Spoštovane kolegice, dragi kolegi.

Pričenjam z 31. sejo Obora za zunanjo politiko. Obveščam vas, da so zadržani oziroma na seji sodelujejo kot nadomestne članice in člani naslednje poslanke oziroma poslanci: gospod Vojko Starović nadomešča mag. Andreja Rajha, gospod Jože Lenart nadomešča gospo Nino Maurovič, opravičil se je gospod Ferenc Horváth, opravičil se je gospod Janez Janša, dr. Matej Tašner Vatovec in to je to. Obveščam vas, da smo 13. maja 2019 prejeli tudi opravičilo udeležbe predstavnikov Kabineta predsednika Vlade.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. 10. maja 2019 ste prejeli predlog za širitev dnevnega reda s točkami 2a. in 2b. Predlog oziroma predlagam, da glasujemo o predlogu za širitev. Najprej glasujemo za predlog za širitev s točko 2a. Glasujemo.

Kdo je za? (10 članov.) Kdo je proti (Nihče.)

Ugotavljam, da je predlog širitve sprejet.

Glasujemo za predlog za širitev s točko 2b. Glasujemo.

Kdo je za? (10 članov.) Kdo je proti (Nihče.)

Ugotavljam, da je predlog širitve sprejet.

Tako je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem in z izglasovanima širitvama.

Spoštovani, prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - VPRAŠANJA IN POBUDE ČLANOV ODBORA ZA ZUNANJO POLITIKO. Imam tri prijavljene razpravljavce. Kot prvi, sem se prijavil sam, druga k besedi je prosila gospa Gregorič in dr. Milan Brglez. Spoštovani minister, dovolite mi, da vam postavim kratko, zelo aktualno, vprašanje – pred nekaj dnevi ste predstavili svoj predlog zavarovanje z skupnimi močmi zahodne meje, če smem tako reči, z Republiko Italijo. Zanima pa me, ali je ta predlog usklajen z koalicijo oziroma, kako je prišlo do tega predloga in kakšen izziv oziroma kakšen izid pričakujete, glede na vaš podan predlog, glede na to, da je v javnosti bilo relativno malo podanih informacij?

Besedo dajem gospe Gregorčičevi za naslednje poslansko vprašanje, izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Jaz bi imela dve kratki vprašanji za ministra in sicer, v preteklem mesecu smo obeležili mednarodni dan ozaveščanja o nevarnosti min. Zdaj, Vlada Republike Slovenije je leta 1998 ustanovila ustanovo, fundacijo poimenovano tedaj Fundacija za razminiranje in pomoč žrtvam min, skrajšano ITF, kot humanitarno in neprofitno organizacijo. Njen prvotni namen je bil nuditi pomoč Bosni in Hercegovini pri implementaciji tedaj mirovnega sporazuma in obnovo po vojni, je pa poslanstvo te ustanove nato bistveno preseglo prvotne okvire, zato me zanima, kakšno je sedaj sodelovanje s to organizacijo?

Moje drugo vprašanje pa je namenjeno, ali je v načrtu kakšna obeležitev 20. obletnice sprejetja Resolucije varnostnega sveta Združenih narodov, št. 1325 - o ženskah miru in varnosti? Sprašujem to, glede na to, da je Vlada Republike Slovenije ob 10. obletnici, leta 2010, sprejela nacionalni akcijski načrt, za izvajanje te resolucije in me zanima, ali tudi ob prihajajoči 20. obletnici, Vlada oziroma Ministrstvo za zunanje zadeve, načrtuje kakšne aktivnosti in v primeru da, kakšne naj bi bile te aktivnosti? Hvala lepa.

