejetih več sklepov. Eden izmed sklepov je bil, da ugotovitve in pomanjkljivosti naj pripravljavci predpisov, zlasti kazenskega zakonika in zakona o tujcih, upoštevajo pri pripravi novel teh predpisov. Naslednji sklep je bil, da skladno z veljavnim akcijskim načrtom za boj proti trgovini z ljudmi za leto 2025 in 2026, da naj se nadaljuje s pripravo posodobitve priročnika, ki jo je omenjal že državni sekretar. Torej, gre za priročnik o identifikaciji pomoči in zaščiti žrtev trgovine z ljudmi, ki je pravzaprav pri nas napotitveni, nacionalni napotitveni mehanizem in ta priročnik je v zaključni fazi usklajevanja. Potem je bil sprejet sklep, da je potrebno pregledati obstoječe programe pomoči, ki verjetno niso več prilagojeni dani situaciji, torej krizne in varne namestitve. In kot sem sam seznanjen, je ministrstvo, takratno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pri pripravi razpisa leta 2025 za izvajanje programa krizne namestitve te ugotovitve tudi upoštevalo. Direktorat za migracije je pa na podlagi sprejetega sklepa upravnim enotam izdal usmeritve, da naj bodo pazljivi pri morebitnih zlorabah s strani delodajalcev, ki so z bianko podpisanimi obrazci delavci prihajali na upravno enoto in se v imenu delavcev odpovedovali dovoljenju za bivanje in delo.

Zdaj, drugi sestanek medresorske delovne skupine v ožji sestavi, spet na temo delovnega izkoriščanja, je bil marca letos. Na sestanku je bil med drugim sprejet sklep, to bi posebej želel poudariti, da nacionalni koordinator za boj proti trgovini z ljudmi na takratno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti naslovi predlog za oblikovanje in sklic posebne delovne skupine, ki bi se ukvarjala posebej s problematiko in pojavom delovnega izkoriščanja, kjer pravzaprav ta tematika presega delovanje medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi. Ker kaj bi rad poudaril? Da kršitve pravic tujih delavcev same po sebi ne pomenijo obstoja trgovine z ljudmi. Problematični in nedorečeni so pa predvsem primeri hujših oblik delovnega izkoriščanja, ko pregon kaznivega dejanja ni usmerjen v kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po 113. členu.

Zdaj, mi smo pristopili tudi k dopolnjevanju članstva te delovne skupine glede na vse izrazitejšo problematiko delovnega izkoriščanja je bilo v letu 2025 v našo medresorsko delovno skupino imenovana predstavnica Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. V postopku imenovanja pa sta tudi predstavnika Gospodarske zbornice Slovenije in Vrhovnega državnega tožilstva. Z vključevanjem dodatnih deležnikov želimo okrepiti in spodbuditi dodatno medinstitucionalno sodelovanje, izmenjavo relevantnih informacij ter pravočasno prepoznavanje in obravnavo tveganj povezanih z delovnim izkoriščanjem. Zdaj, zakaj govorimo o vseh teh naporih medresorske delovne skupine, zato ker ja, kot strokovnjaki prepoznavamo, da smo s strani politike pogosto preslišani, dokler se žal ne zgodi Lendava ali kak podoben primer. Na podlagi vsega opisanega smo res temeljito preučili ta naš priročnik o identifikaciji pomoči in zaščiti žrtev trgovine z ljudmi, ki je, kot rečeno, v fazi zaključnega usklajevanja med vsemi deležniki in uvajamo z njim preliminarno identifikacijo domnevnih žrtev trgovine z ljudmi, to je tudi skladno z določili direktive EU 2024/17-12 v primerih, ko ne gre nujno za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1, temveč za sorodna kazniva dejanja z elementi in izrazitimi indikatorji trgovine z ljudmi. V teh primerih bodo organi ter nevladne in humanitarne organizacije, torej prvi posredovalci, tisti, ki prvi pridejo v stik z morebitno žrtvijo trgovine z ljudmi, na podlagi ocene indikatorjev trgovine z ljudmi in ne zgolj elementov kaznivega dejanja opravili prepoznavo domnevne žrtve ter o tem takoj obvestili policijo in izvajalce programov oskrbe žrtev trgovine z ljudmi za zagotovitev takojšnje pomoči. Domnevna žrtev bo v takih primerih, ob soglasju seveda, praviloma nameščena v krizno namestitev, nato pa bo v nekaj dneh multidisciplinarni tim, ki ga bo sklical nacionalni koordinator, presodil nadaljnje ukrepe in morebiten obstoj osebnih okoliščin, ki utemeljujejo bivanje državljana tretje države v Sloveniji za potrebe izdaje odločbe za zadrževanje ali za začasno bivanje v skladu s 50 členom, torej ne vezano na morebiten predkazenski ali kazenski postopek. S tem priročnikom bomo skušali bolj jasno opredeliti vloge vseh akterjev, ki sodelujemo pri oskrbi žrtev trgovine z ljudmi. Konkreten primer je pokazal, da obstoječi programi oskrbe žrtev trgovine z ljudmi glede na relativno malo število identificiranih žrtev v preteklih desetih letih, niso optimalno prilagojeni hkratnemu večjemu številu žrtev. To drži. Jaz pa moram vseeno reči, ker sem tudi konkretno sodeloval, da kljub temu, da je bilo z zavzetim odnosom vseh akterjev in seveda nekaj improvizacije za vse žrtve ustrezno poskrbljeno, za kar so tudi same žrtve večkrat izrazile zahvalo. Ob tem bi tudi rad poudaril, da ta konkreten primer ne sodi v širši kontekst vse večjega števila pojava izkoriščanja tujih delavcev, ko v primerih posamezni delodajalci ob izvajanju legalne dejavnosti formalno zaposlene tujce izkoriščajo in kršijo njihove temeljne pravice. V konkretnem primeru je šlo za izjemen evidenten primer trgovine z ljudmi, v katerem si je organizirana kriminalna združba z namenom izkoriščanja prisilnega dela ter z zavajanjem zagotovila tuje delavce za delo v nezakoniti dejavnosti. Mi smo imeli zato tudi hkrati tako število žrtev. Mi smo imeli en podoben primer že leta 2018, ko so tajvanski državljani na območju Republike Slovenije izvajali telefonske goljufije na Kitajskem, in takrat smo tudi imeli večje število žrtev in smo morali tudi takrat improvizirati, da smo lahko za njih ustrezno poskrbeli. Zdaj, ne glede na izzive, ki so pred nami, konkreten primer, primer z vidika boja proti trgovini z ljudmi jaz ocenjujem kot primer dobre prakse. Vedno je seveda lahko bolje, ampak tako, kot rečeno, gre za primer organizirane kriminalne dejavnosti, ki se je, ki se seli po državah, odkrita je bila pa v Republiki Sloveniji. Uslužbenci Fursa so tudi prepoznali indikatorje trgovine z ljudmi in o tem takoj obvestili policijo. Zdaj, preiskavo kaznivih dejanj je zaradi teže teh kaznivih dejanj prevzel Nacionalni preiskovalni urad, kar tudi ocenjujem tako z vidika nacionalnega koordinatorja, kot pozitivno. Zdaj, vse žrtve so bile pa nameščene v krizno namestitev in je bila kljub, ja omejenemu obsegu kapacitet in kadrov nudena vsa potrebna podpora in pomoč. Ampak ne glede na to, zdaj predvidena sprememba priročnika, ki sem jo opisoval kot tudi izkazan trend povečanja problematike hujših oblik delovnega izkoriščanja pa napotujeta na resen razmislek o potrebi po okrepitvi obstoječih programov oskrbe trgovine z ljudmi. Toliko mogoče na kratko. Sem na razpolago tudi za morebitna pojasnila.

Hvala. Nadaljujemo z Ministrstvom za pravosodje. Najprej dajem besedo državnemu sekretarju, gospodu Gašperju Dovžanu. Izvolite.

Hvala lepa za besedo. Tudi z naše strani seveda močno ali pa z veliko zgroženostjo smo spremljali te dogodke ob odkritju primera, pač nezakonitega obrata proizvodnje tobačnih izdelkov, ki je temeljil na pravzaprav izkoriščanju oziroma za služenju ljudi. Ampak po drugi strani, tako kot so že tudi kolegi iz Ministrstva za notranje zadeve, izpostavili, gre tudi za pravzaprav potrditev, da ustrezni organi delujejo. Kajti, sicer ta očitno mednarodna združba organiziranega kriminala ne bi bila odkrita na območju Republike Slovenije. Tako da je ob vsej tej tragiki potrebno videti tudi pozitivno plat.