Besedo dajem dr. Milanu Brglezu, izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Jaz sem na pobudo, ki je vezana, pravzaprav, tudi delno na tisto prejšnje vprašanje in to je pobuda za obravnavo akcijskega načrta Republike Slovenije za izvajanje Resolucije varnostnega sveta o ženskah, miru in varnosti, za obdobje 2018-2020, tudi na Odboru za zunanjo politiko. Minevata namreč slabi dve desetletji od sprejetja zgodovinske resolucije, torej 1325, o ženskah, miru in varnosti. Ta je zgodovinskega pomena zato, ker je poglavitni organ Združenih narodov, ki mu je poverjena naloga ohranjanja mednarodnega miru in varnosti, potrdil pozitiven vpliv vključevanja žensk ter enakopravnosti spolov, še posebej pri odločanju na možnosti za doseganje trajnostnega miru. Da bi se zagotovilo pospešeno uresničevanje načel iz resolucije v praksi, države članice OZN od leta 2005 pripravljajo nacionalne akcijske načrte oziroma podobne strateške dokumente.

Slovenija je svoj prvi načrt sprejela leta 2010. Na podlagi pregleda njegovega uresničevanja, julija 2017 ter splošne ocene o koristih takega dokumenta, je Ministrstvo za zunanje zadeve v sodelovanju z drugimi resorji ter posvetovanju s civilno družbo, jeseni lani pripravilo akcijski načrt za obdobje 2018-2020. Vlada ga je sprejela na svoji 8. redni seji 15. novembra lani. Glede na to, da področje pravic žensk in enakosti spolov predstavlja eno izmed prioritet slovenske zunanje politike, še posebej na multilateralni ravni, v okviru OZN ter glede na zadnje zaplete ob sprejemanju Resolucije varnostnega sveta OZN, proti spolnemu nasilju v oboroženih spopadih, zaradi katerih lahko upravičeno domnevamo, da nam grozi, da bomo na tem področju kot mednarodna skupnost naredili korak nazaj, predlagam, da se z nacionalnim akcijskim načrtom seznanimo tudi na Odboru za zunanjo politiko, v okviru ene izmed rednih sej.

Hvala lepa.

Prvi sklop vprašanj, zaključujemo z vprašanjem gospoda Primoža Siterja, izvolite, imate besedo.

Ja, hvala lepa.

Spoštovani gospod minister, mi smo pred časom na tem odboru obravnavali problematiko v Venezueli in naše slovensko posredovanje v njej, v luči prepoznavanja samooklicanega predsednika, tamkajšnjega in vaša izhodišča oziroma vaši odgovori v smeri, zakaj je do tega prišlo, so šla v glavnem v humanitarni smeri, v Venezueli, da se soočajo z veliko humanitarno krizo in naša naloga neke zaveznice miru in dobro stanja je, da tukaj prispevamo po svojih močeh, predvsem iz tega zornega kota, torej humanitarnega.

Zdaj pa, v zadnjih tednih pa v zadnjih letih v bistvu pa slišimo poročila o bistveno hujših humanitarnih krizah po svetu. V zadnjem času so v ospredju poročanja o krizi v Jemnu recimo, kjer so številke zares zaskrbljujoče. Govorimo o šestmestnih številkah žrtev, o nebroju beguncev, o dveh milijonih podhranjenih otrok in tako naprej in tako naprej. Zanima me, glede na to, da se ti dve politični in humanitarni situaciji odvijata tako rekoč vzporedno, kaj je bilo tisto kar je na ministrstvu prevagalo, da smo se najprej odločili posredovati oziroma se angažirati z nekimi humanitarnimi prijemi v Venezueli, ko pa imamo bistveno bližje bistveno večjo humanitarno krizo v Jemnu in kako, ker doslej Slovenija vsaj po mojem poznavanju, se ni bistveno angažirala v reševanju te krize, kako se lahko, kje vidite priložnosti in kje bi se uspeli in upali zavezati, da se bo?

Hvala lepa.

Spoštovani minister, če se strinjate bi dali besedo še gospodu Ivanu Hršaku in potem zaključimo sklop petih vprašanj?

Izvolite gospod Ivan Hršak, imate besedo.

Hvala za besedo, predsednik.

Spoštovani minister, zdaj kolega Siter je prišel malo na moje področje, ker je vprašanje okoli Venezuele, vendar imam jaz malo drugačno. Zdaj, vemo kaj se v Venezueli sedaj dogaja - da so nekateri poslanci narodne skupščine izgubili oziroma so jim vzeli imuniteto in so se nekateri od teh zatekli na tuja veleposlaništva na varno. Kako slovenska diplomacija ocenjuje te zadeve oziroma te premike v politični situaciji v Venezueli oziroma, kako vi vidite, kako se bo ta res globoka politična kriza v Venezueli rešila?