Zdaj, kar se tiče Ministrstva za pravosodje v vseh, torej aktivnostih, ki so bile tudi z Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo predstavljene. Ministrstvo za pravosodje sodelujemo, imamo tudi predstavnika v medresorski delovni skupini. In v kolikor se vprašanja, pravzaprav nova vprašanja pojavljajo in kot vidimo se, kar je tudi gospod Hudrič kot nacionalni koordinator izpostavil, seveda menimo, da je to medresorsko delovno telo tisto pravo telo, kjer je potrebno vprašanja odpreti, predebatirati in potem prilagoditi bodisi prakso bodisi tudi normodajno aktivnost, v kolikor je potrebno. Sestava je dovolj široka, tako da mislim, da imamo vzpostavljene mehanizme za to, da se ustrezno odzivamo.

Zdaj, kar se tiče, izpostavljeno je bilo tudi vprašanje podpore žrtvam kaznivih dejanj. Tudi mi si že kot ministrstvo že vrsto let prizadevamo, da je treba okrepiti položaj žrtev tudi v kazenskem postopku. Pogosto je kazenski postopek ali pa vtis, da je namenjen predvsem obrambi ali pa zaščiti pravic obdolženca, ampak ne smemo in tudi zato si prizadevamo pozabiti na pravice žrtev. In tu so tudi določeni rezultati. V preteklosti je bilo že kar nekaj členov Zakona o kazenskem postopku spremenjenih, ravno iz teh razlogov. Tudi na sodiščih so vzpostavljene službe za podporo žrtvam kaznivih dejanj. Tako da, tu se je v zadnjih letih spremenilo marsikaj.

Zdaj tudi z zadnjo Novelo Zakona o odškodnini in žrtvam kaznivih dejanj je bil črtan pogoj državljanstva. Zdaj, vprašanje je seveda, ali ta konkreten primer sodi v ta zakon ali ne, zato je še prezgodaj. Je tudi, bi rekel, to morda vprašanje interpretacij. Ampak recimo temu to je treba pač, tako kot vsak zakon, dokler ni testiran, v praksi težko vemo kako bo deloval. Ampak naša ocena je, da zakon je dovolj širok. V tem trenutku in da nek normodajni poseg na brzino niti ni potreben. Se pa seveda strinjamo, da je treba še naprej razmišljati o drugih ukrepih. Izpostavljeno je bilo tudi vprašanje pravne pomoči. Do te pravne pomoči, brezplačne pravne pomoči te osebe, torej žrtve niso upravičene. Je pa to eno od teh vprašanj, o katerih še lahko razmislimo na ministrstvu in tudi bomo. Tako da se mi zdi, da je treba, kot rečeno, nekaj se tega primera naučiti, hkrati pa ne pozabiti, da je vendarle pokazal, da nekatere inštitucije, ki so pogosto tudi tarča nekih kritik, tudi v politiki tarča kritik, da vendarle delujejo. In je treba tudi na te stvari opozoriti ali pa nekako pozitivno to ovrednotiti. Tako da to bi bil prispevek z naše strani.

Hvala.

Hvala.

Želite še, gospod Pavlin, kaj dodati? Izvolite, gospod Peter Pavlin.

Hvala, gospa predsednica, pozdravljeni vsi članice in člani odbora in ostali udeleženi.

Mogoče bi samo nadaljeval s tem, kar je že državni sekretar povedal. Začel bi najprej s tem, vidik odškodnin, potem bi šel pa prav na malo glede na situacijo glede delovanja medresorske delovne skupine in pa glede kaznivih dejanj. Ampak pred tem moram reči točno to, kar je tudi že državni sekretar rekel; v tem primeru je sistem odreagiral in ni važno, od kje je prišla informacija, važno je, da je sistem odreagiral, prišel do žrtev trgovine z ljudmi ali pa recimo domnevno trgovine z ljudmi, ker ne smem prejudicirati točno, ali so vsi izpolnjeni, vsi znaki ali ne ali celo kaj hujšega od tega. In sistem deluje. Ne deluje nujno perfektno, ampak bistveno je, da je sistem nastavljen.

Glede odškodnin žrtvam kaznivih dejanj, ki so že bila malce omenjena danes in so tudi v gradivu, ja, črtano je bilo, črtan je bil pogoj državljanstva iz zakona o odškodninah žrtev kazni dejanj leta 2023 po znatnem številu let, v znatnem številu prizadevanj, moram reči. In ves čas od takrat, pa tudi pred tem, se neprestano trudimo, neprestano trudimo, lahko potrdi Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo, da bi katerakoli žrtev, katerakoli, ni važno državljanstvo, žrtev trgovine z ljudmi v Sloveniji, ki izpolnjujejo pogoje po tem zakonu, zaprosila za oziroma zahtevala odškodnino. Niti ena. V eni točki smo celo šli, smo si morda celo rekli, da je mogoče to, da državni organi spodbujajo žrtve kaznivih dejanj, da zaprosijo za odškodnino, napačen psihološki ali pa psihosocialni pristop in smo prosili nevladne organizacije, naj to delajo ločeno od nas. Zaenkrat še vedno ni nobenega zahtevka. Mogoče to malo preseneča in zveni tako, kot da je vezano na področje trgovine z ljudmi. Ne, ni, ker v bistvu zakon, ki, ta odškodnina kaznivih dejanj, ki se je primarno nanaša na te čezmejne delikte glede nasilja, bi moral imeti večino prosilcev, ki so recimo temu tuji državljani. 99 procentov so državljani Republike Slovenije in objektivno, bilo je tudi že v kakšnem vladnem gradivu, se pač pretežno oziroma v celoti uporablja s strani državljanov Republike Slovenije. Tako da več kot nekega spodbujanja, pa morda bolj s strani nevladnih organizacij teh žrtev trgovine z ljudmi, se ne da na žalost narediti, lahko samo nadaljujemo s tem. In vidite, da smo to že doumeli in razumeli na sami medresorski skupini za boj proti trgovini kot velik problem Slovenije, ampak ga nekako preprosto nismo mogli rešiti. Razlogi so lahko različni, ampak žal ne.

Potem vprašanje sorodnih kaznivih dejanj, ki jih je omenjal že doktor Hudrič. Ja, dejansko govorimo o tako imenovani trgovini z ljudmi v širšem pomenu in to že približno, lahko me kdo popravi, osem, devet, deset let najmanj. Smo ocenili, da ne gre samo za trgovino z ljudmi ali pa spravlja suženjsko razmerje ali zlorabo prostitucije, ampak tudi za kazniva dejanja v zvezi povezana s temeljnimi pravicami delavcev. To je neka ugotovitev že več kot deset let in zato se tudi v poročilih medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi in tudi v poročilih mednarodnih organizacijah, zlasti Svetu Evrope, pojavljajo tudi omembe ali pa prikazi kaznivih dejanj s področja temeljnih pravic delavcev, recimo 196 člen. Kazenskega zakonika. In to pač je absolvirano in ni nič posebej novega. Za pro futuro je pa naslednje, kar je bilo tudi že omenjeno pred menoj, so načrtovane spremembe Kazenskega zakonika naslednje leto. Ampak ker bodo morale biti resne v smislu povezave z direktivo Evropske unije, ki je, mislim, da je že bila omenjena, drugače je pa omenjena v samem gradivu bodo morale biti toliko premišljena, da ne bodo porušile dosedanje sodne prakse tam, kjer je uspelo priti do, recimo temu, obsodilnih sodb glede trgovine z ljudmi. Imeli smo že izkušnjo v preteklosti, med Kazenskim zakonikom iz leta 1994 in novim kazenskim zakonikom iz leta 2008, ko je prišlo do sprememb znakov kaznivega dejanja prav trgovine z ljudmi in je bilo tam največ težav v tožilski in v sodni praksi, da so se prilagodili ali pa recimo začeli sprejemati nove, drugačne odločitve in take ponovitve ni treba nujno imeti. Seveda pa za to, da bom transparenten in tudi to je že načrt Ministrstva za pravosodje, sam 113. člen Kazenskega zakonika nameravamo prilagoditi pač spremenjeni direktivi Evropske unije, povezano s tem pa tudi načeloma dogovorjeno, jasno, podrobnosti so res bistvene, pa tudi sam 196. člen Kazenskega zakonika, ki se nanaša na temeljne pravice delavcev. Tako da ta del dejansko je v pripravi. In kar se našega sodelovanja Ministrstva za pravosodje tiče, pri trgovini z ljudmi dokaj dobro sodelujemo z Ministrstvom za notranje zadeve in javno upravo. In tudi pač na daljavo, zelo na daljavo, ker ne smemo biti blizu z državnim tožilstvom. Tako da karkoli bi lahko še dodal, lahko mogoče v nadaljnji razpravi. Hvala.