Hvala za odgovor.

Spoštovani minister, izvolite, imate besedo.

Hvala lepa in najprej lep pozdrav spoštovani gospod predsednik, poslanke, poslanci, drugi prisotni!

Na prvo vprašanje v zvezi s predlogom o vzpostavitvi skupnih patrulj slovensko-italijanskih na italijansko-slovenski meji. Naj vas obvestim, da sem – tako kot so tudi mediji poročali, res v ponedeljek o tem govoril z italijanskim zunanjim ministrom, ki sem mu predlagal, da policiji obeh držav vzpostavita takšne skupne, torej povezane patrulje na italijansko-slovenski meji, zato da okrepimo medsebojno zaupanje obeh držav, tako na tem področju operativnega sodelovanja, kot tudi na političnem področju. Seveda vse to zadeva ilegalne migracije, ki jih spodbujajo kriminalne združbe. No in seveda preden sem šel v ta predlog, o katerem sem z ministrom Italije govoril, sem zadevo predstavil na Vladi. In sicer sem prejšnji teden na seji Vlade povedal, da želim ta predlog podati Italiji. Pojasnil sem, da gre za ta namen, torej krepitev zaupanja, kajti, če je zaupanje visoko, potem seveda se ne bodo pojavljale tendence po kakršnikoli dodatni kontroli oziroma nadzoru meja in temu bi se seveda radi izognili. Zato so tudi ostali člani vlade vsi to sprejeli z odobravanjem tam – to mojo pobudo. Posebej sem o njej po seji vlade govoril še z notranjim ministrom, da sva se uskladila. Tako sem v ponedeljek to pobudo prenesel italijanskemu zunanjemu ministru, ki je dejal, da bo takoj to pobudo posredoval kolegu notranjemu ministru Salviniju. Hkrati sem ga obvestil, da se želi tudi naš minister za notranje zadeve neposredno sestati v kratkem z notranjim ministrom Italije. Seveda pa bodo že v kratkem – že verjetno prihodnji teden, imeli generalni direktorji obeh policij in sodelavci sestanek, da bodo poskušali na podlagi teh prvih pogovorov, te zadeve operacionalizirati in v zvezi s tem naj vas obvestim še to, da je sedaj – mislim, da ravno včeraj ali danes na gospoda Salvinija, ministra za notranje zadeve v Republiki Italiji, naslovil pismo tudi naš notranji minister, ki mu potem, ko sva kot zunanja ministra, torej v ponedeljek že rekla prvo besedo, zdaj predlaga, da se ta zadeva operacionalizira na ravni sodelovanja v policiji. In o tem kot rečeno, bosta v kratkem govorila tudi generalna direktorja Policije obeh držav. To bo 16. in 17. maja v Rimu, tako da zadeva se premika hitro. To je zelo pomembno, da zagotovimo čim bolj uspešno sodelovanje.

Naj vas obvestim, da pravzaprav takšne skupne patrulje že obstajajo med Slovenijo in Hrvaško, Slovenijo in Avstrijo, mislim, da tudi Madžarsko in gre za neko ustaljeno policijsko sodelovanje, ki kot rečeno omogoča, da v večji meri preprečimo tem kriminalnim združbam, da izvajajo svoje aktivnosti seveda na račun ljudi. No in verjamem, da bo Italija tukaj sodelovala in da bomo zaradi tega, ker vemo, da se je migrantski val povečal v zadnjem času, tudi s tem ne samo operativno konkretno preprečevali begunske oziroma migrantske tokove, pač pa dali tudi neko jasno sporočilo vzdolž balkanske t.i. nekdanje ali sedanje, kolikor se še delno odpira, balkanske poti ali teritorija, da tukaj mislimo resno, da ilegalnih migracij ne toleriramo oziroma jih tako obravnavamo. To je odgovor na prvo vprašanje.

Drugo vprašanje se je nanašalo na t.i. sklad za humanitarne in druge dejavnosti, predvsem za področje razminiranja, torej deminiranja. Gre za t.i. ITF – International Trust Fund, ki ga vodi pravzaprav slovenska ekipa in dosega odlične rezultate povsod po svetu - v Evropi, začelo se je v Bosni in Hercegovini, v Južni Ameriki, na Bližnjem vzhodu, v Ukrajini, v Afriki in še kje. Skratka, gre za odličen projekt, ki ga finančno podpirajo številne druge države. Slovenija zagotavlja vodenje in tudi logistično drugačno organizacijsko podporo in seveda ta sklad ITF je še kako živ. Moram povedati, da skoraj na vsakem srečanju z ministri drugih držav, izpostavim tudi pomen ITF, torej tega sklada v smislu, da pozivam druge države, da se priključijo različnim projektov. Tako denimo smo bili zelo uspešni v dogovarjanju z Avstrijo, kot veste, ki bo namenila kar 5, 7 milijonov evrov za delovanje tega sklada v Siriji, v Iraku / oglašanje iz dvorane/ Siriji, v Iraku smo že bili – se opravičujem, v Siriji, takoj ko bodo za to vzpostavljeni pogoji in to bo v kratkem. Namreč, glavna humanitarna dejavnosti ITF je torej razminiranje minskih polj, hkrati pa pomaga tudi ta sklad z različnimi eksperti, ki jih seveda angažira, tudi iz Slovenije. Otrokom, ženskam, travmatiziranim ljudem na splošno, tistim, ki so utrpeli hude travme v vojnah ali oboroženih konfliktih. In zavedati se moramo, da ta humanitarna dejavnost, ki jo Slovenija tako zelo intenzivno podpira, kot rečeno tudi z Avstrijo bomo sodelovali ravno v Siriji, je zelo pomembna tudi zato, ker s tem omogočamo, da se mnogi begunci, ki so pribežali iz teh kriznih območij, lahko potem kasneje vrnejo v svoje domove in to se tudi dejansko v praksi dogaja. Zato tudi danes mnoge evropske države, ki se soočajo z migracijami, še posebej podpirajo ta projekt, ampak kot rečeno, glavni namen je predvsem humanitarni in naj povem, da sem ravno prejšnji teden gostil na razgovoru na ministrstvu direktorja tega sklada, s katerim sva se pogovarjala o nadaljnjih dejavnostih in ugotovila, da Ministrstvo za zunanje zadeve zelo dobro sodeluje z ITF in obratno in da zelo dobro promoviramo preko tega tudi slovensko humanitarno naravnanost. Na to se bom vrnil, ko bom odgovarjal tudi glede vprašanja v zvezi z Jemnom.

Glede 20. obletnice Resolucije Varnostnega sveta o ženskah, miru in varnosti naj povem, da se še kako strinjam - tudi sam sem nameraval podati podoben predlog, no, vesel sem, da je bil podan danes -, strinjam se s to pozornostjo, ki sta jo, spoštovana poslanka, pa tudi gospod poslanec, torej gospod Brglez, namenila temu vprašanju. Na Ministrstvu za zunanje zadeve smo že sami razmišljali o tem, da bi bila podrobnejša predstavitev akcijskega načrta, ki smo ga sprejeli za izvajanje resolucij Varnostnega sveta o ženskah, miru in varnosti za obdobje 2018-2020, ki ga je Vlada sprejela 2018, torej, govorim o akcijskem načrtu, da bi bilo zelo dobro, da predstavitev tega načrta obravnavamo, obravnavate poslanci prav na eni od prihodnjih sej Odbora za zunanjo politiko. Tako hkrati odgovarjam tudi gospodu Brglezu in vam, gospa Gregorčič, da bomo tu sodelovali. Naj povem, da v okviru obeleževanja 20. obletnice sprejetja resolucije posvečamo na letošnjem Blejskem strateškem forumu poseben panel o enakosti spolov in krepitvi moči žensk prav tem vprašanjem. V prvi polovici leta 2020 nameravamo pa skupaj z Norveško ponovno organizirati regionalni strokovni posvet o Agendi o ženskah, miru in varnosti; o tem sem se osebno dogovoril z zunanjo ministrico Norveške, ki je pred kratkim, kot veste, gostovala na moje povabilo v Ljubljani. V MZZ želimo tudi ponoviti študijo o enakih možnostih v slovenski diplomaciji, ki je bila prvič izvedena leta 2009 in je predstavljala eno redkih tovrstnih študij v diplomacijah. Tako me veseli, da tudi tu pravzaprav razmišljamo na podoben način, Državni zbor, Vlada, torej ministrstvo, kajti pomen žensk za mirovne procese, za pravzaprav neko zdravo demokratično družbo, torej vključenost žensk, njihova zaščita, pa tudi enaka zaščita drugih ranljivih skupin, pa tudi pomen miru in varnosti, vse to so neprecenljive stvari. In, jasno, tudi v našem državnem interesu, kajti ko si prizadevamo za to v drugih okoljih, s tem seveda pomagamo reševati krizne razmere tam, da ne bi ljudje potem bežali od tam v Evropo proti svoji volji.

Če se zdaj posvetim vprašanju, ki zadeva Venezuelo, pa tudi krizo v Jemnu. Naj najprej povem, da… Mogoče bi se najprej na splošno dotaknil tega, kar je gospod Siter vprašal. Mi smo seveda zelo pozorni glede pravzaprav vseh humanitarnih kriz v svetu. Spremljamo tiste tako v Afriki, tako na Bližnjem vzhodu kot v Južni Ameriki in še kje. Do nedavnega smo se veliko pogovarjali o Venezueli, ker se je izpostavil ta problem zelo akutno, tudi zaradi razglasitve gospoda predsednika skupščine Guaidoja za začasnega predsednika Venezuele. O tem smo morali zavzeti neko stališče, zavzela ga je tudi večina članic Evropske unije zelo jasno v isti smeri kot mi. In seveda še vedno - to bom razložil kasneje - se trudimo pomagati. Vendar pa absolutno ne spregledujemo, gospod Siter, krize v Jemnu in tudi drugod. Naj vam povem, da sem se - zdaj ne bom točno znal povedati, koliko nazaj - pred nekaj meseci sestal in potem kasneje še enkrat s predstavniki naših nevladnih organizacij, ki so tudi v javnosti izpostavili s posebnim pismom ravno to hudo, bi rekel, morda eno najhujših katastrof, humanitarnih, ta hip v svetu v Jemnu, kjer imate več kot 2 milijona otrok, pa da ne govorim o drugih žrtvah te krize, ki so utrpeli gromozansko škodo, ogrožena in izgubljena so že tudi mnoga življenja. Zato sem se sestal tudi s predstavniki teh številnih nevladnih organizacij, sprejel njihove pobude, jih predstavil tudi na ravni Evropske unije, kjer sem se posebej zavzel za to, da se tudi na ravni nevladnih organizacij v Evropi izpostavi sodelovanje v smislu pritiska na mednarodno skupnost predvsem na tiste velike dejavnike, tudi na Evropsko unijo kot tako, da se bolj osredotoči na problem v Jemnu in da skuša zagotoviti mir, da skuša zagotoviti vsaj premirje, pa kasneje tudi seveda nek mir, v katerem se bodo lahko vzpostavile normalne razmere. Slovenija je poleg tega tudi zelo konkretno aktivna glede humanitarne pomoči v Jemnu. Že v letu 2016 smo se na krizo odzvali s prispevkom za Unicef v višini 30 tisoč evrov. Od takrat pa smo v okviru donatorskih konferenc napovedali dvakrat po 100 tisoč evrov prispevkov, ki se bodo postopno realizirali kot humanitarni prispevki. In dosedanji so bili namenjeni Unicefu in WFP. Torej, naj poudarim, da smo bili v Ženevi letos, ko smo dvakrat sodelovali, mislim, da je bilo lansko leto prvič, drugič pa letos, ko smo sodelovali na teh donatorskih konferencah, zelo opaženi, kajti kljub morebiti za koga nizkemu absolutnemu znesku smo v relativnem pogledu, torej glede na število prebivalcev, moč države, med največjimi donatorji ravno za Jemen. Tako da hvala lepa, da ste izpostavili ta problem tudi tukaj. Mislim, da je treba vedno znova opozarjati tudi našo javnost in našo politiko, se pravi, sami sebe, da ne smemo spregledati teh katastrof ob številnih drugih perečih problemih. Tako vam zagotavljam, da bomo še naprej glede Jemna zelo aktivni. In upam, da se bo tudi proces, ki se je v Stockholmu zastavil kot nek mirovni proces, sčasoma le realiziral.

Če se posvetim še Venezueli; gospod Hršak me je vprašal tudi, kakšne so razmere, kako jih ocenjujem. Naj povem, da so razmere slabe, se še slabšajo, ni ne duha ne sluha o demokratičnem procesu. Naša pobuda, da bi se - torej pobuda Slovenije in Evrope, ki jo tudi prezentira kontaktna skupina, v kateri je ravno Evropska unija, naša visoka predstavnica Mogherini, zelo aktivna -, da bi se vzpostavil demokratični proces, izvedle predsedniške volitve, kajti vemo, da skupščina je bila legitimno izvoljena, predsednik pa ne. Te pobude doslej niso bile upoštevane. Res je, da Evropa, Evropska unija mislim, ko pravim Evropa, je zelo aktivna predvsem v dveh smereh. Prvič humanitarno, tu vsi skupaj namenjamo finančno in drugačno pomoč prebivalcem Venezuele, kolikor je to mogoče. In drugič, prizadevamo si preko te kontaktne skupine, da bi potekal o zadevi čim bolj intenziven dialog. Kajti naj povem, da edino ta kontaktna skupina, v kateri je glavni akter prav Evropska unija, je edina skupina, ki vzpostavlja komunikacijo z vsemi deležniki te krize, medtem ko Lima skupina in druge ne uspejo vzpostaviti tako široke komunikacije. Je pa dejstvo, da se humanitarna kriza zaostruje, da se politična kriza zaostruje, da se, kot veste, pojavljajo v državi celo pripadniki nekaterih drugih vojska, denimo, ruske, da se zadeva postavlja tudi na ravni vprašanja, ali bi morebiti lahko prišlo do tuje intervencije, bodisi ruske bodisi ameriške, in podobno; no, o tem zaenkrat nimamo nobenih zanesljivih podatkov. Dejstvo pa je, da Slovenija močno nasprotuje kakršnikoli zunanji intervenciji in si želi, da bi notranji proces se vzpostavil na ta način, da bi, kot rečeno, bila vzpostavljena neka demokracija, da bi se zavarovale človekove pravice, ki so mnogim grobo kršene, da bi ljudje spet imeli dovolj zdravil, hrane, elektrike in vseh teh zadev, ki jim še vedno manjkajo. No, v zvezi s tem se zavedamo, da 300 državljanov, ki tam živijo pravzaprav, in verjetno še kar nekaj sto ljudi slovenskega porekla, ki tam živijo trenutno ali pa že dlje časa, kličejo na pomoč. Zato bomo še ta mesec opravili dva konzularna dneva v Caracasu. Naš veleposlanik iz Brazilije, ki ni prej dobil akreditacije v Venezueli, pač deluje iz Brazilije, bo šel kljub kriznim razmeram tja, mislim, da je to zelo pogumno dejanje - imeli bomo tudi neko pomoč drugih ambasad, seveda -, in se bo neposredno srečal z vsemi tistimi našimi ljudmi našega porekla ali pa našimi državljani, ki bodo prišli na ta dva konzularna dneva, kjer bo poskušal pomagati, da se jim uredijo dokumenti, če bodo želeli oditi iz države, oziroma bo prisluhnil njihovim pozivom, prejel vse informacije in nas takoj obvestil, da bomo imeli še bolj jasno sliko, kaj se dogaja, kako lahko naše ministrstvo pomaga in kako lahko, recimo, Urad za Slovence po svetu tudi nudi neko pomoč. Tako smo tu zelo aktivni in bomo ostali. In upamo, no, da bo varnostna situacija omogočila, da se ta konzularni dan, dva izvedeta na nek varen način za vse udeležence.

Hvala.